Kako pomoči slabi doma&i vzgoji? Splob je priznano, da šola sama zase ne more povoljno rešiti vzgojne naloge otiok. Kakor je pii neživih umotvorih postalo gaslo: »Delitev dela", tako in še bolj bi se moral razlegati ta klic pri obrazovanji živega in najvzvišenejšega, ob jednem pa najumetnejšega umotvora — človeka. Pri takem vzgojevanji bi tnorali vsi činitelji ravnati po jedinstvenem načrtu, kajti vsaka in še tako neznatna napaka je na škodi celoti — umotvoru — človeku. Prvi pogoj celotni vzgoji je pa vsekako ta, da se vsaj najimetnejša vzgojitelja — šola in doai — najtesneje združita, ali, kar je isto, da se občevanje šole z domom tesno zveže in razširi. Tudi v nonualnih razmerah je težko, otroka vedno na pravi poti obdržati. človek je bolj k slabemu kot k dobremu nagnen. To nagnenje pa se v življenji še pospešuje z muožino slabih vzgledov, ki se pokažejo povsod, kamor koli se ozremo. Že šolska vzgoja ne more vedno prave pogoditi, čeiavno vpliva ua otroka s sredstvi, ki jih izvoli navlašč v ta nainen. Vender inanjka tem sredstvom večkrat notranje veljave. Vsaj vemo, da se je tudi učitelju — človeku često težko rešiti vseh onih predsodkov in motnih strasti, ki razjedajo srce navadne množice. Tudi njega stane dokaj truda, da ne zabrede v občudovanje bogastva in da ne klečeplazi pred vnanjo močjo. Sosebno pa se mu rada vkrade v sice prepirljivost in osvetljivost. — Ako je torej že učitelju težko, v otroku vzbujati vedno pravo in nekaljeno mišljenje, tem težje je roditeljein in sorodnikom otioka obvarovati kiivih potov. Največkrat poznajo prvi otrokovi vzgojitelji o kreposti le ime, a še to jim je večkiat le prazna pena. Otroka ne napeljujejo resno in ostro na pravo in dobro, k večjeinu mu vbijejo v glavo reči in načela, ki so njegovim čutora najIjubša. Vzemijuo le tacega očeta, ki je sicer prav strog in pameten — sam zase; vender pa stori najgorše, kar morejo storiti roditelji, on namreč razvadi svoje otroke. — Zato pravi Vives, da se ni čuditi, da je tako malo dobrih ljudl, marveč čuditi se moramo, da je sploh še kaj tacih. Slabo je prišlo v navado, dobro se gnjusi. Tako stanje je inalone brezupno. Vender se more vse to popraviti — z vzgojo. Podajte otrokom zopet vzore, vsadite v otroška sica ljubezen do kreposti! Pokažite jim, da je življenje, pravo in resnično življenje vedni boj z zlemi sklonostimi. Navadite jib že zgodaj, da v vseh sedanjih razmerah ne vidijo ničesa druzega, nego grdo popačenost onega dobrega stanja, katero se je preje nahajalo v vseh razraerah. Vse to doseči je jako težavno, kajti k temu je treba prvič trdne volje vseh sovzgojevateljev, drugič pa trdno določenega vzgojnega načrta, po katerem imajo vsi činitelji postopati. Ljudski šoli ne moremo odrekati ni prvega ni druzega, vender je ravno ona najmanj kriva, ako njeni uspehi niso vsekdar povoljni. Tu pride vse na pravo sporazumljcnje ¦/. doniom. A ravno v tem je iskati velike težkoče. Da doseže učitelj povoljen uspeh, treba se mu je neposrednje seznanjati z domom, treba mu je poizvedovati o domačih razmerah svojih otrok. Toda stariši so največkrat nopristopni, in le malo jih je, ki bi hoteli mirno in trezno razpravljati o izboljšanji svoje dece. Nič čudnega bi ne bilo, ko bi morda še duri zapirali pred učiteljem, ako bi jih hotel obiskati. Tu je treba torej učitelju skrbcti, da posrednje doseže, česar se mu neposrednjc ne posreči. To se zgodf s poizvedovanjem in sosebno z večkvatniiu natančuim občevanjem z onimi otroci, na katere je treba posebno paziti. Učitelju vender še ni zadosti, da individualne razinere in okolnosti otrok aarao izpozna. Ko bi hotel samo pri tein o^tati, podoben bi bil vrtniku, ki sicer jiozna vse lastnosti rastlin iu tudi ve, kakova zenilja jirn ugaja, ajih pusti v preišnjem stanji. Kakor je izkušnja sama na sebi neprecenljive vrednosti za vsako vzgojno delovanje, vender še večjega pomena je dejanje, ki sledi izkušnji. Zadnja je le podloga, na katero se da sezidati trdno poslopje. Ako namreč izpoznarao, da je nadzorstvo in vzgojevanje v domači hiši popolnem nedostatno, ali da so domači vplivi naravnost kvarljivi, potem ,je prva dolžnost ljudske šole, da prevzame nalogo, kakoršno imajo razni dobrodelni zavodi za telesno in duševno zaneniarjene otroke. A takih zavodov je kaj raalo, bodisi da država sama še ni prišla do pravega izpoznanja o potrebi takih zavodov, ali da jej manjka potrebnih sredstev, ali pa, da krščanska Ijubezen še ni zadosti prešinila v |to poklicanih činiteljev. Dokler se torej taki zavodi ne pomnože, mogla bi se ljudska šola neposrednje zvezati z takimi zavodi za revne, zanemarjene otroke. Kajti nikdar ne bode prestala potreba, da se revni otroci prevzamejo v popolno oskrbovanje. Štcvilo pipolnem ali na pol propalih ljudi v podobi materijalno ali moralno popolnem utiičonih družbinskih razmer je mnogo večje, kot da bi se moglo izhajati z zavetišči in drugimi zavoiii, raztreseno se nahajajočirai. Res, da je uredba ljudske šole taka, da smatra te zavode le kot vsporedne, in akoravno se načelno ne iuore pečati z zavodskimi nalogami, vender bi mogla reševati nalogo, ki bi bila zavodski po nekoliko podobna. Pač se nahaja dokaj obitelji, kjer je otrok vsaj na pol dobro shranjen. Zato bi se na prvi pogled mislilo, da ga morda ni potreba brezgojno prestaviti. A tudi v takih obiteljih zahtevajo često gosporlarstvene in druge razmere, da šola nadomešča nedostatnosti. To je zlasti poteni potrebno, ako je doniače nadzorovanje otrok pomanjkljivo. V tacih razmerah je sicer uiogoče, da se otroški um razjasni in razbistri, srce pa mu ostane prazno, jednostranski vzgojeno. Ako govorimo torej že v tacih razmerah o nadomestovalnih sredstvih vzgoje, kaj porečemo še le, ako pregledamo nižje stanove, kakov je n. pr. rokodelski. Tu se oče in mati često po cel dan ne moreta pečati s svojimi otroci. Še-le na večer jima je mogoče, zbrati svojo deco okrog sebe. Po dnevi pa so le-ti prepuščeni ali sami sebi ali pa nezaupljivim osebam. Kak posledek ima, ako nimajo otroci nobenega pravega vodnika čez poludne in potem še tudi po poludanskem pouku, uini'ti je lehko. Zato se ponuja vsakemu dobrohotečemu prijatelju človeštva prilika, da v tej zadevi dobrodejno pomaga. Prav s tega stališča more tudi ljudska šola razširiti svoje delovanje v korist nedostatno nadzorovauih otrok. Največje polje se odpira takenm delovanju po mestih in po krajih s tovarnicanii. Na kmetih je nekaj bolje, vender se more tudi tu precej storiti. Navadno ostajajo oddaljenejši otroci čez poludne v šoli; ninogo jih je revnih, trebalo bi jiui preskrbeti poleg priraernega nadzorstva kake gorke jedi, sosebno ob neugodnein lotnem času. — Zato velja tudi tukaj, da je zabranjevanje najboljši, najlepši in najizdat- nejši način, kako zaprečiti skoro vsako človfško nakaznost. Ta način je pa vsekako naloga občne ljudske in državne pedagogike. Fr. Gabršek.