828
IGNAC  KOPRIVEC, HIŠA  POD  VRHOM
Roman Ignaca Koprivca »Hiša pod vrhom«* je širokopotezno zasnovan: zaobsega široko časovno razdobje od klavrnih, depresivnih let pred drugo svetovno  vojno  do  vrtinčastih  dni  po osvoboditvi,  prikazuje  pa  celo vrsto
* Ignac Koprivec, Hiša pod vrhom. Knjižna polica. Državna založba Slovenije. Ljubljana 1957.
življenjskih usod slovenjegoriških hribov. Zanimivo je, da je doslej domala vsa kritika zamerila avtorju prav epsko razsežnost: pisatelj da naj bi opustil prva dva dela in zgostil pozornost na povojno obdobje, na čas novih idejnih opredelitev in pomembnih, moralno etičnih konfliktov. Alli bistvo epike je prav v tako rekoč neomejeno širokem zamahu; ta namreč skriva nekatere vabljive prednosti: pisatelj lahko v dolgi razvojni krivulji prikaže dušeslovno rast protagonistov v vsej zamotani dialektiki vzponov in padcev, zablod in spoznanj. Junaki so v nekem smislu bolj plastični: nikoli niso osamljeni in oddvojeni, ampak so prikazani v živem stiku z družbo, venomer so ujeti v mrežo odnosov s soljudmi in tako vedno na novo odkrivajo svoje dotlej še neznane karak-terne črte. In tudi družba ni togo, neogibno ozadje, ampak živ element, ki se nenehno zrcali v odnosih med ljudmi. Se ena simpatična poteza je značilna za epiko: v njej so spodrezane korenine tisti morebitni narcisoidni zagledanosti v osrednjega junaka; v pravi epiki ne raste dejanje iz interesnega območja enega akterja, ampak so vse osebe zdaj v prvem, zdaj v drugem ali tretjem planu. Vendar: epik mora imeti izrazit smisel za karakterno indivi-dualizacijo in suveren pregled nad razčlenjeno pripovedno gmoto.
Če skušamo preceniti, kako je Koprivec izkoristil epske elemente, potem velja zapisati dve kritični pripombi:
Koprivčeva pisateljska pozornost je včasih nesmotrna in neenakomerno porazdeljena: nekatera življenjska fakta zelo skrbno, verno, z domala kro-nistično prizadevnostjo beleži, drugim, odločilno prelomnim momentom pa se izmakne ali pa jih tako1 medlo nakaže, da smo v zadregi, od kod iznenada tako pomembni premiki in metamorfoze. Tako je odmerjeno nekaterim epi-zodnim prizorom v prvem delu (n.pr. izsiljeni in nekam stereotipno opisani kompleks Tunekove erotične zablode) preveč prostora, osrednjemu vojnemu obdobju pa odločno premalo, saj je tedaj prišlo med njegovimi ljudmi do korenitih duševnih pretresov, do pomembnih spoznanj in odločitev in nemalokrat do povsem novega življenjskega pogleda.
Druga šibka stran je psihološko neutemeljena dejavnost junakov: Ko-privčevi akterji so največkrat prepričljivi v posameznih situacijah, gledano z vidika celote pa jih vidimo pogostoma v tako nasprotujočih dušeslovnih legali, da se zavoljo teh notranjih diskrepanc liki nalomijo'. Res je: vsak človek raste in se razvija v zapletenih krivuljah, vendar je to vedno on sam in nihče drug; pri vsakem človeku lahko govorimo o specifično njegovem življenjskem stilu; vsak nenavadni preobrat je vendarle pogojen nekje globoko v mentalnih osnovah. Pri Koprivcu smo večkrat začudeni, ker pridejo osebe v opreko s svojo psihološko dispozicijo in svojo globljo naravo; tako smo n. pr presenečeni, ko zvemo, da Nanika ne ljubi Tuneka, čeprav poprej iz vsakega njenega giba diha ljubezensko koprnenje do njega, prav tako nam je popolnoma nerazumljivo, zakaj se tako iznenada navdušuje za partizane, saj je vse njeno življenjsko hotenje nasprotujoče narodnoosvobodilnemu gibanju; ne vemo, zakaj se Tunek ogreva zdaj za Nemce zdaj za partizane zdaj za zadrugo. Vendar je treba povedati, da je navkljub vsemu le uspelo pisatelju podčrtati nekatere bistvene individualne poteze osrednjih dveh junakov, tako da imamo dovolj nazoren vtis o njunih značajih. Šibkeje je z drugimi osebami; dasi jih nastopa cela galerija, so karakterno neiz-diferencirane; Koprivcu se ni posrečilo podčrtati tistih drobnih individualnih
829
potez, ki ločijo človeka od človeka. Večkrat skuša označiti osebe s povsem zunanjimi efekti; tak primer je kovač Bračič, s katerim je imel pisatelj večje pretenzije, pa je le-ta navkljub krepkemu vpitju in čudno hipnotičnemu vplivu na vaško srenjo kaj revna figura.
Moč Koprivčevega pisateljskega peresa je v poustvarjanju življenjske atmosfere; impresivno so podani tisti kruti socialni pogoji, ki potisnejo človeka v zlo in nasilje, ga oropajo človeškega dostojanstva in vzburkajo ani-malične strasti. Sugestivno je orisan pohlep po zemlji, ki je domala izenačena s pojmom sreče in ki usodno vozla življenjske usode. Prav tako so nazorno opisani konflikti nove ljudske oblasti, še neizkušene v upravnih prijemih, in vaškega proletariata, socialno neprebujenega in vsega zagledanega v zemljo; Koprivcu je treba priznati ustvarjalni pogum, saj se je lotil tudi skelečih mest naših polpreteklih dni; doslej so pisatelji največkrat konstruirali blago sožitje vseh naprednih sil na vasi.
Koprivec ima močan občutek za tisto drobno tragiko, ki je je polno vsako življenje; naj omenim samo prizor, ko na veselici tako grobo človeško ponižajo Tunekove. Tragike poln je tudi poslednji prizor, le da se zdi premalo podprt. Sicer pa sta tudi obe osrednji osebi po svoje tragični: obe usodno propadeta navzlic individualno dovolj poštenemu hotenju.
Potrebno je zapisati še besedo o Koprivčevem stilu; le-ta je vse prepogosto iskan, narejen, bizaren, neorganičen. Ne bi hotel morda filološko cepi-dlačiti, treba pa je opozoriti, da jezik in slog nista mrtev instrument, ampak živ organ, vedno močno zanesljiv znak umetniške moči. Pri Koprivcu je opaziti usodno napako, značilno sicer za dobršen del našega tako imenovanega socialnega realizma, pa posebej očitno pri njem: namesto da bi z notranjo napetostjo pričaral dinamiko, jo skuša doseči s cenenimi zunanjimi pomagali: s krčevitimi, burnimi, eksplozivnimi izrazi. Nekaj primerov! »Odrinil ga je, postavil svoja velika stopala v izbo, zatreščil vrata in nekaj hipov zabodeno gledal izpod senčnika svoje sajaste kape po izbi.« — »Z drobnimi očmi je svetil po izbi in se smejal čez škrbave čeljusti.« — »Kovač je za-strigel z mesnatimi uhlji,« — »Njegove nesramne oči so se režeče uprle vanjo./, — »Primera mu je porinila nasmeh v mustače.« — »Pod lobanjo mu je žarelo vprašanje, kaj je pripeljalo kovača.« — »Kovačev dolgi vrat se je po zversko stezal naprej.« — »Zaklestil je z glavo pred seboj in se ji sklonjen bližal.« — »Obraz mu je pomrknil, ko je zaškripal: ,Kličem te, Ti, hudič, pa ležeš počasi kot pod nož ...'« — »Naniki je globok vzdih razrinil prsi.« — »S tesnobo v prsih je poslušal njegovo sopenje in zamolklo škripanje njegovega gol-tanca.« — »Še velike jajčaste oči, ki so se mu privoščljivo režale, kakor da bi videl tiste kaplje znoja, ki so se nabirale Tuneku nad čelom, so se počasi premikale.« Tako neestetsko pisanje pelje v nujen pisateljski brodolom; spomniti se je treba samo Kodra in kodrovščine ...
Ali kljub vsemu: najboljše strani romana in pošten odnos do pisateljskega dela, ki ga je vseskozi čutiti v delu, pričajo, da je Koprivec na pravi poti razvoja in da smemo od njega pričakovati še pomembnejših pripovednih del.
Marjan   Brezovar
830