§LO VENSKI glasilo Čebelarskih organizacij ČEBELAR St. J! Ljubljana, 24. novembra 1961 Leto LXIII VSEBINA Edi Senegačnik: Mednarodni čebelarski teden 241 Franjo Vrčko: Obupna paša na sončnicah . . 245 Vinko Požar: Zanimiv doživljaj...................246 S. R.: O matičnem petju..........................247 Edi Senegačnik: Naši čebelarji na razpotju . 249 T. Z.: Tudi v Ameriki imajo težave...............252 M. B. Nickclson: Moja prva leta čebelarjenja v Ameriki........................................253 Franc Guna: Naši uljnjaki........................256 J.Fašalek: Stari čebelarski pisci o čebelah in čebelarjenju (Nadaljevanje in konec) .... 260 OSMRTNICE Teodor Josifovič, Jože Dajčar. Franc Bauman, Jože Požauko.....................................265 MALI KRUIIEK Čuden primer. O zazimovanju. Čebele so ga upokojile. Prvec ali drugec? Zopet en čebelji škodljivec. Pohvala naše sivke. Čebelji pik in revmatizem. Recept proti naduhi. Ali preprečimo rojenje s tem, da prisilimo čebele, da gradijo? Ometanje čebel. Ljubljanski čebe- larski obrazi. Liski brzojavni škrat...........266 NASA ORGANIZACIJA Poročilo o X. rednem občnem zboru ZCDS (Nadaljevanje in konec)........................269 Tečaj za vzrejo matic..........................272 PANJSKA KONCNICA KOT UVODNA VINJETA Zensko perilo v hudičevi pralnici List izhaja vsakega 24. v mesecu. Člani, ki plačajo letno članarino 780 din, ga prejemajo zastonj. Izdaja ga Zveza čebelarskih društev za Slovenijo v Ljubljani, Miklošičeva cesta 30, tiska Triglavska tiskarna v Ljubljani, ureja uredniški odbor. Odgovorni urednik: Vlado Rojec. Letna naročnina za nečlane 900 din, za inozemstvo 1200 din. Posamezna številka na 32 straneh staue 100 din, na 16 straneh 50 din. Odpovedi med letom ne upoštevamo. Kdor plačuje članarino v obrokih, se s prvim obrokom zaveže, da jo bo do konca leta v celoti poravnal. Isto velja za naročnino. Številka čekovnega računa pri Komunalni banki v Ljubljani, Miklošičeva cesta 600-14/3-1077 MEDNARODNI ČEBELARSKI TEDEN EDI SENEGAČNIK V mescu novembru praznujejo čebelarji po vsem svetu v okviru svetovne čebelarske organizacije »Apimondije« svoj čebelarski teden. Temu praznovanju se z vso pravico pridružujemo tudi Slovenci kot člani te velike svetovne čebelarske družine, ki zbira okrog sebe vse čebelarje ne glede na barvo, socialni položaj ali prepričanje. Vzor in geslo nam je čebela, ki je postala zvesta človekova pomočnica in celo dobrotnica. Vsi čebelarji na svetu naj bi postali prijatelji, si pomagali in živeli prav tako složno kot čebelice v panju. S tem bi tudi oni prispevali k bratstvu in sožitju med narodi. Tako naj bi te ljubke in vsega občudovanja vredne žuželke povezale mod seboj čebelarje, vsega sveta, potem pa preko njih vse narode na njihovi trnovi poti k trajnemu miru, sreči in blagostanju. Prav to naloge je prevzela svetovna čebelarska organizacija »Apimondija«, ki organizira v la namen vsako drugo leto čebelarske kongrese v različnih evropskih državah. Tako so bili v zadnjih letih kongresi v Kopenliagnu, na Dunaju, v Rimu in letos v Madridu. Tudi naši čebelarji se udeležujejo teh kongresov, kjer imajo celo svoje referate. Tu izmenjujejo svoje izkušnje z drugimi čebelarji in se seznanjajo z najnovejšimi ugotovitvami in novostmi na čebelarskem področju^ t ......... . ... Že od nekdaj so bile čebele zveste spremljevalke našega človeka. V svoji pradomovini so čebelarili naši predniki z veliko' ljubeznijo in marljivostjo'. Zgodovinarji pripovedujejo, da so> imele njihove čebele v prostranih lipovih gozdovih obilo paše in zato ni nikdar manjkalo sladke strdi in okusne medice na mizah naših prodnikov. Tudi v svoji novi domovini Slovenci niso1 mogli živeti brez čebel. Stari zapiski v urbarjih nam pripovedujejo', koliko medu in voska so1 morali dajati slovenski tlačani za desetino svetni in cerkveni gosposki. Samo idilična slovenska dežela s svojimi gorami in gozdovi ter zelenimi travniki in dolinami je lahko postala domovina po vsem svetu znane kranjske čebele sivke. Nič ni čudnega, da so do prve svetovne vojne izvozili iz naših krajev na tisoče čebeljih družin in matic v vse dele sveta. Naše čebele so potovale na Japonsko, v Avstralijo1, v Afriko', v Ameriko in še drugam. Po osvoboditvi pa smo izvozili mnogo matic v Egipt in v razne druge države. Naši predniki so postali ob tako odlični čebelji pasmi pravi mojstri v čebelarstvu. Anton Janša, talentirani kmečki sin in slikar iz Breznice na Gorenjskem, je bil čebelarski učitelj na dvoru Marije Terezije na Dunaju. Pisal je čebelarske knjige in ponesel sloves naše dežele in slovenskih ljudi po vsem svetu. Tuji čebelarski znanstveniki so ocenili naše čebelje pleme kot najboljše. Zato prihajajo k nam čebelarski strokovnjaki iz tujine, da bi se seznanili z našo čebelo, z našimi kraji in ljudmi. Slovenski čebelarji po Gorenjskem in Dolenjskem čebelarijo' že od nekdaj v posebnih panjih kranjičih. Prednjo stran teh panjev so prav radi poslikali z zanimivimi prizori iz vsakdanjega življenja. Tako so nastale naše, po vsem svetu znane panjske končnice, s katerimi se zares lahko' ponaša samo naša dežela. Iznajdba premičnega satovja, umetne satnice in točila je povzročila pravo revolucijo v čebelarstvu. Tudi slovenski čebelarji, ki so bili vselej navdušeni za vsako novost in napredek, so se tega oprijeli in začeli čebe-lariti na moderen način. Čebelarili so v panjih različnih sistemov, dokler ni znani slovenski čebelar Anton Žnideršič po svojih dolgoletnih izkušnjah in opazovanjih sestavil poseben panj, ki se je udomačil pri nas v Sloveniji. Vedno bolj pa si ta panj utira pot tudi v sosednje republike. Naša socialistična čebelarska podjetja pa so začela v zadnjih letih uvajati amerikanske panje, s katerimi nameravajo znatno povečati pridelek medu, voska, matičnega mlečka, cvetnega prahu in sploh uvesti z njim nov način čebelarjenja. Danes imamo v Sloveniji približno 80.000 panjev, večinoma Žnideršičev. Povprečni letni pridelek medu je od 5 do 8 kg na panj. Le kadar zamedijo smrekovi in hojevi gozdovi, je pridelek lahko večji. Vendar pa so koristi, ki jih ima čebelar od medu in voska, prav neznatne, če jih primerjamo' z drugimi. Čebele opravljajo namreč še drugo poslanstvo: oprašujejo sadno' drevje, cvetlice in različne kulturne rastline. Razmerje mod vrednostjo' dohodka čebelarja in sadjarja oziroma kmetovalca je 1 : 30. Ko bi izračunali pri nas vso vrednost sadja, ki smo' ga pridelali letos, bi šle številke v milijarde. Vsega tega bi prav gotovo ne bilo, ko bi v letošnji prelepi pomladi milijoni teh mravljivih živalic ne obiskovali cvetov in jih opraševali. Prav ob cvetenju sadnega drevja namreč še ni drugih žuželk za opraševanje, ali pa jih je tako> malo, da s svojim številom sploh ne pridejo v poštev. To dejstvo moramo upoštevati pri vseh večjih plantažnih nasadih sadnega drevja in jagodičevja. V Ameriki in Angliji sadjarji tesno' sodelujejo' s čebelarji in jim plačujejo celo posebno odškodnino, da pripeljejo čebele na pašo v njihove cvetoče nasade. Tudi pri nas imamo že precejšnje površine plantažnih nasadov sadnega drevja in jagodičevja. Tu bi bilo vse trudapolno delo kmetijskih strokovnjakov zaman, če bi mod cvetenjem ne bilo dovolj čebel za opraševanje. To nalogo naj bi v bodoče prevzela pri nas tudi novo ustanovljena socialistična čebelarstva. Podjetni slovenski čebelarji pa ne izkoriščajo čebelje paše samo doma po Sloveniji. S svojimi čebelami potujejo v ostale republike, kjerkoli se pojavi kaka paša. Tako gredo v prostrane akacijeve gozdove v Srbijo in Vojvodino, v Liko in v Bosno na žepek in reso1, pa spet na jadranske otoke Hvar, Brač ali Vis na rožmarin. Naša dežela s svojim različnim podnebjem omogoča zares skoro nepretrgano pašo. Ko imamo v Sloveniji pravo zimo, je na naših otokih pogosto že topla pomlad. Naše čebele, ki so jih pripeljali jeseni tja podjetni slovenski čebelarji, živahno izletavajo in že berejo sladko medičino, medtem ko čebele doma v svojih panjih mimo počivajo in čakajo' pomladnih dni. Med je znano vsesplošno zdravilo. Že naši predniki so zdravili z njim vso mogoče bolezni. Modema medicinska znanost je samo potrdila njihove izkušnje in ugotovila še to, da je med bakteriociden, to se pravi, da ubija vse bolezenske klice. Ugotovila jo tudi, da je v njem toliko zdravilnih in hranilnih snovi visoke kalorične vrednosti, da bi moral postali naša vsakdanja hrana in ne samo zdravilo. V naprednih državah je postal med poleg mleka in surovega masla že vsakdanja hrana, brez katere si ne moremo zamisliti pravega zajtrka, malice ali kakršnegakoli peciva. Pri nas je poraba medu po vojni sicer narasla, a je še vodno premajhna. Naš delovni človek bi ga moral vsak dan uživati, zlasti pa otroci. Sami ne vemo, kakšno* bogastvo imamo, pa ga pogosto zametujemo. Le poglejmo' naše sosede, ki pokupijo ves slovenski med, prizna- vajoč, da je najboljši od vseli. Žlica medu je mnogo več vredna ko kozarec vina ali Šilce žganja! Zadnje čase lahko mnogo beremo v domačih in tujih časopisih o matičnem mlečku in cvetnem prahu, ki nista več samo poživilo1, ampak postajata v nekaterih primerih celo zdravilo. Medicinska znanost o tem še ni izrekla zadnje besede. V mednarodnem čebelarskem tednu od 19. do 26. novembra naj naše čebelarske organizacije: društva, družine in čebelarski odseki pri kmetijskih zadrugah, kakor tudi pionirski čebelarski krožki po šolah prirede kratke proslave, združene s strokovnim predavanjem in predvajanjem filmov iz življenja čebel. Kjer je le mogoče, naj podjetnejše organizacije pripravijo tudi razstave ali pa prikažejo' čebelarsko dejavnost v izložbenih oknih trgovskih podjetij in zadrug. Slovenski čebelarji želimo ob svojem prazniku seznaniti vso našo javnost s čebelarstvom in ga prikazati kot važno kmetijsko panogo, čebele pa kot izredno' koristne in najbolj pomembne žuželke pri opraše-vanju. Našim ljudem pa želimo še nekaj: da bi v bodoče v večji meri uživali med, ta žlahtni proizvod narave, ki tako blagodejno vpliva na človeka in njegov organizem. Resišče v okolici Gospica v Liki OBUPNA PAŠA NA SONČNICAH FRANJO V H C K O Pr> silno slabi letini smo pri nas ob koncn letošnjega septembra doživeli strahotno uničenje čebel. Vzrok naše nesreče je bilo' kmetijsko posestvo Zedovinek na Krškem polju, ki je posejalo' 10 hektarov sončnic za silosno krmo. Sončnice so se razcvetele v poznem jesenskem času, ko v naravi ni več nobene druge paše, in privabilo čebele, da so od blizu in daleč trumoma navalile na to pašo, s katere se niso več vračale na svoje domove. Vsak, kdor jih je. tedaj opazoval, je lahko videl strahoten in edinstven pojav. Čebele so se lepile po sončnicah kakor muho na muholovce. Lazile so po cvetili, kakor tudi po tleh, in umirale z zlepljenimi krili, vse črne in mastno od nektarja, ki ga izloča ta rastlina. Marsikateri bralec Slovenskega čebelarja se bo' še spominjal polemike, ki je pred leti nastala med čebelarji v našem listu. Eni so trdili, da čebele na sončnicah propadajo, drugi pa so dokazovali, da to ni res. V našem primeru se je izkazalo, da so prvi imeli prav. Razumljivo (je, da čebelar škode ne opazi, če rastejo sončnice posamezno in v. manjši množini. Zamislite si pa 10 hektarov posevka tc rastline! In še v brezpašni dobi! Naši panji so prazni, le matice z nekaj mladimi čebelami žalostno životarijo v njih. Kaj naj zdaj napravimo? Ali naj tožimo kmetijsko posestvo Zedovinek? To verjetno nima takšnih sredstev, da bi nam lahko povrnilo velikansko škodo, ki je nastala pri čebelah. DOZ ne plača nič, ker nismo imeli čebel zavarovanih za tak primer. Občina tudi nima denarja, da bi nam lahko pomagala. Kdo je pa vedel, kaj se bo zgodilo, k o bodo' sončnice vzcvetele. Kam naj sc obrnemo zaradi pomoči, ne vem. Vem pa, da bo vse brez uspeha. Na odločujočih mestih za čebelarstvo1 ni zanimanja. Narobe! Povsod nam mečejo polena pod noge. Naj omenim samo to, kako so dvignili železniško tarifo za prevoz čebel. Kdo bo sedaj panje še prevažal in iskal izven domačega kraja že tako in tako tvegano pašo? Takšnih stroškov si res ne more privoščiti noben čebelar, pa naj pripada zadružnemu ali privatnemu sektorju. Vsak si bo tisočkrat premislil, preden bo odšel na pot. Doma pa je iz lota v leto manj paše. Zadnja rešilna bilka je sladkor, toda z njim se ne da dolgo' čebelariti. Kaj nam pomagajo vsi umni in napredni napotki, ki jih objavljata čebelarski tisk in radio? Pričkamo se med sabo, kateri sistem panja bi bil bolj primeren ‘iza naše pašno razmere, te pa so take, da se nam ob njih vse podira. Čebelarstvo v Sloveniji gre rakovo pot. Upravičeno gledaim» s strahom v našo čebelarsko bodočnost. ZANIMIV DOŽIVLJAJ VINKO POŽAR Bilo je 27. avgusta 1.1. Družina v panju št. 24 je prelezla. Mlada matica je že pričela zalegati. Hotel sem jo kot vse ostale matice označiti s staniolnim lističem. Sat z mlado matico sem potegnil iz panja, prijel matico z levico, z desnico' pa porinil sat zopet nazaj v panj. Previdno sem s šelakovo raztopino prilepil matici značko na oprsje in jo spustil v matičnico, da bi se lepilo posušilo' in značka trdno prilepila. Izpuščena matica je izredno živahno tekala po' matičnici. Nekaj časa sem jo opazoval, nato pa sem zopet odprl panj in sat, na katerem sem jo našel pred označen jem, do polovice potegnil iz panja, da bi nanj spustil zaznamovano matico. Ko vzamem matičnico v roke, opazim na svoje veliko! presenečenje, da leži prej tako živahna matica negibna s skrčenim zadkom in pritegnjenimi nožicami na dnu matičnice. Hitro jo stresem v dlan, diham vanjo' — a matica se ne gane. Poškropim jo z vodo, ki sem jo imel slučajno pri roki, toda tudi to ni nič zaleglo. Že sem se vdal v usodo in matico vtaknil nazaj v matičnico, da bi jo pokazal domačim in sosedu-čebelarju. Ulovil sem še štiri čebele iz njenega panja, jih kot častno stražo spustil k matici in z dokaj mešanimi občutki odšel k obedu. Popoldne ob treh — bila je nedelja —• se je pripeljal na obisk brat z ženo>. Vsi smo se odpravili k čebelnjaku, da bi tain na trati preživeli nekaj uric v prijetnem »dolce far niente«. Seveda sem tudi gostoma opisal dopoldanski doživljaj in, da dokažem svoje trditve, stopil v čebelnjak po matičnico' z označeno matico. A glej čudo! V matičnici se mirno sprehaja prej navidezno mrtva matica, od pridejanih čebel pa sta dve mrtvi. Zakaj prvo', zakaj drugo? Veselo iznenaden sem pokazal matičnico z oživelo matico družbi, ki se z mano vred ni mogla načuditi temu dogodku. Zopet sem odprl panj in matico v prepričanju, da jo' bo družina z veseljem sprejela, spustil na ven pomaknjeni sat. Sledilo' pa je presenečenje! Čebele SO' jo napadle in jo stisnile v gost klopčič. Kaj sedaj? Hitro sežem z desnico po razburjeni gruči in jo položim na dlan leve roke, nato pa pričnem z vso silo pihati vanjo cigaretni dim. Da ni šlo brez neogibnih pikov razjarjenih čebel, je več kot umevno. Čebele so se le počasi razlezle; pomagal sem še s prsti, rešeno matico slednjič zopet vtaknil v matičnico in jo tako priprto porinil med sate. Panj sem zaprl in s svojo družbo zapustil čebelnjak. V torek, to je tretji dan po opisanem dogodku, je bila moja prva pot v čebelnjak. Zanimalo me jo, kaj je z matico? In oj, veselje! Čebele so mimo počivale na matičnici ter z rilčki pitalo jetnico. Previdno sem odprl kletko in toliko preizkušena »matjuška« se je pomešala med svoje čebelice. Te so jo obstopile, pričele božati s tipalkami in ji z rilčki udano nudile sladki življenjski sok. Družina se je pomirila, jaz pa tudi. Toda spoznal sem, da je še mnogo nerešenih vprašanj v življenju naše »mulie«. O MATIČNEM PETJU S. R. Že od nekdaj je ne samo čebelarje, temveč tudi znanstvenike zanimalo, zakaj matica poje in kako proizvaja pri tem glasove. Mr. Woods, iz Anglije je poskušal rešiti to vprašanje z mnogimi poskusi, pri katerih je duhovito razpostavil več mikrofonov. Petje matice sestavlja vrsta glasov, ki ustrezajo gibom zadka. Pri pazljivem poslušanju lahko ugotovimo počasno naraščanje glasu do> nekega viška. Mlada matica lahko zapoje 20 do 30-krat, včasih celo do 120-krat v neprekinjeni zaporednosti. Armbruster je domneval, da nastajajo glasovi pri petju matic zaradi drgn jenja kril, vendar to> mišljenje ni pravilno. Tudi matice z zelo prirezanimi krili vsaj tako' glasno lahko pojejo kakor druge, ki nimajo okrnjenih kril. Višina tona je pri njih celo> višja. Med petjem se krila premikajo le malo, in sicer bočno, tesno ob telesu, nekako1 škarjasto'. Če se med petjem dotaknemo kril, se višina glasu navadno spremeni, n jegova čistost pa zmanjša. Poskusi so pokazali, da je petje mlade matice v matičniku vedno odgovor na dražljaj druge matice. Sprva je njeno petje podobno žabjemu kvakanju. Čim bolj pa mlada matica v matičniku dozoreva, tem bolj se krepijo krilne mišice. Ker se zaradi tega lahko krila hitreje tresejo, glas narašča in reakcija matice na njeno tekmico postaja vedno večja. Razdraženost, ki se polašča matice pod vplivom druge, dobiva popolnoma določeno1 obliko: če stoji in je zelo razburjena, počene ter se trese po vsem telesu in krila se opazno premikajo. Kako se torej da razložiti nastanek petja? Če čebela diha, je zračni pritisk znotraj zračnih mehov izmenoma pozitiven in negativen. V razburjenosti se trese celotno telo, posebno pa gibljejo krepke prsne mišice krila. Kako hitro se krila premikajo', je odvisno od razvitosti mišic. Mišice, ki zapirajo in odpirajo zračne zaklopnice, so razmeroma majhne. Kontrolirajo jih posebni živčni vozli, ki so v zvezi s celotnim živčnim sistemom. Zato se tudi živčni vozli tresejo, ker pa kontrolira vse to centralni mehanizem, se tresejo tako dolgo, dokler traja razdraženost. Ker imajo večje zračnice batne zaklopke (z izjemo prvih zračnic, skozi katere vdirajo pršice), nastane ob vhodih vanje zračni tok, če je prilisk notri večji ali manjši, kot je vnanji zračni pritisk. Tako nastajajoči pretlačeni zračni tok je edino učinkovito sredstvo za proizvajanje glasu. Samo tako se dado razložiti vsi pojavi, ki so v zvezi s petjem. Tudi človeški glas povzroča pretlačeni zračni tok v grlu. Zalcgajoče in stare matice sicer lahko pojejo, vendar so pri tem zelo negotove, ker jih ovirajo' jajčniki v zadku. Pri mladih maticah so jajčniki še majhni, zračnice pa že popolnoma razvite. Da bi dognali, kdaj matica poje in kaj jo k temu draži, so med mnogimi poskusi naredili tudi naslednje: 1. Ko so izmenjavali matice, so staro zaprli v matičnico kmalu potem, ko je s pošto prispela nova. Nato so obe matičnici položili drugo poleg druge, da sta se matici mogli duhati. Mlada matica je sedaj močno pela, a nikoli stara. Če pa so obe matičnici položili na tako mesto, kjer je bil prepih, je petje takoj prenehalo. Mlada matica je znova začela peti v topli sobi, če sta bili matičnici oddaljeni druga od druge nekoliko manj kot centimeter. Nova matica lahko poje več ur, včasih kar vzdr-žema. Po osmih urah petja navadno' preneha. 2. Matici v matičnikih dvojčkih, ki imata isti duh, si ne odgovarjata, pač pa se odzivata proti mladi matici izven maiičnika. 3. Če nas je prvec ukanil, lahko1 denemo enega izmed zrelih matič-nikov na dlan in opazujemo, kako se matica polega. Navadno bo mlada matica takoj po poležem ju odletela in naredila nekaj krogov v zraku, a se bo kmalu spet vrnila na odprto dlan. Če položimo, brž ko je odletela, drugo roko na odprto dlan z matičnikom ter jo grejemo in tako1 vonj še povečamo, se matica, ko> se vrne, razburi, začne peti in napade drugo stran svojega lastnega matičnika. 4. Pri pregledovanju drujca je težko najti begajoče mlade matice. Če pa zmečkamo kak matičnik in gremo s prstom, na katerem se je obdržal njegov vonj, preko' sata, bo mladica takoj zapela, kakor hitro se ji približamo do razdalje 5 cm. Potem jo lahko ujamemo. 5. Če matico, ki zalega, za nekaj časa zapremo v matičnico', jo potem odvzamemo in denemo vanjo drugo matico*, se ta razburi in poje. Ti poskusi, ki so jih delali skozi več let, opravičujejo trditev, da je samo vonj tisti, ki razvname pri drugi matici bojevitost in jo prisili k petju. Zvočna sila upada z oddaljenostjo. Petje preneha na prepihu in je močnejše na toplem. Tudi svetloba ima pri tem svoj vpliv. Matice v škatlici za vžigalice so bojujejo le tedaj, če so izpostavljene svetlobi, medtem ko se v temnem panju napadajo. naši Čebelarji na razpotju EDI SENEGAČNIK Zadnja leta doživljamo izredno slabe čebelarske letine. Tem se je pridružila še letošnja, ki je bila po trditvah starih in izkušenih čebelarjev ena najslabših v zadnjih 30 letih ne samo pri nas v Sloveniji, ampak tudi v sosednjili republikah. Prav nič ni čudnega, da so se zamajale vrste naših čebelarjev, ki so stali doslej trdno ob svojih čebelicah in bili pripravljeni pustiti vse drugo prej kot svoje ljubljenke. Slabim letinam so se potem pridružile še nizke odkupno cene medu, povišanje prevoznih tarif in še druge težave na vseli koncili in krajih. Železniška uprava je v zadnjih letih kar dvakrat zvišala tarifo za prevoz čebel, pri tem pa ni niti malo izboljšala načina prevoza in odnosa do čebelarjev. Kjerkoli se le da, delajo železniški uslužbenci prevaževalcem težave, tako da nastaja pogosto po nepotrebnem velika gospodarska škoda zaradi zadušitve čebel. Čebelarji so pri železniških uslužbencih nezaželeni gostje, ki jim mora železnica »na pol zastonj« prevažati čebele. Baje je to tudi eden izmed nesrečnih vzrokov, da imajo železniški uslužbenci nizke plače. Take in podobne izjave poslušamo tudi sedaj, ko> ni nobenega popusta več za prevoz čebel in je tovomina dosti visoka. Po drugi strani pa vidijo nečebelarji v čebelah in v čebelarstvu sploh zlato jamo za lahkotno pridobivanje dohodkov. Neredko slišiš ljudi, ki govorijo: »Ja, oni pa lahko, saj imajo čebele!« Zares ni nič čudnega, da so začeli čebe^ larji ob vsem tem obupavati in opuščati čebelarjenje. Kar od kraja jih je prevzelo' malodušje. Razumeli bi ga pri prevaževalcih, ki imajo poleg velikih stroškov na svojih prevozih pogosto tudi take fizične napore, da se jih da le težko opisati. Nikakor pa ne razumemo malodušja in obupa pri tistili čebelarjih, ki čebelarijo na stalnem mestu. Dobro vemo, da imajo tudi ti težave, ko> je treba leto za letom segati globoko v žep in kupovati sladkor za jesensko krmljenje. Pri njih izgube vendarle niso tako hude kot pri marsikakem prevaževalcu; zato bi lahko potrpeli in pričakali boljših dni. Ne bi se bil lotil pisanja teh vrstic, ko bi zadnji dve leti ne opažal, kako se po nepotrebnem redčijo naše vrste. To ni le škoda za nas čebelarje, pač pa za vso našo skupnost. Vsa čast in priznanje našim socialističnim čebelarski^ podjetjem in njihovim prizadevanjem, da bi povečala število panjev, izboljšala način čebelarjenja in v tej zvezi znatno povečala tudi pridelek medu. Toda dokler ne slišimo ničesar o njihovih uspehih, tako dolgo je za nas pomemben vsak čebelar posameznik. Kar poglejmo k Medeksu in povprašajmo, odkod dobivajo med in kdo je pridelal ob dobri liojevi letini 1957 tolik» medu, da je dobila naša skupnost samo za liojevec okrog milijon dolarjev. Odgovora ni treba, ker vemo prav vsi čebelarji, kdo je bil to. Prav nič nam ne more biti žal za tistimi redkimi čebelarji, ki so začeli čebelariti zgolj iz materialnih nagibov. Te so odpihnile že prve sapice slabih letin in tako se bo zgodilo vsakomur, ki v čebelarjenju ne bo videl drugega kot polne kante medu. Popolnoma drugače pa je s tistimi dobrimi starimi čebelarji, ki so> jih neugodne razmere prisilile, da so morali kloniti in opustiti čebelarjenje, čeprav so se silno težke, ločili od svojih ljubljenk. »Kje naj leto za letom ob svoji skromni pokojnini dobim jeseni denar za sladkor, ko si še najpotrebnejših stvari ne morem nabaviti,« je prvi odgovor. »Ob kopici otrok in moji mesečni plači ni več denarja za sladkor, dobra letina pa noče in noče priii. Zadolžil sem jse in zdaj mi nihče več ne posodi. Zaradi ljubega miru v hiši šemi čebele prodal. Že nekaj let nismo videli medu in neprestano kupujemo le sladkor!« Vse te ljudi moramo razumeti in jim dati prav. Marsikoga pa bi lahko obdržali, ko bi mu mogli pomagati. Ali bi ne bila zelo lepa in hvale vredna akcija naših čebelarskih organizacij, da bi začele zdaj misliti na to, kako bi lahko' v bodoče takim ljudem pomagale s posojili. Denar bi potem čebelarji ob dobri letini vrnili. Priznati moramo, da od leta 1951 pri nas ni bilo dobre letine, če odštejemo občasno' medenje hoje. Če prebiramo starejše letnike Slovenskega čebelarja, bomo lahko' opazili, da so bilo tudi v preteklosti slabe letino, t Zopet en čebelji škodljivec. V Franciji se je pojavil pajek z znanstvenim imenom »Xisticus robusta«, ki žre čebele. Našli so ga v večji množini na regratu. Ta pajek je 10—12 mm dolg in okoli 10 mm širok. Če se mu približa sovražnik, pade s cveta takoj na tla, kjer je dobro zavarovan po svoji zemeljski barvi. Zadnja invazija teh pajkov v Franciji je bila leta 1958, toda takrat sc niso pojavili v taki množini kot prejšnja Pohvala naše sivke. V francoskem časopisu »Abeilles et Fleurs« pobija eden izmed redkih francoskih čebelarjev, ki se ukvurja s kranjsko čebelo, staro trditev, da je pretirana rojivka. Pravi, da jc to obrekovanje, naperjeno proti njeni veliki rodovitnosti. Proti neugodnostim, ki bi morda zaradi te rodovitnosti nastale, se čebelar prav lahko postavi po robu. O pravem času naj razširi prostor v plodišču in medišču ter ga napolni s sati in salnicami. Potem čebele ne bodo na tesnem in bodo vedele, kam z medom in zalego. Kranjica ima v primerjavi z lokalno francosko pasmo, ki sicer ni slaba, to prednost, da je zelo pohlevna in izredno rodovitna; je vzor varčnosti in se pravočasno pripravi na zimo tako, da nakopiči med v bližini zalege. Ker je zimska gruča pravilno oblikovana in tesno sklenjena, porabi družina čez zimo malo medu. Spomladi se razvije čudovito naglo in doseže ob koncu maja svojo največjo moč. g ^ Čebelji pikin revmatizem. Mirko Berg iz Dravograda je imel hud revmatizem. Več mescev je bil nesposoben za delo. Njegov brat Ivan je kupil kranjič čebel in ga prestavil v AZ-panj. Pomagal mu ie Mirko. Pri prestavljanju so čebele Mirka zelo opikale. Ker ni bil vajen pikov, je bil tako zdelan, da je moral za tri dni v posteljo. Čudil pa se je, ko jc vstal, da je z oteklino zginil tudi revmatizem. Česar niso dosegla moderna zdravila in zdravljenje v toplicah, so napravile čebele s svojim želom. Čebelarji, ne strašite se pikov! Recept proti naduhi. M kg surovega masla, Y\ kg rumenega sladkorja (kon-dis), Vk kg gosje masti, Vt. kg rozin, Yt kg medu, in 8 dkg žveplenega cveta dobro premešaj v novi lončeni posodi in kuhaj pri zmernem ognju, da dobi barvo prežgane kave. Zmes mešaj tudi med kuhanjem z novo leseno žlico, ker se rada prismodi. Nato jo v isti posodi ohladi ter jemlji zjutraj, opoldne in zvečer eno uro pred jedjo po polovico kavine žličke toliko časa, da porabiš tretjino pripravljenega zdravila. Potem obrok počasi povišaj do cele kavine žličke. Med uživanjem zdravila naj bo hrana lahka. Priporočajo predvsem kislo in sladko mleko. Za popolno ozdravitev zadostujeta ena do dve dozi tega zdravila. France Vovk Ali preprečimo rojenje s tem, da prisilimo čebele, da gradijo? Neko veliko mehiško čebelarstvo je naredilo tale poskus: Ko je gnezdo obsegalo 3 do 4 sate, so pri 100 panjih izmed 16 izdelanih satov 5 nadomestili s satnieami, pri tOO drugih pa jih niso. In uspeh? Izmed 100 panjev, ki so morali pridno graditi, da so dobili prostor za zalego, se je samo v enein pojavilo rojilno razpoloženje, pri 100 drugih pa v 2> panjih. o t> Ometanje čebel. Vsak berač svojo malho hvali in tudi vsak čebelar najbolj upošteva svoje izkušnje. Prav tako je z ometanjem čebel ob točenju. Nekateri jih omotajo v plodišče, kamor se čebele posebno v brezpašni dobi nerade umikajo, drugi pa jih otresajo v prazno inedišče in vrnejo iztočeno satje šele potem, ko je vse končano. Dobite tudi take, ki jih omedejo kar pred panje. To ima to slabo stran, da odlete v svoje panje le stare čebele, medtem ko se mladice spraše v najbližje panje. S tem načinom ojačimo vedno le spodnjo vrsto panjev na račun druge ali tretje vrste. Jaz ometam čebele vedno v medišče; plodišče ostane nedotaknjeno. V prvo izpraznjeno medišče dam rezervno satje, v vsako naslednjo pa pravkar iztočeno. Ker imam v čebelnjaku le dve vrsti panjev, imam za vsako vrsto svoje stojalo, da mi drži lesen sipalnik. Medeni duh vabi čebele, da kar beže na satje in, ko ometem zadnji sat, so tudi že vse v panju. Delo mi gre hitro od rok, zlasti kadar je večina pašnih čebel zunaj. Morda kdo dela drugače in bolje, začetnik pa lahko preizkusi moj način in upam, da mu ne bo žal. Virmašan Ljubljanski čebelarski obrazi. Vsako leto se na tem mestu obregnemo ob znane ljubljanske čebelarje. Letos so vsi nekam obupani, saj krmijo od rane pomladi in gredo količine pokrmljenega sladkorja že v tone. Najbolj korajžen je Lojze, ki se vseeno smeje in pravi: »Letos notri tono, drugo leto ven dve.« Medenov Veljko se je skrivnostno preselil s čebelami na Štajersko. Tam čebe-lari v svoje splošno zadovoljstvo, zlasti pa ga imajo radi okoliški čebelarji. Pravijo, da zadnje čase vedno in povsod priporoča panje z nakladami, sam pa kar najkrepkeje čebelari v Žnideršičih. Trotov Janez, ki nas je razveselil z marsikako okroglo, je o pravem času zavohal, da »muha ne da kruha«. Čebele je prodal Hrvatom, čebelarske in druge prijatelje pa Pavlihi za dobre denarje. Zdaj nam kaže figo kar vsem od kraja, kajti Pavlihovi soldi so bolj izdatni in zanesljivi kot hoja pod Krimom ali akacija v Srbiji. Pickov ata so po lanski hojevi katastrofi zgubili skoro vso žival, ponos njihovega doma, vse fare in celo ljubljanske čebelarske družine, Uvideli so, da se le ne sinejo norčevati iz učenih gospodov pri Zvezi, ki so v debelih bukvah napisali, kako je treba čebelariti, če hočemo imeti vselej dovolj mladih matic. Letos so menda Pickov ata le odprli zaprašene bukve in pokukali tja v poglavje o vzreji. Uspelo jim je in zdaj spot bahavo hodijo okrog ter izjavljajo: »Kaj me briga med, čebele bi rad nazaj, na vražjo hojo pa nikdar več ne grem. Naj se pase žival raje doma na solati!« Na žalost pa je marsikdo prenehal čebelariti. V naših vrstah ni več Pieka in še inarsikakega moža. Zdaj hodijo raje v Tičistan kvartat kot zapravljat denar v Liko. Seveda so njihove boljše polovice presrečne, da so se možje vsaj na stara leta spametovali in so spet lepo doma. Liški brzojavni škrat. V Liko sem brzojavil znanemu čebelarju Palianu, naj nam preskrbi kamion za prevoz čebel na pasišče. Ker so slovenske brzojavke vselej tako popačili, da ni njihovega besedila nihče razumel, smo sc odločili za srbohrvaško besedilo. Glasilo se je jedrnato kot vselej: »Dolazim sutra sa Mažgonom. Pripremite kamion.« Brzojavni škrat pa jo je takole polomil: »Dolazim sa mazgom. Pripremite kamion.« Sen POROČILO o X. rednem občnem zboru ZCDS Predsednik Zveze tov. Ivo Mu j cen: Načelno sc strinjam z izvajanji vseli tovurišev delegatov, čepruv so nekateri precej temperamentno nastopali. K njihovim izvajanjem nuj podam ob koncu debute nekuj pojasnil. Zvezu je zaradi zvišanju železniške turife za prevoz čebel že intervenirala, vendar ni prejela do sedaj še nobenega odgovoru. Cepruv je mulo verjetno, du bi s svojimi iuterveneijumi uspeli, ne bomo mirovuli, ampak še naprej opozarjali odločujoče forume na škodljive posledice, če čebelarji zurudi visokih prevoznih stroškov ne bodo mogli prevužuti čebel na večje razdalje. Velika gospodarska škoda bo nustulu že zuto, ker bo ostalo nu tisoče ton medičine neizkoriščenih, na drugi strani pu zuto, ker bo ostalo marsikod sadno drevje neoprašeno. Neka KZ je že najela čebelarja, da je pripeljal svoje čebele v njen plantažni nasad. Najbrž bo takih primerov vedno več, kajti brez čebel ni sadja, pa naj sadno drevje še tako bujno cvete. Tudi glede tega, da bi dobili čebelarji sludkor zu krmljenje čebel I>o znižani ccni, smo napravili več ko-rukov, a smo povsod nuleteli nu gluha ušesa. Dosegli smo malenkostni popust, a še tega pod pogojem, da mora biti sladkor denuturiran. Kot denuturat smo predlagali česen, ki je čebelum najmanj škodljiv. Nič munj kritično vprušunje ni zu čebelarje krčenje gozdnih površin. Temu se ne moremo upirati, ker zahtevajo to naši gospodarski interesi. Nadomestilo zu zgubljena pasišča so lahko kvečjemu medovite rastline, ki jih bodo čebelarji sami zasadili. Pri tem zasajanju pa je potrebno najožje sodelo-vunje s KZ in Ob LO. Sledilo je še nekaj pripomb, nukur je delovni predsednik tov. Šlander zaklju-čil debuto s predlogom, da naj novo izvoljeni upravni odbor Zveze nu podlagi razprave o poročilih izdela delovni načrt za prihodnje leto. Verifikacija: Po razrešnici sturemu odboru, ki je bilu soglusuo sprejetu, je podulu poročilo verifikucijsku komisiju. Od 37 čebelarskih društev je 22 poslalo svoje delegate na občni zbor. Zastopanih je bilo potemtakem 71 % društev. Vseh delegutov je bilo navzočih 78 ali 85 %, kur je precej več, kot je potrebno za sklepčnost občnega zbora. Volitev. Sledila je volitev novega odbora Zveze. Po sklepu delegutov je bilo to opruvljeno juvno z dviganjem rok. Izvoljeni so bili v: 1. o ž j i upravni odbor: Maks Avšič, Alojz Babnik, Valentin Benedičič, Franc Cimerman, Ivo Majcen, Stane Mihelič, Feri Podržaj, Slavko Raič, Vlado Rojec, Edi Senegačnik, dr. Jurij Senegačnik, Anton Verbič in inž. Anton Urbanija. 2. š i r š i upravni odbor: Janko Belec, Alojz Benko, Ivan Bizjak, dr. Radovan Bratinu, Puvle Brecelj, Franc Cešnovar, Rudolf Galob. Franc Gradišar, Maks Gregorc, inž. Maks Ilešič, Martin Kink, Adolf Kovič, Janez Kure, Jože Lampe, Janko Marolt, Peter Močnik, Frunc Resmun, Jožko Šlundcr in Ivun Žunko. 3. nadzorni odbor: Franc Cvetko, Vlado Murtelanc in Stane Potokar. Po volitvah je bil sprejet proračun v višini 1,222.000 din. Pravilnik o podeljevanju čebelarskih odlikovanj je po sklepu lanskoletnega občnega zboru sestavil prejšnji upravni odbor Zveze in gu predložil delegutom v odobritev. Glusi se tukole: 1. člen Zu posebne zusluge in požrtvovulno delo na področju čebelarstvu ustanuvlju Zvezu čebelarskih društev zu Slovenijo: 1. odlikovanje za čebelarske zasluge I. stopnje (zlatu kolujnu); 2. odlikovanje za čebelarske zasluge II. stopnje (srebrna kolajna). 2. člen Odlikovanje podeljuje upravni odbor Zveze čebelarskih društev za Slovenijo na predlog posameznih članov odbora ali nu predlog čebelarskih društev in čebelurskih družin. 3. člen Odlikovanja za čebelarske zasluge I. stopnje podeljuje Zveza članom čebelarskih organizacij in za čebelarstvo zaslužnim osebam, ki so se izkazale pri razvoju in pospeševanju čebelarstva v Sloveniji ter imajo trajne in posebne zasluge za čebelarstvo. 4. člen Odlikovanje za čebelarske zasluge II. stopnje podeljuje Zveza članom čebelarskih organizacij in za čebelarstvo zaslužnim osebam, ki so se izkazale pri pospeševanju čebelarstva še posebej v čebelarskih društvih in družinah kot vidnejši sodelavci, predavatelji, dopisniki Slovenskega čebelarja, vzrejevalci matic itd. 5. člen Čebelarske družine predlagajo kandidate za odlikovanja preko svojih čebelarskih društev. Predlog mora biti utemeljen. 6. člen O podelitvi odlikovanj I. stopnje sklepa občni zbor ZČDS, odlikovanj II. stopnje pa razširjeni upravni odbor ZČDS. 7. člen Čebelarska odlikovanja izroča Zveza odlikovancem na primerno slovesen način. 8. člen ZČDS vodi evidenco odlikovancev; njihova imena, morajo biti objavljena v Slovenskem čebelarju. Odlikovanec prejme poleg odlikovanja tudi diplomo. 9. člen Ta pravilnik stopi v veljavo, ko ga sprejme občni zbor ZČDS. S pravilnikom so se vsi delegati strinjali, le tov. Kranjc je pripomnil, da bi bilo prav, če bi odlikovanja podeljevala Zveza tudi društvom in družinam. Ker so bili drugi enukegu mnenja, se bo pravilnik v tem smislu izpopolnil. Znak za obe stopnji odlikovanja bo enoten. Predsednik Ivo Majcen: Pri podeljevanju odlikovanj ne mislimo iti v širino, ker imajo društva oziroma družine možnost, da svoje zaslužne člane nagrade same v obliki diplome. V bodoče bo Zveza pri tem upoštevala predloge društev, za letos pa je upravni od- bor sam pretehtal, kateri člani bi prišli v poštev kot odlikovanci, ter predlaga kot prve tri tovariše Avgusta Bukovca, Petra Močnika in Franca Resmana. Zakaj se je odbor Zveze odločil tako, je utemeljil tovariš llojec: 1. Avgust Bukovec je začel če-belariti v 25. letu svoje starosti s kra-njiči. Kmalu nato je zvedel za čebelarja Ambrožiča, tedanjega našega največjega trgovca z roji in maticami, ter ga obiskal na njegovem domu v Mojstrani. Tam je videl marsikaj novega in zanimivega, kar ga je tako navdušilo, da je tudi sam prešel k čebelarjenju v panjih s premičnim satjem. Še isto leto se je vpisal v čebelarsko društvo in postal sčasoma eden njegovih najdeluvncjših članov. Kasneje mu je odbor zaupal celo tajniške posle, leta 1925 pa urejanje Slovenskega čebelarja. List je urejal polnili 20 let. V vsem tem času, a tudi že prej je napisal nešteto člankov, ki so mnogo pripomogli k napredku slovenskega čebelarstva. Razen tega je prevedel v slovenščino Janšev »Popoln nauk o čebelarstvu« in sodeloval pri obeh knjigah Sodobnega čebelarstva. Za to naše najobsežnejše delo je napisal več poglavij, ki sc odlikujejo ne samo po jedrnatem slogu, temveč tudi po široki strokovni razgledanosti in temeljitosti. Tov. Bukovec pa ni pomemben zgolj kot čebelarski pisatelj, ampak prav tako kot organizacijski delavec. V svojih mlajših letih je bil več nedelj na potu kot doma. Obiskoval je podeželske čebelarje, jim predaval o vseli mogočih strokovnih vprašanjih, vodil razne tečaje in pomagal ustanavljati čebelarske podružnice. Njegova zasluga je nadalje, da so naši čebelarji spoznali vrline A2-panja in ga začeli na splošno uvajati v svojih čebelnjakih. Čeprav bo letos dopolnil že 83. leto, sc še vedno živo zanima za probleme slovenskega čebelarstva, poinagu naši organizaciji z nasveti in, če se pokaže potreba, celo aktivno nastopi za njen napredek in dobrobit. 2. Peter Močnik je začel čebc-lariti leta 1908 na svojem prvem službenem mestu v Šentpetru pri Velikovcu, kjer je bil šolski upravitelj in občinski tajnik. Tu je tudi ustanovil čebelarsko podružnico in v njej vneto sodeloval. Zurhdi svojega narodnoobrambnega dela pa je bil kmalu prestavljen v neko nomško vus na tirolski meji. Kasneje je bil še večkrat prestavljen, toda, kjer je služboval, povsod se je uveljavljal kot čebelarski predavatelj in organizator. Med drugo svetovno vojno je moral oditi z vso svojo družino kot izgnanec v Srbijo. Po osvoboditvi se je vrnil v Maribor, kjer je nastopil službo šolskega nadzornika. Kljub preobremenjenosti s šolskim in drugim delom pa je vedno našel dovolj časa za čebele in čebelarje. Ze leta 1945 je ustanovil čebelarsko zadrugo za Maribor in okolico ter prevzel v njej posle predsednika. Te posle opravlja tudi pri sedanjem društvu z isto vnemo kot ob prvem nastopu. Prav gotovo ima mnogo zaslug, da so štajerski čebelarji tako napredni in organizacijsko zavedni, da imajo svojo poslovalnico, svojo satnišnico itd. Tov. Močnik pa je znan tudi kot čebelarski pisatelj. Ze kot mlad učitelj je začel pisuti v Slovenskem čebelarju in mu stoji še danes ob strani kot zvest sodelavec. Vsi njegovi članki so zanimivi in poučni, a kar je najvažneje, zmeraj aktualni. Njegov konjiček je zlasti zboljšanje čebelje paše, kar ni nič čudnega, saj je hkrati navdušen vrtnar in sadjar. Kot tak je sodeloval tudi pri prvem delu Sodobnega čebelarstva predvsem z opisi medovitih rastlin. V naši organizaciji uživa tov. Močnik velik ugled. Kadar nastopi na kakem čebelarskem zborovanju s svojo tehtno besedo, mu vsi prisluhnejo in z odobravanjem potrdijo pravilnost njegovih izvajanj. Ze več let je podpredsednik Zveze čebelarskih društev in član republiške komisije za zatiranje čebeljih bolezni. Kljub visoki starosti 73 let je še sedaj mladeniško agilen in vedno pripravljen posvetiti vse svoje sposobnosti napredku slovenskega čebelarstva. 3. F r a n c Resman je vzljubil čebele že v zgodnji mladosti, saj so bile kakor marsikje na Gorenjskem že od nekdaj pri hiši. Toda šele kot uradniški začetnik mestne hranilnice v Radovljici si je mogel nabaviti prve lastne panje. Seveda se je takoj potem tudi priglasil kot član k čebelarski organizaciji. Ko je postal ravnatelj hranilnice, pa se je začel živahno udejstvovati v čebelarskem društvenem življenju. Bil je dolgoletni tajnik, kasneje do začetka zadnje vojne pa predsednik čebelarske podružnice v Radovljici. Med vojno so ga Nemci preselili v Srbijo in mu zaplenili premoženje. Tako je prišel ob vse čebele in tudi ob čebel- njak. Po osvoboditvi je začel znova čebe-lariti. Od leta 1946 dalje vodi čebelarsko društvo v Radovljici kot predsednik z naravnost mladeniškim poletom. Ustanovil je satnišnico, ki vzorno deluje in oskrbuje članstvo s cenenimi satnicami. Sodeloval je pri vseh akcijah za zatiranje čebeljih kužnih bolezni in tako pomagal zatreti zlasti pršico, ki se je pred leti skušala ugnezditi tudi na Gorenjskem. Prav tako neumoren je kot društveni predavatelj. Iz svojih bogatih čebelarskih izkušenj ima pač marsikaj zanimivega povedati ukaželjnjim čebelarjem. Mnogo zaslug ima nadalje za ustanovitev čebelarskega muzeja v Radovljici. Pri njem sodeluje od vsega početka kot tajnik in požrtvovalno zbira čebelarske starinske predmete. Njegovo ime bo nerazdružno povezano s to pomembno čebelarsko ustanovo. Tov. Resman ima velik vpliv na vse gorenjske čebelarje. Ta njegov vpliv se kaže predvsem v enotnem nastopanju in ozki povezanosti članstva. Zato ni nič čudnega, da Gorenjci še danes izstopajo kot vzorni čebelarji. Po tej utemeljitvi je bil predlog za odlikovanje soglasno potrjen. Tov. Skok je predlagal, naj bi Zveza odlikovala tudi predsednika njihovegu društva in Bukovčevega sodelavca tov. Vadnala, predlog pa je bil zavrnjen, ker ni bil v soglasju s pravilnikom. Na vrsto pride lahko tov. Vadnal šele naslednje leto. Predlogi in pritožbe: O dopisu društva iz Križevcev so bili delegati mnenja, da ne spada v delovno področje Zveze. Delegat društva Dol. Lendava je dejal, da sklep o obvezni nuročnini na Slovenskega čebelarja nekako izključuje čebelarje madžarskega porekla. Teh je v njihovem društvu kakih 50 in so vsi naročeni na madžarsko čebelarsko glasilo, ki izhaja v Subotici. Zveza naj bi jih kljub temu, da niso naročniki na Slovenskega čebelarja, priznala kot svoje člane. Občni zbor je predlog potrdil, vendar naj bi ti člani plačevali po 50 din kot prispevek k upravnim stroškom Zveze. Tov. Ferlež iz Celja je poročal, da je neki čebelar pripeljal v Šentjurij močno nosemave čebele brez zdravniškega spričevalu. Postavil jih je v neposredno bližino čebelnjakov drugih čebelarjev, ne da bi se z njimi dogovoril ali iskal na občini dovoljenje za uporabo stojišča. Člani društva so imeli z njim tudi druge neprilike in malo je manjkalo, da ni prišlo zaradi tega do razračunavanja pred sodiščem. Delegati so nediscipliniranost omenjenega čebelarja ostro obsodili in sklenili, da bodo v bodoče vsakogar, ki se bo tako ponašal, javno ožigosali v Slov. čebelarju. Na predlog tov. Majcna je občni zbor dal upravnemu odboru Zveze tole pooblastilo: Občni zbor pooblašča ožji upravni odbor, da sme nepremičnine, ki so bile Zvezi po Zakonu o nacionalizaciji priznane, odtujiti in kupiti ali zamenjati z drugimi bolj ustreznimi. V nadaljnjem je bil še razgovor o izdaji brošure za propagando medu, o letakih, ki naj bi poučili sadjarje, kdaj je treba škropiti sadno drevje, da ne nastane škoda pri čebelah, o razdeljevanju pasišč, o pregledovanju čebel in o sankcijah proti kršiteljem članske discipline. Ob 14. uri je delovni predsednik zaključil občni zbor, nakar so odšli delegati k skupnemu kosilu, po kosilu pa nu izlet v Goriška Brda. Naslednji občni zbor bo po soglasnem sklepu delegatov v Murski Soboti. (Konec) TEČAJI ZA VZREJO MATIC V letošnji pomladi je Zveza čebelarskih društev priredila tečaj za vzrejo matic, in sicer v dneh 29. in 30. aprila dvodnevni teoretični tečaj, 4. junija pa enodnevni praktični tečaj. Teoretični tečaj je bil v dvorani Vajeniškega doma v Ljubljani. Udeležilo se ga je 32 čebelarjev iz najrazličnejših krajev Slovenije. Z velikim zanimanjem so sledili udeleženci izvajanjem predavateljev, ki so dokaj skrbno in zelo na-zorifb obdelali najpotrebnejšo snov iz te ožje čebelarske panoge. Tov. Vlado Rojec je govoril o živalskem sistemu in uvrstitvi čebel v tu sistem, o čebeljih pasmah in njih razlikovalnih znakih, o spolovilih matice in trota, o prahi, o raznih teorijah, ki skušajo pojasniti, kako nastajajo kaste v čebelji družini, o pur-tenogenezi, o zaleganju matice in o razvoju čebel od jajčeca do popolne žuželke. Svojo razlago je sproti pojasnjeval s primernimi slikami in risbami nu tabli. Tov. Edi Senegačnik je najprej razložil, kako odloča matica o uspehih v čebelarstvu in nu katere lustnosti čebel je treüa paziti pri odbiranju družin za pleme. Nato je obdelal preproste nučine pridobivanja matic iz rojevih in zasilnih mu-tičnikov, nuposled pa prešel k sodobnim principom vzreje. Zelo temeljito je obravnaval razne metode dodajanja vzrej-negu gradiva, označevanje matic, njih dodajanje narejencem in izmenjavanje v plemenjakih. Udeležence je seznanil z vsem orodjem, ki je pri tem potrebno, in jim tudi pokazal, kako ga uporabljamo. Tov. Vlado Martelanc pa je predaval o Duthe-Köhlerjevem načinu spra-šitve matic, o pomenu plemenilnih postaj, njih ureditvi in oskrbovanju, o naseljevanju prašilnikov in organizaciji prevozu na plcinenilno postajo. Udeleženci so imeli tudi priliko videti, kako zamesimo sladkor v prahu z medom, da dobimo sladkorno testo, ki ga uporabljamo kot hrano za čebele spremljevalke v prašilnikih. Po predavanjih, ki so bila oba dneva dopoldne in popoldne, je tov. llojec predvajal še film iz življenja čebel in o vzreji matic. Praktični tečaj je bil še bolje obiskan kakor teoretični. Udeležilo se ga je zlasti veliko ljubljanskih čebelarjev, tako da je bil tov. Lojze Babnik, ki ga je vodil, kar mulo v zadregi, ko je začelo deževati in so se morali tečajniki stisniti v njegov, sicer precej obsežen čebelnjak. Ta je že prej vse potrebno pripravil, da bi bil pouk čimbolj iluzoren. Posamezne faze dela je najprej osebno pokazal, nato pa so morali udele--ženci sumi prijeti za orodje in se praktično vežbati. Izsekavali so z luknjačem celice z ličinkami iz satov, razrezuvali založene sate v trakove, te pa v celice, jih prilepljali na čepke, delali umetne nastavke matičnikov, prenašali vanje enodnevne ličinke ipd. Nazadnje so si ogledali še matice v prašilnikih, ki jih je imel Babnik razpostavljene na vrtu. Cus je potekel, kot bi mignil, in trebu je bilo tečaj zaključiti. Po zaključku ije odšla večina tečajnikov v bližnjo gostilno na skupno kosilo. Ko je bilo kosilo pri kraju, pu se družbu ni ruzšlii, temveč je posedela še precej časa nii vrtu v prijetni senci kostanjevih dreves. Kakor je to že navada pri čebelarjih, se je razgovor sukal v prvi vrsti o čebelah. Vsem, ki so se tečaja udeležili, bodo ostali ti dnevi v prijetnimi spominu. POROČILO ZA SEPTEMBER Letošnji september je bil nadpovprečno topel, suh in sončen, samo v prvi mesečni tretjini je bilo nekaj deževnih dni, na koncu mesca pa so se pojavili izrazitejši jugozahodni vetrovi. Čebele so dobro izletavale in paberkovale deloma na ajdi (v prvi dekadi), večinoma pa na resju in drugih jesenskih cvetlicah. Prinašale so predvsem obnožino, ker je tehtnica pokazala zelo malo donosa. Dražgošc-šk. Loka: Hoja na Jelovici še medi, žal nisem tam postavil opazovalnega panja. Cez a n jevci -Ljutomer: Celoletna bilanca je taka, da so si družine nabrale zadostno zimsko zalogo, za čebelarje pa bo ostalo le malo ali nič. Bučkovci-Videm ob Ščavnici: Ajdova paša je dala t,70kg donosa. Prosenjakovci -M. Sobota: V zadnj i dekadi sem dodal družinam 4 do 5 kg sladkorja. Krmljenje in toplo vreme sta dražilno vplivala na matice in so zaradi tega močneje zalegale. Pušča-Bistra: Dne 17. septembra sem pripeljal čebele z Lonjskega polja. Tam je bil povprečni donos na meti 15 leg, na Mokrem polju (Novska-Brod) pa celo 28 kg na panj. Otava in žepek sta dala 3 do 5 kg, resje v Medaku pa zimsko zalogo. Na Hvaru in Visu ni bilo nikake jesenske paše. Donos ali poraba v Skupno Srednja Dnevi Sončni sij v urah Kraj opazovalnice I. II. III. pridobil ali porabil dkg me- sečna toplina °C 'c o ■M O mesečni tretjini dkg TD 5 -o o C/l Breg—Tržič — 80 — 100 — 50 — 210 15,5 26 3 298 Dražgoše—Sk. Loka — 130 + 40 — 50 — 140 15,1 26 4 242 Zerovnica—Postojna — 90 — — 60 — 150 — 29 2 262 Rogatec + 70 - 50 — 50 - 30 16,7 29 2 211 Ix>vrenc na Poh. . . . — 60 — 55 — 30 — 145 17,1 29 3 215 Selnica ob Dravi . . . — 80 - 60 — 40 — 180 18,6 29 3 T00 Lovrenc na Drav. p. • —130 — 50 — 30 — 210 15,5 29 4 266 Cezan jevci—Ljutomer Bučko vci—Videm —150 — 60 — 40 — 250 15,9 28 3 144 ob Ščavnici .... — 60 — 80 — 10 — 150 17,9 29 2 284 Prosenjakovci—M. Sobota — 10 — 40 — 30 — 80 16,9 30 2 246 Lendava — — — — — ___ Podtabor—Struge . . — — Svibnik—Črnomelj . . - 80 — 80 — 120 — 280 30 2 247 Pušča—Bistra .... — 40 — 90 — 30 — 160 17,5 28 2 224 Ljubljana — — — — — — — — Povpreček — — — — 165,4 ČEBELARSKIM DRUŠTVOM IN DRUŽINAM Zveza čebelarskih društev je razposlala vsem društvom in družinam tiskovine za »Vprašalno polo« in »Seznam članstvu«. Vprašalno polo nuj izpolni vsaka družina in jo skupuj z zapisnikom zudnjegu letnega občnegu zboru pošlje svojemu čebelarskemu društvu najkasneje do 15. decembru 1961. Iz prejetih podatkov v vprašalnih polah naj sestavijo čebelarsku društva zbirno vprušalno polo, jo priključijo zapisniku svojegu občnega zbora in dostavijo Zvezi najkasneje do 15. januarju 1962. Sezname članstva naj izpolnijo družine v vseh rubrikuh kar najbolj natančno. Priimke naj vpišejo po abecednem redu. Poleg bivališča naj bo hišna številka. - Zaradi površno pisanih imen in bivališč nastajajo zelo neprijetne pomote; tako dobivajo nekateri člani po dva izvoda Slovenskega čebelarja, drugi pa ostanejo brez glasilu, ker ga pošte zavračajo s pripombo nepoznan« itd. V rubriki »Opombe« nuj bo pri vsakem novem članu nuvedeno, da je »nov«. V isti rubriki nuj bodo vpisane tudi funkcije elanov (predsednik, tajnik, blagajnik). Ob zaključku seznama pripišite, na kogu naj naslavljamo družinsko pošto. Najpozneje do 15. decembra naj pošljejo družine po en izvod tako izpolnjenih seznumov neposredno Zvezi, en izvod svojemu nadrejenemu društvu, en izvod pa naj obdrže za lastno uporabo. Du bo vse delo nemoteno teklo, naj iinujo družine redne letne občne zbore do 15. decembru t. 1., društva pa do 15. januarja 1962. Društva opozarjamo, da nam ni treba pošiljati rednih sejnih zapisnikov, ampak samo zapisnik občnega zboru. Za Slov. čebelarja naj bo poročilo o poteku občnega zbora posebej napisano. ČEBELARJI naročniki Slov. čebelarja, ki smo jim poslali opomine, naj članarino čimprej poravnajo. Zavedajo naj se. da mora plačuti Zveza tiskarniške in druge stroške takoj ob dospelosti. Če bi tako odlašala s plačilom, kot to delajo nekateri člani, bi nam tiskurnu tiskanje glasila takoj ustavila. Članarina (v kateri je vključena tudi naročnina zu Slov. čebelurju) je bilu po sklepu plenume seje z dne 29. oktobru letu 1961 za leto 1962 povišana na 900 din, in sicor zato, ker predvidevumo v prihodnjem letu pri izdajanju lista naslednje izdatke: tisk, klišeji, sotrudniški in uredniški honorar, ekspedit in poštnina................... 5,286.000 din udministrucija, proračunski, sociulni in stunovanj- ski prispevki................... 646.000 din režiju (nujemniuu, kurju- vu, ruzsvetljava itd.) . . . 168.000 din Skupaj . . . 4,100.000 din Ce računamo v naslednjem letu s 4600 čluni. kolikor smo jih imeli do se-duj, odpude na posamezni letnik 890 din izdatkov. Ker nima Zveza razen članarine nobenih drugih dohodkov, se povišanju ni mogla izogniti. Upamo da bodo vzeli čluni to z razumevanjem na znanje in nam bodo ostuli še nadalje zvesti, mi pa bomo poskrbeli, da bo Slov. čebelar čim bolj zanimiv in da bo redno izhajal vsak mesec. CLAN1 ki niso prejemali Slov. čebelarja v redu. naj nas o tem takoj obveste, du jim munjkujoče številke nadomestimo. Letošnjega letnika imamo še nekaj na zalogi. Novi člani ga dobe po stari ceni. ČEBELARSKE DRUŽINE ki še do danes niso poslale seznamov članstvu zu tekoče leto, prosimo, da to nemudoma store; za prihodnje pa nuj se strogo drže rokov, kot smo jih navedli v naši okrožnici. ČEBELARSKO DRUŠTVO LITIJA sporoča vsem svojim članom, da bo imelu redni letni občili zbor v nedeljo 17. decembru 1961 v sejni sobi Kmetijske zadruge v Litiji ob 8. uri. Na občni zbor vabimo ne sumo člane, temveč tudi nečlane, prijatelje čebelarjev in zastopnike lokalnih oblasti.