Listek. Boji in krone. (Povest. Prevel Anton Jerovšek.) (Dalje.) Ta slika se je pokazala nesrečnim kristijanom, ko so stopali po mokrih stopnjicah v smradljivo globočino. Nesrečni tovariši, ki so že ležali v tem strašnem prostoru, jih spreimejo in pozdravijo s tuljenjem in proklinjanjem, ko jim jetničar zapove, da naj novo došlim gostom prepustijo eden kot. Ker si je iz kristijanskih žepov nabral precej denarja, je bil celo toliko usmiljen, da je dal prinesti peščico suhe slame ter potresti po mokrem gnoju. Na to reče: «Zdaj pa ste dobro preskrbljeni, mnogo boljše, kakor zaslužite. Kajti vsejedno ste psi in izdajalci in najmanj lako hudobni, kakor ti roparji, ki vsaj častijo anamske bogove.» To izgovorivši odide stari jetničar. V smradljivi ječi je bilo popolnoma temno. Franc se je stisnil k dobri materi, ki ga je mirno tolažila in osrčevala. «Saj ne bode večno trajalo> mu pravi mati, «kmalu se bodemo zopet sprehajali po krasnem vrtu med senčnatimi palmami.« «Ali pa po raju,» ji urno poseže Franc v besedo. «Tam še bode mnogo lepše.» Cez nekaj časa zopet reče pobožni deček: «Kaj ne, inati! V taki ječi je ležal celi mesec tudi moj striček, mali Dominik Tuan, predno so ga mučili?» On mi bode gotovo izprosil milost, da pretrpim tudi jaz, kar je pretrpel. Njegov križ je na mojih prsih. Jetničar, ki mi je vzel zgornjo suknjo, ga ni našel.» Pri teh besedah pobožno poljubi križ in ga da poljubiti tudi materi. Cisto drugačni občutljeji pa so navdajali Dikdika, ki se je kot cesar hotel imenovati Fidak. Ker je bil cesarske rodovine, ga seveda niso zaprli v mokre, podzemske prostore med priproste jetnike kakor kristijane; temveč odkazali so mu celi zgorni del zapadnega stolpa za stanovanje. Imel je dvojno nadstropje na razpolago, od koder je mogel uživati krasen razgled na mesto in njegovo divno okolico. Pa princ se ni zmenil za čarobno lepoto. Peneč se od jeze je močno korakal po sobi gor in dol. Ako je pogledal skoz visoko okno, je imel pred seboj cesarsko palačo in glavno mesto, kar ga je živo spominjalo na krono, katero je ravnokar zgubil. Ves besen vdarja z nogo ob tla in proklinja kristijane, ker jim pripisuje izgubo cesarske krone. «Pomagajte mi vendar, duhovi anamskih cesarjev, posebno Minmang in Ti- jetri, ki sta si svoje roke oprala v krvi kristijanov, in ti, Tidik, ki si izdahnil svojo dušo proklinjevaje kristiiane! In vi bogovi, kojim darujemo po svojih templih, bodisi da stanujete v nebesih ali v peklu, pomagajte mi do krone! Vi vsi ste smrtni sovražniki tujega krščanskega Boga. Zdaj se ne gre le za moje kraljestvo, temveč tudi za vaše! Vam v čast in zahvalo bode za to v potokih tekla kri kristijanov in gorele njih vasi!» Tako besni princ v stolpnem zaporu, dokler se temna noč ne vleže na zemljo. In še tudi zdaj koraka nemiren gor in dol. Konečno se hoče vleči na svojo posteljo. A zdajci zasliši korake, duri se odprejo in trije možje vstopijo s slabo svetilnico. Princ spozna med njimi le vojnega mandarina ali ministra. Dikdik obledi in vpije: «Hijephova vas pošlje, da me umorite!* <Princ, mi ti ne prinesemo smrti, ampak krono, ako izpolniš naše pogoje.» «Kake pogoje imate?» «Stopiti moraS v zvezo s črnopraporniki ter njim izročiti življenje in premoženje vseh kristijanov.* «Bogovi so torej res uslišali moj klic! Da, te pogoje vam hočem izpolniti! Jaz sem vaš z dušo in telesom!» 7. Z a r o t a. Stari jetničar Minge je spremljal rfian*darina in njegova tovariša po kamenitih stopnjicah na nasip, ki je obdajal temni stolp. Na nasipu mu namigne mandarin, da naj ostane kot stražnik pred majhnim, vzdigljivim mostom, ki je peljal od nasipa na hodnik okoli stolpa. Ponočni obiskovalci gredo nato čez most ter ga za seboj vzdignejo meneči, da so tako varni pred nepotrebnimi poslušalci. A komaj zginejo v princovo stanovanje, položi jetničar desko od nasipa do hodnika in se po prstih priplazi do sobnih duri, hoteč izvedeti, kaj se bodo mandarin in njegova neznana spremljevalca pogovarjali z vjetim Dikdikom. A dasiravno je skrbno poslušal, vendar ni mogel vsega slišati, ker so tiho govorili. «Vrag ti,» je mrmral pred se, «moja stara ušesa so od dne do dne bolj za niž. Nič ne morem razumeti, in vendar je stvar jako važna. Jaz stavim svojo glavo, da bi bil ta ponočni pogovor gotovo vreden svoiih 1000 kvanov, (1 kvan je 600 sapek ravno kot 52 krajcarjev), ako bi ga vedel in naznanil na pravem mestu. Ali naj pokličem enega hlapca? Ne, ti so preneumni in bi znabiti še delali za svoj žep. A glej, zdaj mi pride dobra misel! Tisti deček, ki so mi ga danes s kristijani pripeljali, bode najboljsi, ker ga imam popolnoma v svoji oblasti.» Pri zadnjih besedah je stari Minge že bil zopet na nasipu in urno korakal po stopnjicah. Dve ininuti pozneje stopi gorečo bakljo v podzemeljsko ječo in vzbudi majhnega Franca iz spanja. Deček v začetku niti ne ve, kje je in kaj se godi ž njim. Pa starec mu pusti le malo časa v pomislek. Mati ga še v naglici pokriža in navdušuje, naj ostane stanoviten. Potem pa je moral deček takoj po mokrih stopnjicah navzgor in je v trenutku stal pred zaduhlim stolpom. Hladen in čisti ponočni zrak šele predrami Franca. Starec mu kratko pove, čemu ga rabi. Znabiti se bode moglo zabraniti prelivanje krvi,» pravi Minge, ko se deček nekaj časa obotavlja in ne ve, kaj bi storil. »Najbrž je zarota proti novemu cesarju; vsaj njegovo irae sem sliSal mnogokrat izgovarjati, dasiravno drugega nisem nič razumel. Ako pa moje ne izpolniš in mi zamolčiš le eno besedo od tega, kar bodeš slišal, potem te lastnoročno zadavim.» Franc je zdaj pripravljen, vse stori, kar mu dovoljuje krSčanska vera. Minge ga hitro pelja na hodnik pod okno, ki je bilo spodej zagrnjeno. »Tukaj zdaj ostani, dečko, in napni svoja ušesa. Ako pridejo iz sobe, se potuhni tukajle pod top. Jaz grem zopet stražit na svoje mesto.» Na to odide starec. Deček Se vedno ni prav vedel, kaj tirja od njega v tem slučaju dolžnost. Pa naenkrat zasliši besede, ki nehote zbudijo njegovo pozornost. V sobi se je govorilo o popolnem iztrebljenju kristijanov. To se mora po načrtu zgoditi, pravi neznan glas. Občinski predstojniki morajo po celem cesarstvu napraviti imenike vseh kristijanov. Kjer pa je kak predstojnik sam privrženec nove vere, se mora takoj odstraniti in nadomestiti z drugim. V jednem mesecu bodo gotovo dogotovljeni imeniki kristijanov in potem se morajo kristijani naenkrat in brez usmiljenja pomoriti. Mož, ki je dozdaj govoril in v katerem je Frane spoznal vojnega mandarina, vpraša zdaj svoje tovariše, če odobrujejo njegov načrt. Eden mesec se ne sme čakali, ampak takoj se morajo pomoriti kristijani. Ako se upre glavno mesto in da znamenje, da se morajo iztrebiti vsi kristijani, potem se bode isto storilo po celi deželi; kajti skoraj vsi mandarini so nasprotniki krščanske vere. (Dalje prih.) Smešnice. Jožka, ki je bil prvikrat v Soli vprašajo mati iz šole prišedšega: >No, Jožek! kako je bilo v soli; ali ti je kaj všeč?« — »Nič kaj«, odgovori Jožek, »dvakrat smo molili, pa nobenkrat jedli«.