124
Med žitom
(Obraz iz prirode. — Spisal V i n e j
,a obronku položnega hriba, pod zelenim gozdičem se razprostira žitno polje. Rahel vetrič so igra s temnozelenitni vejami visokih smerek in jelk, zamolklo šumcnje in višeuje se čuje. — Veter ziblje tudi bujno žito na polju in vzbuja nekako škrtanje in polglasno šepetanje med valovito strnino.
Šumeči gozd in šepetajoče žito — kako sta si podobna!
Tam vitke smereke z lepimi piramidnimi kronami, tukaj tenkorasla stebla s težkimi klasovi. V gozdiču brsti pod drevjem vse polno nižjega rast-linja in tudi poljska tla preplcta nebroj malih cvetlic.
»Plevel!« pravi kmetič ogledujoč zlatorumeno žito; a nedolžno, rdeče-lično dete, katero skaklja za očetom, stegne ročici proti njivi in presenečeno zavpije :
»Oče, cvetlice, cvetlice! Jej, jej, kako so lepe!«
Oče se pripogne in utrga nekaj cvetov.
»Sama hudoba je zasejala ta sitni plevel med pšenico«, zamrmra oče nejevoljno, ko podaja otroku drobne cvete.
»Oče, ne, ne, te lepe cvetlice je zasadil dobri Bogec«, odgovarja pri-prosto dete, ogledujoč mične rdeče in modre zvezdice. — Da, Bog, ljubi pri-jateljčki, dobri Bog je ustvaril tudi te cvetlice, čeprav so včasih kmetu nad-ležen plevel. Da cveto najrajše med žitom, no, to bi se dalo nekoliko opra-vičiti. Cvetlice najbrže vedo, da je njihova obleka vsaj nekoliko lepša od obleke njihovih tovarišic. Znano jim je morda tudi, da je žito ljudem naj-koristnejša rastlina. Da pa vkljub svoji koristi nima žito nikake lepote na sebi, morajo itak vedeti. No, kdo bi potem zameril malim cvetlicam, ako se v svoji postrežljivosti pridružijo žitu, nudeč mu svoj nakit. Revice seveda ne vedo, da s svojo uljudnostjo žalijo kmeta. Resnično: »Vsem se ne more ustreči.«
Vendar pa imajo te cvetlice tudi med ljudmi prijatelje. To so jim zlasti ljubi otročiči.
Le poglej ob nedcljah popoldne, ko se zbere vaška mladina ob strneni njivi, kako radost napravljajo te mične zvezdice nedolžni deci! Veselje in sreča se zrcalita otrokom na obrazih, ko si vpletajo v zlatorumene lasce žarno-rudeče purpelice in temnomodre plavice, ko si vijejo vence iz rožnonadutega slaka, ter si jih pokladajo drug drugemu na kodraste glavice. — Celo od-rasli človek, stopajoč ob žitnem polju, utrga si rad mično cvetlico izmcd žita. Z veseljem sc spomni one brezskrbne dobe, ko je še kot otrok tekal ob njivah ter si krasil glavo s cvetlicami.
Zatorej pa tudi zaslužijo priproste prijateljice žita, da si jih natančnejše ogledamo.
Pred vsem moramo omeniti purpelico ali divji mak (nemški: Klatschmohn). Ker je nekoliko večja od drugih in radi svoje žive barve dlje vidna, zapazimo jo že od daleč. Izvestno bi ji torej ne delo dobro, ako bi jo
-*S 125 &*-
potisnili nazaj, ko jo je celo priroda odlikovala z dolgim steblom in živo barvo, da se bolje in dlje vidi iz žita.
Purpelica ima 30—60 cm dolgo, nekoliko ali nič razvejano steblo, ka-tero pokrivajo tope kocinice. Listi so pernato zarezani in s ščetinicami poraščeni. Vsa rastlina je sinje barve in je napolnjena z belim mlečkom. Cveti izrasto posamezno na dolgih pecljih. Dokler niso popolnoma razcvoli, podobni so drobnim jajčkom ; nežno steblo se vpogiblje pod njihovo težo in cveti kimajo t. j. vise proti zemlji. A sčasoma se steblo okrepi, cvet se vzravna navzgor, dva zelena čašina lističa se odpreta in iz okroglega popka zažari rdeči cvet. V kratkem odpadeta čašina lista; venčevi listi izgube gube in krasen cvet se nam smehlja nasproti.
Ves svoj kras skriva purpelica v cvetu, prav za prav v štirih škrlatno rdečih listih. To so oni žareči lističi, katere — kakor misliš — je prižgala purpelica pri žarnem poletnem solncu. Kakor plapolajoč zubelj se ti dozde-vajo ti cveti, zibajoči se v rahlem vetriču. Toda kmalu dogore ti plameni: v malo dneh se ospo venčevi listi in ostane le sama plodnica z mnogotcrimi prašniki.       .                                                                                              i
Gotovo si že trgal, mali čitatelj, purpelice. Dogodilo se ti je — prav dobro vem — da so ti pri tej ali oni, takoj ko si jo utrgal, odpadli cvetni listi. Izvestno te je nekoliko zjezilo, ko ti je samo steblo z malo betico ostalo v roki. No sedaj se lahko prepričaš, da jeza ni prida. Imel si vsaj priliko ogledati si ono betico, kateri so dali učeni naravoslovci ime »plodnica«. Kaj ne, nekoliko je podobna jajcu na vrhu z malo strešico. Ta strešica ima na zgornji strani 13 ali 14 udrtin, podobna jo zvezdi in so imenuje brazda. Ko-likor je udrtin na brazdi, toliko ima plodnica predalov drobnih zrn — semen. Kadar seme dozori, narede se pod vsako brazdino udrtino Iuknjice, kjer se usiplje seme iz plodnice.
Druga tovarišica žita je plavica (Kornblume). Jednoletna rastlina ima sivozeleno steblo, na katerem sede ozki lističi. Marsikdo bi mislil, da je modra glavica, katero vidimo plašljivo zreti izmctl žitnih stebel, jeden sam cvet. Kdor se je pa učil vsaj nekoliko rastlinstva, v6, da je plavičino c-vetje sestavljeno iz mnogih cvetov. No, ker vsi ti cveti skupaj sede ko v kakem košku, nadeli so učenjaki takim socvetjem ime »cvetni koški« in redu, ka-mor spada plavica, »socvetke« ali »košarice«.
Cvetni koški naše cvetlice imajo ovojek, sestavljen iz suhljatih, kožnatih lusk, katere se krijejo ko opeka na strehi. V cvetnem košku sede dvojni cveti. Obrobni cveti so večji, imajo podolgasto plodnico, a nikakih prašnikov in pestičev, zato ne obrode nikoli semen. V sredi koška sedeči cveti so manjši in mnogobrojniši. Pri natančnem opazovanju zapazimo v teh cvetih plodnico, pet prašnikov in dolg pestič; to so semenski cveti.
Kakor ni lepše rdeče barve ko barva purpelice, tako se ne moro po-našati nobena cvetlica z lcpšo modro barvo, ko plavica. Ako stopaš ob strneni njivi in opazuješ to krasno modrino, nehote se ti zazdi, da se jc navzcla plavica od modrrga nebesa te barve, katera ji tako lcpo pristnji.
-« 126 &*-
Ne sme se pa misliti, da sta purpclica in plavica naši domačinki; njuna domovina je jutrovo. Križarske vojske so nam z žitom prinesle tudi pnrpelico in plavico. — Sedaj še-le umemo srčno prijateljstvo teh rastlin. Sedaj nam je znano, zakaj se ne družita midni ptujki z našimi cvetlicami. Saj že njuna živa boja spominja na vshodni živelj, na pekoče jutrovo solnce.
Opazoval sem nekoč malo dete, ko je trgalo ob njivi cvetlice. Najprej je poseglo po purpelici, potem je utrgalo plavico in pridejalo obema še njivski slak. Z obema rokama je pritisnilo potem krasni šopek k sebi in teklo k materi, kažoč ji mične cvetlice.
Mamica se je nasmehljala in poljubila dete na žareče lice.
Kako lepo je pristojal šopek otroku! Živordeča barva purpelice se mu je zrcalila na mehkem licu, modrina plavice v malih očeh, a kri in mleko njivskega slaka po vsem obrazu.
Ker vem, malički, da ljubite tudi vi te tri cvetlice v šopku, pridružim naj tudi tukaj živobarvnima tujkama priprcmto domačinko.
Njivski slak (Ackerwinde) ima dolgo, po tleh plazeče ali ovijajoče se steblo. Listi so pšičasti in podolgasti. Izza listov izrastejo beli, rožno naduti cveti, podobni lijaku, ter močno diše.
Narodne pripovedke in pesni se le redko pečajo s purpelico in plavico, menda zato, ker sta tujki. A o njivskem slaku se veliko pripoveduje in poje med narodom. Naj navedem le jedno ljubeznivo legendo.
»Voznik je peljal voz vina po poljskem potu. Kar mu obtiči voz v mehki zemlji. Mož pa ni proklinjal, kakor imajo žalibog mnogi vozniki na-vado, marveč prosi Marijo pomoči. Marija se mu prikaže in mu pomaga spraviti voz na trdo pot. Iz hvaležnosti ji hoče dati požirek vina, a na svojo žalost zapazi, da nima kozarca. Marija pa sc nasmehlja in utrga cvet njiv-skega slaka, v kateri natoči voznik vina. Od takrat«, pravi legenda, »nosi slak še vedno rdeče črte na belem vencu.«
Še veliko lepih cvetlic raste na polju, katerih vsaka ima svoje posebne znakc in lepote. Zato pojditc, mali čitatelji, in opazujtc božja čudesa v pri-rodi sami, kajti mrtva črka nikakor ne more predočiti Božjih stvorov v njih pristni, nedosežno lepi krasoti.
Posebno prijetno je na polju v večernem hladu, ko trepeče na nebu zadnji žarek zahajajočega solnca. Kako trudno povešajo cvetlice svoje glave. Nekako dremotno te motri veliko volovsko oko (Wucherblume), s po-vešeno glavico dremlje č r v i v k a (Gauchheil) in Ijubeznivo se pozibava poljski ostrožnik (Rittersporn). Zaspano brenči ob tebi pridni čmrlj. S pesnijo poljskega škrjanca zamrje cvrf anje ozbiljnega murna in ob jednem zaspi vse poljsko ži^ljenjc. V s-lovo in nočni pozdrav ti še kličejo poljske cvetlice:
»Oni, kateri ovellico na polju lako lepo oblači, tndi tcbe n« bo pozabil!«