|4| Planinski vestnik | MaReC 2013 PRVI LJUDJE V ALPAH Visokogorje od kamene dobe do novega veka Kako smo ljudje osvajali gorski svet Besedilo: dr. Jana Horvat Preučevanje davne preteklosti v gorskem svetu Slovenije se je začelo z izkopavanji Srečka Brodarja v Potočki zijalki. Po posameznih manjših izkopavanjih in naključnih najdbah so se na pobudo etnologa T oneta Cevca raziskave zgostile ob koncu 20. in na začetku 21. stoletja. Cevc, ki so ga zanimale korenine planšarstva, je navdušil vrsto ljubiteljev arheologije in profesionalnih arheologov. Z natančnimi topografskimi pregledi planin so odkrili številna arheološka najdišča, s sondiranji pa so lahko podrobneje določili čas in nekdanjo funkcijo. Dobili smo otipljive in sistematične podatke, ki jih lahko združimo v pregledno sliko. Seveda pa je odprtih vprašanj mnogo več kot odgovorov. Kamena doba Potočka zijalka in Mokriška jama v Ka- mniško-Savinjskih Alpah sta najstarejši priči obiskovanja našega gorskega sveta. Tam odkrita kurišča, kamnito orodje in koščene konice kopij pripadajo zgodnjemu modernemu človeku - kro- manjoncu, ki si je v toplejšem obdobju med zadnjo poledenitvijo (40.000 do 30.000 let pr. Kr.) poiskal zatočišče v naravnih jamah. Ljudje so bili malo- številni, a dobri poznavalci narave in mojstri preživetja. V visokogorje jih je pritegnil predvsem lov. Ko se je podnebje ponovno ogrelo v času srednje kamene dobe ali mezoli- tika (okoli 8.000 do 4.500 pr. Kr.), so bili ljudje še vedno lovci in nabiralci brez stalnih naselbin. Po nižinah so se razrasli gozdovi, v visokogorju pa travnate pokrajine, na katerih so se zadrževale živali. Možnosti lova so v poletnih mesecih pritegnile ljudi na južna pobočja Krnskega pogorja. Postojanke so ležale na današnjih planinah v višini 1000 do 1350 m n. m., na osončenih, zavetrnih in razglednih mestih, blizu vodnih virov (Kašina, Zaprikraj, Zapleč, Pretovč). Ljudje so obiskovali tudi druga območja Alp, npr. Jamo za skalo pri planini V Lazu. Takrat so že uporabljali lok. Ena od dveh zlatih zaponk z Volovljeka, začetek 2. stoletja. Izdelava v zlatu je bila nekaj izjemnega, verjetno so darovali božanstvu na odročnem gorskem prelazu. Hrani Narodni muzej Slovenije. Izkopavanja na Velikem stanu na Veliki planini so razkrila ostanke pastirskega stanu iz 16. ali 17. stoletja. Foto: J. Železnikar |5| Bronasta in železna doba Naslednje znane sledi človeka v viso- kogorju izvirajo iz mnogo mlajšega obdobja. V srednji in pozni bronasti dobi (16. do 9. st. pr. Kr.), ko je bilo podnebje zelo toplo, so nastale številne postojanke. Do sedaj so bile odkrite na Kalu na Zadnjem Voglu, Poljanici na Lepi Komni, Zgornjem Povdnu pod visokogorju jugovzhodnih Alp so sledi iz železne dobe (8. do 1. st. pr. Kr.) ma- loštevilne. Poznamo jih z Dolge planje na Voglu ter Korena in Velike planine. Rimska doba Človekova prisotnost v gorah se je okrepila v rimskem obdobju (1. do 6. st.), ko je bilo podnebje zopet toplejše. Gore so obiskovali predvsem staroselci, ki so ohranili tradicionalni način življenja dolgo v rimsko dobo. Ratitovcem, pod Kalškim Grebenom in na Veliki planini. Težko jih je pre- poznati, saj ni zaslediti niti umetnega preoblikovanja površine niti kamnitih ali lesenih konstrukcij. Najdeni so bili ostanki kurišč, keramike in kamnito orodje, ki je bilo še v rabi. Iz gorskega sveta izvira tudi bro- nasto orodje in orožje (sekire, noži, meči, bodala in sulične osti), ki je bilo zakopano ali odloženo na samotnih krajih izven naselbin ter večinoma predstavlja zaobljubne darove, posve- čene božanskim silam (Strmec, Blejska konta, Lipanca in Zgornja Krma v Kamniško-Savinjskih Alpah). Takšne daritve so bile za bronasto dobo zelo značilne. Selišča in najdbe kažejo na staro- davne poti čez prelaze (povezave prek Karavank, prehode med Posočjem in Bohinjem, prek Predela). Postojanke so umeščene na zavetrne in osojne točke, z vodnimi viri in travnatimi površinami v bližini. Pogosto so bila blizu ležišč železove rude. Samo po naravnih okoliščinah težko sklepamo o človekovi dejavnostih v visokogorju v srednji in mlajši bronasti dobi; odprte so mnoge možnosti: lov, paša, tudi začetki rudarjenja. V 1. tisočletju pr. Kr. je nastopilo hladno in vlažno podnebje, tako da so marsikje v osrednjih Alpah opustili višje ležeče postojanke. T udi v Arheološka najdišča pričajo o stalni obljudenosti slovenskega visokogorja. Izdelava M. Belak, Inštitut za arheologijo ZRC SAZU. Železen ključ in železno pisalo – stilus, s katerim so pisali na povoščeno tablico. Rimska postojanka na Dleskovški planoti. Foto: M. Zaplatil V globoki krnici pod Velikim Zvohom in Košutno leži planina Koren (1675 m n. m.) z obsežnimi travniki in vodnim izvirom. Ljudje so tu gradili zavetišča v starejši železni dobi (6.– 5. st. pr. Kr.), v poznorimskem času (4.–5. st. po Kr.) ter neprekinjeno od visokega srednjega veka dalje. Foto: J. Dragar, arhiv Inštituta za arheologijo ZRC SAZU Julijcih; Baba, Belščica in Medvedjek v Karavankah; Velika planina, Dle- skovška planota in Mozirska planina v |6| Planinski vestnik | MaReC 2013 Nadaljnje branje: T. Cevc, Davne sledi človeka v Kamniških Alpah (Ljubljana 1997). T. Cevc (ur.), Človek v Alpah (Ljubljana 2006). D. Božič, J. Dular (ur.), Zakladi tisočletij (Ljubljana 1999). Odkritja kažejo na močnejšo obljude- nost, uveljavile so se nekatere novosti. Majhna selišča (ena do dve koči) so ležala na naravno primernih obmo- čjih: zavetrnih in razglednih prostorih ob gozdni meji, na robu naravnih travnikov in pogosto ob vodnem izviru. Temelji so bili zloženi iz velikih kamnov, pobranih po okolici. Na njih so bile zgrajene enoprostorne stavbe iz vodoravnih brun, brez uporabe kovinskih žebljev ali spojk. Ob steni ali v kotu je bilo ognjišče, obloženo s kamni. Notranje mere koče na Kalu na Zadnjem Voglu so merile 4 x 3,7 m, na planini Dolga njiva pa 3,5 x 3 m. Pre- prosta arhitektura je bila drugačna kot v dolini, kjer so bili zidovi iz klesanih kamnov, opeke in malte. Notranja oprema je bila skromna. Odkriti so bili le grobi kuhinjski lonci, medtem ko je bila v nižinah tudi v najpreprostejših bivališčih v rabi vrsta posod z različno namemb- nostjo (sklede, skodelice, čaše, vrči, trinožniki, krožniki). Izstopa koča na planini Dolga njiva iz 4. in 5. st., kjer smo v odpadu pod stavbo poleg črepinj loncev odkrili dele steklenega kozarca in keramične amfore za vino. V okolici koč včasih ležijo izgubljeni bronasti novci in deli noše: zaponke za spenjanje plaščev oziroma zgornjih oblačil, prstani, jagode ogrlic in pasni okovi. Zaponke pripadajo tako ženski kot moški noši. T udi v rimski dobi so predmete s simbolnim pomenom darovali božan- stvom. Na Pečicah na Veliki planini je pod kamnom ležala srebrna zaponka iz 3. st. Ob rimski stavbi na Čistem vrhu je bil v naravno "skrinjico" v skalovju položen nož iz konca 3. ali začetka 4. st. Božanstvom sta bili gotovo posvečeni tudi zlati zaponki iz začetka 2. st., ki sta bili sredi 19. st. odkriti na območju prelaza Volovljek (1029 m). Bronasti in železni zvonci kažejo, da so v rimskem obdobju v visokogorju pasli. Ne vemo še, ali je šlo za govedo ali drobnico, pa tudi dokazov o plan- šarskem gospodarstvu nimamo. Cedil za sir, odkritih v rimskih naselbinah v dolini, iz najdišč v visokogorju namreč ne poznamo. V Julijskih in Kamniško-Savinjskih Alpah so bila nekoč obsežna ležišča železove rude. Kot sledi kopanja in nabiranja rude, ki je bilo intenzivno od visokega srednjega veka dalje, so ostale neštete jame, nasipi in rovi. Število poletnih postojank se je še povečalo med 4. in 6. st., v obdobju zatona rimskega cesarstva. Ljudje so se umaknili z izpostavljenih območij ob cestah in ravninah. Naselbine so postavili na odročnih krajih, tudi visoko ob vznožjih gora. Takšne, dokaj samooskrbne naselbine so bile T onovcev grad pri Kobaridu, naselbina na Blejskem gradu ter vrsta naselbin na obronkih Karavank in Kamniških Alp, od Ajdne pod Stolom do Sv. Primoža na pobočju Velike planine. Poletna paša v visokogorju je postala zelo pomembna, saj je bila živina tam bolje zaščitena pred sovražnimi plenilskimi pohodi. Zgodnji srednji vek Naselitev Slovanov konec 6. in 7. st. je pomenila prelomnico, saj je bila večina stalnih antičnih naselbin uničena ali opuščena. Vendar se je v odročnih hribovitih predelih zahodne Slovenije še obdržalo romanizirano staroselsko prebivalstvo s tradicionalnim načinom gospodarjenja. Ohranila so se predslo- vanska imena, številne tehnične izraze na področju planšarstva pa je sloven- ščina prevzela iz romanskih jezikov. V poznoantični stavbi na planini Kal na Zadnjem Voglu je bilo odkrito kurišče iz 8. ali 9. st., kar pomeni, da je bila stara stavba v rabi še dolgo po nastanku. Zgodnjesrednjeveški selišči na Kleku in Pečani sta bili postavljeni blizu nekdanjih antičnih postojank in sredi območij z ležišči železove rude. Najbolje poznamo naselbino iz 9. in 10 st. na Krvavcu, kjer so bile raziskane tri enoprostorne stavbe s kamnitimi temelji in leseno nadgradnjo. Sulica in puščična ost pričata o lovu, zvonec za živino o pašništvu, ostanki lonče- nega kotla in železnega cedila pa že dokazujejo predelavo mleka. V kočah na Krvavcu naletimo na posode razno- vrstnih oblik, kar izpričuje višjo raven bivanja in verjetno prisotnost žensk. Srednji in novi vek Pisni viri od visokega srednjega veka dalje že poročajo o pravem planšar- skem gospodarstvu. Sledovi stavb in drobni ostanki delov noše, opreme, orodja ter črepinje posod razkrivajo mnoge podrobnosti o načinu življenja, ki niso zašle v pisane dokumente.  m Pod Kamniškim sedlom so si med med velikimi skalami na robu pašnikov poiskali zavetje antični in srednjeveški pastirji. Foto: Jana Horvat