UAGOA NAKRST, strokovna delavka: -Me-nim. da je samoprispevek potreben. sajjepro-gram tako zastavljen. da bo zadovoljil res naj-nujnejše potrebe naše Ljubljane. Sama najbo-Ije poznam položaj v porodnišnici. saj sem ene-ga otroka rodila v stari, rdeči stavbi. drugega pa v Kliničnem centru Primerjava je nemogo-ča, tako kotso nemogoče razmere v stari poro-dnišnici, ki jo bomo s samoprispevkomobnovi-li. Menim. da tudi znesek, ki ga bo vsakdo phspeval ne bo nikomur ogrozil živtjen/ske ravni.»
MHKO MMET farmacevt: -Mrč nimam proti samoprispevku, sa/ je res, da nujno potrebuje-mo vse, karje vprogramu. Mogoče bi ga kaza-to še dopotniti. da odločitevza samoprispevek ne bi bila preveč forumska, pač pa temeljito pretehtana na vseh ravneh. Mogoče bo za ne-katere krajane odločitev zeto težka, saj ne mo-retno mimo dejstva, daje marstkateremu vzad-njem času precej zastal žnrijenjski standard -
REZKA SELAN, upokojenka -Seveda sem za samoprispevek. pa čeprav bom od svoje pokojnine morala dati poteg vseh mogočih iz-datkov še to. Porodnišnica je nujna. saj je za naš čas že zdavnaj preživela Lutke? Sama jih ne maram, pottebujejo pa jih otrod in tisti, ki ob njih uživajo Tako kot smo skrbni pri porabi sredstev iz samoprispevka. bi morali biti pov-sod, tudi pri proslavah, potovanjih, pri vsemo-gočih nagradah . -
MATAŠA KUNSTEU, študentka: Sevadaje v rodu, da sa zopet odločamo za samoprispe-vak občanov? Upmm le. da grodo vsa ta sradstva zares v prave rotce. za gradnjo tistih objektov, za katere smo se odločili. Doma nas ja šest in so bo ta izdatok kar poznal ph drutinskem proračunu. Vendar pa se zavedamo nujnosti samoprispevka in niti ne tarnamo kaj preveč.-
ZORAN GRGIČ, učttelj : »Pri nas veliko go-vorimo o solidarnosti in marsikaj scno prav zaradi solidamosti že naredili Jasno je. deni-mo, da končno zgradimo poleg vrtcev in šol tudi to nesrečno lutkovno gledališče. ki je dol-ga leta živelo odobljub: v Cankarjev dom ga ne moremo spraviti, nova zgradba bi preveč stala. preostane adaptacija. ki pa (udi ni najboljša rež/fev. Potrebno je za vso Ljubljano. hkrati pa bi na primer marsikdo pomislil tudi na adapta-cijo vse stare Ljubtjane, ki bi tudi lahko bila predmet solidarnosti vseh Ljubljančanov. a ostaja na plečih Centra «
ŽIVLJENJE V LJUBLJANSKI PORODNIŠNICI
Strokovno delo na evropski ravni, stavba pa...
Kako dolgo bodo ženske še rojevale v obupnih prostorih nekdanje Ijubljanske hiralnice?
Rojstvo novega človeka, ta na prvi pogled tako vsakdanji dogodek, a izjemen za žen-sko, ki je postala mati, za mo-škega, ki je postal oče, kot čudež, ki se ponavlja. Tistim, ki ga doživijo, se zdi, da se ni še primeril nikomur pred njim. Pozabijo, da je nekaj podob-nega občutilo že milijone in milijone Ijudi pred njimi.
Za zidovi dveh stavb v Ljub-Ijani, v rdeči hiši na Šlajmerjevi 3 in v drugem nadstropju Kli-ničnega centra ob Zaloški ce-sti, je lani prijokalo na svet 8.049 novorojenčkov. Še ve-dno več kot polovica Ljubljan-čank (približno 5 tisoč) rodi ali po porodu leži v stari poro-. dnišnici na Šlajmerjevi 3, saj* so zmogljivosti sodobnega po-rodnega bloka v Kliničnem centru premajhne, da bi bile kos vse večjemu številu poro-dov v zadnjih letih. V obeh hi-šah zato dan in noč brnijo tele-foni. Očetje, babice, dedki in drugi sorodniki se hočejo na svoja ušesa prepričati, kakšen je njihov sin, hčerka, vnuk. vnukinja... Marsikdo se jezi, ker kljub vztrajnemu obrača-nju številčnice na telefonskem aparatu ne more dobiti zveze z rdečp hišo.
Premajhno število telefon-skih linij je sicer neprijetna za-deva, vendar pa ie ni usodna za matere in otroke. Je le eno izmed mnogih znamenj, ki. ka-žejo na starost poslopja. Huje pa je to. da so dotrajani tudi električna in vodovodna nape-Ijava ter kanalizacijsko omrež-je, da so izrabljeni inštrumenti in aparature. Prostori so pre-napolnjeni in celo ženske, ki so bile šivane, morajo včasih domov že tri dni po porodu. Poslopje, ki je bilo leta 1885 zgrajeno kot hiralnica. pred osehninpetdesetimi leti pa preimenovano v bolnišnico za
ženske bolezni, že dolgo ne ustreza več zahtevam sodob-nega porodništva in varstva novorojencev.
Vivijana Pogačar iz Zg. Kaš-Ija je pred kratkim že petič obi-skala rdečo hišo. Tokrat je ro-dila dvojčka-dečka. Njenih ne-kaj kratkih stavkov sicer le ne-koliko opiše vso stisko in po-čutje porodnic zaradi nepri-mernega okolja, v katerem morajo rojevati. »Zgoraj na primer,« pove Vivijana Poga-čar, »kjer je porodna soba, je le eno stranišče. Ženske kar naprej trkajo na njegova vra-ta« Teh pomanjkljivosti, ki že-ni lahko pustijo tudi neprijeten spomin na sicer srečen dogo-dek - porod, ne more povsem nadomestiti niti prijazno vede-nje zdravnikov, sester, bolni-čark.
V rdeči hiši pogrešajo tudi prostor za intenzivno nego no-vorojenčkov. Zdravmca Živa Novak pravi, da naj bi po sve-tovnih merilih imeleenote, kjer je 2500 porodov ali več, poleg porodne sobe tudi prostor za intenzivno nego novorojencev. S tem se zniža obolevnost otrok, mnogi prav zaradi hitre pomoči tudi preživijo. Ždaj morajo otroke, ki so potrebm posebne nege, z njimi pa seve-da tudi matere, prevažati po še nedograjenem hladnem in prašnem hodniku, v katerem povrh vsega še venomer piha, v Klinični center.
Od leta 1951, ko so poslopju v Šlajmerjevi 3 dozidali na se-verni strani prizidek in sanita-rije, se v stari porodnišnici ni skorajda nič spremenilo. Ob-novljene so bile le nočne oma-i rice in postelje, nekoliko so se izboljšale higienske razmere, za kaj več pa ni biio nikoli de-narja. Le osebju porodnišnice gre zahvala, da v teh letih ni prihajalo do kakšnih večjih. usodnejših   nesreč.   Če   smo
prej, kljub opominom delavcev Ginekoioške klinike, pred ra-zmerami v stari porodnišnici zapirali oči, pa tega nismo mo-gli več storiti pred dvema leto-ma, ko je prišlo do resnejše infekcije. Toda ali ni škoda, da mora osebje porodnišnice toli-ko svojih moči in časa posve-čati preprečevanju neprijetnih dogodkov, do katerih bi lahko prišlo zaradi dotrajanosti stav-be, namesto da bi vse moči vložilo v strokovno delo? Ven-dar kljub temu, da porodništvo v Ljubljani že pol stoletja dela v slabših razmerah kot driige zdravstvene veje, pa je tudi zu-
naj meja naše domovine zna-no, da je strokovno delo v rde-či hiši in v Kliničnem centru na evropski ravni.
Toda ali je res treba, da nas do razmišljanja o razmerah v stari porodnišnici pripravi šele kakšen žalosten dogodek? Si bomo potem kot posamezniki in kot družba sploh lahko od-pustili takšno malomarnost? Na to vprašanje najbrž ni treba iskati odgovora. Dvaindvajse-tega novembra bomo na lističu vsi obkrožili ZA in se s tem odločili tudi za prvo fazo grad-nje nove Ijubljanske porodniš;
nlce                   DARJA JUVAN