GLASILO SOCIALISTIČNE ZVEZE DELOVNEGA LJVDSTVA OBČINE VELENJE ČASOPIS JE IZHAJAL KOT »RUDAR«, GLASILO DELOVNEGA KOLEKTIVA RUDNIKA LIGNITA VELENJE. — OD 1. MAJA 1965 DALJE GA IZDAJA OBČINSKI ODBOR SZDL VELENJE. GLAVNI IN ODGOVORNI UREDNIK LJUBAN NARAKS TEHNIČNI UREDNIK IVAN FIJAVJ 16. junij 1966 — LETO II. ŠT. 11 (29) CENA 30 NOVIH PAR ALI 30 STARIH DIN POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI Delo krajevnega odbora RAZGLEDNA PLOŠČAD NAD ŠOŠTANJEM SZDL Šoštanj je zaživelo ZADNJE LETO KRAJEVNA ORGANIZACIJA SOCIALISTIČNE ZVEZE V ŠOŠTANJU NI DOSEGLA ZADOVOLJIVIH REZULTATOV. POSAMEZNI ČLANI KRAJEVNEGA ODBORA SO BILI PREMALO DELAVNI. TAKO JE DELO SLONELO LE NA NEKATERIH, KI PA KLJUB PRIZADEVANJU NISO BILI KOS POSTAVLJENIM NALOGAM. VSE TO JE NAREKOVALO, DA SO MORALI KRAJEVNO ORGANIZACIJO UTRDITI, ZAMENJATI NEDELAVNE ČLANE ODBORA TER POSTAVITI REALEN PLAN DELA, DA BO SOCIALISTIČNA ZVEZA V ŠOŠTANJU PONOVNO ZAŽIVELA. V ŽELJI, DA BODO LAHKO VSI ČLANI SOCIALISTIČNE ZVEZE IZ ŠOŠTANJA SODELOVALI PRI URESNIČITVI ZAČRTA~NIH NALOG, OBJAVLJAMO V CELOTI PROGRAM DELA, KI GA JE SPREJEL NA SEJI, DNE 30. MAJA LETOS KRAJEVNI ODBOR SZDL. Program dela KO SZDL Šoštanj za leto 1966 Obseg in pomembnost nalog, ki jih je nakazal zadnji kongres SZDL Slovenije ter množica konkretnih družbeno-političnih in gospodarskih nalog na področju mesta, terja od Krajevni odbor se bo zavzemal organizacije SZDL takšne organfza- za čim neposrednejše sodelovanje m rijskie oblike in metode dela s ka- uspešno delovanje z organizacijami uspešno vključevanje članstva v izvrševanje nalog, ki imajo značaj splošne koristi za.kraj in prebivalce. Ifrimi bi najučinkoviteje pritegnila rse subjektivne sile in jih ob iniciativi in usmerjevalni nalogi Socialistične zveze vključilo v uresničeva-ije vseh preti stoječih nalog. Predvideni program dela naj bi lližil kot orientacija in vzpodbuda Umotmo in učinkovito delo. ! ORGANIZACIJSKE NALOGE 1. Najti ustrezne prijeine za kon-.'daci jo KO SZDL predvsem za za- Snovitev polnoštevilne udeležbe anov na sejah. S tem bi bilo zago-invljeno kolektivno iin vzajemno obravnavanje in odločanje o vseh pomembnejših vprašanjih, problemih iD nalogah. Le tako bo lahko KO SZDL resnični pobudnik pri snovanja in usmerjevalec pri izvrševanju vseh družbeno-političnih in gospodarskih nalog na področju mesta. 2. Za zagotovitev rednega pobiranja članarine je nujno dopolniti se-stav uličnih poverjenikov ,s člani, ki bodo zavestno opravljali to nalogo. 3. S .'sodelovanjem poverjenikov je potrebno ugotoviti točno številčno stanje članstva ter odstotek volivcev včlanjenih v članstvo SZDL. 4. Pridobivanje novih članov v Jlanstvo SZDL bo za KO pomembna in stalna naloga. To nalogo bodo (pravijali uliični poverjeniki vzporedno s pobiranjem članarine, ob vsestranski pomoči in sodelovanju vseli članov krajevnega odbora. t >RUŽBENO-POLITIČNE NALOGE 5. Preko javnih sredstev za informacijo in obveščanje ter drugih oblik. bo KO tekoče obveščal člane SZDL o vseh pomembnejših problemih in nalogah iz področja mesta ter mnenjih in predlogih ter zaključkih KO SZDL z osnovnim namenom pridobiti1 mnenje članov in njih pripravljenost za sodelovanje pri reševanju in izvrševanju nalog. Neposredni stiki članov KO s člani 'tl)L naj okrepijo prizadevanja za in društvi, ki delujejo v Šoštanju. 7. Zavzemal se bo tudi za trdnejše sodelovanje z odborom krajevne skupnosti, dajal vzpodbude in predloge za uspešnejše reševanje in izvrševanje nalog, ki spadajo v jrri-stojnost in dolžnost odbora krajevne skupnosti. Predlogi naj bi se konkretizirali na skupnih sejali KO SZDL in odbora krajevne skupnosti. KO SZDL bo usmerjal člane in delovne organizacije, da z delovnimi in denarnimi prispevki prispevajo k hitrejšemu urejevanju komunalnih naprav za lepši izgled mesta. V imenu članov SZDL Šoštanj, se bo zavzemal za smotrno vlaganje sredstev v to področje. 8. KO SZDL bo kritično preverjal izvrševanje nalog in sklepov sprejetih na sejah. Turistično društvo Šoštanj bo uredilo razgledno točko pri ruševinah Pustega gradu nad Šoštanjem. Okolico, kjer stoje ruševine starega gradu, so očistili šoštanjski taborniki. Ostala težja očiščevalna dela pri ruševinah pa je društvo opravilo s pomočjo najetih delavcev . Tako so splanirali teren Za ploščad, napravili zid in pripravili, da bodo na obstoječih zidovih naredili betonsko ploščo, s katere bo lep razgled po šaleški dolini. Ob spodnjih ruševinah gradu pa nameravajo postaviti okolju primerno okrepčevalnico. Takšnih ruševin starega gradu s stolpom je v Sloveniji zelo malo. Zato spadajo ruševine šoštanjskega Pustega gradu v I. kategorijo spomeniškega varstva. Na ruševinah stolpa je zanimiva odprtina okna, ki je grajena v romanskem stilu in predstavlja zgodovinsko vrednost. V tem stilu je grajena tudi še dobro ohranjena odprtina vrat na stolpu. Ta redkost kaže, da je ruševina gradu med najstarejšimi v naši okolici. Iz Šoštanja bodo do Pustega gradu uredili peš poti in postavili klopi, tako da bodo obiskovalci lahko brez večjega napora prišli do razgledne plošče. Turistično društvo bo v turističnem tednu od 22. do 29. julija letos dalo poseben poudarek propagandi in bodo v ta namen izdelali spominske značke, kolekcijo razglednic, prospekt za Šoštanj in okolico in okrasili mesto s cvetjem na oknih. Prizadevne gojitelje cvetja bodo tudi nagradili. Praznovanje 22. julija, Dneva vstaje slovenskega naroda, bodo vključili v turistični teden, bodo v Šoštanju vrstile razstave, športne in kulturne prireditve. Svečano pa bodo proslavili 40-Ietnico obstoja delavske godbe »Zarja« iz Šoštanja, na kateri bosta sodelovali še dve godbi iz Avstrije in 10 godb na pihala iz ostalih krajev Slovenije. Turistični delavci v Šoštanju bodo z razpoložljivimi finančnimi sredstvi olepšali svoje mesto. Vendar pa rabijo še vedno izdatno pomoč lokalnih gospodarskih organizacij in družbene skupnosti, da bodo olepšali mesto in da bo dobila šaleška dolina nov turistični objekt z izredno privlačno okolico nad samim šoštanjea*. M. V. Na sliki: Šoštanj, mesto ob Paki, ki ga bodo letos še olepšali. Proslava občinskega praznika bo v Pesju 31. MAJA 1966 STA SE ZBORA OBČINSKE SKUPŠČINE SESTALA ZARADI OBRAVNAVE IN ODLOČANJA O NEKATERIH TRENUTNO NAJVAŽNEJŠIH PROBLEMIH V OBČINI. NA SEJI SO ODBORNIKI NAJPREJ OBRAVNAVALI ANALIZO RAZVOJA OBČINE V LANSKEM LETU IN OCENO NJENIH RAZVOJNIH MOŽNOSTI GOSPODARSTVA IN DRUŽBENIH SLUŽB V NAŠI OBČINI V LETOŠNJEM LETU. OMENJENO ANALIZO IN OCENO JE NAŠ LIST V CELOTI OBJAVIL V SVOJI PRVOMAJSKI ŠTEVILKI. mičnega kombinata Velenje. O tem je na seji poročal član likridacijske-ga odbora tov. Viljem Koren, diplomirani pravnik. Povedal je, da so v teku razgovori z inozemskimi partnerji, za kar najbolj lugodno prekinitev poslovnih odnosov i/, skle- nju vse prebivalce Pesja in pripravila vse potrebno za dostojno praznovanje občinskega praznika. Na seji je bil znižan občinski prometni davek na motorna vozila o«l 4 na 1 o- To znižanje velja od 1. junija 1966 dalje in velja za vsa mo- ajenih pogiodb. V teku so tudi raz- torna vozila (osebne avtomobile, mo govori za prodajo opreme in so do- torje, mopede in skuterje). V nadaljevanju seje so odborniki obravnavali meje eksploa litijskega območja rudnika lignita Velenje in vpliv tega območja na stanovanjsko in ostalo gradnjo v Šoštanju. Po obširnih obrazložitvah direktorja in tehničnega direktorja rudnika lignita Velenje Malija Ludvika in Pipu-ša Dušana, diplomiranih rudarskih inženirjev, je prevladovalo stališče, da nad eksploatacijskim poljem rudnika lignita Velenje, ki vsebuje prav v Šoštanju kvaliteten premog, niso dovoljene nobene gradnje. Zaradi določenega števila interesentov za gradnjo družinskih hiš v Šoštanju, pa je skupščina naročila občinskemu svetu za urbanizem, da v okviru zazidalnega načrta za mesto Šoštanj ugotovi še eventualne možnosti za individualno stanovanjsko izgradnjo. Svet za urbanizem bo o svojih ugotovitvah 'poročal na eni izmed prihodnjih občinskih sej. Odborniki občinske skupščine so se seznanili tudi z informacijo o poteku redne likvidacije poslovnega združenja za izgradnjo energo-ke- kupujte kval itetno pohi štvo na 1 POTROŠNIŠKI^ • J kredit Podjetje ta iivoz le«« is le«oih ildelkov rj KREDIT ODOBRAVA POSLOVALNICA V CELJU, ZIDAN-ŠKOVA 15 VSAK DAN, RAZEN SOBOTE POPOLDNE IN NEDELJE OD 7. DO 19. URE, OB PETKIH PA TUDI NA RUDNIKU VELENJE OD 14. DO 15. URE V OBRAČUNSKEM ODDELKU PRI TOVARIŠICI ŠTEFKI ROGAN. kaj realni izgledi, da bo v državi prodana toplarna, mogoče pa tudi nekaj druge opreme. Likvidacijski odbor je vsem zaposlenim delavcem izdal odločbe o prenehanju dela. in sicer po preteku odpovednega roka, ki znaša od 2 do 6 mesecev. Odborniki občinske skupščine so sklenili, da bo centralna proslava letošnjega občinskega praznika v Pesju. Za izvedbo centralne proslave v Pesju so se odborniki občinske skupščine odločili na predlog občinskega odbora Združenja borcev NOV in občinskega odbora SZDL zaradi tega, ker bo letošnja proslava občinskega praznika prav v času. ko vsi naši narodi proslavljajo petindvaj-set-letnico oborožene vstaje proti okupatorju in domačim izdajalcem. Na našem območju je bilo prav Pesje žarišče predvojnega revolucionarnega delavskega gibanja, po kapitulaciji stare Jugoslavije pa žarišče odpora proti okupatorju. Pesje Na seji ni bil sprejet predlog zbora volivcev in krajevne skupnosti Šalek, da hi se krajevni cesti Šalek —Kouovo iu Šalek — podaljšek Tomšičeve cesie v Velenju preuv.r-stilJ v cesti 'IV. reda, ki bi ju nalo vzdrževalo in upravljalo komunalno podjetje Velenje. Predlog ni bil sprejet zaradi tega. ker ti cesti po svojih tehničnih elementih ne izpolnjujeta pogoje, ki so po veljavnih predpisih določeni za občinske ceste IV. reda. Preuvrstitev teh dreh cest bo mogoča šele, ko bosta cesti s sredstvi cestnega' in komunalnega • sklada toliko usposobljeni, da bo t« mogoče. Skupščina je izvolila odbor, ki bo vodil priprave za praznovanje občinskega praznika. Odbor vodi diplomirani gozdarski inženir Peter Krapež, podpredsednik občinske skupščine. Imenovani so bili tudi predstavniki občinske skupščine v svetih splošne bolnice Slovenj Gra- uuiogo žrtev, ki so padle v NOV, bile ustreljene kot talci ali pa so umrle v koncentracijskih taboriščih. Prebivalci Pesja so tudi po osvoboditvi izvrševali vse naloge, ki so jih prejeli od družbene skupnosti, tako da so bili vedno za zgled ostalim krajem v občini. Občinska skupščina je prepričana, da bo krajevna skupnost Pesje tudi SSS^SSSSSSJS&SSS&R^ tej priliki pritegnila k sodelova- je za našo osvoboditev dalo izredno dec, Zavoda za zdravstveno varstre v l . . ii M/Mr l-! ^lnpnn t C.vatlnn in l-nn^nino Slovenj Gradec in knjižnice Velenje. (Nadaljevanje na 5. strani) RUDARJU O Izidu volitev v lamo- upravna organ« berlta na 3. strani. CRN1 7. JUNIJ 1865 ® ČRNI 7. JUNIJ 1965 • ČRNI 7. JUNIJ 1965 • ČRNI 7. JUNIJ 19d5 • ČRNI 7. JUNIJ 1965 ® CllNI 7. JUNIJ 1965 (nadaljevanje) USODNE NAPAKE Mnogo brezumnih dejanj je bilo pa tudi primerov velike discipline. Nekdo je nekoga nehote poslal v smrt sam pa je ostal živ. Velike drame so se odigrale v 30 minutah pod zemljo, vse dotlej, dokler niso zver deli zunaj, kaj se dogaja v jami« Šele dandanes dobiva ta enkratni dogodek svojo celovitost — pretrgana nit pripovedovanja preživelih jo dopolnjuje. Hamza Mehič je bil v jami Orasi nadzornik za zračenje in je imel dvoje različnih mišljenj v usodnem-trenutku. Prvo, napačno bo ostalo neobjašnjeno, drugo pa je bilo logično. Danes se ničesar več ne spominja. Invalid dela je, s težkimi poškodbami živčnega sistema. »Ko je počilo, sem bil na dalovi-šču 213. Odšel sem na telefon . . . dalje se ne spominjam ničesar več.« Predvsem lahko ugotavljamo, da sta dva najodgovornejša človeka v jami imela kompleks Stare jame, kar pomeni, da je slednja kriva za nastale dogodke v Orasi. Poudariti moramo dejstvo, da bi nadzornik po rudarskih predpisih moral Sam organizirati plan pobega, v kolikor ni mogel dobiti zveze z zastopnikom. To menimo o nadzorniku Antonu Kresiču. Drugi odgovorni »komandir« pod zemljo pa je bil Hamza Mehič. V usodnem trenutku sta oba izgubila dragoceni čas, ker sta ugotavljala vzrok nesreče. Za reševanje preživelih ljudi po eksploziji, je obstojalo šest variant. Uporabili so delno dve najslabši. Po uspešnosti reševanja je bil vrsitni red možnosti naslednji: 1. Ukazati, da ventilator Stupe preusmeri zračni tok. To bi lahko-opravil v 10 sekundah in že dve minuti zatem bi čisti zrak rešil ljudi pri vitlu in bi umrlo le 10 ljudi pod vifiloflV&i V'!okoirVotSVmeHVTtcam ku. Na ta način bi tešili najmanj 80 ljudi. 2. Z ustavitvijo delovanja ventilatorja Stupe bi dosegli odpiranje vrat jamskih oken in s tem naravno zračenje. Tudi ta način reševanja bi bili uspešen, Krešič in Mehič pa bi pridobila na času za druge. 3. Obstajala pa je tudi možnost umika preko čela 211, od tu dalje preko jaška za zračenje^ Stupe ali Starih kletna, kamor so se rešili ljudje s čela 211 in vsi tisti, ki so bili skupaj z umrlimi nekaj minut pred usodnim dogodkom. 4. Lahko pa bi uporabili tehnične pripomočke za reševanje, saj so jih imeli dovolj na razpolago. Sledi peta varianta, ki jo je uporabil Mehič. Z vstopom v skladišče eksploziva bi se lahko izognili glavnemu valu strupenih plinov. Mehič je to ukazal in mnogi so mu sledili, toda odprtin skladiščnih vrat niso dobro zamašili. Porazno pa je delovalo na rudarje spoznanje, da Hamze Mehiča ni med njimi, čeprav jim je ukazal, naj se umaknejo v skladišče. Panika je doživela svoj vrh, ko je miner Ethem Neirmarlija padel v bližini vrat. Namesto, da bi se umaknili čim dalje od vrat, so se pognali v objem gotove smrti — v jamski hodniik. Ali je bil Harnza Mehič v 'skladišču in odšel ven — ali sploh ni vstopil v skladišče — to je še danes nepojasnjeno. Našli so ga pri skladišču skupaj s petimi rudarji, ki so bili rešeni. Šesta varianta pa je vezana na Anto K reši ca, nadzornika iz Banovi-ča, ki je v usodnem trenutku povedal ljudi v srečanju z dimom v upanju, da se bodo prebili. Isto usodno potezo je napravil nadzornik jame Orasi v Kaikniju — soimenjak Amto Krešič. Oba Krešica in vsi, ki so šli z njima so mrtvi. Naš Krešič je bil znan po svoji pridnosti, strogosti, strokovnos ti i tj. družabnosti. Nekaj trenutkov po eksploziji je prišel nad vitlu (vitilo je v j ami mesto, k jer s "pomoč j o jeklenih vrvi vlečejo vagone na višje, mesto). Tukaj so se zbrali rudarji. Krešič jih je zaustavili in preprečil paniko. Pohitel je k telefonu, da bi dobili pojasnilo, kaj se je zgodilo v Stari jami, kajti nihče ni pomislili, da se je nesreča dogodila v Orasih. Odgovorili so mu: »Vse je v redu!« Krešič je zatem klical še dežurnega v lokomotivnem hodniku, od koder pa se mu nihče ni javili — eksplozija je že opravila svoje. Rudarji nad vi- tlom so se vznemirili in nekateri so pobegnili Del skupine pa je ostal s Krešičem, ki je na vsak način hotel dobiti telefonsko zvezo. Krešičeva zamisel je v praksi biiia napačna in neizvedljiva. Hotel je z rudarji preiti štiri sto metrov s plini napolnjenega jamskega hodnika. Njegov cilj -je bil lokomotivsiki hodnik. Velika koncentracija ogljikovega monoksida pa je opravila svoje. Žrtve so padale. Krešič je u videl, da ne bodo zmogli, vsedel se je ob jamski pregraj.i, tako nizko na tla, upajoč, da bo val monoksida šel nad njegovo glavo. Pozabil pa je na ogljikov dioksid, ki se spušča pod sloj monoksida. Tako je Krešič med redkimi, ki so umrli od zadušitve z dioksidom. Omembe vredna je analiza nesreče v Banovičih, kajti rudarji iz jame Orasi v Kaknjiu se spominjajo, da so celo v trenutkih nesreče mislili na nasvete ali bolje rečeno poduk iz Banoviške katastrofe. ORKAN POD VITLOM V vsej tej katastrofi se je zgodil čudež; na mestu, kjer je eksplozija na jhuje uničevala,'je ostalo pet ži-vih. Samo nekaj metrov vstran so umrli kopač Rifet Ganibegovič in n jegovi ljudje. ZADNJI ZALOGAJ SE MI JE ZAUSTAVIL V GRLU Abdulah Begič je s spremljevalcem Ibrotn Amidžičem pripeljal s prazno kompozicijo vagonov do križišča, da bi prevzel nov tovor. Zaradi kasniitve tovora pa je Abdulah pričel malicati. »Kaj ne boš šel v bunker«, ga je vprašal spremljevalec Ibro. »Ne, jaz bom južinal.« »Grem do bunkerja, da pogledam, kaj je s tovorom. Ne odidi brez mene!« Pri naslednjem zalogaju pa se je zeleno posvetilo in takoj zatem strahovito počilo. Padel sem na glavo in to na vso srečo, kajti hip zatem je začelo padati vse mogoče in nemogoče ob meni. Metan, mi je šinilo v misli. Eksplozija! Nekaj grenkega sem občutil v ustih. Hitro sem si dal na usta šal in čez njega še zgornji del delovne obleke. Najprej sem se ustrašil, misleč da je v akumulatorju lokomotive prišlo do kratkega stika. Dvignil sem se. V tem pa je pritekal Jovo Dragic, ki je iskal vodo. Zaklieal sem mu: »Nimam vode, pojdi ven!« Malo vstran pa je Ešref Veispaihič vpil: »Rešujte, bratje dragi!« Bilo je desetkrat več reševalcev kot onih, ki bi jih morali rešiti. Slovo od tragično preminulih rudarjev. Pod vitlom so bili: Jovo Dragic, Ramiz Bcgič, Mustafa Imamovič, Ivo Jozanovič in Ešref Veispahič — pet mladih rudarjev. Kaj vse so preživeli v teh trenutkih, nam govore dejstva, da nihče ne ve, s kom je" bil in kaj je delal. A vendar je prav ta skupina, ki je bila na pragu smrti, bila prva, katero je rešil Abdulah Bcgič, voznik AKV — lokomotive. Fragmenti njihovega pripovedovanja so strahotni. Dim me je pričel dušiti. Stekel sem do lokomotive ter preveril, če je v redu. Naložil sem pet mladih rudarjev in odpeljal. V svetlobi žarometov sem opazil Hasana Skele-džija in Mujo Hrustiča. Ustavil sem in za vpil, naj se spravita na lokomotivo. Na polovici poti sta nam prišla nasproti Ivo Miličevic in upravnik jame V las to Bucck. Zaustavil sem lokomotivo in povedal, kaj se je dogodilo. Ko sem privozil oa postajo, sem stekel k telefonu ter javil, da ne smejo.pustiti v nasprotno smer kompozicije, ker prihajam s petimi preživelimi. Zunaj še nihče ni vedel o nesreči, tako da-je moje sporočilo bilo prvi znak. Na končni postaji sem iztovoril pet preživelih, nato pa počakal reševalno skupino, katero sem odpeljal, v jamo^ Štirikrat sem tega dne peljal v jamo reševalne skupine, na sonce pa sem vozil svoje mrtve tovariše. NIKDAR VEČ V JAMO! — SE JE ZAKLEL EŠREF VEISPAHIČ Rešil- se je slučajno, in sicer zato, ker je napravil dva prekrška. Ostal je živ, pred tem pa je videl svojo smrt. Z Mustafom Imamovičem sva malce zakasnila ter prišla na čelo 211 okrog pol dvanajste ure. Po stari navadi smo odhajali v jamo z vlakom — sedli smo v praizne vagon-čke, kar je sicer strogo zabranjeno. Na ta način smo si skrajšali 2 km dolgo pot. Tega dne nismo imeli sreče, kajti v glavnem hodniku se je pojavii upravnik jame Vlasto Bu-cek in mi smo poskakaJi iz vagon-čkov ter peš nadaljevali pot. Zakasnili smo in tako ušli objemu smrti. Pri vitlu smo za trenutek sedli, da se odpočijemo. Nekajkrati sem opomnil Mustafo, da bi odšla dalje, pa me je zavrnil: »Počasi, bomo že še končali delo.« In prav Mustafovo »počasi« nas je rešilo. Pri vitlu nas je bilo pet. Premdevalli smo tekmo Rudar : čeliik. Toliko smo se razgovorih, da je minulo dobrih dvajset minut, odkar smo prišli do vitla. Naenkrat pa se je zabliskalo in vsi smo popadali koit snopi. V jami je tajfun rušil vse pred seboj. Po nas je padalo kamenje, komadi premoga in vse je to prinašalo smrt. Čelado mi zbilo z glave. Dim in prah sta me začela dušiti, zato sem si preko glave povlekel rudarski suk-v njič. Nihče oči nas ni bil ranjen, toda stokali in klicali smo na pomoč. Gledal sem smrti v oči. Kaj se je zgodilo, nisem mogel doumeti. V hipu sem se spomnil, da je blizu, za ovinkom lokomotiva. Menil sem, da je eksplodirala. Ko se je orkan pomiril sem hotel bežati. Toda kam? V temi sem se spotikal in padal. Nisem verjel v rešitev. Krik: »Semkaj!« me je zdramil. Bližal sem se glasu, čez čas smo se zavedali, da smo vsi živi. V bližini je bila jama z vodo. Po eksploziji je v njej ostal samo mulj. Dragic me je opozoril: »Pazi, da ne padeš v jamo!« Začeli smo se prebijati k lokomoitivnemu hodniku; dim nas je duši! in žgal v grlu. V temi srno zaslišali premikanje lokomotive. Z rudarskimi' svetilkami smo dajali signale. Begič se ie z lokomotivo počasi bližal; ba'I se je, da so tračnice pokvarjene. Pomagal naim je na lokomotivo, ki nas je' vodila k svežemu zraku in življenju naproti. Sredi poti smo zagledali Iva Miličeviča in upravnika Bu-ceka. Zavpil sem, 'kolikor sem mogel: »Ne smete dalje, tam je strašno! Ubilo vas bo!« Upravnik se je pozanimal: »Je kdo med vami ponesrečen?« , »Ne!« Šele zunaj smo se spogledali.! Nismo bili za spoznati. Blatni, črni, zamazani od valjanja po jami in prahu — pravi klovni v času, ko nobenemu ni bilo do smeha. Šele takrat, ko smo bili prepolni žalosti zaradi usode naših sotovarišev in obenem 'polni prekipevajoče sreče, ker smo za las ušli smrti, smo zaslišali znak, ki je v sončni dan oznanjal nesrečo, skllenil seim, da ne bom nikdar več delal v jami. (se nadaljuje) Pišeta: ing. Musret Hadimujič Aleksander KonstairatinOvič Vinka in Martina ni več... VINKO SOTLER Med vsemi prebivalci Velenja, še posebno pa med velenjsldmi rudarji, je boleče odjeknila vest o nesreči, ki se je pripetila 14. 5. 1966 v vzhodnem jamskem obratu RLV. Nesreča je terjala MARTIN VALTE mlado življenje VINKA SO-TLERJA, kvalificiranega rudarja. Delovna skupnost RLV je z njim izgubila vestnega in požrtvovalnega tovariša, ki je že od prvega dneva zaposlitve leta 1958 vlagal vse svoje sile za na- predek in uspeh podjetja. Vzljubil je trdo rudarjevo delo in želel, da mu rudarski poklic postane trajen način njegovega delovanja. Žal pa se mu ta želja ni mogla uresničiti. Kruta smrt je mnogo prezgodaj presekala njegovo življenjsko pot in ga za vselej ločila od njegovih hotenj in želja. Ločila ga je od njegovih domačih, znancev in prijateljev, njegovih delovnih tovarišev. Vsi se prav dobro zavedajo koga so izgubili in zato jih je ta izguba hudo prizadela. Niso se še posušile solze na objokanih očeh, velika bol src se še ni prav nič ob-lažila in že je kruta usoda spet poskrbela za veliko vznemirjenje. 7. junija se je v istem jamskem obratu ponovno pripetila težka nesreča, v kateri je izgubil življenje MARTIN VALTE. Njegovi delovni tovariši sprva niso mogli verjeti kruti resnici. Bilo mu je komaj 26 let. želel si je ustvariti miren in prijeten dom, v katerem bi se po truda polnem delu lahko sprostil in odpočil. Pred letom dni se je poročil in skupaj z ženo Ivico sta kovala načrte za prihodnost. Koliko lepega je bilo v teh načrtih, a nenadoma se je vse porušilo. Bil je priden in vesten pri delu, vedno razigran, za vsakega je imel pripravljeno toplo besedo. Prav zaradi tega so ga vsi tudi visoko cenili. Rudarji velenjskega rudnika svojih dveh sotovarišev ne bodo nikoli pozabili. V svojih srcih čutijo globoko zahvalo za vse, kar sta v njihovi mnogo prekratki življenjski dobi dala in vložila v skupne napore. PROSLAVA V PES JU (Nadaljevanje s 1, strani) Zaradi obširnosti dnevnega' reda se je seja občinske skupščine preložila in nadaljevala 7. 6. 1966. Na tej seji so odborniki obravnav vali poročilo kmetijske zadruge šoštanj o problematiki proizvodnega sodelovanja z zasebnimi kmetijskimi proizvajalci. To problematiko je obširno pojasnjeval tov. Ivan.Stropnik, direktor kmetijske zadruge. V razpravi je bilo rugotovljeno. da so kooperacijski odnosi v hmeljarstvu na zelo zadovoljivem nivoju in da še je prav po zaslugi strokovne službe kmetijske zadruge v zadnjih .letih povprečni hektarski pridelek občuino clvignil. Slabše pa je stanje na področju živinoreje in na ostalih kmetijskih področjih, kjer neurejene cejie živine zavirajo interes kmetovalcev za večjo proizvoda jp, te za našo prehrano in izvoz izredno pomem|bue kmetijske panoge. Zaradi neurejenih cen se v zadnjem. času povečuje tudi Število črnih zakoloy. ki jih bo-potrebno odločneje preganjati in storilce predlagati sodniku za prekrške v kaznovanje. Zanimivo je bilo tuTn poročilo o dosedanjem poteku prisilne uprave v podjetju Galanterija šoštanj. C) tem je poročal prisilni upravitelj tov. Rudi Delopst. Iz njegovega po- ročila je razvidno, da se položaj v podjetju izboljšuje in da bo vrednost proizvodnje v letošnjem letu enkrat večja, kot je bila v lanskem letu, če bo poslovanje podjetja tudi v naslednjih mesecih tako uspešno, kot je bilo doslej. Osebni dohodki delavcev se postopno izboljšujejo, vendar so še vedno med najnižjimi med industrijskimi podjetji v občini, ustvarjena pa so že tudi določena sredstva za sklade, če bo prisilni upravi uspelo, da bo sporazumno s Splošno gospodarsko banko v Ljubljani razveljavila pogodbo o izvoznih obveznostih podjetja, s katero je podjetje pristalo na take obveznosti. ki jih na noben način ni mogoče uresničiti, bo lahko normalno poslovalo, v nasprotnem primeru pa ne bo druge možnosti kot uvedba prisilne likvidacije tega podjetja. •tiska skupščina je uspešno delo prejšnjega in sedanjega prisilnega upravitelja v celoti odobrila. Poleg teh zadev je bilo na seji odgovorjeno na več odborniških vprašanj, ki so se nanašala na dajanje kreditov za gradnjo stanovanj borcem NOV, na delo šolskih kuhinj, na gradnjo nadomestne ceste Velenje—Šoštanj in na eventualno preusmeritev doma počitniške zveze Velenje-v otroški vrtec. O odgovorih na ta vprašanja bomo v našem listu še poročali. TEKMOVANJE RIBIČEV V ŠOŠTANJU Ribiška družina »Paika« iz Šoštanja je bila s strani Zveze ribiških družin- Celje zadolžena, da organizira letošnje rajonsko — nekdanje okrajno ~ tekmovanje ribičev v lovu rib s plovcem in v šesteroboju z metom umetne muhe in obtežilniika v meto Arenberg in tarče Skysch. Nedavnega rajon -koga tekmovanja v levu rib s plovcem so se udeležili člani ribiških družin iz Celja, štor, Laškega, Mozirja in Šoštanja. Tekmovanje je bilo v Pesju v revirju 14. Kot posameznik je prvo mesto zasedel Rudi Mešič iz Šoštanja, ki je ullovil 59 rib. Članska ekipa ribiške družine iz Šoštanja pa je bila druga, zs, Celjani. .Prav tako je bil ribiških družin iz Celja. Najboljši med posamezniki pa je biil Rudi Mešič iz Šoštanja, ki je nabral 472,3 točke. Na tem tekmovanju sta za ribiško družino »Paka« iz Šoštanja nastopili kar dve ekipi mladincev. Prvo je zasedla- druga ekipa mladincev v kateri so bili Marjan Kristan, Franc Srnovršnih in Janko Sevčnikar. Skupaj so dosegli 815,15 točk. Na drugo mesto pa je prišla prva ekipa v kateri so bili Marjan Ramšek, Milojko Kumer in Tone Stepic ter dosegli 798,9 točk. Med mladinci je dosegel prvo mesto Marjan Ramšek s 357,2 točki, drugi je bil Marjan Kristan (297,35 pri posameznikih prvi mladinec Ivan Bizjak iz Šoštanja, prvo mesto1 pa je pravtako zasedla domača ekipa. Rajonskega tekmovanja ribičev v športnih disciplinah, ki je bilo 29, maja (letos na stadionu Partizana v Šoštanju, so se udeležile članske ekipe ribiških družin iz Štor, Šempetra in Šoštanja ter mladinci iz Šoštanja. Pnro mesto so zasedli šoštanjčani, ki so nabrali 1.272,8 točk in na ta način že drugič osvojili pokal Zveze točk), tretji pa Janko Sevčnikar (282,7 točk). S tem tekmovanjem so si mladinci priborili pravico, da bodo sodelovali na republiškem prvenstvu v športnih disciplinah in v lovu rib s plovcem, ki bo letos na Bledu. Hkrati pa so si priborili pravico tekmovanja na IX. mednarodnem ribiškem tekmovanju v lovu rib s plovcem, ki bo prav tako na Blejskem jezeru. M. V. isrn V SPOMIN Samo kratek trenutek nepazljivosti in zgodilo se je najhujše ... Vračala sta se iz globin rudnika, kjer sta se z zemljo borila za njeno lastnino. Vračala sta se iz teme, katere večni mir kali le rudarjeva svetilka, nazaj k soncu, ki je v očeh rudarja po temačnosti jame še prijaznejše, še lepše, še svetlejše... Vračala sta se k svojim, želela, da čimprej spet vidita svoje drage, svoj dom, želela čimprej tja, kjer je človeku lepo in prijetno. Morda ju je veselje nad življenjem, misel na dom, sanjarjenje o bodočnosti, misel na vse tisto, kar bosta s poštenim delom svojih rok še ustvarila, za trenutek odvrnila od nevarnosti vsakdanjega življenja. Morda samo za trenutek — vendar ta trenutek je bil usoden. Prihajajočega vlaka s svojega vozila nista o-pazila. Kolesje lokomotive ju je smrtno ranilo. Konec je bilo njune mladosti, konec sanj in želja, konec življenja ... Domov sta se vrnila samo kot spomin in vse kar sta že naredila in boleč spomin na vse tisto, kar naj bi sebi in drugim v življenju še dala. Njuni svetilki sta ostali za vedno ugasnjeni. NOVAK VLADO in IGRI-ŠEK IVAN ju ne bosta nikoli več potrebovala. Samo spomin, svetel in lep spomin na prijateljstvo in tovarištvo je ostal, ostal za vedno. GIMNAZIJA VELENJE razpisuje VPIS v 1. razred za Šolsko leto 1966/67 Pogoji za vpis: uspešno dokončana osnovna šola, starost do 17 let, uspešno opravljen preizkus znanja. Kandidati za vpis morajo do 20. junija 1966 predložiti naslednje listine: 1. prijavo (obr. DZS 1,20) in kolek za 50 S-din; 2. zaključno spričevalo osnovne šole (original); 3. izpisek iz matične rojstne knjige; 4. vprašalni list (obr. ZPPS) — pošlje gimnaziji matična osnovna šola. Preizkus znanja bo po naslednjem razporedu: 22. junij 1966 ob 8. uri: slovenski jezik pismeno; 22. junij 1966 ob 14. uri: tuji jezik pismeno; 23. Junij 1966 ob 8. uri: matematika pismeno; 23. junij 1966 ob 14. uri: slovenski jezik ustno; 24. junij 1966 ob 8. uri: matematika in tuji jezik ustno. Ostali del preizkusa znanja opravljajo učenci, ki bodo pri pismenem delu negativno ocenjeni iz enega aH dveh predmetov. n POVZETEK IZ VI. KONGRESA SZDLJ OB ZAKLJUČKU RAZGOVORA DELOVNIH LJUDI JUGOSLAVIJE V dneh od 7. do 10. junija je v Beogradu zasedal VI. kongres SZDL Jugoslavije, ter v svojem plodnem delovnem razgovoru iskal najboljših rešitev Številnih zapletenih problemov našega družbenega razvoja. Osnovna misel razprave, ki je dala tudi ton sklepom, je boljša samouprava, kar pomeni odločanje ljudi in nikakor odločanje za ljudi, kot je bilo doslej skorajda v sleherni veji razvejanega sistema družbenega samoupravljanja. Prav zato je razumljivo, da je na VI. kongresu največ delegatov posvetilo razpravo vsemu tistemu, kar zavira razvoj samoupravljanja. VI. kongres SZDL Jugoslavije vsekakor pomeni močno prelomnico, kar dosledno terja ustvaritev možnosti za borbo najrazličnejših mnenj, ki pa mora biti taka, da bo izluščila najboljše. Zatorej bo aktivnost Socialistične zveze v tem, da bo morala prevrednotiti dosedanje delo, kajti tovariš Tito je dejal, da bi bilo pri nas mnogo manj težav, če bi bila Socialistična zveza bolj aktivna. Aktivnost pa ne gre pojmovati kot »prevzgojo množic«, temveč predvsem kot demokratično borbo mnenj, ki mora temeljiti na resničnem stanju v gospodarstvu in družbnei politični skupnosti. Pri tem ne smemo pozabiti dejstva, da mora znanost v bodoče igrati vse večjo vlogo pri ustvarjanju politike in da ne moremo dopuščati, da bi le politični profesionalci iz dosedanje politične izkušnje bili osnova za določanje politike. Socialistična zveza mora postati tista sila, ki bo zastavila ves svoj vpliv In svojo borbenost proti težnjam ,da bi obšli samoupravne organe in si samohotno podrejali dogajanja v družbi. Torej je najosnovnejša dolžnost organizacije SZDL, da se delovni človek uveljavi kot samoupravljalec drugače kot doslej. Takšna politika nam bo zagotovila uspeh družbene in gospodarske reforme. Pogoj za dosego začrtanih ciljev pa je tudi ta, da se čimprej otresemo obsedenosti od velikih investicij, kajti »socializem ne gradimo samo za generacije, ki prihajajo za nami, gradimo pa tudi za generacijo, ki sedaj živi — torej zase«! Delovni razgovor VI. kongresa Socialistične zveze delovnih ljudi Jugoslavije, ki je plod temeljnih enoletnih priprav In izkušenj vsakdanjega življenja, bo našel svoje korenike v sproščenem boju. demokratične izmenjave stališč in mišljenj znotraj sleherne komune, tovarne, šole itd. le, če bomo sami uresničevali z lastnim stališčem in mnenjem boj za začrtane cilje na slehernem delovnem mestu. RLV — VOLITVE V SAMOUPRAVNE ORGANE • RLV — VOLITVE V SAMOUPRAVNE ORGANE ® RL V Dali smo jim zaupanje 27. maja smo opravili svojo volilno dolžnost. Na lepo okrašenih voliščih smo glasovali za tovariše, ki srno jih bili določili na svojih volilnih zborih, da nas zastopajo v centralnem delavskem svetu, v obratnih delavskih svetih in odborih obračunskih enot namesto onih, ki jim je potekla mandatna doba. Izkazali smo jim naše zaupanje in pričakujemo, da bodo znali kovati novo perspektivo naši delovni skupnosti. Pred slehernim članom naše delovne skupnosti, še posebej pa pred organi upravljanja, stoji naloga, da resno in preudarno gospodarijo. Dobro gospodarjenje ne teče samo. Potrebuje gonilno silo, ki nikdar ne odpove, marveč ostane vedno živa in sveža, borbena in neutrudljiva. Taka gonilna sila je lahko samo človek, naš delovni človek, ki je neposredni nosilec in pobudnik svojih in družbenih interesov. Tako smo na dan volitev dokazali, da je temu tako. Dokaz sta naša volilna udeležba in volilni izid. Volili in glasovali smo v devetih volilnih enotah. Od skupnega, števila volivcev, tj. 3679 je glasovalo 3320 volivcev, ali 90,23 odstotkov. Ta odstotek bi bil dokaj večji, če ne bi bili opravičeno izostali tisti, ki so bili na rednem dopustu ali v bolniškem stale-žu. Takšnih je bilo 359 ali 9,75 odstotkov. Volilno gradivo kaže, da smo preudarno izbirali. Izbrali smo one, za katere mislimo, da bodo odločali in ukrepali prav, kadar bo v besedi delo, naš napredek in razvoj, delitev sadov skupnega dela. Tako je prav. To je edino poroštvo, na katerem lahko gradimo svojo sedanjo in bodočo poslovno politiko. Izvolili smo tovariše, ki so sposobni in voljni obravnavati in določati tako poslovno politiko, ki bo v prid delovni skupnosti rudnika, naši občini in družbeni skupnosti. To pa pomeni, — napredek in rast vseh, ki to želijo iskreno in nesebično. Volitve so bile izvedene na 18 voliščih. Vodila pa jih je centralna volilna komisija centralnega delavskega sveta. Volilni odbori so v redu opravili svojo nalogo. Skrbeli so za pravilnost in tajnost glasovanja. Volilnih nepravilnosti ni bilo. Centralna volilna komisija je objavila volilne rezultate že naslednji dan. Na novo so bili izvoljeni naslednji tovariši: V CENTRALNI DELAVSKI SVET iz jame-vzhod: Mirko Novak, Maks Praprotnik, Jože Vozel j Jože Rednak, Stanko Oprešnik, Marcel Medved, Štefan Melanšek in Franc Ver-delj. Jatna-zahod: Stanko Pozvek, ing. Anton Blaj, ing. Vinko Preložnik in Martin Suštcr-šič. Klasirnica: Vili Trunkl, Jože Hudales in Pavel Jevšenak. Elektrostrojni obrat: Franc Strosak, Avgust Jandrok. Zunanji obrat: Franjo Bujan, Franjo Mar-kan, Silva Jamnisck in Aleksander Kneževič. Splošna uprava: Srečko Godec, Jože Groz-nik in Marija Remžgar. Obrat EFE: Roman Repnik. Avtopark: Martin Pečečnik. Jamske investicije: Ivan Skaza. V OBRTNE DELAVSKE SVETE Jama-vzhod: Alojz Kikcc, Ivan Miklav, Kari Martinšek, Jože Voglar, Franc Bizjak, Alojz Suha, Marcel Medved, Statie Planine, Jože Kovačič, Franc Petek, Janko Aristovnik, Friderik K rajne, Karel Završnik, Mirko Lamut in Vili Romih. Jama-zahod: Rudi Herlah, Matija Ocepelc, Marjan Kolar, Marjan Novinšek, Martin Šu-šteršič, Mijo Borkovič, Stane Pavlic in Franc Ostrovršnik. Klasirnica: Jože Krajnc, Franc Melanšek, Ivan Britovšek, Martin Tepež, Ervin Uranjek, Franc Oblišar, Bogdan Pečečnik in Ludvik Zaje. Elektrostrojni obrat: ing. Drago Rehar, Alojz Bregar, Ivan Kotnik, Anton Brodnik, Dušan Grilc Ivan Golob, Srečko Ohromi, Maks Cigale,' Franc Meža, Ivan Grudnik in Peter Ko/.mel. Zunanji obrat: Alojz Mak, Bernard Knez, Gabriel Gracer, Ivan Ilovšek, Jože Koželj, Albin Borovnik, Ivan Jan, Alojz Mesarič, Franjo Škarja in Ivan Kolar. Obrat EFE: Jože Klančnik, Slavko Mrav-ljak, Roman Repnik, Mirko Vrabič, Mirko Gajšek, Ivan Melanšek in Marjan Karat. Jamske investicije: Franc Drev, Anton Ja-vornik, Ivan Skaza, Edo Mežnar, Martin Šmon in Ivan Jalževec I. Avtopark: Ivan Delopst, Albin Cepelnik. Alojz Lihtineker, Stane Cas, Rado Holešek in Valentin Ozorel. Obračunska enota splošne uprave: Janez Vertačnik, Mimica Fišer, Metka Gaberšek, Ivan Kadliček, Anica Hudomalj in Franc Tav-šič. V ODBORE OBRAČUNSKIH ENOT Jama-vzhod: 93. etaža — Franc Pompc Martin Ribar, Kari Zečko, Franc Črnko, Jože Verdelj, Ivan Horvat, Mirko Toman. 86. etaža — Ivan Crcp, Silvo Ramšek, Franc Verdelj in Konrad Znidar. Severno krilo — Božidar Golob, Jože Kotnik, *nton Hribar in Nikola Hižar. Priprave — Rudolf Kupina, Stane Sitar in Ivan Skrlovnik. Zračenje — sanacija — Franc Miklav, Djor-dje Vejnovič, Edo Grizold. Jamska mehanizacija — Karel Jelen, Zvone Grebenšek, Boris Brešar, Milan Lukman in Mirko Melanšek. Jama-zahod: . Proizvodnja — Avgust Medved, Ivan Jarc in Ivan Plazar. Zračenje-sanacija. — Aleksander Zrimšek in Frane Krajnc. OMKT — Anton Florjančič in Ivan Mijoč, Priprave, raziskave in vrtanja — Stanko Zaje, Danilo Grobelšek in Rafko Bizjak. Jamska mehanizacija — Alojz Ferlin in Stanko Ahac. Klasirnica: Klasirnica — Alojz Ložnik, Franc Moškon. Izvoz — Viktor Koritnik, Viktor Martine in Franc Avberšek. Jamski transport — Tomo Radovan. Elektrostrojni obrat: Mehanična delavnica — Jože Hriberšek. Ivan Koritnik in Anton Javžovnik. Kovaška delavnica — Zdravko Jeseničnik, Stanko Kukec in Alojz Mastnak I." Zunanji obrat: Lesni obrat — Ivan Kolar, Jože Svetko, Jože Koritnik, Jože Krajnc, Anton Jelen in Franc Rednak ml. Cistilke — Alojzija Gradišnik, Ana Chromi, Marija Tajnikar in Marija Pristovšek. Kopalnica — Edo Koren, Albin Banovšek, Jože Hriberšek in Alojzija Brunšek. Pomožna skupina — Milka Dobnik Franc Vajsenbah, Albin Amon, Justin Sešelj in Alojz Mak. Težaška skupina — Jože Koželj, Mizarska delavnica — Gabriel Gracer, Jakob Dravšnik, Stanko Kumer in Alojz Pesjak. Remontna skupina — Alojz Mesarič, Miroslav Stelcer, Janez Oblak in Gvido Tajnik. Ekonomske enote avtopark, obrat EFE, jamske investicije in predračunska enota splošna uprava nimajo obračunskih enot. Novi člani, ki smo jih izvolili v svoje samoupravne organe, naj opravljajo svoje naloge tako, da bo njihovo odločanje opravičilo naše zaupanje, ki smo jim ga dali na zadnjih volitvah. Sic. Trgovsko podjetje na veliko in malo »Bazen« Velenje razglaša prosto delovno mesto KUHARICE v poslovni enoti »TRŽNICA« Pogoji: kvalificirana kuharica s 5-letno prakso. Ponudbe pošljite do 30. junija 1966 na splošno službo Trgovskega podjetja na veliko in malo »Bazen« Velenje. Letovanje otrok ob morju Z JAVNIM NASTOPOM SO ZAKLJUČILI SOLSKO LETO V interesu zdrave telesne rasti predšolskih in šolskih otrok je, da vključujemo v letovanja vsako leto čim večje število otrok, ki so, ali zdravstveno ogroženi, ali pa jim starši sami ne morejo omogočiti bivanje ob morju. Težko je te težnje vskladiti z letošnjimi razmerami in tako bo iz naše občine, prav tako kot drugod, letovalo nekaj manj otrok kot lani. Največ otrok bo odšlo na prijazni otok Stenjak v Brionskem otočju in to dvakrat po 160 otrok za 15 dni. V zdravilišče Novi-grad v Istri bomo poslali 50 otrok za 21 dni. Teh 50 otrok bo p>o skrbnem izboru predlagal Zdravstveni dom Velenje. 10 pionirjev in pionirk z II. osnovne sole Velenje bo 21 dni uživalo počitnice med pionirji iz vse Jugoslavije v tradicionalnem taboru »Sutjeska« na otoku Krtku. Udeležba velenjskih pionirjev v tem taboru , je nagrada pionirskemu odredu na" šoli za dosedanje uspešno delo Pionirske organizacije. Nadalje bo 20 otrok iz občine odpotovalo na počitnice v Avstrijo. V lepem domu ob Baškem jezeru bodo preživeli 21 lepili dni skupaj z avstrijskimi otroki. Stroške tega letovanja nosijo starši otrok sami. Vsem otrokom, ki jiin starši ne bodo mogli poravnati vseh stroškov letovanja ob morju, in teh je večina, bodo pomagali s prispevkom občinska skupščina, podjetje kjer sta oče ali mati zaposlena in komunalni zavod za socialno zavarovanje v primeru, če je otrok zdravstveno ogrožen. Žal opažamo tudi letos, da bo letovalo predvsem premalo kmečkih otrok, ki so minogokrat letovanja zelo potrebni. Tu se srečujemo še s staro miselnostjo, da je letovanje nepotrebna potrata in, da je bolj koristno če otrok v počitnicah dela na FIZIČNI NAPAD IZ OBJESTNOSTI Edvard CIGLER, star 26 let, ru- zvečer odšli močno vinjeni proti Ve-dar iz Velenje, Jenkova 1, Adolf tlenju. Pri cerkvi na Konovem so srečali CIGLER, star 23 let, rudar iz Velenja, Jenkova 1 in Ivan URNAVT, star 19 let, rudar iz Velenja, Koroška 64, so 7. junija letos fizično napadli 47-Ietnega Antona OCEPEKA, ki se je vračal iz dela v rudniku Lignita. Tega dne popoldne sta brata Cig-ler pomagala nalagati pesek v Palki pri Velenju J. Š. iz Velenja. Po končanem delu sta odšla okoli 20. ure na Konovo k J. V., ki je vlival betonsko ploščo na nedograjeni stanovanjski hiši. Tam sta našila Ivana Urnavfta, ki je pomagal vlivati betonskih ploščo. Vsi trije so pozno S Antona Ocepka, ki je peljal ob sebi dvakolo. 1.7 objesnosti so ga brez kakršnegakoli vzroka fizično napadli in mu prizadeli tako hude telesne poškodbe, da so ga v celjski bolnišnici operirali in mu odstranili vranico. Uslužbenci postaje milice v Velenju so storilce kmalu po dejanju izsledili in jiih spravili na varno za zapahe. Za storjeno dejanje pa se bo do zagovarjali pred sodiščem. Delovni kolektiv rudnika lignita Velenje, kjer so bili vsi trije nasilneži zaposleni, jih je zaradi brutalnega dejanja takoj izločil iz svoje sredine. polju in drugod, pri čemer radi pretiravamo. Prav talko bodo ostali doma tudi mnogi otroci iz družin, katerih starši nameravajo kupiti avto, hišo in podobno. Kjer družinske želje presegajo globino žepa, so otroci leto za letom prikrajšani za marsikatero otroško veselje. Slišati je tudi pripombe, da zdravstveni učinek letovanja kaj hitro skopni, ko se otrok vrne v svoje staro okolje. Odgovor je enostaven in jasen. Otrok ne potrebuje samo zdravo prehrano, temveč še nekaj več — spremembo podnebja. Letovanje otrok pa ni zgolj razvedrilo in zaščitni zdravstveni ukrep, temveč omogoči, da zberejo otroci nove sile za novo obremenite}' v novem šolskem letu. Nedvomno prispeVajo letovanja ,k zboljšanju zdravstvenega stanja, pa tudi k boljši delovni zmogljivosti otrok. Možno je, da otrok na letovanju ne pridobi na teži (saj to ni bistvo letovanj) i-in vendar si je opomogel. Daljše vedrejše razpoloženje, redkejši napadi naduhe, milejši kašelj, manjša dovzetost za prehlade, angine, bronhitis in druge bolezni, so znanilci prave okrepitve. Letovanja pa so poleg zdravstvenega tudi velikega vzgojnega pomena, zato želimo, da bi bilo vsako leto več razumevanja predvsem med starši, ki bi jim zaradi naštetih razlogov ne bilo žal žrtvovati delež /.a letovanje, ki ga predpisuje vsakoletna tabela. Upamo tudi, da bodo imeli uprav-ljalei naših delovnih organizacij vsako leto več posluha za to vrsio zdravstvene preventive ter, da bodo z razumevanjem vlagali sredstva v zdravje otrok svojih delavcev. Občinska ZPM Velenje / 1 SAMOVOLJNO VZEL I ■ GASILSKI AVTO Dne 14, 5. 1966 okoli 23. ure je 23-letni Andrej RUDNIK iz Fodgore pri Smartnern ob Paki samovoljno vzel gpsilski avtomobili CE 73-53 teis>. gasilskega, društva iz Šmartnega ob Paki. Z hfirrt se je odpeljal v Celje z namenom, da pripelje domov svoje dekle. Pred tem dejanjem je bil Rudnik na domači fantovski zabavi v Rečici ob Savinji. V križišče v Celju, v neposredni bližini gostišča »Ojstrica«, je pripe- 5 - f ■ > - MOPEDIST V TOVORNJAK I .... . . . > Na cesti Družmirje — Velenje se je dne 6. 6, 1966 ob 5.30 48-letni mope-dist Franc MIKLAVZINA iz Druž-mirja, št. 77 zaletel v zadnji del tovornjaki TAM CE 53-22, ki ga je vozil Stanko SALMIČ star 36 let, doma iz" Šoštanja, Goriška cesta 39. Do nesreče je prišlo zaradi prekratki; varnostne razdalje med tovornjakom in mopedistom. Voznik mopeda je pri nesreči dobili pretres možganov ter manjše odrgnine po telesu. Na mopedu je škode za 2.000 starih dinarjev. Ijal z veliko hitrostjo zaradi česar se je avtomobil prevrnil na desno str an in nekaj metrov drsel po cestišču. S pomočjo mimoidočih so dvignili avtomobil, voznik pa se je v sedel v kabino in takoj s poškodovanim vozilom odpeljal nazaj v Šmartno ob Paki ter zapeljal avtomobil v garažo. Na vozilu je škode za približno 5.000 novih dinarjev. Storilca, ki je po poklicu šofer C kategorije in je trenutno brez zaposlitve, so po treh dneh izsledili. S CEPINOM GA JE UDARIL PO GLAVI Maks HRIBERNIK, star 42 let, rudar iz. rudnika lignita Velenje in hkrati posestnik z 10 hektarji zemlje, iz Raven pri Šoštanju, je dne 28. 5. 1966 okoli 20.45 udaril, pri po-vratku iz gozda, s cepinom po glavi soseda 61-letnega -Jožeta ZALUBER-ŠKA, kmeta iz Raven pri Šoštanju št. 135. Zaluberšku je razbil levo senčno lobanjisko kost. Kljub močnemu udarcu je ta ostal živ in se zdravi v celjska bolnišnici. Storilec Maks Hribernik in poškodovanec Jože Zaluberšek sta bila že dalj časa sprta. Gojenka na javnem nastopu glasbene šole. HOTEL »PAKA« VELENJE KONCERTNA NARODNA IN PLESNA GLASBA VSAK DAN, RAZEN PONEDELJKA Okusno izdelani lepaki so vabili prijatelje glasbene umetnosti na javno produkcijo, ki so jo učenci glasbene šole iz Velenja in Šoštanja priredili za dostojen zaključek šolskega leta. Navadno za slavnostno prireditev naša publika nima dovolj razumevanja, saj ima glasbe dovolj na radiu in televiziji. Tokrat pa je napolnila dvorano sindikalnega doma v Šoštanju in kulturnega doma v Velenju razgibana množica, ki je iskala med nastopajočimi umetniki obraz bratca, sestrice — sineka ali hčerkice. Publika in nastopajoči so bili povezani z istimi čustvi — vse je bilo zlito v eno monolitno celoto. V vseh je bilo čutiti nemir in nestrpnost, ki je tako značilna za učence pred izpitom, za mamice, ki bodo morda prvič gledale svojega prvorojenca v siju oderskih luči. V uvodni besedi je v. d. ravnatelja tovariš M. Kozmus orisal pot in delo glasbene šole od samih začetkov po osvoboditvi do današnjih dni. Z razvojem rudnika in naraščanjem prebivalstva se je vedno izraziteje odražala potreba ne samo po splošni, ampak tudi po glasbeni izobrazbi otrok šaleške doline. Te potrebe so prerasle prvotne okvirje in postale danes sestavni del vzgoje in izgradnje našega mladega človeka. Tako je zajela šola v šolskem letu 1965/66 v Šoštanju 70, v Velenju 117 učencev — skupaj torej 187 učencev in s tem izvrševala svoje veliko poslanstvo pri specifični in splošni vzgoji in oblikovanju naše mladine. Kljub vsem težavam, na Katere za- je nagrada in priznanje učencem za trud — za zahtevani prosti čas, to je nagrada staršem za sodelovanje pri učenju in za finančno žilco. Vrstili so se učenci raznih instrumentov, posamič in v skupinah. Zaradi zanimivosti naj navedemo celoten program, ki je trajal polni dve uri. Milena Pajk, kitara in Tomaž Menih, harmonika, sta zaigrala narodno — Venite, rožice moje. Zora Teran, klavir, Grečaninovo skladbo — Po plesu. Andrej Jerin, klavir, skladbo — Menuet. Alenka Deleja, klavir, Beethovnega ~ Ekstaza. Zdenka Pristovšek in Vlado Šuster sta zaigrala na harmoniki Fakinovo — Za-plešimo. Nada Jerin in Andrej Jerin sta štiriročno zaigrala Beyerov — Moderato. Darinka Šuligoj, violina — VilloneiMa, na klavirju pa jo je spremljala Tanja Menih. Janko Movh in Simona Sevčnikar sta zaigrala na harmoniki — Prve vijolice. Vano Gošnik, harmonika Czibulke — Gavotta. Janko Luikner, harmonika, je zaigral Fakinovo — Romanco. Andrej Jerin in Evrelija Malovrh, štiriročno, Behrov — Galop. Metka Vrečko, klavir, Beethoven — Elizi. Majda Lomšek, harmonika, Peste-Jozzi — Giribiridin. Tatjana Teran, klavir, Schumann — Pesem koscev. Anica Polarne, harmonika, Preisler — Pozdrav harmonike. Avrelija Malovrh, klavir, Weber — Allegretto iz opere »Carostrelec«. Vano Gošnik, Jano Lukner, Anica Polanc in Majda Lomšek, so s harmonikami za- deva šola kot vzgojna in umetniška i^ali — Verdiijev^Prdudij iin napit-ustanova, bo v prihodnjem šolskem " ~ " letu delovala v nezmanjšanem obsegu in bo poučevala vse predmete, kot doslej in sicer: violino, klavir, harmoniko, cello, trobila, pihala in glasbeno teorijo, poleg tega pa bo izpopolnila in razširila tudi pouk modernega baleta tako za predšolske kakor tudi za šolske otroke obeh spolov. Za možnost tako razširjenega glas- nica iz opere »Traviata«. Zvonka Skok, klavir, Skaliaky — Med sosedami. Zvonlco Nižar, harmonika, narodno — Kaj nam pa morejo. Bojana Jev-šenak, klavir, Beusset — Igrica in Kabalevski — Hola polka. Jelka Je-lovšek in Tanja Vivod, sta zaigrali štiriročno na klavir — Valček. Margareta Seher, harmonika, bosanska narodna — Bilečanka. Tatjana Suha, benega in baletnega vzgojnega dela harmonika, srbska narodna — Tamo se mora šola predvsem zahvaliti ob- daileko. Eta Gaberšek, klavir, Galo-oinski skupščini Velenje, ki z razu- vernijevo skladbo ~ Zvonovi v doli-mevanjem gleda na delo šole in ji mi. Marko Sovinek, harmonika, Ram-nudi vsako mqžnq Rqm^ -^nVrtštiak. , SchLemiiller — Pesem Miira.n tudi vsemu predavateljskemu kadru za trud in delo z njimi. Pohvalil je tudi učence, ki so poleg svojih rednih obveznosti do obveznega šolanja v osemletkah pokazali veliko marljivost pri glasbenem pouku in s svojim znanjem pomagali šoli do njenega ugleda. Zahvalil se je tudi staršem učencev, ker so zaupali del vzgoje svojih otrok šoli. Enako zahvalo je izrekel tudi članom sveta šole, ki so skup-z učiteljskim zborom reševali no probleme in s svojimi nasveti često nakazovali najboljšo rešitev. Vloga napovedovalke je bila zaupana učenki tovarišici Anici Polanc. Ta nam je povedala, da v glasbeno šolo prihajajo učenci prostovoljno — s posebnim namenom in veseljem — da del svojega prostega časa, ki jim ostane po rednem učenju in končanih domačih nalogah oosvetijo glasbi in si na ta način še bolj razširijo svoje duševno obzorje Kiirn, klavir, Gurlill — Deček. Darinka Malovšek, violina, Vienavski i— Rdeči sarafan. Marjetica • čas, Vlasta Štajner in Zdenka Travner, so zaigrale šestročno na klavir — Zvonenje — Scamelin. Dušica Šuster, violina, Curci — Concertino v 'A molu. Tatjana Jam-nikar, klavir- Lileher — Vožnja s sanmi. Nataša Dermol, klavir, Schumann — Divji jezdec. Rafko Pečeč-nik, harmonika, Musenius — Nedeljski otroci. Nuška Hrovat, klavir, Čajkovski — April. Milena Avberšek, klavir, Čajkovski — Sladko sanjarjenje. Ivo Kovše, harmonika, Grot-hey — Hejra, Roszika. Sonja Jamni-kar, klavir, Grečaninov — Starinska romanca. Vlado Plan/ko, violina, Handel — Gigue. In za konec je zaigral pod vodstvom tovariša Serpote še harmoni-karski orkester. Ne bi bilo prav, če bi zamolčali imena predavateljev, ki so ves ta ŠMS^ &^J£L!3 ™ drobiž pripravili A veliki dan, poka- čini dobri in marljivi učenci, ki po končani nalogi zaigrajo kako veselo im poskočno — sebi v veselje in staršem v razvedrilo. Prav je, da učenci glasbene šole od časa do časa pokažejo pridobljeno znanje v glasbeni umetnosti. To zali znanje in razumevanje za našega otroka, za kar so žrtvovali veliko svojega prostega časa in potrpljenje. To so: Letonjeva, Trevnova, Trohinova, Zižmondova, Kozmus, Mazi, Rijavec in Serpo. M. M. PO GRČIJI Vdijs /Novak ./^-e-t^fireKf^ (5. nadaljevanje) Tudi izdelki, iz slonove kosti, brona in prvi železni predmeti so vredni prav toliko pozornosti. Posebno imenitne pa so slikarije iz Knososa na Kreti. V živi barvi kažejo običaje in navade ljudi, ki so že davno izginili z zemeljske oble. Stranska dvorana kaže izredno zanimive ostanke ene izmed prvih kultur na zemlji sploh — neke kikland-ske kulture, katere skulpture njenih bogov najbolj spominjajo na umetniško delo modernih ustvarjalcev. Tako človek vsaj vidi, kje mnogo krat sodobniki jemljejo inspiracijo in izvirnost. Najlepši in nepozabni oddelek hrani čudovite ostanke grškega kiparstva, Lisips, Praksiteles in drugi so se ovekovečili. Največ je nagrob- nikov z običajno temo: oče, mati in sestre žalujejo za izgubljenim dragim. Ne da se reči, kako so prikazi žalosti pretresljivi, resnični. Človek bi sedel, gledal in se — ne mislit^ da pretiravam tudi sam zjokal. Zame je dosegla umetnost te vrste dva vrhova: grškega in resničnega razen redkih izjem. Poleg tega pa so tam še mnogi kipi kot živi. Nerazumljivo je, a naravnost sleherni de-'talj človeškega telesa je upodobljen in dejali bi, da se vidi še utrip žil. Grki so namreč nad vse cenili lepoto človeškega telesa in prodornost duha. To so najlepše vskladili prav v kamnu. Omenim naj le še, da so ravno vrhunske stvaritve pobrali tujci. Zdaj leže po muzejih v Parizu in Londonu ter drugje. A tudi kar je ostalo, najlepši kosi zavzemajo ogromne dvorane, je dovolj, da se človek nikoli ne načudi. V dvoranah z vazami pa je naslikana vsa grška mitologija na vazah. Najbolj so nas pritegnile čelade grških bojevnikov izpred davnih dob. Po dvoranah smo se zelo utrudili. Za tisti muzej bi namreč bilo potrebno več dni. Ob izhodu smo se vsedli na stopnišče med mogočne stebre in se zamislili. Pretreslo me je, kako je vse minljivo. A vedimo, ostane, kar je najlepšega in najvrednejšega, saj preživi vsako minljivost. To se mi na naši poti ni. izkazalo le enkrat. Zdi se mi, da je popotniku, ki je prišel v Atene gledat njihovo zgodovino, nemogoče stopiti po kamnitih stopnicah proti Akropoli čisto mirne duše. V popoldanskem soncu so nas temelji vabili v svojo senco, a korak je bil počasen, misli nebogljene ob vsem, kar so videle oči. Opis čustev ne spada sem. Omenim pa le to: vsega takrat nisem dojel, ker je preveč veliko in zvišeno za en sam popoldan. Šele počasi sem našel najbitnejše. Akropola je bila glavno središče grškega kulta olimpijskih bogov. Atenska ni bila edina, pač pa je imelo vsako mesto svojo. Zob časa ANTON INGOLIČ v Črni 9 labirinti ROMAN V NADALJEVANJIH 65 »Mamelli,« je kriknil Klep, kakor da je odkril zaklad, ki ga'je iskal že leta in leta, »čuj, Mamelli, petdeset tisočakov že imaš, stodevetdeset jih dobiš takoj zdaj, na ostalih šestdeset, ne maram milosti, na šestdeset pa počakaj dva, največ tri mesece ... z obrestmi vred jih dobiš . . . Doma imam hišo s košč-kotn>zerttlje><•. .^njivo bom i •prodal, njiva mi ni potrebni, potreben mi je tale avtomobil. Glede denarja bom uredil s sorodniki tistih rojakov, ki ostanejo tu. Si čul, Mamelli? Ne v treh, v enem mesecu, si slišal, v enem mesecu boš imel denar, šestdeset tisočakov in še tisočak za obresti . . . « »Si znorel, Klep? Kje je poroštvo, da denar res dobim?« »Kamerada sva bila, spodaj v jami, dam ti rudarsko besedo, napišem za-dolžnico...« »To naj bi bila trgovina? Kakor sem rekel: še dve sto štirideset in avto je tvoj, čakam pa najdalje do jutri zvečer. Cosi o niente! V primeru, da ne prideš po voz, ara seveda zapade!« »Mamelli, čuj, Mamelli.« Čeprav je Klep videl pred seboj mokro asfaltirano cesto, ki se je bleščala v mesečini in slišal enakomerno brnenje motorja, čeprav se je zavedal, da drži v rokah krmilo avtomobila, za katerega bije poslednji, odločilni boj, se mu je vendar za hip zazdelo, kakor da je nekje globoko pod zemljo, da mu primanjkuje zraka, da se s stropa trga velika gmota premoga, ki bo vsak čas zgrmela na njegove prsi. Torej je res, kar mu je povedal inštruktor, da inštruktor ga je opozoril! »Pazite, monsieur Klep, da vas Memelli ne ukaiii. Lisjak je. če hočete, grem z vami.«*»Hvala, znanca sva, kamerada.« »Vendar, lahko vam podtakne staro škatlo, lahko...« Klep je z vso silo pritisnil na zavore. Ni se zmenil za Mamelli-jeve začudene vzklike, potegnil je listnico iz žepa, vzel iz nje bankovce in jih zalučal Mamelliju na kolena. »Na, tu imaš vse, kar imam« je kriknil. »Preštej, sto devetdeset tisočakov. Ostanek dobiš jutri, si slišal; najpozneje jutri zvečer! Nekaj dobim na rudniški upravi, po šihtu pa poj dem od rojaka do rojaka, od znanca do znanca, dobil bom na posodo; če ne bo dovolj, prodam, čeprav pod ceno, vse, kar imam, zadnjo srajco, samo da boš že jutri imel denar. Si slišal, Mamelli? Pripeljal ti ga bom z avtomobilom, s temle svojim avtomobilom!« Mamelli je segel po tisočakih, ki so zdrknili z njegovih kolen. ji, kakor je že bilo oaimejeno, ni pri-zanesel. Šele pred nedavnim so se pričela restavratorska dela, da ohranijo te kulturne relikvije, če mogoče za vedno. Atenska Akropola je bila postavljena na strmem gričku z ravnico na vrhu. Od vseh strani so prepadne, sedaj obzidane stene. Ime pa pove »vrh mesta«. __Piše: Jože Rupreht_ Ob vhodu popotnika presenetijo s svojo veličino mogočni Propileji s svojimi kovinsko okinčanimi stebri. Za temi pa se odpre pogled na Partenon, ki od daleč sploh ni videli tako monumentalen kot je v resnici. Dolg je čez sto metrov, njegovi stebri so dorskega stila. Nebogljeno smo se sprehajali med njimi. Veličine te stavbe ne bom opisoval, ker je ne bi prav zadel. Tudi s sliko je ni moč popolnoma razbrati. Po tisti dobi, ko ni bilo v njem več svetišča, je nezadržno propadel. Benečani pa so imeli v njem skladišče za smodnik in to ga je skoraj čisto uničilo, ker je nekoč smodnik eksplodiral. 63 Z desnim očesom je oši-nil Mamellija, ki je za trenutek le obmolknil in položil roke na kolena. Ne, se je Klep takoj zavrnil, zakaj bi ga spominjal na čase, ki jih gotovo nima v lepem spominu. Bolje je, da prei-dem na kupčijo. »Hvala, signor Mamelli, da ste me čakali,« je spregovoril, ne da bi se obrnil k njemu, »nisem mogel priti prej. Voz je v redu, zadovoljen sem. Dogovorila svat se torej ...« »Najin dogovor seveda ni več v veljavi,« je Klepa prestregel Mamelli z naj-Ijubeznivejšim glasom. »Kako?« Mamelli je zgrabil za krmilo. »Ne vidite, da ste sredi ceste?« Spravil je vozilo spet na desno stran. »Avto še ni vaš, tudi moja glava ni vaša. Jasno, da dogovor ne drži več. Veljal je samo do petih. Tako sva se dogovorila danes štirinajst dni, ne? Lahko bi spravil aro in se začel z vami na novo pogajati, pa nisem tak človek. Aro priznavam, vseh petdeset tisočakov, dogovorila se bova samo zaradi cene. Prebarval sem voz, popravil zavore in zravnal blatnike. Da je cena takšnemu vozu višja, menda ni treba posebej razlagati.« Od zadaj je v avto spet posvetila luč žarometov; deževalo ni več, cesta je bleščala, kakor bi bila steklena. Klep se je moral truditi, da je ostal na desni strani ceste. »Koliko zahtevate, signor Mamelli?« je zajecljal. »Prejšnja cena je bila dvestopetdeset, sedanja je tristo. Samo petdeset več. To ni pretirano, še vedno petdeset šestdeset manj, kakor bi dali drugod. To je occasion, bel occasion!« Klep je krčevito stiskal za krmilo. Ne samo čelo, tudi dlani je imel potne. Nekaj trenutkov je vozil kar na slepo. Kako? Šestdeset tisočakov več, kakor ima! »Pazite, tamle se začno ovinki, cesta je gladka in mokra . . . « »Ampak, signor Mamelli, pogodila sva se vendar za ... « »Pogodbo ste vi razdrli, ker niste prišli ob dogovorjenem času . .. « »Zakaj ste ga prebarvali, zakaj ... « »Ali vam nisem povedal, da z vojaško varovalno barvo ne bi mogli čez mejo. Že prej je bil voz globoko pod svojo ceno, zdaj vam ga dam pol zastonj. Pazite ovinek! Dio mio!« Nimam toliko, signor Mameli,« je kriknil Klep, »še do dogovorjene cene mi manjka deset tisočakov, ampak, signor Mamelli, avtomobil moram imeti, še nocoj, in prav tegale . . . « »Come? Še do prejšnje cene vam manjka deset tisočakov?« je Mamelli poskočil z glasom in celim te- 66 »Rekel sem,« je trmasto ponavljal z nekam piska j o-čim glasom, »ti meni ves denar, jaz tebi avto. To je trgovina med tujci in znanci! Avto lahko počaka na mojem dvorišču.« Pobral je denar in ga z obema rokama ponudil Klepu. »Na! Ecco il denaro!« »Ali res ne moreš razumeti, da moram imeti avto? Že nocoj se moram pripeljati z njim v Le Brieux!« »Na, tu imaš denar! Jutri mi prinesi vse in dobiš avto. Zdaj pa pusti krmilo, stovi ven in sedi na moje mesto! Dovolj imam tvoje vožnje.« Ker Klep ni segel po bankovcih, jih je Mamelli omalovažujoče spustil na zavitek, v katerem so bili manjši avtomobilski deli. Nekaj jih je z zavitka zdrsnilo na sedež in s sedeža Klepu pod noge. Klepu je obstal pogled na njih. Za ta papir je več kot šest mesecev trpel žejo, delal huje kot živina, v jami in zunaj nje, zadnje čase sploh ni več spal na postelji. Kaj vse je storil, da si je prihranil tele tisočake, na katere pa Mamelli, nekdanji rudar, bivši njegov kame-rad v jami, gleda s prezirljivim nasmehom. Hudič! Od jeze in ogorčenja mu je zagomazelo po vsem telesu. Stegnil je desnico, da bi pograbil denar in skočil iz avtomobila v noč. Toda ko je z drhtečimi prsti grabil po bankovcih, je pod njimi otipal nekaj tr- dega. V trenutku je zgrabil za tisto reč in dvignil desnico nad Mamellijevo drobno glavo. »Daš ali ne daš?« je kriknil pridušeno; spoznal je, da ni drugega izhoda, kakor da tega človeka prisili h kupčiji. Mamelli je v strahu dvignil svoje kratke, drobne roke in odprl usta, da bi zaklical na pomoč, toda preden je prišel glas iz njegovih ust, je Klepova dJes-nica zamahnila z ojnico po Mamellijevi glavi. »Odgovori!« je zarjul. »Joj, joj, si ponorel,« je zajavkal Mamelli. Klepova desnica je zamahnila še enkrat. Mamelli je pri priči utihnil, glava mu je omahnila, ves je zlezel vase, da ga je bilo še manj kot prej. Na Klepa se je zrušila klada premoga, ki mu je vso pot grozila; toda v trenutku jo je zvalil s sebe in zagledal pred seboj v mesečini bleščečo se cesto. Zadihal je prosto, globoko in brez bolečin, kot že leta in leta ne. Avtomobil je torej le njegov, nihče mu več ne brani, da se ne bi odpeljal v Le Brieux. Avtomobil je zdrčal po cesti. Kakšna lepa noč! Kako daleč segata žarometa! Motor enakomerno brni, naravnost poje! Beli obcestni kamni hite mimo hitreje in hitreje! Še plina! Tamle je ,Tolsta raca'! Dalje, dalje! V Le Brieux! K Ančki! Prej ima še majhen 64 lesom. »Čemu ste potem sploh prišli? Perche? Imel sem sijajnega kupca.« Za trenutek je obmolknil, potem se je ozrl nekam zviška h Klepu in nadaljeval. »Naj bo, počakam štiriindvajset ur. Če se hočete v domovino odpeljati s tem vozom, boste pač do jutri zvečer zbrali tistih šestdeset tisočakov, ki pravite, da vam manjkajo. Storim vam uslugo ker se poznava. Vi ricordate ancora?« Spet je pogledal h Klepu, ki pa se ni zganil. Vi moj prvi, jaz vaš tretji. Dobro še pomnim. Hudičevo delo je bilo. Era un lavoro matto. Pravzaprav sem lahko prav vam hvaležen, da sem se tako hitro rešil črnega pekla. Kakšne roke, kakšen elan! Prestrašil sem se, zares prestrašil. Moja in vaša sreča! Poleti odprem sredi Carbeauxa moderno trgovino s starimi in novimi vozili, tfaj bo, popustim vam deset tisočakov. Petdeset ste že dali, dobim jih še dvestoštirideset, in voz je vaš. Niže ne morem, tudi jaz sem izseljenec tudi jaz mislim na vrnitev v domači kraj. Seveda s kapital-čkom, con un piccolo capi-tale . . . « »Signor Mamelli . . . ka-merad Mamelli, dam ti, kar imam, samo deset manj, kakor sva se dogovorila, takoj zdaj, ti pa mi prepusti avtomobil . . . nekaj boš gotovo zaslužil . . . « »Dio mio, res si primiti- ven, v svojo izgubo vendar ne bom kupčeval ...» Klepu je bilo, kakor da drvi z avtomobilom ob globokem, črnem prepadu. »Z drugim kopačem sva morala tedaj, pred petnajstimi ali šestnajstimi leti, hudo prijeti, da smo nekaj zaslužili... « " »Caro amico, popustil sem, kolikor sem mogel...« Ustavi avtomobil! Ferma-te! Prometna policija!« Zavore so strahovito zaškripale. »Je voznik pijan?« je vprašal policist, ko mu je Mamelli zročil zahtevane listine. »Kje neki, gospod! Prvič ima tale voz v rokah, kupuje ga, brez skrbi, gospod, nič se ne bo zgodilo.« »Pazite!« »Še malo in v Picotu bova! Guardate la luna! Gesta je mokra in ovinki so ostri. Ne bi rajši jaz sedel h krmilu?« t »Bom kar jaz . . . « je za-mrmral Klep. Ko je voz ob Mamellijevih nasvetih dobil pravo hitrost, je nadaljeval razločneje. Operacija se je posrečila, sredi Car-beauxa boste odprli trgovino z novimi in starimi avtomobili, domov se boste vrnili s kapitalčkom . . . pri meni pa je tako, da bi se rad vrnil samo z avtomobilom, moram se vrniti, že pojutrišnjem. . . « »Za operacijo bom štel težke denarce, za trgovino sem se zadolžil . . . « 67 opravek. Odložiti mora tole revše. Kam? Za separa-cijo so zapuščeni kupi črne jalovine. Še malo ravne ceste in hitre vožnje, vo-tem se spet začno ovinki, slede garaže in za njimi separacija z velikimi črnimi kupi. Toda ali ne vozi za njim spet Renauld? Tisti iz garaže ali kak drugi? Plina, ničesar videl in slišal. Še Mamellija ne, ki je v trenutku, ko se je vozilo preobrnilo, široko odprl oči, pretresljivo zajedal in nato dokončno utihnil. Neznosen pritisk je Klepa zdramil. Torej je res? Zrušilo se je nanj in ga pokopalo pod seboj. Toda od kod prihaja svetloba? In od , „ . . , ~ kod člpveški klici? So ga finaJ^JP^ ovmeJc! Deyiq -adkomlii Jte, ne, saj ni v kolo je podrselo po travi. * jami, lamle na cesti stoji Morda je zadaj prometna avto< iz n/ega je stopil člo_ policija? Pazi, Klep, pazi! Hitro dalje, a oprezno, varno! Kaj se blešči tam spredaj? Garaže, seveda, garaže, in za njimi črno hribovje jalovine. Pred garažami je hudo oster ovinek, treba bo zmanjšati hitrost. Hudič, da je nehalo deževati in je svetlo kot podte-vi. Naj bi deževalo, da bi se kadilo od ceste. Prekleta luč od zadaj! Najbrž je policija! Morda ga že ves čas zasleduje! Še plina, še! Klep drži krepko za krmilo! Ali ne prihaja izza ovinka tovornjak? In zadaj drvi policijski avto, menda kar dva, če ne trije... V naslednjem trenutku so zavore silovito zaškripale, oba snopa luči sta napravila velik lok, cesta se je dvignila in se je zasukala, žarometa sta obsve-tila krtine in mlake na gmajni ter ugasnila. Vse je ugasnilo; v avtomobilu in zunaj, na cesti na gmajni, tam dalje pri rudniških garažah in pod črnimi griči onstran separacije. Klep ni vek, maha z rokami in kriči, malo dalje stoji tovornjak, tudi iz njega je stopil človek... Klep se je v hipu zavedel vsega, kar. se je zgodilo. Naglo in z vso silo se je potegnil skozi polomljeno šipo, se dvignil ob preobr-njenem avtomobilu in se pognal v gmajno. Klepove, ko bruna težke in okorne noge so se spotikale in čofotale po mlakah, njegove roke s pod-platastimi dlanmi so krilile, kakor da venomer lovijo ravnotežje, v prsih mu je hroplo, kakor da, nad gmajno, ki se je širila daleč pred njim, ni dovolj zraka. Zdaj zdaj se je v mlaki režeča luna posmeh-nila Klepovemu spačene-mu obrazu. Kam, Klep? Voznika ti prihajata na pomoč, obrnili boste avtomobil in lahko se boš odpeljal v Le Brieux, Še dalje. Menda ne boš pustil vozila tam ob cesti? Si res pozabil, kaj si pretrpel zanj? Jupitrov tempelj v Atenah Kakor je Partenon mogočen, tako je v večerni zarji ljubek Erehteion. Ta tempelj stoji na Severni strani Akropole in je znan po svojih šestih Kariatidah. To so žene, ki podpirajo strop delu templja. Mit pravi, da so na poročno noč pomorile svoje soproge ter morajo za kazen v kamen spremenjene stati namesto stebrov. Njihovi izrazi pa so kljub tisočletjem in zabrisanosti še zdaj mili, trmasto uporni, samozavestni, nadzemni. Le počasi sem doumel, da sem na kraju, ki sem o njem dolgo sanjal. Iz zatopljenosti nas je zbudil zvonec, ki ob sončnem zahodu oznanja konec ogleda. Pazniki poskrbe da se turisti umaknejo z Akropole. Spodaj, v obnovljenem Odeionu so pripravljali koncert, ko smo se odpravili na znani Sokratov grič. Tam smo sedli na tople kamne in gledali, kako je tam doli v Pirejiskem zalivu zahajalo sonce v Salaminski ožini. Enakomerni hrup velemesta motijo le velika letala, ki se vsaj vsakih pet minut odlepijo od tal. Nočni pogled na Atene nima primere. Podnevi je to mesto popolnoma belo, v soncu žareče, ponoči pa je okoli nas na kilometre široko migo-talo morje luči. Svoj čas se je govorilo, da sta Pi-rej in Atene dve ločeni mesti. Danes to ni več res. S podzemno železnico, ki gre v glavnem nad zemljo, smo se vozili proti Pireju skozi nepretrgano naselje. Mogočen vrvež mornarjev, ljudi z vseh koncev sveta, deklin, fantičev, ki hočejo čistiti čevlje, trgovcev, turistov, je nepopisen. Poleže se le v najhujši opoldanski vročini. Draginja pa je tam večja kot v Atenah. Včasih so cene tudi dvojne. Zanimivo se nam je zdelo, kako pred mnogimi bari vabijo po cesti sprehajajoče. V Pireju se da torej poleg umazane vode doživeti še kaj drugega. Pod Akropolo smo si ogledali še znano stavbo, ki so jo pred nedavnim zgradili Amerikanci pod vodstvom svojih belenističnih akademij. — PIŠEMO ZA VAS ČLANI RLV — PIŠEMO ZA VAS ČLANI RLV — KAJ OBRAVNAVA NOVI PRAVILNIK OB KONCU MESECA MAJA JE BIL RAZMNOŽEN IN DAN V RAZ-PRAVO MED ČLANE KOLEKTIVA RUDNIKA LIGNITA VELENJE OSNUTEK PRAVILNIKA O UPORABI SREDSTEV SKLADA SKUPNE PORABE ZA OPRAVLJANJE STANOVANJSKE GRADNJE IN DODELJEVANJA POSOJIL, STANOVANJ IN POSLOVNIH PROSTOROV. VSAK ČLAN DELOVNE SKUPNOSTI RUDNIKA JE LAHKO PREJEL IZVOD OSNUTKA PRAVILNIKA, GA PREBRAL IN STAVIL NANJ SVOJE PRIPOMBE. .nmitimnmimuniMmiiiiiiMtniiitMiiMiimiiititiiMiniiiiiiiiiiiitniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiuiiiiiiiiMiiiiiiiitiiiiiiiiiinniiMiiiiiiiMiiiniiniiiiiii iiimmiiiimiiiiiiimimiimiiHiiiimHiimi | Velenjski pionirski klub bo odprt KS™" KAJ VSE OBRAVNAVA IN ZAJEMA OSNUTEK PRAVILNIKA? V Skladu z zakonskimi predpisi kot so zakon o sredstvih gospodarskih organizacij, zakon o prometu z zemljišči in stavbami in v skladu z ostalimi pozitivnimi predpisi, je omogočeno delovnim organizacijam, da lahko iz svojih sredstev sklada skupine poralbe dodeljujejo svojim delavcem kredite za stanovanjsko izgradnjo ali za nakup že zgrajenih stanovanjskih enot delovnih organizacij. Da bi se torej omogočilo članom delovne skupnosti rudnika lignita Velenje, da si zagotovijo potrebna stanovanja, se je že v začetku maja meseca pristopilo k izdelavi osnutka pravilnika, ki naj zagotovi postopek in način, kako naj delovna organizacija in delavec sodelujeta pri izgradnji stanovanjskih enot, to je ali z neposredno izgradnjo stanovanj po podjetju ali z dajanjem posojila delavcem za individualno stanovanjsko izgradnjo, ter na ta način angažirati lastna sredstva delavcev in delovne organizacije in s tem pomagati delavcem, da pridejo do ustreznega, potrebnega stanovanja. Osnutek pravilnika, ki je že izdelan in razdeljen med člane kolektiva, obravnava v svojih osniih poglavjih ves postopek in način koriščenja sredstev stanov a ti j skopa fonda rudnika. Ker je že obstajal poseben pravilnik, ki je obravnaval oddajanje oziroma dodeljevanje stanovanj in poslovnih pr^Monn^Ma- fjredstavlja novi" osnutek pravilnika le spremembe in dopolnitve že obstoječega pravilnika, razširjenega na