LISTEK. t Stolni prošt Lavrencij Herg. (Nadaljevanje.) Graški bogoslovnici sta bila takrat na čelu dva znamenita moža, ki sta si pridobila velikih zaslttg za dobro vzgojo duhovščine v sekovski škofiji. To sta bila ravnatelj Jožef Biichinger, ki je celih 52 let, t. j. od 1. 1834. do 1886. bil ravnatelj, in pa spiritual Alojzij Schlor, slaboten na telesu, pa velik na duhu in srcu. Umrl je ob času, 'ko je še Herg bil v bogoslovju, namreč 2. novembra 1852. Rajni prošt se je z velikim spoštovanjem spominjal obeh bogoljubnih mož, svojih nekdanjih vzgojiteljev in predstojnikov. Njuno delovanje pa tudi na njem ni ostalo brez vpliva. Vnemo za sveto stvar, pristno duhovsko življenje, vestno izpolnjevanje stanovskih dolžnosti in pobožno srce je pridobil Herg od svojih vzgojiteljev. Ker je takrat sekovska škofija obsegala znaten del slovenskega Štajerja, je bilo v graški bogoslovnici tudi več Slovencev. Dasiravno so bili med trdimi Nemci in izšolani v tujeni jeziku, vendar je v njih plamtela goreča ljubezen do milega materinskega jezika in slovenskega ljudstva. Pridno so se slovenski bogoslovci vadili v slovenščini, radi prebirali Slomšekove nDrobtinice" ter druge knjige in časopise, zlasti so se živo zanimali za hrvaškosrbsko slovstvo. Graška bogoslovnica je bila nekako ognjišče, kjer se je netil ogenj plemenitega rodoljubja v srcih bodočih dušiSh pastirjev. V graški bogoslovnici je bilo, ko je Herg prvič videl škofa Slomšeka, s katerim ga je pozneje usoda tesneje zvezala. Prišel je nekoč Slomšek obiskovat ravnatelja Biichingerja, ker ga pa ni našel, je vtaknil v vrata svojo vizitko. Mladi radovedneži so pa hitro polukali na vizitko in se razveselili, ko so brali na njej častno ime: Anton Martin Slomšek. Ker je Herg dobro napredoval v naukih in bil tudi lepega vedenja, ga je ravnateljstvo priporočilo, da je bil posvečen v trctjem letu bogoslovja. Dne 25. julija 1852 je sprejel iz rok takratnega sekovskega škofa, pozneje nadškofa dunajskega in kardinala Jožefa Otmarja Rauscherja mašniški red. V nedeljo dne 22. avgusta i. 1. je v domačem trgu v kapelici Zalostne Matere božje daroval prvo sv. mašo. Slavnostni govor jc iniel njegov rojak o. Dalmacij Senjkovič, frančiškan v Čakovcu. Zanimivo je, da so za to primicijo ustrelili zadnjega jelena v srediških logih. Ko je še v Gradcu z izvrstnim uspchom dokondal zadnje leto bogoslovja, ga je škofijstvo poslalo v dušno pastirstvo. Kot zaveden rodoljub si je pač natihoma želel, da bi prišel na jug med ljube rojake Blovence, a zgodilo se je drugače. Dne 18. avgusta 1853 je moral nastopiti kapclansko službo pri Šv. Marjeti v Rabski dolini — med trdimi Nemci. Vendar se je i tu kmalu udomačil. V župniku Matija Steinerju je dobil dobrega očeta in voditelja, s svojo ljubeznivostjo in vestnim izpolnjevanjem dušnopastirskih dolžnosti si jo kmalu popolnoma pridobil srca ondotnih župljanov in je svojo prvo kapelanijo ohranil do smrti v najboljšem spominu. A lc kratko časa je ostal tu," zakaj že dne 9. janu- arija 1854 ga je škofijstvo prestavilo v Edelsbacb. blizu Feldbacha. Tu je ostal nekaj črez dve leti, namreč do 4. septembra 1856. Žnpnik Anton Felber je bil starček-zlatomašnik, a mladi kapelan mu je bil zvesta opora, on pa ga je tudi vzljubil s celim srcem. Tudi s sosednimi duhovniki je sklenil tesno prijateljstvo in še v poznejših letih je ostal ž njimi v prijateljski zvezi. Bil je tu povse zadovoljen in srečen in prav težko mu je djalo, ko se je moral 1. 1856. posloviti od dobrih src* A težko ločitev mu je olajšalo to, da se mu je izpolnila stara želja: prišel je med svoje rojake Slovence. Škofijstvo ga je narareč prestavilo k Sv. Jakoba v Slov. goricah, kjer je nastopil kapelansko službo dne 4. septembra 1856. 1. Pa komaj se je tukaj malo udomačil, že ga je škofijstvo dne 27. novembra istega leta prestavilo k bližnjemu Hv. Jariju v Slov. Goricah, kjer je kapelanoval do 1. oktobra 1859. Prišedši iz nemških krajev na Slovensko, bi se bil moral skoraj slovenščino znovič učiti, zakaj prejšnja leta je imel le redkokdaj priložnost, slišati in govoriti slovenski jezik. A v prijaznih Slovenskih goricah se je kraalu zopet privadil domačim razmeram in govorici. Poleg vestnega izpolnjevanja stanovskih dolžnosti se je tu začel pečati s pisateljevanjcm. Kot dušni pastir je opazil, da vernemu slovenskemu ljudstvu, ki rado moli in pojc, manjka primernega molitvenika, bi bi obsegal potrebne molitve in pesmi. Molitvcnikov sicer ni manjkalo, a dobrih je bilo malo. Večinoma so bili pisani * V svoj dnevnik jo rajni gospod o tej ločitvi zapisal: Die Treunung herzzerroifiend". v jako slabem jeziku, pa polni vsakovrstne navlake in celo praznovernih reči (nKolomonov žegen" itd.). Herg je tedaj začel zbirati molitve in pesmi ter 1. 1858. izdal pri Jožefu Janžič v Mariboru nVenec pobožnih molitev in opravil za očitno službo božjo in druge priložnosti." Molitveniku jc pridejan nVenec cerkvenib pesmi, nabran iz raznih bukvic slovenskih pesnikov". Prva izdaja obsega 191 strani molitvenika in 266 strani pesmarice. V uvodu pravi, da je po mnogih krajih petje ravno zato slabo, ker Ijudje pesmi ne vedo in nimajo primerne pesmarice, ki je pevcu to, kar kmetovalcu oralo in žanjici srp. Dandanes nam se zdi pač v tej izdaji glede jezika marsikaj okorno in glede pesmi nepopolno, a za oni čas je bilo z ^Vencem" ljudstvu zelo ustreženo. flVenec" se je ljudem kmalu zelo prikupil in hitro se je razpečala izdaja za izdajo. L. 1898. je izšel že v sedmi izdaji in 1. 1906., ravno ob smrti pisateljevi, je tiskovno društvo izdalo že osmo izdajo. Naslednje izdaje je pisatelj deloma sam, deloma s sodelovanjem drugih gospodov v marsičem predelal, spopolnil in pomnožil in tako je v zadnjih izdajah ^Venee" skoro enkrat večji kakor v prvi. V tisočerih izvodih se je razširil ta molitvenik med verne Slovence, ki iz njega zajemajo pobožne molitve in navdušene pesmi. Dovoljenje za tisek si je pisatelj izprosil od lavantinskega knezoškofijstva, ki je 1. 1858. imelo Se sedež pri Sv. Andražu na Koroškem. Eapelan Herg je obrnil s tem na sebe pozornost nepozabnega knezoškofa Slomšeka, ki je sploh zelo cenil duhovnike, ki so tudi s peresom delovali. L. 1859. se je škofijski sedež prenesel v Ma- ribor in slovenske dekanije levo od Drave, ki so bile doslej pod sekovsko škofijo, so prišle sedaj pod pastirsko palico lavantinskega škofa. Duhovnikom v teh župnijah je bilo prosto dano, prestopiti v sekovsko ali v lavantinsko škofijo. Oni slovenski duhovniki, ki so službovali na Slovenskem, so se skoro vsi odločili za lavantinskega škofa, med njimi je tudi Herg postal lavantinski duhovnik in so ga v tej škofiji čakale še važne službe. Po preselitvi škofijskega' sedeža je bilo mnogo truda in dela, preden se je škofija primerno uredila in prenovila. Največje važnosti je bilo za škofijo, da je y jeseni 1. 1859. dobila svoje bogoslovno učilišče. Škof Slomšek je sedaj iskal primernih profesorjev za nov zavod. Med drugimi je za vse dobro vneti škof obrnil svoje oči na jurjevškega kapelana Herga, ki je bil znan kot vesten duhovnik in kot pisatelj. V Rogaški Slatini je bilo, kjer sta se sešla škof Slomšek in Herg ter se dogovorila glede profesorske službe. Dne 1. oktobra 1859 se je tedaj Herg preselil v Maribor ter prevzel začasno profesuro cerkvene zgodovine. Oprijel se je z vso vnemo nove službe, vendar mu ni prav ugajala; srce ga je vleklo bolj v dušno pastirstvo, kamor se *je čutil bolj poklicanega, kakor na profesorsko stolico. Škol Slomšek je ngodil njegovi želji ter mu podelil župnijo sv. Jakoba v Lembahu, katero je nastopil 13. oktobra 1861. (iuije prib.)