ii. Ob šestdesetleinici njegovega rojstva. Tovariš Luka Jelenc, predsednik Zaveze avstrijskega jugoslovanskega učiteljstva in učitelj na I. inestni šestrazredni deški ljudski šoli v Ljubljani, praznuje dne 16. oktobra t. 1. šestdesetletnico svojega rojstva. Dolžnost našega glasila je, da se spominja tega rojstvenega jubileja predsednika naše Zaveze — izza 1. 1895. našega prvega moža! Rojen je bil Jelenc dne 16. oktobra 1857. 1. v Dražgočah na Gorenjskem kot sin vrlih kmetiških staršev. Prvi razred ljudske šole je posečal pri splošno znanem, a sedaj že pokojnem učitelju Levičniku v Železnikih; 2., 3. in 4. razred pa je obiskoval v Škofji Loki. Ko je dovršil šest gimnazijskih razredov, se je odločil, da se posveti učiteljskemu stanu. Vpisal se je na ljubljansko učiteljišče, kjer je maturiral dne 2. julija 1881. Izpit učne usposobljenosti je napravil dne 27, oktobra 1883., a izpit za meščanske šole iz pfve skupine je prebil dne 6. maja 1898. — Prva Jclenčeva služba je bila v Hotiču pri Litiji, kjer je učiteljeval od 13. septembra 1881. do 3. januarja 1882. Takrat se je preselil v Št. Jurij pri Kranju, kjer je služboval do 31. januarja 1899., ko je bil imenovan za stalnega učitelja na I. mestno (takrat še) petrazredno deško ljudsko šolo v Komenskega ulici v Ljubljani, koder službuje še danes. Za svojo neumorno delavnost in vestnost v šoli ob vzgoji in pouku mladine je prejel Jelenc več pohvalnih dekretov, in sicer od okrajnega šolskega sveta v Kranju in od mestnega šolskega sveta v Ljubljani. To se je zgodilo pred leti v časih, ko so drugačne razmere vladale v kranjskem šolstvu. Danes hvali Jelenčevo delo v šoli in zunaj nje njegov čisti značaj, zavest v polni rneri storjenih učiteljskih in stanovskih dolžnosti ter zaupanje neomajno zvestih mu tovarišev, sotrudnikov in sotrpinov... Med zgoraj označenimi mejniki na površni pogled tako skromnega življenja se je gibala Jelenčeva agilnost in delavnost, vedno t najvišjim smotrom pred očmi: z vsemi najboljšimi silami duha in telesa koristiti slovenskemu šolstvu, učiteljs t v u i n narodu! — To brezpogojno žrtvovanje samega sebe svojim idealom ter blaginji skupnosti in celote, njegova brezprimerna zvestoba nazorom in prepričanju je najlepša in najplemenitejša poteza v značaju našega Jelenca, je suprema lex vsega njegovega življenja! Leta 1895. je naša Zaveza zborovala v Novem mestu. Zborovanje je vodil nje podpredsednik ravnatelj Ivan Lapajne, ker je predsednik, naš nepozabni Vojteh Ribnikar, malo prej umrl. Treba je bilo delegaciji izvoliti novega predsednika. In na onih volitvah je takoj prodrl kandidat naših gorenjskih korenin — tovariš Luka Jelenc, ki si je že takrat pridobil ime, ugled in zaupanje svojih ožjih tovarišev, vodeč jim njih okrajno učiteljsko društvo in zastopajoč jih v okrajnem šolskem svetu. In od takrat stoji naš Luka neprestano na čelu naši osrednji organizaciji, to je že po!nih22 let! Vodil je našo Zavezo na zmagovalne pohode po vsem našem slovenskem in hrvatskem ozemlju. Ljubljana, Trst, Celje, Bled, Opatija, Maribor, Kranj, Pulj, Šoštanj, Radovljica, Gorica — povsod tod smo že imeli pod Jelenčevim vodstvom svoje učiteljske parlamente. Porušili smo vse deželne meje ter smo si kot sinovi in hčere enega naroda bratsko stiskali roke, se navduševali za svoj stanovski poklic, reševali najrazličnejša vprašanja, ki so s šolstvom in učiteljstvom v zvezi-, tolažili zatirane, dvigali obupajoče, kazali na rane svojega naroda, protestirali v imenu teptanih svojih pravic, iskali potov in sredstev v dosego svojih omejevanih svoboščin, v povzdigo, razvoj in napredek stanu in šolstva svojega! Pa vse to ogromno delo našega narodnega apostolstva, izvršeno nesebično in v moškem navdušenju za vseobči prospeh naše narodne kulture, je opisal Jelenc saia v obsežnem spominskem spisu, ki ga je izdala Zaveza ob svoji petindvajsetletnici 1. 1913. — Ako kdo med nami, more gledati Jelenc s ponosom na to veličastno pozitivno delo, ki se je razpletalo pred njegovimi očmi in pod njegovim vodstvom. Naše množice so se zbirale ob njem, poslušale njegove pozdravne govore, gledale njegovo spretnost, taktnost in uglajenost parlamentarnega vodstva. Ob Jelencu so se zbirali naši stari, preizkušeni bojevniki, na mesta odmrlih so prihajali mlajši, krog se je širil, zavest je rasla in se poglabljala, novi dotoki mladega življenja so dovajali pomlajenje in razmah, so odpirali pot navzgor in naprej... In tikoma pred vojno smo prerahljali zemljo in v širjavo razmaknili temelje naši Zavezi, da bi v njej dobil dovolj dela in prostora vsak, kdor hoče dobro skupnosti in celoti ¦— tako smo namerili korak do petdesetletnice, in prva stopinja je že udarila ob naša tla v veseli zavesti, da se srečujemo z novim časom, pripravljajoč se nanj z resnobo in voljo! Pozdravljen, ti veliki, ti težko pričakovani, ti neizrazni in neizraženi čas! Tisoče roke stoji pripravljenih, da poprimejo za delo, ko udari naša ura! Pozdravljen!... A naš Jelenc stoji mirno in čaka tega, kar mora priti. Osivel je v naši službi. Vanj so udarjale strele od vseh strani, a podrle ga niso, niso ga premaknile z mesta. Kam pa naj leti strela, če ne v njega, ki smo ga postavili na najvišje mesto? Jelenc je naš prvi mož in naš pravi mož! Jelenc opravlja svoje delo v šoli s točnostjo in vestnostjo, ki mu je dajeta čista vest in trdno jpozicijo v službenem oziru, da ga prijatelj čisla in da mu neprijatelj ne more do živega. Kakor vsakemu, kdor hoče in rnore, je tucli Jelencu zvesto izpolnjevanje službenih dolžnosti ustvarilo ščit, ki ga varuje nasproti vsakoinur. K šol. delu se ne sili, ker ga k njemu priganja veselje do šole in ljubezen do mladine. V svoji stroki je temeljito izobražen; s posebnim veseljem pa se je posvetil študiju obče in pedagoške zgodovine ter slovenske literature. Njegovo splošno izobrazbo je dvignilo urejanje Zavezine knjižnice ter potovanje v London in Krakovo, ki je o njem predaval na poučnih večerih ljubljanskim učiteijiščnikom in poročal v našem listu, kjer je pred časom priobčil tudi več spisov, kažoč v njih na važnost in pomen pouka v zgodovini. Spričo take temeljitosti mu je povrjen pouk v najvišjem razredu, a njegovo 1 šolsko delo venčajo odlični učni uspehi. | Na stotine je Jelenčevih učencev in i učenk, ki hranijo svojemu učitelju najhvaležnejše spornine, vdanost in spoštovanje. V drugačnih razmerah bi bil učitelju Jelencu odkazan drugačen delokrog — toda sedanji čas hoče, da ponekod izdaja kvalifikacije — politiška pripadnost, ki ji še stalnosti ni treba. Vzlic vsemu pa se Jelenc v svojem stanu in med svojimi učenci prav zadovoljnega počuti, kolikor mu — kakor vsem drugim — težka borba za vsakdanji kruh ne greni življenja in ne otežuje učiteljevanja. Značilna je zanj skrb, ki ga bega ravno sedanje dni, češ, kako in kdaj naj izkorigira v zimskih mesecih pismene izdelke svojih učencev, ko ne bo v njegovem stanovanju — luči! Koliko je Jelenc delal in storil v naših organizacijah, tega ne moremo v kratkih besedah točno povedati in po zasluženju oceniti. Tudi Jelenčeva vsestranska zaposlenost izpričuje, da imamo dela dovolj, toda premalo delavcev. Že samo vodstvo Zaveze zahteva celega moža. Koliko je dopisovanja in koliko potov, to ve Jelenc sam, a o tem govore tajniška poročila na zborovanjih Zavezine delegacije. Zaupanje ljubljanskega prebivalstva ga je poslalo v mestni šolski svet, kjer neustrašeno in s pristno svojo možatostjo zagovarja interese učiteljstva in šolstva. Mnogo let ureja naš Ročni zapisnik, a našemu prelepemu Zvončku je upravnik ves čas, odkar izhaja, to je že 18. leto. Jelenc deluje v vodstvu Hranilnice in posojilnice Učiteljskega konvikta, Jubilejske samopomoči, ki ji je ustanovitelj, Vdovskega društva, Narodne šole, Učiteljskega konvikta, Ljubljanskega in deželnega učiteljskega društva. Jelenc je bil med onimi ljubljanskimi tovariši, ki so nam iz nič ustvarili Učiteljsko tiskarno. Bil je njen prvi predsednik. Vsa teža skrbi in odgovornosti je ležala na njegovih ramah, ko je bilo treba tiskarno seliti iz prvotnih tesnih prostorov v Stritarjevi ulici v Gradišče. A ko so tudi ti prostori postali pretesni, je bilo treba misliti na novo selitev, ki se je izvršila v lastno poslopje v Frančiškanski ulici. Bilo je treba napraviti tisoč potov, posredovanj in posvetov, da je Jelenc pridobil našemu zavodu potrebni kredit, dozidal novo in moderno zgradbo ter spravil našo tiskarno pod varno, lastno streho. Mnogotero noč so ga te materialne skrbi oplenile spanja, vrhutega pa so se še razljučene strasti sovraštva in škodoželjnosti zaganjale od vseh strani v naše podjetje, hoteč ga uničiti, ko se je ravno pospelo na pot napredka in razvoja. Bilo je treba železne vztrajnosti, da ni vse podjetje zletelo pod cesto, ampak da se je dvigalo in jačilo ter pridobivalo na ugledu in imenu vzlic najzlobnejšim navalom. Iz teh hudih in nevarnih časov je Jelenčeva energična roka provedla našo tiskarno do trdnega temelja moderno urejenega zavoda, ki ga v bodočnosti čakajo še lepi časi. Ako bi nam Jelenc ne dal nič drugega, z našo tiskarno nam je dal toliko, d a m u n e m oremo biti nikoli dovolj hvaležni! Ta naša hvaležnost mu bodi plačilo za vse bridkosti in težave, ki jih je radovoljno in potrpežljivo prenašal v našo skupno korist! Na prigovarjanje ožjih prijateljev in somišljenikov je 1. 1901. kandidiral v državni zbor, v V. kuriji, hoteč posvetiti v dunajskem parlamentu vse svoje moči in zmožnostt blaginji svojega naroda in slovenskega učiteljstva. Proti nasprotnemu kandidatu dr. Sušteršiču ni zmagal, vendar je združil na svojo osebo 12.000 naprednih glasov. Ko je bila leta 1907. po dolgem času zopet sklicana deželna učiteljska konferenca v Mestni dom v LjubIjani, so delegati poverili Jelencu nalogo, naj v njih imenu utemelji sklep, da se to liko časa ne morejo udeleževati razprav, dokler kranjskemu učiteljstvu temeljito ne regulirajo plač. To nalogo je izvršil Jelenc v sijajnem govoru, ki je splošno učinkoval. L. 1912. je priglasil svojo kandidaturo za deželni zbor kranjski, toda zahrbtne spletke so mu onemogočile vstop v ta parlament. Jelenc je bil vodnik ali član mnogoterim deputacijam, ki so bile v Ljubljani in na Dunaju tolmačice učiteljskih teženj, želj, potreb in zahtev. In kjer je bilo treba reprezentirati naše učiteljstvo, tam je stal zopet Jelenc na svojem mestu. Dostikrat se zglašajo pri njem njegovi ožji rojaki iz rojstnega kraja ali Sentjurčani ali njegovi nekdanji učenci, proseCga posredovaiija in pomoči pri tej korporaciji ali na oni oblasti. Jelenc ne odreče nikomur nobene prošnje, ainpak stori takoj, kolikor rnore. Jelenčevo delo v šoli in zunaj šolejezgledin vzoršolskega in izvenšo1skega dela naprednega slovenskega učitelja! Našega Jelenca diči poštenost in možatost, značaj in volja, ljubezen do stanu, šole in naroda. Vzlic prihajajoči starosti je vedno krepkega zdravja in veselega duha, v družbi je živahen in vesel, ob delu resen, samemu sebi strog in vztrajen. N j e g o v z n a č a j j e neoskrunjen, njegova zvestoba je nepodkupna — tak mora biti n a š vojskovodja in tak je naš Jelenc! Iz teh gonilnih sil so zrasli vsi plodovi njegovega dela, saj more le zdravo drevo obroditi zdrav sad. Iz src vseh, ki svojega Jelenca poznamo in cenimo, se razlega danes vzklik ljubezni, spoštovanja in ponosa: Zvestoba za zvestobo! Krepko naprej do novega jubileja, ko bodo Tebi, n a šemu stanu, našemu š o 1 s.t v.u in našemu narodu sijale milejše zvezde! Nazdar! —