Naši dopisi. Iz Vel. Lašč. (Josip Pavčič f). Slovo nara bridke seka rane, Solze rosijo nam oči — Oj z Bogom, drago srce ti! S. Gregorčič. Cesar smo se toliko easa bali. to se je — žal — zgodilo. Neizprosna smrt. pobrala nam je namreč iz naše srede zopet krepkega moža, uzornega učitelja in vrlega tovariša Josipa Pavčiča, nadučitelja v Vel. Laščah, kojemu je dne 27. svečana za vselej prenehalo biLi njegovo blago srce. Porodil se je r. Pavčič dne 19. sušca 184_. 1. v Škocijanu pri Turjaku, kjer je bil njegov oče učitelj. Šolal se je v Gelji in v Ljubljani, kjer je dokončal učiteljske nauke z najboljšhni uspehi. Služboval je od 11. listopada 1862 neprestano v Vel. Laščah. Kot izvrsten rnuzik oskrboval je tudi cerkveno godbo, za katero je sam zložil premnogo maš, Marijinih, božičnih, velikonočnih i. dr. pesmi. Neizrečeno veselje je imel do godbe, a nič manje do ueiteljskega stanu. Deloval je z vsemi močrni, da je šola dobila tako lice in tako irne, kakeršno ima sedaj. Med Ijudstvom je užival visoko spoštovanje in ljubezen, kar si je vedel s svojim uljudnim obnašanjem pridobiti. Kako ga je ljudstvo čislalo, dokazalo je mnogobrojno število pogrebcev pri njegovern pogrebu. Ni ga moglo prehvaliti in povsod je bilo slišati, kako lepo je znal z mladino ravnati. Koliko zaupanja je irnel pri svojih tovariših, je v dokaz izvolitev njegova v okrajni šol. svet, v katerem je 6 let vrlo zastopal učiteljski stan. Okrajni šolski svet v Kočevji mu je poslal 8. svečana 1. 1. zahvalo in pohvalo za njegovo delovanje. Vsled prehlajenja si je nakopal bolezen, ki ga je prezgodaj položila v hladni grob. Leta 1887. pripeljal se je v mesecu svečanu v največjem mrazu doinov. Ker je tožil, da ga neizrečeno zebe, podal se je takoj v postelj, a po noči napadle so ga take slabosti, da je vsakdo mislil, da bo preminol. Več ur so ga morali drgniti, da je prišel k sebi. Od istega časa ni bil nikoli več zdrav. Iskal je poraoči pri mnogih zdravnikih — a zaman. Vendar je opravljal svoj posel z vso ljubeznijo. Poprej krepak mož, postajal je od dne do dne bledejši in slabejši in moral je 1. 1893. prositi dopusta. 10. mal. travna 1893 podal se je v ljubljansko bolnišnico, od koder se je nekoliko boljši vrnil domov. Silil je le še vedno v šolo — a moči so ga zapuščale in bridko se je zjokal, ko je sprevidel, da ne gre več. Svetovalo se mu je, naj se poda v Karlove Vare na Češko. 3. vel. srpana 1893. se je podal na pot, toda ne v Karlove Vare, arnpak v Worishofen k župniku Kneipp-u na Bavarsko. Ker je bil že jako slaboten, se je bilo bati, da po poti umre. Vendar je srečno došel tija. Pisal je vedno doinov, da mu je neizrečeno hudo biti tned tujirni ljudmi in da niina žive duše, ki bi ga zamogla potolažiti. Pisal je tudi, da zdravniki ugibljejo, kako bolezen irna, a da nobeden pravega ne ve. Prvi pravijo, da boleba na želodcu, drugi na srcu itd. Sredi meseca kimovca 1893 vrnil se je z Bavarskega, nekoliko okrepčan, a nikdo ni več upal, da bi ozdravel. Slednjič ga je bolezen položila v postelj, iz katere nikdar več vstal ni. Bolehno njegovo življenje je grenila še smrt njegove soproge, ki je umrla 14. vel. travna lanskega leta. Udan v voljo božjo, molil je vse dni, da ga Bog reši. Koliko bridkih ur in koliko bolečin je pretrpel — ni možno popisati. Večkrat previden s sv. zakramenti za umirajoče, izdihnil je svojo blago dušo 27. svečana t. 1. ob 2. po noči. Zapustil je dve hčeri in sina, ki službuje kot učitelj ravno tam. — V nekem pisinu se na smrtni postelji poslavlja od vseh svojih; med drugim pravi tudi: ,,Poslovim se od vseh svojih tovarišev in tovarišic, delujočih na težavnem šolskem polji, proseč jih, da me ohranijo v blagem spominu. Hvala Vašemu zaupanju, Vašej časti, ktero ste mi vedno izkazovali." — Prizadeval si je vedno, da dobi šola vrt, kjer bi se vzgojevala drevesa. Dosegel je to šele leta 1884. Marljivo ga je obdeloval in vsako leto se je prodalo blizo za 30 gld. drevesc. Ko se je jelo ,,brnlno društvo" razdirati, predlagal je, da naj pripade vse iuietje šoli, kar se je tudi zgodilo. Šola je pridobila takrat rnnogo knjig in lep glasovir. — Ker šola prej ni imela zastave, nabiral je denar, da se je kupila krasna zastava, katero otroci o svečanostib nosijo. Iz rnnogih druzih podrobnostij se razvidi, da je bil pokojnik vnet za šolo, uzoren in marljiv učitelj. Njemu veljajo pesnikove besede, ki pravi : Mrtev učitelj je blag Prijatelj slovenske domovine; Zanjo živel je, trpel, Zanjo je delal vse dni. Blag mu bodi spomin! Iz Beguuj nad Cerknico. (Nekaj o pokojnem Bernardu.) Zopet je zapel mrtvaški zvon, in to na divnein Gorenjskem, v Jesenicah 13. prosinca. Nemila srnrt je iztrgala iz naše vrste zopet milega tovariša, g. nadučitelja Karola Bernarda v najlepšej moškej dčbi! — Pokojnik je učiteljeval tudi pri nas v Begunjah, in to od 1. 1872.—1877. Ko sem pred malone 4 leti prišel v sedanjo službo v Begunje, prelistoval sein šolsko kroniko, in takoj so se mi oči vprle v vrstice, ki pripovedujejo o Bernardu, da je moral tukaj ,,prebiti mnogo težav." Takoj sem šel iskat v šolski arhiv, in tu sem našel, da je bila omenjena izjava popolnoma opravičena. Iz šolskega arhiva pa sem tudi spoznal, da je bil Bernard priden in vesten učitelj. Begunje so inu bile prva služba. Na srečo je imel v g. Feliksu Stegnarju, takratnem c. kr. okrajnein šolskein nadzorniku, izbornega svetovalca in tolažnika v ,,življenja bridkih dneh." In zdaj počiva ta brdki, krepki rnož, tudi že v grobu! Kaj smo pač na svetu? Pulvis et urnbra sumus! — Na mojo prošnjo priredil je tukajšnji preč. g. dušni pastir sv. inašo zadušnico za pokojnim g. Karolom. Udeležila se je sv. maše šolska rnladina, pa tudi veliko občinstva. Ko seni vpletaje v prekrasni Hribarjev BRequiem" zaorgljal in zapel staroslovensko: flVse, kar živi na sveti, je le en kratek čas," oroselo je oko mnogemu bvaležnemu učencu Beinardovernu! Bog daj blagemu pokojniku večni mir in pokoj! — Janko Leban.