Za malo glavo velilca čepica Poznate vaško trgovino? To je neke vrste trgovina z mešanim blagom; v njej prodajajo petrolej in bičevnike, sol in sladkor, milo, žico, žeblje, platno, vžigalice, galico — in druge drobnarije, ki jih potrebujejo vaščani. Prodaja se vrši na ta način, da je trgovec kje na polju, njegovi otroci so v šoli ali na pašniku, žena, to se pravi trgovka pa na dvorišču pere. Nad vrati visi zvonec. Če se vrata odpro, železna palčica udari ob zvonec in ta nekam preplašeno zazvoni. Kadar se zvonec oglasi, trgovka preneha s pranjem. S predpasnikom si obriše roke in medtem mrmra: »Da bi te spak! Nikdar ni miru!« To je vendar od sile, da mora zaradi kupca, ki pride po škatlo vžigalic ali po en par trakov za čevlje, prekiniti pranje! »Dober dan!« »Dober dan!« Trgovka prva pozdravi, ker je ona trgovka. »Kaj želite?« Vprašati mora, ker bi kupec bil v stanu tudi pol ure stati, ne da bi povedal, po kaj je prišel. Na vprašanje pa že odgovori in pove, kaj hoče imeti. In kaj vse pove! Tako majhne zahteve ima, da žaradi njega ni bilo vredno pustiti pranja. Moški hoče imeti tri žeblje, ženska dva decilitra petroleja, otrok eno škatlo vžigalic. Gotovo bi kupil samo polovico škatlice, če bi dobil. Zvonec je zazvonil. Trgovka si je obrisala roke in je hitela v trgovino. Pred pultom je stala neka ženska, za njo pa se je skrival desetleten fantek. »Kaj želite?« »Čepico za fanta.« »No. to je že nekaj!« si je mislila trgovka. Pogledala je otroka, nato je iz nekega zaboja zlagala na pult raznovrstne čepice. Ko jih je bila že cela vrsta, jih je pregledala. Eno, ki se ji je zdela primerna, je potisnila otroku na glavo. Kakor da bi bila prav zanj narejena, tako dobro mu je pristojala. »Ta bb dobra!« je rekla. »Ca, dobra bo!« je prikimala mati. »Koliko stane?« »Deset dinarjev.« »To je preveč!« je odvrnila mati. »To je zadnja cena.« »Osem dinarjev bo dovolj.« »Nemogoče! Tudi drugi so jo kupili po deset dinarjev.« »Toda deset dinarjev je mnogo denarja.« »Ceneje ne morem dati.« »Mož me bo poslal nazaj.« »Jo pač vzamem nazaj.« Vrata so se odprla. Razcapan berač je vstopil in molče čakal. Trgovka mu je dala pet in dvajset par. Žena je plačala deset dinarjev. »No, hodi!« je rekla fantu, ki si je ogledoval biče. Pozdravila sta in odšla. Trgovka je odšla na dvorišče. Komaj je začela prati, se je zvonec spet oglasil. Obrisala si je roke in tekla v trgovino. Pred pultom sta stala mati in sin, ki sta bila kupila čepico. »Nazaj sem prinesla čepico.« »Zakaj?« »Ker ni dobra.« »Kaaaj ?« »Mož je rekel, da ni dobra.« »Zakaj ne?« »Tega ne vem. On je pač rekel, da ni dobra. Dajte mi drugo!« »Tudi ostale so take. Ne morem dati druge.« »Večja mora biti.« »Saj mu tako dobro pristoja, kakor da bi mu jo ulili na glavo.« »Večjo mora imeti.« Trgovka je spet pobrala čepice iz škatle in gledala številke. Eno je potisnila otroku na glavo. Medtem sta vstopili dve ženski. Čakali sta in si ogledovali otroka, zlasti čepico na njegovi glavi. čepic.a je bila tako velika, da mu je segala do u.Jts. Mati je odkimavala, da še ni dobra. Še večja mora biti. Naslednja mu že na ušesa sili. "-¦¦n^; tP ni (iob"n. Trgovka mu še večjo potisne na glavo. Ta mu je zakrila čelo, oči in po>o/ico nosa. ' »Ta bo dobra!« je pripomnila mati. »No, pojdi sedaj!« Ko je že bila med vrati, se je obrnila in pojasnila ženskam, ki so začudeno strmele za njo, zakaj je kupila tako veliko čepico. »Veste, mož je rekel, da bo otrokova glava še rasla ...«