List 45.
Božje drevo in svila ubozih.
"v
Človek se sicer težko k pisanji pripravi, pa vendar ker sem obljubila pisati zastran božjega drevesa (Gotterbaum), na kterem se svilne gosence goje, ki predejo „ubogo svilo", zato moram svojo obljubo spolniti. Pri nas je gosposka božje drevo vroče priporočevala in je tudi mnogim semena darovala, da sejejo in potlej presajajo drevesca ter puščave gozde. Prosti kmet se tega noče poprijeti ter pravi: „kadar vidim, da se bode drugim poneslo, bom že tudi jez sadil." Bolj izobraženi so ga sejali na lešice (gredice) na vrtu; tudi jez sem ga nekoliko predlansko leto sejala in lansko zimo presadila. Malokdo bo verjel, pa je res tako, da, ktere stebelca sem od setve in v navadni suši julija in avgusta zalivala, so ono leto iz semena izrastle tolike drevesca, kolikor je srednji človek visok; kterih pa nisem zalivala, so le životarile in komaj za štiri prste visoke izrastle, pa so se vendar suši toliko ubranile , da niso poginile. Letos ni bilo tri mesce nič dežja ; gorkomer je kazal zmiraj na 25 do 30 stopinj gorkote, in vendar brez zalivanja se mi nobeno drevesce ni posušilo. Iz tega se vidi, da je to drevo za suhe kraje. Al vendar naj nobeden ne misli, da mu dobra zemlja ni ugodna; čem bolja je zemlja, tem bolje raste; ako blizo vrta eno samo drevce vsadiš , brž ti bodo njegove korenine po vrtu, in kmali bo vrt gošča božjega drevja; vsaka po kopanji ranjena koreninica mlado drevesce požene,   ki
se prvo leto tudi vkorenini. To je pa dobro, da ima gospodar vsaj dosti presajencev. Neizrečeno veselje mi je bilo, ko so mi gospod P ... iz Gorice nekoliko kokonov tacih gosenc poslali, kteri listje božjega drevesa jedo. Iz teh kokonov so se rožnika mesca veliki prelepi metulji — ponočnjaki — z velikimi zelenkastimi perutmi izlegli. Zaprla sern jih v kletko, da se ondi na množenje svojega zaroda pripravljajo. (Ako so ti prosti, kakor drugi svilni metulji, ti ponoči vsi brž odletijo, zakaj močni ponočnjaki so.) Izlegli so po svoji naravi jajčica, ktere so enmalo debeleje memo domačih svilnih, pa belkaste so s črnimi pikami. Iz teh jajčic so se v kakih 14 dneh gosenčice izlegle, kterim sem listja nosila, da bi jedle kakor navadne sviloprejke; al nobena se ga ni dotaknila, in v mojo veliko žalost poginilo je vse! Da mi je zavoljo tega marsikaka solzica lici namočila, ni treba praviti. To je bila za me grenka skušnja; al vesela sem v nekem talijanskem listu brala, da, ako je kolčikaj ovenjeno pero (in to zvene brž), se ga gosenca ne loti. Zato se mora perje v steklenico (flašo) vode djati, kakor rože, da ne zvene; na tako frišno perje se denejo gosenčice; tu pa začno jesti in rasti; tudi je prav, ako se jajčica na drevo z gumijem prilepijo, in kadar se gosenčice izležejo, dobe koj frišno krmo, se rede in vkljub vetru in dežju rastejo, pa če jih tiči, mravlje, kuščarice in drugi sovražniki ne po-zobljejo, se zavijejo in dajo ono svilo (žido), ktero Ta-lijan zove ,,žido ubogih" (seta de poveri).
Iz Bržeca 24. oktobra.                              M i n i c a.