Grofov $egar. Povest iz domačih hribov. — 31 Pater Valerijan je prišel in jo je sprevirlel, še isti dan pa je moral odriniti, ker so mu dobroveljski dnevi minuli in je moral biti dva dni nato že na misijonu na Zgornjem nekje. Kakor so bile zdaj reči, jagar ni mogel z njim v Celovec, ker Cence v njenih zadnjih urah ni mogel zapustiti. Tako je moral krst po sili odložiti. Pater Valerijan se je pomenil z njim, naj pride v petih tednih, tedaj ga bo gotovo dobil v Celovcu. S Cenco je šlo naglo h kraju. Štiri, pet dni se je še otemala, venomer boreč se za sapo. Jagru, ki je ostal ves čas zraven nje, je večkrat še hotela kaj reči, pa je bila že preslaba. Nekoč je Veroniki pomignila in z očmi pokazala na Anzana ter ji pošepetala: »Veronika — glej nanj — skrbi zanj — prosim...« Dekle je močno zardelo, Anza pa, ki je tenko čul, je pokimal. Peti dan potem je prišla smrt in odrešila bolnico hudega in dolgega trpljenja. Poleg Veronike in jagra sta ji bila pri smrti še domači župnik in mojster Gašpar. Veronika se je jokala, kakor da ji umira mati, Anza pa je stal pri vznožju in gledal resno, skorai mračno prerl se. Dva dni navrh so jo pokopali. Po pogrebu sta se Anza in Veronika še kratko srečala v rajničinem domu. »Veronika,« je dejal potrto, skoraj proseče, »zdaj nimam na vsem božjem svetu nikogar kakor tebe.« žalostni obraz, ki je bil bled in truden od prečutih noči, se ji je razvedril in zasijal od veselja. »In jaz nikogar, ki bi mi bil tako ljub kakor ti,« mu je odgovorila iskreno. »Dolgo se zdaj ne bova videla, Veronika.« »Zakaj, Anza? Čim boš krščen, prideš vendar k nam v Šmarje. Z ujcem in z ujno se bomo pomenili, Ta čas pa ohraniva vse še zase!« Ne on, ne ona nista slutila, kako drugače se .iima bo življenje še zasukalo. Odkar je Špeli neki od grofovskih lovcev pravil, da si je vzel Anza več tednov dopusta in da živi v Dobrovljah, je bila vsa divja od jeze in ljubosumnosti. Zaman je doslej brskala in iskala, da bi zasledila, kam je kaj Anza skril one reči, ki sta jih ukradla v šmarski cerkvi. Zdaj pa jih je hotela na vsak način najti. Tvegala je življenje in je prelezla vse skale po planinah, kjer je količkaj mislila, da bi jagar znal imeti tam kako svoje skrivališče. Na posebno nevarne poti si je naprosila sodnikovcs:a Lavrinca, da jo je čez previse spustil po vrvi dol. Sicer mu je prikrila, kaj pravzaprav išče, in mu je natvezla, da namerava jagru nekaj zagosti, da tega vse življenje ne bo pozabil; dejala pa si je: ako z Lavrincem najdeta ukradeno zlatnino, mu bo vse povedala in mu tudi kaj dala, da bo rajši tiho. Lovec, ki ga je grof na Anzanovo mesto poslal v planino, je bil precej nemaren; rajši je pohajkoval epodaj kje pri kakih grabljicah v travniku, zato tudi nič ni vedel ne videl, da se mu klatita sumljiva človeka po grofovem. Ta sta lahko prevohala vse kote, ne da bi ju kdo poprašal, kaj pravzaprav iščeta. Ali vse je bilo zaman! Niti sledu ni bilo o kaki reči iz šmarske cerkve. Špela je bila vsa zelena, tako jo je jezilo. Ko je Lavrinc odšel, je še sama prebrskala vse luknje, našla pa ni ničesar. Medtem se je Anza vfnil v svojo planino in je *opet prevzel službo. Koj prve dni jo je mahnil zgodaj zjutraj s Sultanom po desnem pobočju. Nenadoma je pes obstal In zalajal, koj nato pa skočil v bližnji grm. Tedaj Be Je prikazala — špela, ki je bila za grmom zaBpala. Obraz ji je bil oglat in suh, pege na licih so bile očitnejše kakor navadno, rdeči lasje so bili kufttravl, zelene oči pa bo motno vzplapolavale. »Ti? Kaj počneš ti tu?« jo je prijel grofov jagar. »To iščem, kar je mojega,« je odvrnila strupeno. »Rada bi že prišla do svojega deleža iz šmarske cerkve.« »Haha, to lahko iščeš do sodnega dne! Teh reči ne najde nihče. Cetudi povem, kje so, nihče ne more do njih.« »Daj mi, kar je mojega! S svojim stori. kar hočeš!« »Tvojega ni nič, kakor mojega ne.« »Obečal si mi pol.« »Obečal sem ti, da dobiš toliko, kolikor dobim jaz. Jaz pa ne dobim ničesar, ker bom vse vrnil tja, kjer sem vzel; torej tudi nate ne pride nič.« »Ah, zdaj vem,' kodi ga je! Vse hočeš zvaliti svoji ljubici, tisti prekleti mežnarici.« Za hip je vzrojil, da je ves prebledel. Potem je vprašal strašno mirno in hladno: »Koga meniš s tem?« »To že sam dobro veš,« je zagodljala, »tista tvoja koza, ki si ji v Dobrovljah postlal, coprnica grda.« »Enkrat še zini pa te treščim, da —!« je zarohnel, ves spremenjen od jeze. Namesto da bi se umaknila, je stopila še korak bliže in je zavreščala: »Udari, le udari! Ubij me! Prav mi je! Potem si mi vsaj vse storil, kar si rrii hudega storiti mogel.« »Nora si.« »Ti si nor. Tista smrkl.ia te je zmotila. Zavdala ji bom, prekleti slinavki. Čisto te je zmešala. Coprnica je.« »Pravi angel je, ti pa si sam živi zlodej.« »Če sem zlodej, te bom po zlodejevo. Ne boš mi ušel, ne spustim te.« Kar se je vsa spremenila. Začela se je krčsvito jokati in je jela strastno vpiti: »Moj si, moj. Rešiti te moram coprnice. Midva sva si urečena. Mene moraš vzeti, obljubil si mi, jaz sem tvoja.« »Nikoli ti nisem obljubil, da te bom vzel. Nikoli in nikdar ne, z nobeno besedo ne!« »Z besedo ne, pa s svojim vedenjem, s svojimi dejanji. Saj mislijo vsi, da sva midva par.« »Kaj ljudje mislijo, mi ni mar. Še v sanjah mi ni prišlo, da bi tebe vzel.« »To rečeš zdaj, ko te je ona čisto zmešala. Toda ona te ni iz ljubezni. Samo tako si je v glavo vtepla, da se hoče s teboj postaviti, kako te je. Tako, kakor jaz, tako te nihče na svetu ne ljubi. Jaz storim vse zate. Ko pes, tako sem ti zvesta.« »Nisem nikoli rekel, da mi bodi zvesta. In kaka je tvoja zvestoba, to sem videl šele pred kratkim, ko so te imeli zunaj v mestu na sramoti.« »Vrag!... tega si ti kriv, ti in noben drug, ker si me tako surovo pahnil od sebe. Bila sem vsa obupana in nisem vedela, kaj počnem. Ko pa bova mož in žena, se ne bom za nikogar zmenila kakor edino zate.« »Nehaj že vendar in pamet si posodi! Midva bi bila oba nesrečna. Ti ne boš nikoli moja žena, nikoli ne. To je moja zadnja beseda.« Zdaj se je spet prikazala z druge strani: »Prekleti cigan, zlodej naj ti zasoli tvojo srečo!« je klela. »Tvoji kozi pa bom povedala nekaj takega na uho, da ji bo vse življenje žvižgalo po glavi. Ko bo čula, da je njen osel razbojnik in božji ropar, jo bodo skomine za zmeraj prešle.« Anza je močno zardel. Toda odgovoril ji je na videz malomarno: »Reci ji, kar ji hočeš! Ničesar ti ne verjame.« »»Po vsej dolini bom raztrobila. Ko bodo vsi o tem govorili, bo morala tudi*ona verjeti.« »Jaz pa bom dokazal, da tedaj niti zraven biti nisem mogel, da to niti mogoče bilo ni.« »No, to sem radovedna, kako boš to dokazal.« »Kaj lahko! Tisti dan, ko so ponoči nato izginile one reči iz šraarske cerkve, sem bil ob šestih zvečer še pri grofu Kristalniku v Gradcu. Grof sam je za pričo. Iz Gradca do Šmarja pa hodi najboljši pešec po najkrajši poti vsaj Sevet ur. Mežnar pa je že pred polnočjo odkril tatvino ... Iz Šmarja v Dobrovlje je po bližnjici sedem ur. Mojster Gašpar pa bo za pričo, da sem ga na poti iz Gradca sem okoli štirih zjutraj došel pri Dobrovljah. Tu si zdaj labko vsak otrok izračuna, da ni mogoče, da bi bil jaz pred pblnočio v šmarski cerkvi kradel.« (Dalje aledi)