Nekaj o dandanašnji odgoji. Po ,,Napredak-u" spisal J. Lopan. Resnično je, da je človek na lem in unem svetu tem srečnejši, kolikor bolj so se razvile in izversile njegove sposobuosti, s kterim ga je Bog po uaravi obdaroval; t. j. koliko višo stopnjo izobraženosti je dosegel. Ta resnica je stara, kakor Ijudski razum sam. Naši prednamci so že spoznali, da svoji mili deci veče sreče pripraviti in boljše dote zapustiti ne morejo, kakor, če marljivo pospešujejo rassvitek naravskih sposobnosti svojih otrok. Podlaga teinu razvitku vseh dobrih sposobnosti in spretnosti pri človeku po zakonu narave pa je edino le odgoja. — Odgoja je tisto imenitno sredstvo, po kterem se posamesni clovek povzdiguje do popolnosti vsega človešlva; le po dobri odgoji postane otrok človek, — brez nje bi moral vsaki tam začeti, kjer je človeški rod počel, ter bi se javoljne še do sedaj ne zdramili iz spanja terde nevednosti in sirovosti. Izreja stori, da potomci tam začnejo, kjer so spredniki nehali, da oče napreduje nego ded, sin dalje od očeta in vnuk dalje od očeta, deda in preddeda. Vsak dobro izrejeni človek pomaga tedaj polagoma narodu na višo stopnjo k popolnosti. Veliko se je že pisalo o imenitnosti in koristi prave odgoje in omike, pa vse še le malo tekne. Izreja še ne lije tistega neprecenljivega blagoslova na vse človeštvo, ki osrečuje posamesnega človeka, ter pelje človeški rod do pravega namena. Zakaj neki ne? Hočem našteti te Ie tri vzroke: 1. Mnogi odgojitelji ne umejo prav, kaj je bitstvo in namen prave izreje; 2. večkrat odgojniki odgojajo niladino enostransko, in 3. dostikrat greše zoper naravne postave. Pri vsakem delu in poslu ima človek kak namen in konec pred očmi, ako se ne želi zastonj truditi. Tako je tndi pri °^fi°ji' Vterjati in vterditi značaj, t. j. da so otroci zvesti svoje samostalnosti, da še tudi takrat, kedar človeka tare nemila osoda, kedar nezgodni oblaki prepregajo njegov obzor, zvesti ostanejo pravi in dobri reči — to ima bili glavni namen keršanske odgoje. Ali, žalibože! da imajo gojitelji, ali bolje, negojitelji vse drugačne namene pred očrai. Izrejajo rokodelce, kmete i. t. d., ter skerbe le za bistro glavo, prosto voljo pa prepuščajo naj več osodi, za nravnost se še ne menijo. Nekteri mislijo, da že spolnijo svojo nalogo, če le gledajo, da otroci iiič hudega ne počnejo in se sploii po vnanjem lepo vedejo; kaj rado se pozabi na to, da bi se ločila postavnost od nravnosti, ter se otrokom vbijajo v glavo le posamesni reki, pa sc ne pomisli, da je terdna volja naj bolj imenitna lastnost pri človeku. Ves človek naj se izobražuje; to načelo bi mogli odgojniki inieti zmirom pred ocini. Vse dremajoče sile človekove naj se zdramijo: duh in telo, glava in serce, um in sponiin naj se enakomerno vodi do pravega namena. Kako pa se godi v sedajnem času? Na tclesno izrejo se posebno na kmetih le malo gleda, v duševni omiki pa se Ie sposobnosti, ktere naj manj truda prizadenejo, povzdignejo na neko stopnjo, večkrat še na skodo drugim spretnostim. Lahko se razume, kaj bode \k take enostransko izrejene mladine ; obeta sicer mnogo, pa namesto, da bi se ponosno, enaka veličastni cedri, dvigala nad nebne oblake, pa se vije, kakor vela bilka po zemlji. Naj veči pregrešek pri odgoji pa je, če se odgojuje nenaravno, posebno kar zadeva izobraževanje duha. — Vse na svetu se razvija po naravskih postavah; postopno je napredovanje v naravi, in polagoma se bližajo vse reči v naravi svoji naiuenjeni zrelosti. Le po takem načinu sc nam odpirajo vsi čudeži, pri kterih obcudujenio božjo vsemogočnost, na kterih se razveseljuje človekov duh. Razvitku dusevnih moči tudi narava pravo pot odkazuje. Naj pred se razvijajo vnanji počutki, za temi se budi čutivnost, na to um, miselnost in razuiii. Ravno nasproti pa dela v sedajnem času tako imenovana odgoja po šegi. Večkrat se hočc razum poprej biiditi, kakor sponiin, in razsodnost poprej, kakor vnanji počutki. Uči se s posnetimi razutnki in niislinii, kar pa slabemu otročjemu duhu celo nič ne koristi. Namesto, da bi budili detetu vnanje počutke, da bi potem polagoma jelo ugledovati svet tako rekoč s svojimi lastnimi dušnimi očmi', ter se prepričalo božje vsemogočnosti in niodrosti, zraven pa se soznanjalo tudi s človekovimi razmeratui, z naravo, % Hogom in s človeštvom — namesto vsega tega pa puščamo dete, da si nabira znanja iz knjig. Otroci se peljejo v neznani svet mertvih čerk in slovk, ter se uče 7# brez zavednosti, brez rcsnice, ne za življcnje, večkrat le za ocitno skusnjo: le ssato, da se kaj uče. Zelo neumno in protinaravno je, če tirjamo, da se dete samo uči na pamet. Tako se ne kvari le zdravje, nego se tudi namen poduka ne doseže, ter s« ovira prosti napredek v vednostih in znanostih. Namesto, da po vnanjih počutkih predmet naravnost in neposredno do duše dospe, t. j. brez vsakterega posebnega delovanja, inora duh pri učenji iz glave zlagati naj poprej čerke v zioge, in te v besede, besede v stavke. Pri vsem takem učenji si otrok ne predstavlja drugega, nego same mertve besede. Vsako učenje je brezvspešno, ako ni dete razumno delalo in predmete samo spisane tudi ogledovalo z duševnini očesom. Namesto, da bi si pridobil otrok jasnega znanja o raznih predmetih, uči se samo golih besedi in dolgo, dolgo mora posamesne stavke ponavljati, da si jih zapomni; torej rau pa tudi tnalo časa ostaja, da bi tehtno premišljeval, kar se je učil. Dete, sede s sklučenim telesom pri knjigi, je prisiljeno zadušiti v sebi ves nagon za živahno gibanje. — Da bi le večkrat premišljevali žalostne nasledke takega protinaravnega podučevanja za duh in telo nežne mladine! Vse to, kar sem doslej povedal, ni še edini ovir naravne odgoje. Med tem, da narava po svojih zakonih pri razvijanji otroških sposobnosti počasi napreduje, se včasi ne misli drugega, kakor da bi se le naglo in berzno duh izobraževal. Tudi pri podučevanji se je treba na naravo ozirati, kajti ona zahteva, da se vstanovi red, tako da se stopa od ednostavnih na sostavljena, od telesnih na deševna učila. Vsa odgoja naj bi bila neka celost; vsako pripravljanje, vse, kar se stori, naj bi se preračunilo za dosego naj višega namena. Vsak učenec bi moral pri vsakeni nauku tako dolgo ostati, dokler si ga popolno dusevno ne prilasti. Tu se ne sme nič siloma, nič brez razlaganja, nič prenaglo in lahkotno učiti. Učenca Iahko učim, svarim, opominjam k temu, kaj naj stori; pa siliti ali prisiliti ga nikakor ne morem, da tudi želi in hoče, kar je prav. Dostikrat pa se zahteva, da bi bili otroci le kmali učenjaki, in ne more se nikoli zadosti nagliti z učenjem in učevne predmete množiti. Keršanski nauk, čitanje, pisanje, številjenje, povesti, naravoslovje , narodopis, zemljepis, razne jezike, risanje in Bog ve, kaj še naj že zna nežno dete. Clovekov duh ni stroj, ki bi se vertil le po mehaničnih zakonih. Otrok je potem kos lesa v roki umetnikovi; prostost in nravnost se zaduši', in otrok ne dela, kakor sam hoče, anipak ker je bil tako izurjen. IVavadi se sicer vbogati in posnemati zglede drugih, toda vse le nekako brezumno; pa pri vseh svojih delih nič ne misli, nične poželi, in če se mu ne veleva, tudi nič ne stori. *)