519
Ace Mermolja
IZ KATULA     Moja sreča se ziba
I.     na krovu prazne ladje, ki jo mornarji vidijo sredi temnih valov.
Moja sreča je v skodelici iz porcelana, ki jo neznana deklica dvigne k ustom.
Moja sreča je pod krili
čebele,
ki marljivo obletava
krone cvetic.
Moja sreča je ob Klodiji, ki me mehko objame in moja nesreča, ko mi ne odpre vrat, ker ima ob sebi gladiatorja.
Iz Katula
520
Ace Mermolja
H.     Včasih me z nasmeškom pogledaš in se izdaš,-v očeh je druga Klodija, ki se ne smeje, in tretja v njej, senca, ki je niti sama ne spoznaš.
Kako naj bo dovolj ljubezni za vse tri,
ko me že najbolj nasmejana gleda zviška?
III.     Meni je ušla v svet pošasti, da ostajam sam brez groze.
Tiho gledam tja in se odpravljam v gluhi gozd na dno srca.
kjer nične čutim; kamen v ledenem potoku, zvezda na mrtvem nebu, pesnik v tišini besed.
IV.     Ob stojnici na trgu si kupila pomaranče in s tenko roko dala si jih v koš podobna jutru, ki mesec spravi v svoje belo krilo.
Ko lahko položil bi
po temni noči
glavo v Klodijino naročje!
Bil bi kakor nov.
521
Iz Katula
Lahko bi stopil
v areno Koloseja,
bil bi boj z gladiatorji,
prsi bi nastavil
pred krvoločni gobec leva.
Pa me prezir dvorjanke
spravlja ob moč,
da se kot tat
sprehajam po predmestju Rima,
da kot netopir
boleče čakam novo noč.
V.     Najina kri je sok bogov, lena, mrzla, kačja kri ljudi rojenih za Rim.
Naj si prerežem žile? Naj se v temnem toku utopim?
Draga Klodija,
v svojem zadušenem rovu
komajda bežim.
Pari?
Kako pošastno vem,
da v dveh različnih
strugah
teče ista ubijalska kri.
VI.     Sanjam, da sediva v oljčnem gaju. Ti naprožiš prsi soncu, jaz se stiskam v senco;
522
Ace Mermolja
med nama se preliva omamni šum valov. Vsak je sam in neločljivo z drugim, ljubezen ni več teža.
Upanje postalo je
svilena mreža pajka,
razpeta med zelene veje;
tiha past v vetru,
lesketajoča se
kot lise tvoje kože,
ko veter dvigne modro tuniko.
VII.     Brez ljubezni
sem podoben senci,
ki drsi po marmornati plošči
sončne ure.
Ko mrzla zvezda dvigne se
na temno modrem nebu in čas se potopi v skrivnost, postanem nočna ptica, ki z otožnim glasom preletava strehe Rima.
Zjutraj je srce le prazna steklenica, ki jo krčmar pobere z zadnje neoprane mize.
VIII.     Daj mi tisoč poljubov, tisoč in še tisoč, če ljubiš. Sto mi jih daj, če me še maraš, deset, če te ni strah pred mano.
Iz Katula
En sam poljub, če greš.
Samo, da se odtisne sled na moja usta.
skarabej v kamen, znak, da si nekoč obstala ob meni in se me rahlo, čisto rahlo dotaknila.
IX.     Moja Klodija natančno ve, kdaj naj obleče kratko tuniko
in kdaj naj se ogrne v dolgo obleko, ki jo z zlatim pasom nabere v gube.
In povsem jasno ji je, kako je v bleščeči lupini očarljiva.
Le besed ne meri,
ko pravi, da so gladiatorji
boljši od pesnikov
in strupeno pogleda vame.
Boginja smrti,
ki je nekoga izbrala.
523