Poštnina plačana v gotovini.
Štev. 44
Ljubljana, petek, 18. novembra 1927.
Leto II.
Posamezna številka Din 1*50.
Izhaja vsak petek. Naročnina 6 Din mesečno, 15 Din četrtletno. Za inozemstvo 10 Din mesečno. Uredništvo in uprava Ljubljana, Delavski dom. Karla Marksa trg 2, dvorišče. Čekovni račun 14.577. Lastnik in izdajatelj Alojz Kusold, Ljubljana. Odgovorni urednik Jakob Pančur, čevljar, Ljubljana, Karla Marxa trg št. 2. Tiska tiskarna »Slovenija«. Za tiskarno odgovoren: Alojzij Hofler v Ljubljani.
Vsak obrat, vsaka vas imej dopisnika za „ENOTNOST“.
ENOTNOST
DELAVSKO-KMEČKI LIST
Delavci in kmetje vseh dežel, združite se!
S. 1. novembrom 1927 bo uprava »Enotnosti« pričela sprejemati inserate in objave po ceniku, ki ga na zahtevo vsakomur vpošljemo. Pozivamo delavce in kmete, da si nabavljajo svoje potrebščine le pri tvrdkah, ki inserirajo v našem listu.
Opozicija v komunistični stranki l(SSJ?.
DISKUSIJIE V KOMUNISTIČNI STRANKI USSR.
Trockij je zapustil menjševike in vstopil v boljševiško stranko spomladi leta 1917. Kot člana njenih najvišjih forumov je zapisano njegovo ime kot ime največjega tribuna oktoberske revolucije. Že v revoluciji leta 1905 je s svojim velikim govorniškim darom in z neutrudnim delom igral veliko vlogo in si priboril veliko popularnost, čeprav je za njegovo teorijo »permanentne revolucije« stala le majhna gru-pica intelektualcev-socialdemokratov. Tudi pozneje v socialdemokratski stranki ni mogel ustvariti nobene frakcije, kakor se je trudil; imponiral in zalegel je le s svojo osebnostjo, z govorniškim in pisateljskim darom. Z boljševiki je vodil oster boj, bil je ustvaritelj menjševiškega »avgustovskega bloka« leta 1912 vseli drugih socialističnih frakcij proti boljševi-kom. Šele tekom vojne se je polagoma odločil od menjševikov in aprila 1917 stopil v boljševiško stranko. V času po julijskih dneh leta 1917, ko je Lenin iz ilegalnosti vodil politično taktiko in organizacijsko delo boljševikov, ko so drugi vodilni bolj-ševiki razdelili med seboj ogromno organizacijsko delo, je Trockij grmel v Petrogradu na shodih, je imel vlogo, ki je odgovarjala njegovim sposobnostim in v kateri bi ga težko kdo nadomestil.
Toda Trockij je kot politik ostal pri svoji teoriji »permanentne revolucije« in s tem pri svoji politični metodi in liniji. To ga je dovajalo v politična nasprot-stva z boljševiško stranko, na .podlagi katerih so se vršile velike diskusije v tej stranki.
Prva diskusija leta 1918 se je vrtela okrog vprašanja, ali naj podpiše sovjetska vlada mir v Brestu-Litovskem ali naj ga odkloni. Slednje je zagovarjal Trockij. Znmgalo pa je pravilno Leninovo stališče.
Druga diskusija se je vršila l. 1920 in 1921. Šlo je za to, ali naj se vzdržijo metode takozvanega »vojnega komunizma«. Diskusija se je vrtela okrog strokovnega vprašanja. Zaključil jo je X. kongres bolj-ševiške stranke, ki je sprejel od Lenina izdelano »Novo Ekonomsko Politiko«, odklonil trockizem in obenem na predlog Lenina zavaroval enotnost stranke s strogo prepovedjo vsakega frakcijskega grupiranja v stranki.
Tretjo diskusijo so izzvali trockisti koncem leta 1923, ko Lenin vsled bolezni ni več mogel aktivno sodelovati v političnem življenju. Diskusija se je vršila o organizatoričnili vprašanjih stranke s sprva prikritim napddotn na sklepe X. kongresa o enotnosti stranke. Ko pa je opozicija v teku diskusije propadla in se je pokazalo, da predstavlja neznatno manjšino, je odkrito postavila zahtevo omiljenja prepovedi o ustvarjanju frakcij v stranki in se začela frakcijsko organizirati. XIII. kongres stranke je soglasno obsodil nastop in ideje trockistične opozicije kot malomeščanske odklone.
Četrto diskusijo je izzval Trockij jeseni l. 1924 s svojo knjigo »Nauki oktobra 1917«, kjer se je odkrito postavil na stališče teorije »permanentne revolucije« in v luči te teorije popačil vso zgodovino boljševizma, zlasti zgodovino oktoberske revolucije. S tem je odkril vso globino razlik med njim in stranko. Rezultat diskusije je bil, da je Trockij demisioniral na svoje odgovorno mesto v »revolucionarnem vojnem svetu« in je bila njegova demisija sprejeta.
V	osnovi vsega njegovega nastopanja je tičalo pclmenj še viško nerazumevanje vloge proletariata napram kmečkim masam, podcenjevanje vloge stranke v revoluciji in v socialistični graditvi in nerazumevanje tega, da more stranka izvršiti svojo zgodovinsko nalogo le pod pogojem, da v njej obstoja resnično ideološko edinstvo in trdna enotnost. Trockij je v svojih nastopih dajal izraz vsemu, kar v stranki ni bilo popolnoma prežeto z boljševizmom.
Po XIV. kongresu stranke se je tekom leta 1926 priključilo trockistični opoziciji nekaj novih elementov, na čelu Zinovjev in Kamenjev. Nastala je »nova opozicija«, ki je začela živahen boj proti večini.
Velika avtoriteta Trockega med masami je bila v veliki meri zapravljena. Zinovjev in Kamenjev sta ubila svojo avtoriteto brez truda na mah, ko sta se kot včeraj najostrejša in najvnetejša nasprotnika trockizma, danes brez skrupulov postavila z njim na isto platformo. Breznačelnost pač mase po pravici najbolj mrzijo. Zinovjev in Kamenjev sta že l. 1917, ko je stranka sklenila vstajo, ne samo bila proti njej, temveč sta brezobzirno prekršila disciplino z nastopom proti stranki v nasprotnem časopisju, za kar je Lenin predlagal njihovo izključitev iz stranke. Ker pa sta se v kratkem času korigirala, ju je stranka rehabilitirala. Lenin ju je obenem s Trockim v svojem poslednjem pismu (»testamentu«) kar akter iziral takole: »Omenjam, da oktoberska epizoda Zinovjeva in Kamenjeva ni bila nobena slučajnost, ampak da se more preračunati v osebno krivdo, kar pri Trockem glede njegovega „neboljševizma" ni mogoče.« S tem je pač Lenin opozoril strankin kongres — za katerega je to pismo napisal — naj politično ne zaupa Trockemu in tudi ne Zinovjevu ter Kamenjeva, katerih napake se lahko ponovijo.
Pred XV. strankino konferenco, ki se je vršila pred enim letom in na kateri se je imel razpravljati nastop »nove opozicije«, je opozicija nastopila kot organizirana frakcija v strankinih celicah, a je po samih porazih nastopila umik. XV. konferenca je soglasno obsodila njene nazore kot socialdemokratske uklone in kršitve discipline.
Nova opozicija ie vedno na novo prekršila večkrat dane izjave, da se odpoveduje frakcijskemu delu in da se bo za svoje nazore borila v okviru strankinih sklepov. Tekom leta 1927 so se celo leto vrstili dogodki, ki so dokazovali, da se opozicija v svojem boju ne ozira na veljavne strankine sklepe, da jih gazi. V zvezi s tem je prišlo do nekaterih izključitev iz stranke.
Boj pa se je zaostril do vrhunca po odkritju ilegalne tiskarne, za katero so trije voditelji opozicije prevzeli odgovornost in v obrambo katerih se je postavila cela opozicija. Organizirali so tiskarno nekateri člani stranke v zvezi z nečlani intelektualci. Eden od teh, neki ščerbakov, je celo iskal zveze tudi z belogardisti.
Ne samo, da je opozicija prekršila strankin statut, temveč šla je preko sovjetske legalnosti, prekršila je okvir proletarske diktature. Toda še več. Kot je rekel že Lenin, utemeljujoč prepoved frakcijstva, obstoja v slučaju, da del stranke krši njene organizacijske principe, nevarnost, da to izkoristi »tretja sila« — kontrarevolucionarna buržuazija, ki se zarine v razpoko v stranki, da bi jo povečala in razširila. To se je zgodilo. Frakcijsko, desorgaruzatorič-no delo opozicije so skušali izkoristiti proti njeni volji — belogardisti. Pri nas lahko opazimo v meščanskem časopisju, kako buržuazija brani »levi-čarje«-trockiste proti »desničarjem« — ki tvorijo
Branimo delavski značaj DZ.
1ZDAJSKA SOCIALPATRIOTSKA POLITIKA
V	DELAVSKI ZBORNICI.
Obljube in dejanja.
1. V volilnem proglasu Strokovne komisije za ..volitve v Delavsko Zbornico z dne 27. decembra 1925 so današnji oblastniki Delavske Zbornice dali sledečo obljubo:
»Varuštvo političnih oblasti in vlade nad našimi Zbornicami, bomb najodiočnejše pobijali.«
Lepa obljuba! Proletariat se mora boriti zato, da se komanda državnih oblasti nad Delavskimi Zbornicami ukine, on se mora stalno upirati varuštvu kapitalistične vlade nad Delavskimi Zbornicami in s tem, da založi vso svojo moč v boju, izvojevati od buržuazije njihovo resnično avtonomijo.
Toda ta obljuba socialpatriotom je ostala na papirju, s proglasom za volitve vred je šla v zaprašeni arhiv. Ko so dobili Delavsko Zbornico v svoje roke, so pozabili nanjo, so dano besedo požrli.
Ne samo, da niso v vsem tem času niti črhnili proti varuštvu političnih oblasti in vlade, nasprotno, vse svoje delo in nedelo so opirali nanj, vedno opravičujoč svojo popolno neaktivnost v zastopanju delavskih interesov z varuštvom vlade, skrivajoč ves svoj oportunizem za to varuštvo; vse zahteve delavcev so odklanjali in vsako njihovo inicijativo dušili zaradi varuštva vlada.
In na ta način so obdržali Delavsko Zbornico na isiem nivoju, kot je bila pred volitvami, na nivoju komisariata, sami jo smatrajoč za ekspozituro viade, sami sebe smatrajoč za plačane organe vlade.
Ali ni to izdajstvo delavskih interesov? Nihče tega
ne more ovreči!
2. V omenjenem proglasu so dali socialpatrioti še drugo obljubo, ki se glasi takole:
»Še odločneje bomo odklonili, da bi skušale dobiti Zbornico pod svoj vpliv kapitalistične organizacije.«
Zopet lepa obljuba!
Toda — samo obljuba! Kajti socialpatriotski oblastniki v Delavski Zbornici
delajo ne samo v sporazumu s kapitalističnimi organizacijami, temveč delajo samo ono, s čimer so zadovoljne kapitalistične organizacije, samo ono, na kar dasta Terseglav in Bohinc svoj pristanek.
Ali je mogoč še večji vpliv kapitalističnih organizacij na Delavsko Zbornico, kot ta, ki jim ga dajejo njihovi zaščitniki in zavezniki socialpatriotje?
Ali ni to izdajstvo delavskih interesov?
Kaj pa je izdajstvo drugega, kot prekršitev dane besede, poteptanje dana obljube?
Nečastno izdajstvo nad proletariatom je to, kar delajo socialpatriotje v Delavski Zbornici.
Prodajanje proletariata in njegovih interesov — to je njihovo delo.
3. V omenjenem proglasu je še cel kup obljub, ki se glase takole:
»Delavska Zbornica naj pomaga strokovnim organizacijam v njihovi borbi za osemurnik, za zaščito žen in otrok, za uveljavljenje delavskih zaupnikov, za izvedbo zavarovanja. Delavska Zbornica naj podpira strokovne organizacije v mezdnih sporih.«
Lepe obljube!
Če pa se vprašamo, kje je ta »pomoč«, ne samo da jo zastonj iščemo, temveč naletimo na naravnost neverjetne slučaje.
Ko je šlo za rudarske zaupnike v Mežici, ki jih je rudnik odpustil in jim odpovedal stanovanje, je Delavska Zbornica izjavila, da se ne da nič napraviti, ker da je zakon tako pomankljiv. Tako stališče je zavzela Delavska Zbornica. Meščansko sodišče pa je tožbi mežiških zaupnikov ugodilo!
Ali je mogoče to »uveljavljenje delavskih zaupnikov«?
Ko so se vršila 5. oktobra 1. 1. pogajanja med steklarno in organizacijo steklarjev, je predsednik Delavske Zbornice Čobal kot njen zastopnik na teh pogajanjih podpiral predloge podjetja proti predlogom organizacije na naravnost diktatorski način. Organizacija je Čohala javno obtožila, ki pa je imel tako trdo kožo, da se za delavce in njih zahteve sploh ni zmenil. Čobalovi sodrugi pa so se na vse načine trudili, da njegovo afero potlačijo in ta človek je še danes predsednik Delavske Zbornice in jo reprezentira napram buržuaziji kot inštitucijo, ki je njej v pomoč, ne pa v podporo strokovnim organizacijam. Lepe obljube — sramotna dejanja!
Vprašanje je: Kako naj se proletariat zavaruje pred takimi izdajstvi?
Le na ta način — po našem mnenju, — da postavi v teh izdajstvih skrahirane socialpatriotske generale z vso njihovo lažnjivostjo in nesramnostjo, z vsem njihovim režimstvom tja, kamor spadajo, to je izven delavskih vrst.
Naloga dekalistov je, da vse delavce poučijo o teh izdajstvih socialpatriotov, da vsem delavcem, ki njihovega dela še niso spoznali, na teh primerih odpro oči!
Kam gre denar Delavske zbornice.
Delavska Zbornica ima milijonske dohodke, ki jih plačuje delavstvo iz svojih sramotno nizkih mezd. Kakor držijo denašnji oblastniki-socialpatrioti v DZ vse svoje delovanje tajno, tako tudi skrivajo svoje denarno poslovanje. Niti sedaj pred skupščino ne objavljajo svojih računskih zaključkov, da bi delavstvo vedelo, kam gre denar, ki se odteguje za »delavsko« zbornico. Mesto, da bi objavili poročilo o svojem delu in računske zaključke v časopisju, da bi delavska javnost, ki vzdržuje ta zavod bila informirana, so razposlali poročilo samo delegatom. Iz tega poročila posnemamo, da je v letu
ogromno večino v komunistični stranki USSR in ki vodijo prvo proletarsko državo.
Opozicija, sestoječa iz užaljenih voditeljev, pa tudi tu ni zapazila prepada, v katerega gre. Ojačila je svoje napade na stranko in svoje desorganizato-rično delo. Izkoristiti je hotela proslavo desetletnice revolucije, toda ni se ji posrečilo, da bi jo motila. Njena moč je neznatna.
Boljševiška stranka se je rodila in je vzrasla v viharju revolucionarnih bojev. Polna je revolucionarnih tradicij in je prosta fetišističnega gledanja na voditelje. Tudi njim ne dopušča kršenja discipline in jih bo poučila ne samo, kaj je voditelj in kaj je stranka, temveč tudi, kaj je naloga proletariata na dani stopnji graditve socializma v Sovjetski Rusiji.
Strankine organizacije zahtevajo izključitev vseh voditeljev opozicije iz stranke. Izgloda, da bo strankin kongres, ki se sestane začetkom decembra, to tudi sprejel.
S tern bo izrinjen iz boljševiške stranke trockizem, ki predstavlja eno varijacijo socialdemokra-tizma.
1926 21 »gospodarila« socialpatriotska večina z delavskim denarjem tako-Ie:
za nameščence, plače	276.320.76	Din
za nameščence, davki itd.	49.795.65	Din
za pisarno	72.462.—	Din
za pisarno, tiskovine	5.829.—	Din
za pisarno, centralnega tajništva	250.000.—	Din
za funkcionarje (?)	125.383.45	Din
za delegacije funkcionarjev	4.800.—	Din
še za delegacije nameščencev	20.049.20	Din
za eksperte	18.721.—	Din
za razno	28.501.—	Din
Skoraj 1 milijon dinarjev za birokracijo!! Ceickupen računski zaključek je nejasen, da ga nihče ne more razumeti, razen tistih, ki z denarjem poslujejo. Kaj n. pr. je tole: za delavske strokovne šole 100.000 Din? Kje pa so bile vse te šole, ki stanejo 100.000 Din? Naprej: za delavske akademije 200.699.39 Din. Kje so bile te akademije za 200.000 Din? Potem: 'za delavske pomožne blagajne 48.468.50? Kdo je dobil kako pomoč iz teh »delavskih? pomožnih blagajn?
Izdatki za delavstvu koristne ustanove pa so v primeri s temi milijonskimi izdatki malenkostni za borze dela, od katerih ima delavstvo vsaj nekaj, samo 87.504 dinarjev za brezposelne podpore, pri tej ogromni brezposelnosti, samo 300.057 Din. In veste kdo je brezposelne podpore dobival? Ne! Socialpatrioti so dobili, iz teh 300.000 Din — 145.000 Din, klerikalci 85.000 Din, demokrati 60.000 Din in socialdemokrati 10.000 Din.
Klerikalci so, kakor je v Velenju bilo dokazano, ta denar mesto brezposelnim, dali za svoj list »Pravico«, socialpatrioti so dajali mesto denarja, ki so ga prejeli brezposelnim svoje brošure in socialdemokrati, kakor se govori menda v »produkcijski sklad«. To je politika »zlatega ključa«!
Za mezdna posredovanja je DZ izdala samo 14.882 Din. Zato slišimo, da se DZ na prošnje za intervencije mnogokrat sploh ne ozira.
Za izseljence, katere je DZ pošiljalo v inozemstvo, 15.405 Din.
Za dečja zavetišča samo 20.000 Din.
Za študijsko knjižnico, ^i je brezdvomno potrebna, je šlo 71.769.— Din in lani tudi nekaj takega. Vendar pa nihče ne ve, kje je ta knjižnica in kdo ima dostop do nje?
Za publikacije (katere?) 43.180 Din. Za študijska potovanja 3.627.83 Din. Kam so potovali, po kaj itd. ne vemo, ker ni bilo objavljeno nobeno poročilo.
Takemu denarnemu gospodarstvu ne zaupamo in delavski delegati morajo glasovati proti odobrenju takega proračuna in zahtevati komisijo za natančen pregled, izdatkov in skleniti, da se predlog za bodoči proračun objavi dva meseca pred skupščino, da bo delavstvo moglo res sodelovati pri sestavi proračuna.
Poslovni višek, prihranek ali če hočete »dobiček« DZ znaša 299.863.32 Din!!!
Skrajno reakcionaren volilni red.
Po sklepu prve plenarne seje bi upravni odbor moral pripraviti predlog spremembe volilnega reda, ker je hc češ, nočeš, moral priznati, da je dosedanji volilni red reakcionaren. Dolgo so odlašali, 18 mesecev pripravljali in rezultat vsega tega je predlog, ki pomeni poslabšanje volilnega reda.
Volilni red, ki ga je sestavila buržuazija za parlamentarne volitve je reakcionaren, socialpatrioti pa so buržuazijo v reakcionarnosti prekosili in dajejo s svojim predlogom režimu vzgled, za še večjo reakcionarnost.
Za parlamentarne volitve ima vsakdo, kdor predloži kandidatno listo s sto podpisi pravico kandidirati, za delavsko zbornico pa socialpatrioti predlagajo 220 podpisov in še to, da samo tisti lahko kandidira, ki ga socialpatrioti registrirajo. Kaj se pravi »registriranje«, je pokazal Svetek s štruco pri volitvah v DZ v Zagrebu, ko je »registriral« vse neodvisne, tako da so socialpatriotski komisarji brez voiitev ostali v DZ kot »izvoljeni«. — Če bodo v Belgradu pri vladi posnemali socialpatriote, bo za prihodnje parlamentarne volitve izdala vlada ukaz, da lahko kandidira samo ona stranka, ki je pri vladi registrirana in Vukičevič se bo lahko ponašal, da je to storil po vzgledu »socialistične demokracije«!
V	socialpatriotičnem predlogu, pa so še druge go-lostasnosti. N. pr. raztreseni volilci, t. j. tisti delavci, ki delajo po deželi v malih obratih zgubijo volilno pravico, čc v gotovem roku pismeno ne naznanijo svojega točnega stanovanja. Desettisočem hočelo socialpatrioti odvzeti volilno pravico. Reklamacije so zelo komplicirane in zamudne v predlogu, pogažen je čisti proporc in predlagan kompliciran D’Hontov sistem, ki ga vporablja tudi Vukičevič. O pravilnosti in potrditvi ne sklepa končno-veljavno »delavski parlament« temveč buržuazni minister itd.
Predlog velilnega reda je tak, da ga delavski delegati, ki nočejo nositi celo življenje na sebi pečat reakcionarstva, ne morejo odobriti.
Ne predlagamo nobenega boljševiškega volilnega reda, todaminimum, od katerega ne more nikdar odstopiti noben delavec je, da volilni red za Delavsko Zbornico ne sme biti reakcionarnejši, kot je buržuazen volilni red za parlamentarne volitve. Če socialpatrioti nočejo dati primera in vzgleda demokratičnega volilnega reda, naj se zadovoljijo z buržuaznim reakcionarstvom ne pa, da s svojim predlogom učijo buržuazijo, kako se da reakcionarnost še povečati.
Pribičevič-Žerjavovi demokrati, Korošec-Gosarjevi klerikalci in Kristan-Svetekovi socialpatrioti so se o famoznem »računskem zaključku« in reakcionarnem volilnem redu sporazumeli.
Delavski delegati pa, ki nočejo da jih doleti upravičena obsodba, da so prodali delavske interese, bodo odklonili i računski zaključek i reakcionaren volilni red.
Škandalozen pravilnik za volitve obratnih zaupnikov.
Kako »dela« socialpatriotična večina v DZ, kaže tudi dejstvo, da na dnevni re^seje DZ ni postavila pravilnika za volitve obratnih zaupnikov, čeprav smo tik pred koncem leta, ko se imajo vršiti nove volitve. Na zahtevo kapitalističnega ministra so šele socialpatrioti dodatno morali dati na dnevni red pravilnik za volitve delavskih zaupnikov. Tudi v tem pravilniku so neverjetno reakcionarne določbe, poslovnik pa je tak, da zasluži njegov avtor nagrado od zveze industrijcev. Samo par gorostas-nosti naj omenimo: Delavski zaupnik, ki se ne obnaša spoštljivo napram delodajalcu zgubi mesto, zaupnik ne sme nastopati na shodih kot govornik, intervenirati sme le v nujnih slučajih in »odpustitev delavca ni nujen slučaj«. Takih stvari je v socialpatriotičnih predlogih polno in če bo ta Uratnik-Svetekov predlog sprejet, bodo delavski obratni zaupniki ostali brez vsakih pravic, biti bodo morali pokorni službeniki podjetja.
Tudi ta predlog delavski delegati ne morejo sprejeti!
V	petek, 18. nov. ob 7. uri zv. vsi na shod v Mestni dom.
Francosko - Jugoslavenska pogodba.
Kakšen značaj ima ta pogodba pokažejo najbolj tista v buržuaznih časopisih zelo skrita poročila, ki poročajo, da bo Jugoslavija dobila neomejen kredit v Franciji za nabavo moderne vojaške opreme, da se bo v Kotoru zgradila velika luka za bojne ladje, da se bodo v Srbiji, poleg že obstoječih, gradile še nove municijske tovarne, arzenali in tovarne za vojaška letala, da dobimo nove podmornice itd. To pove vse in tudi to, koliko so vredni za delovno ljudstvo meščanski časopisi, ki so te najvažnejše vesti o francosko-jugoslovenski pogodbi skrili za velikanska poročila o paradah in manifestacijah.
Ta pogodba je odgovor Jugoslavije na italijansko-albansko-tiransko pogodbo, je odgovor Francije na italijansko demonstracijo pred Tangerom in na angleško-špansko zvezo. Ta pogodba je en člen v verigi nasprot-stev med velikimi imperialisti in sestavni del boja med imperialisti za nadvlado v sredozemskem morju in na Balkanu. Ta boj med imperialisti se vodi za to, kdo bo zavojeval in izkoriščal male narode na obalah sredozemskega morja in na Balkanu.
Ta pakt (pogodba), ki pomeni povečanje vojne nevarnosti, pa more ZAČASNO ODLOŽITI KONFLIKT v sredozemskem morju in na Balkanu, dokler se ne bodo definitivno sporazumele nasprotnica Jugoslavije — Italija in nasprotnica Francije — Anglija.
Posledice takih tajnih paktov ne morejo biti drugačne, kot so bile 1914. leta.
Delavci in kmetje vseh narodov morajo v tej situaciji napeti vse sile, da zlomijo imperializem svojih buržuaznih režimov, da nastopijo proti vojnim pripravam in da delajo za sporazum in bratstvo med delovnim ljudstvom vseh narodov.
Zopet velika nesreča v Krmelju.
Najslabše so plačani rudarji v Krmelju in največ nesreč se zgodi v tem rudniku. Pred dobrim tednom so dali svoje življenje zopet trije delavci, ki so storili strašno smrt pod gorečim premogom. Sodruge Jer-nej-a PETJE, 25 let starega in oženjenega, Vinka KOLENCA, 25 let starega in Ivana HRIBARJA, 23 let starega je vsled slabe in življensko nevarne ureditve rudnika zasul goreč premog in v groznih mukah so poginili. »Jutro« brani podjetnika-milijonarja, češ, da si on ne želi takih nezgod in tega mu tudi nihče ne očita. Vsa delavska javnost pa dela podjetnika odgovornega, ker ni odredil potrebnih varnostnih ukrepov, ker se ne upoštevajo predpisi ru-darsko-policijskega reda. »Jutro« je svoja sramotna poročila končalo s vestjo, da se za zadevo briga državno pravdništvo. Toda delo državnega pravdni-štva bo brezuspešno, če se iz vrst rudarjev samih ne pojavi obtožitelj, ki bo neustrašeno povedal vso resnico in naznačil tudi krivce.
Pozivamo rudarje iz Krmelja, da nam pošljejo poročila in materijal, da zamoremo preko »Enotnosti« opozoriti državne oblasti na stvari, ki jih bodo prizadeti skušali prikriti. To so rudarji dolžni storiti, da zavarujejo sebe in svoje družine pred nesrečo, kakršna je doletela gori omenjene tri žrive in njihove družine, ki bodo ostale brez rednika in tudi brez podpor.______________________________________________
V	obrambo strokovnih organizacij.
Železniška uprava je brez navedbe vzroka odpustila iz službe tajnika Saveza železničarjev Jugoslavije Stanka. Ta odpustitev je delo klerikalnega režima, ki po krivem dolži Stanka, da je on kriv, da so klerikalci dobili pri državnozborskih volitvah 23 glasov manj kot demokrati.
Mi se s politiko in metodami, ki jih je uvedel Stanko v železničarski strokovni organizaciji ne strinjamo, dvigujemo pa najodločnejši protest proti njegovi odpustitvi, s katero klerikalni režim nadaljuje s preganjanji delavskih organizacij, katero se je pričelo z batinanjem dekalistov v Bohinju, s preganjanjem »Enotnosti« in neodvisnih organizacij na Hrvaškem in v Srbiji. — Socialisti niso izustili niti besede protesta proti nasilju nad delavci v Bohinju, niti črke proti nasilju nad neodvisnimi organizacijami in tako dajali »korajžo« režimu.
Mi nismo in ne smemo biti socialpatrioti in zato se morajo dekalisti povsod, kjer se bodo vršili shodi istih, se polnoštevilno udeležiti in energično nastopiti v obrambo proti navalu klerikalnega režima.
LJUBLJANSKI DELAVCI, POZOR!
Zvedeli smo, da se renegat Štukelj hvali, da bo na shodu v Mestnem domu (v petek 18.) nastopil proti komunistom, kot je zadnjič »pri Levu«. Gremo na shod, da protestiramo proti klerikalnim napadom na delavske institucije. Štukljevega blatenja pa ne bomo dopustili.
KAMNIK IN CELJE, POZOR!
Strokovna komisija je dovolj cinična, da je poslala na shod v Kamnik »sodruga« Korena iz delavske pekarne, v Celje pa »sodruga« Sveteka, ki sta za časa stavke v delavski pekarni delala. Železničarji so s Kovačem obračunali in zato je cinikom pri Strokovni komisiji in obema junakoma Korenu in Sveteku treba povedati, da štrajkbreherji, ki sami rušijo organizacije, ne morejo govoriti na protestnih shodih.
^aziirjajmo in jačajtno Enotnost!
385 novih naročnikov in 5872.50 Din tiskovnega sklada.
Ljubljana: N. N. 1 Din, »Ker sovjetska Rusija dobro stoji ni naj živi« 10, Nakrst 5, Kosirnik 5, Predikaka 5. — Tacen: Novak 5. — Moravče: Vinko 15. — Vir-Stična: Hrast 30. — Hrastnik: Zibret 5. — Grosuplje: Zupančič 5. — Trbovlje-Klek: Medvešček 10, Arlič 5; Bastič 2, Bastič 2, Mlinar 2, Mavrič 3, Krofi 3, Žagar o, Laurič 1, Žagar 4 A. Novak 4, Novak 2, Vodopivec 2, Zerko 4, A. Novak 4, Žerkova 4, F. Zerko 4, Širše 5, Albin Zerko 2, Ivan Žagar 5, Martin Žagar 5, Kurnik 5, Stefan Pavelšek 2, Košir 4, Forte 4, A. Volaušek 1, Tomc
2,	Vozelj 2, Zakonjšek 2, Haberka 10, Bastič 7. — Trbovlje: Vozelj 10, Keše 15, Stritar Ivan 10, Forgris 10, Kivešlobinja 4, Kivešlob Edo 4, Briner Ivan 4, A. L. 3, B. H. 4, Karl Varga-son 5. — Celje: Lebič 2, vojak 2, Puber 4, Ubojšič 10, Bor-ščak 5, Fein 2, Butala 5, Poroti 5, Grudnik 5. — Dob pri Domžalah: Vidergar 10, Starin P. 10, Starin I. 5, Grošelj 10, Hauptman 10, neimenovan 10, neimenovan 7, Hirman 4, nepoznan 5, Breznik 10, Miloš 10, Kveder 5, neimenovan 6. — Ljubljana: Brodnik 4, Beiter 15, Mulej 4, Mosar 2. — Trbovlje: Irt 5, Gorjup 2, neimenovan 5, Košak 5, Plahutnik 10. — Tržič: Perko 10, Štrukelj 10, Stefe 3, Ahan 4, Bernot 5, neimenovan 10, »Naj živi Enotnost« 10, sovjet 2.50, Debevc 5, Slačen 5, Zupan 5, Frec 5, Zupan 5, Erlah 10.
Skupaj 558.50 Din. V sedmih tednih kampanje 5872.— Din Od 4. septembra 6945 Din.
Vse sodruge prosimo da nam nabiralne pole vrnejo!
Fl. Čnomelj: Za kaj je poslanih 100 Din?
Hcr. Maribor: 116 Din sprejeli, za kaj so, ne vemo.
W. T. Javornik: Za kaj je 151 Din.
DELAVSKA TELOVADNA IN KULTURNA ZVEZA »SVOBODA«
V	LJUBLJANI.
vabi na OBČNI ZBOR, ki se bo vršil v nedeljo, dne 11. decembra t I. ob 9. uri predpoldne v prostorih zveze v Ljubljani, Delavski dom, Marksov trg (Turjaški trg) št. 2/II s sledečim dnevnim redom: a) volitev komisije za pregledovanje mandatov; b) sklepanje o poročilih zvezi-nega odbora in nadzornikov; c) volitev zve-zinega ožjega in širšega odbora, nadzornikov in razsodišča; č) sklepanje o rednih in izrednih prispevkih podružnic in včlanjenih društev; d) sklepanje o prijavljenih predlogih in pritožbah; e) slučajnosti. — Med prijavljenimi predlogi zvezinega odbora je posebne važnosti vprašanje reorganizacije s posebnim ozirom na razmerje podružnice ljubljanske in mariborske pokrajine ter delovni program za bodoče leto s posebnim ozirom na podporo Del. zbornice v Ljubljani. Podružnice se opozarja, da morajo naznaniti pismeno svoje delegate ter urediti pravočasno račune s centralo. Vsaka podružnica in društvo ima pravico delegirati največ 5 delegatov, ki imajo toliko glasov, kolikor zastopajo članov podružnice. Delegati se morajo izkazati s poverili. Podružnica mora izkazati, da je z obračuni v redu, ker sicer nima pravice do glasovanja. Zve-zin občni zbor je sklepčen le če je na njem zastopana polovica članov. Ce bi tega ne bilo, se vrši občni zbor eno uro pozneje, t. j. ob 10. uri, ob vsakem številu prisotnih in upravičenih delegatov.
Za odbor »Svobode«: Tuma.
DOPIS IZ BELGIJE.
Sodrug urednik. Dovoli nam priobčiti par vrstic, iz teh sajastih revirjev Limburga. Človek bi si mislil, da mora biti tu v Belgiji, kjer odločujejo socialisti in pobožni gospodje klerikalci, raj za delavca. Ali temu ni tako. Razmere za delavca so skrajno slabe, o socialnem zavarovanju se skoraj govoriti ne more, delo je racionalizirano in tako pretirano, da je že na premogu nevzdržno. Plača se delavca za njegovo delo naravnost smešno nizko. Posebno sedaj, ko je prišla zimska sezona, pridejo sezonski in kmečki delavci v rudnik in tako podjetja izrabljajo ta čas zato, da plačo znižujejo v splošnem. Ti delavci so londrukerji in z zadovoljstvom delajo za majhno plačo, ker večina od teh si pridela čez leto nekoliko živeža za zimo. Strokovni pokret je v tem kraju na ničli. Klerikalna strokovna organizacija, katera obstoja, ima malo število organiziranih, ker stoji popolnoma v službi podjetja. 30. aprila- je ubilo našega sodruga Slovenca, člana klerikalne strokovne organizacije, katera pa ni napravila niti najmanjšega koraka za zaščito pravic njegove družine; še ene nabiralne akcije ne. Take strokovne organizacije so samo za pogubo delavskega razreda.
Imamo pa še reformistično strokovno organizacijo, katera tudi nima nikakšnega upliva med delavstvom po krivdi njihovih voditeljev, ki izvajajo protidelavsko politiko. Tu v tem kraju nimamo nobenih rudarskih oblastev, na katera bi se lahko delavec pritožil v slučaju šikan ali nezgode, torej je delavec popolnoma prepuščen v milost in nemilost podjetniku. To je torej socialistična Belgija, v kateri socialisti pridno sodelujejo z buržuazijo ji pomagajo sanirati državne finance, stabilizirati frank in racionalizirati delo, v korist buržuazije in na račun delavskih žuljev. Radi tega pa tudi ne more imeti delavstvo zaupanja v take voditelje, ki delajo v prid kapitala in v pogubo delavskega razreda.
Revolucionarna strokovna organizacija v tem kraju ne obstoja, zato se pa tudi dogajajo take stvari z delavstvom.
Pošiljamo najtoplejše pozdrave vsem sodrugom, katere je vrgla jugoslovanska buržuazija za omrežje, posebno pa s. Jancu Ivanu v celjske zapore, za katerega smo tudi zbrali vsoto 167 fr. za priboljšek.
Vsem kličemo, naj živi razredni boj, potom katerega bo proletariat strl verige suženjstva. Delu čast in oblast. — Emigrant iz Slovenije v Belgiji.
—	Pomanjkanje stanovanj je vedno večje. Po statistikah, ki niso popolne, manjka v Belgradu 2000, v Zagrebu 705 in v Ljubljani 97 stanovanj. V resnici pa stanovanj ne manjka noben bogataš ni brez stanovanja in ga lahko dobi in ravnotako lahko zamenja. Na cesti pa so delavci in nižji uradniki, ki nimajo denarja za zvišane stanarine. Ali bodo krščansko socialistični delavci še podajali zaupnico Gosarju, ki je stanovanjsko zaščito skoraj odpravil?
= 1325 oseb je bilo obtoženih radi dogodkov 15. julija na Dunaju. Krščanski socialist prelat Seipel, katerega »Slovenec« zelo hvali, je zahtevo delavstva po amnestiji kratkomalo odklonil.
= Pri občinskih volitvah v Osjeku so dobili komunisti 990 glasov in 6 mandatov in so druga najmočnejša stranka. Socialisti svoje liste niso mogli postaviti. — Svetek pa je v »Delavski politiki« trdil, da neodvisni zato niso postavili svoje kandidatne liste pri volitvah v Delavsko zbornico v Zagrebu, ker nimajo nikogar za seboj.
= 70 let težke ječe — je prisodilo madžarsko sodišče sodrugom Zoltan Szanto in ostalim v velikem Vagi procesu v Budimpešti. Največja kazen 8 in pol let prisilnega dela je dobil s. Szanto, ostali pa po 4 in pol do 2 let. Obtoženi so v razpravi nastopali hrabro in brez bojazni so priznavali, da so komunisti in da bodo svoje delo nadaljevali, ko pridejo iz zapora, če jih preje ne bodo ubili.
= »Slovenski Narod« hvali socialiste. »Narod« je najbolj nazadnjaški dnevnik slovenske buržuazije. In ta list je — že ve zakaj — pohvalil socialiste, ki so za Celje in okolico izdali za volitve poseben list, o katerem pravi »Narod«, da je zelo simpatično pisan!
Iz Maribora.
OBČINSKA POLITIKA V MARIBORU.
Nove stanovanjske hiše.
Mestna občina mariborska je pod županovanjem klerikalca dr. Leskovarja zgradila več velikih stanovanjskih hiš. Na to svoje dejanje so klerikalci silno ponosni in se bahajo z njim, pri tem pa spravljajo socialiste v nejevoljo, kajti stalna pesem klerikalcev se glasi: Dokler je Grčar županil, se ni nič zidalo. Socialpatriotje seveda ne molčijo, ampak odgovarjajo: Saj ste zidali s tistim denarjem, ki ga je naš župan prišparal na magistratu.
S tem prepirom stanovanjska kriza še ni rešena. Cisto pa pozabimo nanj, če stopimo v takole novo zidano hišo in vprašamo, po čim so stanovanja. Takrat zvemo — o joj — da je treba vsak mesec par sto dinarjev, ki jih delavec ne more plačevati. In vendar so delavci in mali uradniki, ki jih najbolj tlači stanovanjska kriza in ki jim grozi deložacija.
Nove stanovanjske hiše so predrage za revno ljudsko množico, ki trpi stanovanjsko bedo. Zato se ta nova stanovanja ne morejo vsa oddati, ker čakajo kakšnega trgovca ali ravnatelja, da se naselijo vanje. Občinska stanovanjska politika klerikalcev služi interesom meščanstva.
Prava občinska stanovanjska politika pa mora imeti pred očmi interese proletarskih mas, ki jih najbolj zadene ukinjenje stanovanjske zaščite. Delavci in mali uradniki rabijo cenenih stanovanj, da se lahko naselijo vanje, ne pa da jih samo gledajo od zunaj s ceste ali pa lepo zrisane v »Slovencu«.
Tem interesom mora služiti bodoči občinski svet. Služil pa bo lahko, če proletariat Maribora pokaže hrbet vsem meščanskim Stankam.
KASARNE.
Militarizem zahteva tudi od mariborske občine gromne tisoče. Kasarne, ki so last občine, v katerih pa država naseljuje vojake in puške, je treba popravljati in popravljati vsako leto.
Poglejmo zadnja tri leta, ko je na magistratu vladala složna večina demokratov in klerikalcev.
Za tri vojašnice, eno vojaško barako in shrambo za streljivo (v Bohovi) se je izdalo:
1. 1925 . . . .	98.414 Din
1. 1926 . . . .	29.933	Din
1. 1927 (predlog) 287.634 Din
Skupno se je v treh letih narodnega bloka potrošilo za militarizem 415.981 Din občinskega denarja. Tako n. pr. je šlo letos 10.000 Din za nove klo-sete v oficirskem poslopju.
Koliko je pa država plačala najemnine za vojašnice? Pravo malenkost: v vseh treh letih 96.358 Din.
Naš zahteva je: Kasarne ne sme občina več popravljati z občinskim denarjem; ako so potrebna popravila in oskrbe, naj plača država, ki naj kasarne tudi prevzame; s to odškodnino naj se zidajo cenena delavska in uradniška stanovanja.
STUDENCI PRI MARIBORU
I. Že dolgo časa opazujem našo gospodo v delavnici Maribor, kako zalezuje delavce, ki morajo celi dan garati, vzdigati težka kladiva in požirati grozni dim in smrad. Gosp. inženirju ni dosti, da že na pol poginjeni hodijo delavci po delavnici. Začenjajo jih opazovati kakor arestante. Šel sem skozi kovačijo in videl sem g. inženirja, kako se pri peči skriva in gleda po delavnici. Mogoče je- opazoval, če bo kdo nabasal kak hampus in ga odnesel domov, ali pa če bodo delavci delali čez 5 uro. Ker se je pa to zdelo delavcem preneumno, so ga začeli klicati,. G. inženir se je hudo razburil in začel delavce siliti, da mu povejo, kdo je kričal. Delavci pa so ga odpravili tako, da ni zvedel nič. Sodrugi vprašajmo se: ali smo arestanti ali svobodni delavci? Ce nismo arestanti, tedaj moramo reči: proč s takšnim zahrbtnim zalezovanjem. To bomo pa lahko storili tedaj, če bomo imeli močno razredno-bojevno strokovno organizacijo, da bo imela moč, da odpravi takšne metode, ki nam uničujejo življenje in naš obstoj. Odprite oči in zavedajte se, da le edino v razredno-bojevni strokovni organizaciji je moč, da se odpravi takšne šikanije.
II. Ko sem že ravno pri strokovni organizaciji, naj povem še svoje mnenje k postopanju centralnega odbora k zadevi Kovača. Mesto, da so ga takoj suspendirali s predsedniškega mesta, so ga pošiljali kot svojega predstavnika naokrog in s tem škodovali ugledu naše organizacije. V obrambo stavkolomstva so pošiljali posebne okrožnice, v katerih so agitirali za časopis SSJ »Delavsko politiko«. In še na plenarni seji je stalo naše sodruge dosti truda, da se je ob tej zadevi sploh govorilo. Tako postopanje ni v interesu organizacije in ga zato obsojam.
IZ DELAVNICE MARIBOR.
Po izključitvi predsednika centrale SŽJ Kovača, so patrioti tako žalostni, da ne vejo, kaj bi napravili. Na seji, ki se je vršila 11. novembra v delavskem domu, je podal Bibič poročilo od plenarne seje, ki se je vršila v Ljubljani. Opazili smo pa, da bi se Bibič najraje razjokal, ker je> bil Kovač izključen. Ni mogel dati nobenega pravega poročila, kakšno stališče so zastopali levičarji in kakšno pa desničarji napram štrajkbre-herstvu. Ne samo to, da so gotovi voditelji zagovarjali in banili Kovača, ki si je zaslužil več kot izključitev, temveč so pričeli iskati pot, kako bi se maščevali proti ■onim, ki so zahtevali takojšno izključitev. Navalili so najprvo na podružnico
I.	Maribor, da bi izmetali vse levičarje, ki se nočejo strinjati z njihovo socialpatriotsko politiko. Motijo se gotovi od strani centrale, da bodo podružnici I., ki je dozdaj v rokah razrednih borcev, ki korakajo po pravi poti, diktirali svojo reformistično politiko, ki Vodi proletariat v propast. Pokazali ste jasno, da nočete voditi razrednega boja in nočete solidarnosti, temveč da ste razdirači razrednega boja in solidarnosti. Sprejeli ste Lapuha nazaj v strokovno organizacijo, ki ste ga pred ne-
koliko meseci morali izključiti zaradi denunciranja. Sodruga M. Žorga pa ste izključili brez dokazov, samo zato, ker vam je kazal pravo pot in pravo delo razrednega proletariata. Zato zahtevamo vsi zavedni železničarji, da se s. M. Žorga takoj sprejme nazaj v organizacijo. Dolžnost razredno zavednih železničarjev je, da vam povemo, da obsojamo takšno delo in da zahtevamo ponovni sprejem sodr. Žorga. Delu čast in oblast!
Organizirani železničarji.
STUDENCI PRI MARIBORU.
Po razpisu občinskih volitev postaja pri nas vedno bolj živo. Socialpatrioti si prizadevajo da bi uničili levičarski pokret in da bi vladali sami nad občino Studenci. Pa delavci se pro-kleto malo zanimajo za socialpatriote in za njihovo reformistično politiko, ki jo vodi gosp. Kaloh s svojim štabom. Pač pa delavci odobravajo politiko kluba dekalistov sodruga Zupanca, ki zastopa pravo stališče v interesu delavcev in kmetov. Zato širimo pravo idejo revolucionarnega proletariata, ki hoče osvoboditve izpod kapitalističnega jarma. — Delu čast in oblast!
Delavec.
Poturica le hujši od Turka.
Zaupen shod SSJ v Ljubljani.
Pri pogrnjenih mizah se je vršil 9. t. m. zaupen sho-dič SSJ pri Levu. Korporativno so prišli uradniki bolniške blagajne, delavske zbornice, strokovne komisije in tudi nekaj delavcev je prišlo.
Govorila sta Petejan in Štukelj. Petejan se je držal v mejah dostojnosti, ko je poročal o belgrajskem parlamentu v katerem se ne da nič napraviti in ni niti de-nunciral, kakor bi bilo pričakovati po znanem letaku v mežiški dolini, ki je dobil ime »Petejanov letak«.
Štukelj pa se je na tem shodu docela razgalil. Mnogo demagogov, lumpov in izdajalcev sem že slišal govoriti, toda janičar Štukelj bi mogel biti veliki mojster takih ljudi. Govoriti bi moral o sklepih kongresa nemško-avstrijske socialno demokratične stranke, toda o tem je zgubil le malo besed. Par citatov iz »Arbeiter Zeitunge« je prečital in jim dal napačen smisel. Toda kako bi mogel ob 10 letnici sovjetov, renegat Štukelj iti mimo sovjetske države in mimo komunistične internacionale, brez da bi zaiajal? Lajati je moral na komando svojega delodajalca in priznati je treba, da kristanovci in policija nimajo hujšega janičarja, kot je Štukelj. Policijskemu zastopniku se je kar srce smejalo, ko je Štukelj blatil sovjete, da streljajo, morijo in zapirajo medtem, ko v Jugoslaviji komunisti svobodno »drekajo«. Razlagal je, kako nevarnost predstavlja 21 točk komunistične internacionale, ki onemogočajo, da bi se v komunistične stranke vtihotapil oportunizem. Še večjo nevarnost predstavljajo celice, ki jih imajo komunisti povsod: v obratih, pisamih, v armadi, v policiji in celo v Kristanovi banki. Komunistične celice so strah in groza, pomislite, samo 15 komunistov je bilo na Dunaju, pa so 15. julija vodili revolucijo. — (Birokraciji in navzočim ženam so stali lasje pokoncu: O jej, o jej, kaj bo če se zaredijo boljševiške celice celo v kristanovem trebuhu?) Štukelj ves moker nadaljuje: »Če sem bil trapast še pred dvemi leti, ko sem bil mlad
—	sedaj nisem več...« (Kristanovci ploskajo, policijski zastopnik pa se pomenljivo smehlja.) Končal je Štukelj s citatom, ki mu je ostal še iz školo.vih zavodov: »Delajmo na to, da bo samo en hlev in samo en pastir? (Zopet ploskanje, posebno pri kristanovcih, ki bi hoteli vse spraviti v kristanov hlev.)
Efekt Štukljevega lajanja je bil silen. Že stokrat med seboj skregani kristanovci so se na Štukljevi platformi, do prihodnje intrige, znova pobratili. Makuc in Vuk pa sta stala nema, kot da bi ne verjela, kar sta slišala. Naj-brže sta si mislila, »Piui Teufel« janičar!
Poslušal sem pogovor konzumarke z delavcem F., ko sta šla iz shoda: »Oh, takega nam je manjkalo. Ali si slišal, kako zna?« »I, seveda mora znati, saj je bil par let v komunistični šoli!« — »Pa kako, da je prišel k nam?« — »Naši so mu ponudili 3000 na mesec, pa je prišel. Tam je moral menda stradati in saj si slišala, da pravi, da ni več trapast. Dve ure dopoldne in tri zvečer, pa ima 100 Din na dan.« — A, tak je...«
Štuklju rečem te-le, njemu menda znane besede: »Štukelj, Štukelj! Predno bo petelin dvakrat zapel, boš tvojega delodajalca trikrat izdal. Kdor se z mečem bori, bo z mečem pokončan!«
»PUFERJI BURŽUAZIJE.«
Ko sem poslušal tega človeka, ki se je prodal za skledo leče, sem mislil na izdajstva, ki so jih vršili in jih še vrše kristanovci. Hočejo biti republikanci, pa delajo drugače. Govorijo o razrednem boju, pa se pri vsaki priložnosti zvežejo z buržuazijo proti delavstvu. Bog »po-basaj« in delavec »nemanič« pa ne spadata skupaj. Pravijo, da so za demokracijo, pa sedijo v vladnih komisari-jatih, ki gazijo demokracijo. Ko sem bil zadnjič enkrat v Trbovljah, je s hiše gospoda »socialističnega« župana visela nacionalistična zastava. Ko sem vprašal nekoga, zakaj ni rudeče zastave, sem dobil odgovor: Sitter je župan, socialist pa že zdavnaj ne. V Hrastniku, ki spada pod trboveljsko občino, imajo šolo, ki je tako temna, da morajo otroci pri luči sedeti ves dan. Rudarji hočejo novo šolo, ki bo zdrava in svetla, trboveljska družba je seveda proti temu, ker bi morala tudi nekaj plačati. Kaj mislite, na katero stran se je postavil »socialistični« župan? Proti novi šoli seveda, ker se mora »štediti«. Proti podporam miloščinarjem so na komando TPD nastopili zopet »socialisti«. Ali mislite, da res radi »šted-nje«? Ja, seveda radi štednje za TPD.
Vedno bolj spoznavam, da je kristanovstvo najhujši strup za proletariat. Socialpatrioti so puferji buržuazije, če hočemo zrušiti kapitalizem, moramo zrušiti predvsem buržuazne puferje — socialpatriote.	Eden.
Dopisi.
KDOR NI VOLIL SSJ — GRE NA CESTO.
Pismo iz Tržiča.
Dolgo časa sem odlašal s tem pismom, upajoč, da me bodo trtiški socialisti vsaj sedaj pustili v miru. Pa ne in ne. Ce pridem v Tržič, me vprašujejo: ali je res, da si izdal nas in da bodo tudi nas šikanirali? Eden mi je celo rekel, da sem v pisarni gospodu šefu naštel 12 imen, kar je seveda podla laž.
Mene so odpustili z motivacijo, da ni dela. V pisarni je pa g. šef rekel, da je res, da bo manjkalo aela pozimi, poleg tega pa še: ja, pa vi ste komunist in mi takih ljudi ne moremo imeti, čeravno ste dober zidar. Torej se jasno vidi, zakaj sem bil odpuščen.
Meni je S. že pred državnozborskim volitvam rekel: kakor boste Vi pred volitvami z menoj, tako bom jaz po volitvah z Vami. le eno leto poprej se mi je zagrozilo, da bom odpuščen, če ne pustim preasedstvo strokovne organizacije v predilnici. Vedel sem že preje, da socialpatrioti denuncirajo, pa toliko nisem misiU. V občinske volitve smo šli skupaj in smo dobili 166 glasov z agilnostjo naših sodrugov, ki so v dežju bili celo noč na straži in lepili letake, na katerih se je bliskalo ime »socialista« g. Snoja. Dosegli smo, da je g. Snoj ostat podžupan. Ker pa niso sprejeli platforme DKRB, smo šli 11. 9. ločeno in zato mi je Snoj dne 26. 9. odpovedal službo. Snoj je desna roka podjetja in srašilo za delavstvo. Njegovo kvali-nkuciio kaze tudi listek, s katerim me je obvestil, da me vrže na cesto. Glasi se dobesedno:
Gospod Kveder!
Vzrok momankuna dela imate v štirinajstih
dneh od povedano delo.	D.	Snoj.
Pismo imam spravljeno, lahko ga vsako uro pokažem. Snoj se izgovarja, da so me v pisarni odpustili. Seveda, na priporočilo Snojevo. Njegovo pismo je brez pečata predilnice in brez podpisa šefa. Ce je Snoj že šef, mu častitam. Vrgel je na cesto ne samo družinskega očeta, ampak tudi 30% invalida. Vrgli so me na cesto brez ozira na to, ali sem kaj zakrivil ali ne. Dokazali mi niste nič in tudi ne morete, ker letakov za volitve nisem pisal jaz. To za enkrat, če ne boste mirovali, navedem drugič dobesedno besede g. šefov.	Odpuščeni zidar K-
HUDOJAMSKA SIBIRIJA!!
Ne moremo več molčati o nezaslišanem teptanju pravic rudarskih delavcev ter drakonskih kazni za vsako malenkost. Dogajajo se slučaji v jami. Rudar, izmozgan utrujen, premočen do kože, pride do jaška, k izdaji kontrolnih mark in vsled groznega prepiha, odide par minut preje iz jame. Drugi dan ga že prebere pri »Verlesungi«, da je kaznovan od 5 do 10 Din. Tako mora garati rudar 8 ur za beraško plačo 30 do 40 Din, potem pa če se dogodi slučaj kot gori omenjeno, mu vzamejo tretji del njegovega šihta. Te kazni gredo menda v blagajno TPD in še^upičijo in večajo že itak milijonske profite. Delavska zbornica bi morala to družbino nezaslišanost onemogočiti. Tako gospodje delajo z delavci, da lahko rečejo priti delavcu v nedeljo na šiht, da nosi prtljago gospodi, ko gre na lov. Sodrugi rudarji. Zavedajmo se tega, da se morejo take stvari goditi danes, ker smo še razkropljeni, kakor ovce na paši in ne enotni, ter neorganizirani. Moramo se tudi mi pridružiti klicu naših sotrpinov-rudarjev v drugih revirjih, za obnovo rudarskega strokovnega gibanja, da bomo zmožni mi z združenimi močni nastopiti proti izkoriščevalki TPD in njenim hlapcem, ki pritiskajo nas izmozgane in sestradane rudarje. (Drugič še več o tem.) Delu čast in oblast.
IZ ZAGORJA OB SAVI.
Ker je dopisnik, ki poroča v »Jutru« novice iz Zagorja ob Savi zelo pomanjkljivo informiran, smo primorani, da se tudi mi enkrat oglasimo, posebno ker se neče ubiti v »Šklen-drovcu« nobena krava več, da bi dopisnik v »Jutru« poročal o grozni nesreči.
1. Začnimo pri TPD. V obratu »Rampe« terorizira in šikanira delavce že znani valpet F. R. Kar se dogaja v tem obratu, presega že vse meje, vpije se nad delavci, psuje se jih z raznimi nečloveškimi priimki. Zgodilo se je, da so starejši delavci, katerim se je ukazalo nakladati goreče apno prosili g. priganjača, da bi se naj pustilo apno preje ohladiti, pa je zarjul nad njimi z nečloveškim glasom: Kar »kert-euch« marš; direktion domov«. Delo katerega morajo tako-zvani ramparji opravljati čez uro, se niti vselej ne plača z 50 % poviška, kakor je to v zakonu.
2. V Zagorju imajo podjetja razni demokrati, (orjunaši) klerikalci itd. Ker so ti g. po večini za narod, za ljubezen do bližnjega je potrebno, da se njih socialno in krščansko postopanje napram delavcem obelodani.
V orjunaškem podjetju T. ne dobivajo delavci stalno plače. Pri demokratskem podjetju W. in drugod imajo delavci 30 Din plače dnevno.
V steklarni, kjer je vodstvo strogo klerikalno, plačujejo delavce, ki niso izraziti pristaši krščanske, orlovske in Marijine družbe, slabše kakor drugje. Tukaj se pokaže njihova velika krščanska ljubezen do bližnjega.
3. Trgovci in obrtniki navijajo cene eden bolj kot drugi, kosajo se med seboj, kdo izmed njih bo dražje in slabše blago prodajal delavcem, kajti v Zagorju je navada, da je največji oderuh pri vseh »socialno čutečih« gospodih najbolj spoštovan. — Toliko za enkrat, v kratkem kaj več.
Delavci! Zavedajte se svojega neznosnega stanja, združite se v močno, enotno fronto proti izkoriščevalcem. Poročajte stalno v našem edinem delavskem glasilu »Enotnost«, ter prispevajte za tiskovni sklad »Enotnosti«! Delu čast in oblast!
Poravnajte naročnino I
Podpirajmo žrtve reakcije.
II.	IZKAZ.
prispevkov za žrtve reakcije in razrednega boja.
A) Mesečni prispevki. LJUBLJANA: Neimenovani sodrugi za september in oktober Din 106; R. P.	10;	A. 10;	R.	2.	20;
L. 1; J. K. 60; M. 5;	A. S. 5; G. F. 10;	C.	Sk. 5,	A.	K.	10;
1. B. 10; S. 10; Pl. F.	10; M. L. 2; B. J.	2;	J. E. 2; 1. A. 2;
1.	J. 2; P. F. 2; F. T.	7. Skupaj 291 Din.
B) Razni prispevki. LJUBLJANA: 1. Smr. Din 10; neimenovan 5; zbirka ob priliki veselice Din 1098.50.
JESENICE: Ostanek volilnega fonda Din 77A0.
BELGIJA: Kurent b. fr. 15; Mlakar 10; Žnidar 10; Forte 10; Šibila 5; Kocman—5; Ivanc Franc 5; Zorc 5; Bračun 5; Draičnik 5; Salamon 10; Bovhan 10; Forte Ivana 20; Seničar 10; Hočevar 5; Lipovšek 5; Marela 2; Hrustel 5; Bezenšek 5; Krajnc 5; Pinter 5; Renko 5; Krajnc Albert 5. Skupaj b. fr. 167, ki so se izmenjali po kurzu Din 1.40 in se je dobilo Din 233.80.
FRANCIJA: Mravlja J., Mravlja M., Supec, Rus, Zibret, Smerc, Viziv, Saheij, Andric, Mazur so poslali iz Lensa 15 i. fr., ki so se izmenjuli po kurzu Din 2.10 in se je dobilo Din 31. Skupaj se je tedaj nabralo raznih prispevkov Din 1455.80.
Sodrugi iz Belgije in Francije so zgoraj omenjene vsote v zenska Din 264.80 izrecno nabrali za s. Ivuna Janca, ki sedi v celjskih zaporih in se nahaja sedaj v izolirni bolnici, ker je bolan.
C) Izdatki. Ivanu Jancu oktobra Din 200, Francu Globočniku za mesec november Din 200, Ivanu Jancu za november, pošiljatev sodrugov iz Belgije in Francije Din 250, nekemu so-drugu iz Italije, ki je moral bežati pred italijanskim fašizmom Din 300, dolg na hrani za nekega sodruga, ki je prišel iz zapora aprilu t. I. Din 494.50, pošta Din 9. Skupaj Din 1453.50.
C) Pregled. 1. prenos prebitka iz I. izkaza Din 21 2. mesečni prispevki glasom tega izkaza Din 291, 3. razni prispevki Din 1455.80. Skupaj Din 1767.80. 4. izdal ki glasom tega izkaza Din 1453.50. Prebitek Din 314.30.
D) Pregled dosedanjih prispevkov po krajih. Ljubljana Din 1587.50; Belgija in Francija 264.80; Hrastnik 234; Jesenice 137.50.
V' našem izkazu manjkajo veliki industrijski kraji v Sloveniji, ki se doslej še niso odzvali našemu pozivu, da nabirajo za žrtve reakcije in razrednega boja. V dobi reakcije in belega terorja, v dobi brezobzirnega preganjanja s strani podjetnikov se mora proletariat še bolj kot kedaj prej zavedati, da je treba seči po samopomoči in da je delavska solidarnost ravno v lej dobi najbolj potrebna.
Mi se ne smemo zadovoljili samo s tem, da naberemo samo denar za sodruge, ki leže po zaporih in za njihove rodbine. Mi moramo skrbeti za to, da pomagamo vsakemu, ki postane žrtev reakcije in razrednega boja. Zbirajmo vztrajno in požrtvovalno, da noben proletarec, ki se bori za zboljšanje položaja, za razredne pravice in za končno osvobojenje proletariata, ne bo brez podpore, če ga zadene bič buržuazije in reakcije.
Es-Ta-Tu:
JESEN V RUDARSKEM REVIRJU. sa Pri nas ni veselega hrupa, ni sreče v razkošju sveta, pri nas je le borba za kruh.
Pri nas ni prijaznih glasov, ni mirnih, prijaznih vetrov, liri nas le viharji hrumijo.
O, in liri nas ni v tem času darov,
ki v jeseni narava jih nudi,
saj trg je bogat in vse lahko kupiš,
samo če si z denarjem obložen;
tega pa ni in naši otroci strmijo,
hrepenijo, a nič ne dobijo,
da bi se jim izpolnile želodčne želje.
O, bratje in sestre, kaj se vam to zdi?
Ali je to-le Pravica?
Ne, ni; temveč le huda krivica, ki se nam že dolgo godi, a še se je ne iznebimo!
O, bratje in sestre, povejte mi to, kdaj bo minilo vse zlo, ki nas h grobu tišči?
Kdaj bo krivica premagana, vaša deca odrešena?
Kaj, molčite? — O, ali ne veste, da je v vas samih ta moč,
— ki prežene noč duha,
— ki zatre vse gorje,
— ki pogazi vse krivice,
da se uveljavijo vse naše Pravice?!
Za ta čas, to silno borbo, pa vaši otroci vedo, da je za nje le še spomin na jesen, strmijo v darove, hrepenijo po njih, a seči po njih in privoščiti si jih, to jim brani zakon, ki pravi: »Vi delajte delo pošteno, mi vzamemo plod tega dela, gorje vam, če hočete drugače/«
In mi smo pokorni in — gladni.	_____
MARIBOR
Koroška cesfa 19 Nepremočljivi
KARO
jesenski m zimski čevlji
Bratko Kreft:
Balada o manifestaciji.
Turoben, meglen dan je bil. Žalosten, kakor jih je vse polno v Ljubljani. In dolgočasen. Človek bi v to ljubljansko mrliško razpoloženje' včasih vrgel bombo, da bi se vse razletelo, da bi počilo. Ljubljanske dame bi se poskrile pod fotelje in molile k Mariji, materi božji: »O, mati brezmadežna, atentatov reši nas.« Tako sveto se je vse škandaliziralo zadnjič, ko so makedonski teroristi ustrelili srbskega generala. Tam doli nekje v Ma-cedoniji se je zgodilo. Zato, ker pravijo srbski hegemo-nisti, da so Macedonci Srbi, da jih je treba zato ujedi-niti. Zakaj ujedinjenje — to je parola že iz 1. 1918...
Časopisi so prinašali vesele vesti o francosko-jugo-slovenski pogodbi. Popoldne ob petih jo bosta podpisala zunanji minister Marinkovič in predsednik francoske republike. Ob petih v Parizu, veselem, prešernem, lepem Parizu. Pa ni vrag, da se tudi Ljubljana ne bi oblekla praznično, da tudi Ljubljana ne bi dobila srčnih pretresov ob ganljivem podpisu. Saj so časniki poročali, da bodo gotove francoske družbe organizirale pri' nas produkcijo orožja, topov, pušk .mogoče celo tankov. Joj, ko bi tudi v Ljubljano prišla kaka taka družba. Po Aleksandrovi cesti bi se lepega dne pripeljal mestni komandant, srbski general — na tanku. Pomislite, to bi bil dogodek. Ne samo za ljubljanske narodne dame, ki bi trosile cvetje iz svojih oken, njih stasite hčerke, lepe in grde, pa bi pobirale po cesti za tank. Joj, pa tank! Kakor zadnjič za aeroplan. Kako ginljivo lepo bi bilo! Mogoče še doživimo kaj takega. Francosko-SHS pogodba je sklenjena. Podpisana. In mi smo tudi S v SHS...
Pa kaj bi govoril o bodočnosti. Saj je že vsa sedanjost vzhičena. Po cestah strašijo črnoobrobljeni plakati Jugoslovenske Matice. Samo plakati. V nedeljo je bila manifestacija. Fašisti so krvniki. Fašisti požigajo naše Narodne domove, zatirajo naš bedni narod. Ljudstvo. Kulturo. Oj, žalostna pesem, sramotna pesem! Opoldne je shod zaključen: Živela Jugoslavija, dol Mussolini. Živijo Orjuna! Živijo vojska!... Popoldne pa sneži in vse zasneži. Danes ne ve nihče več, da je včeraj bil navdušen, da je kričal v boj zoper Mussolinija... Danes
je sneg in gorje človeku, ki nima dobrih čevljev. Sneg je vlažen, Mussolini pa daleč ...
To pa se je zgodilo v petek. Kako čudno, da se je zgodilo v petek, ravno v petek. Pravijo, da je bil v petek križan Kristus in kristjani vsako leto časte tisti petek, ko so ga farizeji križali...
Pršilo je. Megla se je plazila. Dolgočasno je bilo iti po ulici. Kar naenkrat — godba. Strumna korajžna godba sredi dežja. In klici: Živela Francija! Živela Jugoslavija! Živjo vsevprek. Muzika, vesela muzika in cel sprevod. Francoska in državna zastava na čelu. In mladina kliče slavo pogodbi. Po ulicah so nalepljeni leta-ki: Vsi zvečer v unionsko dvorano. Slavnostna manifestacija radi fran-cosko-SHS pogodbe. Živjo! Katoliški študentje, gospodje akademiki sklicujejo manifestacijo. Zakaj klerikalci so na vladi in starešinstvo je sklenilo manifestacijski shod. Mladina, up in nada naroda, zlasti klerikalna, katoliška mladina, ki pomaga ljudski stranki zastopati interese slovenstva — ta mladina mora manifestirati za franco-sko-SHS pogodbo. Zakaj sklenjena je bila, ko so bili klerikalci na vladi...
Ves sprevod se je usidral v paviljonu »Zvezde«. Kaj zato, če je deževalo. Saj ima človek srce, ki je vzhičeno, ki se veseli tistih francoskih družb, ki bodo začele pri nas graditi arzenale. Moderne, najmodernejše arzenale. Puške strojnice, topovi, tanki, bojne ladje, aeroplane... Kar čudno bo za naše slabooblečene vojnike, ko bodo v ponošenih, slabo zakrpanih, raztrganih bluzah nosili svitle bajonete in francoske dolgocevke ...
In godba je igrala. Nekaj krasnega je godba ob tako svečanih trenotkih. Kar vse melodije so muzikantje trobili v eno samo. Po jezeru bliz’ Triglava... Hej, Slovani ... Zrinjsko-Frankopanka... državna himna, valček, polka... Vse v eno samo dolgo melodijo. In mar-seljeza je bila na čelu. Tista marseljeza, ki so jo za časa velike francoske revolucije zapeli revolucionarji v mestu Marseille... Pred dobrimi sto leti. In danes smo še vedno revolucionarji. Zakaj bi ob srečnem sklepu fran-cosko-SHS pogodbe ne zaigrali marseljezo. Naj se jezi in repenči Mussolini, albanski knez Ahmed beg Zogu, pa naj iz nevolje pleše charleston ... Živela Velika Francija! Živela Jugoslavija! Saj Francozi so bili vedno naši prijatelji! Vedno, že od Napoleona sem. In dali so priliko,
da je par slovenskih delavcev padlo na maroški fronti... Nekaj se jih je že ponesrečilo v francoskih rudnikih. Pravijo, da precej slabo žive. Da jih je že okrog 10.000 v Franciji. To nič ne de. Mi smo prijatelji. Mi se žrtvujemo — za Veliko Francijo. Za karkoli. Če bi Mussolini pustil Albanijo nam, mi bi se žrtvovali. Sklenili bi pogodbo. Sicer pa, saj smo v Ženevi, kjer zboruje Društvo narodov povedali... žrtvovali smo Istro, Primorje, kos Dalmacije, Koroško... Zastopnik srbske buržuazije se je tako izrazil. In mi smo storili. In sedaj, če te ustavi na ulici lepa gospodična ali p% kaka zastarela narodna teta, pardon, dama: »Gospod, za Jugoslovansko matico. Za neodrešene brate!« Dinar ali več! Žrtvujte! Žrtvujte...
Saj vendar ne boš tako nehvaležen, tako narodno nevzgojen in ne boš žrtvoval par dinarjev, ali vsaj dinar ... Moraš žrtvovati, ker sicer ti bo napisal orjunaški pesnik Peterlin-Petervoj Petruška pesem, da si izdajica...
In groza! V nedeljo, ko je bil nabiralni dan Jugoslovanske matice, sem videl veliko takih izdajic, ki niso žrtvovale dinarja. Eden se je celo obregnil: »Hudiči, kam pa gre ta denar?« Bil je precej slabo oblečen. Take ljudi bi bilo treba .zapreti...
... Sicer pa nisem mislil tega pripovedovati. Prišlo mi je mimogrede Nekaj drugega sem hotel. Stanujem blizu kolodvora. Vedno slišim ropot lokomotiv in njih zategle žvižge. Poleg hiše, kjer stanujem, sta dve izseljeniški družbi... In tisti petek so šli zopet. Kopica malih otrok, prezgodnje matere in očetje... Pred pisarno, sredi ceste jih je fotograf fotografiral. Slike bodo poslali za njimi v Ameriko. Spomin na odhod, ko so odšli. Deca bo gledala, ko bo odrasla, če bo ostala živa... Kruha ni. Pravijo, da ga je v Argentiniji več. Povsod drugje, da ga je več. Agentje tako pravijo. In vlada pomaga. Saj so pred dvemi leti spravili mnogo rudarjev v Francijo. TPD jih je odpustila in so šli v Francijo. Srečal sem jih tam. Tudi njih pisma sem čital. Kaj bi vam pravil, da so žalostna, da trpeča srca hrepene ... Kam hrepene? Po domu. Po lepem domu, kjer bi bilo kruha in tople postelje... Toda za proletarca je hrepenenje dovolj. Saj pravijo pesniki (in pesniki so veliki možje), da je hrepenenje nekaj najlepšega... Kaj zato, če tisoče in tisoče grl kriči: »Kruha! Kruha! Kruha!« Saj to je hrepenenje. Lep motiv za pesnike ...
Pogodba je sklenjena. Francoske družbe bodo opremljale našo narodno vojsko. Rudarji bodo morali v Francijo ali pa na maroško fronto, če se bodo zopet uprli Rifkabili tudi v Sirijo. Kamorkoli. Naši delavci v tujini nimajo nobene zaščite. Izseljeniški komesarji samo re-prezentirajo. Naši socialni ministri ne sklenejo nobenih pogodb za zaščito izseljenih delavcev. To bi bil luksus. Ne slovenskih, ne hrvaških, ne srbskih... Mi sklepamo pogodbe, ki so svetovnega pomena. Za mir z vsemi državami se pogodimo s francoskimi družbami glede orožja. Francija podpira povečanje naših vojnih kreditov ... In tako dalje.
... Godba še je igrala. Raz oken in streh so se pojavile narodne zastave, ki so tajnostno svečano plapolale v pršenju dežja. V moji ulici je bilo mrtvo, kakor vedno. V bližnji gostilni so kričali pijani gostje. Mogoče so pili na zdravje pogodbe. Mogoče. Ne vem. Iz izseljeniške pisarne so stopili fantje. Težke potne kovčke so nosili.
»Kje pa je Matija?«
»Tam v kotu je in se kislo drži. Saj veš, od punce se poslavlja... Juhu! Hej!« In je zajuckal.
Tam preko ceste, v skritem kotu stojita dve tesno sklenjeni senci. Molčita.
»Matija, čakamo ...«
Senci se ne ganeta. Kakor da ne slišita ničesar.
»Hudiča, zamudili bomo ...« Pograbijo kovčke in se napotijo.
Zadnji, vroč poljub.
»Adijo, Roza ...«
Mlad fant se strga iz objema. Naglo stopa preko ceste, pograbi kovček, se še enkrat obrne in pohiti za ostalimi,..
Pred gostilno vprašajo dekle: »Kam gredo?«
Vsa v solzah: »V Argentinijo...«
Naglo gre mimo njih. A že ob prvi hiši se ustavi, ozre za njimi, ki odhajajo ...
Iz kolodvora sem doni pesem. Oj zdaj gremo, oj zdaj gremo ..., nazaj nas več ne bo ... Dež prši, dekle joče, iz gostilne se slišijo pijani glasovi. Tam preko hiš, od Uniona sem pa se vmešavajo kriki. Živela Jugoslavija! Živela Francija!... Dolgo zategnjeno in v naši ulici se sliši kakor pogrebno petje...
In pri nasl
Policijski uradnik Nikola Stankovič v Skoplju, je v svojem uradu oklofutal nekega človeka, ki ga je zato tožil. Stankovič je bil obsojen na 2 meseca zapora in odpuščen iz službe.
In pri nas? Nič se še ni zgodilo kapetanu, ki je batinal ljudi v Bohinju, domžalski orožniki še vedno hodijo svobodno po Domžalah. Pod režimom SLS postaja Slovenija Macedonija.
O „Mladini“.
Priobčujemo to mnenje mladega sodruga iz Hrastnika o »Mladini«, okoli katere se zbirajo mladi, delavskemu gibanju blizu stoječi intelektualci, ki jih druži predvsem ideja samoodločbe slovenskega naroda in borba proti sistemu kapitalizma in imperializma. O reviji bomo še poročali.	Uredništvo.
V	Ljubljani izhaja že četrto leto »M/a-dina«, mesečnik za vsa sodobna slovenska kulturna vprašanja. — Spočetka, predvsem v I. letniku je bila revija zgolj dijaškega značaja (visokošolci), pozneje pa se ie utrdila v svojem programu in postala glasnica mlade slovenske svobodoljubne kulturne generacije. Je to revija, v kateri so zastopani neodvisni akademiki, ki so, če že ne vsi, vsaj v večini naklonjeni marksizmu in oznanjajo slovenski javnosti preosnovo kulture in družbe.
Po smrti Srečka Kosovela, ki je bil duhovni vodja te struje, je si cer list malo opešal, ali že po par mesecih se je pokazalo, da je duh Kosovelovega konstruktivizma, zmagal in dobil še jačji izraz in življenjski tok. (S. Kosovel je bil velik pesnik-bard, glasnik proletarskih množic s krasa, pravi slovenski Wolker).
In danes se lahko reče, da se baš v teh ljudeh polnih življenske energije in volje za preobrazbo družbe in za novega sproščenega človeka-Dela, odraža novo stremljenje, ki si je postavilo za svojo naj višjo nalogo: otresti se prazne, sami sebi namenjene kulturnosti, ki po nji tako radi brodijo mladi literati in zanešenjaki, in se približati človeku iz nižin življenja, ponižanemu in teptanemu in sodelovati v njegovem boju, napovedati boj kitajskim stenam, obkrožujo-čim slovensko zemljo, boj hej-slovanstvu in rodoljubkarstvu, neizprosen boj z železno zahtevo, dvigniti dostojanstvo človekovega v novi družbi, v novi kulturi.
Revija se bavi z vsemi perečimi vprašanji od kulturnih pa do socialno političnih. Pri poslednjih, bodi omenjeno, je pogrešati intenzivnejšega dela. Toda Lojze Ude, Mrzel, Grahor in drugi jamčijo, da se tudi ta vprašanja pomaknejo naprej. Saj so že itak marsikaj podali in je upati, da se bodo držali začrtane smeri.
Močno pa je zastopana literarna kritika in v zadnji številki je nadvse zanimiva in izčrpna razprava o Emilu Zolaju od B. Krefta.
Ce gledamo s stališča marksizma, lahko ugotovimo, da marsikaj še ni zrelo, kar je napisanega, vendar in dasiravno revija še ni jasno in točno marksistično opredeljena, je ' upati, da se ustvari močan kader kulturnih delavcev, ki bodo stali sredi osvobodilnega boja delavskih in kmečkih množic.
Radi tega je iskreno pozdravljati to gibanje okrog »Mladine« in vsakemu zavednemu proletarcu, zlasti mladini je priporočati, da se na list naroči. Naročnina je naravnost konkurenčna v teh trdih razmerah.
Je to baklja tistega kulturnega stremljenja in hotenja v slovenski javnosti, ki tudi pripada skupnemu boju za osvobojenje proletarskega razreda.
Mladim delavcem okrog »Mladine« naš bodrilni klic: Z železno voljo na pot marksizma! Pozdravljeni!	F.	K.
P. s. Revija se naroča: Uprava »Mladine« Kolodvorska ul. št. 7, Ljubljana. Letna naročnina Din 40.
Prokofjev: ZALJUBLJEN V TRI ORANŽE.
Ljubljanska opera uprizarja opero mladega sovjetskega komponista Pokofjeva: »Zaljubljen v tri oranže«. Delo ki ga še Ljubljana ni videla. Vsebina je sicer fantastična, vendar v glavnem tako lahko otipljiva, da čuti človek njeno satiro, njeno grotesknost. G. Betteto je kot kralj podal svojo najboljšo kreacijo. Vidi se vsej uprizoritvi, da je produkt ljubezni, ki jo mora čutiti vsak dirigent ali režiser do dela, ki ga uprizori. Največje zasluge ima g. Štritof, ki je moral prebiti marsikatero borbo, da je podrl ovire in pomisleke odločujočih faktorjey. G. režiser Šest mu je s svojo režijo stal krepko ob strani in tudi inscenacija se je to pot precej posrečila. Pozivamo sodruge, da si opero ogledajo. Nihče pa naj ne pričakuje dolgih arij, kakor je to običajno v operah, zakaj delo je revolucija v operni glasbi. V njem se po dolgem času združujeta glasba in teater.
POPRAVEK.
' Lojalno popravljamo sledeči dve pomoti, ki smo jih objavili v zadnji številki:
1. V poročilu »Občinske volitve v Rušah« na prvi strani mora stati: »Ta skupen nastop pa ni bil po volji soc. generalom v Mariboru in zato so potom renegata Strnada (ne Magdiča, kot je bilo napisano) že doseženi skupni nastop razbili.«
2. V poročilu »Shod železničarjev« iz Maribora je netočno, da bi Vuk »napadal levičarje, ki da so razbijači« itd. Vuk v svojem govoru ni napadal levičarjev z razbijači, temveč je le pozival železničarje, naj čuvajo svojo enotno organizacijo pred razbijanjem iz desne in iz leve.
Javljamo tudi, da nam je župan v Studencih Kaloh poslal popravek k članku »Iz fare sv. Magdalene«, katerega ne moremo objaviti, ker ne odgovarja tiskovnemu zakonu, čeprav se nanj sklicuje.
Uredništvo.
= Kam gre ljudski /Tenor? Od vseh dohodkov državne blagajne gre za militarizem skoraj četrtina vseh dohodkov 22.31%, za promet 18.57 %, za finančno upravo 12.51 %, za vrhovno državno upravo 8.74 %, za prosveto 7.31 %, za žandarje in policaje 5.09 %, za rude in šume 3.75 %, za javna dela 3.74 %, za pošto 3.74 %, za soc. politiko 3.48 lil Za delavce in kmete, ki plačajo potom c Je vrste direktnih in indirektnih davkov skoraj vse davke, se vporabi komaj borih 8 % dohodkov. Vse drugo požre militarizem, žandarji, birokracija in korupcija!