SLONOVA KOST Mario Luzi (1914)
Zdaj govori cipresa ekvinokcialna,
teman in vrhovi i radii jo se
srnjak, v  studenčnici  rdeči  z  griv
poljube si  izpirajo kobile.
K blestečim. daljnim  mestom  iz gozdov
v  megli ogiomne se prebijajo
iz dalje reke. v sanjali jadra draga
pomikajo se proti Olimpiji.
Zaplula bodo po poteh Orienta.
vihrave deklice, in tam s tržišč
s soljo razposajeno zrla v svet.
A kje naj jaz zajamem si življenja.
ko  mrtva  je  ljubezen   moja  plaha?
A iinice so oskrunile obzorje,
plašno visela so na nebu mesta.
\ --n  •< strastnimi vrtovi oskropljena,
in glas  ljubezni  v zraku bil je skala.
puščavska   in  nikdar prekrila  s cvetjem.
62