PoIetje.
,5^      ..j    ^^.                                           Po letu solnce gorkeje  sije
canjice,  še  rajše je  pa  zobljejo.
Po letu 80 dnevi najdaljši; zjutraj ob štirih Že gred6 pridni kmetovalci na delo in pozno zvečer se otroci še igrajo zunaj na prostem zraku. In kako prijetno je poletensko jutro! Komaj se začne svitati, že žvergolijo drobne ptičice po zraku in plavajo urne ribice po vodi, ter se radujejo in hvalijo svojega dobrotljivega stvarnika. Kumeno solnce vzhaja in razliva presvitle svoje žarke po verhovih visokih gorfi, pozneje po hribcih in naposled po vsej cvetočej planjavi. Eosa se sveti kot zlat6 in srebr6 po zelenej travi, po pisanih cveticab. in košatih drevesih. Pastirji vesele pesmice prepevaje žen(5 svoje črede na pašo. — Čez dan pa tudi solnce zmiraj hujše pripška. Tam po cvetočej loki se pode razno pisani metulji, po zraku plešejo mušice in druge krilate zaželke, po zemlji lazijo černi žnžki in skačejo lehkonoge kobilice. Okoli ži-vine na paši posedajo pastaričice in tresljajo z dolgimi repki. Iz germov in izpod vej drobč in gostolč male pevke svoje prijetne pesmice, nektere bolj tiho, nektere zopet glasneje, kakor se jim najbolje zdi. Vse živi, vse se giblje,
— 118 —
vse se vesell in slavi svojega stvarnika. Otroci veseli skakljajo po polji in travnikih ter si nabirajo raznih cvetlic. Tam pod unim drevesom na ze-lenem gričku sedijo dečki in deklice, pa si vežejo šopke in pleto venčike iz nježnih cvetlic, ki so si je natergali po cvetočej livadi. Kako lepo se poda venec iz modrih plavic k rumenim kitam nedolžne deklice! Prav je otroci, le nabirajte lepe cvetličice, ki so najlepši kinč in krasota nedolžne in vesele mla-dine. Tenajdražecvetlice so: nedolžnost, ponižnost ia žlahnostserca. Po letu pa tudi večkrat neb<5 otemnf, pridečejo se v soparai zrak temne megle in se združijo v sivo-čern oblak, ki preti s hudo nesrečo. Bliski švigajo, grom bobni, oblak verši in vrč. Že padajo debele težke kaplje; vse bežl pred ploho pod streho, pa je bilo tudi že na času, kajti že poka toča po strehah. Molitev, jok in stok je slišati v vsakej hiši, na vsakem pragu. Ni dolgo, in ves kraj je zagernjen z belim mertvaskim pertom. — Ves up je splaval ubogemu kmetovalcu po vodi; a on vendar povzdigne svoje misli proti Bogu in pravi: Bog je dal, Bog je vzel, iine Njegovo bodi hvaljeno na vške. — Čednosti pa, ki rastejo in cvetijo v dobrem človeškem serci, ne vstrašijo se nobenega viharja, marveč klijejo večno in nas spreinijo cel6 unkraj — našega groba. Poprimite se torej lepih čednosti in nabirajte si je, dokler je še dan!   Kedar pride noč, zastonj je bote iskali.
Le čednosti cvetličice
Naj lepšajo vam seržice.