Fr. Rogl: MCicibanu pa »Mihec in Jakec"* »Kaj ne, ateik, samo Miklavž ima take knjige?« me je vprašala 4-letna .hčerka, ko je dobila »Mihca in Jakca«. Vse, kar je bil Mi= klavž h 'knjigi priložil, ni imelo nobene vred^ nosti; lahko bi prinesel samo »Mihca in Jakca«; otrok je bil presrečen. Kar takoj sva morala na delo! Dan za dnem sva čitala, se smejala in zopet resno premišljala. Vsalk prosti trenutek je zapazila mala Cicibanka in mi pravila: »Atek, tam pri »Pustu« (ali kjerkoli je bilo, — vedno pa je bilo točno) sva nehala, dajva dalje!«. Do božiča je atek znal že vse in mu je bilo dovolj. Tudi mainici sc je godilo enako. V pravem času je prišel na počitnice Cicibankin 8-letni bratranec. Vse počitnice smo imeli blažen mir. Otioka pa sta se zabavala in učila. Ker je Cicibanka predobro poznala vse sliike, je bil bratranec včasih v zadregi. Nekega jutra smo ga našli, kako je v polmraku — še v postelji — »študiral» »Mihca in Jakca«. Pač ni hotel zaostajati v znanju. — Ne želja po znanju, privlačnost, otroškost, zanimivo pripovedovanje in slike so ga pri= vlačevale h knjigi. Počitnice so prehitro minile. Cicibanka je spet sama. Zopet je bilo treba mamice in ateka, iki pa sta imela »Mihca in Jafkca« žc polna ušcsa. Nista hotela več čitati, nevoljna sta bila. Cicibanka je gledala in si menda mislila, da nisva pri pameti, da ne marava take zanimive knjige. Stiskala je »Mihca in Jakca« k sebi, glcdala izpod čela, scdla na stol, potegnila ateka za rokav in dejala: »Bom pa sama čitala!« Dal sem ji svinčnik. Od sličice do sličice je hitela, besede so Jkar same vrele iz navdušenih ust, kar podobice so jih govorile. Prišla sta Mihec in Jakec na svet, bila sta krščena — vse kakor v knjigl. Tako poglavje za poglavjem — vsa knjiga. — Zaskrbelo me je, 'kako more štirileten otroik toliko napenjati možgane. Pa je prišla žena: »Ti, kaj bo z otrokom, v šoli pa ne bo nič z njim, boš že videl!« Cicibanka, ponosna na svoje znanje, je začela čitati znova. Pa sva se potolažila _ ženo. Saj samo slike pripovedujejo, živijo. Otrok ne pozna niti ene črke. Menda nisem ob nobeni knjigi užival to» liko sreče, kakor ob »Mihcu in Jalkcu«. Nihče od doraslih ne more pripovedovati tako živo in navdušeno, kakor zmore to otrok, ki ga kaj navduši, prevzame ali ga osvoji. To je gotovo napravila pri vseh mladih bralcih knjiga »Mihec in Ja'kec«. Cicibanka me je še vprašala, zakaj je kovač različen od očeta, ki je ista oseba — včasih ima brado, včasih pa satno brke. Pa zakaj je narisana glava, ki naj bi bila Jakčeva, tako stara (plešasta)? Kadar se Mihec ali Jakec smejita ali jočeta, delajo za njiju to drugi obrazi, ne njuna. Tudi si nista podobni risbi dečkovih obrazov v prvih poglavjih z onima v poznejših. Mislim pa, da so to — in še nekatere netočnosti — malenkosti, 'ki bi se pri prihodnji izdaji mogle popraviti, in ne morejo vplivati na veliko umetniško in vzgojno vrednost te odlične Ribičičeve knjige, ki naj bo tudi v drugič opremljena z Gasparijevimi slilkami