Iztok Osojnik 188 Iztok Osojnik OB VZNOŽJU KRAŠKE PLANOTE ENKO' Dobro je, da sem jo dobil malo po zobeh, tako rekoč v duetu sva jo dobila. In tudi to je dobro. Kam pelje ta konec metafizike, konec bambusa, ostrega od prazne in disciplinirane misli? Si predstavljaš? Misel, kot utrjena mišica izurjenega karateista? Kot Enkotovi kipi, zasekani in plesnivi, zeleni od mahu in megličaste gozdne svetlobe v vrhnjem nadstropju neke veleblagovnice v Kyotu. Sem bil sploh jaz tisti mladi, divji in neortodoksni mislec, ki je lomastil po šibju zenovskega močvirja? Vsak ima takega Enkota v sebi. Preprostega in resnega, globoko prepričanega v svoje, na prvi pogled primitivno sekanje v oglate cepljenke. Tam, na otoku, ki ga gloda morje, v skalnati hosti, ali pa zgoraj na bregu med bambusi, deset tisoč kilometrov proč od slovenskega pravopisa, čemur bi gotovo oporekali prebrisani freudo-marksisti s Komenske 11. ' Enko je bil Zen budistični menih in kipar, ki je delal svoje kipe iz navadnih cepljenk za kurjavo. Bil je precej neznan in dolgo pozabljen, v zadnjem času pa na novo odkrit kot eden izmed najbolj značilnih predstavnikov Zenovskega kiparstva. 189______________________________OB VZNOŽJU KRAŠKE PLANOTE Pa vseeno pišem, kot da me vidi cel svet. Ni mi povsem jasno kako, toda to prihaja iz živega, od tu. Mar velja za vse nas, ali pa sem samo jaz že tako na tak način navajen samega sebe in soočanja s svetom, da se mi zdi to normalno? Ne vem. Toda danes je Enko blizu. Pa tudi Ulrich, za katerega sam bog ve, kdo je. Ljubši od starih prijateljev, ker me nagovorja v krogu moje zavesti. Ulrich, na ti. Taka je torej moja zahteva: Vzeti me popolnoma zares, pozabiti, da sem navaden človek, slišati me v očevidnosti lastnega bitja, v popolni pozornosti, enako kot boga. Ne zato, da bi bil malikovan, ali narobe razumljen, ker me tako ni več. Ali da bi kdo z mano kot s simbolnim očetom nadomestil svojo negotovo samobitnost. Ne. Samo vpeljujem določeno pozornost in svarim pred sodbami zgolj na podlagi osebnega znanstva. Potem pa je takoj videti, da sem divji deček, ki se dobro pozna z Enkojem in Ulrichom, (pa še s kom drugim tudi). Iztok Osojnik_______________________________________________________190 SORŠKO POLJE In sem si predstavljal, da zdaj tu stoji kak Murn Aleksandrov. Začutil sem krvavške zvezde sredi dneva. Ali že malo čez, proti tretji. In mraz sem tudi začutil. Prijazen mraz. A če bi moral čez zaledenelo jezero in čez zaledenele Javornike samo v škornjih in brez rokavic, in če bi moral preživeti s tem, kar bi ujel z golimi rokami sredi tega ledu, potem to ne bi bil več sprehod, ampak pekel. In tudi Murn Aleksandrov bi v takem primeru videl čisto drugačno neskončnost zvezd. In drugače odprto noč. In mogoče isto mističnost. Ženske nikoli niso daleč. Njihovi okrogli obrazi, uokvirjeni v arabeske zlatih las. In svetlikajoče se oči. In smrkav nos, že dva tedna smrkav nos. Mojster je rekel: Lahko ti povem nekaj o tebi, ne morem pa namesto tebe biti ti. Ko lupiš krompir, ne misli na nič drugega. Ker tisto se lahko potem tudi zgodi. KRITERIJ SPOČETJA Stojim v megli neznanja in iz osebne moči rišem zemljevide, za katere se izkaže, da so resnični. Mornarji in živali, ki so se prebile skozi sneg, so potrdili, da se poti držijo vsakdanjih zakonitosti. Treba je le oceniti svoj način gibanja, prisluhniti pogojem okolja in vedeti, da ne obstaja kaka posebna kvaliteta, ki stvari 191 OB VZNOŽJU KRAŠKE PLANOTE spreminja v drugačne načine bivanja. Pogosto je treba oglušeti za zemljevide drugih in se ne primerjati z njimi. Toda s tem se šele začne. Podobe rastejo v plasteh in vsaka izmed njih prinaša določeno osebno držo. Opeke oživetja so. Čeprav že živimo, se znotraj tega odpre še eno življenje in nas postavi v bližino. Poviša se nam krvni tlak, upočasni bitje srca. Podobe postanejo postaje na poti skozi zatemnjeni julij. Potrebne so, vendar ne vežejo z vsebino. Kot nas tudi pokrajina, skozi katero gremo, ne sili, da spremenimo svoj značaj. Nasprotno, postati moramo neosebni. Drobne razlike, ki odlikujejo naša bitja, so trenutki lepote zemljevida, ki zaživi šele v višjem odmiku in samostojnosti teksta. Ko za njim ni več avtorja. Ko osebno znanstvo, ki zamrači napisano, ugasne in podoba ostane sama s svojim bralcem. Zato sem tudi jaz postaja v naraščanju odsotnosti lepote. Ali Boga. Ali da bi to imelo še kakšen pomen razen tega, da sem živ in da stvari so, kot so. Da v gibanju rastejo in zorijo, zato da pomnožijo svet z jasno lučjo: Onega na drugi strani ni! Šele tako dobijo misli, molitve in ekstaze svoj globoki smisel. Šele s tem so potrjene. V deželi, kjer praznini posvetijo spoštovanje in pozornost, v času žanjejo bogato letino. Trajno. Oživljajočo. Ker svet raste iz ljudi in iz njih vstaneta Iztok Osojnik 192 milost in blaginja. Niso vsi začetki stvar preteklosti, ampak poženejo tu pa tam še danes. Neizogibni so. Krhki, drobni, svetlikajoči se. S podobami jih hranimo kot ogenj v kaminu, ki se je začel kot majhna rana in razgorel v usodno, temno ljubezen. In šele smrt pove, kako globoko je segla njena korenina ODKOPAVANJA . Samo tukaj jezik ne zaostaja. Nebo in zemlja se kopata v svetlobi. In tudi razgaljeni človek v neosebni molitvi. Notranjost je prazna, pesem delirična. Začetek nekega mišljenja. Nikoli mi ni bilo povsem jasno, če ne obstaja najprej podoba in potem duša, ki jo oceni skozi sito svojega poguma. Ker niso vse podobe ustrezne. Vsekakor je tudi naključje, da sem se znašel tu v trenutku, ko je bila izrečena odločilna beseda. Vesc ie tisti, ki se odzove svetlobi. Tudi ko ie popolnoma odprt m ranljiv, ga odlikuje vzdržnost. Vzdržnost je ogrodje poguma in delirija. V bližini vzdržnosti je nebo odprto in zemlja zanesljiva. Izkustvo Boga je neosebno in se vedno zgodi drugje. Tudi ljubezen je ena tistih les, ki zapira pot do njega. 193 _________________ OB VZNOŽJU KRAŠKE PLANOTE JUTRANJA PESEM Včasih že zjutraj, že od začetka dan potemni. In je noč še pred večerom. Zasnežena drevesa molčijo ob vodi. Nebo je obstalo in gleda drugam. V kakšno drugo vesolje. In slutnja? Kakor zlati žar na notranjem obzorju tiho preprede tišino. Ljubezen? Se danes čutim sladki meč v stegnih. In bolečino. Ne zato, ker bi me ne ljubila. Ampak ker je bilo tega preveč. Nisem bil še pripravljen na dolge noči, ko sem neprevidno odprt za metulje ljubezni kot cvet ječal, če so srkali nektar iz mladega srca. Nisem vedel, da sem le roža v vrtu ljubezni, kjer se kruto gostijo žuželke s tujega neba. Da sem slastna hrana razuzdanim bogovom. Razcepljen med slutnjo, strasti in močjo, ki je vrela v meni iz novega srčnega vrelca, prvič mladeniško samostojen, ko gozdovi in ravnice radostno nazdravljajo svežini in moči. Pozneje pa: slutnja se je kot reka med skalnatimi skladi Iztok Osojnik 194 prebila in preživela. Nikoli ni obetala, vendar mi je stala ob strani in zvesto temnela v noč Zanesljiv angel je, sledeč mi v objeme in srca zaljubljenih žensk. Se višje bedel je nad mano Moloh jezika in me spodbujal: Daj, prestopi zakone. In se smejal moji zagnanosti. Veselil se je žrtve. Življenje je teklo, kot da me ni bilo zraven. In falus denarja. Kjer se med mogočnimi stebri prekupčevalci z zakritimi obrazi dogovarjajo o velikanskih zaslužkih. Nekje drugje zaradi tega navidezno nepovezano izbruhne etnična vojna in za mnogo let z grobovi razcepi prebivalstvo na prvotna plemena Odsekani udje, glave odtrgane od teles in jutra, ki se zbudijo v vedno isto grozljivo noč. Tisti, ki zadaj sveti z božjo svetilko, v strašni grimasi spači obraz - zmagoslavje smrtne luči, v soju katere smo samo sence, ki v plamenih izpuhtijo kot dim. Strašno je včasih življenje. In kot ocean, ki je še ponoči divjal, a se zdaj jasen in gladek steguje proti obali, se tudi jutro, v katerega vstanem z roso ovešen, odpre za spokojen razgled. Prazno se zdaj tišina širi drugam. Slutnja pa kakor milost hlapi v večje od sebe.