A ndrej ANZIČ* izvirni znanstveni članek TAJNOST: VREDNOTA IN ZLO Povzetek. Avtor v članku opredeljuje, predstavlja in siste-mizira tajnost kot problem in predmet svojega proučevanja. Razpravo začenja z opredelitvijo pojma in jo nadaljuje z ugotavljanjem razkoraka med deklarirani politični cilji in dejanskostjo kot slovensko značilnostjo Nato predstavi tajnost kot druibeui fenomen, ki ga morata upoštevati in vrednotiti sodobna varnostna teorija in sodobna varnostna praksa Tajnost kot antipod načela javnosti je pomembna sestavina evropskega pravnega reda. Pri tem poskuša odgovoriti na ključno vprašanje: katera in kakšna so možna odstopanja od načela javnosti in J)ravice do informacij ter kakšni so razlogi in kriteriji, po katerih je določena informacija splošno nedostopna? Avtor daje fenomenu tajnosti pomen vrednote, pri manipulaciji z njo pa pomen zla. Njegova razprava ima značaj konceptualnega pristopa z vrsto problemskih sklopov od normativne ureditve področja, do iskanja splošno teoretičnega, strokovno-znanstvenega in političnega okvim, ki bi Sloveniji omogočili pristop k evropskim varnostnim povezovanjem. Ključni pojmi: tajnost, varnostno preverjanje, človekove pravice, varnostne službe, javnost Uvod Slovenija se v poosamosvojitvenein obdobju sooča s pomembnim izzivom, kako na novo oblikovati varnostno teorijo in prakso, ki bo hkrati upo.števala nacionalne značilno.sti in posebnosti ter tudi zahteve in dognanja razvitih demokracij. Potrebno bo poiskati nek nov in dodatni motiv za noTO poslanstvo v mednarodnih odnosih. Brez njega ne bo mogoče mobilizirati tiste količine moralnih energij, ki so potrebne za notranjo solidarnost in za dovolj trdno socialno .soglasje (Rus, 1995:9). Prav dodatni motivi in nujnost sproščenili moralnih energij, so še kako potrebni tudi pri opredeljevanju konceptov varnosti posameznika in države. Pri tem v današnjih kultiirno-civilizacij.skih razmerah velja, da je varno.st po.sameznika pogoj za varnost države, ob upoštevanju vseh elementov usklajenosti in/ali protislovij med individualno in nacionalno (državno) varnostjo. Ne glede na to, da je država lahko tudi vir ogrožanja varnosti posameznika, je vendarle manj,še zlo kot ' Aiutrej AniiC. doktor/mitlohskih ziiaiiaill. rtmeiil na VLfobipftlkljsko-vtintosiiit ioll c tjubl/diii. bi bilo "naravno stanje". Odsotnost države negativno vpliva na posameznikovo varno.st v družbeni .skupnosti. Primarno opravičilo obstoja države sploh je zagotavljanje varnosti svojim državljanom, navkljub dejstvu, ila Ik) protislovje meil varnostjo |x)sameznika in varno.stjo države zaiadi same narave politične .skupnosti, ostalo trajno in kot takšno nereSljivo (Grizold, 1998:2). Pomembno je razumeti tudi dejsao, da lahko posameznik vpliva na varnost države in to toliko lx>lj, če je član različnih družbenih .skupin. Proučevanje odnosa individualne in nacionalne (državne) varnosti, omogoča opazovanje vplivov lega razmerja tudi na drugih nivojih. V.se bolj postajajo pomembni odnosi posameznik - posameznik; posameznik - družbena .skupina; družbena .skupina - tlružbena skupina in to ne le v n;icionalnih, temveč v globalnih razmerah. Mišljeni so tisti oilnosi, ki nekomu po\'Zročajo nuiterialno škodo, škodljivo vplivajo na njegovo mcir;ilno in fizično integriteto, povzročajo občutek ogrožanja in strahu ali pa vpliv;ijo n;i njegovo r;iv-nanje, ki ni v skladu z njegovo voljo. Skupni imenov;ilec teh (kIiiosov označuje pojem kriminalitete in to od splošne kriminalitete prek posebne, p;i v.se do gospodarske. Pri tem se lahko le bežno po.služimo nekaterih statističnih pokazateljev: v Sloveniji .se je število kaznivih dejanj v 1. 1999, za katere je policija podahi k;izenske ovadbe, u.stavilo pri .številki 62.8,^6, kar je v primerjavi z 1. 1998 (ko je liilo 55.55 i kaznivih dejanj) povečanje z;i 1.3,1 %. Policija ocenjuje, da je bilo s temi kaznivimi dejanji .storjeno skoraj 20 milijard škode. Podatek ne zajem;i kaznivih dej;mj ogrožanja cestnega prometa niti kaznivih dejanj, ki so jih povzročili otioci. Ob tem pa kaže opozoriti, da gre le za policiji znana kazniva dejanja. Kakšna je ilej;inska številka vseh dejan.sko .storjenih kaznivih dejanj, lahko le ugibamo in špekuliramo. V.sekakor pa je dejstvo, da takšnega števila kaznivih dej:uij glede na vrsto, strukturo, oblike, storilce in podobno, v nobeni demokr;itični državi ni mogoče reševati brez drž;ivne represije. Poslavlja se vprašanje: kako demokratična država, medtem ko upravlja sebe, zagotavlja pravice in svoboščine svojim državljanom, hkrati dovoljuje policiji (tudi obveščevalnim služb;im) izvaj;inj;i zakonov', s k;iterimi se posega v človekove pravice in .svoboščine? Odgovor je odvisen od tega, kakšno vlogo želi neka država dati policiji. Policija bi morala nadzirati izvajanje zakonov in vzpostavljali red ob hkratnem spoštovanju človekovih pravic. Koliko moči bi morala imeti policija je cxlločitev, ki jo mora sprejeti konkrein:i ilržava in konkretna družba. To je tudi tista raven, na kateri je moč .skupnosti razvidna iz družbenih, |x)litičnih in gospodarskih dej;ivnosii skupine ljudi, ki imajo skupne cilje. Ko upravljamo sebe, se moramo tudi ustrezno nadzorovati (Fcrreir;i, 1998:1.^9). K .sodobni varnosti kaže vsekakor pristopiti sistem.sko, upoštevati jo je mogoče le kot celoto in ne seštevek individualnih varnosti, kakor tudi ne kot seštevek varnosti vseh subjektov, ki bi imeli pravni, vojaški ali policijski pomen in značaj. Varnost je vsekakor stanje, je pa tudi la.stnost stanja, ki ima ob imenovanih ludi politične, ekonom.ske, etične, kulturološke, psihološke, ekološke, demografske in druge vidike. Varnostni položaj po.sameznika, .skupine ali države, kakor tudi njihovih asociacij je mogoče obvladovati le v trikotniku, ki ga .scst;ivljajo stranice: ranljivost, ogrožanje, ukrepi za preprečev;inje ter odpravljanje posledic ogrožanja sodobne varnosti na ravni posameznika, družbe/države in mednarodnega .sistema (prim. Grizold, 1998:3-4). Ta variiosini irikotnik znotraj sodobne varnostne paradigme ter nenehna tekma med njegovim stranicami, v pravni državi ne more biti zrediicirana zgolj na odnose: posameznik - posameznik, posameznik - država. V.se pomembnej.ša, celo iisodno pomemljna za obstoj pravne države v celoti, je civilna družba. V bistvu je razlikovanje med javnim in zasebnim pravzaprav že delitev med civilno družbo in državo. Odnos med civilno družbo in državo je proii.sloven, ker predstavlja interakcijo med dvema nas()rotujočima si težnjama. Težnja države je v integraciji, težnja civilne družbe pa v diferenciaciji. Obe sferi, država in civilna družba, sta podsistema družbenega sistema, ki med seboj tekmujeta in .se hkrati tudi omejujeta. Prav v tem proti.slovju, izraženem v integraciji oziroma v diferenciaciji, poudarjenem tekmovanju in omejevanju, lahko z:iznamo proces demokratizacije (Splichal, 1992, 1994). Pomembnost civilne družbe je tudi v vlogi preseganja strankarskega sistema ter njegovega ekskluzivizma. Civilna družba je pomembna tudi zaradi svojega altruizma, saj nastaja spontano in naravno in je praviloma usmerjena k |X)trebam sočloveka in motivirana v osmišljanje dobrega. (Možno je seveda, da altruizem izhaja tudi iz egoističnih pobud.) V .Sloveniji ni zadostnega vpliva civilne družbe na področjih zagotavljanja individualne varnosti kot pomembnem delu funkcionalnih interesov. Varnostno področje v ožjem smislu (policijsko delo\'anje, delovanje organov pregona, voja.ško delovanje in normativno urejanje teh področij), pa tudi varnostno področje v Širšem smislu (oblikovanje varnostnih in obrambnih doktrin, politik in strategij) je žal .skoraj v celoti prepu.ščeno strankarskim elitam in nji-ho\'i birokaciji. Le te potem svoje interese, največkrat brez .sodelovanja znanosti ali celo njej navkljub, uveljavljajo v organih oblasti. Zato brez močne in vplivne civilne družbe ni mogoče v Sloveniji pričakovati .stabilne demokracije. Brez stabilne demokracije pa bo element ogrožanja posameznikovih in skupnih vrednot večji od sposobnosti drža\e in družbe pri preprečevanju ali odpravljanju posledic tega ogrožanja. Pri zagotavljanju individualne ali .skupinske varnosti je izrednega pomena spo.štovanje tako individualne kakor tudi državne zasebnosti. Pri tem je državna zasebnost le sinonim za pojem tajnosti. Upoštevati namreč velja, da je svoboda posameznika v sodobni družbi izhodišče za demokratično ureditev. Le posameznik, ki je odvisen od lastne ustvarjalnosti, je lahko konstitutiven element demokratične družbe. Varst\'o človekovih pravic ni izraz golega humanizma, temveč zaščita temeljnega vzgona, na katerem temelji pravna držuiva. Po.seg v ustavno varovane pravice je dopusten le pod pogoji Evropske konvencije o človekovih pravicah in pod točno določenimi zakonskimi pogoji (Anžič, 2000:39) Te omejitve, razumljivo, \'eljajo za poseganja oblastnih organov v človekovo z;tsebnost. Vsaka zloraba pri teh poseganjih je najhujša oblika zlorabe javnih pooblastil, ki jih vse demokratične države tudi kazensko in drugače sankcionirajo. V človekovo zasebnost pa nezakonito, z motivom škodovati, vdirajo tudi posamezniki, skupine in združbe, ki z javnimi pooblastili nimajo ničesar skupnega. Razmerje med kaznivimi dejanji policistov, ter kaznivimi dejanji, ki jih storijo ostali državljani, je za Slovenijo v letu 1999 naslednje: policisti so bili osumljeni storitve 160 kaznivih dejanj, od tega 6l kaznivih dejanj zoper uradno dolžno.st in javna pooblastila, 3'i kaznivih dejanj zoper človekove pravice in svoboščine 3ter 21 kaznivih dejanj zoper premoženje. Ostali državljani in tujci pa so storili 62.836 kaznivih dejanj. Povedati je potrebno še, da edino policisti storijo lahko nekatera kazniva dejanja, ki jih drugi ne morejo, npr.: kazniva dejanja zoper uradno dolžnost. Pri teh podatkih ne gre za igro .štev ilk niti ne za to, da sta okoli 2 % vseh policistov bila osumljena storitve kaznivega dejanja ter da so nekaj več kot trije odstotki vseh državljanov storili policiji znana kazniva dejanja. Takšna statistika ne dopušča nobenih posplošenih zaključkov, tudi zato ne, ker .so javnosti sicer v veliki meri dostopni mnogi podatki in informacije, toda nikakor ne vsi. Uporabljena je bila le z namenom, da se opozori na problem individualne, pa tudi državne zasebnosti, kakor tudi na nujnost, da se vprašanja tajnosti, ki zadevajo obe zasebni sferi, pravno uredijo. Ta pravna ureditev mora upoštevati zahteve in načela po transp:irentnosti delovanja nosilcev v.seh vej oblasti, hkrati pa tudi nujnost določitve določenih podatkov in informacij za tajne. Statistika v tem delu je uporabljena tudi zato, da se opozori na večno kolizijo vseh demokratičnih držav med načelom javnosti dela državnih organov in omogočanjem dostopov do podatkov in informacij ter med določanjem določenili podatkov in informacij za tajne in zato podvržene posebnim režimom varovanja. To so principi demokratičnih držav. V kolikor ima torej posameznik pravico do zasebnosti, je to isto načelo potrebno upoštevati tudi pri državi. Razlogi za državno zasebnost (tajnost) so |>odatki in informacije, ki se nanašajo na državno varnost, obrambo, mednarodne odnose, monetarno stabilnost, obveščevalno dejavnost, odkrivanje kaznivih dejanj itd... Tajno.st kot pravni, politični, strokovno-tchnični, varnostni in mednarodni fenomen K tajnosti kot družbenemu fenomenu, je potrebno pristopiti celovito ter pri njeni obravnavi upoštevati vsa temeljna načela vladavine prava, s posebnim poudarkom na varstvu človekovih pravic in svoboščin. Proučevanje tajnosti ni le izziv za teorijo, temveč tudi za varnostno prakso. Vsekakor je svojevrstni misterij, ki so ga družboslovne, predvsem politološke, sociološke in obramboslovne znanosti skoraj v celoti zanemarile. Morda tudi zato. ker gre ob njegovi površni registraciji stvari, ki naj bi bile razumljive že kar same po .sebi, ali pa morda zato, ker se ga zmotno razume kot skrivnost. Skrivnost je v njenem prvem pomenu nekaj, kar se ne da razumeti, dojeti ali pojasniti. Tajnost pa ni nekaj neznanega, temveč ravno obratno. Pri njeni vsebini gre za znane stvari, ki jo njen "po.sestnik" (ali posameznik ali institucija ali država) ne sme ali noče narediti dostopne širši javnosti. Tajnost torej pomeni obstoj znanih dejstev o družbenih, Viirnostnih, obrambnih, gospodarskih in drugih podatkih in informacijah, ki so posamezniku ali instituciji zaupana v uporabo in v~arovanje. Ti jih zaradi obstoja različnih, velikokrat konfliktnih interesov, na zavesten, organiziran in formaliziran način skrivajo pred javnostjo. Kako je sedaj to trditev mogoče uskladiti z 39. členom ustave Republike Slo\'enije, ki pravi: "Zagotovljena je svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema in širi \^esti in nuienja. Vsakdo ima pravico dobiti informacijo javnega značaja, za katero ima v zakonu utemeljen pravni interes, razen v primerih, ki jih določa zakon." To ustavno določbo je razumeti kot obvezo držav nih organov, da v okviru določetiih in z zakonom opredeljenih pogojev vsakomur zagotovijo dostop do podatkov in informacij. Vendarle pa dostop do njih ni neomejen in obsoluten, temveč obstajajo pri tem tudi določene omejit\'e. s katerimi je dopustno določene podatke in informacije odtegniti od javnosti. Opozoritev velja pri tem na nevarnost zlorab in manipulacij. Še posebej zato, ker nobena pravna norma ne more biti tako podrobna in kaznistična, da bi lahko zajela vse možne situacije in sestavine, ki jih morajo podatki in informacije vsebovati, če se želi, da postanejo javnosti nedostopne. V zakonih R Slovenije se pogostoina uporabljajo pravno nedorečeni pojmi kot: "državni interesi", "obrambni interesi", "državna varnost", "državna korist", "gospodarski in politični interesi države" in podobno. To pomeni, da mora tisti, ki takšen zakon izvaja ali interpretira vsakič posebej določati od primera do primera njihovo vsebino. Zato prihaja do nev arnosti preširokega tolmačenja in prevelike diskrecijske pravice Takšna zakonodaja lahko pomeni potencialno ogrožanje demokratičnih vrednot in predstavlja veliko raven tveganja. Zato je nujno, da se že v konceptualni zakonodajni fazi poskuša izločiti vzroke ogrožanj in tveganj in da se oblikuje sistemska zaščita. Eden od ukrepov te zaščite je v opredelitvi smotrov, drugi pa v upoštevanju konkretnih danosti in omejitvi obravnavanih vsebin. Najustreznejše je opredeliti vzpostavitev ravnovesja med tveganjem in kontrolo kot smotrom sistemske zaščite. Upravljanje tega ravnotežja kaže tehtnica, kjer so dejavniki ogrožanja (verjetnost nastanka groženj in verjetnost teže) tehtani v razmerju do nadzornih ukrepov pred nastankom nesreče (Roland in Moriertv, 19SX):13). Pri določanju tajnosti mora bili zakonodaja koncipirana tako, da se zmanjša nevarnost arbitriranja ob sporih Lahko se torej nevarnost zmanjša, preprečiti pa je ni mogoče, kar je odvisno od konkretnosti v praksi in od nasprotujočih si interesov strank v sporu. Bistveno je, da morajo biti vse omejitve natančno zakonsko opredeljene da se državi prizna pravica do zavarovanja lastnega obstoja in da nobena pravica ne more biti tako široka, da bi lahko ta obstoj ogrozila. Ogrožen obstoj države pomeni celostno ogrožanje vseh človekovih pravic in svoboščin. Država je namreč kljub vsemu še vedno edini garant njihovega varovanja, pri tem pa se je potrebno zavedati, da absolutnega varst\a ni in ga tudi ne more biti. In to tie le zato, ker država tega ne bi zmogla ali hotela storiti, temveč zaradi protislovnosti človekovih pravic. Država mora namreč pri varovanju teh pravic in svobo.ščin hkrati tudi posegati vanje. Pri varst\ u kaže omeniti fenomen dopustnega omejevanja človekovih pravic, ki je omejeno s kriteriji legalnosti, legitimnosti in nujnosti. V bist\-u gre torej za to, da noben zakon, ki dovoljuje omejitv-e človekovih pravic, ne more vsebovati nobenih drugih temeljev kot jih vsebuje ustava. Poleg tega pa je nujnost kot kriterij omejevanja človekovih pravic razumeti tako, da poseg v človekove pravice ustreza nujni družbeni potrebi in da je v sorazmerju z zastavljenim in legitimnim ciljem (Bavcon, 1995:30-38, Daffy, 1992). Kaj torej opravičuje obstoj tajnosti? V .sodobni demokratični državi lahko obstoj tajnosti opravičujejo naslednji razlogi: - obstoj nasprotujočih si interesov; - izrecno pravno opredeljeni interesi, ki so predmet v;irov;mja tajnosti; - kršitev tajnosti mora predstavljati |X)samezniku ali družbi nev:irno in škodljivo ravnanje; - tajnost mora biti namenjena varovanju, obrambi in zaščiti obstoja države, njene ustavne ureditve ali posebnim interesom pri varovanju človekovih pravic; - s pntvno normo morajo biti določeni podatki označeni kot tajni, imenovani morajo biti upravljalci tajnosti in ti podatki morajo imeti ustrezno stopnjo in vrsto t.ijnosti; - določeni morajo biti ukrepi za varovanje tajnih podatkov, s katerimi se preprečuje njihovo prilaščanje, neopravičeno odstopanje, spreminjanje ali pridobivanje. To je le nekaj razlogov, ki opravičujejo obstoj tajnosti. Bistveno pri vsem tem je, da tajnost kot oblika skrivanja znanega, ne sme biti politizirana. Tajno.st bi morala .služiti univerzalnim, splošnim in posebnim interesom ter preprečevati možno.sti škodovanja le-tem. Le tako je lahko tajnost vrednota in daje varnosti pomen dobrine. Praksa na slovenskem varnostnem in obrambnem področju je ravno nasprotna. S tajnostjo se ziiradi različnih političnih, statusnih, o.sebnostnih in drugih egoističnih razlogov manipulini, tako da postaja zlo za posameznike in družbo v celoti. Za podkrepitev te trdit\e je dovolj pregledati časopisne članke ob takomenovanih aferah, npr. objavljanje tajnosti v zvezi z afero Vič - Holmec in Gričarjevim poročilom. Ne gre krivili novinarjev, prvenstveno gre z^i kazensko, disciplinsko, moralno, odškodninsko in .še kakšno drugo odgovornost tistih, ki so jim bili ti podatki zaupani v varov:inje. Takšno ravnanje odgovornih v varnostnih in obrambnih sredinah kaže na odsotnost njihovega profesionalizma, hkrati pa tudi na odsotnost funkcioniranja oblasti, ki noče ali ne zmore tovrstnih ravnanj sankcionirali. Tajnost je lahko dobrina le, če uspejo listi, ki bi jo morali varovati, to tajnost zavarovati in preprečiti odliv informacij in podatkov, s katerimi se lahko ogrozijo interesi posameznikov, institucij, države. Vsekakor pa je tajnost lahko pravi strup, ker je |x)sesi nad njo močno orožje politične, finančne, varnostne ali drugačne manipulacije. S tako zlorabljeno tajnostjo se drugi (politični tekmeci in podobno) spravljajo v odvisnost in s tem se lahko usmerja njihovo dejavnost. Država zaradi zavarovanja svoje zasebnosti (tajnosti), ki je gotovo legitimen cilj. hkrati tudi posega v zagotovljeno tajnost človekove zasebnosti. Tajnost države in tajnost posameznika predstavljata trajno in nepomirljivo medsebojno nasprotje. Pri tem lahko pride do nevarnosti, da bi načelo zasebnosti za državo prevladovalo nad načeli zakonitosti in ustavnosti. Pri proučevanju fenomena tajnosti kaže še zlasti upoštevati naslednje vidike: - problem odnosov med človekom in njegovim družbenim okoljem - problem hierarhije v strukturi človekovih vrednot - problem kazensko pravnega varstva tajnosti. Odnos med posameznikom in družbenim okoljem je gotovo eden od nerešenih problemov, ki jih proučujejo različne znanosti, med drugim tudi socialna psihologija. Vsekakor je povezan z vprašanjem človekove motivacije, še zlasti socialne. Ta odnos pravzaprav kaže na razmerje med človekovo socialnostjo in njegovo individualnostjo. Človek je odprt sLstem, ki je trajno odvi.sen od okolja v družbi, kar v določenem si.stenni pomeni avtoregulacijo ob hkratnem povečanju natizorstva. Avtoregulacija nadzoruje komunikacijo z okoljem ter njegovimi sestavinami. Kna od teh je gotovo tudi njegova regulatorna dejavno.st (Musek, 199.3; Južnič, 1993). V tem okviru lahko problem tajnosti opredelimo tudi kot okolj.sko kon-formnost, do k;iterc imajo posamezniki negativen, sovražen, odklonilen ali kako drugačen nekonlbrmen otinos v družbi. Pri tajnosti je mogoče upoštevati tudi problem hierarhije v .strukturi človekovih individualnih in družbenih vrednot. To še zlasti zato, ker t;tjnost v sodobni družbi/drž;ivi ni le pravno ali politično vpnišanje, temveč ji je mogoče dati uidi etični pomen, izražen v poštenosti, zvestobi, primernosti, lojalnosti. Pnivni vidik tajnost .se v sodobni družbi izraža .skozi razmerje med pr:ivico in dolžnostjo oziroma obveznostjo vseh članov tlružbe pri vključevanju v tlelovanje različnih družbenih podsistemov. Dolžnost .se namreč kaže kot korelativ pntvici (pravica osebe A se k;iže kot tlolžnost osebe B), lahko pa je tudi samostojno določena dolžnost. Dolžnosti državljanov so ponav;idi v ustavah predpisane zelo ohlapno ali pa sploh ne, dovolj natančno pa v Slov-eniji zakonodaja opredeljuje dolžnosti predstavnikov organov oblasti ali delavcev v drž;ivni upravi. Te dolžnosti niso (jostavljene kot nekaj samostojnega, temveč jih je potrebno obr:ivnavali v odnosu do pravic. T;iko npr. slovensk;i usi;iva zagotavlja in varuje človekove pravice in svoboščine predvsem v razmerju do države. Na tak način se omejuje državna obhist, saj so človekove pravice s pravnimi pravili urejena upravičenja po.sameznika v razmerju do organov oblasti. Zato dolžnosti ni mogoče postavljati pred pr;ivice :ili jih ločeno obnivnavati, kajti s tem bi zapostavili pravice. Pri tajnosti nastaja problem, da ta fenomen v R Sloveniji ni normativno zaokrožen v konsistenten sistem, temveč se |X)samezna vprašanja v zvezi z njimi urejajo v okviru posameznih upnivnih področij ali za posamezni državni organ posebej. Zalo v pniksi prih:iia do situacij, ko pos;imezna vpniš;mj;i v zvezi z obravnavanjem tajnih podatkov sploh niso opredeljena in z;ikonsko rešena, druga so zopet v medsebojni koliziji, nekatera veljajo le za ene državne organe itd... Za primer protislovja med vprašanji .svobode informiranja in dostopnosti do podatkov in informacij ter ureditvijo in sistemom tajnosti podatkov in informacij, se lahko uporabi določba zakona o policiji, ki v 6. členu določa, da generalna policijska uprava med drugimi nalogami "skrbi za informiranje pristojnih drž:wnih organov in javnosti o delu policije, o aktualnih varnostnih vprašanjih in varno.stnih razmerah" (Zakon o policiji. Uradni lisi RS, št. 49/98). Hkrati isti zakon v 56. členu določa, da "policist mora varovati državno, uradno ali drugo t;ijnost, s katero .se seznani pri opravljanju nalog ..." Določbi členov pri njunem konkretnem uporabljanju spravljajo odgovorne v policiji v veliko dilemo. Npr.: Ali javnosti sporočite le inicialke osumljenega? /Mi objavite iz katerega kraja je osumjeni doma? Katereg;i kaznivega dejanje je osumljen ler podrobnosti v zvezi s tem itd ? (pri tem je treba upoSte\'ati Se načelo domnevne nedolžnosti!) Toda koliko in kaj povedati, da policist ne bo odgovoren za izdajo takšne ali drugačne tajnosti? Takšnih dilem, pa seveda veliko zahtevnejših, je vsiik dan na stotine pred državnimi uradniki tudi zato, ker še vedno nimamo ustreznega zakona, ki bi celostno uredil določanje in varovanje tajnih podatkov. Zaradi tega država ne postavlja le svojih uradnikov v neugoden položaj, temveč pristaja, da njeni državljani ne bodo mogli uveljaviti vseh svojih človeko\ ih pravic pri zahtevi po javnosti informacij in podatkov. Poleg vsega pa Slovenija tako tudi krši mednarodne obveznosti, ki jih je z ratifikacijo konvencij in sporazumov že sprejela. Dejstvo je, da tajnost povzroča konflikt med več nosilci določenih pravic. Tudi ko bo Slovenija sprejela zakon o tajnih podatkih, bo še vedno prihajalo v praksi do teh kolizij. Zato bo v sporu potrebno tehtati varovane pravice, zlasti zaradi divergence meja med posameznimi pravicami. Toda, ali bo v tem sporu prevladovala močnejša pravica? Sploh pa, ah je mogoče govoriti o obstoju konkurenc pravic? Mnogi problemi se sicer hihko re.šijo tudi z generalnim pravilom in dubio pro libertaie. Pogosto so omejitve temeljnih pravic dane s kazenskim pravom, ki pa ga seveda lahko preizkuša ustavno sodišče (Šinkovec, 1996:17). Vsa omenjena protislovja opozarjajo na to, da kršitve človekovili pravic (tudi z neupoštevanjem tajnosti) dokazujejo, da Slovenija še vedno ni sposobna zagotoviti pravne varnosti svojim državljanom. Notranja tlružbena konfliktnost kaže, da še vedno nismo sjx)sobni doseči potrebnega soglasja o temeljnUi vrednotah. Nujno je takšno notranje družbeno soglasje, cia bodo kršiae pravnega reda "pristojnost" različnih kriminalnih sredin, ki obstoječega pra\ nega reda sploh ne priznavajo. Žal danes pravni red kršijo tudi tisti posamezniki in celo nosilci oblasti, ki imajo npr.; izdajo tajnosti ne le za dopustno, tenneč celo za hrabro in všečno ravnanje in so ga sposobni vzpodbujati in na različne načine celo nagrajevati. Notranje družbeno soglasje o temeljnih vrednotah je tako pomembno tudi zato, da bodo cilji, ki jih zasleduje pravni red, skladni z vrednotnim svetom večine državljanov. Normativnopravna ureditev tajnosti Napačno bi bilo misliti, da že sama normativna ureditev nekega področja ali pojma rešuje vse probleme v zvezi z zlorabami, izigravanji in nespoštovanji predpisanih in pričakovanih pravil ravnanj. Dnevna praksa potrjuje dejstvo, da posamezniki kršijo tudi tisto regulativo, ki natančno in jasno opredeljuje določen problem. V kolikor pa so pravne zajKJvedi pomanjkljive, dvoumne, nedorečene, nejasne ter v medsebojni koliziji, potem oblastni organi pristajajo na prakso "zakona džungle" (zakon močnejšega). Zato je nujno potrebno, da se področja, ki pomembno ali celo usodno zadevajo varstvo človekovih pravic (vključno s pravico države, da zagotovi svoj obstoj) uredijo z ustreznim in konsistentnim pravnim redom. Izhodišče urejanja te problematike je dosledno upoštevanje načel ustavnosti in zakonitosti. Kaj pomeni skladnost v.seh in vsakogar z ustreznimi in zakonskimi normami, ki ta ravnanja urejajo? Skladno z ustavo in zakoni mora biii ravnanje vseh pravnih subjektov, tako posameznikov kot državnih in tlrugih oiganov, ki izdajajo in neposredno izvrSujejo pravne akte. Načeli ustavnosti in zakonitosti se medsebojno doj^olnjujeta in picpleiaia, tako ju je treba vsebinsko obravnavati skupaj (Grad in Kaučič, 1997:27). Po ustavi se človekove pravice in temeljne svoboščine uresničujejo iicposreii-no na podlagi ustave. To načelo vsebuje ustavno prepoved zakonod.ijak ii, da z zakonom omejuje pravice in svobfjščine, hkrati pa daje po.s;imezniku najmočnejše |)ravno jamstvo pri izvrševanju teh pravic. En del je ab.solutnih (npi. prepoved smrtne kazni, prepoved mučenja, domneva nedolžno.sti) in zanje ni potrebno predpi.sati načina uresničevanja niti jih ni mogoče omejiti. V primerjavi z njinu so relativne pravice iti svoboščine take nara\e, da jih je mogoče omejevati in \anje po.segati. In to na dva načina: en način je takšen, da je omejitve pravic picdpi.sala ustava sama, tirug način pa je tak.šen, kjer se omejitev prepusti zakonu. Poleg teh varovalk, je slovenska ustava vgradila Se eno varstvo človekovih pravic in svolx)Sčin. Izraža se v tem, da je med prav ne akte, ki veljajo v Sloveni|i, potrebno uvrstiti tudi splošno veljavna načela mednarodnega prava in meilnarodne pogodbe, ki obvezujejo Slovenijo. '' Kiizi-iisti ziilioiiii! HviiiiMikc Sloiviiijc ' /akiiii o fiolicijt (Ifnitliu liai KS. Si. -VJAMJ • /.tiknii o l arsini luichnih /»ihiibiir (I nuliil lisl A'.V. .l)y..\KtmKI AKU ■ tkiliik II rariiiisiiiili iikri-fiili ihi iiltniiiihnfm /KHlniCjii (l 'nulni te/ K.S. St 4'J/'J2) • 1'rvilhti It vtintrtiiijii s Icliitičmini .M i-tlsli I < 1'niiliii te/ /f.V. Si. JCvS-lj ' UrvtIlMi It [ii.nirniSkciii /luslnrtiiijii in o tloliiiosiili ti/imriiili iirKtinoi' dinhiktinicnuiriienii f>niilirii (l/riiilni li.il /i.s: SI 72/lH. HJjViJ • l'ninliiib o i^oilviijii in tiimuinjn redv.sem. da vrsto vprašanj, naštetih pod četrto :ilinejo, pravno sploh ni urejenih. T:ikšno .stanje dopušča povzročanje ali celo generira vrsto nezaželenih, škodljivih in kaznivih ravnanj znotraj ilržavnih organov, ki imajo tako kratkoročne kol dolgoročne posledice. Del afer ("Vič - Holmec", "Pošteni policist", "SAVA", "afer:i Zavrč", "irgovin;! z orožjem", "Iznielski sponizum" itd...) ter objavljanje |xxlatkov in informacij, ki bi morale imeti značaj tajnosti, nima le dom;ičih političnih in varnostnih nizsežnosti in |x)sledic, temveč tudi že mednarodne. Tuje drž:ive in mednarodne organizacije zato večkrat v sodelovanju s Slovenijo in njenimi organi obListi z:ihtevajo ustrezne pravne garancije z:i varovanje njihovih tajnih |x)datkov in informacij. Dodatne probleme, ki Sloveniji ne zagotavljajo posebnega ugleda in .statu.sa diskretnega partnerja pri ravnanjih s tajnimi potlatki in informacijami povzroča dejstvo, d;i sploh nimamo nekaterih mehanizmov za zavarovanje tajnosti T;iko nimamo pravno urejeneg:i problema v;irnostnega pre-verj:inja oseb. ki imajo tlostop do teh peljila na zakonu ali njegovi osebni privolitv i. V zvezi z informacijsko zasebnostjo kaže o|x)zoriti na dva v.sebinska sklopa: na informacijo in na podatek. To je pomembno zlasti zaradi obsega varstva, ki ga je posameznik v svoji informacijski zasebnosti lahko deležen. Dva dokumenta sta osnova za oblikovanje in utrjevanje teorije in jjrakse na tem področju: - .Smernice OECD iz 1. 1980 (Guidlines on the Protection of Privacy and Transborder Flows of Personal Data) - Konvencija Evropskega sveta o varstvu posameznika glede na avtomatsko obdelavo osebnih podatkov iz I. 1981 Subjekti prava Evropske unije so vse fizične in pravne osebe na nivoju posameznih držav članic, države same, pa tudi institucije EU. Pravne norme EU oblikujejo poseben pravni sistem, ki je specifičen v odnosu do pravnega reda držav članic, pa tudi do mednarodnega prava.' Direktiva Evropske Unije o varstvu |x>sameznika glede na obdelovanje osebnih podatkov (Directive 95/46/EC, httpy/europa.eu.int/eurlex/en) pa pri informa-cij.ski za.sebnosti dopušča tudi izjeme in omejitve. V 13. členu je dana možnost, da države članice v svojem nacionalnem pravu izključijo oziroma omejijo uporabo določb 6, 10, H, 12 in 21. člena Direktive. Razlogi za tako omejevanje .so: državna varnost, obramba, javna varnost, izvajanje nadzornih in inšpekcijskih zadev, izvedba kazenskega postopka, pomembni ekonomski in finančni interesi ilržave članice EU in zaščita pravic in .svoboščin posameznika na katerega se nanašajo oziroma pravic in .svoboščin drugih oseb. Direktiva daje veliko pozornost tudi zagotavljanju in zavarovanju podatkov, in sicer: zaupnost obdelovanja (X)datkov in ukrepi zavarovanja pri obdelovanju zaupnih podatkov. To pomeni, da sta tako upravljalec zbirke o.sebnih podatkov kot tutli obdelovalec dolžna nadzirati osebe, ki za njime potrebe ali po njimem naročilu prihajajo v stik z osebnimi podatki. Države članice .so tudi dolžne zagotoviti, da upravljalec zbirke osebnih podatkov sprejema ustrezne organizacijske in tehnične ukrepe za zavarovanje osebnih podatkov. Preprečiti .so namreč dolžne nezakonito ali naključno uničenje ali izgulx) podatkov, njihovo spreminjanje, pa tudi možnost njihovega nezakonitega dostopa do njih. Bistvo varnostnega preverjanja oseb (pomembnega za vstop v EU in NATO) je v tem, da se za osebe, ki jim je zaupana dejavnost na varnostno občutljivem področju, pod pogoji in postopku, ki jih ureja zakon, ugotovi, ali lahko to zaupa- ' /'ravne vire F.V delimo na: 'primarne in • sekiintlanie 1'rimarni viri so: uslanovilvena /«igculha, meilnarotlne konvencije [hi tudi doloCeni do/>ol- nihti firavni viri (npr /logadbe. ki Jih med scIkiJ/h>d/>lsnjejo drtave Članice lil,'). Sekundarni viri so: uredbe, smernice, odločbe kot obvezni viri ier pri/Kiroiila in mnenfa kol neobvezni viri. nje uživajo. Namen varnostnega preverjanja ni in ne more biti ugotavljanje oclgo-vorno.sti posameznika za neka pretekla dejanja, temvx'0 ugotavljanje, ali gre za zanesl)ivo in z.;iupanja vredno o.sebo. Kar zatleva prakso preverjanja oziroma organizacijo zbiranja podatkov o posamezniku ter cKenjevanje teh [sodatkov, je ta različna. V nekaterih drža\ah vse v zvezi z varnostnim preverjanjem opravi isti organ. V drugih državah (npr. Francija) je zbiranje podatkov- ter ocena teh podatkov ločena od izdaje dovoljenja za dostop do tajnih podatkov. V tretjih državah (Norveška) je zbiranje podatkov ločeno od ocenjevanja rezultatov in oti izdaje dovoljenja za dostop do tajnih podatkov S stališča varnosmih staiulardov NATO, so vsi ti pristopi enako sprejemljivi. Kar zadeva reševanje pritožb, je praksa različna. Vse države institut priiožlx? poznajo, s tem, da jih rešujejo različni organi: ministrstva za obrambo, sodišča, nacionalno varnostne agencije itd. Dovol)enje za dostop tlo tajnih podatkov izdajajo glede na stopnjo zaupnosti različni organi. Večina držav zahteva, da mora biti posameznik, ki bo zasetlal določena delovna mesta varnostno preverjen, to delovno mesto pa mora biti zapi.sano v si.stem-izaciji delovnih mest (job catalog). Lahko |>a je varnostno preverjanje tudi pogoj za zasedlx) delovnega mesta. Poznan je tudi institut ponovnega preverjanja in sicer je najpogosteje v uporabi časovni termin od 3 - tlo S let, odvisno oti stopnje zaupnosti podatkov, ki so tej osebi ilostopne. tVložen je tudi preklic ali umik ilovoljenja dostopa do teh podatkov Vse države poznajo dve ravni preverjanja: nižjo raven, kjer se ugotovi itlen-titeta posameznika ter preveri morebitni zapis posameznika v .sodnih, policijskih ali obveščevalno varnostnih evidencah. Obstaja pa tudi višja raven varnostnega preverjanja, ki obsega tudi operativno zbiranje podatkov o posamezniku. Zanimivo je, da v ZRN delavci nekdanjih obve.ščevalnih in varno.stnih .služb DDR ne morejo ilobili dovoljenja za tlostop do tajnih podatkov, sodelavci teh služb pa .so temeljito preverjeni. V nekaterih državah je varnostni zadržek tudi dvojno državljanstvo (na Norveškem, če gre za dvojnega državljana v eni od držav EU, to ni varnostni zadržek). .Specifičen odnos do tega vprašanja ima Velika Britanija. Kot nekdanja kolonialna sila je do dvvijnega državljanstva bolj tolerantna, vendarle pa temeljito |)reveri civilizacijsko in kulturno vključenost posameznika v "novo" domovino (vir: .Marjan Antončič in njegcA-a udeležba na delavnici varnostnega urada N.-\TO o kadrovski varnosti, april 2000, Bruselj). F.vropske države, članice KU pristopajo k tajnosti kot dobrini, ki je izvor družbene moči. Brez obvladovanja vzvotlov družbene moči, bi bila politika, in s tem tudi upravljanje družbe, prazna in povsem brezvrediiotna dejavnost (Bučar, 1996). Pri tem je v teh sredinah že kar nekaj časa prisotno spoznanje in tudi praksa, da se varnosti preprosto ne da več zagotavljati le na nacionalni ravni, transna-cionalni kriminal je danes resnejši in bolj razširjen kot kdajkoli prej. Rast svetovne populacije ter prenaseljenost, več revniii območij, več lakote in lx)lezni, (.Iržavni teror in diktatorski režimi v mnogih državah tretjega s\da, so [povzročili plimo, ki že preplavlja Kvropo. Gre za val ilegalnih migracij, ki je v tem treiuitkd kljub obsežnosti še zmeren. Avtor pris|x;vka je prepričan, da prava pov(xlenj šele sledi, kar bo u.stvarjalo idealne razmere za bohotenje kriminala vseh vr.si, od trgovine z ljudmi, orožjem, mamili, računalniškega kriminala, prostitucije pa do terorizma Evropske vladne ustano\e kot so policija, obveščevalne službe, .sodi.šča in podol> no so pred novimi in novimi izzivi. Toda, če problen» obravna\'amo celostno, je IJotrebno poudariti, da bo postal neobvladljiv, če bo prepuščen le tlejavnosii omenjenih organov. Ti bodo zgolj g;isilci, «xlpra\ ljati pa bo potrebno vzroke, ki stotisoče pehajo v preseljevanje. Prvotni cilj državne pravice je nadzor nad nasiljem in rušilnimi dejanji v družbi ter zaščita slabotnih pred vikiimizacijo. Karkoli, če želijo vlade danes, predv.sem s svojimi službami, učinkovito ščititi državljane pred kriminaliteto in zagotavij ati družlx:ne norme, morajo biti v.se spo.sobne obvladali kriminal, ki je po naravi Iransnacionalen (Balzer, 1997:64). Evropski varnostni prostor se torej vse bolj usmerja od nacionalne k "mednarodni varnosti". Evropska Unija je nedvoumno presegla zgolj ekonomsko ()ovez<> vanje, prvotna izključno ekonom.ska integracija je namreč prera.sla v politično nadgradnjo, ki vključuje tudi sodelovanje meti državami članicami na področju sku|> ne zunanje in varnostne politike ter na področju pravo.sodja in notranjih zadev (Jeglič, 2000:78). Ta tlel prikaza kaže zaključiti s trdit\'ijo, tla spoštovanje varnostnih standartitjv EU (in sevetla tudi NATO), ki so vezani na probleme pridobitve dovoljenja z;i dostt)|5 do tajnih podatkov, varovanje tajnih podatkov in varntisino preverjanje so prvorazrednega pomena. Zato bodo med približevanjem Slovenije k evropskim političnim in varnostnim povezovanjem, ta vpra.šanja nK'd najtežje rešljivimi in tudi naj7.;ihtevnejšimi (osnova za to trditev .so izkušnje Poljske, Češke, .Matižarske pri vključevanju v NATO pri teh vprašanjih.) Sklep Tajnost je družbeni fenomen, ki ima svojo politološko, pravno, sociološko, var-no.stno, obrambno in lutli politično v.sebint). Na osnovi proučevanja tujih izkušenj, je mogoče trditi, da gre za kompleksno in izredno zahieviuj materijo. Vsekakor je kot pojem in problem proučevanja, skupaj z varnosnim preverjanjem, imperativ .slovenskega približevanja evropskim, |X)liiičnim, varntxstniin in gospodarskim povezavam. Tajnost pomeni obstoj znanih dejstev, torej potlaikov in informacij, katerih "pc«estniki" niso le nacionalne institucije, temveč uidi tuje tlržave, njihove asociacije ali pa skupnosti držav. Po,sameznikom ali institucijam .so zaupane v uporabo in varovanje, kar z drugimi be.sedami pomeni, da jih ti, zaradi obstoja nasprotujočih si interesov, na zavesten, organiziran in fornializiran način skrivajo pred javnostjo. OtI nasprotujočih si interesov je txlvisno, kakšne so sankcije, ki jih zakonfxlajni organ predpiše za tistega, ki bo tajnost moral varovati, pa jo hote ali iz malomarnosti naredi javno. Možne sankcije so lahko moralne, di.sciplinske, poli- lične (za nosilcc |X)iilične (Klgovornosii), materialne ali kazenske. Iniereseniov zii ob.sloj tajnosti je več in sicer tako na nacionalni, kakor na globalni ravni: državni organi, ilržava, organ in organizoicije oblasti, mednarodne organizacije in organi in podobno. Pri tem ne gre za abstraktne, temveč za konkretne interese in to ne le na varnostnem, temveč tndi na obrambnem področju, ekonomskem pa tudi na različnih ptxlročjih varstva človekovih pravic. Analiza pravnega reda v Sloveniji, ki je dosedaj poskuSal urediti to področje, opozori na celo vrsto slabo.sti, nedorečenosti in opustitev, ki posredno dopuSčajo, da tajnost lahko |X)sianc pravo zlo, ker se z njo lahko manipulira. Gre z;i zagate, ki odkrivajo parcialnost pri.stopa in kolizijo, obenem pa nedopustnost reševanja vsebin, ki bi jih moral reševati zakon, pa jih rešujejo podzakonski akti. moč pa je tudi ugotov iti, da obstaja cela vrsta usotino pomembnih v.sebin, ki niso rešene ne v podzakonskih ne v zakonskih uredit\ah. Tako Slovenija nima opredeljenih pogojev, ki morajo biti izix)lnjeni za določitev določenih poperatk)n: Opiv)rtunities and Obstacles: Policing in Central aiul llaMern Kurope: Cillege of I'olice and Security Studies, VPVS. I.jiibljana liuOar, K (1997): Varnost kot dobrina; Zbornik po.svcta: Za.sebno varovanje in detektivska dcj;ivno.st (uredil AnžiC, A.), VPV^s. Ljubljana Uučar, I-. (1996): Ohvc.ščevalna dejavnost kot |X)litiCni proces; Zbornik po.sveta: Posebne o|U'raiivne metode in sredstva dela varnostnih in ohveščev-alnih služb; (uredil Anžič, A.), VPV.'s, Ljubljana Kerreira, B.R. (1996): The U.se and Kfrectiveness of Comunity Policing in a l)emstavke /a njihovo uresničevanje: Zbornik posveta: Dnevi Varstvoslovja (uredil Pagon. .M ), VPVS. l.jubljana Južnič, S. (1993): Identiteta, knjižna /birka Tciirija in praksa, IDU, l.jubljana •VUi.sek. J. (1993): O.sebno.st in vrednote; l-nducy, l.jubljana Rus. V. (1995): Slovenija po letu 1995, Knjižna /birka Teorija in pr:iks;i. l.jubljana Splichal. S. (1992): 1/gubljene utopije? Panidoksi množičnih medijev in tivilne ilružbe v po.st- ■soeiali/.mu: Znan.siveno in publici.siično .sredi.^če. l.jubljana Splichal, S. (1994): .Media Ueyond .Socialism Theory and Practice in l-ast - Central l-urope - Westview Press, lk>ulder, San Franci.sco, O.xl'ord Sinkowc, J. (1996): Pr;nna. demokratična in .socialna drž.iiva. CZP. l-noino.st. I.jubljan;! Zaiar, A. (1998): The Management of the Criminal Judiciary; Policing in Central and l-:a.stern l-urope • Organizational, .Managerial anil Human Resource Aspects (ed. Pagon. .M ), VPVS. l.jubljana PRAVNI VIRI Kazenski zakonik Republike Slovenije (Uradni list RS. iSt. 63/94); Zakon o policiji (Uradni list RS, .^t. 49/98); Zakon o v-.irstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, .^t. 59/99); Zakon o upravi (Uradni list RS. .št. 67/94); Zakon o obrambi (Uradni list RS, .št. 82/91); Zakon o javnih glasilih (Uradni ILst RS, .5t. 18/94); Zakt)n o arhivsken» gradivu in arhivih (Uradni list RS. .št. 20/97); Odlok o varnostnih ukrepih na obrambnem področju (Uniilni list RS, .ši 49/92); Uredba o v:irov;mju s tehničnimi sredstvi (Uradni list RS. .št. 23/95, 26/84); Uredba o pis;irni.škem poslovanju in o dolžnostih upravnih organov do dokumentarneg;) gnidiva (Uradni list R.S. i5t, 72/94,82/94); Pr;ivilnik o vodenju in varovanju osebnih pod;itkov v Ministrstvu za obrambo (l.'r:Klni li.si R.s. ■št, 75/9C>); Pravilnik o določanju zaupnih |MHlaikov in varovanju zaupnih osebiuh ptulaikov MNZ (Uradni list RS, .št. 8/93); Pnivilnik t) določanju, ra/.vr.ščanju in varovanju z;iupnih podatkov' .Ministrstva za zunanje z:ide\v (Uradni list RS, .št. 39/97); Navpn-jo strogo zaupno (Uradni list RS, .ši. 3«/93); Poslovnik Državnega zbora (Uradni list Rs, .51. 38/93); Poslovnik vlade (Uradni list RS. .št. 13/95); Predlog Zakona o tajnih podatkih (ft)ročevalec DZ, .št. 10, 18,2.2000).