USTEK. JOŽE (ŽUPANČIC iz Litije: Pevski zbor UJU v zelenem Posavju. Na vse zgodaj na praznik '8. decembra: — Črne Trbovlje so zavite v jutranji mrak in meglo; — dolina spi; — le sempatja brne v zgodnji uri budilke, hip nato glasno trka= nje in butanje po vratih, koder spe člani UPZ, kmalu zatem pa droe od zgornjega konca ozke doline trebušasti avti, ki z zategnjenim hupanjem materinsko 'kličejo pod raznimi krovi razkropljene člane pevske čete. Gustelj šuligoj pa zopet z imenikom v roki ne izpusti nikogar; kakor z rešetom jih zbira pod svoje okrilje in jih prevaža na ko» lodvor. " Dobro došli!... V udobnem, novem Pullmannu I. razreda se potegne vsa tovarišija do Brežic koder jih nekaj pred deseto priča'ka predsednik zbora tov. Drago Supančič, brežiški sprejemni odbor na čelu z mestnim žu» panom g. Supanom, precej tovarišev, posebno pridna sta se izkazala tov. ;B e r => n e t i č , član UPZ n. r., ter tov. S a n c i n , ki je od tam preko, lpa je pred tremi meseci našel med brati gostoljubno streho. »Dobrodošli!« je številno pevsko četo prisrčno pozdravljal g župan. Z dvakratno dobrodošlico: kot občinski načelnik metros pole zelenega Posavja in kot tovariš! — G. Supan je namreč učitelj v pokoju. Z veselimi obrazi so prispeli člani v me« sto, eni v avtih, drugi peš: izvrstno se prileže dopoldanslki sprehod od Zakota, kjer je po* staja, pa do 2 km oddaljenih Brežic. Nauži? ješ se po poti mehkega posavskega zraka in dobre volje. zlasti Iker se obeta jasen, solnčni dan. V Narodnem domu, pa brž v garderobo, nato pa v vsej naglici, kaj za ipod zob. Vmes pa z domačini na kratko brbljanje ... »Razprodanot... Vse razprodano!« »Kako pa kaj z vstopnicami?« — »Imenitno!« de prvi. »Večina razpro» dano!« — pripoveduje domačin. — »Kaj še!« ga popravlja drugi. — »Naravnost sijajno ... Vse razproda* no!« ... dostavlja ves v zadovoljstvu. — 'In pojasnjuje eden domačinov: »Ta« kega zanimanja med našim 'občinstvom že dolgo sem ni bilo. Vse vstopnice so že raz« grabljene. Kaj bo šele popoldne, ko bo priti« snila okolica?« Dosti prijateljev imamo v Brežicah, ki so se pobrigali za tak lep sprejem. Poleg že orne« njenega vrlega g. župana Supana, tovarišev Bernetiča in Sancina, še zobozdravnik g dr. Niko Sever, g. dr. Drnovšek, g. dr. Zdolšek, g. dr. Justin, g. ravnatelj Mikulič, in drugi; kdo jih ne bi med toliko množico nekaj izgu« bil iz spomina. Poudarjam pa: nehote! V&em pa za ves trud: srčna hvala! Zatem se je zbral ves zbor k raportu. To 5n ono je bilo treba objaviti; sto drobnih stvari: kje je matineja, kdaj kosilo, kam po poldne na skušnjo itd. — In ko je dejal čiča Drago: »Ob 11. v mcščanski šoli!« — ise je družina razkropila . . . Matineja. > Lepa je brežiška meščanjska šola, marsi= kateremu kraju bi bila v ponos; no, zaved* nim brežiškim narodnjakom pa je nje zidanje povzročalo sive lase. Ka'kopak tudi ne! Saj so jo pričeli graditi leta 1912. »Schulve* reinci«, bolj zaradi nemškutarskih ciljev kot pa iz šolskih nagibov. Zdaj pa je šola pod ravnateljstvom g. Mikuliča vzoren naroden tabor: po hodnikih se vrste slike naših vel< mož, ki jih. je prinašal »Ljubljanski Zvon«. Sicer pa je v&s zavod: !!!! Telovadnica pa še posebej hvale vredna. Sicer ne vem, če ima stalea oder, prostrana pa je tako, da so se zgrnile vanjo ne samo vse brežiške: osnov.na, meščanstva in obrtna šola, med svoje stene je sprejela telovadnica tudd podjetne o'koliške otroke, ki so priko« rakali v Brežice pod vodstvom svojih uči* teljev. Z Dobove — tov. Kokot in dobrodušni čika Lojze Peterlin — Batog, s !Čateža tov. Črnač in Prinčič, z Globokega tov. Gorjup. In seveda z vsakim četa otrok. K mladinski pevski prireditvi pa se je nabralo tudi precej uglednih meščanskih družin. Za popoldne namreč ob času koncerta jih je klicala pije* tetna dolžnost v — Kostanjevico na pogreb blagopokojne ge. Severjeve, matere brežiške= ga zdrav,ni!ka dr. Severja, ki je tako prijatelj* sko — kot predsednik domačega pevskega zbora pripravljal našo pot v Brežice. . Mladina uživa. Ko je na znak dirigenta tov. Srečka Kumra zadonel prvi akord, je zastal dih ma« lim poslušalcem, od katerih so se najbblj vneti povzpeli celo na bradlje, lestve in dru* go orodje. Le škoda, da nisem imel seboj aparata. Ob koncu pesmi pa: halo! Neumor* no ploskanje. Prav tako tudi po vsaki na« slednji pesmi. Orobiž je seveda najbolj uži» val ob veselih, 'pos!kočnih melodijah, in je prav lahko siedil jasnemu izgovarjanju pev« cev. Da so jih užgali živahni Kroparji, Žabe in: Potrkan ples... najbolj, ne bom navajal posebej. V premorih pa: cvetje in deputacije. Mladina se zahvaljuje učiteljem-pevcem. Za* hvaljuje in prosi, naj pridejo še! Nad vse srčkano pa pove mala Šepčeva — če sem Isi prav zapomnil njeno ime. »... in prosimo Vas, da razveselite z na* šimj lepimi pesmicami tudi naše male bratce: Srbe in Hrvate ...« Vsa dvorana pa se zlije nato v en, mo» gočen« živijooaooo!!! Prav tako ob drugi dep_taciji brežiškega drobiža, ki je prinesla kraisen šopek krvavo rdečih nageljnov z lepim spominskim trakom. Res, ne vem več, koliko govornikov je' nastopilo. Vsem pa je — sklepati po njih be< sedah — bila prireditev všeč, močno všeč! In so o tem tudi pričale njih razigrane oči. Te so govorile o zadovoljstvu in zahvali! Ko se je izlilo jezero publike iz meščan^ ske šole, pa je v navdušenju hitel pripovedo« vati eden mladih domačinov swji spremlje« valki: »Ali si videla s kako strastjo dirigira Kumar. Stal sem ob strani in sem ga ves čas z. užitkom opazoval. Ko bi bil gluh, vem, da  bi občutil vso Iepoto skladbe, tako doživlja dirigent, ko vodi svoj zbor!« — To sem čul mimogrede, ko sem špičil svoja žejna ušesa... In nimam k izjavi navdušenega Brežičana prav ničesar pripomniti. Popoldanski koncert. Napovcd: ob 15. v dvorani Narodnega doma, ljubkem podeželskem Talijinem hra; mu, kamor se ^birajo Posavci k igram. Dom je last Hranilnice. Ze pred 15. uro dvorana — zasedena. Okolica je pritisnila prav razvescljivo. Čatcž, Dobova, Velika dolina, Vidcm Krško, Cerk» lje, Krška vas, Kostanjevica, da, celo Sevnica in daljni Zagreb, od koder so prihitcli znanci in prijatelji prof. Kumra. Ob vhodu pa ;so pošle najprcj nežigosane vstopnice, poznejc pa so prodajali za vstopnice kar programc. Seveda vse pod budnim nadzorstvom zastop^ nika finančne kontrole. Tovarnar g. Marijan Treppo pa je »stis= nil« v kuverti — petsto Din. Res! Pri moji veri! Ko se je dvignil temnordeč žametast zastor in se je pojavil zbor pred natlačeno dvo* rano, publika pa isi je še v pjedsobi na mizah zgradila galerije, je zavalovil iskren pozdrav. Prvič so pozdravili Posavci v svoji sredj gg. Adamiča Kumra in učitelje»pevce. Prijatelj Emil je podvzel besedo: pred= stavil je UPZ, očrtal delo učiteljstva na po^ Iju pevske umetnosti. Intcresantno pa je bilo njegovo izvajanje o skladbah, ki jih ima na sporedu naš zbor. Kaj pravi skladatelj g. Adamič o sporedu UPZ. Polovico sporeda UPZ nosi Anton Lajovic: Karakterističnc glasbenc potcze Antona Lajovica so: široka mclodična linija, apartna, deloma še romantična harmonična obleka, pregnanten situacijo in takst točno ilustrirajoč glasbcni izraz, prcvladoyanje grotcska in humorja, odlično vodstvo glasov, jasna forma, izpiljenost tako, da v njcgovih skladbah vsaka nota ncomajno sedi, vsaka iinija, vsak akord jc kot izklesan. Prva skladba »B o 1 e s t kovač« izredno silno ilustrira bolest v ostro disonančnih harmohičnih zvczah, težko ko= vanje bolesti po srcu. P o m 1 a d n i s p e v je čudovito razgibana pcscm polna mehkc po* mladne lirikc in hrepcncnja, Pastirčki ljubeznivo povcden spev pogumnih pastir* čikov, ki se vesele sedmih dobrih lct, saj so korajžno preživeli sedem težkih, ne da bi kdo le »joj« dejal VKroparjih Lajovic na humornogrotesken način ilustrira cokljače in štorkljače Kroparjc tako, da jih kar vidiš pred seboj vse smešne in nerodne. Nekaj posebnega so »Ž a b e«. Silno težak ženski zbor, ki so mu kos le najboljše pevlke. Ime> nitni, duhoviti Župančičevr tekst je našcl v komponistu adckvatnega ilustratorja. Poslus šajte lc ta izvrstno posrcčen poizkus imiti* ranja kvakanja, te humorja polne žabje diso* nance, te globoke alte naših pevk. lln nato islcdi živahni, ravno take židane volje polni Medved z medom v obliki pristne narodne izpraševalnice. Lajovic je danes prvi med prvimi, tako rekoč že slovenski glasbeni klasik. Istotako v cerkveno muziko štejemo mnogoglasen zbor »Z g 1 a s n i m š u m o m s kora«, Marijin slavospcv prerano umrle« ga seniorja naših komponistov cecilijanskega reformatorja cerkvene glasbe, komponista priljubljene slovenske opere »Gorenjski slav» ček«, sivolasega Antnna Foersterja. Ta njego< va himnična pescm je ena najlepših sloven* slkih cerkvenih Marijinih skladb. Matej Hubad, oče slovcnskih pevcev, ni le slavljen bivši pevovodja pevskega zbora Glasbene Matice, je tudi spreten in srečen prireditelj narodnih pesmi. Te priredbe se odiikujejo po izklesani formi po široki in duhoviti razpredenosti glasov, po lepem blagozvočju, včasih po iskrenem liričrrem izra^ zu, a tudi po šegavosti, kakršno nam bo po= kazal danes njegov »Pot rkan p 1 e s«. Na programu so tudi tri mojc stvari. »Z a b u č a 1 e g o r e«, kanon na znani napev slovaške narodne pesmi »Teče voda«, druga široko epii.na, dramatična balada »Vrago« v a n e v e s t a«, s himnič.nim Ikoncem, tretja z objestne, razposajene strani zajet »Potrkan ples«. O sebi ne znam govoriti, naj govore moja dela zame. Koncert sklepa srbski vokalni klasik St. Mokranjac z deseto rukovetjo srbskih narod/ nih pesmi, ki tvori eno izmed giavnih točk železnega repcrtoarja vseh jugoslovenskih mešanih pevskih zborov. Evo razlage programa: Besedo imajo pevovodja in njegovi pevci! Skladatelju g. Adamiču se je publika za njegove besede hvaležno zahvaljcvala Zatem pa je pričel zbor z izvajanjem sporeda. Pro* 'jram je bil domala isti kakor v Trbovljah in sem ga že navedd v zadnjem »Učit. Tova« rišu«. odpadle so le skladbe s spremljevanjem klavirja, ker ni bilo na razpolago zadovoljive= ga instrumenta, Zbor pa je zato dodai nekaj Žgančevih: »Jedna majka umrla, i»Dil, dil, duda...«. Obilnstvo se zahvaljuje. Kako jc sprcjclo in sprcmljalo občinstvo zborovo izvajanje? Hočem uporabljati zopet pohvale? Po« hvale? v superlativih? To bi zaslužili! To so zaslužili! O tem je bila edina vsa dvorana, in so ta= ko že povedali v dnevnikih tudi kritiki. V tem smislu je pozdravil zbor na odprtem odru mestnj župan g. Supan, ki je vabil uči« tclje, naj še pridejo med Posavce. Prvi Ikona curt je dostojno utrl pot UPZ v njegovo mesto. Simpatičen je bil tudi nastop predsedni* ka brežiškega UJU tov. Janka Knapiča, ki jc istotako naslovil na odprtem odru na pev* ski zbor svojih tovarišev iskren nagovor. Med drugim je dejal tudi nekako naslednje: »Drage tovarišice pevke in tovariši pevci! Prvič prihajate k nam na zeleno Posavje. S pcsmijo prihajate tja koder jc slovenska pe* scm odjekala že pred stoletji... in med dru: gim: Topfo Vas sprejemamo zlasti učitelji brežiškega okraja. Danes ismo ponosni: Vaš uspeh je naš — uspeh ... Sprejmite od na« za vcs Vaš trud našo iskreno hvaležnost!« Vsa dvorana je. zavalovila v ognju na= vdušenja, ko sta ,si segla predsednik tov. Janko in dirigent tov. Srečko v roke. Breži« ško UJU pa je izročilo zboru. krasen venec s spominskim trakom. Kakor že običajno: nekaj »šlagcrjev« so morali ponoviti, v iskrenem razpoložcnju, ko se je zastor ne vem že kolikrat dvignil in je publika še vcdno nazdravljala pevcem, so mo* rali nato pevci na vlak. Skoro brez vsakega oddiha. V avtobusih so švignili na postajo. Ob 18. jih je sprejel zopct udobni Pullmann, in hajdi domov. (Za to uslugo železniške uprave zaisluži železnica iskrcno zahvalo). Turneja je bila končana! Izmučeni od tridnevnega prepevanja — v soboto so imeli celodncvno vajo — so vrli clani popadali na — isveže lavorike ... Zaslužili so jih!