štev. 19. V Ljubljani, v sredo 9. maja 1917. Leto IV. Največja bitka tekom svetovne vojne. Od Arrasa do Remeša se vrše že nekaj tednov med ogromnimi armadami Angležev. Francozov in Nemcev strašni boji. Naša slika kaže poulični boj v nekem francoskem mestu. Ivan Albreht: Gospa Marta. Tako čudno in tesno ji je bilo pri srcu. Zdelo se ji je, da je vsa soba polna duhov. S stene sta strmeli vanjo dve nabožni sliki in iz kota križ s Kristom. Preplašeno se je ozrla vanj in ko je ugledala glavo, vso s trnjem obdano in čelo, s krvjo oškropljeno, jo je stisnilo nekaj v prsih, da bi zakričala in zbežala daleč, kamorkoli. Ampak zbežala ni. Še vstati ni mogla — kot prikovana je sedela za mizo, roke se niso ganile in ne noge. Samo pogledi so begali semtertja, obstali zdaj tu. zdaj tam — in čisto nehote so se ji orosile oči. Zaskelelo jo je in nekaj gorkega je zapolzelo po licih m kapljalo počasi na roke, prekrižane v naročju. In v solzah je naenkrat umrla vsa plahost in tista skrivnostna bojazen. In žalost, ki ji je morila srce, je polagoma izgubljala svojo ostro trpkost. Ozrla se je proti postelji, stoječi ob steni, in vzbudile so se misli in ž njimi spomini . . • Pred tednom je bilo, baš takole zgodaj zvečer. Takrat je še ležala na postelji njena edinka. In ona je sedela pri njej — ljubezen in strah sta ji polnila dušo. Pa pomagala ni ne ljubezen in ne strah. Anica je dihala počasi, oči je imela zaprte in nič se ni ganila. Ona je molila — samo srce je govorilo besede: „0 Bog, samo zdaj še mi — vsaj danes mi jo še pusti." Kakortudi je bila prošnja ponižna — uslišana ni bila. Anica je dihala vedno počasneje. Oči so se nenadoma odprle in na čelo je stopil pot, tisti ledeni znanitelj smrti. Mati je vztrepetala in je prižgala svečo. Toda hčerkine oči se niso nič več ganile — kakor solnce ob zatonu je umiral njih razkošni žar. In naenkrat se je zasvetilo mesto njega nekaj steklenega, tujega. Na mrzlo lice je kanila solza. Tako je ona ostala sama — le žalost in beda sta ji družičevali. In le žalost je šla ž njo, ko je pri pogrebu stopala za rakvijo. Da, žalost! Vse drugo jo je zapustilo. Zakaj Marta je bila vdova — njen pokojni mož je bil uradnik. Tako lepo je bilo njeno mirno življenje! Toda mož je umrl in v stanovanje ženino je prišla skromnost. Ampak tista skromnost je bila lepa, zakaj mati je gledala dan za dnem, kako vzcvita kraj nje njena mladost — edinka Anica — in je bila vesela. Kakor v svilen šal zavita je živela v njeni duši misel na prejšnje dni. Spominjala se je vsega, a spomini je niso boleli. Anica je rastla. Lepa je že bila in oči so že sanjale. Takrat pa je prišla bolezen in ž njo počasi beda. Mirno se je selila v stanovanje: vsak dan jo je bilo več in vsak dan je bila oblastnejša. In ko je hčerka ležala v zemlji, je bila mati vsa zadolžena ... Počasi so vstajale te misli in v njihovi počasnosti so utrudile gospo Marto. Kakor mrtva se je naslonila na mizo. Solze so še vedno tekle po licih, a ona jih ni čutila. Tudi ni opazila, da se je mrak že zdavnaj izgubil v noč. Skozi okno je posvetil mesec in širok, dolg trak njegovih žarkov je po- belil del mračne stene. Mati pa je onemogla slonela pri mizi in mislila na hčerko, ki je bila še pred tednom, a je zdaj ni več, nikjer več. Ta zavest je hipoma stopila v njeni duši popolnoma v ospredje in vse misli so se zavrtile okoli nje. „Nikjer več", je zastokala gospa Marta in njeno dušo je objela tema. Spodaj na ulici pa je vrvelo življenje. Ljudje so hiteli sem in tja — tu smeh, tatii polglasna pesem, bolj v očeh kakor v glasu, Zdajpazdaj je pridrdrala kočija in v njej ljudje, zadovoljni in srečni. Peljali so se —. morda v gledišče, morda na ples, h koncertu morebiti. Dolgo se ni gospa Marta zavedla in ko se je že vzbudilo življenje v njej, so še vedno spali spomini. Iznenadeno je strmela, ko je spoznala, da sedi v temi. „Anica, prižgi luč,'' je ukazala ljubeznivo, Odzval se ni nihče. Mati je pogledala proti steni. Tam stoji hčerka — zakaj je neki ne uboga? „Anica, slišiš?" Hčerka ne sliši. Tedaj je mati vstala in stopila proti njej: Šla je, da jo poboža po mehkih laseh in jo povpraša, zakaj je žalostna. „Anica", je dejala, ko je bila že čisto pri njej — „kaj ti je dete?" Toda hčerka se ni odzvala in njeno čelo je bilo mrzlo in lasje trdi, hrapavi. Mati se je prestrašila in v tistem trenotku se je šele jasno zavedla. „Saj je ni," je kriknila obupno in o-mahnila na zid. „Saj je ni," je ponovila v mislih — govoriti ni mogla več. Hipoma jo je objelo nekaj tesnega. Začutila je grozo — in bolečino po vsem telesu, kot da padajo nanjo. Vedno več jih je, vedno težje so. In še več in še težjih, da jih ne more nositi vseh. — Počasi se je gospa Marta zgrudila ob steni na tla. Potem ni čutila ničesar več. stran 214 TEDENSKE SLIKE štev. 19 Naš cesar Karel odlikuje častnike na goriški fronti. Inšpekcija v strelskem jarku: Podmaršal Hofman je obiskal naše vojake na vzhodni fronti. Kdor želi. da mu spremenimo nasloV' naj poleg novega navede tudi stari naslov, da ga vemo črtati. Zlasti pa prosimo, da navede število, ki ga ima vsakdo pri naslovu; s tem nam znatno olajša delo. Snaha. Roman. Angleško spisala Mrs. Hungersdorf. (Dalje.) »Pripovedujte mi Itaj o svoji domovini, ^li so tam vsi mladi ljudje taki kot vi? \j svojem bistvu, namreč? Seznanila sem se z nekaterimi, pa jih ni bilo dovolj, da bi mogla po njih sklepati na vse. »Mislim, da mi vse irske ženske niso podobne. Ne, ne, nekatere izmed njih so res prav lepe. Ko sem bila pri teti Anastaziji, sem prišla večkrat z mladimi ljudmi v do-tiko. Poznala sem tudi več dijakov. Bili so mi prav všeč, in tudi mene so imeli radi." „To je pa čudno," jo je podražila voj-vodinja. „Ali pa to gotovo veste?" „0 nekaterih prav gotovo. Trije so prihajali prav pogosto k teti na obisk; vsaj trdili so, da prihajo zaradi nje, dasi skoraj niso izgovorili besedice ž njo in so se vedno veselili, kadar je odšla popoldne spat. Ampak končno je bilo vendarle tega preveč. Pokradli so mi vse rokavice in trakove, in konec pesmi je bil ta, da so v enem tednu vsi trije zaprosili mojo roko. In pri tem so se stepli. K sreči je prišel takrat stric Besam 'n me je vzel seboj na farmo Mangle. Ondi sem spoznala Geoffrejfa," je končala z žarkim nasmehom. „Ako so oni dijaki povzročili, da ste se preselili na farmo Mangle, tedaj se jim ima Geoffrey zahvaliti več, kot bi jim mogel Kdaj povrniti," je dejala vojvodinja dvorijivo. »Posetiti me morate prav kmalu, ljubi otrok. Stara žena sem in giem redkokdaj z doma, fazun če moj sin to izrecno želi. Pridite naslednji četrtek. V naši stari hiši najdete gotovo^ marsikaj, kar vam bo delalo veselje." »Ce se smem zabavati z vami, mi ni treba drugega veselja," je odgovorila Mona prijazno. . »Pridite torej prav zgodaj. Sedaj oa pojdite plesat z gospodom Darlingom. Že nekaj časa me gleda tako jezno, kakor da °',me hotel pojesti. Ali je mlada deklica v ¦rožnati obleki njegova sestra?" „. »Da, to je Doatie Darlingova, nevesta Nicholasa." ¦ »Kaj, za božjo voljo, ste govorili s tare damo," se je jezil Nelly Darling ves ^zdražen, medtem ko je vodil Mono v dvorano. »Trajalo je komaj dvajset minut." »Kaj, dvajset minuti? Biti mora resnično zanimivejše, kot si more človek misliti, ker vam je čas tako hitro potekel. »Bila je izredno ljubezniva do mene in me je povabila, naj jo posetim v četrtek." »Potem ste si takoj na prvi mah pri- dobili njeno naklonjenost," je vzkliknil Nelly. »Ob četrtkih sprejema namreč njena svitlost samo svoje izvoljence." »Glejte, kako zamišljen je Nicholas," je dejala Mona potem, ko sta prenehala s plesom. »Gotovo misli zopet na strašno pravdo," je odvrnil dobri Nelly. »Pojdiva k njemu!" »Pustite, naj grem sama k njemu," je rekla Mona hitro. »Jaz vera bolje, kako treba govoriti ž njim." XVI. V kratkem času se je Moni resnično posrečilo, da je prepodila mračni oblak s čela svojega svaka. Imel jo je zelo rad; njene sočutne besede so mu bile v tolažbo . . . Mahoma pa se je zdrznil, ko je zagledal pred seboj visokega, mladega moža; bil je Pavel Rodney. Avstralec se je hladno naklonil, in sir Nicholas je odzravil uljudno, toda takisto mrzlo. »Upam, da me niste pozabili, gospa Rodneyeva. Ali bi hoteli plesati z menoj?" In njegove črne oči so se zazrle vanjo. »Ne, nisem vas pozabila." Mona je stopila korak nazaj in je boječe pogledala Nicholasa. „Le pleši, ljuba Mona," je dejal hitro. Svaku na ljubo je položila svojo roko na ramo Avstralca. In trenutek pozneje sta se vrtela v dvorani mimo Geoffreya, ki ju je videl plesati. »Kaj pomenja to, Nicholas?" je vprašal Geoffrey svojega brata, ki je zopet vfes mračen slonel ob steni. »Kako more pozabiti Mona na vse ozire ter plesati s tem človekom? Stal si poleg, pa nisi tega za-branil?" »Pomiri se, ljubi moj," je odgovoril Nicholas s čudnim nasmehom; „jaz sem vzpodbudil Mono, naj pleše ž njim. Oprosti mi, toda bilo bi mi jako neprijetno, če bi ljudje videli, da nisem uljuden do človeka, ki goji nado, da mi pokaže vrata. Saj je prav mogoče, da se mu uresniči ta nada, zato pa je bolje, da Mona pleše ž njim. Naj vidijo ljudje, da se ga vkljub temu ne bojimo." »Ampak bilo bi mi ljubše, da si tiisi izbral baš Mone. Ne maram, da pleše Mona s tvojim sovražnikom," je vztrajal Geoffrey. »Saj ni moj sovražnik. Kakor vse kaže, je Pavel Rodney naš bratranec. Naša od- vetnika Parkins in Sloo sta dognala, da so njegov krstni list in vse druge njegove listine v najlepšem redu; in razume se, da ima vsakdo pravico zahtevati, kar mu gre po pravici. On ima pač dovolj vzroka sovražiti mene, ne pa narobe ..." štev. 19 TEDENSKE SLIKE Stran 215 Donašanje živil našim četam v tirolskih Dolomitih. Ogromen laški top, ki je obtičal v zasneženem gozdu na tirolski fronti ter so ga našli naši oddelki. Ko je Mona menila, da je dovolj plesala s .sovražnikom familije', se je ustavila pri vhodu v zimski vrt. Toda predno je še mogla razmisliti, kako bi se ga oprostila, jo je odvedel Pavel Rodney skozi vrata v rastlinjak Odkar je položila Mona roko na njegovo ramo, skoraj ni izpregovoril nobene besede več; mlada gospa je bila tega vesela, ker je ni bila volja govoriti ž njim. »Ali so tudi vas že naučili, sovražiti me?" je izpregovoril sedaj. »Ničesar me niso naučili," je odgovorila dostojanstveno, »v Rodney Towersu ne govore o Vas, vsaj nepri azno ne." Gledala je predse, ker se je skora bala tega strastnega mladega moža. »Zakaj me ne pogledate?... Zaničujete me!" je vzkliknil vedno bolj razburjen. »Čemu bi vas zaničevala?" je vprašala počasi ter se ozrla vanj. »Menil sem zaradi pravde," je odgovoril v zadregi. „Ampak, kaj sem zaradi tega zaslužil grajo?" »Saj vas nihče ne graja, dasi je seveda bridko za nas, ker se Nicholasu hudo godi." »Tudi drugim se. godi hudo," je odgovoril Avstralec mračno. „Morda so dotičniki sami krivi svoje nesreče. Nicholas pa ni storil nič slabega. Vedno je dober in prijazen, o nikomur ne misli slabo in ne želi nobenemu človeku nič zlega." »Niti meni ne?" je vprašal s trpkim nasmehom. »Niti vam ne," je odgovorila resno. „A1i kaj pa hočete od mene? Kaj naj storim?" je vprašal burno. „Mari naj se vsemu odpovem? Naslovu, posestvu odličnemu stališču? ... To je več kot morete zahtevati od koga." „Da, res, mnogo več!" je vzdihniia Mona brepupno. »Prav imate, je nadaljeval vedno bolj razdražen, „tega bi nihče ne storil! Odreči se tej sijajni nadi... tej krasni špekulaciji!" Mahoma se je zdrznil. Mona ga je začudena pogledala. Toda zopet se je zavedel in je nadaljeval: „In ker se nočem odpovedati svojim opravičenim zahtevam, me sovražite in zaničujete?" „Ne, ne, toda gotovo je, da bi gojila prijaznejša čustva do vas, ko bi ne bili krivi naše nesreče." „Naše? Kaj ste morda identični s temi Rodneyevimi? Tako malo ste jim slični, kakor golob jastrebu. Kako ste sploh zašli v to gnezdo? — In če bi se odpovedal vsemu, ali bi potem lepše mislili o meni, ali bi vam bil potem ljubši? Res, majhno nadomestilo bi bilo to! ... Pa vendar, ne vem, ... ko bi gotovo vedel, da bi vam bil potem spomin name milši . . ." umolknil je in si popravil lase iz čela. „Zakaj niste ostali v Avstraliji!" je vzkliknila Mona nekoliko razburjena. »Bogati ste, tam je vaša domovina. Vse svoje življenje ste prebili brez naslova, brez vsega onega, kar pomenja Nicholasu življensko srečo. Vsega tega nič ne pogrešate, pa ste vendar prišli semkaj, da skalite naš mir in nas onesrečite." „Vas ne," je odgovoril Pavel Rodney hitro. »Kaj vas briga? Niti vinarja ne vzamem iz vašega žepa. Vaš mož," je pripomnil porogljivo — »ima že svoje na varnem, vas ne bom onesrečiL" »Ne? Pač, pač," je trdila Mona. „Kaj mislite, da morem biti srečna, če so v obupu oni, ki jih ljubim?" In oči so se jej zasolzile, »Veliko srce morate imeti, ako je v njem prostora za vse . . . Koga pa mislite z onimi, ki jih ljubite? Vendar ne lady Rodneyeve? Zaradi nje vsekakor niste neprijazni z menoj!" »Motite se, saj nisem imela namena biti neprijazna do vas. Samo Nicholas se mi tako nepopisno smili, ker ga imam rada." „Ali je to res? Potem bom smatral, njega za bogatejšega, četudi bi mi dali naslov, posestvo in vse, kar ima sedaj on." Mona ni vedela na to kaj odgovoriti »Ubogi Nicholas," je samo vzdihniia, „uboga mala Doatie!" „Sicer pa govorite, kakor da je moja zmaga že dobljena. V resnici pa je še vedno mogoče, da dobi pravdo on, in jo izgubim jaz." „Iz srca želim, da bi bilo tako!" »Jako ljubeznivo," je odvrnil hladno. „V splošnem pa se mi zdi, da imam jaz več upanja." „Bojim se, da imate prav ... Oh, zakaj ste sploh prišli sem?" „Veseli me, da sem storil to: tako'sem vsaj vas spoznal. Spomin na vas ostane vedno moja last, ki mi je ne more nihče ugrabiti . . . Skušajte vsaj, da me ne boste sovražili," je dejal čez nekaj časa proseče in s pridušenim glasom ter jej je stisnil roko, da jo je skoraj bolelo. Strastno ob- čudovanje njene lepote in čistote ga je docela prevzelo. Mona se e zbudila iz 3vo]ih misli, k' so bile pri Nicholasu in njegovi nevesti. »Verjemite, da vas ne sovražim," je odgovorila krotko, prav gotovo, da ne. Ampak bojim se vas." Stran 216 TEDENSKE SLIKE štev. 19 Bapaume, glavna cesta, zdaj zopet v francoski oblasti, a tik pred novo nemško fronto. Taktično umikanje nemške fronte: Bapaume, mesto na angleško-francoski fronti, ki so ga Nemci prostovoljno izpraznili. Sedaj je nekdo stopil v rastlinjak. ' Rodney je izpustil Monino roko in se je okrenil; videl je, da je lady Rodneyeva. „Vaš mož vas pogreša," je dejala le-denomrzlo Moni. „Bolje bi storili, da greste j{ njemu. To ni kraj za vas . . ." Ne da bi pogledala z enim samim pogledom Avstralca, je odšumela dalje ter ju je pustila sama. Pavel Rodney se je tiho zasmejal. „Kdor se povišuje, bo ponižan," je vzkliknil zasmehljivo. „Iti moram sedaj. Lahko noč!" je rekla Mona hladno in uljudno. Spremil jo je do vrat rastlinjaka. „Voj-voda Lauerdalski, ki je stal z nekaterimi gospodi v bližini, je pristopil ter jej je galantno ponudil roko, da jo vede do voza. Lady Rodneyeva pa se je morala zadovoljiti s spremstvom svojega sina. To je bilo za Mono veliko zmagoslavje; toda mlada gospa je mislila samo na žalostno usodo Nicholasa in Dorothy. Ali res ni možno zadržati nesreče? Ako niso našli nečaka stare Elspothe v Sydneyu, ali pa če ne ve ničesar poročati o izgubljeni oporoki, tedaj je postala stvar brezupna. XVII. Bilo je v jutru po balu lady Chetwoo dove; v Rodney Towersu se je zbrala vsa družba pri zajutreku ter so bili vsi zidane volje, dasi je lilo zunaj kakor iz škafa. Pričakovali so poštnega sla, ki je prišel včasih prav zgodaj, včasih pa šele jedva ob pol enajstih. Dokler ga ni bilo, so bili vsi člani družine polni napetega pričakovanja. „Kar vesela sem, če sla ni pred čajem," ]8 dejala Doatie. „Kadar ima vsak svoj strašni časopis, vse onemi, in vsakdo smatra za veliko žrtev, če mora odgovoriti na uljiidno vprašanje vsaj z da ali ne. Le poglejte, kako prijetno je danes ... Oh, prezgodaj sem hvalila," je končala, ko je vstopil sluga z velikim kupom časnikov in pisem. „Že zopet tako pozno, Charles,'' je dejal sir Nicholas. i,Da, sir Nicholas, stari pismonša ima Putiko v nogah, pa ne more hitro hoditi." Kmalu so se vsi zatopili v čitanje pisem, ^'r Nicholas je prebral dve pismi in odprl Potem tretje. Komaj je preletel par vrst, ko se je zmračil njegov obraz. Nehote je zmečkal pismo in trudoma je zadržal bolesten vzklik. Trenotek pozneje pa se je zopet opomogel, lahno se je nasmehnil ter prosil oproščenja, ker se odstrani, češ da ima pisati par pisem. Hitro je odšel v svojo sobo. Nihče ni ničesar opazil razun Doatie, ki je prebledela^ in prestrašena pogledala Geoffreya. Ker je bil zajutrek končan pravzaprav že pred prihodom pismonoše, se je razkro- pila gospoda na vse strani. Geoffrey je šel k Nicholasu ... Ko je stopil žalosten in potrt uro pozneje iz njegove sobe, je naletel v koridoru na Doatie, ki je hodila pred vrati nemirno semintja. Njen sicer veseli in živahni obrazek je bil bled in prepaden, ustnice so se jej tresle. „Ali ne smem izpregovoriti samo par besed z Nicholasem," je prosila. Tedaj pa jo je že poklical Nicholas. „Prosim te, ne prihajaj mi preblizu, lažje ti povem, ako te ne vidim," je dejal otožno. Žalostna in solznih oči je obstala Do-rothy in položila roko na bližnji naslanjač. Njen zaročenec pa je stopil k oknu. Šele po dolgem samozatajevanju je mogel začeti: „Našli so nečaka stare Elspothe . . . V Sidneyu ... V hiši Pavla Rodneya. V njegovi službi je." „Ali res? je vzkliknila Doatie in sklenila roke. „In?" „Pravi, da ne ve ničesar o oporoki. Trdi, da ničesar ne ve . . . Jaz pa mislim, da je podkupljen. Toda kaj nam še preostaja ? Prav gotovo mislim, da ve ta nečak Warden kaj več. Kako je našel Pavla Rod-neya? Dognano je, da je bila Elspotha do svoje smrti z mojim stricem v zvezi. Morda je poslala svojega nečaka Wardena v Avstralijo z oporoko, ki jo je imela ona spravljeno. Če je tako, potem so jo gotovo že davno sežgali ali kako drugače uničili. Odvetnik Parkins je ves obupan." »Grozno," je vzkliknila Dorothy. „Am-pak tako hudo ni kakor smrt ali sramota." „Zame pomenja to smrt," je odgovoril tiho, „ker izgubim tudi tebe." „Nicholas!" je vzkliknila, „kako moreš reči kaj takega?" ,,Poslušaj me," se je strastno obrnil k njej, „če podležem v tej bitki, in vse kaže, da se zgodi to — tedaj sem uničen, moji dohodki bodo znašali samo sedem tisoč kron na leto. Naslov izgubim in posestvo. Kaj je ta beraški dohodek za človeka, ki sta vzgojena tako kot midva? Končati se mora vse med nama, pozabiti morava, da sva si bila več kot prijatelja." (Dalje prih.) štev. 19 TEDENSKE SLIKE Stran 217 Z nemške fronte na zapadu: Nemški vojaki gasijo gorečo vas, ki jo je uigal sovražni topovski ogenj. S francoske fronte: V mestu Lensu, kjer so v bližini premogovniki, je vojna napravila ogromno škode. Usmilite se vdov in sirot padlih junakov! Največja bitka svetovne ( vojne. že nekaj tednov divja in besni na francosko-belgijski-nemški fronti bitka, ki jo nemško štabno poročilo imenuje največjo tekom svetovne vojne. Ogromna, doslej še ne videna francoska in angleška ofenziva je v polnem teku. Po bitkah za Verdun in na Somi so Nemci spočetka aprila t. 1. prostovoljno izpraznili del zasedenega francoskega ozemlja. Francozi zasedli porušena mesta Bapaume, Percune, Roy in Noyon, a poprej so Nemci njih okolico daleč naokoli izpremenili v puščavo. Francozi so takoj pritisnili za Nemci in razvnela se je silna bitka ob Arrasu, na reki Aisne, severno Remeša in končno ob celi fronti v Champagni. Bitka za Arrasom je v grozoti in ljutosti presegla vse dosedanje. Nikdar in nikjer se ni borilo toliko topov, letal, tankov in moštva kakor ob Arrasu. Bitka je trajala šest dni brez pre- Stanka. Angkži so dosegli le delne uspehe ker nemška nova frorita se je umaknila od Arrasa le za 5 do 8 km za prejšnjo svojo črto. Toda boj se nadaljuje. Angleži mečejo na bojišče vedno nove rezerve, žrtvujejo velike armade ter imajo strašne žrtve. Bitka ob Aisni se je začela s peklensko kanonado dne 16. aprila, nakar so naskočile francoske mase Nemce. Na fronti 40 km goni general Nivelle vedno nove irancoske trume na napad. Od Soupira do Bethenyja divja boj neprestano in se širi vedno bolj na nemško plat. Francozi in Nemci se ne bore le za prvo črto, nego gre za vse, torej za predor na globoko in široko. Boj omahuje sem in tja; danes napredujejo Francozi, jutri jih vržejo Nemci nazaj, a bitka divja dalje in dalje vedno besneje. Doslej se francoskim predor ni posrečil in ob Aisni leže celi kupi francoskih mrtvecev in ranjencev. Seveda tudi Nemci niso brez izdatnih izgub na moštvu, topovih, letaliH i. dr. Na obeh straneh je bilo tudi mnogo zajetih, Boj pa se je razširil tudi na jug od Prunaya in Auberia preko vse vinorodne Champagne. Vse je v plamenih; porušena so cela mesta, izginile so cele vasi, cerkve leže v razvalinah in škoda je velikanska. Velika, stara, krasna mesta Arras, Saint Quentin, Soissons in Remes s svojimi divni-mi srednjeveškimi stavbami so grozno trpela. Toda Angleži in Francozi, ki jih podpirajo tudi čete Rusov, Avstralcev in AfriČa; nov, še ne odnehajo. Nemci imajo na tej fronti zdaj najhujše tedne vse dosedanje vojne. Njih trpljenje je nepopisno, a tudi njihova vztrajnost je nezaslišana. Človeku se zdi, da se ponavljajo juuaštva in grozote Homerjeve „Ilijade" in Nibelunške pesmi; Naše slike kažejo nekatera mesta in vasi s tega največjega bojišča svetovne vojne. Mirovno vprašanje. Upanje, da ruski socijalisti vržejo sedanjo rusko vlado in se polaste vse oblasti sami, da odstranijo ministre Lvova, Milju' kova in druge, se ni izpolnilo, pač pa r stopil v ministrstvo vodja ruskih socijalniH demokratov, dr. Plehanov, ki je pa odločefl sovražnik nemškega militarizma in zahtevi da se vojna nadaljuje. stran 218 TEDENSKE SLIKE štev. 19 Iz Gavranovega lesa na fronti pri Verdunu, kjer so bili hudi boji s Francozi: Uničen gozd in v njem strelski jarki. Vojna je uničila lia Francoskem tudi Argonski gozd, kjer so nemški zakopi. K angleško-francoski ofenzivi; Popolnoma uničen s cementom zgrajen strelski jarek ob Mozi. Tudi ruski justični minister Herenskij, stoji sredi med socijalisti in meščani ter „i izrazit socijalni demokrat, deluje za mir le pod pogojem, da se Nemčija odpove vsakršni odškodnini, da se sprejme mirovni pfogram Wilsonov, t. j. da se onemogoči vsaka nova vojna za bodočnost in enkrat za vselej. Danski, švicarski, araerikanskj, španski in nordijski socijalisti se zdaj trudijo, da bi se sestal v Štokholmu ali kje drugje mednarodni kongres socijalistvov, ki bi določili mirovne pogoje. To težnjo podpirajo tudi nemški in avstro-ogrski socijalisti. Toda ker hočejo Rusi (Kerenskij in tovariši) proglasiti avtonomijo in narodno neodvisnost poljskega, armenskega in finskega ter morda ukrajinskega naroda, zahteva ruska vlada, da store isto Nemčija, Avstro-Ogrska in Turčija glede svojih narodov, predno se more go-voritj dalje. Niti Rusi nočejo ničesar slišati o posebnem miru, ki bi se sklenil le z Rusijo, nego zahtevajo vse ententne države, da se ali sklene splošni mednarodni mir ali pa naj se vojna nadaljuje do končne odločitve. Ponudba miru, ki sta jo stavili Nemčija in Avstrija Rusiji, torej ne zadostuje, nego se zahteva, da se centralni državi izjavita jasno Slede mirovnih pogojev z ozirom na vse ententne države. .. Glavna ovira miru gotovo ni več Ru-^'ja, nego — Anglija. Angleška vlada je Pač le iz strahu, da bi se mogla Rusija ^ntenti izneveriti, pridobila za vojno proti •centralnim državam še Ameriko. In kakor čuje, hoče zdaj Anglija, da pošljeta v tvropo svoje vojske tudi Kitajska in Japonska. Vsekakor je dobro, da se je mirovno •Prašanje sploh začelo obravnavati. Vse dr-^ve na svetu si žele miru, zato je upati, ^ se miroljubnim posredovalcem posreči ^oseči resna mirovna pogajanja v doglednem Slike iz Rnsije. Vesti iz Rusije. Glede vesti iz Rusije moramo biti zelo nezaupni. Razna razburljiva poročila velikih listov so se i2 kazala kot debele židovske laži. Iz Petrograda poroča le ruska vlada, drug nihče: zato so „ruska" poročila iz bvedije in drugod naravnost izmišljena. V prvih dneh revolucije so bile ruske meje 14 dni za vse, za uradne in privatne vesti popolnoma zaprte. VB8&id|(SttWI>febM§J^3ma ptnJ^P<9$^-!a$flHs*i[ihp3JflBiefiBp9ia&if9ti!(P 3