e.....................¦....................................i
|   Pravda nI Kiom in Map.    j
¦                                                                                                                                                     ¦
Smolarjevi in Kebrovi so bili pravi kmetski sosedi; oba soseda sta imela pa eno lepo dvorišče in drugo take potrebne stvari ža kmetijstvo skupaj ; pri Smolarjevih so imeli v hlevu deset krav, dva vola in enega konja, pri Kebrovih pa svojih osem krav, nekaj svinj in dva konja, pa nobenega vola.
Zato pa so imeli enega odraslega fanta Frančeka, med tem ko so imeli pri Smolarjevih eno ediuo hčerko Treziko. Prav lepa Trezika sicer ni bila, pač pa je bilo pridno in ljubeznivo dekle, pa tudi Franček ni bil tako lep, kakor bi si kdo mislil, pa to nič ne boli. Ali videla sta se ta dva vendar rada in tako je bilo vse prav v redu, ker te družini sta živeli v zastopnosti in ena je pomagala drugi. — To pa je bilo tudi potrebno, ker te kmetiji sta stali v puščavi in bili ena na drugo navezani. Ali glej, prišel je hudobni sovražnik, ki je seme prepira zasejal kar čez noč in to se je godilo tako-le: Zadaj za dvoriščem je bilo nekaj polja in tu soseda nista dobro vedela za mejaše ; ali tej stvari nista dajala nobenega pomena in nista pustila se eden druzemu zameriti, to že zaradi ljubega miru ni stroškov ne in še na misel jima in prišlo, da bi se kedaj sprla ali celo toževala.
Neko jutro na vse zgodaj je pa zapregel sosed  Smolar   svoja   dva   vola in šel plužit,
da bi posejal oves. Ko je došel na njivo, je tam že tudi sosed Keber oral s svojima konjema in rezal brazdo ravno proti Smolarju, kateremu pa se je tako zdelo, kakor bi bil njegov sosed mejaš že prekoračil mejo in je kar naglo zakričal: „Sosed, kaj pa delaš na moji njivi? Svoje delo bom že sam opravil!" In zdaj se je pričel prepir zaradi mejače.
Smolar je rekel, da mu je Keber celi kos njive ukral, in na to pa je Keber vpil na vse grlo, da je ta kos Smolarjev oče že zdavno Kebrovim ukral. — Sedaj je bil ogenj v strehi in pričela sta eden v drugega grude metati, da sta imela nosova oba krvava. — Oj, to je bilo grozno! Vpila sta eden na druzega kakor lačni volkovi in pene so se jima cedile iz ust, kakor nilskemu krokodilu solze iz oči.
Nazadnje je Keber rekel, da gre k afo-kati (advokatu) Krumauzerju in Smolar je menil, da pač lahko stori. Tako je bilo sovraštvo tu. Ko je Smolarjev prišel domov, takoj je vsekal po mizi, da je vse treskalo in potem je Treziki pričal, da Frančeka ne sme več pogledati, sicer jo pobije.
Tudi Kebrov, dospevši domov, je prav grdo ravnal in Frančeku rekel, da ga ubije, če   bo   Treziko le še samo enkrat nagovoril.
Drugi dan je hotel Smolarjev zapreči, ker je hotel v mesto k afokatu (advokatu) Gimpelkauzerju ; tu pa je zapazil, da je njegov fuks krumpast. Zdaj pa še ta nezgoda ! Njegova ženica je pa takoj vedela nasvetovati in   rekla: „Ti pojdi h Kebrovim, ta ti mora
enega konja posoditi. Tako je bilo že od nekdaj." Smolarjev se počoha za ušesi, „pa skoči ti k Kebrovim" zapove kmetici. Ona pa je rekla: „To je čudna komedij?. — Keber hoče tudi ravnokar v mesto — ti se lahko kar ž njim peljaš !" Smolar je pogledal malo debelo in potem rekel: „Da, zategadelj že, ali govoriti mi on ne sme, ker s tvojim možem ne maram govoriti, ne maram niti besedice več govoriti." Kmetica to svojemu moži sporoči in ta je zadovoljen pod tem pogojem : „Smolar tudi ne sme nič govoriti — s tem ne govorim celo življenje nič več — kratko, nobeden ne sme z drugim niti najmanjše besedice pregovoriti!" To se je dognalo in potem sta oddrdrala z vozom proti mestu. Keber je kučiral in Smolar je sedel zadej v košu, tam, kamor navadno devljejo teleta ali kozle, kadar jih vozijo v mesto na prodaj. Dospevši v mesto, zavil je Keber z vozom k hotelu „pri Haložanu" in potem sta se razšla. Kober je šel na levo k afokatu Krumauzerju, Smolar pa na desno k afokatu Gimpelkauzerju. Ko sta vsak pri svojem afokati opravila, došla sta zopet nazaj v hotel, namreč Smolar se je vsedel za peč, Keber pa za vrata in pila sta venomer na jezo, kar se je dalo. Končno je poslal Smolar natakarico za vrata h Kebru, ali bi ta ne hotel že domov, in ta je prikimal. Potem sta se zopet odpeljala. Keber je kučiral, Smolar pa sedel na častno mesto, kamor  se   devljejo   teleta,   in    premišljeval.
(Konec sledi.)