a i ••••^>•>•>••••••^>••••••^•>•••••••••••>••>•••>•• Karin Schneider SMRT IN SAMOPROMOCIJA Pokopališče kot sredstvo meščanskega reprezentiran]a v času kulturnega boja na primeru Dornbirna Zakonske osnove Vse do druge polovice 18. stoletja je bilo po- kopališče kot območje, ki je pripadalo župnijski cerkvi in s tem območju cerkvenega prava, iz- vzeto iz posvetne zakonodaje habsburške mo- narhije. To se je korenito spremenilo z začetkom vladavine Jožefa II. Monarh je bil namreč dobro seznanjen z idejami razsvetljenstva in njegovimi ideali demistifikacije, racionalnosti in koristno- sti. Na eni strani je skušal katoliški Cerkvi odvzeti njene posebne pravice in jih vključiti v posvetni oblastni aparat, po drugi strani pa se je trudil ši- roko razčlenjeno cerkveno organizacijsko struk- turo uporabiti za posvetne namene absolutistič- ne in centralistične Države. Rast prebivalstva je vodila v vedno hujše higi- enske in sanitarne probleme na pokopališčih in v cerkvah, kjer so se še vedno izvajali pogrebi. Grobovi in grobnice so bili pogosto prepolni in pokopna mesta so morali pogosto sprazniti za nove pokope, še preden so trupla v njih popol- noma strohnela. Razen tega je rasel strah pred kužnimi boleznimi in drugimi zdravju škodljivi- mi vplivi, ki naj bi jih po tedanjem mnenju pov- zročali mrtvi. Posebej poleti so bile glasne pri- tožbe o smradu v cerkvah in okoli njih. Tako se začenja jožefinska zakonodaja, ki je urejala pogrebništvo in pokopališča. Zaradi za- ščite pitne vode je bilo od 1. decembra 1783 pre- povedano pokopavanje v grobnicah in grobovih v cerkvah in na pokopališčih v naseljih. Namesto tega naj bi uredili pokopališča izven naselij. V ta namen so bile dovoljene celo razlastitve.1 Brez dvoma so na ta način lahko rešili sanitarne po- manjkljivosti in zadostili higienskim idealom, vseeno pa ti ukrepi pri prebivalstvu niso bili pri- ljubljeni. Posebno hud odpor so povzročala na razumu in racionalizaciji temelječa določila o sa- mih pokopih. Leta 1784 so na primer prepoveda- li pokope v krsti (mrtve naj bi namesto tega vsili v platnene vreče, jih položili v natančno izmer- jene grobove ter posuli z živim apnom), uvedli množične grobove ter prepovedali postavljanje nagrobnikov ali štel.2 Seveda so morali te pred- pise že v času Jožefa II. omiliti, delno pa celo odpraviti, ker jih cerkveni dostojanstveniki, ki so se bali za svoj vpliv, in prebivalstvo niso sprejeli. S konkordatom med avstrijsko državo in Vatika- nom leta 1855 so katoliški Cerkvi vrnili del njene KropatschekJoseph, Handbuch aller unter der Regierung des Kaisers Josephs des II. für die k.k. Erbländer ergange- ner Verordnungen und Gesetze. Bd. 6 (Wien 1786), Dvo- mi dekret z dne 13. septembra 1784, str. 565-568. Prav tam. Dvorni dekret z dne 1. decembra 1783, str. 559 iti nasi. Karin Schneider, SMRT IN SAMOPROMOCIJA ZGODOVINA ZA VSE nekdanje neodvisnosti - odtlej več kot desetletje za pokopališča ni veljala posvetna zakonodaja. Ustava iz leta 18673 je priznanim cerkvam zago- tavljala, da smejo brez vmešavanja države urejati in upravljati pokopališča. Pri tem je v nekaterih deželah veljalo konkurenčno pravo, ker so ime- li pokopališča za del župnijske cerkve. Cezuro je končno pomenila ustavnopravna izenačitev vseh priznanih verskih skupnosti, ki je privedla k zakonu o medverskih odnosih iz leta 1868. Za- radi tega nobena cerkvena občina drugovercu ni smela odreči pokopa na svojem pokopališču, če je šlo bodisi za družinski grob ali pa v okolici ni bilo pokopališča kake druge verske skupno- sti. Kot pogoj ali temelj za ureditev prvih občin- skih pokopališč praviloma velja tako imenovani državni sanitetni zakon iz leta 1870.4 Z njim so politične občine prvič dobile pristojnost, da nadzorujejo higienske razmere na pokopališčih in v mrtvašnicah, ter spoštovanje sanitetno-poli- cijskih predpisov s strani cerkvenih organov, da po potrebi uredijo lastna pokopališča in skrbijo za njihovo vzdrževanje. Dejansko so občinska pokopališča v habsbur- ški monarhiji obstajala že pred državnim sanitet- nim zakonom iz leta 1870 - tisto v dornbirnskem predelu Trg, ustanovljeno leta 1842, je eno izmed njih. Njegovo zgodovino kraja reprezentiranja (tako posameznikov kot celotne skupnosti) pa tudi jabolka spora v času kulturnega boja bomo opisali v nadaljevanju. Smrt in meščanska samopromocija Dornbirnska pokopališča Da bi mrtvim pripravili dostojno in s stališča higiene neoporečno zadnje počivališče, so v 19. stoletju v Dornbirnu nanovo uredili dve poko- pališči - veliko v krajevnem predelu Trg, ki je bil središče kraja, in nekaj manjše pokopališče v okraju Hatlerdorf, ki ga je od trga ločevala reka Dornbirner Ache. Starejše od obeh pokopališč je bilo, kot rečeno, tisto v trgu. Župnijsko cerkev sv. Martina so okoli leta 1840 nanovo zgradili v klasicističnem stilu in jo v primerjavi z baročno predhodnico znatno povečali - velik del nekda- njega cerkvenega območja, namenjenega poko- pom, so tako izgubili.5 Kar je za številne prebival- ce, katerih predniki in sorodniki so našli zadnje počivališče v posvečeni zemlji okoli cerkve, prav gotovo predstavljalo precejšen čustven pretres, je po mnenju občinskega vodstva ponujalo nove možnosti - občinsko vodstvo je zgrabilo prilož- nost in načrtovalo novo, modernim standardom higiene in urejanja okolice ustrezno pokopa- lišče. Kot primeren prostor zanj se je izkazala parcela župana Franza Martina Zumtobla, ki je bil občini za ureditev pokopališča pripravljen prodati svoj travnik v velikosti 1752 avstrijskih kvadratnih klafter, in to za 2.920 goldinarjev dr- žavne veljave.6 Sama občina sicer ni razpolagala s primernimi prostori za pokopališče', medtem ko se je Zumtoblov travnik izkazal »za povsem primernega za pokopališče, ker je precej odda- ljen od hiš«? Odmaknjen od središča kraja, pri pehotni vojašnici, 420 korakov oddaljen od nove župnijske cerkve sv. Martina,8 je izbrani prostor vetru ponujal dovolj možnosti, da je škodljive miazme in smrad odvrnil od naseljenih območij. Obenem je bilo kraj moč zlahka doseči iz žup- nijske cerkve v nekaj minutah. Tudi sestava tal, »mešanica proda, ilovice in peska je bila v ta na- men [za pokopališče] odgovarjajoča«? Pokopališče je bilo načrtovano za okrog 5600 prebivalcev in naj bi glede na čas razkroja trupel (10 let) in na predvideno povprečno življenjsko dobo (32 let) nudilo prostor okoli 2000 umrlim. Razen tega je občina želela še naprej uporablja- ti staro cerkveno dvorišče, kar pa je nadrejeno oblastvo (okrožni urad) skušalo preprečiti.10 Prostor naj bi bil optimalno izkoriščen, ureditev novega pokopališča pa je potekala v več etapah, »začenši s prostori, kjer so pokope že izvajali in naj bi jo izvedli v nekaj letih«. Grobna mesta so namenoma zasnovali kot vrstne grobove, kar naj bi znatno olajšalo vzdrževanje, opuščanje in kas- nejše vnovične pokope. 3 Staats-Grundgesetz vom 21. Dezember 1867 über die allgemeinen Rechte der Staatsbürger (Ustava z dne 21. decembra 1867 o splošnih pravicah državljanov), RGBl. 142/1867. 4 Gesetz vom 7. Mai 1870, betreffend die Organisation des öffentlichen Sanitätsdienstes (Zakon z dne 7. maja 1870, o organizaciji javne sanitetne službe), RGBl. 68/1870. 5 Prim. Mestni arhiv Dornbirn, Sch. 1 ex 46, Dopis občine Dornbirn deželskemu sodišču Dornbirn, 28. septembra 1841. 6 Prav tam. 7 Prav tam, Dopis občine Dornbirn deželskemu sodišču Dornbirn, 28. julija 1841. " Prav tam. 9 Prav tam, Zapisnik ogleda kraja v navzočnosti okrožne- ga inženirja in okrožnega zdravnika dne 5. januarja 1842. 10 Prav tam, Dopis okrožnega urada guberniju 12. avgusta 1841. Prav tam, Tabela umrlih med letoma 1831 in 1841, 24. novembra 1841. VSE ZA ZGODOVINO 85 ZGODOVINA ZA VSE leto XI, 2004, št. 1 Sama po sebi nova ureditev pokopališča izven naselja v sredini 19. stoletja ni nikakršna poseb- nost. Povsod, tako v večjih mestih kot v manjših občinah, so takšne premestitve izvajali iz higien- skih razlogov in zaradi rastočega števila prebival- stva. Kar se zdi v Dornbirnu pomembno, tako dejansko ni sama ureditev novega, modernim potrebam prilagojenega pokopališča, temveč stil, v katerem so ga uredili - dornbirnsko občin- sko vodstvo se je odločilo za leta 1842 nenava- den in redek tip pokopališča, t. i. 'camposanto'. 'Camposanto' definirajo kot »kvadratno ali pra- vokotno pokopališče, kije na vseh štirih straneh obdano z arkadnim hodnikom. Arkade so od- prte na notranjo stran pokopališča, njihova za- dnja stena pa ločuje grobno polje od okolice.«" Nejasno je, po katerem pokopališču so se Dornbirnčani zgledovali pri ureditvi svojega 'camposanta'. Najzgodnejši znani primer tega tipa je pokopališče pri katedrali v Pisi,12 nastalo med letoma 1278 in 1283. Severno od Alp se taka pokopališča najdejo od prve polovice 16. stoletja dalje.13 Čeprav je 'camposanto' v tedanji literatu- ri vedno znova obveljal za idealen model poko- pališča, ga med letoma 1750 in 1870 srečamo le malokje.14 Zato je toliko pomembneje, da ta tip najdemo ravno v podeželski občini Dornbirn. Vseeno na vprašanje o vzornikih ne moremo nedvoumno odgovoriti - 'camposanti' okoliških večjih mest so namreč nastali istočasno ali po- zneje.15 Med letoma 1842 in 1890 se je število prebi- valcev Dornbirna povzpelo s 7.75916 na 10.67817 in pokopališče v trgu se je hitro izkazalo za pre- majhno. V devetletnem obdobju (1873-1882) so pokopali skupaj 1884 trupel, križe in spomenike pa so morali odstraniti povprečno že po 12 do 13 letih, kot je tožil dopisnik klerikalno-konzer- vativnega časopisa Vorarlberger Volksblatt. Poko- pališče naj bi tedaj imelo površino zgolj 1893 m2, po zakonu pa bi jih pri tolikšnem številu poko- pov moralo imeti 3200 m2.18 Položaj se je izboljšal z leta 1886 posvečenim drugim pokopališčem v predelu Hatlerdorf.19 Tudi to pokopališče je bilo 'camposanto', obkroženo z arkadami. Ležalo je malce dlje od cerkve, kar je na začetku povzroča- lo nezadovoljstvo, vendar so se pritožbe kmalu unesle.20 Kakor tisto v trgu, so tudi novo poko- pališče urejali po potrebi: 1887 je bil zgrajen šele del arkad, ki so 'zelo lepo in zadovoljivo• izpa- dle. Na začetku projektirana površina se je zopet izkazala za premajhno; hitre rasti prebivalstva v Dornbirnu zopet niso dovolj upoštevali. Že leta 1890 se je občinsko zastopstvo odločilo za razši- ritev pokopališča za polovico tedanje površine, s čimer je skoraj doseglo površino pokopališča v trgu. Njegova izgradnja je hitro napredovala. »Krase ga [pokopališče Hatlerdorf] že dve mo- gočni vrsti arkad z več lepimi spomeniki, tretjo vrsto bodo predvidoma začeli graditi še letos.«22 Od posvetitve 28. marca 1886 do leta 1890 je bilo tam pokopanih že 332 trupel.23 Lega nagrobnika Položaj lastnega nagrobnika je bil za pred- modernega človeka zelo pomemben - vernik ali verniki so se po možnosti dali pokopati v cerkvi, blizu oltarja ali relikviarija. Od pokopa ad sanctos oziroma apud ecclesiam so si obeta- li naklonjenost ali celo priporočilo svetnikov v " Happe Barbara, Die Entwicklung der deutschen Friedhö- fe von der Reformation bis 1870 (Tübingen 1991), str. 87. 12 Prav tam. 13 Scbastjanovo pokopališče v Salzburgu (opuščeno leta 1888) je med letoma 1595 in 1600 zasnoval Andrea Berte- leto (Bcrtoletti?) po naročilu nadškofa Wolf a Dietricha von Raitenaua. Prim.: Euler Bernd u. a. (Bearb.), Salzburg. Stadt und Land (- Dehio-Handbuch. Die Kunstdenkmä- ler Österreichs. Topographisches Denkmalerinventar, hg. vom Bundesdenkmalamt, Wien 1986), str. 619. " Happe, Friedhofe, str. 87. 'Camposanto'je kot tip poko- pališča priporočala nemška enciklopedija iz leta 1788 (Lemma 'Gottesäcker1), kot tudi arhitekt Heinrich Hübsch (1795-1863); prim.: Entwurf zu einem Gottesacker. V: Iris. Unterhaltungsblatt für Freunde des Schönen und Nützlichen, št. 167 (1825), str. 665-668, prim.: Happe, Friedhöfe, str. 93-97. B Južno pokopališče v Münchnu 1842, prim.: Happe, Fri- edhöfe, str. 88-91. Arkadni hodnik okrog 'camposanta' v Traunstetnu so dokončali leta 1829, prim.: Prav tam, str. 91. Zahodno pokopališče v Innsbrucku so zgradili leta 1855, 'camposanto'ob pokopališki cerkvi na severu mesta Feldkirch pa leta 1850. Prim.: Ammann Gert, Egg Erich u. a. (Bearb.), Tirol (- Dehio-Handbuch. Die Kunstdenk- mäler Östcrreicfis. Topographisches Denkmälerinventar hg. vom Institut für österreichische Kunstforschung des Bundesdenkmalamtes, Wien 1980), str. 97 in nasi. Am- mann Gert, Bitschnau Martin u. a. (Bearb.), Vorarlberg (- Dehio-Handbuch. Die Kunstdenkmäler Österreichs. Topographisches Denkmälerinventar, hg. vom Bundes- denkmalamt, Wien 1983), str. 181 in nasi. 16 Vorarlberger Landesarchiv, Kreisamt I, Seh. 393, Dopis okrožnega urada guberniju v Innsbruck, 13- novembra 1842. " Special-Orts-Repertorium von Vorarlberg hg. von der k. k. statistischen Central-Commision (Wien 1885), str. 26. 13 Vorarlberger Volksblatt, 19. junija 1883, št. 49, str. 402. 19 Mestni arhiv Dornbirn, Albrich-Chronik, Chronologisc- her Teil, 1886. 20 Vorarlberger Volksblatt, 16. julija 1886, št. 57, str. 526. 21 Prav tam, 16. novembra 1887, št. 261, str. 1415. 22 Prav tam, 20. februarja 1890, št. 42, str. 228. 23 Prav tam. 86 VSE ZA ZGODOVINO Karin Schneider, SMRT IN SAMOPROMOCIJA ZGODOVINA ZA VSE onostranstvu. Toda tudi v smrti niso bili vsi enaki - hierarhija stanovske družbe se je odražala tudi v vrsti in položaju pokopnega mesta. Vsi niso imeli dovolj premoženja ali družbenega vpliva, da bi našli svoje poslednje počivališče v cerkve- ni ladji. Večina umrlih se je morala zadovoljiti s prostorom na pokopališču. Tam so si najbolj želeli grobov ob cerkvenem zidu. Z oddaljenost- jo od cerkve se je zmanjševal učinek svetniških relikvij pa tudi 'kakovost' grobov. Preproste ljudi so ponavadi pokopali v velike skupne grobove, ki so lahko sprejeli več plasti trupel, na vrhu pa so bili pokriti s tanko plastjo prsti. Ko so v 18. stoletju izraziteje stopile v ospredje sanitarne ideje in so cerkveno dvorišče prene- hali uporabljati kot pokopališče, je moralo pri- ti tudi do sprememb v sakralnem in socialnem sistemu pokopališč. Naenkrat ni bilo več nobe- nih cerkvenih zidov, kjer bi lahko višji družbe- ni sloji našli svoj večni mir, vsa grobna mesta so bila načelno enaka; ker so vsa ležala izven po- svečenega območja cerkve, nobeno ni bilo po- vezano s posebnim ugledom. 'Camposanto' je ponujal možnost za ureditev grobov različnih posvečenostnih stopenj, ki so ustrezali stanovski diferenciaciji. Pomen cerkve ali cerkvenih zidov so prevzele arkade; to je moč prvič razbrati iz nekega zapisnika mestnega sveta v Luzernu leta 16••. V razpravi o ureditvi novega pokopališča so pokope v cerkvi načeloma prepovedali, kot primeren nadomestek pa so ponudili grobove pod arkadami, ki jih označujejo kot 'dodatek k cerkvi'.1* Posvečenost cerkve se je razširila onkraj cerkvenih zidov in posvečenega ozemlja na po- krite hodnike novega pokopališča. Z razsvetljen- stvom in sekularizacijo je prišlo do spremembe motivov za pridobitev grobov pod arkadami: misel na religiozno zveličanje je v primerjavi s posvetno mislijo na reprezentiranje izgubila svoj pomen. Skladno z rastočim številom javnih spo- menikov se je na pokopališčih uveljavil zasebni spominski kult, ki se je usmeril na čaščenje po- kojnika ter vpadljiv prikaz njegovih zaslug in družbenega položaja. Če je bil pri postavitvi jav- nega spomenika odločilen pomen 'objekta' (ose- be, dogodka) tega spomenika, to za pokojnikove svojce pri postavitvi nagrobnika ni igralo nobe- ne vloge.25 Pokopališče je s tem dobilo »funkcijo javnega prostora za čaščenje in postalo je kraj meščanske samopromocije.«26 Simbolika je očit- na: če so bili prej plemiči in kleriki tisti, ki so jim bili namenjeni uglednejši grobovi, so sedaj vanje polagali predstavnike postanovskega, finančno močnega meščanstva. V strukturi občinskih po- kopališč se je zrcalila zahteva tega stremuškega družbenega sloja po družbenopolitičnem pa tudi kulturnem primatu.27 Novo pokopališče v Dornbirnu je bilo že od začetka načrtovano kot 'camposanto'. Vsekakor se občinski svet vseh možnosti tovrstnega po- kopališča ni zavedal. Okrožni inženir za Preda- rlško je pripomnil: »Stebrišče naj služi izključno za pokrito povezavo (pot)«,28 torej v njem naj ne bi bilo grobov. Navsezadnje je okrožni urad s tovrstno uporabo arkad tudi pogojeval izdajo gradbenega dovoljenja.29 Pred vetrom in vremenom zavarovane arkade so predstavljale idealen kraj za postavitev repre- zentativnih nagrobnikov, ki so lahko služili tudi kot družinske grobnice. Občina je spodbujala to- vrsten razvoj s prodajo posameznih arkad. Grob v stebrišču, ki ga je bilo moč zaradi zavarovane lege okrasiti s stanu primernim, vpadljivim spo- menikom, je bil statusni simbol, ki so ga ponujali za ustrezno ceno. Leta 1848 je moral interesent za takšen grob plačati 75 goldinarjev,30 leta 1892, ko so postavili nadaljnje arkade, pa 80 goldinarjev.31 Šele čez leta so izrabili vse možnosti za ure- ditev reprezentativnih meščanskih grobov pod arkadami. Leta 1892 je bilo pokopališče v trgu že trikrat popolnoma zasedeno. »Pri zadnjih po- 21 Happe Barbara, Friedhöfe, str. 210. Prim, tudi: Schweizer Johannes, Kirchhof und Friedhof. Eine Darstellung der beiden Haupttypen europäischer Begräbnisstätten (Linz 1956), str. 69; kot tudi: Fischer Norbert, Vom Gottesacker zum Krematorium. Eine Sozialgeschichte der Friedhofe in Deutschland seit dem 18. Jahrhundert (Köln/Weimar/ Wien 1996). 25 Einholz Sybille, Was derNachweltbleibt - Einblicke in die Berliner Sepulkralplastik. V: Ethos und Pathos. Die Berli- ner Bildhauerschule 1786-1914, hg. von Bloch Peter, Ein- holz Sibylle und Simson Jutta von. Ausstellungskatalog (Berlin 1990), str. 257-280, str. 270. Temeljno delo o tem: Treichl Eckhardt, Erinnerungskult und Repräsentations- streben. Begräbniskultur in der bürgerlichen Gesellschaft des 19. Jahrhunderts. V: Bürgerkultur im 19. Jahrhun- dert. Bildung Kunst und Lebenswelt, hg. von Hein Dieter, Schulz Andreas (München 1996), str. 289-306. Sörries Reiner (Bearb), Großes Lexikon der Bestattungs- und Friedhofskultur. Wörterbuch zur Sepulkralkultur (Bra- unschweig 2002). 26 Happe, Friedhöfe, str. 212. 27 Treichel, Erinnerungskultur, str. 296. 2• Mestni arhiv Dornbirn, Seh. 1 ex 46, Dopis okrožnega in- ženirja okrožnemu uradu z dne 17. maja 1843. 29 Prav tam, Dopis okrožnega urada deželskemu sodišču Dornbirn z dne 19. maja 1843- 30 Mestni arhiv Dornbirn, Albrich-Chronik, Teil 1,1848. M Prav tam, 1892. Albrich trdi, da naj bi prej grob v arka- dah stal 70 goldinarjev. VSE ZA ZGODOVINO 87 ZGODOVINA ZA VSE leto XI, 2004. ŠL 1 kopih seje vsenaokoli pred arkadami pustilo 2 metra prostora, za primere, ko bi lastniki arkad hoteli svoje rezervirane prostore odkupiti za družinske grobove.«02 S tem ukrepom je bilo dru- žinam, ki so imele grob v arkadah, na eni strani omogočeno, da so vse umrle družinske člane pokopavali na eno mesto, na drugi strani pa so lahko nagrobnike oblikovale kot sklop - pred vremenskimi neprilikami zavarovan spomenik, ki je, izdelan pogosto vpadljivo in iz dragocenih materialov, krasil zid pod arkadami, pred njim pa so bili grobovi posameznih sorodnikov. Oprema 1892. je začel veljati pokopališki red, o katerem sta se za pokopališče v trgu sporazumela pokopa- liški odbor in večinsko liberalni občinski odbor Dornbirn in ki se nam je ohranil v tiskani verziji iz leta 1893-33 Pokopališče je obsegalo površino 9898 m2 s skupaj okoli 3580 grobnih mest. Šest področij je vsebovalo po 450 grobov, pod 134 arkadami je našlo svoj zadnji mir 390 umrlih v 122 grobovih, končno pa je bilo 488 grobov še v predprostorih arkad. V pokopališkem redu so zastavili smernice za ureditev in vzdrževanje božje njive. Glede na- grobnikov so določili, naj »bo nad vsakim zase- denim grobom postavljen iz lesa, kamna ali ko- vine narejen križ ali kak drug primeren krščan- ski nagrobnik«.*4 Interesentom naj bi omogočili nakup družinskih grobov tudi izven arkad; za takšen grob so določili ceno 80 goldinarjev.35 Z nakupom družinskega groba, posebno take- ga pod arkadami, niso bile povezane le pravice, ampak tudi obveznosti, povezane zlasti z grad- benim vzdrževanjem. Lastnik arkade je moral izvajati obnovitvena dela na stebrih, stenah itd. Nadalje je moral v skladu s predpisi pokopališke uprave tlakovati tudi tla. V primerih, ko je lastnik svoje dolžnosti zanemarjal ali pa je njegova dru- žina izumrla, je razpolagalna pravica za arkado prešla na pokopališko upravo.36 Glede nagrobni- kov je bilo določeno, da le-ti ne smejo segati več kot 50 centimetrov iz zadnje stene arkade.37 Da bi zagotovile brezhibno ureditev pokopališča, so šle posvetne in cerkvene lokalne oblasti še dlje in posegle po preizkušenem sredstvu - cenzuri. Klesanje napisov na nagrobnike je bilo, zaradi v Dornbirnu posebej ogorčenega kulturnega boja, strogo urejeno: »Podobe in napise na spo- menikih, kijih kanijo postaviti na grobove, je tre- ba predhodno predložiti v presojo in odobritev pokopališki upravi. Le-ta mora odkloniti tiste, ki očitno žalijo dober okus ali verska čustva, kakor tudi tiste, ki bi presegala prostor groba ali ga pre- več utesnjevala. «-38 Pri sprejemanju pokopališkega reda je bilo moč doseči kompromis med liberalnimi in klerikalno- konzervativnimi silami, čeprav so se pogajanja o njem vlekla okoli pet let.39 V zadnjih desetletjih 19. stoletja pa se politika ni ustavila niti pred po- kopališkimi vrati; kulturni boj je v Dornbirnu do- segel svoj višek. Leta 1899 je bila občinska uprava prisiljena z nekega groba odstraniti črno-rdeče- rumen trak šopka, ker naj bi šlo za znak gibanja Proč od Rima.40 Leta 1911 se je v Dornbirnu ob hudem nasprotovanju cerkvenih krogov končno konstituiralo društvo za upepeljevanje. Sami nagrobniki so simbol spominskega kulta, ki v tej obliki do 18. stoletja zunaj plemiških kro- gov ni bil poznan. Intimizacija družinskega živ- ljenja, visoko vrednotenje osebnih povezav kot tudi posameznika, je naredila smrt posameznika za nepopravljivo izgubo za družinski in prijatelj- ski krog. Razvila se je posebna oblika kulture spominjanja z močnimi čustvenimi momenti, da bi se z močjo čustev uprli smrti v vsej njeni do- končnosti in neusmiljenosti. Hkrati izpričujejo ti nagrobniki, kot je bilo že rečeno, raznovrstne elemente družbenega reprezentiranja.41 Dejan- sko se ta razvoj odslikava tudi v arhitektonski iz- vedbi in simboliki nagrobnikov. Medtem ko so v prvi polovici 19. stoletja še prevladovali starinski motivi klasicizma in so na nagrobnikih predstav- ljali splošno veljavne alegorije, so se le-te do kon- ca 19- stoletja umaknile poosebitvam intimnega žalovanja in bolečine, ki so se nanašale na po- 32 Vorarlberger Volksblatt, 22. septembra 1892, št. 217, str. 1192. 33 Mestni arhiv Dornbirn, Seli. 'Friedhof 45, Schule", Zi. 16- 18/20. Friedhofs-Ordnung für den zur St. Martins-Pfarr- kirche in Dornbirn gehörigen Friedhof (Bregenz o. J. 118931), str. 3. 34 Prav tam, str. 4. Prim.: Matzke Josef Das kirchliche Fri- edhofs- und Begräbniswesen. Kirchliche und staatliche Vorschriften in Böhmen und Mähren-Schlesien. 1. Teil: Der Friedhof als religiöser Kultort und öffentliche Sani- tätsanstalt (Lobnig 1937), str. 94. 35 Friedhofs-Ordnung Markt, str. 5. 36 Prav tam, str. 5 in nasi. 37 Prav tam, str. 7. 39 Prav tam. 39 Schneider Karin (Hg.), 'So suchte er zu nützen eben, auch viel im öffentlichen Leben'. Die Memoiren des Vorarlber- ger Landeshauptmanns Adolf Rhomberg (Regensburg 2002), str. 85. Friedhofs-Ordnung Markt, str. 3- 40 Vorarlberger Volksblatt, 29 julija 1899, št. 172, str. 3- 41 Treichel, Erinnerungskultur, str. 297. 88 VSE ZA ZGODOVINO Karin Schneider, SMRT IN SAMOPROMOCUA ZGODOVINA ZA VSE sameznika.42 Kot primer navedimo upodobitev slovesa pokojnika od žalujočih, motiv, ki je bil zelo priljubljen od sredine 19. stoletja dalje.43 V okviru figuralike nagrobnikov se je razvila sim- bolika smrti, ki je temeljila na pogansko-antični in zgodnjekrščanski motiviki, s pomočjo katere so izražali bolečino slovesa, upanje na večno življenje onkraj, pa tudi slavo in čast umrlega v tostranstvu. Nagrobnik povzpetnika in tekstilnega tovarnar- ja Franza Martina Hämmerla iz leta 1880 na po- kopališču v trgu, prikazuje pod krožnim lokom s kasetiranimi polji angelsko figuro. Ob odkritju je zbudil ta »veličastni spomenik firme F. M. Häm- merte vsesplošno občudovanje in prinesel svoje- mu mojstru veliko slavo tako s stališča kompo- zicije kot tudi umetniške upodobitve in izvedbe. /.../ Na podstavku iz sivega, granitu podobnega marmorja, in vpolkrožni, s školjko kronani niši, narejeni iz istega kamna, se v bleščeči belini iz temne okolice dviguje približno meter in pol vi- soka figura iz carrarskega marmorja. Kip pred- stavlja sedečega angela, ki v levici drži palmovo vejo, z desnico pa blagoslavlja grob. Na idealnih potezah angelskega obličja počiva izraz nebe- škega dušnega miru, ki ga angel blagoslavljaje razliva tudi na zadnje počivališče preminulega. Mogočna izvedba te veličastne podobe, mehkoba oblik in pregibov priklenejo naš pogled in nam omogočijo, da popolnoma pozabimo na to, da stojimo pred mrzlim kamnom. Na obeh straneh osrednje figure sta postavljena reliefa dveh zelo ljubkih angelčkov. Eden jokajoče in z obrnjeno baklo simbolizira žalost, drugi pa s sklenjenimi ročicami molitev.«44 Angel je bil v drugi polovici 19. stoletja eden izmed glavnih motivov nagrobnikov, svoje pred- nike pa ima v antičnih Viktorijah.45 Upodobljen s palmovimi vejicami je simboliziral krščansko vstajenje,46 medtem ko duha smrti Tanatosa s prevrnjeno baklo tu niso upodobili z bratom Hipnosom (spancem), temveč skupaj z molečo enačico kot 'putta' (golega dečka). Kompleksnejšo simbolično izvedbo kaže t. i. pomnik' tovarnarja Wilhelma Rhomberga pod arkadami trškega pokopališča. Wilhelm Rhom- berg je bil pristaš klerikalno-konzervativne stran- ke, župan Dornbirna, deželnozborski poslanec in namestnik deželnega glavarja. Svojo trgovsko izobrazbo je pridobival med drugim v Trstu in Ženevi, daljša potovanja pa so ga vodila tudi v Francijo in Anglijo.47 Rhombergova prva žena Emilie, ki je umrla leta 1856, je tu našla svoje zadnje počivališče. Belo marmorno ploščo zakrivajo pilastri, okra- šeni z makovimi glavicami in cvetovi, ter arhitrav, okrašen z girlandami in maskami. Stvaritev kro- na križ nad napuščem, oprt na arhivolte. Zidci delijo marmorno ploščo na tri horizontalna pol- ja, v katerih so reliefi. V najnižjem polju je v sre- dišču družinski grb, ki ga na pilastrih obdajata dve s palicami naloženi žari. Na žari so se spustili metulji ali vešče. V srednjem delu so napisana imena pokopanih. Pod arhitravom se nahaja po- doba ženske v starinski obleki, ki sedi na skali. Pogled usmerja kvišku, roki pa ima sklenjeni v naročju. Poleg nje leži sidro, v ozadju pa jadra ladja. Ta nagrobnik je pravi priročnik simbolike smrti: makove glavice predstavljajo večni sen,48 vešče kažejo na večno noč smrti,49 medtem ko metulji kot simboli vstajenja nakazujejo življenje v onostranstvu.50 Ženska podoba s sidrom in lad- jo predstavlja Spes - pooosebitev upanja, v tem primeru je to opis upanja na vstajenje.51 Sidro ve- lja v krščanski simboliki kot »neposredna in na- tančna prispodoba upanja vernika na nebeško blaženost«?2 kot priljubljen motiv na nagrobni- kih pa ga najdemo zlasti v antiki in nato v 18. in 19. stoletju. Ladja je »stara in razširjena prispod- oba potovanja, prehoda tako za žive kot za mrt- ve«}0 Oba atributa dobita v povezavi z Upanjem dodaten pomen - ladja je sama po sebi simbol prehoda,54 sidro pa naj bi nudilo oporo v spre- menljivi sreči.55 42 Prav tam, str. 301. 43 Badstübner-Gröber Sybille, Bemerkungen zur Ikonograp- hie religiöser Plastik im Berlin des 19- Jahrhunderts. V: Ethos und Pathos, Ausstellungskatalog (Berlin 1990), str. 235-256. 44 Dombimer Zeitung, 30. oktobra 1880, št. 27, str. 3- 45 Kitlitschka Werner, Grabkult & Grabskulptur in Wien und Niederösterreich (St. Polten, Wien 1987), str. 11, 43. 46 Einholz, Nachwelt, str. 261. 47 Prim.: Nekrolog v Dornbirner Gemeindeblatt, 18. septem- bra 1887, št. 38, str. 618. 48 Lurker Manfred, Mohn. V: Wörterbuch der Symbolik, hg. von Lurker Manfred (Stuttgart 1991), str. 487. 49 Einholz, Nachwelt, str. 261. 50 Lurker, Schmetterling. V: Wörterbuch der Symbolik, str. 651. 31 Wangel Andreas, Spes. V: Wörterbuch der Symbolik, str. 692. Einholz, Nachwelt, str. 262. 32 Heinz-Mohr Gerd, Lexikon der Symbole. Bilder und Zeic- hen der christlichen Kunst (Freiburg/Basel/Wien 1991), str. 34. 33 Prav tam, str. 274. 54 Prav tarn. 55 Wangel, Spes. VSE ZA ZGODOVINO 89 ZGODO VUNA ZA VSE leto XI. 2004, št. 1 Krašenje arkadnih grobov pa se ni omejeva- lo zgolj na skulpture, tudi s freskami so pred- stavljali versko-alegorične scene na zidovih in obokih. Za družinsko grobnico urarja Eduarda Ulmerja na trškem pokopališču je na zgornjem obokanem delu naslikana delno zakrita freska. Tu je pokopan tudi leta 1846 umrli tovarnar Kari Ulmer, ob njegovem pogrebu pa so postavili prvi, malo manjši nagrobnik pred omenjeno stensko sliko. Njegov leta 1893 umrli naslednik Eduard Ulmer je menda nadomestil ta nagrob- nik z novim v obliki prelomljenega polkrožnega loka z zatrepom. Pri freski gre za v angloameri- škem prostoru56 zelo razširjeno 'zahvalno sliko' (mourning picture). V središču slike je grob, ob katerem pred vrbo žalujko in na piédestal po- stavljeno žaro, kleči žalujoča ženska. Levo za njo stoje v središču še drugi žalujoči - mladenka in starec, ki simbolizirata nemara Mladost in Sta- rost. Poleg omenjenih se nahaja še ena manjša podoba, ki pa na sliki deluje neharmonično in so jo morda dodali kasneje, vendar je freska za natančnejšo interpretacijo na tem mestu preveč poškodovana. V ozadju se pred kuliso gora vidi reka in nekaj hiš; gre verjetno za zelo stiliziran Dornbirn in dolino Rena. Kot smo omenili, je freska verjetno najprej tvorila celoto z drugim nagrobnikom. Če jo pogledamo skupaj s portre- tom Karla Ulmerja,57 vidimo, da je v medaljonu nad grobnico. Tudi strop nad opisano grobnico Wilhelma Rhomberga krasi freska, ki nakazuje krščanski kreposti - dobrosrčnost in ljubezen do bližnje- ga. V osrednjem medaljonu je predstavljen vstali Kristus. Sedi na oblaku, z roko pa kaže na napis na marmorni plošči, ki jo drži med kolenom in drugo roko: »Kar ste storili kateremu izmed mo- jih najmanjših bratov, ste meni storili.«58 V štirih kotnih medaljonih so predstavljena dela dobro- srčnosti kot npr. deljenje hrane revnim, nega bol- nikov itd. Na tem primeru je še posebno očiten namen, s pomočjo nagrobnika umrlemu posta- viti častitljiv spomenik. Freska kaže na dobro- delnost v družinski grobnici pokopanih oseb na- sploh in še posebno na dobrodelnost Wilhelma Rhomberga.59 Naslednji napis na opisani grobnici Franza Martina Hämmerla pa nedvoumno cilja na leta 1946 umrlega tovarnarja Viktorja Hämmerla in na njegovo prizadevanje za splošno blaginjo: »Darovaje dobra dela je šel skozi življenje. « Häm- merte je podpiral javne gradnje kot tudi društva in liberalno (kasneje nemško nacionalno) frak- cijo v občinskem odboru in deželnem zboru. Na ta način, pa tudi na osnovi svojega družbenega položaja tovarnarja, je lahko močno vplival na družbenopolitični razvoj v Dornbirnu. Tovarnar je skupaj z ženo, očetom Franzem Martinom Hämmerlom in njegovimi tremi ženami poko- pan pod tem nagrobnikom. Napisi, izvirajoči iz posvetnega ali bibličnega konteksta, so se obiskovalcem pokopališča iz- kazali kot idealen medij za posredno ali nepo- sredno predstavitev posebnih kreposti in zaslug umrlih. Da so bili pri tem v ospredju ohranjanje neke določene podobe, kulta osebnosti in dru- žinska čast, ni treba posebej omenjati. Naročil za reprezentativno oblikovanje družin- skih grobnic pa niso dobivali le lokalni kiparji, temveč tudi umetniki, ki so bili znani tudi izven pokrajinskih meja: Georg Feurstein, avtor grob- nice Franza Martina Hämmerla, je imel atelje v Rimu, Johann Georg Matt pa je, po letih popo- tovanj na Dunaju in v Berlinu, živel v Bregen- zu M Feurstein je nadalje ustvaril tudi spomenik za tovarnarja Engelberta Winderja (»molilko v visokem reliefu ..., ki v pobožno predani žalo- sti kleči ob vznožju križa, ki se gaje oklenila s sklenjenimi rokami«),61 spomenik iz carrarskega marmorja za lastnika tovarne nakita Franza Karla Schneiderja {»angela, ki se v tihi molitvi oklepa križa, v drugi rokipa drži palmovo vejico«)*'2 kot tudi »¿Mater pietatis'gospoda Alberta Rhomber- ga«.65 Matt je leta 1896 poleg ostalih spomenikov za pokopališče Hatlerdorf v rdeči arhitekturi iz- delal tudi žalostno Mater božjo v naravni veliko- sti iz carrarskega marmorja, ki pa so jo v tisku skritizirali kot »premalo skrbno narejeno kompo- zicijo«.64 56 Ariès Philippe, Geschichte des Todes (München 1999), str. 587. 57 Portret je sicer brez napisa, vendar modni detajli na ob- leki kažejo na 1. polovico 19- stoletja in tako na utemelji- telja groba Karla Ulmerja. 53 MI25.40. is Ni sicer popolnoma dokazano, ali je freska sodila k izvir- ni opremi družinske grobnice Wilhelma Rhomberga, na osnovi stilističnih podobnosti pa je to zelo verjetno. 60 Feurstein Georg, Swozlkk Helmut, Die Bildhauer Georg Feurstein und Georg Matt (Bregenz 2001), str. 42, 57. 61 Vorarlberger Volksblatt, 13- avgusta 1890, št. 185, str. 1020. 62 Prav tam, 4. novembra 1892, št. 252, str. 1384. 63 Prav tam. 64 Prav tam, 6. novembra 1896, št. 256, str. 1392. 90 VSE ZA ZGODOVINO Karin Schneider, SMRT IN SAMOPROMOCUA ZGODOVINA ZA VSE Pokopališče kot turistična zanimi- vost in politično jabolko spora Nagrobniki premožnih meščanov so pri šte- vilnih sodobnikih zbujali občudovanje in budili lokalpatriotizem ter ponos na 'znamenitost' nji- hovega pokopališča. »Naše pokopališče v trgu je nesporno eno izmed najlepših v deželi, tako zaradi svoje lege, kot zlasti zaradi množine od- ličnih umetnin, ki krase številne arkade.«6'' V Dornbirnu so bili prepričani, da se 'znameni- tost našega pokopališča• dviga z vsakim novim nagrobnikom. Obiskovalce, kot recimo pevsko društvo iz Wangna v Nemčiji, so peljali na ogled župnijske cerkve in pokopališča.67 V tiskanem vo- diču po Dornbirnu, ki ga je olepševalno društvo izdalo leta 1894, je bilo kot zanimivost za obisko- valce predstavljeno tudi pokopališče: »Obdajajo ga zidane arkade, v katerih je moč videti veliko nagrobnikov, skulptur, ki so jih izdelali sloveči, priznani umetniki. Pokopališče, eno izmed naj- lepših v deželi, tujci pogosto obiskujejo.« Prakso označevanja grobov z bogatimi spome- niki so kritizirali predvsem na konzervativni stra- ni. Med letoma 1867 in 1910 je Dornbirn veljal za trdnjavo liberalizma, kjer se je kulturni boj še po- sebej ostro razvnel. Medtem ko so konzervativci poskušali s prevlado v drugi kuriji povečati svoj vpliv in doseči večino v občinskem odboru, so liberalci žilavo branili svojo premoč. Tudi sodo- bniki so se zavedali napetosti v Dornbirnu, vse- eno pa je dopisnik konzervativnega Vorarlber- ger Volksblatta menil: »Tam [v Dornbirnu]pa ne politizirajo brez razloga, saj bo Dornbirn kmalu politično predmestje obeh strank [liberalne in konzervativne] v deželi.«68 Ideologija in politika sta prekrili in preželi življenje krajevnega prebi- valstva in se niti pred pokopališkimi zidovi nista ustavili. Leta 1900 je Vorarlberger Volksbaltt potožil: »Razkošja z nagrobniki na trškem pokopališču je vedno več, tudi pri manj premožnih.« 69 Kon- zervativnim krogom se je zdelo postavljanje raz- košnih in dragih spomenikov posveten, nečimrn okras in krama, ki jo je bilo treba s krščanskega in družbenoreformatorskega stališča obsojati zlasti pri manj premožnih slojih prebivalstva. Razen tega se je na ta način brisala načelna ena- kost vseh v smrti in po njej. V sredini 90. let 19. stoletja je prišla v navado vizualizacija spomina na mrtve z nameščanjem fotografij na nagrobni- ke. Duhovščina je na to navado gledala načelo- ma pozitivno, saj je obiskovalce še učinkoviteje opozarjala na minljivost njihovega zemeljskega bivanja: »S pomočjo fotografij na nagrobnikih dobi človek na pokopališču bolj živo predstavo o ravnanju starke s koso: tu leži cvetoč mladenič, tam stara mamka, tukaj spet mož, ugrabljen v najlepših letih, tam angelski otrok. Vsi počivajo v miru v eni vrsti, revna ali bogata, majhna ali velika so njihova telesa zapadla razkroju, med- tem ko duša že prejema plačilo ali kazen za svo- ja dela. Fotografija na nagrobniku je precej bolj priporočljiva kakor preveliki izdatki za vence in šopke.«10 Nenavaden je nagrobnik Žagarja in kmeta Jo- sefa Antona Mayerja pod arkadami pokopališča Hatlerdorf. Njegova portretna fotografija je v na- stavku družinske grobnice, približno meter nad pripadajočim napisom. Enakopravnost na pokopališču, kot se je prito- ževal dopisnik Vorarlberger Volksblatta, v resni- ci še zdaleč ni bila tako izrazita. Pod arkadami so se kot biseri vrstili razkošni nagrobniki bogatih meščanov, pred njimi posamični grobovi sorod- nikov, medtem ko se je morala večina ljudi za- dovoljiti z desetletno 'uporabo' vrstnega groba. Resda so bili v smrti vsi enaki, vendar sta bili ob- ravnava trupel in ureditev spomenikov hierarhi- zirani kot družbena struktura sama. Povzetek Pokopališče oziroma grob sta bila, kot kaže, prizorišče za prikaz dostojanstva, bogastva, ob- lasti in okusa, kar se je izražalo v nagrobnikih in napisih. Z lastništvom pred vremenom zašči- tenega družinskega groba pod arkadami je bila posamezniku in njegovi družini dana možnost, da svoj lastni rang in družbeni položaj, a tudi po- men celotnega rodu prikaže v javnosti. Hkrati so z izborom 'pravega' kiparja dokazovali umetni- ški okus, z izbiro alegoričnega motiva pa klasič- no izobrazbo. Pomemben predpogoj za tovrsten razvoj v Dornbirnu je bila ureditev dveh pokopališč v sti- lu 'camposanto' v krajevnih predelih Trg in Ha- 55 Prav tam, 4. novembra 1892, št. 252, str. 1384. 66 Donibirner Gemeindeblatt, 20. oktobra 1906, št. 43, str. 549. a Mestni arhiv Dornbirn, Chronik Männerchor, 3- zvezek, 17. maja 1885. 68 Vorarlberger Volksblatt, 5 julija 1872, št. 54, str. 411. 63 Prav tam, 19. julija 1900, št. 162, str. 4. 70 Prav tam, 4. decembra 1896, št. 280, str. 1522. VSE ZA ZGODOVINO 91 ZGODOVINA ZA VSE leto XI, 2004, a. 1 tlerdorf, pa tudi odločitev občine, da grobna me- sta pod arkadami kot družinske grobnice ponu- di v nakup premožnim interesentom. Odkar je v 17. stoletju prišlo do prenosa pomena cerkvenih zidov na zidove arkad in so lahko pokopališče označili kot 'dodatek k cerkvi', so pod arkadami ležali grobovi, katerih posvećenost je bila naj- izrazitejša. Med pohodom individualizacije in sekularizacije v času razsvetljenstva je ta aspekt sicer stopil v ozadje, okrepila pa se je potreba po reprezentiranju in samopromociji. Nagrob- niki so bili v primerjavi s tistimi v 18. stoletju71 vedno večji, v nekaterih primerih so dobili celo značaj umetniškega dela, zasedali pa so vedno več prostora pred arkadami. Naj ob tej priložno- sti spomnimo na prodajo grobnih prostorov za pokop drugih sorodnikov pred arkadami, da bi lahko kupci na ta način enotno uredili celoten prostor arkad. V več desetletjih kulturnega boja se politika ni ustavljala niti pred vrati pokopališč. Po tru- dapolnih pogajanjih je večinsko liberalnemu dornbirnskemu občinskemu vodstvu in zastop- nikom Cerkve sicer uspelo sprejeti pokopališki red, toda ta poskus sodelovanja so vedno znova izpodkopavali z napadi v konzervativnem Vo- rarlberger Volksblattu. Dornbirnski pokopališči tako predstavljata več kot le seštevek grobov. Poleg osnovne funkcije krajev za pokope predstavljata tudi simbola, sim- bola rastočega bogastva in vpliva meščanstva, ki si je na tem mestu poslednjega počitka in več- nega spomina ustvarilo reprezentativne spome- nike, v katerih se je odslikaval družbeni položaj umrlih. Istočasno je bilo pokopališče tudi kraj političnih spopadov. Cerkev, ki so jo v posvetno vodeni državi vedno znova potiskali na obrobje in ji odrekali javni in družbenopolitični pomen, je ogorčeno branila njej poverjene pristojnosti in napadala domišljavo in razkošno kramo pri pogrebih in na grobovih. Prevedel: Aleksander Žižek 71 Hammerle Rudo!/, Der Stauder-Lciiiter'sche Epitaph auf dem Dornbirner Friedhof. Ein Beitrag zu einem Dom- bimger Geschlechterbuch. V: Jahrbuch des Vorarlberger Landesmuseumsvereins, 2. zvezek (1958), str. 258-280. Zusammenfassung TOD UND SELBSTDARSTELLUNG Der Friedhof als Mittel bürgerlicher Repräsentation während des Kulturkampfes am Beispiel Dornbirn Der Friedhof bzw. die Begräbnisstätte war für das Bürgertum vielfach eine Arena der Dar- stellung von Reichtum, Macht und Geschmack, vergegenständlicht in Grabmonumenten und Inschriften. Durch den Besitz eines Familiengra- bes unter den wettergeschützten Arkaden war dem Einzelnen im Zusammenspiel mit seiner Familie die Möglichkeit gegeben, seinen eige- nen Rang und Status sowie die Bedeutung der ganzen Sippe in der Öffentlichkeit zu demon- strieren. Gleichzeitig stellte man, durch die Wahl des "richtigen" Bildhauers, den künstlerischen Geschmack, wie auch, durch die Wahl eines alle- gorischen Sujets, eine klassische Bildung unter Beweis. Eine wichtige Voraussetzung für diese Entwick- lung in Dornbirn war die Errichtung von Cam- posanto-Anlagen in den Ortsteilen Markt und Hatlerdorf, sowie der Entschluß der Gemeinde, die Grabstätten unter den Arkaden als Famili- engrablegen an finanzstarke Interessenten zu verkaufen. Im Zuge von Individualisierung und Säkularisierung während der Aufklärung trat der Aspekt einer sakralen Lage der Begräbnis- stätte in den Hintergrund, es verstärkte sich die Moment von Repräsentation und Selbstdarstel- lung. Die Grabmäler wurden im Vergleich zum 18. Jahrhundert immer größer, erhielten teil- weise den Charakter eines Gesamtkunstwerks und nahmen auch immer mehr Raum vor den Arkaden ein. Während der Jahrzehnte des Kul- turkampfs machte die Politik auch vor den To- ren der Friedhöfe nicht Halt. Zwar war es nach mühseligen Verhandlungen zwischen dem libe- ral dominierten Dornbirner Gemeindevorstand und kirchlichen Vertretern gelungen, eine Fried- hofsordnung auszuverhandeln, doch dieser Ver- such einer Zusammenarbeit wurde immer wie- der durch Attacken im konservativ ausgerichte- ten "Vorarlberger Volksblatt" konterkariert. So stehen die Dornbirner Friedhöfe für mehr als nur die Summe ihrer Gräber. Tatsächlich sind sie über ihre Funktion als Orte der Bestattung auch Symbole: Symbole für ein an Reichtum und Einfluß zunehmendes Bürgertum, das sich an dieser Stätte der letzten Ruhe und ewigen 92 VSE ZA ZGODOVINO Karin Schneider, SMRT IN SAMOPROMOCIJA ZG ODO VEVA ZA VSE Angedenkens repräsentative Monumente schuf. Gleichzeitig war der Friedhof jedoch auch ein Ort politischer Auseinandersetzungen. Die in ihrer öffentlichen und gesellschaftspolitischen Relevanz in einem säkularisierten Staatswesen immer weiter zurückgedrängte Kirche verteidig- te zäh die ihr übertragene Kompetenzen, und machte den eitlen und verschwenderischen Tand bei Bestattungen und auf Gräbern zum Ziel ihrer Angriffe. VSE ZA ZGODOVINO 93