JOSIPA GODINE
VERDELSKEGA.
Opisal on sam leta 1879 s pristavkom raznih stranskih reči j za razdelitev mej domačince po njegovi smerti.
S podobo zgoraj imenovanega.
V TERSTU
tisk sinov k. amati. 1879.


Predgovor.
Živenje — bitje, obnašanje in delovanje marsikaterega človeka na svetu bilo je take posebnosti, take narave, da je vredno opisa in objave po njegovi smerti. Ako se je ta človek poslavljal se svojimi dejanji v kaki si bodi zadevi, imeli ga bomo v posebnem spominu kot vrednega vse časti in vsega spoštovanja, in, kakor je, tudi še kot izverstnega učitelja za posnemo, sicer pa kazati bi nam moralo njegovo živenje, česar da se nam je treba ogibati, da se na krive poti ne podajemo, na katere se on je podajal, zanemarjaje prave in dobre.
Da se utegne pa kak živenjopis čedalje bolj važen, vabiven in koristen, posebno prostemu ljudstvu, zdevati in prikazovati, ako so mu tu in tam, kadar se le kaka priložnost podaje, tudi marsikateri stranski razgovori uversteni, ki obsegajo jedno ali drugo podu-čivno ali tudi kratkočasno stvar, nije dvomiti.
Po tem takem so živenjopisi, imenovani sicer po gerškem tudi „bijografije", velike važnosti za ljudstvo. Ravno zato so se pa tudi uže od nekedaj pri raznih omikanih narodih napravljali in skerbno mej ljudstvom ražširjali. — Poglavitni zapopadek bijografijskim knjigam bilo je pa po navadi vendar večidel le razlaganje takošnih rečij, iz katerih se vidi posebna izverstnost in delavnost kakega človeka, ki se je ob času svojega
živ erija zlasti v zgodovinskih ali sploh v takih rečeh, ki so jako znamenite in spomina vrédne, javno odlikoval in poslavljal, si ravno po tem vélike zasluge pridobival, in se, tako rekoč, prav povécnil. A včasi se je vendar tudi tak živenjopis napravil in na svétlo dal, ki je zadéval jednega ali druzega moža, kateri se nije sicer tako skazoval mej glovéstvom, da bi ga morali za posébno slavnega imeti, katerega živenje bilo je vendar takošno, da njega opis utegne marsikaterega zanimati. — Je-li pa ta živenjopis, katéremu je v podiik našemu ljudstvu, in tu pa tam tudi za kratek čas več uié zgoraj omenjenih stranskih razgovorov nalaš pristavljenih, ravno tak, naj sodijo bralci sami. Prepričali gotovo se bodo, da se bere skoraj prav kot kak román, to je, kot kaka povest vzéta iz Clovéskega živenja ali iz zgodovine, in pa napravljena ne samo za kratkočasno berilo, ampak tudi za podúk.
ŽIVENJE JOSIPA GODINE
■ • ■
YÈRDÈLSKEGA.
tj^UÎTTO
i ni no i/	i r n
Lu u u o	■J u
- *» ' i~* "TI TT
V t i ' -O i U
__AMWWIVUWW--
Od leta 180S do léta 1817.
Od tiste sončno - vzhodne strani teržaškega mesta, kjer se zliva pred Chiozovim poslopjem zdaj pokriti tako imenovani „starobrežni potok" v nék drug, od jugo-vzhodnega kraja po rocolski okrajini pod iménom "Ključ* tékoe potok, gré do sadanjega jako zalega ljudskega sprehajališča (giardin pubblicoj najlepša mestna ulica imenovana zdaj v italijanskem jeziku „Corsia Stadion"*), potém ko se je tako napravila namesti dveh cest, ki ste šle od bivšega Chiozovega mosta, ena na eni, druga na drugi strani opomnjenega starobréznega, po sredi gredočega in zdaj pokritega potoka, — do tadašnjega vèrta tukajšnjega nunskega samostana,
*) Pa zakaj „Corsia Stadion"? To je povždal Godina Verdelski v svoji knjigi „Zgodovina Tersta in njegove okolice" leta 1872 na 23 in 24 strani. Tako se namreč ta ulica zdaj imenuje tukaj bivšemu grofu Stadijonu kot deželnemu vladarju v čast zarad včlikih njegovih zaslug. Bilo nije teržaško mesto nikdar tak& dobro nadzorovano, nikdar se v takem vsestranskem redu nahajalo, kakor ob času bivanja tega imenitnega vladarja na Primorju od leta 1841 do leta 1847. Zastran njega pripoveduje in ve se marsikaj zanimivega. Porabljal je on vsako posebno priložnost, ki se mu je podajala, da takošen red napravi in tudi vspešno vzderži. Tako, postavimo, zaslišavši pritožbo, da tukajšnji pristanski uradniki zanemarjajo po navadi svoje dolžnosti, in da
namréô do tjé, kjer je zgoraj omenjeni „giardin publico", in pa naprej do nekdanjega zemljišča, ki se je klicalo „pri Ivunci". Tukaj ste se ti cesti spremenili v eno samo césto, in ta je šla do tistega mésta, kjer je zdaj, od leta 1866 sèm, olarija (fabrika od bire) kot sadanja làstnina Dunajčana A. Dreherja, pa od tod naprej.
Tukaj, nasproti opomnjene ôlarije, gré od one gor navréber druga, bolj ozka césta po tako iménovanem „Školju" (po našem „skalovju") na lévi, in se vije zdaj tam mej lepimi hišami in vèrti teržaške gospode, kjer bo se nékedaj prikazovali in občudovali rodovitni vinogradi in njive bivših premožnih kmetov (!) Ta césta gré sicer déloma tudi mimo travnika, kateremu pravijo „Yèrdélica", ki jej se raztéza na lévi. Na vèrhu, namréc na méstu, iménovanem ,Konec ograd" loči se od nje néka druga kratka césta, in se pa zjedini bolj zgoraj
jih ladijski kapitanije ali brodniki sploh oh pravih urah v uradu ne nahajajo, kadar jih za svojo potrebo tam iščejo, je on nêkega dné zjutro uže ob sédmi uri sam tjé šel, si dal izročiti od strežnika ključ in se pa k mizi vsédel, da se po tem tistega déla loti, za katero so bili oni postavljeni. Urno strčže zdaj vsakemu brodniku po njegovi želji. Še le okolj enajste ure pritapljejo uradniki na délo. Kakô da so ostèrmeli, in kakô da jim je pri sèreu bilo, ko so zagledali delajočega tam grofa Stadijona, utégne si gotovo vsak làhko misliti! „Doslej sem jaz délai namésti vas", jim reče, „zdaj pa délajte vi naprej. Z Bogom!" Drugače jih nije posvaril; a posvarila jim je vendar tudi uzé tako zadosti bilo. Od takrat naprej bili so uradniki bolj pridni! — Bil je on po navadi véckrat pričujoč, ko je bil nauk v šolah, _ posébno, v ljudskih. Zapazivši v njih kako nerédnost, napečnost ali potrébo, védel je v kratkem pomagati, sicer le po prejšnjem pogovoru z učitelji. Tiste je pa na enem ali na drugem kraju nalaš sklicoval, da se ž njimi pomênkuje, posébno zastran naprave in vpéljanja boljših učnih knjig — italijanskih, nemških, slovenskih in hèrvatskih po potrebi. — Ko je zvédel, da kerčmarji ne dajejo prave mére, in da goljufajo pivce, se preobléce nékega dné, da ostane nepoznán, se potem mej tiste v néko kèrcmo posébno slabega glasú zastran goljufanja podá,. da se o tem osébno pre-
z veliko, ali taiio imenovano opensko cesto; ona se pa proteza naravnost naprej čez „verdelsko vas" do „Mezganovca", ki je malo selišče zad za to vasjo.
Ta vas, ki se je od nekedaj klicala v slovenskem jeziku „Terdela", kateri so dali pa Teržačani italijanskega naroda po svojem ime „Guardiella", je razdelena po omenjeni cesti v dve polovici, namreč v gorenjo ali severnu, in v dolenjo ali južno. Pod tisto, a deloma vendar tudi nad zgorenjo polovico se raztezajo na lčvo in desno, pa navzdol proti neki rečici, spervič, to je, proti sončnemu vzhodu, imenovani Potočin, bolj naprej pa proti jugo-zahodu Potok, zemljišča z vinogradi in ž njivami pod raznimi im6ni, na primer, pod imenom: ograda, golavka, paštnik, pokrajina, ve rt, pri potoku, pod virom, dolga njiva i. t. d. Dala je pa ista vas ime „Terdela" vsej obširni okrajini, ki se proteza od zgoraj
pričuje. Tudi on je bil rés goljufan. „Al vêste, kedô da sem? Jaz sem deželni poglavar grof Stadion! Tedaj tudi mene ste goljufali sè svojo méro?" To je bilo kèrèmarju zadosti, pa še drugim, ko so to zvédeli, kar nije bilo težko ; saj se je povsod nanagloma razglasilo ! — Bolj bogati Teržačani so imeli od nekedaj navado ali timvéc razvado, kinčati mèrlice svoje žlahte z dragimi posébnimi rečmi. Ko so se uže pokopali, predèrznili so se navadno grobarji, jemati skrivši po noči takošne mèrlice iz groba, in pa prisvojiti si takošne dragotine. O tem se je sicer le mej ljudstvom govorilo: pa zvédel je vendar tatvino take baže tudi grof Stadion. Nékega dné, ko se je eden i z mej tacih mèrlicev pokopal, podâ se grof Stadion z dvèma policijskima stražnikoma ob enajsti uri po noči na pokopališče k sv. Ani, se naznani pri vhodu, in si dâ povédati, kjé da se je oménjeni mèrlic pokopal. Tam najde rés dva grobarja na délu! Njegovo prikazanje bilo je zadostno, da jima ne pride véc volja pécati se v prihodnje s tim gèrdim délom, pa tudi drugim ne, saj dokler je bil grof Stadion tukajSenj deželen poglavar (po nesreči le premalo časa !). — Kaki» da je pa védel vkrotiti tiste predèrzne podnevne in ponočne tiče, ki so ocl nekedaj létale po méstu, da vabijo k sebi posébno mladenče, in jih ostrupijo ali sploh pogubijo, — je užč dobro znano.
oménjenega ljudskega sprehajališča proti sončnemu vzhodu do vérha tako ixnénovane „Griže" (Italijani pravijo „Monte Spaccato", présécma gora, pa nije gora, ampak je le visoka stérmina). Ta okrajina se loči pa v razne déle imajoče si posébna iména, postavimo, Fedrigovec, pri Palkih, pri sv. Ivanu, pri Cernogojih, pri Krajnkih, m Brandišiji, na Civraniščem, v Beščakovci, v Ogradi. — Zdéva se, da imé „Yérdéla" izvira i? beséde „bérdo", in da je le pokaženo (čerka b rabi se od nékedaj namésti éérke v, na primer v besédi: „Jarornik" (Ja&ornik), „Yalant" namésti Ealant i. t. d.). „Bérdo" je pa, kakor se uže vé, skoraj to, kar je „goro-vina" ali „visočina". — Sicer pravi se „na Yérdéli" namésti „Yérdéla", in pa: „stanujem na Yérdéli" to je, „v tej vasi", mejtim ko: „stanujem v Yérdéli" po-ménja, da stanujem na kakem si bodi kraju vérdélske okrajine, — tudi drugod v njej.
Ako človek, ki rad ima natorne lepote, postavi se na vérdélsko visočino, in gléda okoli, dobi si za oči néko posebno pašo. Odpre se mu prekrasen panorama (svétozor), kakoršnega nikjer v teržaški okolici ne najde, čeravno ima ta obilno lépih razgledov iz raznih svojih visočin, na primer: iz kontovelske, opénske, kadinske, tako imenovane lovske i. t. d. Ta človek kot ogledo-valec vidi z občudovanjem iz opomnjene visočine, obérnjen proti jugu, na désni strani, to je, proti sončnemu zapadu, jadransko morje, in prav za prav tisti dél njega, ki se klice po navadi teržaški zaliv; — vidi tam ladjostajo in mesto, ki se pod njo na dolgo in šisoko raztéza; vidi na jugo-zapadni strani pri tako imenovanem „ starem lazaretu" vélikausko preluko (svétilnik) nedaleč od céste, ki pélje do krasnega sprehajališča sv. Andreja; — vidi na isti nébni strani hrib z gradom, ki gospoduje nad méstom; — vidi proti jugu tako imé-novani dolenji hrib (kadinski) sé sprelépim borovjem,
nasajenim pred nekimi 35 leti po velikem prizadetju rajncega lekarnika Biasoletta; — vidi naravnost pred sabo hrastov gojzd, ki se vleče proti jugo - vzhodu pod slovenskim imenonom „Farned", italijanskim pa zdaj „Bosco Ferdinandeo", potem namreč ko ga je leta 1844 cesar Ferdinand mestu daril, katero ga je pa po nesreči od nekaj časajako zanemarilo; — vidi podkadin-skim borovjem in pod ravno kar omenjenim hrastovim gojzdom lepi sprehod imenovan „Acquedotto" (to je vodovod, ker pod njim teče po nalaš napravljenih cevih voda iz sončno-vzhodne strani za rabo v mesto); — vidi tam na koncu tega sprehoda znamenito gostil-nico imenovano od okoličanov še zmiraj le „Bajta", čeravno nije tam več pervotne male hiše, kateri so pravili „bajta', kjer se ob nedeljah in praznikih obilo Teržačanov uže od nekedaj v spomladi, po leti in v jeseni nabira, in si tam ob kaki lepi muziki marsikaj privoščuje; — vidi proti sončno-vzhodni strani na levi lepo dolino sv. Ivana z dvema cerkvama, — dolino, v kateri si je v starih časih irnel prostor ozek zaliv jadranskega morja, pa se pomalem zgubil, vdavši se moči dežjev in hudih povodenj, ki so ščasom zemljo vanj pripeljevali; — vidi na isti strani uže prej omenjeno Grižo, ki gospoduje nad to dolino; — vidi po tisti rodovitne vinograde in njive, in pa ob rečico imenovano Potok pod verdelsko vasjo krasni, pač občudovanja vredni oestreiharski gaj, ki se proteza od „Vile Botačin" (zdaj „Polak") proti sončno-vzhodni strani, ali proti tako imenovanem Sanclinu (sv. Cilinu), kjer so kronestova zemljišča z veliko polačo vred; — vse to vidi!
Zad za verdelsko vasjo zgoraj openske včlike ceste se vzdiguje nek hrib, kateremu pravijo „gorenji hrib", mejtim ko pravijo „dolenji hrib" kadinski viso-čini, kjer je zdaj uže prej opomnjeno lepo borovje.
V tej isti vasi se je rodil spisatelj *) in sicer ,v dolenji njeni polovici v hiši tadašnje številke 117, 20 dne meseca marca leta 1808. Očetu je bilo ime Anton, sin Gregorja (Grergurja), zarodnika, saj po tem, kar nam spričuje uže' priimek, staro-serbsko-ilirske ali hervatske rodovine; materi pa, rojeni Vatovac v Fedri-govcu, Marija. Izmej šestnajstih otrok, katčre je tista rodila, ostalo je živih do Ičta 1813 samo šest, namreč hčeri Antonija in Marija, in pa sinovi Andrej, Ivan Marija, Josip in Matija.
Pečal se je oče deloma se zidarenjem v Terstu, deloma doma z oskerbovanjem nogradov in njiv; mati se je pa vkvarjala in trudila z domačim navadnim gospodinjstvom in s pranjem partenine za teržaške meščane, kakor so se okoličanke od nekdaj ž njim vkvarjale, da si tudi tako bolj pomagajo. Branje in pisanje bilo je obedvema popolnoma neznano; pa saj v tadašnjih časih nije bilo nikjer v okolici učilnic. Ako je pri vsem tem vendar jeden ali drugi izmej njenih prebivalcov kaj bral ali tudi pisal, tega se je le po sreči od kakega človeka, od kakega tujca naučil. Kak6 da se je pa Josipu to obneslo, in kako da je tudi to porabil, kar si je sam s pridnim učenjem pri-služeval, povedalo se bo pozneje, ko pride bolja priložnost za to.
Bil je oče možak izverstne in lčpe vzrasti in postave, jako pameten, priden, pobožen (pa brez hlimbe) in trezen, čeravno sovražnik vina nije bil nikdar; vžival ga je, ognivaje se skerbno nepotrebnih in gospodarstvu škodljivih stroškov, vselej le zmerno in tak6, da ga nije nihče kedaj upijanega vidil. Da nije bil brez bistroumnosti, to je pokazal ob marsikateri priložnosti, ko se je nahajal v kaki družbi, pogovarjaje
5) Imenuje se sicer povsod t tej kjijigi „Josip".
se ob času počitka se svojimi prijatelji in znanci, posebno pri vžitku kake bučice vina. Pripovedoval je takrat kot družnik lepe in vabljive zgovornosti večidel za smeh, in sploh pa za kratek čas, zdaj jedno zdaj drugo stvar, ki je jako zanimala in razveseljevala poslušalce.
Sicer le izmišljeval si je večidel jedno pravljico za drugo prav lahko in hitro; pa pri tem mu se nije nit nikdar vhajala. Objavljal je včasi marsikatere misli. Tako, postavimo, je on značaj Kraševcev prav na kratko tako-le zaznamoval: „Prej ko je Kraševec tukaj s tabo govoril, govoril je on poprej z modrasom." Pač jako zadevno in primerno zaznamovanje! Čeravno dajalo je vse to drugim včasi poseben uzrok, da so se na vse gerlo krohotali ali skoraj od smeha pokali, se on vendar nije nikdar smejal, derže se, kakor se po navadi reče, vedno le modro. Spomni se spisalec se dveh (tudi le iznajdenih) kratkih povedek, katere se bodo tukaj na primer omčnjale, čeravno zdevajo se nekaj prekmečke.
Pdrva povedka. Pri spovedi popraša nek vesten kmet duhovnika, ali bi prav nikdar ne smel jesti mesa v petek ali sploh v postnih dnevih? Na to mu odgovori duhovnik, da k večemu le to bi smel požirati, kar mu se (od prejšnjega nepostnega dneva) še sobov derži. Kčr mu pa duhovnik nije vsega prav na tanko povedal, opustivši to, kar stoji tukaj mej serpkoma, si je spovedanec to stvar sam idrugače razodel. Ko pride pervi petek, si vzame doma okajen gnjat, in ga prime se zobmi. „Derži se dobro; ga bom tedaj snel en kos", si misli, in ga rčs tudi brez nobene spotike sne, imajoč to za dopuščeno.
Druga povedka. „Prišel sem bil nekedaj tudi jest v cerkev sv. Antona (v Terstu) na pepelnico ravno, ko se je ondešnja množica ljudi po vsi sili gnala proti
Tolikemu oltarju. Pridružil sem se j.ej tudi jest. Zapazi vši pa,- da ima tam duhovnik na nekem pladnju (taljeru) pepel, in nekaj mermrajoč po latinsko tim ljudem ž njim č$o pptroša, in ker nisem včdel še takrat, kaj da to pomenja, se obernem nanagloma, in grem nazaj. Mislil sem si bil: kaj je meni mar za ta pepel? Jest sem menil, da dobim kozarček žganja" (vžival ga je namreč rad kako kapljico zjutraj, zlasti po zimi, kadar je mrazelo).
Bila mu je lepa in gotovo posnemljiva navada se zvečer zgodaj vlčgati, pa v jutro zgodaj vstajati. ob štirih je bil vsakdan na nogah, in se pa po tem pečal do začetka navadnega vsakdanjega opravila s kako drugo koristno rečjo doma (napravljal je pa posebno mere, ali tako imenovane „pašete" iz zelenike, po nemškem „pušpana", za zidarje, kamnotčsce ali štan-carje in še za druge, ki so si jih pri njem naročali). Ure nije sicer imel nikdar nobene, a tudi potreboval je nije da zve, kedaj da mu je pravi njegov čas za to, da vstane: bilo mu je namreč to znano tudi brez ure; in motil se nije zastran tega nikdar; še manj, se vč, takrat, ko je bilo jasno — bilo je njemu uže zadosti, da gleda le tje proti svojim „palicam", to je, proti ozvezdju, ki se tako imenuje, pa je precej zvedel, koliko da je ura. Sicer pogled proti nebu mu je še tudi skoraj vsakokrat natančno povedal, kako drugo vreme da nastaja ali kako da se je ono spreminjati imelo. Bil je pa, se ve, tak vremensk prerok še le takrat, ko je bil uže v višji starosti, potem namreč ko si je bil ščasoma tudi zastran tega skušenosti nabral. —
Tmerla je Josipu mati 4 dne meseca junija leta 1816 —■ takrat, ko je bila razsajati začela po tih krajih strašna lakot, ki je posebno tudi njej prizadevala veliko skerbi, zlasti za vboge otroke, da ne poginejo. Oče pa mu je odšel iz tega svera v jeseni leta 1832,
— la —
potem ko si jo bil kot delovec v Žavljah nedaleč od Tersta, in prav ža prav v tako imenovani „Kačajedni" blizo isterske meje, kjer je bil zdravju nevaren močvir od nekdaj, hudo merzlico navlekel, za-, katere odpravo se je, žalibog! premalo skerbelo, "afor se pri kmetih sploh premalo skerbi za bolnike — po njih terditvi, da kar Bog pošlje, to mora biti, ko da bi nam Bog res tudi take nesreče pošiljal, katere si po svojem napeč-nem zaderževanju sami iščemo in najdemo. Čudne misli! Kedor se sam ne varje, ga tudi Bog ne varje. —
V dokaz, kako dobrega pametovanja da je bil Josip, omenja on tukaj to, da mu se zdeva, ko da je še le pred nekimi dnevi slišal strašen grom kanonov v Terstu, kjer so bili še Francozi do meseca oktobra leta 1813, tedaj takrat, ko je on bil še le v petem letu svoje dobe! Spomni se še dobro, da je vidil takrat francozke žendarme, ki so hodili tudi proti Verdeli od časa do časa; in vidil Hervate kot avstrijanske soldate, ki so stali tukaj ob tem času na piketu, pa tudi ter-žaško gospodo pod šatorji na zapadni strani „gorenjega hriba", kjer si je iskala pribežališča po leti in v jeseni omenjenega leta 1813. —
Leta 1814, tedaj v šestem letu svoje dobe se je Josip branja naučil — sam! Pa kako je bilo vendar to mogoče? se bo gotovo vprašalo. — Živel je takratna Terdeli nek Tomaž Godina, po domače „Mažile", še precej premožen, in pa jako pameten, zmeren, trezen, varčen in priden kmet, ki je bil sicer ob enem tudi dober in izversten zidar. On nije bil spisateljeve (Josipove) žlahte, akoravno imel je enak priimek, kakor ga je imel oče. Ob času počitka, posebno ob nedeljah in praznikih, pa vendar tudi ob dolgih zimskih večerih je ta mož zmiraj nekaj rad bral, in po navadi vsčlej le na glas, a vendar samo — italijanski in latinski (!); knjige so mu bile sicer sploh le pobožnega zapopadka.
\
Se vé, da latinskih, obségajocili vecidél samo psalme, nije razumóval. Podajalo mu je to néko posebno ve-sélje po težavnem délu in trudu. Tako se je zderževal pa tistih nepravih in pogubnih vesélj, katére si mar-sikedó išče le v škodljivih kerčmah in v nesrécnih igrah ob svétih dnévih. Ysakemu bi pač moralo biti jako na sércu ležšče, da se po svojih navadnih trudih poprime enega ali druzega opravila, katéro mu kratek čas déla, in ob enem tudi koristi, kakor si ga je poprijemal sicer tudi Josipov oče ob počitku.
Kakó, kjé in kedaj da se je bil ta Mažile ali Tomaž tacega branja navadil, nije Josip nikdar zvédel; v kaki šoli se ga nije, to je gotovo; kér šol v teržaški okolici nije bilo ne takrat ne prej. — Obiskoval je tega Tomaža, da pri njem kosi in kaj vinca popije ob nedéljah in praznikih proti poldnevu nék njegov znanec, Furlan, tudi zidár, katéremu so pravili po furlanskem „Óék", kar poménja v našem jeziku „Frančišek" (France). Bil je tisti takrat uzé précej priléten mož; tudi on je bral, a vendar le s pomočjo nekih vélikih očali, katére si je ob tem na nosi deržal, in pa skoraj ravno tako, kakor je bral Tomaž, malo bolje — italijanski in latinski. Kér si je tisti imel sina — klical se je Lovre, po domače Lenco, ki je bil takrat v desetem létu —^želil je, da bi se on branja učil. Pogovorivši se š Óékom, ki je prav rad prevzél takosni uk, berž ko ne zlasti zato, da mu je dana tako še bolja priložnost, hoditi tjé na kosilo ob nedéljah in praznikih, obernil se je na nékoliko druzih vérdél-skih kmétov kot očetov, na primér, na rajncega Gro-pajca, Petarosa i. t. d. z vabilom, naj bi pridružili enega ali druzega izmej svojih sinov oménjenemu Lovretu, da se skupno ucé, in to pa posébno zato, da se Čeku kot učitelju za vsacega manj plačuje in da se tedaj strošek mej njimi primérno razdáluje,
Čeravno bi znašala učnina samo nekoliko krajcarjev na mesec; sicer takošen nauk biti je imel samo ob nedeljah in praznikih.
Nabralo se jih je bilo po velikem trudu — pet, ki so se pa učiti začeli le z jokom, ker marali niso. za to prav nič; bilo je do takrat na Terdeli to nekaj povsem novega, in zato tudi — čudnega, ki jim je bilo več za kazen (!), ko za drugo. A Josipu, čeravno je zelo hrepenčl po tem istem nauku, nije se obneslo, da se ga vdčležuje. Sicer pravi uzrok tej veliki njegovi nesreči nije vendar bilo prav za prav pomanjkanje pripomočkov ali denarja, ker strošek za to bil bi, kakor se je uže omenilo, gotovo premajhen, da bi se ne mogel lahko splačevati, ampak bila jej je, žalibog! le posčbna neprizanesljiva malomarnost in hladnokervnost staršev za takošen poduk, kakoršna je sicer sploh v teržaški okolici bila prej in pozneje, in izvirala gotovo več iz tadašnje neskerbljivosti vlade za vstanovljenje potrebnih šol v tih krajih, katerih prebivalci se prikazujejo vecidčl še vedno kot divje zanemarjene zveri, kakor iz druzega. Josip je po nekakem prav omedleval, kadar so se omenjeni drugi fantiči učili; zderževati se vendar nije mogel, da se ne kot nek nepovabljen pohlepnik vtika, to je, da se ne tje podkrade, in pa zad za njimi ostaja, da saj od tod skrivaj gleda in posluša, kaj in kako da se oni uče. Tisti pa, kakor se je njemu zdevalo, niso posebno v tem nauku napredovali; kar nije sicer tudi moglo drugače biti: nauk je bil, kakor se je uže povedalo, samo ob nedeljah in praznikih, in po tem so učenci od enega, za učenje odločenega dneva flo ydruzega skoraj vse pozabljevali, j kar je tim cepcem Ček z veliko prizadevo in muko vsakokrat v glavico zabijal; sicer marali tudi niso mej tim, da bi v knjižico kedaj pogledali. Tisti pa, ki se je pri tem najbolj učil, je bil — Josip, čeravno, kakor
se je uže reklo, nije smel se števati mej redne učence. Nahajala se je namreč doma po sreči ravno ob ta-danjem času neka knjižica, katera je zapopadala tako imenovani mali katekizem v nemškem jeziku na levi, v slovenskem pa na desni strani. To knjižico je bil domu prinesel iz krajnskega starši njegov brat Andrej, bivši zidar, ki je umel po sreči nekaj brati, potem ko se je tega naučil, Bog vč, kje in kedaj. Josip, ver-nivši se na dom po vsakokratnem nauku, katerega se je on tako vdeleževal, kakor se je omenilo, in pri katerem je samo slišal imenovati abecedne čerke, pa njih podobo in ime tudi terdno v glavici obderžal, jih je doma s tistimi primerjal, katere je nahajal v opomnjenem malem katekizmu. Da si čedalje bolj pomaga pri vganjevanju, kako da bi se prav za prav moralo izgovarjati več ali manj zjedinjenih ali skup nabranih čerk v istem katekizmu za vsako besedo, koristilo mu je tudi posebno to, da si je deržal v spominu zapopadek besedi le v začetku te knjižice, kadar jo je brat Andrej mnogokrat pred njim čital na glas, namreč to-le:
Vprašanje: Kedo je vse vstvaril?
Odgovor: „Bog je vstvaril nebo in zemljo, in vse kar je".
To je bilo njemu zadosti, da se (le z včliko poterpežljivostjo, se ve) branja navadi. Ko je s pomočjo uže poznanih abecednih čerk dobro vedel, kako da se izgovarja pčrva beseda, to je, beseda „vprašanje" (pa pisana takrat „vprashanje"), ostal je toliko časa pri njej, dokler nije prav razločil, kakih in kako postavljenih ali naverstenih čerk da je zanjo potreba. Po tem se mu je obneslo, da lepo in srečno napreduje v branju še drugih besedi, ne tedaj samo v zgoraj omenjenem katekizmu, ampak tudi v drugih knjigah (slovenskih, italijanskih in latinskih) — in vendar nije
zato prizadeval nikakih stroškov staršem, ki niso pa vsega tega skoraj za prav nič obrajtali; bila je njim to le malenkost! Bil je tedaj, kakor se po navadi reče, samouk zastran tega.
Mej ti m ko je vsak izmej-v rednih učencev še težavno zlogoval ali čerke skladal v besedah latinske molitvi: „Pater noster, qui es in coelis" i. t. d. pevaje pri tem neprijetno: P a - pa, t e r - ter Pater; n o - no, s t e r - ster uoster i t. d., se je Josip ob neki nedelji pri Tomažu, ravno ko je bil nauk po navadi, preder-znil naravnost terditi, da on ume uže vso to molitev prebrati brez zlogovanja („puštabiranja -—?!). Na to so ga vsi čudno pogledali, in se mu posmehovati, iinaje to za povsem nemogoče, ke'r se pač on nije učil (tam!). Ček mu da vendar iz gole radovednosti in pa s posmehom vmazano knjižico. On pa precej prebere prav urno vas „Pater noster", in stran tega še marsikaj druzega zapopadenega v tej isti knjižici. Se ve, da so vsi ostermeli, ko so kaj tacega zapazili, kar so imeli prej za nemogoče. „Pej kako si se navadil ?" ga vprašajo. „Ja tako!"' druzega nije odgovoril (prav po otročje!). Kaj da je pa onim ta nauk koristil, vidilo se je po žalostnem nasledku, — da niso nikdar brali!
Od takrat naprej se je Josip, tako rekoč, le z branjem pečal. Naravino je pa tudi, da si je na vse kriplje prizadeval, da si knjig dobi, kjer si bodi: potreboval jih je po vsem, da si v tej zadevi spolni vročo zeljo. Pa pomagal vmu je večidel sosed Lazar Zahar (gotovo namesto „Žagar-), po domače Rumes.^ Bil je ta mož jako priden kmet, posebno lepega obnašanja in izgledne pobožnosti ali bogofjubnosti. On je rad bral in pel; imel si je pa tudi precej obilno in po tadašnjih časih zadosti zname'nito zbirko slovenskih knjig razne baže (verste). Kje da se je bil tudi ta človek branja učil, in kako da si je knjižnico pripravil, nije Josipu
znano. Od njega je tedaj Josip marsikatero lepo knjigo na posodo dobival, da zadostuje, kolikor mu je le mogoče bilo, jakemu hrepenenju po berilu, in pa ob enem po duševni hrani. Al protivile so se mu tudi zastran tega velike težave in zadrege, kakor se bo sicer koj vidilo. A on jih je na zadnje vendar srečno zmogel, in si po tem pot do boljšega živenja za-se in za vbogo svojo, sicer le bolj potrebno in pa tudi pomoči vredno žlahto pripravil — z lepo in zdatno pensijo od deržave, kateri je nad" 36 let služil kot cesarski vradnik, pa pri tem tudi marsikaj sitnega in težavnega preterpel! Saj pa koliko dobrega se daje pač po navadi doseči na svetu brez borbe z eno ali z drugo nadlogo in soper-nostjo ?
Od leta 1817 do leta 1823.
Po materini smerti uže omenjeni oženil se je oče še trikrat. Yžel je pervi krat udovo Marijo Pertot iz Škorklje 30 dne meseca junija leta 1819; drugi krat udovo Marijo Sosič (pravili so ji pa po domače navadno „Marina") iz Mezganovca 4 dne meseca novembra leta 1823; tretji krat pa udovo Uršo Peščanec rojeno Pečaiko iz Grete 9 dne mčseea junija leta 1829. Imel je po tem takem Josip tri mačehe.
Potem ko prišla je perva mačeha v hišo omenjenega leta 1819, pripeti se zastran Josipa neka znamenita sprememba. Povsem nezadovoljna s tim, da je on po njeni misli se svojim branjem preveč časa zgu-bljeval, dala se je ta žena prav strastno in na vas glas večkrat slišati, da ona tacega lenuha (?!), ki ji v eno mer le nezaslužen kruh je, ne bo ravnala (beseda ravnati se v teržaski okolici sploh čuje namesto besede preživljati!). Ona si je pa tudi na vso moč prizadevala, da si ga znčbi berž ko bi ji le mogoče bilo. Sad te prizadetvi je bil na zadnje ta, da spravi Josipa v kratkem k ujcu Lukežu Tatovcu v Fedrigovec, ki je selce pod Terdelo in pod tako imenovano „Bajto" (Boschetto) kraj staro - brežnega potoka. Silila ga je, da naj si pridobiva tam živež in obleko kot hlapec, čeravno takrat se le v enajstem letu svoje dobe. Po tem pa nije vidil ^ Josip tiste mačehe nikdar več! Bila je sicer takrat
t Fedrigovcu tudi njegova sestra Tona kot omožena z Andrejem Mlačem, bivšim čevljarjem v tem sélcu.
Bil je ujec Lukež poséstnik précej obilnega in lépega premoženja v tem sélcu, pa še drugod: imel si je namreč dvé primérni hiši, in véc rodovitnih, in tudi lépo obdélanih njiv, vinogradov in vértov, ki so mu nosili veliko izverstnega sadja in zelenjave vsake sorte za prodajo v bližnem mestu *). Potreboval je zato, se vé, več in pridnih delavcev, da se gospodarstvo terdno in redno vzderži. Imeli so ujčevi sicer tudi primérno množico domače živine, posébno krav, katérih mléko se je prodajalo v omenjenem méstu za lép dobiček. Ujna Tona in hCéri Marija (Juca), Ančika in Rezka so se vkvarjale ne samo z vértnino in z mlekom, ampak dalej še s perilom za mestno gospodo, kakor so se jako pridne okoličanke od nekdaj vkvarjale in se še védno vkvarjajo z vélikim trudom, pač včasi, posébno ob mrazu po zimi, z neizmerno muko, da se jim mora vsak čuditi. Poterpežljivost njih je vélika!
Ujec in Ujna sta védela tudi Josipa dobro, in pa, tako reko«, neprestano naprézati za razna opravila. Bil je on zadnji, ki se je zvččer vlégal (sicer po opravljeni, v tadašnjih časih pri vsaki kmečki družini teržaške okolice navadni skupni molitvi, ki se pa uže zdavnej sploh zanemarja, čeravno vse hvale vredna, in tudi človeku — tolaživna!), in pa perci, ki je zjutro vstajal. Služil je pri njih (od léta 1819 do léta 1823, tédaj skoraj pét lét) kot kuhar, pastir, vértnar, in poljedelec; bil je na zadnje za nékaj časa ob enem celf) še — učenec, kakor se bo sicer uže vidilo. Ujčeva
*) Škoda vélika vendar, da se okoličani zdaj premalo s toliko dobičkonosno vértnarijo pečajo, jo rajše drugim (tujcem) pustijo, in da sploh za dobro gospodarstvo premalo marajo, kar bi se jim láhko z nejtévilnimi priméri dokazalo. To jim je sicer u/.é tudi bivši časnik .Edinost" léta 187« krépk'o in ojstro očital.
družina je imela tudi navado vživati zjutro kavo (kofe) z mlekom pred zacétkoin vsakdanjega déla. Naloga, napravljati jo ob pravem času, je šla pa Josipu čez vas čas ondešnje njegove službe. Zategadél bil je tudi prisiljen na nogah biti uže zgodaj, po navadi ob štirih, da si to nalogo zverši; a napravljal je vendar kavo le — za druge! Njemu so dajali za navadni jutérnji ruček samo černega domačega kruha, in s tistim je bil on sicer tudi popolnoma zadovoljen. Po zaitérku (fruštku po nemškem) je on namésto dékle omival in v réd spravljal posodo, pa se berž po tem kakega druzega déla lotil: hodil je v spomladi, in po léti čistit in zalivat verte, in pozneje v bližni log Farned krave pást za kake dvé uri. *)
*) Omenila se bo ob tej priliki smertna nevarnost, v katero je bil Josip nekega dne po nesršči tam zagazil. Navado so namreč on in dragi pastirji imeli, napravljati si za kratek čas kako igro ali še kako drugo stvar v Faruedu pri paši, in sieer včasi tudi tako imenovane cinzalice ali gugalice, kakor dejo drugi Slovenci. Napravila se je bila ena tudi neko jutro leta 1822 na tistem kraju loga, ki se je klical takrat „v gostem" — ne daleč od znanega soldaškega strelišča, in od posečenega (tako se imenuje namreč tisti del Farneda, kjer so Francozi v letih 1809-1813 posčkli vse hraste). Verv (štrik, po nemškem) za to cin-zalico je bila privezana zgoraj na vejo precej visocega hrasta, zdolaj na koncu je bil pa privezan kos lesžk primčrne dolgosti po vagi tako, da se je mogel jeden ali drugi lahko nanj vsesti. Ko je prišel Josip na versto, da se tam vsede, ga drug pastir, kakor po navadi, z občma rokama od zad na vso moč piha, da se vihti tje ter sem. Po dva- ali trikratnem takošnem pihanju in cinzanju se pripeti nesreča, da se preslaba verv uterže! On pade po tem ritinski na tla, in ostane tam vas brezsvesten in negibljiv, kakor da bil bi mertev. Po tem prigodku so tovarši pobegnili od tistega mesta, in ga samega nesramno zapustili. Ali po preteku nekolikih minut pride Josip vendar srečno k sebi in se zaveda, ali se tako rekoč zli/.e, ko mačka, in vstane. Pa kaj bi se mu prigodilo, ako bi takrat lopnil na kak kamen? — Bila je ta sicer perva smertna nevarnost, v katero je prišel. 0 še drugih, ki so mu pozneje se smertjo žugale, se bo uže na svojem mestu govorilo.
Vernivši se domu je napravljal kosilo za vso družino, in ga celo tudi nékim délavcem sam nosil, kateri zarad daljine niso vtégnili za to v Fedrigovec prihajati. Popoldne je délai v vèrtih ali pa po njivah in vinogradih, kjer se je véckrat predèrzno tudi takih opravil poprijemal, katére oskèrbujejo po navadi le bolj odraščeni in zvédeni mozjé, postavimo, ^ celo cepljenja, obrezovanja vinskih tèrt i. t. d., posnémaje v tem druge, potém ko jih je bil poprej pri njihovem délu pazno glédal, da zvé, kako da se vse to opravlja, in da se ščasoma tudi on zastran tega skazuje, ko da bi po nekakem tudi on (uM takrat!) poznal véliko važnost poljedéljstva ali kméékega — vse časti vrédnega — stanii, v katérega opravilo spada vsestransko ob-délovanje matere zemlje kot jedinega izvirka vsega tega, česar ljudje potrebujejo po vsem svétu, da si obstanek zagotavljajo. Ravno zatô se je pa ta isti stan uže v starodavnih časih posebno častil. Saj tudi kiiiezki cesar ima vsako léto lépo navado, nékaj brazd po njivah délati ! — Opazovavnost, radovédnost in nauko-željnost bile so pri njem nékaj posébnega. Kar se tiče cépljenja, znamenito je gotovo tudi to, da celo vsrécilo se mu je bilo, storiti po njem, da jedno in isto drevo je rodilo celo tri baze (sorte) sadja — !! Sicer nékaj tacega je mogoče le takrat, kadar je sadje dreves, iz katérih se vzame cép, skoraj enako tistemu, katérega rodi cépljeno drevo, ali saj nije od njega dosti različno. — Kaj da je, in kaj da stori pa cepljenje, to je \zê sploh znano; — ono požlahtnuje namréc divja, in, se vé, tudi divji sâd rodeča drévesa, — stori pri tistih po nekakem to, kar vtégnejo storiti pri ljudstvu dobre, primerne šole, in kar vtégne pa storiti po tistih omika, — tedaj tudi njega požlahtnovanje, kateremu se pravi po navadi izobraževanje (dajanje žlahtnega obraza).
Sicer ljubezen do branja in naravino ob enem tudi ljubezen do duševnega izobraženja ali sploh do duševne omike je, se ve, v njem še vedno gorela, in je nije tedaj nikakor zaterla množina in težava razno-verstnih njegovih sitnih opravil. Porabljal je vsak trenutek, vsak četudi še tako kratek pročitek, ki mu je po sreči ostajal, ali si ga deržnil, tako rekoč, vkrasti, da le streže svoji nagnjenosti do branja, — do tega, kar mu je uzrokovalo neizmerno veselje, žalibog! premalo obrajtano od druzih v teržaški okolici. Nahajal si je pa pri ujcu tudi nčko posebno spodbado in navdušenost zastran tega. Imel je namrčč tisti, kot v slovenskem branju dobro1 izurjen, nekoliko prav lepih knjig, sicer le pobožnega obsežka, skoraj ravno vtako, kakor si jih je deržal uže zgoraj omenjeni Lazar Zahar na Terdeli. Čudna prikazen je pač vendar gotovo ta, da celo v tadašnjih časih, ko se nije nič brigala ne vlada, ne teržaško - mestna gosposka za toliko potrebno, primerno učenje okoličanov, se je sploh mej tistimi takrat včč možev nahajalo, ki so radi brali, ko pozneje po vpeljanju nekih šol, in pa da v mestu — pod tako imenovano zavitarsko cerkvijo, zad za magistratovim poslopjem na ulici „via della Muda" — so se redno prodajale slovenske knjige dober kup za tukajšne kmete, mejtim ko nije bilo več v prihodnjih časih ne duha ne sluha po takošni prodaj"'! Koliko krat je Josip tam pred raztavljanimi knjigami, tako rekoč, prav omedleval zat,6, ker bi jih rad za-se imel, pa mu nije šlo po sreči, da bi si jih mogel jemati za svojo rabo, kakor je želil? Stal je tam in gledal te knjige enak tistemu Tantalu, kateri po neki pravljici starih Gerkov in .Rimcev je bil zarad pregreh kaznjen, in pa po svoji smerti na onem ali tako imenovanem „zdolenjem svetu" prisiljen, neprestano stati pred vodo in pred lepim sadjem in vendar nikakor ne smel vživati ne one ne
tistega. „Bog vé", si je pri tem mislil, „pride-li kedaj čas, da si jest le nékoliko tih knjig pripravim!" Od-daljal se je vsakokrat, se vé da, z veliko žalostjo.
Tudi zgoraj oménjene ujčeve knjige so Josipa jako mamile — spravljale so ga velikokrat v skušnjavo. Zahajal je namreč skriváj tjé, kjer so shranjene bile, si tam ono ali drugo vzeti predérznil, in pa hodil jo v kak kot prebirat, kjer bi ga po njegovi misli nihče nahajati ne mogel. Porabljal je za to vsak hip, ki si mu je zdéval vgoden. Yčasi se je pa pri tem nékoliko zamudil, čeravno nije tega začutil, kar je sicer tudi povsem naravino: bilo je njemu pri takošnem skrivnem branju pol ure toliko kakor jedna minuta. Berž pa, ko so ga pogrešali, iskali so ga nanagloma in marljivo povsod, da si ga imajo pri kakem délu. Ali srééen nije vendar bil nihče, da ga bolj hitro najde, kakor je bila zgoríy omenjena sestra Tona, ki je zanj posébno skérb imela, da se on ujčevim ne zameri, in da svoje dolžnosti pri njih natančno spolnuje. Védela je namréc ona, ali saj vganila vsakokrat, kjé da tiči, in š čim da se vkvarja. Tékla je berž skriváj k njemu, in ga sicer tudi primérno posvarila, čeravno le — zastonj! Potérdila se je v tem oziru tudi zastran njega résnica znanih važnih besédí latinskega nekdanjega pésnika Horacija:
„Ako natoro spodiš clo tnd' z vilami, vrača se vendar".
Take natore (narave) ali nagnjenosti je bil Josip: ločiti od nje se nije mogel; tako se mu je bila vkore-ninila!
Sicer razún opomnjene priložnosti, katéro so mu dajale ujčeve knjige, bila je tadaj v Eedrigovcu še néka druga, zanj jako važna in pa mamljiva stvar, katera ga je k ucénju močno spodbadala, in mu zate-gadél celo ponočni mir kalila. Hodila sta namréc v tistem času dva kmečka fanta vsakdan v teržaško
normalno šolo, ki je bila takrat v starem méstu ali na tako iménovani „stari Reni" blizo jesuitovske cerkve (svéte Marije veče — !), in blizo nunskih šol. Ta dva décka sta bila pa Ivan Marija (Miče) Yatovac in Andrej (Dréja) Zèrjal. Grelo je Josipa, da nije šlo tudi njemu po sreči, obiskovati šolo. Sicer pa še predèrznil se nije prositi ujca, da ga vanjo pošilja, in to tim manj, kér so ga celo strašno in nevsmiljeno preganjali, in včasi tudi tepli od takrat, ko so zvédeli nazadnje, da se skrivsi z branjem peča, in tako (po njih misli!) delo zanemarja, za katéro ga je ujec dobrotljivo k sebi vzél. In vendar, premišljevaje rosno véckrat to stvar upa se nekega dné ujca prav ponižno in priljudno poprašati, ne bi-li ga pustil hoditi v šolo, kakor sta hodila omé-njena dva déèka, obetaje mu ob enem, da ne bi zato svojih dolžnostij zanemarjal, ampak prav vse rédno in lépo opravljal, kar bi opraviti imél kot hlapec, pastir, vèrtnar i t. d. Pa — „vsterlil je s tim r.a hudiča!" kakor déjo po navadi teržaški okoličani, mejtim ko Némci déjo : „zdaj si zbodel v osje gnjezdo". Vàs razkačen zareži ujec na to popraševanje : „Kaj ti je peršlo v glavo? Al misliš, de sem te zato k sebi vzél, de mi boš pohajal in se klatil, jeno se tako pej raz-bašterdal? Kaj misliš, de bo po tem s tebe? Délaj, ali — se pej proč poberi od mene!"
Ostal je po tem nesrečni Josip vàs pobitega sèrca Pa kaj bi imél pocéti? kako si ukazéljnost upokojiti? — Pri vsem tem nije upanja popolnoma zgubil, misli si, da si vtégne vendar ščasom pomagati, kakor si bodi. — Létal je skrivaj véckrat zdaj k enemu, zdaj k drugemu zgoraj opomnjenih dvéh dečkov, da pri njih zvé, kaj in kako da se v šoli uče (sicer to ucénje bilo je skoraj le — v nemškem jeziku ; pa saj tudi ta-dašnji vodja ali direktor Burger je bil hud Némec, ki je malo kaj italijanskega umel!). Zbudila so je ob takošnih
priložnostih pri Josipu goreča želja, se saj doma nekoliko pisanja naučiti. Pa kako se je vendar zastran tega vedel? Prihranjal si je skerbno kak krajcar, in pa Mičeta Tatovca prosil, naj mu on za majhno plačilo saj v časih pokaže, kako da se piše — sicer le nemški, ker še on se nije v kakem drugem jeziku tudi kaj pisati učil. Napredoval je pa Josip v tem tako, da je celo učitelja (!) prekosil (kakor je sicer prekosil bolj pozno tudi tistega, ki ga je učil angležlci jezik; — pa to se bo drugod ob svojem času natančneje omenilo).
Kar se tiče pridobitvi denarja, da splačuje stroške toliko za ta nauk, kolikor še tudi za kako lčpo narodno obleko, kakoršna je bila v tadašnjih časih v ščgi, ona si je imela izvirek v tem, da je ob nedeljah in praznikih enega ali druzega izmej mladih okoličanov v slovenskem jeziku brati učil za kako malo plačo, a vendar tudi še v tem, da je (ob jčseni) tičke, posčbno senice po njivah s pomočjo limanic ali padnic (tako imenovanih „škibatlov") lovil, in v teržaškem mestu prodajal *). Po tih dobičkih mu je mogoče bilo, da si stavi na stran kak denar, ki bi mu služil v njegovih potrebah, ki niso bile pa nikdar take, kakoršnih si marsikateri le za pogubne reči iščejo — da si čas v potratah in v lenobi poganjajo, in da pa po napčnem gospodarstvu na zadnje poginejo z vbogo družino vred, ako jo po nesršči imajo.
*) Zastran tega se mu je pa enkrat néka posébna nesréca pripetila, katéra se zdaj tukaj oménja. Bilo je namréc nékega dné léta 1822 ko si je Josip, v mésto poslan za néko opravilo, nesel ob enem klétko ali kajbico polno vlovljenih senie, da jih tam proda na vélikem tèrgu, rajtajoč po poti, koliko da si bo vtégnil skoraj za-nje dobiti, in kako moral pa porabiti krajcarje, da mu prav lépô vse gré, kakor si je žčlil. Priméri se vendar véékrat, da clovék obrača, hudič pa (ne tedaj samo Bog) obèrne. Tudi tisti je bil takrat njemu obèrnil. Prišedši s klétko v roki na veliko ulico takù iménovano „il Corso", se vstavi pred néko
Al pri vsem tem nije Josip mogel se zderževati, da bi ne v eno mer ujca nadleževal z navadno svojo prošnjo, ki je bila pa tistemu na zadnje uže presitna, in le njegovo sirovost soper sestriča pomnoževala. Imel je tisti po vsem tem, saj kakor se je dozdevalo, nepremagljivo muko — muko tistega Sisifa, kral ja staro-gerške zemlje imenovane Efira, kateri je bil po svoji smerti obsojen, kakor pravijo gerški basnoslovci, da v kazen zarad svojih krivic doprinašanih ob času kraljevanja, mora na onem, to je, podzemeljskem svetu kakoršnega so si stari Gerki in tudi Rimljani mislili, grozno velik kamen od zdolaj proti verhu neke gore valiti, kateri kamen se je pa, ko se je verhu približeval, vsakokrat na vso moč sopet v dolino zavalil
štacuno, gléda na nje italjanski nadpis, in se trudi, da ga bere, kakor mu je bila sicer sploh navada, ko je v mésto prihajal. Nabralo se je ob tej priliki oko) klétke nekoliko poglavcev ali v Terstu takb imenovanih mulov, da ogledajo tičke. Jeden izmej njih odpre pa iz hudobije vratica nala.š zato, da ujdejo. Mejtim ko si je Josip še védno na nadpis oči vpiral, mu letajo okol glave senice. Na to pogleda kletko, pa ne vidi v njej nobene več, in sicer tudi poglavcev ne. Kako da je revežu pri sèrcu takrat bilo, si more làhko vsak misliti! „Povero schiavetto", (vbogi Slavjanček)! so vpili za njim marsikateri s pomilovanjem. Berž se. po tem obèrne vas obupen, milo se joče in stoče po „Corsu". Vsa rajtba se mu je takô podèrla! Šlo mu je takô kakor je šlo tistemu, ki se je nahajal na poti s trémi osli, katére je mislil prodati na nékem tèrgu, jezdeč na enem, iu mislil na lép dobiček. Druga dva sta mu korakala odzâd, bivša v néki zvézi s pèrvim. Približajo se pazljivo trijé malopridneži, preré/.ejo vézilo, in dva izmej njih odpéljeta nanagloma proč ločena osla, tretji vstane sam. Jezdàr se ozre, pa uže prepozno. Zaglédavài omenjenega tretjega človeka, ki se mu je prikazoval jako pošten, ga popraša, je-li vidil kakega clovéka z dvéma osloma na poti? Na njegov odgovor, da je vidil dva, ki sta ju gnala na stran, in pa prav hitro, ga prosi, naj mu dèr/.i za nekoliko časa osla, katerega je jezdil, da gré iskat odpeljana. „Rad vam to storim", mn zavèrne ; pa kmalo pobegne tudi on s trétjim oslom.
Icar se je pa v eno mér ponavljalo. Sicer Josipu nije se vendar povsem tako huda godila, kakor se je Sisifu. Po znanem prigovoru: „Terkaj, pa ti se bo odperlo-' je res pogumno térkal, berž ko se mu je podajala za to kaka vgodna priložnost, katéro je celo tudi z néko zvijačo porabljal, da si le nainén dosčže. „Chi dura vince", pravijo Italijani (to je, „kedor stanovitno do-staja, zmaga").
Nekega jesenskega dné léta 1821, ko je bil ujec po vžitku dveh ali treh bučic vkusnega. domačega vina nekoliko dobre volje, oberue si to Josip v prid zastran toliko zaželjene dosege svojega naména, sklénivsi prositi ga takrat le za dopusčenje, da smé obiskovati saj nedélsko šolo; tolažil se je pa pri tem z upom, da si bo v prihodnje ob svojem času vse to dobil, po čem jo toliko hrepenel. Približa se prav ponižno ujcu, in se predérzne razodeti mu omenjeno prošnjo. „No, če boš pridin, in boš toje déla domá dobro opravljal, pej hodi!" —- Kako veselega in srečnega da se je takrat Josip po tem čutil, more si vsak lahko misliti. Čakal je nepoterpežljivo dnéva, da záéne tekati v to šolo. Učitelj mu je bil tadašnji gorički Slovenec Kolavčič. Učil se je Josip tako pridno, in marljivo, da je bil konec šolskega léta 1822 celo obdarjenec ali tako imenovani „premijant". Dali so mu pa, kakor je bila takrat sploh navada, néko nemško knjigo za darilo, katéro nije še prav razumeval; imél bi rajši slovensko.
Potem ko stopil je Josip meseca novembra léta 1822 v tako imenovani „pervi razred ali klas višjega razdélka", v katérem je bil učitelj nék Persolja (tudi gorički Slovenec), je tistega po svoji posebni nagnjenosti in ljubezni do šolskih naukov po nekakem (nehote) prav silil, prositi starše (?!), da naj ga pošiljajo vsakdan v šolo. Ko je pa po njem zvedel, kako da se zastran tega revežu godi, kake razmere in težave da se mu
protivijo, pokliče Persolja k sebi ujca, in mu v resnem govoru silno potrebo razloži, da imél bi sestrica vsakdan v šolo pošiljal. Kér se pa on nije hotel vdati, ampak je pri svoji termi ostal, ga povabi še dvakrat, in se na vso moč trudi, da ga pripravi k dovoljenju. Na zadnje je vendar zmogel! Po tem vidil si je Josip nebesa odpérta. Ali, žalibog! ostalo mu je pri vsem tem še dosti pelina, da ga požira, dosti vicanja, se vé da, ne zato, kér je bil prisiljen potovati tudi v gerdem vremenu skoraj tri cetért ure daleč na stermo Reno v šolo, in pa od tod domú ravno toliko časa, tedaj vsakdan tri ure, in na zato, ker je doma kot navaden hlapec (sicer brez nobenega plačila!) moral še védno težka in razna déla opravljati pred hojo v šolo in po vérnitvi iž nje; ampak vicanja je imél le zato, kér so ga ujčevi doma v eno mér zmérjali, psovali in nevsmiljeno preganjali kot potepuha, in pohajavca ali klateža, čeravno je zarad obiskovanja šole svoj trud kot hlapec podvajal, in se sploh pri navadnem domačem svojem délu na vso moč podvizal, da bi le ujčevi ostali ž njim zadovoljni, in mu obiskovanja šole (po njih: vlačuganja ali potepanja) védno ne očitali! — Sicer njih misel zastran tega je izvirala gotovo skoraj samo iz obnašanja uzé zgoraj oménjenih dvéh déckov, ki sta rés po hoji v šolo čas le zatratala; kér nista se nič učila, kar je pa tudi starše sililo, da ju rajše domá obdérzé. Opomnjeno preganjanje, psovanje in sovraženje trajalo je vendar le do konca šolskega leta 1828 Takrat se je namreč ta stvar predrugačila — se na bolje za Josipa obérnila kakor se bo sicer koj vidilo.
m.
Od léta 1823 do léta 1825.
Kake nevgodne ali napečne misli da se imajo sploh mej ljudstvom zastran mačeh, je dobro znano. Sicer kaže zadosti tudi to, kar se je užč prej omenilo zastran Josipove pèrve mačehe, ki je nevsmiljeno ž njim ravnala, kakor je tam povédano. Sploh pri vsih narodih se véèkrat sliši: „To je prav mačehino ravnanje", kadar se ne daja enemu ali druzemu to, kar mu gré po njegovi vrednosti ali zaslugi. „Narava (natora) je tega človeka mačehino obdarila", ako je on slabe glave, ali kratkega uma. — Sicer obnašajo se vendar mačehe navadno kot dobre mačehe zastran otr6k, ki pridejo pod njih oblast takrat, kadar ali dokler nimajo svojih làstnih, kar je pa skoraj tudi povsem naravino. To se je užč véckrat vidilo ; pač vidilo se je še tudi, da je marsikatéra taka mačeha iméla celo néko tako iménovano „slépo ljubezen" do otrok udovca, s katérim se je poročila, kar se vidi sicer še védno tu in tam po svétu. Ravno taka je bila tudi druga Josipova mačeha Marina. Berž ko je zvédela ta žena žalostni stan pâsterka Josipa v Fedrigovcu, si ga vzame k sebi, ga lép6 in spodobno obléée, in pa pošilja rédno v šolo — ima sploh pravo materino skèrb zanj. Povedati nije tu treba, kako da je bilo njemu zato pri sèrcu !
Bila je ona po tem takem pravi nasprotek temu, kar je bila perva mačeha: imela je rada vse tri tadašnje nedoletne pasterke, kateri, namreč Ivan Marija, Josip in Matija, so stanovali ž njo doma, pa posebno Josipa zato, ker ga je vidila vsega vnetega za nauk in za šolo. Skerbela je ona tudi kot prava mila mati (ne tedaj kot navadna mačeha) zanj, števaje si za čast in ponos, da si ga ima doma. Tidila je, se ve, prav rada, da hodi redno v šolo, kar je njega tudi jako veselilo zlasti po znani veliki borbi in muki, katero je moral imeti pri ujčevih. Ona si ga je varovala, tako rekoč, kakor ysvojo lastno zrenico v očesu.
Šolskega leta 1823 in 1824 je bil Josip v drugem razredu zgoraj omenjene normalne šole pod učiteljem Kutinom, tudi Slovencem iz Goričkega. Bila je v ta-dašnjih časih navada vsakemu učitelju, postavljati za neke čuvaje ali oglednike nad drugimi učenci v šoli pred začetkom učenja in tudi ob tistem kakega bolj resnobnega, pridnega in izverstnega izmej vsih. Naloga mu je bila, paziti na obnašanje součencev, in zapisovati na košček popirja vsacega neporedneža, blebe-tavca i. t. d. Ta košček popirja, ako je bil na njem kak učenec zapisan, je izročeval oglednik ob nalaš odločeni uri učitelju, ki je po tem neporedneže primerno kaznoval. Kazni so pa bile razne baze: tepenje se šibo po riti, klečanje ob času nauka, zapor v šoli in ob enem p6stenje po končanem učenju, po tem, kakor so se učenci pregrešili. Za manje nerede in pre-greške bili so po navadi samo na dlanu se šibo potepeni, pa včasi tudi zlasani (za lasje cukani). Omenjeni oglednik moral je sicer sedeti na koncu zadnje klopi, da bilo mu je mogoče, součence od tod čedalje bolje in lagljeje razgledovati, in nad njimi čuvati (sicer na zadnjih klopeh so sedeli po navadi v tadašnjih časih le učenci bolj nižjega stanu, drugi pa, in posebno tisti,
katerih bolj premožni starši so učiteljem nalaš plačevali za tako iinénovano „ponavljavno uôénje" po končanju redne šole pred- in popoldnem.
Znan je pregovor, „da nije človeka brez pomankanj na svetu." To je pa veljavno zlasti za mladino, ki ne premišljuje vsélej résno vsega, kar bi premišljevati morala, da ne zabrede. To se je vresničilo bilo tudi za-stran Josipa kot bivšega oglédnika v zgoraj opomnjenem drugem šolskem razredu : pregrešil se je bil takrat v šoli celo tudi on. Njegova sramota zarad tega pre-gréska imela si je za žalosten naslédek njegov nagel sklep, zapustiti šolo enkrat za vselej, in zvèrsil bi bil rés tudi ta sklep, ako bi se ne bila temu vpèrla imé-novana njegova mačeha se ob pravem času. Take čutljivosti in sramožljivosti je bil Josip ! — No, pa kaj je néki bilo ?
Spoštovanju, ki se ima do kakega clovéka zarad njegovega vsestransko lépega in dobrega zadčržanja ali sploh zarad njegovih lépili in dobrih cédnostij in làstnostij pravimo čast, katéra gré taceniu clovéku po vsej pravici. Takošno spoštovanje in pa njega čut imasta gotovo véliko moč, da spodbadasta spoštovanega clovéka le k lépim in dobrim délom naprej in naprej. Častičutje in častiljubje premorasta rés dosti, utégnesta pa včasi vendar tudi škodljiva in nevarna postati — celô clovéka k samovmoru peljati: Sicer človčška sramo-žljivost je lépa lastnost! Berž ko se tudi on pregrési v čem si bodi, polasti se ga néka sramota in strah, da pride cb svojo čast, katéro je do tada pri ljudéh vžival. iirež nje nije prave sréce na svétu. Nasprotek tej lepi lastnosti je pa častilakomnost ali hlepenje po časti; takošna lastnost se nahaja pri ljudéh, ki so vecidél le hinavci, :— ki se na vso moč trudijo, da si samo neko čast pri druzih dobivajo, in da veljajo za izvèrstne in poštene,
čeravno niso; za drugo jim nijc mar. če ve, da ta lastnost nije kake polivale vredna.
Kar se tiče zgoraj omenjenega častiljubja, marsikateri čuti njegovo moč in vrednost tako, da mu je celo mnogo mar le za kako si bodi škodo, ali za kako si bodi zlo po zgubi svoje časti, imajoe to zgubo za več o nesrečo kakor je po njegovi misli ono zlo, katčro si sam voli po taki zgubi. To smo vidili, na primer, pri bivšem finančnem avstrijskem ministru Karlu Bruku, ki je bil ljublienec cesarja, in celo pri njem kot povabljen večkrat na kosilu; ko se je pa sčasoma zvedelo, da je bil (sicer le kot dobrotljiv in prijazen z vsimi) tudi on zapleten v neke goljufije doprinašane od družili, katerim kot bivšim svojim deloma prijateljem deloma samo kot znancem je on iz Dunaja dopisaval v uradnih rečeh, in jim po nekakem priložnost ali potuho za takošne goljufije dajal, in ko je po tem vidil, da utegne vse to na beli dan priti, in ga ob doladašnjo njegovo čast pripraviti, se je ugonobil rajše sam sebe, da se le tako sramote ogiblje, ki bi ga zadela bila po preiskanju omenjenih goljufij, katero je pa ostalo po njegovem samovmoru zaterto. — Pa zastran tega naj se podaje tukaj še en primer. Bile so v Terstu tri sestre še nedolčtne, katere je po zvijači oskrunil ali razdevičil, saj kakor se je pripovedalo, nek jud. Ko so bile po tem nosne, sklenile so, da sramoti ujdejo, vnjoriti se rajši z ogelnim soparjem v mali sobi. To se je sicer res tudi pripetilo (27 dne meseca julija leta 1875) v veliko žalost staršem, ki o njih nosnosti niso nič poprej vedili. Po tem naj preskočimo zdaj h govoru o uzroku Josipovega namena, odpovedati se povsem šoli (sicer enak namen je imel Josip tudi še pozneje drugokrat, kakor se bo vidilo ob svojem času v tem spisu).
Na isti zadnji klopi, kjer je bil Josip postavljeh kot oglednik pod jako ojstrim učiteljem Kutinom v drugi
polovici šolskega leta 1824, sedel je tudi učenec An-zolin. Ta je bil pa včasih nepokojen v šoli, in tudi eno ali drugo stvar za smeh naproževal, akoravno je bil zato vsakokrat kažnjen. Primerilo se je nekega dne v začetku omenjene druge polovice šolskega leta, ko je bil namreč Josip takrat v drugem razredu normalne šole, — da si je Anzolin ob učenju nekaj res smesnega upal, in sicer nekaj tacega, da se je celo Josip smehljajoč proti njemu obernil, in po nekakem njegovo neporčdnost odobril, mejtim ko bi ga bil moral timveč zapisati kot nepogojnega. Untelj Kutin zagleda vse to. On vzame nanagloma iz predala svoje mize tako imenovani „katalog" ali po našem „imenik", ki je zapo-padal imena vsili učencev v abecednem redu, in pa predelke, v katčrih se je zapisaval napredek ali vspeh izpraševanj učencev ž njihovim zaderžanjem ali obnašanjem vred, pa mu zapiše nevgodno opazko ali „noto" vanj, in odstavi ga ob enem od ogledništva. To je bilo neizmerno častiljubnemu Josipu, ki je bil do tada pervi v šoli in zato v veliki časti, zadosti, da si vzame berž kapo in šolske knjige, in pa pobegne iz šole s terdnim namenom, se nikdar več vanjo no verniti, da le ne ostane — v sramoti, katero si je imel za veliko nesrečo. Take čutljivosti je on bil!
Klatil se je po tem rajše po mestu, sicer vas klavern. in zamišljen. To je trajalo skoraj tri tedne. Sicer tudi ob tem času je hodil od doma in se pa vračal, ko da bi redno šolo obiskaval. Kaj da se mu je prigodilo, tega nije povedal ne očetu ne mačehi, pa tudi drugim ne. Ali berž ko vendar mačeha po sre'či še ob pravem času zve, da ne hodi Josip v šolo, ampak da se potepa okoli, skerbno si prizadeva, da brez odloga sezna vse na tanko in na čisto zastran te prikazni ki jej je uzrokovala neizmerno pobitost serca in otožnost tako, da si reva nije dala miru, dokler jej
nije se obneslo, da poravna to stvar. Ker pa Josip je pri tem nekaj mečkal, ali le zmedeno in ogibno govoril, ko da bi ne hotel resnico povedati, je šla sama v šolo poprašat, kaj da se je prav za prav zgodilo ? Zve tam vse na čisto, pa se trudi po tem na vso moč, da po dogovoru z učiteljem Kutinom pasterka sopet v šolo spravi, kar se jej je res na zadnje, a vendar le po neki posebni borbi tudi obneslo, katero je ž njim imela, kčr se je on okorno branil in svojo tiščal, da ne more več v šolo. Tudi iz tega se jasno vidi, da je mačeha nad njim čuvala, kakor čuva kokoš nad svojimi piščeti, pa tudi gledala, da on vprihodnje ne tako ne clragače več ne zajde. — Vernivši se tedaj v šolo, je v kratkem po svoji pridnosti dohitel ali zatekel vse, kar je ob času svojega pohajanja zamudil, in se sploh vkvarjal tako se šolskimi rečmi, da je bil konec istega šolskega leta celo — pervi obdarjemc (premijant), kakor je bil sicer tudi v prihodnjih letih na gimnaziju do konca. Prišel je pa takrat sopet na zgubljeno mesto kot oglednik nad svojimi součenci. Se ve, da se je zmodril po prejšnji nesreči, ki nije tedaj imela zanj nobenih posebnih nevgodnih nasledkov — nič hudega.
Ob drugi polovici istega šolskega leta (1824) prišlo je dobro ime Josipa kot pridnega učenca celo clo uše's rajncega bogatega odvetnika (advokata) doktar Kronesta ali, kakor dejo okoličani, Kroneza, katerega jako obširna (a zdaj vsa razcepljena) zemljišča segala so tudi do bližine zgoraj opisane verdelske vasi. Yzel si ga je po tem za domačega učitelja svojega, takrat sedemletnega sina Karla (vmerlega v letu 1875; — pa kaka posebna naključba! tega istega leta, tedaj 51 let pozneje, bil je Josip učitelj tudi njegovih dveh kčerk, ki se imenujete Marijana in Ida, v italijanskem jeziku). Sicer bolj pozno učil je Josip tudi kčeri Ni kole to in Jozefino, ono v francozkem, tisto v mglezkem jeziku.
Dr. Krönest nije nič gledal na to, da je bil Josip tada še le normalen uČčnec, in da je kot učitelj njegovega sina nosil narodno (to je, takrat še posebno, lepo, v teržaški okolici navadno kmečko obleko*), temoč gledal je on pri tem le na to, kar je bil o njem zvedel. Sicer imenovani odvetnik imel je takrat še nekega druzega okoličana za učitelja, namreč Antona Hrova-tina, Openca, za sina Leopolda. — Plodil je Josip v bližno Kronestovo palačo (v Sanclin, tako imenovan po imenu tam bivše nekdanjo cerkvice svetega Cilina) vsakdan dvakrat, se ve, ob tistih urah, ko nije imel sam šole. Pa učil je še tudi ob istem času, kakor uže prej, zvečer neke kmečke mladenče v slovenskem jeziku za kako majhno plačilo. S pomočjo tako pridobitega denarja je plačeval stroške za lično, zalo in ččdno obleko, katero mu je naiejal tadašnji mladi šiv ar (krojač) Anton Fonda na Školju, ki je spadal tudi mej njegove učence, pa tudi še za šolske knjige, za popir in za peresa. Po tem takem je zlajševal ob enem pa težko butaro staršem, ki so se uže tako boriti morali, da si pridobijo, kar jim je za vsakdanje mnogoverstne domače potrebe služilo.
Precej ob začetku omenjene hoje h Kronestovim je Josip imel priložnost poznati popolnoma še le tam tistega hudiča, kateri po tadašnji misli in terditvi Verdelčanov je prihajal in nosil odvetniku Kronestu mnogo denarja od časa do časa, da čedalje bolj obogati.
*) Celo vidili so g'a Teržačani radi v takošni obleki kot učenca, čeravno so mu pravili schiavetto, to je, „Slavjanče". — Škoda vendar, da so začeli okoličani, zlasti bolj mladi, od nekaj let sem zapuščati to obleko; nositi bi jo morali saj kot kmetje doma ; se ve sicer, da bi to res ne šlo, ako bi si dobili kako službo pri tergovini ali pri kaki obertniji v mestu. Pa pri kmetovanju je takošna obleka bolj pripravna. Pametno je bila pač spervič vpeljana, pa ne vemo, kedaj prav za prav.
Drugače uiso si mogli oni veliko njegovo bogastvo razbistriti — bebci! Da so pa to zvedali, oznanjal jim je neki ta isti hudič sam na vas glas, ko se je dajal vsakokrat slišati, zlasti po bolj bližnjih verdelskih višavah. „Al ga čujeste, botra! Na, zdej je perletcl, jenu mi nazaj (sopet) dnarjev pernesel", — take in enake reci je moral Josip kot deček na Verdeli večkrat slišati, berž ko se je vek omenjenega hudiča tudi do tje razlegal. Sicer on celo uže v svojih otročjih letih nije se dajal lahko prepričati, da je to ali še marsikaj druzega resnično, ki jo prihajalo iz ust kake babe, in se je celo po njegovem tadašnjem mnenju zdravi človeški pameti naravnost protivilo. — Pa kaj je bil neki ta denarjonosni (?!) hudič, katerega je Josip pri Kronestovih našel? Bil je sprelep — pav (pavon>, katerega so si Kronestovi, ravno kakor sicer še mnogo drugih domačih živalij v svoji grajščini deržali, ki pa nije bil takrat bebcem in bebkam, saj kakor smo prisiljeni uže po tem soditi, na Verdeli še znan: taka je bila tukaj nevednost v tadašnjih časih, kakor nahaja se sicer v marsikaterih drugih rečeh, žalibog! še dandanašnji ! — Šole je niso še odpravile, kakor bi morale po svoji dolžnosti, — sicer vidi se, da jo pomanjkanje pripravnih čitank tega najbolj krivo. Pa čudno je gotovo, da, čeravno se je sploh in uže od nekedaj o velikih dobičkih odvetnikov govorilo, ki si jih neki skoraj le po goljufijah nabirajo, nije vendar Verdelčanom na misel prihajalo, da si jih je tudi rajnki Ivronest posebno kot bivši takrat peni odvetnik v Terstu imeti moral, in da nije bilo mu tedaj še le pravega hudiča kot denarjo-nosca potreba. Sicer reči bi se skoraj vendar smelo, da, če odvetniki, kakor je splošno mišljenje in terdenje, vedo zadosti zvijačno porabljati neke pravde večidel sam) za,svojo korist, in tedaj mozejo, nekim tako imenovanim zdravnikom To katerih se bo pa drugod ob
svojem času nékaj bolj natančno govorilo) po nekakem res tudi nék hudič, namreč njih zvijačnost ob eni ali drugi priložnosti denarje siplje. To je pa, se vé da, nékaj druzega.
Kar se tiče naprave bogastva ali denarja sploh, o katéri se je mej prostim ljudstvom od nékdaj večkrat kaka napečna ali timveč neumna misel gojila, in se pa, žaTibog! tu in tam celo še dandenašnji goji, omeni se ob tej priliki tudi še nékaj druzega, ki déla temu ljudstvu ravno tako sramoto ali necást, kakor mu jo je délalo to, kar se je uže zastran opomnjenega hudiča povédalo.
Potém ko je bil Josip zapustil ujčeve v Fedri-govcu, prišel je skoraj v kratkem na njegovo inésto tudi kot hlapec (pa za plačilo) nék užč odraščen mladeneč iz Krasa po priimku Sebal, — človek jako pameten, prideñ, délaven, zméren, trézen, in pa posébno váréen, ali kakor se tudi v teržaški okolici (po nemškem!) pravi šparaviten, strošal je namreč le toliko svojega dobička, kolikor mu je potréba bilo, da pošteno shaja, drugo pa na stran déval, in si tako sčasoma lép znesek nabral, da vprihodnje, kadar nije véc služil, ne berači, ali dolgove déla, ko bi ga kaka nesreča (bolezen i. t. d.) zadéla. Tako moral bi sicer vsak clovék ravnati, da ne prihaja v zadrégo zastran denarja kadarkoli si bodi. S pomočjo te svoje varčnosti, povsem pametne, védel si je imenovani Kraševec napraviti po malem précej veliko premoženje v denarjih, katerih znesek je čedalje bolj pomnoževal z razposojevanjem za primérne obrésti (interese), katére je pa naprej porabljal za povišanje svoje glavnice ali tako imenovanega „kapitala". Grledal je pri tem skérbno, da mu ostanejo, stroški za navadne potrebe vselej manji od dohodkov. Pripravil si je bil pa tudi s pomočjo svojih dobičkov précej lepo poséstvo na podnožju „Griže",
- —
namreč na sončno-vzhodnem kraju Verdele. tfosipov" ujec Lukež, vas zaljubljen v tega človeka kot bivšega njegovega hlapca zarad njegovih dobrih lastnostij, mu je celo rad dal za ženo svojo staršo hčer Marijo, katero je on snubil, in pa tista si ga je tudi rada za moža vzela. — Pa kaj se je o njem v Terdeli govorilo ?
Mej prostim ljudstvom sploh in povsod, a vendar tudi mej tako imenovanimi le na pol izobraženimi ali omikanimi osobami nahaja se zavolj pomanjkanja primernega in potrebnega poduka marsikaka napečna misel, naj si bo pa zastran ene ali druge stvari; — napečna misel zato, ker se ne vjema se zdravim razumom, katerega nam je Bog dal, da ž njegovo pomočjo razločevati moremo mej tim, kar je dobro in kar je zlo, kar je pravo in nepravo, kar je resnica in neresnica, ako ga sicer le prav porabljamo: pa ne porajtamo za to nič, in zabredemo tedaj v debele zmot-njave, v neprizanesljive predsodke, v razne babje vere. Mej to spada posebno tudi odnekdanja misel na neke „šace", ali po našem zaklade, ki se dajo po tej misli izkopavati izpod zemlje, ko da bi res tam rasli kakor rase, postavimo, krompir, ali sploh kak podzeineljk sad. Poznal je Josip marsikakega neumneža, ki se je z iskanjem tacih šacov večkrat pečal, posluživši se pri tem nekih čarodelnih (copernih) paličic, a vendar nikdar nobenega našel. Takošne misli bil je sicer celo tudi rajnki Jakop Svetina, sin bivšega nekedanjega mežnarja cerkve sv. Ivana. Pa koliko truda je njegova, precej izobražena zena (contessa) imela, da ga od te neumne misli odvrača? Ostal je ta nje trud skoraj brez koristi; on se nije vdal povsem! _— Terdilo se je in terdi se še dandanašnji, da tudi Sebal je bil našel in vzdignil nek „šac" ali „zaklad" (čeravno ga nije nihče pri tem vidil), in si tako bogatijo vstavnovil; to pa, kar je on
prav za prav délai, da si jo sčasoma napravi, nije se jemalo v nikak prevdarek. Sicer kopali in tudi našli so bili lép , šac" tudi tisti sinovi, katere je oče na smèrtni svoji postélji opominjal, da to, kar on zapusti, se nahaja v nekem (zarad njegove bolezni nékoliko zanemarjenem) vinogradu, l'a kakô so to tam našli? Mislé, da je rés v tem vinogradu kak „šac" zdolej skrit, kopali, so, kakor se je bralo, na vso moč od enega kraja do druzega, a niso vendar prišli do zaže-ljenega „šaca". Ostali so po tem, kakor so po navadi pravi, — z dolgim nosom ! Imelo si je pa takošno prekopanje to za nasledek, da je tako razrušeni vinograd postal mnogo bolj rodoviten, in sinovom po tem čedalje bolj koristil. To jim je bil pravi „šac", na katerega je gotovo mislil rajnki njih oče. „Pravi šac (zaklad) je — za nohti!" tako dé marsikedo izmej slovenskih kmétov, ki bolj pametno misli in govori, ko drugi ; to poinénja, se vé, da pravi zaklad izvira prav za prav le — iz pridnega in poštenega déla, in truda, pa iz dobrega gospodarstva, ravne kakor je izviral tudi pri Sébalu. —
Kedôr spada pod eden ali drugi nàrod, nije ne naravino ne navadno, da se svojej narodnosti izneveri, ali da jo zapusti, ko da bi zanjo malo ali celo nič ne maral. To vidimo, na primer, posebno pri Nemcih, Englcžih, Francozih in Italijanih. Ali clovék pride vendar včasi, kakor si bodi, v take razmere in v take priložnosti na svétu, katére imajo nanj zadostno moč, da mu prejšnji národni značaj (karakter, to je navade in misli làstne njegovemu narodu po posébni naravi in kèrvi tistega) véc ali manj spreménijo in včasi celi) tudi zatarejo, dajaje po tem njegovemu živenju, ravnanju in sploh zaderžanju néko drugačno mér ali, bi rékli, pot, katére ne zapusti več tako làhko, ako ga kaka prcvažna moJ k temu ne sili ali mu prilike ne
podaje. Po takošni spremembi se pripetuje celo, da se ta človek kot odpadnik ali po latinskem „renegat" svojemu pravemu narodu izneveri, in da ga navadno tudi — sovraži.
Zgoraj opomnjena sprememba se vidi posebno pri nas Slovencih. Ona je mogoča, in pa, navadna zlasti tudi zato, ker je poseben izgovor in povdarek samoglasnikov bes-edi našega jezika tak, da se lahko družili jezikov naučimo in navadimo, kar se nobenemu drugemu narodu ne obnese. Tega se utegnemo vsakdan popolnoma prepričati. — V razmere in priložnosti, kakoršne so ravno zgoraj omenjene, zagreznil je bil uže v štirnajstem letu svoje dobe tudi Josip, sicer skoraj le po sili, — po obiskovanju šol, ki so bile spervič večidel samo nemške, in le za malo italijanske (v Terstu), pozneje pa samo nemške *) potem ko je bral z vso navdušenostjo od šestega do štirnajstega leta le slovenske knjige, katerih pa od leta 1825 do leta 1852, tedaj sedem in dvajset let še vidil več nije! Še le tega zadnjega leta se mu je posebna priložnost podala, da se verne k temu, kar je bi} pred 27 leti zapustil; ostal je pa od takrat naprej vedno svojej narodnosti zvest, in ostane sicer tudi tak — do smerti! — Mej priložnostmi, ki silijo naše slovensko ljudstvo, da odstopajo od svoje narodnosti, je posebno njegov dotik in njegovo po tem uzrokovano pččanje z drugimi narodi, kakor je to, postavimo, zlasti v teržaški okolici, v Istriji, na Groričkem, in na Koroškem. Po takošnih priložnostih se pa naše ljudstvo, žalibog!
*) Napredoval je Josip v nemščini tako, da je uže v tretjem rasredu normalne šole v Terstu leta 1825 na podlagi razlaganja nemške slovnice ali gramatike po učitelju Pogutzu (ponemčenem Korošcu) cel6 neko knjižico o slovničnih vodilih spisal, in jo pa tudi součenceni za majhno plačilo dajal, da si jo prepisujejo.
tudi prerado vdaje, in napravlja tako pravo muko verlim svojim narodnim voditeljem, ki so prisiljeni boriti se s protivniki, da mu narodnost rešijo, a večidel — brezkoristno! Pa tisti se po tem posebno na to nanašajo, da saj celo slovensko ljudstvo samo za svojo narodnost skoraj nič ne mara, ali da jo po nekakem tudi zaničuje. Žalostno, pa dozdaj prav — resnično!
IV.
Od lita 1S25 do lita 1827.
Pripetuje in tudi vidi se večkrat, da eden ali drugi učenec ne ve prav, česar da bi se lotil, ali kam da bi se imel oberniti, potem ko je doveršil nauke zadnjega razreda normalne šole. Taka je bila ravno tudi zastran Josipa v drugi polovici leta 1825 — po doversitvi omenjenih naukov. Prešel bi lahko bil ali v realko, da se pa po nje doveršitvi posvečuje posebno tergovini, ali tudi v nautiko, da se v njej izuri za brodarstvo, ali pa v pripravnico za šolske učitelje. Eno ali drugo izmej vsega tega bi si bil utegnil ali moral voliti vendar on sam; takrat pa nije mislil prav za prav na — nič! Mačeha Marina je želela, da bi si izbral rajši duhovski stan, in ravno zato mu je svetovala, da naj se podaje v takrat sploh tako imenovane „latinske šole", in sicer na gimnazij v Kopar, kjer so bile take šole (v Terstu jih nije še bilo!). Pa moral je Josip ob tej priliki zapustiti lepo svojo dotadašnjo narodno obleko, kar mu je posebno žalost prizadevalo, zlasti ker gotovo ravno zarad nje so ga do tadaj v ter-žaški šoli radi imeli (kakor so sicer meščani sploh radi imeli vse okoličane, posebno pa kot bivše domače soldate v njihovi lepi narodni obleki, katero žalibog! od nekaj let sem čedalje bdlj premenjevajo za gerclo fakinsko, s katero se le pačijo, in. sicer večidčl — brez
potrebe!). Dala mu je mačeha napraviti meščansko — gosposko! Pa saj tudi drugače nije mogoče bilo, da pride v takošne šole.
Ob začetku omenjene šole v Kopru, namreč perve dni meseca novembra leta 1825 bil ga je oče tje spremil. Šlo je tistemu po sreči, da mu najde tam pri nekem prostem, pa precej premožnem kmetu italijanskega naroda, to je, pri nekem, kakor se po navadi v Kopru pravi, paolanu (a prav za prav po polarni, kar pomenja človeka izmej prostega ljudstva) zadosti dobro in primerno stanovanje z vsim vred, česar je Josip potreboval zastran hrane in perila — za pet goldinarjev na mesec!
„Časi spreminjajo sč, in mi se spreminjamo ž njimi".
Za postrežbo, kakoršno si je takrat tam Josip imel, bi se dandanašnji plačevati moralo najmanj — 25 goldinarjev. Pavlan je bil s tim tako zadovoljen, da se je po nekakem prav grizel, ko je Josip prešel pozneje k bolj omikanim ljudem v drugo hišo, kjer je plačeval pa sedem goldinarjev na mesec, čeravno nije bil po tem bolje postrežen. Sicer takošno plačevanje je deloma sam opravljal, in starišem tako tudi butaro zlajševal, potem ko mu je njegov vanj zaljubljeni učitelj Sedieczko (Čeh) dva učenca našel, ki sta potrebovala doma po-magača, da se bolj izurista v šolskih rečeh. Bil je eden nek Lovre Šancin, sin bivšega takrat bogatega kmeta v Ščedni, ki mu je plačeval vsak mesec dva goldinarja za takošno pomoč, čeravno le brezkoristno, ker sin nij-e imel - - glave! Saj pa
„Česar natora ne da, dati ne more nihče."
Drugi je bil Filip Toodorovič, sin nekega bogatega teržnškega tergovca, pa — enake glave! Ta mu je plačeval nekaj več.
Da sc je siccr Josip omenjenemu učitelju posebno prikupoval ali priljubljal, izviralo je to skoraj le iž njegove izgledne pridnosti v naučenju latinščine, kakor bolj pozno tiuli gerščine. Kar zadeva zlasti pervo, cčnili so jo takrat gimnazijalni učitelji, in sploh skoraj vsi ta-dašnji učenjaki tako, kakor da bi vtegnila res le ona dijakom v prihodnje živež pripravljati in zavarovati. Imeli so učenci pod učiteljem Sedleczkom celo ojsiro nalogo uže v drugem razredu govoriti mej sabo le latinski, sicer bili bi kaznovani. Kaka navdušenost za ta uže zdavnej mertvi jezik; Kar sc tiče sicer Josipa, šolsko učesje bilo mu je, tako rekoč, le igrača: napravljal je pozneje na gimnaziju kot učenec celo neke pesmi v tem (za svoje součence jako težkem) jeziku, katere je dajal tudi tiskati ob eni ali drugi priložnosti. — Pa dajala mu je na vsem gimnaziju tudi prčdnost mej njegovimi součenci skoraj le njegova posebna zaljubljenost v latinščino. — Bila je v tadašnjih časih navada na gimnazijih, dajati vsak teden enkrat učencem nižjih razredov neko posebno pismeno nalogo, katero so marali zverševati s prestavo nekih nalaš pripravljenih stavkov iz nemškega v latinsko, da pokažejo tako, so - li pravo in dobro razumeli razlagana jim slovnična ali gramatikalna pravila, katera so si morali, se ve da, prej tudi v glavo vbijati. Imela se je izveršiti taka naloga v določenem času, po navadi v dveh urah. Sicer slovnica se jim je vsakokrat proč vzela, da si ž njo ne pomagajo. Josip je navadno končal takošno delo uže v neliih minutah, mejtim ko so se drugi pri svojem, tako rekoč, prav vicali. Ozirali so se nekateri izmej njih varno, da tega nad uččnci takrat kakor mačka čuvajoči učitelj ne zapazi, na Josipa, da jim pomaga v bolj težkih rečeh, kakor jim je večkrat res tudi pomagal, postavimo, Rupniku, nekdanjemu uredniku časnika „II diavoletto", d'Angeli-ju, bivšemu teržaškemu županu, in Viezzoli-ju,
sadanjemu kanoniku v Kopru, to pa po prejšnjem dogovoru ž njimi; napisal je namreč vsakokrat v naglici prestavo takih rečij na košček popirja, pa tega v podobi obličice (kuglice) njim pod klop skrivši porinil, da si jih tam poberejo in porabijo. — Domače učenje druzih mu nije prizadevalo posebnih zaprek ali težav pri njegovem lastnem učenju. Ko je bil v drugem gim-nazijalnem razredu, začel se je celo francozkega jezika učiti, potem ko mu je bila po sreči neka slovnica (gramatika) zadevajoča učenje tacega jezika v roke prišla. Ko je to profesor Sedleczko svedel, ga pokliče k sebi domu, in kot jako zveden v tem jeziku, mu pa obeta, da mu hoče pri tem pomagati (zastonj!). Se ve, da je bilo to Josipu prav ljubo, ker imel je vročo željo, poznati in razumevati dobro, kolikor bi le mogoče bilo, ta važni, po vsem svetu jako ražširjeni jezik. Sicer posest ščasoma čedalje bolj popolnovanega znanja tega jezika, kakor tudi naučenje latinskega, starogerškega, in italijankskega, bolj pozno celo en-gležkega, nije Josip porabil samo za to, da si omiko pomnožuje, ampak še za to, da si napravlja, kakor se bo uže drugod v tem spisu vidilo, tudi inarsikak dobiček z učenjem druzih v tih jezicih.
Bil je Josip v Kopru sploh jako zadovoljen. Ali
„U čas se sgocla ugleda, Od ke nebi pametara"
poje Gundulič, v našem jeziku pa:
„Na hip se zgodba prikazuje, 0 kateri še mislilo se nije".
Pa kaj se je tam njemu neki zgodilo? — Bil je takrat na koparškem gimnaziju tudi nek France Dejale, Senožečan, kot učenec. Imel je ta navado preveč žlo-bodrati in kritikovati, ob enem pa večkrat tudi obrekovati
marsikaterega, ali, kakor se po navadi pravi, preveč stézati si jezik. Nekaj tacega zadevalo je celo gimna-zijalnega poglavarja (prefekta) Ivana Kèrpana, duhovnika. Raznašal je neki, kakor se je pri povédovalo, po Kopru, da je ta gospod gèrdega obnašanja zavolj tega in tega (sicer ne spodobi se, da se kaj tacega tukaj zaznamnja ali opisuje). Ko pride to do usés iméno-vanemu poglavarju, loti se nemudoma natančnega preiskovanja, da zvé za gotovo, je - li resnično, da je Déjak soper njega tako govoril, kakor je on slišal. Izpraševal je posébno zaporédoma v svoji pisarnici vse gimnazijalne učence, žugaje vsacemu z nevgodnimi naslédki, ako bi se predèrznil kaj tajiti. Ko pride na vèrsto tudi Josip, da ga izprašuje, odgovori mu tisti naravnost, da on nije ničesa slišal, in da tudi ničesa ne zna povedati. Tega pa poglavar nije hotel verjeti, in zagotovil mu je, da bo kažnjen s tim, da dobi slab (nevgoden) klas zastran nravnega (moralnega) zadèrzanja ali obnašanja pri tako imenovani klasifikaciji. To strése in razkači Josipa tako, da jo pobere in zapusti šole — gré domii. Pripetilo se je to skoraj ob srédi druzcga šolskega polletja 1826.
Klatil se je Josip po tem nékaj časa, ravno kakor se je bil leta .1824 v Tèrstu, ko je bil namreč tudi takrat iz uzé povédanega uzroka šoli hèrbet obèrnil. -— Mačehi Marini nije povedal, zakaj da je domu prišel. Mislila je ona sicer, da so uže šolski prazniki (vakance). Bil je. vendar na zadnje Josipu čas nékoliko predolg; pa nije védel, česa da bi se lotil. Začčl se je feèsati. Na enkràt mu pride na misel, da bilo bi vendar dobro, ako bi se v Kopar vernil, in tam nauke nadalje uganjal. Pa prej ko je po raznih dvombah in po. pretéhtovanju zdaj rés nevgodnega mu stanja za tèrdno to sklenil, in si omenjeno misel izveršil, bile so uže mej tim dovèrsene navadne' gimnazijalne javne skušnje in na-
stopili so po tem šolski prazniki pecve dni septembra. Kaj mu je bilo zdaj početi?
Stori si nazadnje serce, in terden sklep, naučiti se, berž ko bi mu le mogoče bilo, vsega tega, kar je mejtiin zamudil, in se pa posebni skušnji podvreči, goječ si upanje, da to se mu bo vendar dopustilo. Vernivši se tedaj nemudoma v Kopar, objavi tam gimnazijalnemu poglavarju Iverpanu svojo željo, tisti pa se mu nije po sreči nikako protivil, pač dovolil mu šo celo nekoliko odloga, da se utegne dobro pripraviti. Skušnja je Josipu popolnoma po godi izšla; le zastran nravnega obnašanja je v spričevalu (ateštatu) našel to, kar mu jo bilo prej zažugano — le ptrvi klas. To je Josipu serce prederlo!
y.
Od léta 1827 do léta 1831.
Y začetku prihodnjega šolskega léta (1826-1827) upal se je Josip iti — brez potrebnih pripomočkov, to je, brez kake posebne gotove denarne podpore (stran nékega malega zneska prihranjenega) — v Gorico, da se tam nadalje uči. „Bog in délo mi bosta pomagovala, da ne poginem", si je takrat mislil. In rés našel si je uzé v kratkem déla, namreč domačega učenja, ki mu je nosilo pa spervič vsak mósec le pét goldinarjev. Mejtim prizadéval si je nék njegov znanec v Térstu, da izprosi zanj tam nék štipendij pri Magistratu. Ta pomoč je znašala vsako léto 70 f., ki so se mu izplačevali do zadnjega gimnazijalnega razreda, to je, do konca šolskega léta 1831 vsacegapol léta, tedaj vsakokrat s 35 goldinarji, katere je zanj potézal v Térstu zgoraj oménjeni znanec, pa v Gorico pošiljal. Sicer pervi krat prideržal si je bil tak znesek (morda celo kot zaslužek za svoj trud) ta isti oménjeni znanec za - se, ki ga vendar nije potreboval, kakor ga je vbogi Josip v svojihvrévah !
Slo je odslej Josipu s pomočjo tega štipendija in pa z učenjem drugih dijakov, sinov premožne gospode, véliko bolje. Pomagoval mu je sicer k omenjenemu uéénju posébno tudi njegov gimnazijalni učitelj Filip Jakop Rechfeld (pravi Ceh, čeravno nemškega priimka),
ki ga jo prav rad imel, in pa tudi ravno zavolj latinščine, kakor ga je bil Sedleczko v Kopru. — Ali
„Viekovite i bez sverhe
„Nijo pod suncem krepke stvari"
v našem jeziku:
„Večne in brezkončne
„Nije pod soncem terdne stvari."
Te Gunduličeve besede so se poterdile tudi takrat zastran Josipa v Gorici. Stopil jo leta 1829 mčseca novembra kotpervi premijant pod učiteljem Rechfeldom v peto latinsko šolo, ali v lako imenovano „poezijo". Učitelj mu je bil tu Josip Pelikan, Goričan. Tisti ga je pa hudo zaničaval in preganjal. Zakaj da je ž njim tako ravnal, to je Josip še le bolj pozno zvedel; zvedel je namreč, da je bil Pelikan uže več časa hud sovražnik učitelju Rechfeldu, čeravno nije nihče Josipu povedal, zakaj da prav za prav. Ščasom se je pa prepričal, da Goričani kot tako imenovani „malome-ščani" (to je, stanovniki malega mesta) imajo sploh razvado sovražiti in obrekovati, in imel je po tem skoraj za povsem resničen odnekedanji pregovor: „Gorica je lepo gnjezdo, a tieki so hudobni", — pregovor pa, ki se opira neki celo na enake besede cesarja Josipa II (!). — Zastran tega omenja se tukaj le en prnnSr, po katerem utegnilo bi se soditi značaj Gorifanov. Poznal je Josip v Gorici bolj pozno precej lepo in takrat še mlado žensko, Slovenko iz Vipave, poročeno z nekim prostim delavcem, Goričanom Bila je pridna in prav pobožna, pa kot jako prosta, imela je tudi marsikatere predsodke ali babjeverne misli. Tako, postavimo, hodila je, kakor je sama povedala, uekolikokrat celo na sv. Goro prosit mater božjo, da ji pripomaga k dobitvi pri loteriji, kadar je vanjo stavila (?!). Ta ženska je nekega dne ihtela v pričo Josipa. Na njegovo vprašanje, zakaj da
ihti, mu z jokom pové, da jo je brat njenega moža obrékoval, tèrdé tistemu, da se ona skrivaj z nekim bogatincem peča...., čeravno nije ž njim še nikdar govorila, kakor je Josipu zagotovila. Tako je pa ta hudobnež zaséjal razpèrtijo mej možem in ženo, ki sta poprej prav mirno živela. — Sicer takošne razvade nahajajo se posébno v malih in slabo omikanih méstih; v večih méstih jih sploh nije; tam živi vsaka družina, tako rekoč, le sama za-se, gré po svojih làstnih opravilih, in ne mara za druge, postavimo, v Tèrstu, kjer stanuje v eni in isti hiši več družin celo mnogo lét, pa se vendar še poznajo ne. Ko se praša tam, je-li v tej hiši ta ali ta? „Ne vemo", ima se na to za odgovor !
Pelikan, gorički malomčstnež, kakor se je uže réklo, je Rechfelda hudo čertil in sovražil. Pa včasi čertenje in sovraženje nejmasta posebne méje; razté-zasta se celo tudi na tiste, ki so čerteni in sovraženi osobi veliki prijatelji; taki) daleč séga tedaj vražja strast! Kaj pa, če jej je kedô celo še ljubljenec, kakor je bil Josip Rechfeldu? — Josip je bil v četertem gimnazijalnem razredu napravil in dal tudi natiskati v latinskem jeziku ob posebni priložnosti néko hvalno pésem v čast svojemu učitelju Rechfeldu. To je pa marsikatérega v Gorici jako razkačilo ! Ako bi on bil prej to védel, bil bi gotovo opustil tako nevgodno početje. In od tod jo tudi, saj vecidél, izviralo Pelikanovo čertenje in preganjanje Josipa! Skoraj nikdar nije mu bilo pravo, kar je tisti ob navadnih skušnjah odgovarjal. „To nije nič; jaz ne dâm še vinarja ne za vaš govor" i. t. d. Razsajal je pa posébno popoldnem, ko je bil al upijanjen ali je zgubil pri kvârtanju v kavarni, katérega se je navadno vdčleževal po kosilu pred začetkom uëénja v šoli.
Josip, katérega čutljivost in častiljubnost je bila do tada uže dvakrat spodbadVla, da naj zapusti šolo,
namreč léta 1824 v Tèrstu, in pa léta 1826 v Kopru (glejte pod stév. III. in IV.), čutil seje zdaj uže presitega to neprestane osramovalne graje združene z dajanjem vsakovèrstnih nezasluženih gèrdih naslovov ali imen, da bi se utégnil premoči, da ostane po tem še dalej (to je, še poldrugo leto) pod tim nadléznikom. Sklénil je toraj obèrniti se na kak drug gimnazij, da si tam nauke nadaljuje. Premišljeval je nékaj časa resno to stvar, pa nije mogel za tèrdno odločiti, kam da bi jo imel prav za prav potégniti, posébno kér bilo je nékaj po vsem nenavadnega in izvanrédnega, da bi eden ali drugi uččnec smel zapustiti kak gimnazij v sredi šolskega léta, in bil pa sprejét na drugem. Posvetoval se je zastran tega tudi z nékimi izmej svojih soueéncev, da pride saj vendar na čisto, in tako tudi iz zadrége ; kér namén mu je bil nepreménljiv, zapustiti takrat Gorico, da se ne daje tam véc na dalje pestiti in osra-inovati po nespodnem in živinskem ravnanju oménjenega učitelja -— goričkega Furlana.
Spolnil je na zadnje dani mu svet, da naj gré v Ljubljano. Prej ko bi jo pa tje potégnil, tréba mu je bilo na čisto zvedeti, bi-li ga na ljubljanskem gim-naziju za drugo šolsko polletje v istem razrédu, to je, v pèti šoli ali poeziji rés tudi vzeli za ucénca ali ne? To mu je dalo zadosti misliti; kér moralo se je reši ti takošno vprašanje le na mestu — v Ljubljani, kjer bi se imél osébno prepričati, vpira-li se tam njegovemu namenu kaka zadrega, in pa katéra? Ali vélika téžava bila je zdaj zanj posébno ta, da je divjala ob tistem času tako huda zima (léta 1829 in 1830), da v poprejšnjih létih je nije bilo hujše, saj kolikor je bilo njemu znano; snég je bil še konec pèrve polovice šolskega léta (méseca februarja) zelo visok, se vé da, zlasti tam, kjer ga je razsajajoča strašna burja nakup-čevala. To pa ulégnilo bi mu pot do Ljubljane jako
obteževati in ovirati. Sicer bal se je verh tega še tudi, da moral bi celo brez šole ostati, ako bi se od Gorice popolnoma ločil, in pa šel — le enkrat — na slepo srečo v ljubljansko mesto po doveršitvi šole pervega polletja v Gorici. V kako nesrečo bil bi se pač tako pripravil! A da si vendar takošno nevarnost odstrani, sklenil je, vpreti se rajše vsim težavam, da se le v Ljubljano poda, in tam osebno vse na čisto zve, prej ko se končno poslovi na goričkem gimnaziju. Sicer do takrat bil je ovadil ta svoj sklep samo svojima najbolj vernima tovaršema Trahi iz Oernega Verha in pa Mučim iz Slavine. Obedva sta se mu tudi še prav rada ponujala za spremljavca do Ljubljane in pa od tod nazaj Se ve, da bila je Josipu ta prijazna ponudba jako vgodna („kako dobro in razveseljivno je pač vendar, kadar ima si človek tudi tako zveste prijatelje, ki ga celo v velikih težavah in nadlogah ne zapuščajo", si je Josip takrat mislil, ko mu je šlo za težko dognanje njegovega namena v omenjeni zadevi).
Odrinili in korakali so po tem serčno naprej vsi trije ukljub jako neprijetnemu in zaprečnemu vremenu peš po visokem snegu in proti grozovitni burji ččz Ajdovščino in čez Vipavo. Pridejo do takrajnega podnožja gore imenovane „Nanos" še precej srččno, čeravno ne vendar brez velike borbe s hudo in močno burjo, a od tod naprej proti Razdertemu in proti Postojni z večo težavo zato, ker je tam tudi strašno in ob enem tako na gosto snežilo, da jim je to čelo gled pred njimi povsem oviralo, in da so tapali skoraj le na slepo srečo naprej po snegu. Voditelj je bil sicer Mužina kot poznalec tih krajev (pač velika sreča vendar, da se jo bil pridružil!). Trudni ali timbolj prav pobiti, lačni in žejni se približujejo tistemu kraju, kjer je ležalo po tem, kakor se je Mužini le dozdevalo (!) v on-dešnji dolini njegovo domovje — Slanina, tadaj vsa
skrita v mnogo sežnjev visokem snégu, katérega je bila vélika in silna burja v to precej globoko dolino zagnala. Vganjéval je takrat celo še on, in to le po nekih drevesih, katera (čeravno néki precej visoka) so se prikazovala vendar satno sè svojimi vèrholi izpod snega, kjé da bi se morala iskati in najti ta vas, da saj vendar vanjo pridejo. Po neizrekljivem trudu, kér se je sneg pod njimi včasi celô do kolén vdiral, in to tako, da so bili v veliki nevarnosti, da jih tisti tii ali tam doli potegne in požre,- se jim je na zadnje, hvala Bogu ! vendar obnéslo, da zaglédajo néko précej široko luknjo v snégu, katera jih utégne péljati po stopnicah nalaš v snégu napravljenih, kakor je bilo le mogoče, zlasti zatč>, da predère potrébni zrak doli v vas. Kako so pač ljudje tam ostèrmeli nad posébno predèrznostjo tih tréli, njim nenadoma prikazavših se mladenčev — pravih skitačev! Potém ko so se pri njih prav nasitili répe in krompirja, se vèrnejo po oménjenih snežnih stopnicah na nevarno poveršje, in jo mahajo naprej z neizmérno muko tjé proti véliki césti, od katere so prišli v iménovano vas, pa tapljejo po njej mimo Hudičev (takô se kliče néko sélce ne daleč od Postojne!), bojevaje se na vso moč s težavami, kakor so se bojevali uzê do tadaj. Trétjega dné po odhodu iz Gorice pridejo srécno v Ljubljano.
Pèrva skèrb, se vé da, bila je tukaj zdaj Josipu, da si sprejém na ondešnjem gimnaziju zagotovi. Y tem naménu gré bèrzo h poglavarju (po latinskem prefektu) Hladniku, duhovniku iz Idrije. Tisti pa zaslišavši objavo njegove želje in prošnje ga pisano pogléda in pregleda od glâve do tal; pa odréce mu naravnost z ojstro in résno opazko, da takošen sprejém nije postaven, in tedaj tudi mogoč ne. Ali s tim Josip nije se .čutil zadovoljnega, se vé da. Sèznati je po tem zélil, kjé in pri komu da bi se utégnil pritoževati soper
ta, zanj jako žalostni odgovor, ki ga jo po nekakem prav pobil, in bil bi mu nenadoma vso namero poderl, ako biti bi imele veljavne te poglavarjeve besede. Zastran tega uije si dal miril, in pa zapustiti Ljubljano nije mislil brez spolnitvi svoje želje. Po nasvetu nekih osob podal se je pogumno k tadašnjemu stolnemu pro-štu Burgarju, ki je bil ob enem tudi šolsk nadzornik. Ta vse časti in vsega spoštovanja vredni gospod nije našel po sreči nikake težave, ki bile bi se protivile želj enemu sprejemu: on piše nanagloma poglavarju Hladniku zastran tega. Tisti nije se mogel zdaj več po tem obotavljati, da zapiše Josipa kot učenca druge polovice šolskega leta za peti razred, četudi, kakor je sicer po vsem naravino, nije bil s tim prav nič zadovoljen. — Kedo je bil po tem srečniši od Josipa? Serce mu je skakalo od veselja!
Po tem se verno brez odloga se svojima tovar-šema v Gorico. Prisedši po včliki borbi z gerdim vremenom do Logatca, objavili so tam po sreči v neki kerčmi svoj namen, zaviti jo na desno v bližni dolgi gozd, kateremu se pravi Hruščica (Ilrušica), da pa gredo čežnj do vipavske doline, «krajšajoč si tako pot najmanj za štiri ure, saj kakor so si oni takrat mislili. Ali vendar vsi so jim odsvetovali to potovanje kot tačas jako nevarno, in sicer pervič zarad preveče visokosti in pa tudi mehkote snega, in drugič zarad volkov, ki so se neki posebno ob tem času tam klatili, in prežali na kak plen. Pa vse to nije premoglo odver-niti jih od termoglavno namenjenega početja: šli so tedaj v gozd, in to po nasvetu tovarša Mužine, ki je neki uže večkrat v prejšnjih časih čežnj hodil, in ga po tem tudi dobro poznal. Korakali so tam po malem naprej z velikim trudom zato, ker se jim je res premalo terdi pa visoki sneg pod nogami vdčral in globil. Sledu kake steze niso, se ve da, zapazovali, in po sreči
vendar tudi volkov ne. Še le po šesturni težavi in muki pritapljejo ali timveč pribredejo na sončno-zaliodni strani do neke revne bajte ondešnjih oglarjev, mejtim ko jo vendar po navadni hoji vsak lahko doseže celo tudi v dveh urah od Logatca. Okrepeavši se nekoliko pri tih gostoljubnih ljudeh, jo potegnejo naprej čez vasico imenovano „Podkraj" dol v Vipavo; tam pridejo na isto pot, po kateri so prej šli iz Gorice proti podnožju uže drugod omenjenega Nanosa. Došli so v Gorico srečno in še ob pravem času, da so pričujoči, ko se slovesno konča perva polovica tadašnjega šolskega leta. Ker je pa po tem Josip objavil gimna-zijalnemu poglavarju (prefektu) Peeseneggerju precej po svoji vernitvi iz Ljubljane, da je sklenil zapustiti gorički gimnazij, in sicer ob enem tudi naravnost povedal, kaj da ga prav za prav k temu sili, pokazal je koj imenovani gospod očitno, da mu to nije prav po godi. Pa kaj biti je moglo pač njemu za to mar, ako ima na svojem gimnaziju enega učenca več ali manj? Sicer dal je tudi svojo nevoljo zastran tega na. znanje na glas posebno pri končni slovesnosti v skupščini. Prederznil se je bil namreč ob tej priliki posvariti Josipa javno, očitaje mu na ojstro, daje nezadovoljnež, da je častilakomen, da je nestanovit i. t. d. „Pa naj le poje sirec, kolikor mu drago; da sem jaz le dognal, kar sem si želil", si je pri tem Josip mislil, pa molčal!
Poglavarji sploh so včasi čudni možje! Oni so večidel poglavarji le zato, da se s porabo velike plače dobro mastijo, živeč v lenobi, — da malo misle, malo skerbe in malo za to delajo, da bi se kak lep, dober in izgleden red vzderžal v ravnanju njihovih podloz-riikov. Njim je zadosti, da se mu tisti le vedo lepo prilizevati in dobrihati, da pa ščasom tudi oni tu ali tam do poglavarstva pridejo, čeravno niso samo slabe učenosti in pridnosti, ampak so tudi še zloveljni. Nekaj
tacega se je vidilo ravno tudi pri poglavarju Peesen-eggerju; kér bilo je njemu prav malo ali celo nič mar za to, da bi zvedel, ali in pa kako da spolnuje ta učitelj (Pelikan) svojo dolžnost, in kako da se sploh ponaša pri svojih opravilih, čeravno je vendar mogel tudi po Josipu zvedeti, kako nespodobno da je posebno ž njim lo zato ravnal, kér mu nije bil po godi po tem, kakor se je uzé prej razbistrilo; in pri vsem tem se je predérznil onemu javno še potúho dajati, vbogemu preganjancu pa krivico délati! —
Ob zaCétku oménjone drugo polovice šolskega léta pobral si je Josip kopita, in pa odrinil v bélo Ljubljano. Za to pa, da moral je zdaj ponoviti t0žavno ali timveč prav mučilno hojo do tjé, bilo mu je prav malo mar; saj sploh vsako, četudi morda zelo sitno početje, ki obeta pa kako dobro in zdatno korist, se pridnemu in skerbnemu človeku nikdar ne zdéva tako ostrašivno ali odvračalno, da moral bi ga zanemarjati ali opuščati: kar se rado, pogumno in z veseljem stori, nije pretežavno; samo lénuhom je vsaka stvar, čeravno tudi uže takó potrébna in koristna, katére doveršitev zahteva pa kakega posébnega truda in stanovitega déla, jo pretézavna ali nepremagljiva. — Sicer vréme bilo se jo mej tim nékoliko na bolje obér-nilo, in tédaj tudi pot, se po tem precej zboljšala. Potréba vožnje blaga po veliki césti imela si je za naslédek tudi urno odpravo njej vpirajočih so zaprek, tedaj bivšega takrat tam še visocega snegá, ki jo je še močno o\iral. Kar se tiče pa Hrušice, on so vendar nije vanjo več upal, da si pot po njej skrajša, kčr snegá bilo je po njej še premnogo; dala mu je bila prej zadosti tacega terpenja, da ga nije mogel ravno lahko in km alo pozabiti.
Potem ko seje v Ljubljani pri poglavarju Hlad-niku napovédal, zadelo ga je lam sopet nékaj prav
nevgodnega, česar nije si nikakor pričakoval; moral je namreč zaslišati^ takrat iz ust ondešnjega tadanjega učitelja Matije Copct neko strašno, pa ob enem jako osramotivno zmerjanje in svarilo, pač še nekaj hujšega od tega, kar je moral zaslišali iz ust gimnazijalnega poglavarja Peeseneggerja v Gorici! Bil je sicer Matija čop (Gorenec) mož jako učen, in bistro glave; umel in govoril je popolnoma vse poglavitne književne evro-pejske jezike; a manjkalo mu je vendar tisto lepo in vljudno obnašanje, ki se po navadi zahteva v družnem obhodu z ljudmi na svetu — bil je 011 po svoji naravi ali posebni kervi nekaj presirov in neolikan zastran tega] sicer strastnega značaja nije bil nikdar, ampak bil je vselej, izgledno pravičen*). Pa čujte, kako da je Čop pozdravil Josipa, ko se 11111 je tisti pervi krat v šoli pokazal, in se po tem na neko klop vsčdel! Zalajal je nanj po nekakem tako, kakor kak hud in
*) Učitelj, pozneje pa poglavar ljubljanske knjižnice (biblioteke) je Matija Čop prešel na oni svet leta 1835; vtopil se je namreč v reki Savi blizo Ljubljane, ko se je šel vanjo kdpat. Misli se, (la ga je bil kerč v vodi prejel. Bil je ta mož hud zagovarjalec in branitelj slovenskega književstva, čeravno nije nič v našem narodnem jeziku spisal. Boril se je takrat pismeno v nemškem jeziku (!) z nekimi protivniki tudi on zavolj vpeljanja neke posebne abecžde za naš jezik - v XIX stoletju še, mejtim ko so Nemci v svojem slovstvu jako napredovali!! Širili so se ž njim posebno tudi na Krajnskem tak&, da so tam napravili po tem takd imenovano „kransko špraho"; namreč tisti izmej krajn-skega (slovenskega) ljudstva, ki so se v nemških šolah učili, pa postajali deržavni uradniki, duhovniki, pravdniki (advokati) i. t. d so po malem zapuščali svoj narodni jezik (saj večidel), prav zaljubljeni po nekakem v nemščino, v kateri bili so izobraženi; rabili so v govorih z ljudstvom več ali manj popačene nemške besede, namesti narodnih, katerih niso več prav umevali. Ljudstvo jih je pa tudi več ali manj rado posnemalo, misle morda celo, da gospodje vedi bolj njegov jezik, sicer tudi brez nikakega razločenja. Iz tega je izvirala sčasoma omenjena „kranska
divji pes, očitaje mu nepremišljivo vse take gerde lastnosti, katerih bi se nihče še sanjati ne v te gnil, sicer pa Josip nikdar na sebi ne imel; da je namreč potepuh, klatež, malovrednež, srečolovec po svetu i. t. d.! Vsak izmej tadanjih ondošnjih (120) učencev je nad tim ostermel, pomilovaje reveža, saj kolikor se jim je vidilo. Nije se upal ta nesrečni novi došlec nobenega tam naravnost pogledati, ampak kot po vsem pobitega serca si očesa v veliki sramoti pobčšal. Kodo bi ne bil uže po tem takrat prerokoval, da je ta mladeneč po tem takem vr.s zgubljen — za vsčlej? In vendar nije bil še, hvalu Bogu! — Se ve, da se je tako zmerjanje poglavarju Hladniku jako prikupilo, ko jo to zvedel. Tudi to je Josipa strašilo. Ali vendar uže prav v kratkem se je bilo vse to predrugačilo, to je, sovraštvo do njega nehalo. — Pa kako? — Ko sta se poglavar Hladnik in učitelj Cop uže po preteku nekih sestili dni prepričala, kaj da je prav za prav Josip; ko sta vidila,
spraha", ki se je pa razprostirala kakor kuga tudi céz sosédne dežele slovenskega naroda. Ravno po tem razMstriti mora se še žalostna prikazen, da celó v ter/a ki okolici, kjer niso nikdar Némci rédno stanovali, je véliko popačenih némskili besedi, ki veljajo tam za slovenske ali za Icrajnske, kakor se tú pravi. Takih spak naštel je pravnik Nikomed Ravnikar v Ljubljani v néki svoji brošurici léta 1863 celó 1009!! Sicer kar se je na Krajriskem zastran tega poprej délalo, déla se na Koroškem, žalibog! še védno. Tako, postavimo, je Josip léta 1862 pri sodniji v Dobérli Vasi slišal: „Zdaj boste erlclerali, koliko fermegna da imaste". — Pa boste že irtel empfangdli" i. t. d. Naši Okoličani pačijo pa svoj narodni jezik tudi še z italijanskim. Takó na primer, se tú sliši: „bomo vre (uže) recevirali šentenco"; „to mi ne piaže" i. t. d.: in po tem se prikazujejo kot pravi pol miši pol tiči. Slabo! Kér imate Slovenci svoj lép jezik, ne kazite in pačite ga s.tujmi! Zakaj boste rekli tedaj „recevirali" namesto „prijeli"? „špica" .če imate svojo narodno besédo ,,óst"? Zakaj „žmaht" namesto „vkiis"? Zakaj „šentenca" namesto „sodba"? i. t. d. Bodite doslédni, bodite prav, ne pa napečno nc) rodni.
kako da je on uže pervo tedensko latinsko nalogo pismeno izveršil, zacéla sta povsem drugače o njem misliti, ga celo — ljubiti. Tedaj sopet latinščinaje njemu tudi njuno blagovoljirost pripravila! Potem ko sta se dalej še prepričala, kako da se Josip uči, in kako da se obnaša toliko v šoli, kolikor zunaj nje, sklenila sta kmalu Čop in učitelj vére Globočnik, po zmeni s poglavarjem, se vé, da imeti mora Josip konec šolskega léta prednost mej vsimi učenci pete šole, kar se je sicer res tudi prigodilo. — Pač čudno moralo se je vendar zdévati Pelikanu v Gorici, ko jo po navadni natisnjeni in pa razposlani klasifikaciji (razverstitvi uééncev po njihovem naprédku) to zvedel! Sicer pečal se je Josip zunaj šole doma, kjer je najrajši, a vendar, kakor se bo vidilo, nékaj preveč tičal, bolj z drugimi kakor se šolskimi rečmi, kér dajale so mu tiste po njegovi misli premalo duševne hrane, pa tudi premalo déla in truda prizadevale. Vkvarjal se je z branjem marsikaterih drugih lepih in koristnih, posébno latinskih in gerških; pa tudi z včžbanjem v francozkem jeziku, v katérem ga je celó učitelj Cop radovoljno in brez plače podučeval, kakor sicer še néEe druge izmej svojih učencev; péeal se je dalej tudi z latinsko poezijo (z latinskim stihotvorstvom ali pesništvom); spisoval je tudi v Ljubljani, kakor poprej v Gorici, eno ali drugo pesem v latinskem jeziku ob kaki posébni priložnosti; nékedaj eno tudi stolnemu proštu Burgerju v čast. —
Dijaki si želč po navadi, kakor je sicer tudi po vsem naravino, vsakolétni prihod šolskih praznikov (vakanc) le za počitek in za vžitek kratkega časa in sploh kake si bodi véselice i. t. d.; a njemu služili so skoraj le za vžitek kakega druzega véselja — za opravo kakega déla, ki mu je dajalo priliko, da se vadi v latinskem književstvu ali pismenstvu, in da se pa tako
bolj duševno izobrazi in izuči. Tako, na primer, je prestavil leta 1830 v nemškem spisano, precej dolgo zgodovinsko povestnico pod naslovom „Rut in Noemi" *) _i_lakinske stihe (verze), in prav za prav v gerškcm tako imenovane heJcschnetre, po našem „šestorostopno stihe." Izročil je to delo, izveršeno po velikem trudu, rajncemu učitelju Čopu. Kako osodo da si je pa to imelo, nije Josipu znano. Le na to se spominja, da je Čop to delo z veseljem in s posebno pohvalo sprejel, pa v ljubljanski knjižnici obderžal.
Kar se tiče dohodkov, imel jih je Josip leta 1830 v Ljubljani premalo; pomagati si je moral z malim štipendijem kakor bilo mu je le mogoče — po pregovoru, da človek mora se stezati po dolgosti odeje; a leta 1831 so se mu vendar pripomočki tako pomnožili, da je prav Iiihko ž njimi shajal. Štipendij in pa dobiček, katerega mu je dajalo navadno domače učenje družili dijakov po sreči tudi tam, sta mu zadosti
Somagovala; imel je takrat pod svojim vodstvom doma osipa in Karla Kavčiča iz Razdertega, kot učenca normalne šole, in pa Ivana Sancina iz Sčedne (pa ne tistega, ki je omenjeni pod štev. III) kot učenca per-vega razreda latinsko šole, in sina nekega, takrat precej premožnega kmeta, kateremu bila je vroča želja, da bi se on izvolil duhovski stan, kar se pa mu nije vendar obneslo: latinščina nije mu hotela v glavo ukljub vsemu neizmernemu trudu Josipa zastran tega. Moral je sinček zapustiti šolo, in posvetiti se po tem rajši
*) Rut je bila žena nekega selaka iz Betlehema. M.iti se je temu klicala Noemi, ki je živela ž njim in se snaho (nevčsto) v Judeji. Pa po njegovi prezgodnji smerti jo je Rut kot udova potegnila s taščo vred v Betlehem, in se tam sopet omožila z nekim Boasoni. Ž njim je imela sina „Obeda", katerega sin Izaj je bil pa oče Kralja Davida, iz čegar rodovine bil je tudi naš Zveličal' — JEZUS.
tergovini v Terstu, kur je bilo njemu bolj prilično; pa tudi nahajalo se je sicer uže po nekolikih letih na znameniti ulici „II Corso" nad neko štacuno ta - le nadpis:
NEGOZIO DI GIOVANNI SANCIN.
Bil je sicer Josip Ičta 1831 domač učitelj (tako imenovan inštruktor) tudi Antonu in Pavletu Legatu, bratoma bivšega teržaško - koperškega škofa Jerneja. To vse mu je tedaj močno koristilo, da si popravi in zboljša gospodarstveno stanje, — da se bolj vgodno preživlja, oblači in si marsikaterih knjig kupuje, mojtiin ko je v drugi polovici šolskega leta 1830 se svojim malim štipendijem le revno shajal, kar mu je pa bole-hanje, ki ga^ je Jbilo uže v Gorici zadelo, čedalje bolj podpiralo. Škodil si je bil namreč tam na zdravju iz gole nevednosti tako, kakor si škodi še tudi vedno marsikedo. Vsaka bolezen ima svoj uzrok; sama ob sebi no nastopi. Zato bilo bi dobro in potrebno, da se mladina v šolah primerno s pomočjo prilično vredovanih čitank podučeva tudi zastran obvarovanja svojega zdravja. Koliko bolezen utegnilo bi se pač tako mej ljudstvom ovirati ?
Kako pa si je Josip v Gorici nezdravje (neko stanovitno merzlično bolezen) nakopal? — Kakor je on pozneje sodil, gotovo le tako: Hodil je v Gorici navadno, kadar nije bilo šole, ali kadar nije imel doma kakega posebnega opravila, po ondešnjih lepih poljih, in čital ob enem kako knjigo šolsko ali drugo. Šel je nekega poletnega dne popoldnem proti Solkanu, izvo-ljivši si pot po poljih. Skoraj ob šesti uri, po nekakem uže truden, se verže na nekem malem travniku vznak v visoko travo. Tam zaspi po tem precej; in ostane pa v terdem spanju do okol šeste ure sledečega dne,
tedaj skoraj — dvanajst ur. Ob tem spanju, kakor si je on mislil, pa potem še le, ko se ga je uže bolezen polastila, in se v njem tudi vkoreninila, zagnala se mu je v život ondešnja ponočna mokrota, in ga vsega prešinila. Z jutro čutil si je glavo omamljeno in vas život težek aii timveč pobit. Iz tega se mu je izcimila neka bolezen — merzlica, ki ga je mučila štiri Uta; pa čuditi se je bilo, kako da je mogel vendar pri vsem tem vedno delaven biti in toliko skerbij imeti! — Na kako pomoč nije od začetka mislil; v Ljubljani je pa celo še podpiral to bolezen tudi iz — nevednosti ali nepremišljenosti. — Pa kako?
Imel si je stanovanje in brano v Ljubljani pri Jelenkovi družini, spervič blizo mosta predmestja sv. Petra v omenjeni polovici šolskega leta (1830). Živela je ta družina prav na tesnem. Stanišče bilo jej je pa tudi srednje ali timveč prav majhne obširnosti pri tleh. Gospodar je bil cestninar (pobiralec cestnino po navadi tako imenovan potegalec cestne zaporne rante — štrange). Plačeval je Josip tej družini vsak mesec sedem goldinarjev za vse — za stanovanje, za hrano, za perilo in ¿a luč. Sicer stanica mu je bila pa tako tesna, da se nije mogel v njej ganiti skoraj na nobeno stran. Prosiora je imela komaj za posteljo, za neko malo mizo, in za en stol, za drugo nije ga v njej bilo. Verh tega bila je ta stanica, po navadi vselej zaperta, in ravno zalo tudi brez zdravega zraka, jako mokrotna. Tukaj tedaj — v (ej tesnoti zdravju zelo škodljivi, je Josip takrat skoraj neprestano tičal, ko nije bilo šole, in se pa z berilom in s pisovanjem pet mesecev vkva-rjal. Premalo je žalibog! obrnjtoval vžilek izverstnih neopisljivih raznih lepot ljubljanske okolice, posebno proti severni in severo - zapadni strani. Ta, čeravno le kratki čas tacega živenja bil je Josipu zadosten, da si vterdi uže prejšnjo bolezen, zlasti ker nije imel
potrebne dobre hrane. „Pač, nespametno déla včasi clovék, posebno nezvéden mladeneč, da si ljubo zdravje zatira, ki mu je zraven prave rabe razuma naj térd-nejša podlaga za blagostanje, in sploh za doségo zazé-Ijene sréce na svétu", si je Josip večkrat mislil, potém sicer, ko se je na zadnje vendar prepričal o škodljivem naslédku svojega neprimišljenega ravnanja ali nepazljivosti zastran zdravja.
Vzéli so si bili Jelenkovi léta 1831 sicer drugo in bolje stanišče, in to v predmestju imenovanem „na Poljanah", pa to nije Josipu zastran zdravja nič koristilo. Zgoraj oménjena, skrivna, počasna in spodjedna mérzlicina bolezen bila se je v njem uže globoko vkoréninila, kar se mu je sicer očitno tudi na obličju prav vidilo; ona se jo, posebno kér si nije poina-goval, da jo odpravi, od dné do dné tako hujšala, da so nad tim ljudje, katerim se je prikazoval, celo z glavo majali. Srajce so se mu na životu uže v dvéh dnevih zelo omadeževale ali timvčč po nékakem prav obarvale, to je, postajale temnorumenkaste, kar je celo tudi Jelenkove strašilo. Bilo je nékega dné v drugi polovici šolskega léta 1831, ko je Josip v svoji stanici iz néke stranske sobe zaslišal te-le beséde iz ust precej odra-ščene kéérke: „Mamka, mamka! pa poglejte nu to srajco! Koliko dni more pač vendar ta človek še živeti ?" Po tem ga je nanagloma, kakor je povsem naravino, posében strah obšel, in pa po malem se je pri njemu néka čudna klavernost — po gerškem tako iménovana „hipohondrija" izcimila, katére narava in moč je pa taka, da si clovék po njej sto nevarnih in sé smertjo žugajočih bolezen na sebi misli. To mu je vzélo sicer tudi ješčnost ali voljo do jedi, in ob enem, se vé da, pomnožilo tadašnjo upadlost in medlobo. —
Na Poljanah v Jelenkovem stanišču imél je pri sebi brata Josipa in Karla Kavčiča. Nezadovljen pa
z ondešnjo postrežbo, preselil se je v začetku druge polovice leta 1831 v drugo hišo, kjer sta stanovala brata Anton in Pavel Legat, katera je doma učil, kakor se je uže povelo. Ko pride konec šolskega Ičta, in tedaj tudi dan navadne razdelitvi daril, prežal je nanj stari sirovež Jelenko zvunaj dotične dvorane, pa tirjal resno in silno od njega plačilo za vas čas dru-zega, zgoraj omenjenega polletja, žugaje mu, da moral bi ga sicer s pomočjo bričev zapreti. Josip, po tem vas osramotjen, nije vedel, kaj da bi počel. Še le potem ko so se tam vsi zanj na vso moč poganjali, in celo tacega prederzneža psovali in gerdili, je šlo Josipu po sreči, da zapusti brez nobenega druzega zaderžka Ljubljano.
Yernivši se domii na Terdelo po začetku šolskih praznikov (vakanc), to je, po dognanju šeste šole ali takrat tako imenovane „retorike", vlačil se je po dnevi vas obupen in nemiren od enega kraja do druzega, vži-vaje k večemu le nekoliko mesne juhe (hipe) pri sestrah Toni in Juci (Mariji), ki bile bi ga prav rade kaj bolj postregale, ako bi le njemu mogoče bilo, obračati si v prid njuno dobroto in miloserčnost. Po noči sukal se je na postelji skoraj neprestano brez sna zdaj na eno, zdaj na drugo stran, in pa mučile so ga čudne sanjarske podobe, ako si je bil le za kak hip očesa za-tisnil. Do tada nije rabil še ne kakega medeha, ne leka, da si pomaga; a na zadnje sklenil je vendar, poprositi enega ali druzega iz mej teržaških medehov*) za kak
*) Raba besede „zdravnik", katšra je zdaj pri nekih pisateljih v šegi. je po vsem napečna. Ona izvira, se v6 da, iz glagola „zdraviti". Če pa bolnik ne ozdravi, ampak mu se še po zapisu nasprotnih lekov timveč prehod na oni svet pospešuje^ ali pohitri, se bo temu lifeki pravilo tudi zdraviti? — Latinci so imeli oskerbovanje bolnika besfedo „curare", Italijani imajo tudi to "(a vendar tudi „medicare", in po tem nčki Slovenci
svet in za kako njih pomoč. Za bolj imenitna veljala sta takrat v Terstu vinedeha Gobbis (Teržačan), in pa Petrovič (Kraševec). Sel je Josip najprej k pervemu, da mu kak lok zapiše. Prikazoval se je njemu ta gospod kot pravi pavliha (pajazzo); sicer takošne lastnosti je bil on neki sploh, kakor se je pripovedovalo. Kar se tiče zapisanega leka, ta mu je več škodil, ko pomagal. Zategadel podal se je kmalo po tem k dr. Petroviču, ki je slanoval takrat v svoji lastni hiši, v kateri je bil do zdaj tako imenovani „magazzin longo" na tergu sv. Ivana. Ta ga pogleda nekaj čudno od verha do tal, in pa, sodeč njegovo bolezen le po njegovem obličju, mu da na ponižno prošnjo za pomoč (po nespametnem, se ve da) naravnost odgovor, da mu ne vč kaj svetovati, — da zanj nije leka, hotč gotovo s tim reči, da zanj nije več ta svčt, in da naj si le v kratkem pričakuje — smerti! „Sicer zapisati vam hočem vendar nekaj za okrepčanje vašega želodca, pa tudi to pomagalo vam bo težko kaj", je na zadnje pristavil. Se ve, da je to Josipa prav omamilo, pa mu tudi še resnejše in bolj žalostne misli zbudilo, ki so ga strašile: polastila se ga je mučivna, pač grozovitna domišljava, da ga mora saj uže v kratkem smert
„medeliati"). Nemci pa po tem „hurirenne tedaj „heilen", to je, „zdraviti", in Angleži „eure" (se izgovarja kjur). Vse to izvira iz latinske besšde „cura", to je „skerb" ali „oskerbo-vanje". — Sicer pri nas Slovencih se nahajate besedi „doktor" (po navadi dohtar) in pa „medeh" obedve latinskega izvira za znamovanje tistega, ki se poklicuje, da zapiše leke. — Čeravno je v rabi večidel imfi „doktor" ali „dohtar", pa imfi „medeh" bolj lokalno, namreč, rabljeno samo po nekih krajih, postavimo, na Primorju, ta raba nije vendar zaveržljiva, ravno kakor nije zaveržljiva raba besede „doktor" ali „dohtar" ; pa po smešni terditvi nekega Slovenca, kije omikan (!?), prihaja beseda medeh iz besede „med", ker lečniki so bili po njegovi misli od nekedaj pravi — med (!!??).
zagrabiti in na drugi svet spraviti; v resnici ostala mu je vendar do časa, ki se bo pozneje omčnil, le uže opomnjena, pa zdaj še pomnožena „hipohondrija" (mornost, ali klavernost), — ta čudna bolezen, ki se prikazuje zlasti po jako čutljivi slabosti trčbuha ali sploh dolenjega života tistega nesrečnika, katerega ona zadčne; on goji neprenehoma misel le na svoje zgubljeno zdravje, pa tuhta nad tisočerimi boleznimi, katčre ima (sicer le po svoji nesrččni domišljavi!) na sebi, govore pri vsaki priliki samo o njih, čuteč nčko posebno tesnobo v sercu, kakor se mu tudi raž-ločno vidi.
Pokazal je pa ob tej priložnosti dr. Petrovič, akoravno čislan za pčrvega in najboljega medeha v Terstu, da je bil eden tistih medehov, ki sodijo le prenagloma stanje bolnikov; ki nič ne pretehtajo in izprašujejo, da zvedo pravi izvir in pravo lastnost bolezni, in po tem pa pravi lek, katčri utegnil bi jo odpraviti; se zanašajo le na svojo učenost, ki je pa vendar premanjkljiva, da bi vsakemu bolnemu človeku pomagala, kakor bi se želelo.
Misel na to, kako da sta Gobbis in Petrovič, in kako da so še drugi zdravniki (?) pozneje z Josipom ravnali, potem ko je njih pomoč iskal, zbudilo je v njem spomin na precej znamenite besede nekega prostega kmeta teržaške okolice, katere je bil on ne-kedaj izgovoril na Akvedotu blizo Tersta, kar zadeva medehe, njih znanje in njih sposobnost ali zmožnost v zdravstvenih reččh. Bilo je namreč neko nedeljo popoldnem, ko bila sta se tam sešla omenjeni kmžt in pa neka berhka, lepa in mlada okoličanka, katčre obraz je pa očitno kazal, da je bila takrat precej pobitega serca, žalostna in obupna. Prašala je tega kmeta, kam da bi se morala vendar oberniti, da dobi za svojo doma jako bolno mater kakega medeha? „Pusti,
pusti medelia; ne prašaj po njem, ljuba moja! Kaj bo materi medeh pomagal ? Kaj vejo medehi zastran notranjih bolezen! Oni vganjevajo, in vganjevajo, pa vendar malokedaj jo vganejo. Dajejo bolniku kakšen nasproten ali neprav lek, in tako ga spravijo v kratkem na oni svet. Bog sam ve, kaj da so takošne bolezni." To je slišal Josip, ko je bil takrat tam blizo po sreči. Pa saj to se vjeina, se vč, skoraj cčloma tudi s tim, kar se bere v nekih knjigah zastran medehov pervih časov, zastran njihovega stanu in zastran koristi njihove službe za človeštvo. Po zapopadlm tih knjig bil je v začetku pri raznih narodih le družinski poglavar (starešina) tisti, ki je pomagoval z nasvetom in z dejanjem za odpravo kake bolezni; a ta pomoč veljala je vendar le zastran zunanjih bolezen; kar je zadevalo pa notranje, imeli so jih za gole skrivnosti: zastran tistih obračali so se ljudje samo na Boga in na njegove namestnike, namreč na duhovnike s prošnjami, da jih takošnih bolezen oslobodijo Ako se tistim to srečno je obneslo, hvala se je skazovala le Bogu, kateremu so se pa tudi v tem namenu določevali posvečevalni darovi. Sicer medehanje tih duhovnikov nije bila navlašnja in sploh taka služba, da bi imel kedo zanjo kaj plačevati; opravljala se je zastonj. Bolj pozno je prešlo pa to opravilo na ljudstvo, in za lekarstvo vstanovile so se ščasoma navlašnje šole. Yldjub temu ostala je vendar umetnost medehanja notranjih bolezen večidel tudi do današnjega časa dvomljiva ali ne po vsem zanesljiva, saj kakor nam dokazuje mnogo primčrov ali žalostnih prikazen. Koliko krat jemljejo pač medehi eno bolezen za drugo, in pa zapisujejo po tem naravino tudi nasprotne leke, ki le škodijo? Koliko krat ima po premenjavi medehov naslednik isto bolezen za različno od one, katero si je mislil prednik ? Tedaj tudi tukaj se vresniči znani stari
pregovor: „vsaka glava ima svojo pamet". Pa kaj si utegnemo misliti,, ko vidimo, da še celo tudi več precej mladih lečnikov tu in tam poinira, ki še sami sebi si niso vedeli pomagati? Res važne so besede rajncega, tudi ne še starega lečnika Guastalle v Terstu, ki je veljal sploh vendar za jako dobrega lečnika, namreč te-le besede: „Signori! noi non sappiamo niente-* odkritoserčno izgovorjene javno v pričo nekih svojih tovaršev, potem ko se je bil prepričal, da je on napečno ravnal z neko bolno deklico, ki je vmerla. —
Nek mlad dohtar, ki se peča pa le s presekanjem tacih mertvicev, zastran katerih se hoče neki zvedeti, po kaki bolezni da se je prav za prav smert pripetila, se je pri neki priložnosti vpričo Josipa prederznil terditi (smešno!), da on kot presekavec poznal bi precej vsako bolezen, berz ko zadene enega ali druzega človeka, in pa za to pravi lek zapisal. Na to prederznil se je pa Josip zbadljivo odverniti, da poznal bi jo morda vendar še le po preseku tacega človeka (sicer terdil je nčk drug dohtar, da celo še po preseku kakega mertvica se vendar težko more zvedeti bivša njegova bolezen ali sploh pravi uzrok smerti, ker po njegovi misli se truplo po njej preveč spremeni, da moglo bi se na čisto spoznati ta uzrok po preseku).
Vsaka prikazen, in toraj tudi vsaka bolezen ima svoj uzrok; človek si jo sicer navadno le po svoji nemarnosti, po svoji nevednosti ali po svojem napečnem živetju sam pripravi. Da se zve nje izvir in tedaj po tem tudi dober lek, kolikor je le mogoče, to spada pod nalogo in ojstro dolžnost poklicanega ali za svet po-praševanega medeha, ki se ima tedaj ravnati po nasledku tacega zvedenja, ne pa po svoji domišljavi, ki se opira, Bog ve, na kaj druzega! Da je pa res medehom za takošno zvedenje večidel premalo mar, to bi Josip lahko dokazal ne samo s tim, kar se je njemu, ampak
tudi s tira, kar se je po njegovem priložnostnem s&znanju še marsikateremu drugemu prigodilo. Omenil se bo tukaj zastran tega še en, sicer prav zavzčten primer.
Služil je leta 1873 v teržaski okolici, to je, na Kčtnari, nčk colen uradnik z majhno letno plačo, katera mu je komaj zadostna bila, da revno, pa vendar pošteno preživlja sebe, ženo in tri male otroke. Ta pridni uradnik si je imel po veliki nesreči navado, sedeti in pisariti v svojem uradu blizo in pa skoraj nasproti vhodnih vrat, ki so se vedno odpirale in zapirale deloma po tistih, ki so noter prihajali, da plačujejo davke od blaga, deloma tudi po še marsikaterih drugih ljudeh. Nasledek tega, tako rekoč, neprenehlji-vega odpiranja in zapiranja vrat bil je tak, da so mu vrata vsakokrat na vso moč zrak (luft) proti dotični, to je, tje "obernjeni strani obličja zaganjala; po tem pa, se ve, ob enem tudi nasledek, da se je bila na omenjeni strani obličja, in zlasti okol ušes, počasi neka čedalje bolj čutljiva bolehnost izcimila in razvila, ki je nazadnje tako huda postala, da bil je ta uradnik prisiljen, poprijeti se marsikatere skušnje za nje odpravo. Ali tista mu nije nič pripoinagala, kar bilo je sicer tudi po vsem naravino; ker on nije hotel zapustiti zgoraj omenjene svoje škodljive navade kot pravega uzroka ali roditelja bolelinosti, in to pa — iz, gole nevednosti: Po tem se je on sam še naprej nekaj medehal, a ob enein si tudi bolehnost gojil in celo pohujšal!
Ker je po tem takem bolezen napredovala, obernil se je na zadnje nesrečnik po nasvetu nekih znancev na uže zgoraj omenjenega dr. Guastallo, ki je mčdehal tudi z magnetizovanjem. Dal se je revež tudi magneti-zovati pri njem. Stroški za to medehanje bili so pa precej veliki — znašali so za vsakokrat dva goldinarja (!).
Pa česa ne rad žertvuje človek, da si le mučivno bolezen odpravi, in ljubo zdravje reši, kolikor je mogoče? Išče si v ta namen pripomočkov v denarjih, kakor in kjer koli si bodi, če se tudi zadolžuje. Ali ukljub temu magnetizovanju, ki je trajalo prečej dolgo časa, nije bolezen nehala, sicer nije tudi mogla néhati, dokler je ostal izvirni nje uzrok — dokler je ostalo to, kar jo je rodilo, in celo še bolj pohujševalo. Po takem uzroku nije jud Guastalla nič prašal, in tudi bolniku nič ne priporočal zastran tacega zaderžanja, da se varje prepiha in sploh nevarnega zaganjanja zraka na obličje.
Ko je Josip po sreči vse to zvédel ob néki po-sébni priložnosti, in pa ob enem se spomnil, da zadela je tudi njega bila skoraj povsem enaka bolezen dvakrat, namréc pérvi krat léta 1860 v Celovcu na Koroškem, drugi krat pa léta 1864 v Térstu. Pomilovaje tega nesrččnika, dal mu je on svet v tej zadévi, da naj v uradu drugače, to je, v zavetju sédeva; pa to je njemu sčasoma rés tudi pomagalo.
Sicer médehov ne smémo se povsem znebiti. Oni motijo se v časi le zastran notran ih bolj zapletenih bolezen ; pa pomagajo vendar večidčl, kakor se je tudi Josip prepričal. Yéckrat so si Ijudjé sicer sami krivi, da jim raba zapisanih jim lékov nič ne koristi, kér léénika prepozno pokličejo, ali pa ne živč zmerno, namréé jedó in pijó, kakor po navadi, tudi ob času bolezni.
Od lčtsi 1832 do lita 1834.
Čeravno se je Josip nahajal, kakor bilo je uže rečeno, leta 1832 v res žalostnem stanu, kar je zadevalo njegovo zdravje, upal se je vendar meseca novembra istega leta iti v Gorico, da si nadaljuje tam nauke v sedmi šoli, ali v takrat tako imenovani „filozofiji", pozneje pa v osmi ali v „fiziki". Pomagoval si je sopet srečno, da se preživlja in si kake bolj potrebne reči pripravi, tudi potem ko nije revež štipendija (70 fl. na leto) več imel, s privatnim ali domačim učenjem, katero si je s pomočjo dobrih prijateljev uže v kratkem tam našel. Bil je takrat učitelj tudi rajncemu Frančišku Mellu, ki si je bil pozneje vstanovil v Terstu „Via s. Nicolo" znamenito Drogerijo, pa je moral nesrečnik od lakote vmreti zavolj ovčiča (raka) pod jezikom, ki mu je požiranje jedij oviral. Stanovanje in hrano je Josip imel na prav lepem kraju -— na podnožju lepe višine, namreč tiste goriči-ce, ki se povzdiguje nad širokim mestnim tergom imenovanim „travnik"*), pa je dala mestu uže v pervotnih časih ime (Gorica), in sicer pri podžupanu Francu Jaškiju, kateremu je plačeval
*) Pa lahoni v Gorici nočejo, da se imenuje še všdno travnik", ampak dajajo mu zdaj ime ..piazza grande" (!).
vsak mesec deset goldinarjev. Menili so marsikateri izmej njegovih prijateljev in znancev v Terstu, da bo znani dobri gorički zrak njegovemu zdravju mnogo bolj služil, kakor teržaški ali ljubljanski. Pa čutil je res uže v kratkem vgodno moč tega zraka; boril se je pri vsem tem še vedno z jako vkoreninjeno klavernostjo, o kateri se je uže prej govorilo, ker ta po svoji posebnosti in naravi ne daje se tako lahko odvračati. Mislil je neprenehoma po noči kakor po dnevi na svoje bolezni, in to posebno, se ve da, po zaslišani obsodbi Jelenkovih v Ljubljani, in dr. Petroviča v Terstu. Obernil se je bil kmalo po svojem prihodu v Gorico na nekega dr. Marinija, juda, ki je veljal za najboljšega ondešnjega medeha. Ta mu je zapisaval nekaj časa zdaj eden zdaj drugi lek, a mu vendar nič ne pomagal. Ko se je pa Josip, vas obupen, temu judu prikazoval skoraj vsalc hip z velikim pritoževanjem zavolj svoje bolezni, in se je njemu gotovo uže po vidu nesrečnika berž ko ne zdevalo, da ne bo imel pri njem na zadnje nobenega dobička, vedel se ga je po nekakem prav zvijačno znebiti; dal je namreč poslom povelje, naj mu odgovorijo naravnost vsakokrat, da doktorja nije doma, akoravno je bil, česar se je Josip enkrat po naključbi tudi sam prepričal. Začel je odslej hoditi revež k drugemu medehu, in prav za prav k tadašnjemu še precej mlademu doktorju Sandriniju, ki bil je znan kot jako pohlepen po dobičku. Ko je pa vidil po preteku nekih štirih mesecev tudi ta dr. Sandrini, da ga Josip pre-pogostoma naleta, kakor je prej naletal zgoraj omenjenega juda, in se gotovo bal, da si bo on pri njem za medehanje težko kaj prislužil, imaje ga za le širomaškega učenca, se ga na zadnje tudi on oprosti, a vendar nčkaj drugače, kakor se ga je oprostil jud Marini. Tega sitnega mu naletanja namreč uže naveličan, in pa sez-navši verh tega še, da je Josipu navada (kakoršna je
sicer sploh skoraj vsim takim bolnikom), obiskovati tudi druge medehe, kar si je on za jako zlo vzel, povedal mu je naravnost, da je „hipohondrik", in da pa za medehanje takih čudnih bolnikov nije na svetu posebnega leka (sicer dr. Sandriniju bila bi vendar ojstra dolžnost, da mu to uže prej pove, ne tedaj še le zdaj, ko je gotovo mislil, da moral bi nadaljevati medehanje brez kake koristi za bolnika, pa posebno tudi — za-se!). Na vprašanje Josipa, kaj da pomenja prav za prav beseda „hipohondrik", mu dr. Sandrini pokaže, in dd tudi citati tisti členek ali odstavek Hufelandove knjige imajoče si za naslov „Makrobijotika" (po našem „mo-gočost podaljšanja človeškega živenja"), ki govori ravno o tisti bolezni, o kateri se je na kratko užč nekaj čerhnilo, namreč o neki mornosti ali klavernosti. Omenjal mu je sicer ob enem imenovani doktar, da za odpravo takošne bolezni treba mu je le bolj družbenega in veselega živenja, in kakega kozarca dobrega vina. Vživanje tistega je pa njemu po nesreči včč škodilo, kakor pomagalo, kar se bo pozneje vidilo — tam, kjer se bo povedalo, kako da se je Josip prav za prav ščasoma vendar srečno te svoje čudne bolezni oslobodil.
Zapustil je od tadaj Josip vse medehe za več let, sklenivši za terdno, ravnati v prihodnje drugače, skušati namreč, da si rajše sam pomaga, kakor bi mu le mogoče bilo. Kupil si je prčcej „Hufelandovo makrobiotiko", jo pridno prebiral, in jo tudi resno porabljal za odvračanje zdravju sploh škodljivih stvarij: nahajal je v tej rčs neprecenljivi knjigi marsikak dober poduk in svet, marsikaka lepa vodila, katera, ako bi se jih človek terdno in stanovitno deržal, vtegnila bi mu res živenje na svetu podaljšati; ali žalibog! vres-ničijo se pri njem vendar prevččkrat te-le besede nekega rimskega pisatelja starih časov:
„Vidim in tudi spoznam, kar boljše je, hočem pa slabše".
Koristna je posebno ta knjiga, prestavljena sicer dozdaj uže skoraj v vse poglavitne in bolj znaménite evropejske jezike (celo tudi v slovenski na Štajarskem) zlasti za mladenče, da po njej zvedó Se ob pravem času, česa da imeli bi se posébno ognivati zatô, da ne zatepajo v priložnosti.... (!) in sploh v take reči, ki rodijo jim nezdravje, in napravljajo grenko živenje. Pa prisiljen je vendar bil nekoliko krat bolj pozno obračati se tudi na rédne Iččnike za pomoč, kadar sam je nije si vedel drugače pripraviti. „Sila kola lomi !" — Sicer vecidél iskal in tudi nahajal si je pomoček za zdravje posébno v zmernosti živenja — v vživanju zdravih in prostih jédij in pijač, v pridnem in priinér-nem gibanju telésa, v dihanju dobrega in čistega zraka, tedaj sploh v tem, kar se navadno iménuje „dijeta", ki je najboljši lék za clovéka, in tudi v rabi prostih (domačih) lékov, da si ohrani zdravje. Pa žalibog! vendar mnogo je dohtarjev, ki nočejo spoznavati drugih lékov, kakor takih, ki se nahajajo le v lékarnicah za drag denar, in katere le oni zapisavajo, — celo, kakor pravi hudobni (!) svét, v dogovoru z dotičnimi lékarniki, pa védelo bi se tudi làhko, zakaj ? Pokazoval je to posébno dr. Perko v Tèrstu, ki je bil pravi mojster zastran tega! Lékarnik pri sv. Jakopu dajal mu je celo véô lét stanovanje in hrano zastonj, da mu le — pridno strčže ! Silil je pa tudi ta gospod vsacega bolnika, katérega lécitev je on prevzél, jemati zapisane léke samo pri temu lékarniku, četudi je še tako daleč od njega stanoval. — Gospodje dohtarji se za rabo prostih, ali tako imenovanih domačih, mej ljudstvom navadnih lékov premalo ali celó nič ne ménijo, kér bilo bi to njim le v škodo. — Polastil se je bil Josipa v Tèrstu nék revmatizem na lévi strani blizo pljuč ali skoraj pod pazduho. Potém ko ga je tam nekoliko časa zdaj grizlo, zdaj zbadalo, gré k dr. Dolničarju, da mu
pomaga. Ta mu zapiše néko drago mazilo. Mazal si je Josip na bolnem méstu nékoliko časa, pa to mu nije nič koristilo. To je on dr Dolničarju povedal. „Le naprej, le naprej !" mu tisti na to zavèrne, „pa bo uzé slo". Mazal je naprej, pa dolgo ¿asa. Tèrpel je védno pri vsem tem, skoraj pol drugo léto, a mazilo nije mu dajalo nikake pomoči. Gré po nesrééi k dr. Perku, katéremu pové, kaj da ga boli. Ta si pritisne uho na oménjeno mésto ; in posluša (!), pa zapiše néko takô iménovano latvergo (v podobi mehkega testa v lončku). Ko jo začne Josip požirati, čuti si glavo povsem omamljeno ali zméSano. Verže po tem hitro lonček z latvergo vréd ob nék zid, da gré vas na kose, sicer bila bi ga tista gotovo pod zemljo spravila Na zadnje mu nékedo svetuje, naj si vzame mehurnik (flajštar) v podobi tolarja, in pa položi na mésto, kjer ga boli. To je rés pomagalo; sicer stalo (koštalo) je le — štiri solde. V 24 urah je bolečina sréeno zginila, ki je trajala skoraj dvé leti! — Bolj pozno prašal je Josip dr. frer-rarija v Tèrstu, kaj da bi prav za prav imél rabiti, da si saj vendar odpravi jako sitne hemorojde (kèrvalnico), ki so ga užč dolgo časa mučile. Zapisal mu je néko pijačo, ki mu pa nije samo nič ne pomagala, ampak timvéc še zelo škodila: — pokvarila mu je želodec in usta, pa vèrh tega še strašno otéklino obedvéh nog uzročila! Po tem popraša hitro dr. Ferrarija, kaj da bi imél soper to rabiti? Zapiše mu rabarbarja, in preslice, da si jo skuha v vodi in pa pije; ob enem mu véli, naj se pridno šefa(?.'), in prepusti po nekakem ozdravljenje nog le — sreči! Josipova sestrična, ko je to zvedela, mu svetuje, naj si daje nogi vsakdan trikrat mazati z oljem takô iménovanim varijenim, pristav-ljaje, da ta otéklina utégne mu uié v tréh ali k večemu v štirih dnévih zginiti. To se je storilo, in v pol štirih dnevih nije bilo, hvala Bogu! te otekline več! To je
dal Josip na znanje dohtarju nalaš, da ga prav osramoti. Tako ravnajo tedaj naši dohtarji, imenovani — zdravniki!
Oudno se mora pač vendar vsakemu zdévati, kako da je bilo Josipu mogoče, boriti se toliko sé svojo klavernostjo, in pa ob enem pééati se z uéénjem drugih mladenčev, da si stanje gospodarstva zboljša, in si oskérbovati tudi še ne ravno lahke šolske nauke z dobrim vspéhom — po svoji navadi. Pa vse to mu nije bilo še zadosti: naložil si je bil še néko posébno butaro, ko da bi imél rés premalo opravila! Potém namréé, ko se je bil uže dobro, in sicer tako izuril v francozkem jeziku, da se je zmožnega čutil, v njem celo tudi druge učiti, in si po tem, se vé, kak denar prisluževati za svoje potrébe, lotil se je še jako tézav-nega nauččnja enc/leškerja jezika celó — brez pomoči kakega učitelja Kupil si je za to néko slovnico (gra-matiko), in jo pridno prebiral; zdévalo se mu je pa vendar od zacétka to délo skoraj povsem nepremagljivo; kér tčžek je sploh ta jezik posébno zato, kér se beséde v njem veéidél drugače glasé, kakor se pišejo, in kér za vsako njih izgovarjanje nije prav zanesljivega in določnega vodila. Kar pa obtežuje njih izgovarjanje, je posébno tudi to, da se abecédne čerke, zlasti samoglasniki t/, e, i, o, u in ij glasé zdaj tako, zdaj tako.
Vsi tisti, ki so po srééi zvédeli, da je Josipu résno mar za to, da se nauči tudi tacega jezika, in da se na vso moč jako trudi zastran njega, imeli so ga z ozirom na už0 omenjeno, sploh znano tčžavo po nekakem za bebca, mislé, da s tim le prazno slamo mlati. Na to jim je pa on predérzno odgovarjal, da ne odstopi od svojega sklepa ali naména, četudi se mu rés takošna tčžava vpira, in da le térdna volja utégne jo gotovo premagati. Vidil je vendar, da tréba bi mu bilo pomoči kakega clovéka, izurjenega v takem jeziku,
da mu se nauk čedalje bolj obnese. Bil je ob tistem času v Gorici nek Cebal, Teržačan, kot ondešenj gim-nazijalen dijak (postal je sicer pozneje po dognanju vsih naukov dohtar pravoznanstva, in pa sčasoma višji finančen svetovalec). Ta se je bil v Terstu učil engležkega jezika, pa si mislil, in tudi terdil, da ga prav popolnoma ume, kar mu je Josip tje v en dan veroval, mejtim ko je bil vendar, kakor se bo koj vidilo, še le začetnik ali novinec v tej zadevi, česar nije mogel Josip spervič vedeti; in ravno zato si ga je naravnost vzel za pomagača, pogovorivši se prej ž njim zastran plačila, potem sicer ko se je bil s tim učenjem nčkoliko časa sam mučil.
Ali tega tako imenovanega pomagača (učitelja) sije Josip deržal le nekaj tednov; znčbil se gaje zato, ker vidil je uže v kratkem, da bilo je trčba po nekakem tudi še njemu kakega pomagača, da se bolj izuči. Prepričal se je namreč Josip mejtim, da ta njegovi učitelj nije redno in prav izgovarjal nekih engležkih besedi; ker to se nije zlagalo z vodili, katera kot jako zapletena in težko razumljiva je on, tako rekoč, noč in dan prebiral in pretehtcval, da jih na zadnje bolje ume, kakor jih je umel njegov pomagač. Prederznil se je celo Josip nekega dne očitati tistemu njegovo ne-pravost zastran omenjenega izgovarjanja. To si je imelo pa za nasledek nek majhen prepir mej njima, in —- ločitev enega od druzega. Po tem si je Josip kupil še drugo slovnico ali gramatiko, sicer pa še nek engležko - nemšk in nemško-engležk besedar (besednjak, to je, knjigo z nabiro vsih besedi v abecednem rčdu), v katerem se je nahajalo tudi zaznamnjeno njih najbolje izgovarjanje. Po tem se je rajše mm z vso potrpežljivostjo naprej učil, ravnaje se zastran izgovarjanja po omenjenem besedarju, da se v tem jeziku bolj izuri; sicer prav obneslo se mu je to še le, potem
ko jo pozneje v Tèrstu — léta 1838 nékega Engleža nemški jezik učil, z engležkim razlaganjem.
Dognavši srečno sédmo šolo v Gorici, pride Josip na počitek donui. Z veliko žalostjo najde tii očeta na smertni postelji. Délai je tisti po léti kot zidir pri takô iménovani Kačajedni na isterški méji, pa v tèr-žaški Okolici, to je, v Zavijali, znanih in razglašenih zavolj strašne mèrzlice, ki se navadno tam v polétnih mésecih razvija in pa razsaja, kér so tla, rabljena nékedaj za napravo soli, se védno močvirna in tedaj tudi zdravju jako škodljiva. Pustil je dušo užč v kratkem času po obolenju — Znaménito je pa to, da tudi sin Matija, to je, Josipov brat, je bil pred 22 léti ravno tam kot zidar obolel po mèrzlici, in si smèrt storil, zupustivši ženo in sést otrok: —
Omémbe je vrédno, kar se je Josipu pripetilo zastran nauka vére v drugi polovici šolskega léta 1834, ko je bil namréô v osmi šoli ; in kako da je učitelja Lukeža Rauberja osramotil, potém ko mu je hotel néko krivico delati — in to pa le prav strastno ! — Ta učitelj, mož lépega zrasta, jako učen, bistre, čeravno ob enem, kakor se bo uže vidilo, tudi čudne glave, in vččkrat nedosléden ali nestanoviten v svojem obnašanju, je bil rojen na Repen - Tabru, tedaj Kraševec. Po dognanju bogoslovja (teologije) služil je spervič pod faro sv. Antona v Tèrstu kot duhovski pomočnik do léta 1822, kjer je bil tudi učitelj kristjanske vére in spovédnik Josipu, po tem pa v Gorici javen učitelj vérSkih rečij v sédmi in osmi šoli.
Po navadi razlagajo ali razkladajo se uééncem šolske reči iz nalas natiskanih knjig, katere si mora, se vé da, tudi vsak izmej njih za svojo rabo deržati. Pa učitelj Ravber se pri svojem razlaganju nije vendar posluževal takošnih knjig, ampak napravljal je po svojem nalaš za to on sam tako iménovane „téke", to je, le
spisane knjižice, ali zvezke, katere so si morali pa učenci prepisavati, da jih rabijo pri naučevanju določenega jim naložka iz verskih rečij. Kakor si nabira pridna in marljiva čbelica med pri raznih cvetlicah, tako je tudi profesor Ravbar nabiral tu in tam vse, kar je bilo bolj važnega in podučivnega zastran takih rečij, in pa po tem vredoval svoje knjige tako lepi), jedernato, večidel na kratko, a vendar jako razumljivo, da je bilo pravo veselje jih prebirati. Sicer je pa tudi ojstro tirjal, da se mu pove pri izpraševanju vsaka dana naloga natanko in brez preskoka ali sprevračanja. Gorje tistemu, ki bi se ne ravnal po tej njegovi tirjatvi! Milosti bi ne bilo zanj, da bi si dobil dober klas ali dobro noto.
Kar je zadevalo sicer klasifikacijo (zaznamnjevanje klasa), bila je temu gospodu neka posebna in skoraj čudna navada. On nije namreč izpraševal učence samo ob teku ene ali druge polovice šolskega leia iz tega, kar je tačas razlagal, ampak zahteval (tirjal) je še verh tega ojstro, da, kedor izmej njih bi si želil imeti na zadnje izversten klas, ali po latinskem tako imenovano „eminenco", moral bi se precej po doveršitvi razkladanja, in tedaj za celo polovico šolskega leta še pred začetkom navadno javne končne preskušnje podvreči izprašanju iz vsega, kar se je odločilo in tudi razložilo za omenjeno polovico šolskega leta, in pa, se ve da, pri tem popolnoma dobro odgovoriti; ker po njegovi (čudni) misli mogli bi si oni tudi pri javni končni preskušnji težko bolji klas (eminenco) dobiti. Takrat je pa tiste tudi na dolgo in zvijačno ali zapeljivo izpraševal, s tim mučil in gledal, da jih ulovi — da jim daje le pervi ali pa še slabji klas, četudi so reveži mislili, da so se celo tudi „za eminenco" pripravili.
Kaj da se je v tej zadevi Josipu pripetilo, povedalo se bo koj v sledečih verstah —
Bilo je 21 ciné méseca junija léta 1834, ko je učitelj Ravber po končanem razlaganju učence vabil k razodévi, kedô izmej njih da bi želil biti zdaj izpra-ševan iz vsega, kar se je bilo do tadaj (v drugi polovici omenjenega léta) razložilo iz vérskih rečij ? Josip, ki je sédel na pèrvi klopi pred učiteljem, pa ni je bil še posébno do tadaj izprašan ob oménjeni polovici šolskega léta, kakor bili so en-ali tudi vččkrat izprašani drugi ucénci, vstane nanagloma, in se oglasi kot pèrvi in pa jedrni izmej vsih učencev, da mu je želja podvreči se temu izpraševanju. Odgovarjal je po tem izvèrstno na vsako vprašanje, in si pa dobil tudi „noto" prednosti („eminenco", kakor se je od nékdaj pravilo). To je jako véselilo tudi učitelja Ravberja, saj kakor se mu je vidilo.
Ko pride čas končnega javnega izpraševanja in pa tudi Josip po tem na vèrsto, vséde se v dotični dvorani na pripravljeno klop, da se daje izpraševati, zàéne précej in gré do konca naprej Ravber vpričo kanonika Hvale, ki je bil takrat ob enem tudi pri-sédnik pri šolskih preskušnjah, z nékimi tako čudnimi ali timvéc takô čudno vpletenimi vprašanji, da moral je po tem Josip skoraj tudi le neprimérno odgovarjati in v marsikako malo, in tako rekoč, neznatno pomoto zabredati, čeravno je v poglavitnem prav izvèrstno odgovarjal — bila so ta vprašanja po nékakem talca, da ga vlovijo, a sicer le v stranskih ali v nevažnih rečeh. Takošna, pravemu mučenju podobna vprašanja so trajala pa skoraj več ko poldrugo uro. Po tem je Josip, vas spotjen in opéSan, odšel iz oménjene dvorane. Za njim pride kmalo proti poldnevu) kanonik Hvala, ki mu je bil prej katehet na goričkem gimnaziju, in ga jako rad imel, pa mu sicer tudi ostal védno še dober prijatelj. Josip ga čaka nalaš pred ondešnjim poslopjem. Na naglo vprašanje, kak klas da mu je
profesor Ravber dal, mu odgovori ta gospod, da le „pèrvi", ne tedaj „eminenco", kakor si jo je 011 pričakoval kot občutivši se popolnoma prepričanega, da je takrat vendar, saj v poglavitnem, ravno tako dobro odgovarjal, kakor je 21 dné méseca junija, ko je bil užč tudi iz vsega nauka tu pa tam izpraševan. Ta kanonikov odgovor je njega kot zelo častiljubnega in skèrbno gledajočega na svoje dobro imé neizrekljivo ožalostil, in mu jako serce pobil. Sklenivši zastran tega govoriti tudi s profesorjem, podâ se precej v tem namenu na njegov dom, in ga tam čaka. Ko pride tjé po doveršitvi predpoldanje šolske preskušnje, ga Josip, tako rekoč, prav zagrabi z naglim vprašanjem, kako noto (kak klas) da mu je dal? „Dal sem vam to, kar ste si zaslužili", mu zavèrne. „Pa kaj sem si zaslužil?" ga bèrzo na to popraša. „Pèrvi klas", se je glasil po tem odgovor. Na ta nevgoden odgovor se Josip nije hotel od njega ločiti, ampak nadlčževal ga je, vàs objokan, sè silno prošnjo, da naj mu vendar poboljša klas. A bilo je vse to — zastonj ! Nezadovoljen pa z nekimi njegovimi le ogibnimi odgovori, ga Josip vznemirja skoraj tri četerti ure, in sicer celo tudi potém, ko se je k mizi vséde], da kosi, zagotavljaje mu, da saj nikdar nobenega šolskega predmeta se nije tako rad učil, kakor véroslovja. „Pa če je temu rés tako, kakor mi vi zdaj tukaj pravite in tèrdite", mu odvèrne profesor Ravber, „zakaj se niste vendar dali izpraševati iz vsega, potém ko sem bil ob téku šolskega léta jenjal razlagati ?" — „Al je morda to uzrok moji nesreči?" ga bèrzo dalje popraša Josip. „Al nisem se bil néki jaz pèrvi in jedini izmej vsih 21 dné méseca junija za to oglasil, pa se dal precej izpraševati, in si dobil, saj po tem, kakor jaz mislim, „eminenco"? Po tih besédah vstane nagloma profesor, gré po svoj katalog (šolski iménik ucéncev), in pogléda
vanj. „Al niste bili poprej ob drugi polovici tega léta nikdar izprašani?" mu na to zavèrne „Gospod! nikdar", je Josipov odgovor. „Zdaj pa pojte, in vèrnite se popoldne ob šesti", mu reče.
Prišedši po doveršitvi popoldanje preskušnje domu ob šesti uri, najde profesor Ravber tam užč Josipa, ki ga je s hrepenenjem čakal. „Z ozironi na pomoto, ki se je zastran vàs po nesreči pripetila", mu rčče, „zapisal sem vam rad namesti pèrvega klasa zdaj „eminenco", ki vam gré po vsej pravici. Pomirite se tédaj! Zdaj pa ajdiva!" Vzame po tem Josipa sabo, in ga pélje vun iz mesta v pivarnico imenovano pri Katarini. Tam ga postreže z dobro malico (malo južino), gotovo zato, da mu tako po nekakem iz spomina zbriše to, česar moral se je pač vendar jako sramovati. Tako se je tflraj končala ta stvar, ki je bila časti-ljubnemu Josipu uzročila spervič toliko nemira, toliko žalosti. — Pa naj se le po tem sodi Ravberjev značaj! Čeravno po njegovi misli nije Josip pri končni skušnji prav odgovarjal, prisiljen je vendar bil dati mu še le domd to, kar si je želil in tudi zaslužil. Čudna stvar!
0(1 lita 1834 do leta 18.3?.
Marsikak mladeneč kot dijak (študent) začne Še le po doveršitvi osme šole prav premišljevati, kam da bi se obernil, ali čemu da bi se odslej posvetil? Na vo-litvi prave prihodnje poti je tedaj zanj vse ležeče. Nekateri si volijo precej po tem kako službo pri enem ali drugem deržavnem uradu nižje verste,' ali tudi pri enem ali drugem zasebniku (privatnem človeku), postavimo, tergovcu, fabrikantu, obkrtniku i. t. d.; drugi žele nadaljevati nauke v višjih šolah, namreč v kakem tako imenovanem vseučilišču, po latinskem univerzi ali tudi „universiteti"), da postanejo po tem deržavni služabniki višjega razreda pri sodnijah, pri uradnijah političnih, finančnih, i. t. d., ali pa advokati, notari, in medelii, pa tudi v semeniščih, da se posvetujejo po tem duhovskemu stanu. Nekedaj bilo je tih zadnjih veliko stčvilo, in volili so si duhovski stan ne samo zato, ker jim je zagotavljal premeren in spodoben živež, ampak tudi zato, ker so se čutili prav vneti zanj Škoije so bili celo večkrat v zadregi, kje in kako da bi mogli vse v redno službo devati. Ali časi so se zdaj spremenili. Škofje so timveč v zadregi, kje in kako da bi si duhovnikov dobili, ker jih je — premalo. Od kod pa prihaja to? — Stvari so se od nekaj let tako predrugačile, da je vnetje za duhovski stan pri dijakih večidel zginilo; pa zato se mu posvetujejo le nekateri
nižjega razreda zavolj omenjenega živeža, in tudi zato, ker nejmajo zadostnih pripomočkov, da bi se podali na druge višje nauke, pa v semeniščih nahajajo si vse, česar jim je potreba — zastonj.
Nije čuda tedaj da so povišani celo do škofijstva večkrat (zlasti pri nas) tudi kmečki sinovi, kčr nije druzih, kakor jih je bilo v prejšnih boljših časih.
Kar se tiče Josipa, on je bil po doveršitvi osmega razreda sicer mislil posvetiti se duhovskemu stanu, in podati se z dovoljenjem duhovske višje oblastnije v goričko semenišče (žeminar), a vendar tudi samo zato, ker precej nije vedel, kam drugam da bi se imel rajši obferniti. Nenadoma mu pa doide neko pismo od profesorja Rechfelda iz Gorice, v katerem ga popra-šuje, nebi-li rad v Gradec šel, in tam pri nekem Schwabu za stanovanje in za hrano domače učenje njegovih treh sinov prevzel? pristavljaje v tem pismu opazko, da pečati bi se mogel ob enem lahko tudi z višjimi nauki na ondešnjem vseučilišču, ali pa tudi v semenišču.
Čeravno je bil Josip za terdno uverjen, da bil bi v goričkem semenišču dobro ohranjen, odstopil je vendar precej in brez obotavljanja od misli na teolo-gične (bogoslovne) nauke, in pa odgovoril Rechfeldu naravnost, da rad ide v Gradec, ker ne najde nobene težave zastran prevzčtja omenjenega učenja le za stanovanje in za hrano, četudi je uže naprej vidil, da to mu ne bo zadostovalo, ker potreba bi mu bilo še kakega zneska v denarju za primčrno in spodobno obleko, pa za marsikaj druzega Gojil je vendar upanje, da utegne si v Gradcu pomalem stanje zboljšati.
Imel je pri Schwabu dobro stanovanje in prav izversten živež, ob enem pa tudi — muke zadosti: bili so mu učenci neukrotni, in pa precej topoglavi; bil je prisiljen boriti se ž njimi na vso moč, da mu gre saj nekoliko po sreči, starišem pokazati, da jim
koristi. Sicer ta muka trajala je le eno leto, ki bilo je pa vendar Josipu predolgo. Iskal si je kot posebno slobodoljuben priložnosti, da se oprosti. Zastran tega pomagoval mu je znanec in prijatelj Josip Premru (Slovenec), ki se je v Gradcu, pa le po urah (ne za stanovanje in za hrano, ampak za plačilo) jako pečal z domačim učenjem in ga je tudi Josipu blagoserčno pripravil po silni njegovi prošnji.
Naznanilo se je bilo pri njem sicer tudi še 25 dijakov, katere je učil francozki jezik v neki šolski sobi, kadar nije v njej bilo redne šole. Učil je pa tudi več gospodičin deloma ta isti, deloma italijanski jezik po hišah. Dvema sinovoma advokata dr. Oblaka je pomagoval, ko sta bila v višjih gimnazijalnih razredih, pri učenju latinskega in staro - gerškega jezika doma. Po tem imel si je Josip kaj lepih dobičkov, in s pomočjo tistih pa, se ve da, tudi dovolj vgodno stanje.
Kar je zadevalo višje šole, ki so prišle na versto po doveršitvi osmega razreda v Gorici, izvolil si je bil Josip rajše pravoslovje (pravstvo), katerega učenje trajati je moralo štiri leta po postavi, da postane pa sčasoma deržaven uradnik ene ali druge verste, pravd-nik (advokat), ali pa notar. Bogoslovje (teologija), kakor je tudi on nazadnje spoznal, nije bilo zanj, in sicer zato ne, pervič ker takrat nije bil še tacega zdravja, kakoršnega zahteva duhovski stan; in drugič ker je uže v tem času vidil, da razun izverstnega kristovega nauka, kakoršen se bere v spisih štirih evangelistov, je še mnogo drugih cerkvenih rečij, ki se ne glasijo njemu po godi, — ne dajejo se razbistriti s pomočjo človeškega uma, kakor se daje oni*), iu so
*) Engle/. Buckle terdi naravnost, da nahaja, se v tem nauku le to, kar more se nahajati tudi v našem istem umu, katerega nam je Bog dal za pravega in zanesljivega voditelja v našem živenju, da smo srečni in zveličani.
verh tega tudi nepotrebni za zveličanje sploli, ker to doseže se le s pravim obnašanjem po zgoraj omenjenem nauku, ako je redno mej človeštvom razprostiran in razjasnjen; po vodilih našega razuma in po nasvetih naše vesti; da pa mnogo rečij se še v tem stanu pogreša, ki bile bi jako potrebne in dobre.....!
Seznanil in sprijaznil se je bil Josip takrat v Gradcu z dvema Slovencema, pravnikoma, namreč se Štajarcem Miklošičem (sadanjim dvornim svetovalcem nu Dunaju), in pa z Gorencem Sokličem. Sicer čeravno bila sta Slovenca, marala nista v tadašnjih časih, tako rekoč, prav nič za svoj narodni jezik. Pogovarjala sta se mej sabo, in pa z Josipom zdaj v fran-cozkem, zdaj v engležkem, zdaj v italijanskem jeziku. Soklič se je pa po nčkakem celo prav sramoval svojega narodnega. Miklošič se je pečal še tudi pridno z nekimi orjentalnimi (azijatskiini) jeziki, posčbno z indijanskim ali prav za prav s tako imenovanim sanskritom. Sicer tudi rajnki profesor, pa pozneje knjižničar Ocjp j nije rad govoril svojega jezika, ampak govoril je tim- 1 več rajši le nemški. Naše narodno polje je ostajalo in I moralo je pa tudi ostajati neobdelovano in zapuščeno. Taki smo bili od nekedaj Slovenci! a vendar vedno vekamo, da nas Nemci tlačijo in nam narodnost zatirajo, ko da bi res morali oni zanjo skerbeti! Zakaj ne tlačijo timveč Slavjani njih, in njim narodnost zatirajo, ker jih je veliko včč (80,000.000!). Zato ne, ker smo od nčkedaj bili, kakor smo, žalibog! sicer še vedno — tudi po tem, kar pravi neka nemška knjiga pod naslovom „Demokritos" v svojem 9.tem zvezku — „faul", to je, v našem jeziku „le'nobni". Tlačila nas je, in nas še neprestano tlači posebno g&rda nesloga in gerd prepir mej nami v velikem, kakor v malem! Prej so se bolj učeni Slovenci dolgo časa vojskovali zavolj vpeljave svoje prave (!?) abecede, od nekaj let sein se j
pa borijo mej sabo zavolj iznajdbe pravih (?!) besedi za pisavo, in tudi zavolj pravih(!?) njihovih slik. Pravo ima jako učeni profesor Josip Stritar na Dunaju, ko terdi v svojem izverstnem časniku „Zvon", da pri nas je vsak tretji (kaj bolj učeni) Slovenec jezikoslovec, to je, da le po svojem pisari (čeravno zdeva se ta terditev vendar nekoliko pregnana). Tako, postavimo, piše nekateri gospod (profesor): sosvet je, drugi pišejo pa vesoljni svit, še drugi celo vestnimi svet — v pomenku: skupen svet, namreč „vse skupaj, kar je Bog vstvaril." — Piše se zdaj ni, zdaj ni, zdaj nij, zdaj ne, zdaj nej, zdaj ni je (po hervatskem); a nije, ki je najbolj nasledilo, in bilo bi najbolj slovnično, piše le Josip, pa kakor se vidi, nihče drugi se za to ne nični, čeravno se svoje-glavno posnemajo Hervatjo v marsikaterih nam nepotrebnih rečeh zastran pisave
Miklošič je pozneje uže dosti napisal in objavil zastran različnih jezikov, ki se mej Slavjani govore; in kaj je vendar doslej vse to pripomagalo k edinosti, k olčpšanju in sploh k zboljšanju našega slov. jezika, ki se čedalje bolj kazi in pači zdaj tako, zdaj tako, kakor se je ravno kar omenilo ; da ga pa neomikano ljudstvo še razumevati ne more? Nič! Pa tudi mnogoštevilni spisi (skoraj gole sanjarije!) njegovega domačina Terstenjaka niso prinesli nikake koristi zastran tega, saj kakor se vidi. Le čas je tratil brez koristi. — Soklič je ostal pa po vsi sili le Engleš!
Končal je Josip pravoslovne nauke v Gradcu leta 1837, in po tem vernil se v domačijo — zdrav, hvala Bogu! Okreval je nazadnje srečno s pomočjo čistega in zdravega zraka, dobre in jako zdrave vode, po jako zmernem vživanja dobrega štajarskega vina, in sploh pa po ojstri di jeti — brez tmdehov!
VIII.
Od leta 1837 do 12 dni mčscca septembra 1842.
Izvolil si je zdaj Josip sodnijsko službo v Terstu, pa ostal je v njej le do leta 1838, sicer kot začetnik — brez plače. Poglavar dotičnega oddelka bil mu je tam spervič svetovalec Gregorutti, pozneje pa Terzy. V začetku ga je pa skerb mučila, kako da bi se preživljal in oblačil, ker ostal je brez pomoči. Imel je sicer na Verdeli dva brata, in dve sestri, ki so se pa sami z revščino borili; pričakovati nije si tedaj mogel od njih ničesa. Kar je zadevalo tisto zemljišče, obsa-jeno z vinskimi tertami, ki bilo mu je odločeno po očetovi smerti, nosilo je le toliko, da so se komaj stroški splačevali za njega vsakoletno obdelovanje; pa ravno zato se ga je rajše znebil — ga prodal, kar se je pripetilo leta 1840, kadar je bil v Dubrovniku (pa glejte bolj naprej).
Iskal, pa, hvala Bogu! s pomočjo dobrih prijateljev v Terstu res tudi v kratkem našel je navadnih priložnostij, da si ob urah, kadar nije imel službe pri sodniji, kaj prisluži z učenjem pri gospodi. Nosilo mu je to lepega dobička; ker ta gospoda mu je delo dobro plačevala. Po tem si je on z navadnim svojim gospodarstvom celo še kaj prihranjeval, in sicer tako, da je (leta 1838) na svoje stroške sestri Mariji malo njeno nizko in nekazuo bajtico v lepo malo višjo hišo spre-
menil. — Iver je pa imel namen, konec omenjene enoletne službe podvreči se na Dunaju navadni preskušnji za sodnijski urad ali za opravo redne sodnje službe, skerbeti mu je bilo tudi za to, da si napravi potrebnih pripomočkov za potovanje do Dunaja, in za ondešnji živež, dokler bi se tam za to preskušnjo pripravljal, kar imelo je trajati nekoliko mesecev.
Ob tem času pogovarjal se je nekolikokrat z bra-tanom uže zgoraj imenovanega sodnjega svetovalca Terzya. Služil je oni tačas pri tako imenovani dvorni kameri, ki je bila nekedaj to, kar je zdaj finančno ministerstvo. Seznanil se je sicer bil Josip ž njim po omčnjenem njegovem stricu, ki mu je bil poslal po onem, kadar imel se je upotiti iz Tersta proti Dunaju, in prav za prav konec meseca oktobra leta 1838, eno steklenico rozolja z nekim pismom vred. To pa je dalo Josipu priliko, da se odreče sodnji službi, in da prestopi k finančni. Namreč opomnjeni znanec mu je po preteku treh mčsecev pripovedoval, da se imajo na Primorju in v Dalmaciji po dvornem svetovalcu Josipu Oberhauserju ravno kar urediti finančna (sicer takrat imenovana še kameralna) vodstva, namreč eno deželno ali glavno, pa ščst okrajnih, in prav za prav v Terstu, v Gorici, v Kopru, v Zadru, v Splitu in v Dubrovniku. Svetoval mu je ob enem, naj porabi to priložnost, da stopi rajši v finančno službo, ki je neki dosti dobrega obetala, in naj se pa zastran tega pogovori ustmeno z imenovanim dvornim svetovalcem, prišedšim ravno takrat iz Prage zavolj omenjene uredbe. Josip je precej obiskal v gostilniei „Frankfurt" tega gospoda, ki mu je dal po nekem kratkem pogovoru svet, naj se podaje brez odloga v Terst, da se tam vpiše za začetnika ali praktikanta pri okrajnem kameraloem uradu, ki so je uže prej tam nahajal. To se je prigodilo ob začetku meseca maja leta 1839, in od takrat je Josip ostal
v finančni službi do konca meseca januarja leta 1875, ko je bil na svojo prošnjo v pokój dejan, tedaj skoraj 35 lót in 8 mésecev.
V Terstu je spervič služil do polovice méseca marca 3éta 184(J, toraj okol 9 mésecev — brez plače. Poinagoval si je mej tim, kakor po navadi, to je, z uččnjem pri gospodi. Našel si je pa kmalu zadosti tacega dela (katéro je opravljal, se vé da, ob neuradnih ali neslužbenih urah) po neizmerni dobroti dohovnika Antona Hrovatina iz Opčin, katéri mu je sicer véckrat iiže prej blagoserčno zastran tega na pomoč prihajal. Méseca marča léta 1840 dal mu je dvorni svetovalec in poglavar Oberhauser tako imenovan adjutum (podporo) od 300 f. na léto, pa ga poslal v Dubrovnik, kjer so ga potrebovali zato, kér bil je dobro izurjen v italijanskem jeziku. Tam je ostal sicer skoraj le tri léta.
Dubrovnik je mésto srédnje velikosti, in pa dé-loma ob enem tudi térdnjava. Podoba mu je skoraj neredne podolgaste, pa plitve umivalnice, je namreč v. sredi nižje, kakor okrog. Dubrovnik z okolico vréd bil je nad 1150 lét mala, a precej bogata samostalna deržava, to je, republika, ki si je zgubila pa samo-stalnost léta 1805, ko je dal cesar Napoleon I. ob tadašnji vojski mej njim, mej Avstrijo, Rusijo in An-gležko nanagloma obsésti to mésto, inislé, da nije mu prav zvésto vdana. Rusi v zvezi s Cernogorci, protivši se temu Napoleonovemu ravnanju, so pa bolj bližno dubrovačko okolico ž njenimi lepimi poslopji vréd vso s požarjem pokončali. Ob tej priložnosti so Dubrovčani tudi važne svoje térgovske ali kupčijske ladije zgubili in na zadnje v vélikem siromaštvu ostali, v katerem se sicer še zdaj nahajajo (stran le nekolikih posestnikov).
Zdeva se res čudno, posebno tistim, ki ne poznajo Dalmacije drugače kakor po geografiji in sploh le po nje opisih, da Dubrovčani, ki so serbskega naroda, pa govore sicer prav čisto tudi italijanski jezik, niso se hotli nikdar, in se Se zdaj nočejo prištevati Dalma-tincem, iinajoči se za ločene od Dalmacije, one pa le za neotesane, in divje ali po nekakem za prave helote, se ve da zato, ker so od nekedaj ostajali daleč za njimi zastran omike in bogatije. Ko se je Josip nekega dne pogovarjal z marsikaterimi Dubrovčani, s katerimi se je bil seznanil, ne vede še do takrat takošno njih slabost, omenjal je Dubrovnik kot dalmatinsko mesto, pa se jim po tem strašno zameril. v „Mi nijesmo Dal-matinci!" so mu na to odvernili. Se le pozneje mu je na pravo znanje prišlo, kaj da to pomenja!
Misliti utegne si po tem lahko vsak, kako da jim je pri sercu bilo, ko je poslal dvorni svetovalec Oberhäuser kot finanči voditelj v Terstu ob začetku leta 1840 v Dubrovnik za okrajnega finančnega poglavarja nekega Ivana Koludroviča, bivšega prej le prostega računskega uradnika v Zadru, ki bil je sicer lepe in visoke postave, pa — neveden, neotesan in sirovega obnašanja. „La farö giä veder ai porchi Ragusei!" dajal se je po nespametnem večkrat slišati. Pa Dubrovčani niso bili vendar nikdar tacega naslova vredni; oni so se timveč od nčkedaj in vsestransko odlikovali po svoji omiki (imeli so sicer tudi mej sabo izverstne učenjake in pisatelje), in po izgledni svoji priljudnosti.
Če se je pa le kedaj, poterdilo se je gotovo saj v tem primerljeju, kar je nekedaj rekel tisti prosti Dunajčan *), ki je bil od nekega tujca poprašan, zakaj
*) Znano je sploh, da Dunajčani, zlasti pa bolj prostega stanu, imajo Veliko bistroumnih rekov, ki so za šalo in za smeh, pa včasi jako zbadljivi. Oni so v velikem to, kar je bil v malem Josipov oče.
da je vendar na verhu jako visocega stolpa ali zvonika stolne cčrkve sv. Štefana na Dunaju orel namesti navadnega križa? rekel je namrčč na tako poprašanje: „No, al ne veste, da pri nas mora biti le kaka zverina na vsakem verhu" (to je, na visokem kot poglavar?).
Šlo je vendar Dubrovčanom po sreči, da užč v kratkem tega finančnega okrajnega poglavarja (divjaka) iz svojega mesta s pomočjo politične uradnije odpravijo. Zato se je sicer celo tudi Josip nekoliko poganjal; ker ta človek je svojim podložnikom le sramoto delal. Prestavljen je bil v Split (Spalato), kjer je tudi ska-zoval svojo sirovost in nevednost, dokler nije bil na zadnje v Benedke poslan, pa le kot — ponižani
Sicer Koludrovič (pa pisal se je: „Colludrovich") bil bi imel v tadašnjih časih prav za prav malo opraviti z Dubrovčani zastran finančnih rečij. Dubrovčani so bili takrat (pa so morda še zdaj) čudni ljudje, kar se tiče pečanja s tergovino, naj si bo na veliko, ali pa tudi na drobno. Bilo je vse to v rokah judov in gerkov, tedaj tujcev, ki so si vedeli napravljati pri njih kaj lepega dobička, mejtim ko se je siromaštvo onih (stran nekih posestnikov) čedalje bolj pomnoževalo. Sicer nekaj enacega zapazuje se, žalibog! tudi v ter-žaski okolici, zlasti bolj blizo mesta, pa ne samo zastran tergovine, temoč tudi zastran raznih rokodelskih opravil, po katerih utegnile bi se napravljati marsikatere stvari za domačo porabo, na primer, zastran šiva-rije, čevlarije i. t. d. Tudi tukaj si vedo le tujci dobro pomagati, si hiše zidajo, in sploh se svojo pridnostjo in varčnostjo kmalo obogatijo, mejtim ko se domačini vfečidel le s takimi stvarmi ukvarjajo, ki jim malo nosijo. —
Jako zavze'tno in čudno se je Josipu zdevalo, ko je našel v Dubrovniku skoraj vse prav ceno; tako, po-
stavimo, plačevalo se je pet krajcarjev (starih, se ve da) za dve libri in eno četertinko, to je, za dva funta ali za tam po turškem tako imenovano oko mesa, tedaj za vsako libro 22/9 starih krajcarjev, zdaj pa plačuje se v Terstu 48 novih ali 28 starih — ! Bokal dobrega vina se je plačeval tudi po pet (starih) krajcarjev. Pottoševal je Josip za stanovanje in za hrano vsak mesec k vičemu le 12 f. 20 kr., in po tem ostajalo mu je še več ko toliko od mesečnih 25 f., katere je vsak mesec za svoj adjutun vlekel. —
Dalmacija je dežela, katera po svoji posebnosti mladenče, tako rekoč, k ženitvi prav sili. To je nazadnje spoznal celo tudi rajnki finančni svetovalec
Ž..... kot bivši tam nekoliko let komisar. Potem ko se
je on bil zbadljivo posmehoval tam nekemu mlademu uradniku zato, ker se je oženil, pa si le nekaj malega priženil, in se tako po njegovi misli prav zgubil ali nesrečen postal; in pa potčm ko se je ta isti gospod dajal sicer tudi večkrat slišati, da, če bi se imel kedaj še on oženiti, morala bi inu nevesta (novica) kaj lepe dote prinesti, je poslednjič sam, kakor moralo bi se po njegovem menenju reči, padel, — se je namreč v neko siromakinjo zaljubil, in si jo pa vzel za ženo, s katero nije neki prav srečno živel. Ravno tam je Josipu še dejal nektovarš: „Kaj si boš ženo jemal, Jože! saj po šestih tednih jo prodaš uže za malo." Pa tudi on je padel: vzel si je Tončiko — v kratkem! Omenjena posebnost Dalmacije je pa ta, da odraščenec, posebno pa kot tujec, zavolj pomanjkanja priložnostij za združenje mej ljudmi, ali sploh za kako vgodno poganjanje Časa ob počitku, ne more si tam nahajati kaj boljega, kakor — zakonski stan, ki utčgnil bi mu dajati kako veselje in zadovoljnost (če si le srečno voli, se ve da!).
Nije čuda tedaj, da prišla je tudi Josipu skoraj uže v kratkem želja do ženitvi. Pa za to dala se mu
je bila tudi posebna priložnost. Stanoval je v hiši vdove Dolinovičeve, ki je imela dve hčeri. Pred njim stanoval je tam nek Ješinski, Poljak, neoženjen in vojašk uradnik, pa se drugam preselil. Hodila je iz bližine tje navadno neka lčpa, prav zala, veseljivna in kratkočasna, pa tudi jako bistroumna deklina, ki je tam v družbi kaj delala, plela, vezila, šivala i. t. d. Pogovarjala se je z onimi le v lepem in čistem serbskem jeziku, ki je sploh v rabi pri Dubrovčanih, kadar govore mej sabo. Imel si je Josip sobo v pervem nadstropju, pa je skoraj nikdar ne zapiral (zaklepal). Kupoval si je po leti večkrat kakega sadja, in pozneje grozdja, in ga deržal na neki mizi, da si ga vzame, kadar se mu je poljubilo. Zapazil je pa, da mu včč ali manj tega sadja kedo krade, kadar nije bil doma. Sedčle so nekega dne združene na drugem nadstropju Dolinovičeva, njeni dve kčerki in pa zgoraj omenjena dčklina. Pride nenadoma k njim Josip, in popraša prav resno, kedo da mu jemlje sadje iz sobe? „Jaz vam sem ga vččkrat, mimogredoč, vzela in pojela, kčr sem bila lačna. Pa kaj je neki vam za to?" je ona po tem naravnost odgovorila. Sicer pa, ko je znala, da je Josip dom&, terkala mu je na vrata prederzno in na vso moč, mimogrede, in pobegnila. — Josip je koj vganil, kaj da to pomenja: bilo mu je to očitno, pa tudi čudno znamenje, da je bila ona — vanj zaljubljena. Kmalo po tem se je tudi on vanjo zaljubil, in uže v drugi polovici meseca septembra (1840) bila je zaroka (pravilna obljuba) mej njima. Sicer pervi krat, ko je Josip k nji prišel, opazila mu je naravnost, resno in brez ovinkov to-le: „Ako imate voljo in namen, obiskovati me le zato, da vam služim za kratek čas......,
se jako motite; pojte le rajši z Bogom! Jaz vam nisem za to, in tudi vas ne potrebujem, ako bi res temu tako bilo!" — Takošna opazka se je Josipu zelo pri-
kupila; vidi] je po njej, kaj da je prav za prav ta dšklina (pa tudi tak6 morala bi vsaka snubljena deklica snubaču precej v začetku opominjati).
Pa kedo in čigava je bila tista? — Bila je hči rajncega okrožnega medeha Karla Schimpfa, Nemca iz Saksonije, poprejšnjega okrajnega medeha v Gradiški na Furlanskem, kjer se je ona rodila leta 1815, in rajnke Paskve rojene Gril, Furlanke iz iste Gradiške; klicala se je Kristina. Živela je se sestro Karolino po prezgodnji smerti starišev v Dubrovniku, in stanovala tam blizo Josipovega stanovanja v hiši lekarnika Šariča. Poginil jima je oče v znani hudi zimi leta 1829- 1830 (kadar je Josip tapal s Trahom in z Mužinom po Hru-šici ob svoji vernitvi iz Ljubljane v Gorico; pa glejte pod stev. V). Ko se je bil namreč takrat dal v nekem čunu prepeljati iz Dubrovnika na polotok imenovani Pelješec, da se peča z lečenjem, ker nastopila in razvijala se je bila po nesreči tam neka nevarna mestna ali krajna bolezen, ustala je uže v kratkem ob tej priliki nenadoma in na naglo strašna nevihta, pa bre-obernila čun. Požerlo je po tem morje medeha Schimpfa in štiri mornarje, ki so veslali. Rešiti jih nije utegnil nihče, posebno tudi zato ne, kčr so se nahajali takrat v samoti — Karel Schimpf, čeravno rojen Nemec, učil se je pridno serbskega in tudi ruskega jezika. Zapustil je sicer tudi več knjig spisanih v tih jezikih. — Mati pa šla je kmalo za njim na oni svet. Ostale ste ti dvč kčeri z enim sinom vred, ki se je imenoval Miroslav Ta se je pa podal po preteku nekih let na morje. Slišalo se je pozneje, da se je nazadnje v Berd-janski nastanil, ki je primorsko mesto v Krimeji na Ruskem, in da je pri nekem mokarju služil. —
Kristina, takrat, to je, ob času zaroke, skoraj v 24 letu svoje dobe, silila je Josipa neprestano, da
naj se pospešuje izveršitev poroke, kolikor bi le mogoče bilo, in pa posebno zato, tla ne nastopi in se po mestu razteza kaka sumnja (hudo domišljevanje); kar bilo je sicer v Dubrovniku, kjer so zastran takih rečij neke posebne ali čudne navade, tudi prav lahko mogoče. Ko bilo je pa na zadnje zastran tega skoraj vse prav vstanovljeno in tudi ljudem berzo vse na znanje prišlo, pridirja hudič, da začne razpertijo mej zaročencema zasejati. Imel je takrat Josip hrano v gostilnici, kjer se je pravilo „pri kroni", z raznimi drugimi uradniki vred; mej njimi bil je sicer tudi tisti Ješinski, o katerem se je uže prej nekaj govorilo, — tisti, ki je, saj kakor se je ščasoma žvedelo, oskrunil lepšo izmej dveh Dolinovičevih hččrk, kadar je v njih hiši stanoval, prej ko je njegovo mesto Josip v njej prevzel.
Nekega dne ob kosilu v tej gostilnici začel je bil omenjeni Ješinski pikati Josipa vpričo vsih hranjencev zavolj njegovega namena zadevajočega sklep zakona s Kristino Schimpfovo, in pa pri tem njeno dotadašnjc obnašanje prerešetovati, pa očitno zato, da njega od tacega namena odverne. Terdil je namreč, da pečala se je ona kot neka navadna vlačuga z raznimi mladenči, ki ljubijo časno veselje, in da pa tudi on sam je imel celo kijuč od hišnih vrat, da k njej po godi prihaja i. t. d. Nek Gružovin, finančen pisar, je pa še temu pristavljal, da tudi on je kaj tacega večkrat slišal. — Zdaj mislite si čitalci, kako da je moglo pač Josipu po tem pri sercu biti. Sklenil je precej, zapustiti za vselej Kristino — vlačwjo! Ko jo še istega dne sopet obiskuje, kakor po navadi, jej naznani svoj sklep. Zagrabi jo pa strašen obup, počne razsajati, ko da bila bi znorela, in si pa ob enem tako z nohti čelo praska, da jej kri iž njega teče. To se ^e zgodilo zvečer tudi istega dne. Slčdeeega dne v jutro pa se obleče spodobno, leti k poglavarju Ješinskega, mu pove, kaj da se je
prigodilo, in ga prosi za pomoč soper to, kar bilo je po njeni tèrditvi golo nesramno obrekovanje. „Potolažite se, moja draga! Vi ste v tem mestu znana kot jako poštena gospodična po tem, kar je tudi meni do uščs prišlo. Pa kaj tirjate zdaj od mene v tej zadevi?" jo popraša. „Jaz tirjam samo to, da prekliče Ješinski tam, kjer je soper mene govoril, vse v pričo gostov, ko se bodo pèrvi krat v gostilnici ob kosilu sešli". — „Boste vslišana; z Bogom!" ji zavèrne. — Ko pride čas kosila, in se gostje (stran Ješinskega) pri mizi vsédejo, pritapa kmalo za njimi tudi Ješinski ; vidilo se mu je, ko da je vas pobitega sèrca; pa pregovori precej, še stoječ, takô-le: „Gospodje.! kar sem včeraj tli soper Kristino Schimpfovo govoril, je živa laž ; jaz preklicujem vse to zdaj vpričo vas". — Iz tega pri-mérljeja vtégne se soditi, kaj da se dèrzne pač hudoben jezik napravljati mej ljudstvom !
Po tem je Josip Kristino, se vé da, še rajši imél. Izveršila se je srečno poroka 13 dné meseca decembra léta 1840. Ostal je Josip v Dubrovniku in stanoval v isti uže omenjeni Saričevi hiši za letno najemščino od 40 fl. (!) še do 12 dné meseca septembra léta 1842, pa je bil v Split prestavljen, in sicer nékoliko mésecev potém ko mu je Kristina sina porodila, kateremu se je dalo imé Alfred. Josip kot tujec takrat v Dubrovniku nije poznal še nékih ondešnjih čudnih navad. Mej tiste spadala je tudi navada, katéro je on še le pozneje zvédel, razdélovati kako darilo v denarjih mej mnoge fantiče prostega stanii, ki grédô za otrokom, če je sicer moškega spola (!), do cerkve, kadar ima se kèrstiti ; dékli pa, ki pride naznanit očetu tak porod, kadar ga nije po sréôi doma, dati se morasta precej dva goldinarja. Josip nije dal pa nobenemu nič — po nevednosti. Dékla, katéro je tudi ta nič zadél, je molčeč koj stopila in zginila iz službe; fantiči so pa néki mèrmrali
po mestu. Znanci in prijatelji obrodnice so pa zaporedoma hodili štirnajst dni tisto obiskovat; in sicer zato, ker se je sin rodil; ako se pa hčerka rodi, zapazuje se splošno obžalovanje v Dubrovniku. Novorojenka nije tedaj tam za nič čislana! Al nije morda res to čudno ? Vsaki kraj ima svoj običaj!
Od druge poloficc mčseca septembra lita 1842 do perve meseca avgusta 1845.
V Splitu najde Josip sopet Koludroviča kot poglavarja. Zdelo se mu je, ko bi se bil nekoliko poboljšal ali zmodril, pa berž ko ne po tem, kar se mu je v Dubrovniku prigodilo; sicer strasten je vendar ostal, kakor je bil po navadi; ako se mu je kedo zameril' za kar si bodi, ali če ga nije on mogel terpeti, naj si bode zastran tega ali tega, preganjal ga je na vso moč; ako bi ga celo tudi ugonobil, njemu bi za to prav nič mar ne bilo. Psoval je posebno tiste izmej svojih podložnikov kot uradnikov, ki so mu prihajali • iz drugih krajev, in so bili Nemci, in pa morali se še le po svojem prihodu italijanskega jezika učiti, da si izveršujejo naloge. Da je pa zato nevoljen bil, zameriti mu nije mogel nihče drugi, kakor tadašnji deželni poglavar v Terstu — hud Nemec! — ki mu jih je pošiljal v deželo, kder se je pisalo v uradnijah le italijanski; a da jih on zato sovraži in stiska, mogel bi mu nihče za dobro spoznati, posebno ker bili so oni povsem nedolžni. Ravnal je pa ta čudni človek brez vsmiljenja sploh z vsakim, če bil je tudi priden njegov podložnik, ako je lo pri njem kaj zapazil, ki mu nije bilo po godi, akoravno viditi je utegnil, da on nije tega kriv. — V tadašnjih časih bila je (zdaj pa vendar
bolj rédkokedaj po postavi) dana oblast vsakemu finančnemu stražarju, se oženiti. Oženjen je bil takrat v splitskem finančnem okrožju tudi stražar Gandolfi, in pa imel, ob tistem času, ko je Josip tam služiti zacél, po véliki nesreči celo — petnajst otrók živih in nedoraslih, ki so tapali za vbogo materjo, kadar je hodila od hiše do hiše, vbogajmé prosit, da jih preživlja, kolikor bilo bi jej le mogoče; kér mož imél je za svojo službo vsakdán samo — osem in dvajset krajcarjev! Tega je neoženjeni Koludrovič strašno sovražil, psoval in preganjal zato, kér je imél toliko otrók, in pa odbival mu je vsakokrat naravnost in z vso siro-vostjo pomoč iz uradne kase, za katéro ga je včasih ponižno prosil. — Pa kedó je bil prav za prav take nesreče bolj kriv, morda stražar Gandolfi, ali bila je timveč bolj kriva postava, ki je dopuščala tudi prostim stražarjem, da smejo v zakonski stan stopiti, brez kakega dokaza, da si bodo potém živenje zboljšali ? Marsikateri ne misli na to nič, •— da si le ženico dobi! Sicer lepih sanj ali njim podobnih nád (upov) ima poprej zadosti, pa se tolaži s tim, da bo uže Bog vse previdel (al tudi če po krivem zabrede?).
Kar zadéva Josipa, imél ga je Koludrovič prav rad, čeravno se mu je včasi predérznil (sicer le pri-ležno) ugovarjati, ako se mu je eno ali drugo nepravo zdévalo, kar je oni hotel. Hvalil se je celo ustmeno povsod v družbah, da ga ima pod sabo, kér mu tako pridno in tudi urno déla, kakor on želi. Pošiljal ga je pa véckrat na tako iménovane komisije v okrožje zunaj mesta za posébno plačilo, tedaj ob enem za nék dobiček. Sicer koristne so bile Josipu take komisije tudi zato, da se mu je podajala po njih priložnost poznavati čedalje bolj Dalmacijo in njeno ljudstvo. Do tadaj znana mu je bila ta dežela samo po zemljopisu (po geografiji) v šolah, in deloma še po nekih pismih, ki
so včasi prihajala iž nje in pa tudi njemu na znanje. Pošiljali so jih vendar večidel taki tujci svojim znancem, ki še potrudili gotovo se niso, da bi zvedli, kaj da je prav za prav Dalmacija in kaj da so nje prebivalci. Opisovali so se tam kot divjaki, pijanci in roparji; pa Josip nije takih našel ob času svoje službe v tej deželi, to je, v devetih letih. Kadar stanoval je še v Dubrovniku, poslan je bil enkrat na komisijo v Ston, ki je mestice skoral pol tri ure daleč od tega mesta. Hodil je po neki stezi skoraj le mej več ali manj visokim skalovjem peš v samoti. Po eni uri hojo zagleda v neki daljini visocega človeka z debelo čalmo (turbanom) na glavi, z velikimi černimi berkami, z handžarom (velikim nožem) in se samokresom v širokem pasu, s katerim je bil ovit, se širokimi turško-ru-dečimi hlačami segajočimi dol do meč, in pa z opankami. Podoba mu je bila strašna ali timveč grozovitna. Josip, misle takrat na zgoraj omenjene opise, nije vedel, kaj da bi začel; tresel se je, kakor šiba, pripravljaje se k poginu, ki se mu je po njegovi umišljiji za gotovo bližal; stopal je ta človek resnobno in po nekakem prav veličansko; ko bil je pa dva koraka pred Josipom, se — globoko prikloni, in izgovori te-le besede: „Dobro prešli, gospodine!" Kako da je pač Josipu po tem pri sercu bilo, vtegne si lahko vsak misliti. Al so neki to roparji in divjaki? — Ko je bil pa Josip leta 1844 na komisiji v Sinju, tem lepem tčrgu v splitskem okrožju, in se po izveršitvi svoje naloge pripravljal, da se vsede v nalaš najeti kučiji, in se v Split verne, stopi prednj ravno tak — tako oblečen in (po tadanji, a bolj pozno vendar prepovedani narodni šegi) oborožen človek. Objavi mu željo, da bi se rad ž njim do Splita peljal. Josip se obotavlja, ga k sebi vzeti — v strahu, da bi se mu utegnila po ondešnji, večidel samotni cesti kaka. nesreča prigoditi. Poslednjič se vendar nasferči,
in vda, mislé pri tem na uže zgoraj omenjenega dru-zega človeka, ki mu je spèrvie takô vélik strah délai
—	brez pravega uzroka. Ta vsiljenec, kakor si ga je bil Josip spervič mislil, se je pa ž njim prav lopo ob vožnji pogovarjal, se vé da, priprosto, to je, posvojeni; večidel ga je pa le izpraševal z radovédnosti v marsikaterih recéh. Josipu je prav za prav le kratek čas délai, takô da zdévalo se mu je, ko da bi mu trajalo potovanje do Splita le eno uro namesti navadnih šest. Ko doideta v Split, in pa opomnjeni clovék iz knčije stopi, se on Josipu lépô prikloni skoraj do tal (po navadi prostih Dalmatincev), in se ponižno zahvali. Pozneje ga je pa vsakokrat v uradu obiskal, da ga pozdravlja, kadarkoli je po opravilih v mesto prišel.
—	Al so to morda rés divjaki in roparji ? vprašuje se znova. —
Lola 1843 bila je Josipa v Splitu vélika nesrééa zadéla! Vmèrla mu je lépa in neizmérno dobra Kristina, desét dni potém ko mu je (v začetku méseca novembra) druzega sinčka porodila. Ybil jo je, četudi nehoté, a vendar po neprizanesljivi nemarnosti, vojaški dr. Lobenstein. Kako pa to? — Čutila je Kristina po porodu néko mèrzlieo, ki dala bi se gotovo bila odpraviti ; kér zdévalo so je, da nije prav nevarna. Poklical so je hitro za to omenjeni médeh mestne posadke (garnizona), dr. Lobenstein. — Kar porodnicam in obrodnicam mej drugimi rečmi jako škodi, je posébno tudi kak močen in nevgoden duh ali smrad v njihovih sobah; to vé dobro pri nas vsaka baba; zdéva se pa, da mčdehi ne poznajo še škodljivosti tacega duha ali smrada. Isknjo z veliko skèrbjo po méstu dr. Lobensteina, kér ga doma nije bilo, najde ga Josip nazadnje v néki kavarni polni dima od tobaka. Sédel je tam zavit v zimsk plajš se smodko v ustih. Ta pride bèrzo ž njim v malo sobo obrodnice ; pa
stopivši vanjo imel je po nesreči še smodko v ustih, in obderžal na sebi plajš, kije dišal ali timveč smerdel po tobaku. Ta duh ali smrad dal se je precej čutiti po sobi, in pa omamil obrodnici glavo, kakor se je zraven nje stoječi Josip popolnoma prepričal; ker tudi on, ki nije nikdar tobaka pil, je takrat neprijetnost tega smrada v sobi razločno čutil. Nije nikake dvombe, da ravno to bilo je uzrok koncu Kristininega živenja; porabljeni leki niso ji nič pomagali — v opomnjenih desetih dnevih je šla! *)
Po Kristinini smerti ostal je Josip v Splitu skoraj še eno leto. Mej ti m napravil in razprostiral je v mesečnih zvezkih neko knjigo v italijanskem jeziku, ki mu jo prinesla dobiček skoraj od (»00 f. Imela je vsa 590 stranij, in pa naslov: ¿,Manuale delle leggi sul bollo e sulic tasse". — Dala je namreč vlada leta 1840 neko postavo zadevajočo kolek (štempelj) in takse (tanše?), katere niso pa mogli vsi razumevati, da jo porabijo, kakor bi šlo, kadar so kaka pisma napravljali. Temu zlu je še le Josip v okom prišel z omenjeno knjigo, ki je vse prav razbistrila. Sicer tista postava imela si je veljavo le do leta 1850, v katerem oznanila se je druga postava skoraj v isti zadevi. —
*) I)a medehi res ne poznajo še škodljivosti in nevarnosti m&čnih in neprijetnih duhov v sobah porodnic in obrodnic, dokazuje nam posebno tudi to, da nek učitelj babištva v Terstu, ki je spisal leta 1860 tudi učno knjigo zadevajočo učenje tistega, je v njej marsikaj opominjal, kar imelo bi se kot škodljivo ali celi) nevarno odstvanjati iz omenjenih sob; pa na misel nije mu prišlo .tudi o močnih in neprijetnih duhov — o smradih kaj govoriti. Tedaj take m§dehe ali tako imenovane porodničarje imamo!
X.
Od pèrve polovice méseca avgusta 1845 do pèrve polovice méseca avgusta 1848.
Pèrvega ciné méseca avgusta léta 1845 je bil Josip poklican iz Splita v Terst k višjemu finančnemu vodstvu, pa je tam služil le nekaj čez tri mésece, namreč do 12 dné méseca novembra istega léta, ko je bil imenovan za komisarja finančne straže, in poslan v Gorico, kjer ostal je v službi do 12 dné méseca februarja léta 1847, po tem pa, kot prestavljen, v Teržiču (Monfalcone) do 11 dné méseca avgusta léta 1848.
Y Gorici se je Josip méseca marča léta 1846 oženil drugi krat ; vzél je néko Frančiško s priimkom „Ivoch", hčer advokata Ignacija Kocha v Gradcu, kjer bil se je ž njo seznanil kot pravnik uié léta 18i37. Živela je ž njim tista devét lét, in rodila mu mej tirni štiri sinove. O nje smèrti govorilo se bode na kratko drugod (bolj naprej). — Dokler je Josip v Gorici in v Teržiču služil, imél si je za poglavarja A. J. Schlech-terja iz Ljubljane. Nek drugi njegov podložnik je tèrdil (se vé da, le mej svojimi prijatelji in znanci za sméh), da A. J. Schlechter, kakor se je ta poglavar navadno pod-pisaval, poménja v nčmškem „alle Jahre schlechter", to je: „vsako léto slabje ali hujše"; poménjale ste namre dvé čerki A. J. prav za prav „Anton Josip", in „Schlechter" (kot priimek) po našem tudi „slabje" ali
„hujše". Ta šala ali burka imela si je uzrok v tem, da je postajal ta clovék (A. J. Sclilechtei) po nekakem čedal e bolj nezadovoljen, godernjav in kisel, kar si je imelo za nasledek večkrat néko njegovo Čudno, pač celo nepreterpljivo obnašanje tudi s tistimi, ki so pod njim služili. Imel je ženo, ki bila je sicer prav lepa, a vendar ob enem tudi prav slepa, ker nije vidila, kaj da utégne prihajati iž njenega, sploh vsim znanega, napčnega gospodarenja, ki je A. .T. Schlechterju veliko jezo delalo in živenje grenilo, pa dajalo uzrok njegovi včasni in minljivi sirovosti celo do njegovih podložnikov, in sicer tudi vodnim prepirom ž njo, ki je še le po prezgodnji njegovi smerti bolj mirno in slobodno živela z lepimi hčerkami, spervič néki na Duna u, pozneje pa v Benédkah.
Sicer opuščal je A. J. Schlechter v svojih podpisih rabo čerk A in J, potem ko je po sreči zvedel, da dpjaste uzrok omenjeni burki. — Ta muhasti in nezadovljni človek je večkrat divjačno ravnal tudi z Josipom, pa zlasti zato, kér je bil tisti ob eni ali drugi priložnosti po svo ih lastnih podložnikih skrivaj pri n eni opravljan in černjen. Nekaj tacega se je upal tudi njegov tako imenovani rešpicient Braininger v Gorici, ki se je védel A. J. Schlechterju zvijačno prilizovati, bil pa nazadnje vendar srééno vlovljen, in imél bi po tem celo ob službo priti, ako bilo bi se ž njim ravnalo ojstro po postavi. Kadar kak finančen stražar opravi, kjerkoli si bodi, to ali ono naloženo mu délo, ima dolžnost ga zapisati zvesto in po čisti résnici na nalaš pripravljen papier, sicer moral bi si pričakovati celo zgubo službe po postavi; tako ojstra kazen zadela bi ga zavolj kake laži! Peljal se je Braininger se svojo lepo ženo nékega dné dvé ali tri ure po kosilu v Pre-baeino h kerčniarju Furlaniju, da se tam napije in najé po godi — da si tam ima tako imenovano „malo
južino". To je .Tosip zvedel druzega dné po istem kerčmarju. Ko pa pride v kasarno finančne straže v predmestju sv. Roka, kakor po navadi, pogléda sporočila (raporte) stražarjev o njihovih raznih opravilih. Mej njimi najde tudi néko sporočilo rešpicijenta Brai-ningerja o tistih delili, katera je on po svojem zapisu izveršil zunaj mésta v žganjarijah istega omenjenega dné po kosilu — ravno takrat, kadar imél si je malo južino v Prebačini pri Furlaniju!! Josip vzame k sebi to sporočilo, in gré pa nanagloma v te iste žganjarije poprošat, kedaj daje bil pri njih rešpicijent Braininger? Na to so mu tam odgovarjali, da uže zdavnej ga niso vidili. „Dobro, vjél sem ga!" si misli Josip, pa se podaje k poglavarju A. J. Schlecliterju, da mu vse to pové. Tisti pokliče précej Brainingerja, mu pokaže njegovo sporočilo, pa mu tako-le očita: „Vi tožite véiïno tega komisarja, poglavarja, pri meni, in vendar, kakor se zdaj vidij ste prav za prav vi malovrédnez in zanikèrnik". — Pri tem je pa ostalo; hujšega se takrat Brainingerju nije zgodilo: poglavar A. J. Schlech-ter je imél svoje muhe, in pustil ga je v službi, kakor do tadaj. Sicer Braininger je bil pozneje celo še čedalje bolj naprej pomaknjen, podpiran od finančnega svetovalca Faukala zlasti po priporočanju in prošnji tudi njegove lepe žene. — Iz Teržiča sta pa Josipa dva njegova podložnika, Arnold in Purgaj, tožila. Ko se je vendar poslčdnjič na čisto spoznalo, kaj da sta, dosegla sta si to, kar jim je šlo po postavi. Sicer pa Josipova vést bila je tudi vedno prava in čista ; mogel mu nije nihče kaj. —
Imél bi skoraj bil Josip ob času svoje službe na Goričkem néko véliko nesréco — celo nje zgubo. Mej ljudmi v navadnih družbah najde se večkrat kak Judež — izdajavec, ki tam posluša, kaj da se govori, da pa enega ali druzega ovadi, opravlja ali tudi v po-
gubo spravi. Tako, postavimo, se tudi pripoveduje, da se je nekedaj na Dunaju nahajal v gostilnicah mej ljudmi marsikak (lepo oblečen) človek, ki je kot nek policijsk strežnik sam hudo govoril o cesarski družini, o verskih rečeh i. t. d., da zve, kaj da bi kedo drugi temu pristavil ali sploh kaj da on misli a takih rečeh. — Nekega dne bil je Josip prav prijazno (!) od sod-nijskega in političnega okrajnega komisarja Ahčina, ki je bil pravnik v Gradcu takrat, kakor je bil Josip, v gorenji Rihenberg k kosilu povabljen. Nabralo se je tam za to precej veliko ljudi. Po končanem kosilu ostala sta pri mizi le ona dva, drugi bili so se razšli po osobah grada. Govorila sta o raznih rečeh. Josip je ob tej priložnosti nekaj čerhnil tudi o kazenski postavi zadevajoči kontrabantne prestopke, katera se je objavila leta 1835 ob vladanju cesarja Ferdinanda I., in o kateri je kinalo po tem pisal rajnki advokat Pitteri, da je ona tako svetla, kakor sonce — da bolj ko kedo vanjo gleda, bolj slep postaje. Pa Josip nije z Ahčinom tako govoril, ampak le na rahlo opazil je, da je nekoliko nerazumljiva, kakor je sicer tudi resnično. „Jaz vas mislim zatožiti pri višji policiji na Dunaju; in pa gorje vam; v pričo mene ne smeste tako govoriti." Tako jo je znanec, prijatel (?!) in gostilni k Ahčin na to zagodil! Prositi ga je Josip moral prav ponižno in silno, da naj mu prizanese. „No, pa naj bo le za zdaj!" mu odgovori. Sicer Ahčin je tisti, ki je leta 1868 pri policijskem direktorju Krauzu v Terstu pripomogel, da se je bivši naš verli narodni bataljon nespametno porabil soper Teržačane, kmalo po tem pa odpravil — ta pravi kinč teržaške okolice, ki nam je toliko stoletij čast delal! —
Imel je Josip kot komisar finančne straže letno plačo od 500 f., in pa še marsikak drug dobiček, ki so mu ga dajale njegove hoje zastran službe zunaj
shajališča, kjer je bil postavljen; in verh tega tudi 100 f. za stanovanje. Dana mu je bila po tem mogo-čost še precej vgodno živeti v tadašvjih časih; a vendar prav zadovoljen nije bil, posebno v Teržiču ne. Nezdravost zraka po tih močvirnih krajih, jaka sitnost službe pri finančni straži, in nazadnje tudi to, da so mu po napravi A. J. Schlehterja brez vsmiljenja vzeli celo po postavi vstanovljenih 100 f. za stanovanje, in mu pa zato stanovanje v kasarni (!) zraven sirovih prostakov vsilili, čutil se je spodbadanega iskati si drugo službo, ki bila bi mu bolj primerna. Prosil je zanjo sicer potem večkrat, a ostal, zalibog! nevslišan, — odbivale so se mu naravnost vse njegove ponižne prošnje v tej zadevi. Nazadnje, to je, v začetku meseca avgusta so ga pa prostovoljno, namreč brez nobene njegove prošnje povišali, in prav za,prav kot tako imenovanega „koncipista" sopet v Split poslali — leta 1848.
Od pčrve polovice mesecu avgusta 1818 do pčrve mdscca junija 1851.
Kaj da so in kaj da niso Dalmatinci, snemati se utegne deloma uže iz tega, kar je Josip o njih prej čerhnil. Tukaj opazilo se bode verh tega še le nekoliko druzega zastran njih. Oni so Slavjani, naši sobratje, in govore lepo glasni hervatsko - serbski jezik. Bila je nekedaj njih dežela en del velicega jugo - slavjanskega kraljestva, kateremu konec je bil leta 228 pred kri-stovim rojstvom, kadar je tam vladala kraljica Tevta. Osvojili so si ga po mnogih kervavih bojih v tadašnjih časih motorni Ilimci, katerim so Dalmatinci niso mogli več na dolgo vpirati kot preslabi brez druge pomoči.
Dalmatinci so lepe postave, čversti, krepki in korejaški ljudje. Tisti, ki stanujejo bolj blizo morja, so verli, serčni in derzni mornarji; to so pa pokazali sicer tudi leta 18ti6 pred Visom v boju z Italijani; in znano nam jo še, da nekedaj mogočna beneška deržava (republika) nahajala si je mej Dalmatinci največo potrebno moč za razne svoje vojske po morju. Bili so Dalmatinci od starih časov pogostljivi, rahločutni, ča.stimarni, slobodoljubni, čerteči silno tlačenjc, sužnjost in krivico, ki se jim je brezozirno delala tudi potem, ko so pod Avstrijo prišli pred 82 letoma; pošiljali so se jim tujci, večidel Nemci, v deželo kot uradniki, ki
pa niso je poznali ali niso je hotli poznati, ravno kakor tudi jezika njenih narodnih prebivalcev no Pritoževali so se sicer zastran tega večkrat, posebno v časnikih, a le zaman — so le prazno slamo mlatili, nesrečniki! Je-Ii morda čuda tedaj, da Josip, po nastopu znane revolucije (ustaje) léta 1848, ki jo obélala mnogo slo-bodnosti, pa je vendar nič ne dala, kot drugi krat v Dalmacijo za deržavnega uradnika poslán, bil bi v Sebeniku, kjer se je bil po prihodu z lojdovim pa-robrodom za malce časa ustavil, — skoraj zagrabljen in terpinčen, ako bi mu ne po sreči šlo, da se daje vendar spoznati, in ljudi prepričati, da bil je uže prej v Dalmaciji, in da je po svojem priimku tudi hervat-sko-sérbskega pleména, ne tedaj Nemec, kakor so se berž ko ne oni bali? Po tem še le so ga v miru pustili, sicer bilo bi se mu gotovo kaj jako hudega prigodilo, ravno kakor prigodilo se je skoraj tudi finančnemu komisarju Schrokingerju (Némcu) v Splitu malo poprej, kakor je Josip še le tam zvédel. Zastran tega komisarja je pa na kratko prigodek ta-le: Tisti, blagoserčen Dunajčan védno dobre volje, pa izversten uradnik, je ljubil Dalmatince, in kot uradnik je tudi marsikaj dobrega zanje delal in svetoval (kar je pa njim spervič gotovo neznano ostalo); sicer dajal je še to ali ono tiskati v nemške časnike zastran njih. Pisal je mej drugim v tadašnjih časih tudi o uzrokih zaostajanja Dalmatincev v razvitju dušnih močij, in zakaj da se bolj ne omikajo in napredujejo. Pa opazil je, da mej tirni uzroki je posebno ta, da mej Dalma-tinci je v tej važni zadévi še premalo zlotje ali edinstoa (kar je sicer tudi popolnoma resnično, ravno kakor je resnično tudi zastran nas Slovencev, žalibog!). Rabil je on v némskem besédo „.Gemoinsinn" v poménku „zloga" ali „edinstvo"; pa ravno "s tim je — nehote — ose v Splitu razdražil — se časti Dalmatincev dotaknil
ali jo ražžalil, kakor so si oni takrat v tem mestu in v njegovi okolici mislili, sicer le kot zapeljani, kakor se bo koj viclilo. — To, kar je Schrokinger v nemškem objavil, čital je tudi ondešnji rajnki, takrat še mladi duhovnik in profesor Fr. Carrara, bivši neki skrit, pa prevroč častilec beneekega sv. Marka. Ker je ta gospod še precej razumeval nemški jezik, je Schrokin-gerjev spis v italijanski jezik prestavil, in tudi po nekem italijanskem časniku objavil, pa predrugačil pomenek zgoraj opomnjene besede „Gemeinsinn"; prestavil jo je namreč, naj si bo nalaš, ali iz nevednosti, v besedo luon senso, kar pomenja „zdravi človeški vm" ali „zdrava človeška pamet" (v nemškem: „gemeiner Verstand" ali „gemeiner Sinn", pa ne „Gemeinsinn", ker to ni je isto). Raznašala seje po tem precej v Splitu in v njegovi okolici govorica, ko da bi se bil Schrokinger prederznil terditi, da so Dalmatinci „brez zdrave pameti11 ali „brez zdravega uma11. Bilo je to zadosti, da so Spličani nanagloma omenjenega gospoda iskali zato, da ga vbijejo. Obsedli so nazadnje njegovo stanovališče, strašno žugajoč; in izveršili bi gotovo celo tudi ta svoj namen, ako bi se ne bili neki pametni možje resno poganjali, da ga rešijo. Obneslo se je tistim nazadnje, da ga denejo v neko zaperto kučijo, in pa dajo berzo odpeljati v terdnjavo imenovano „Ivlisa", ki stoji skoraj eno uro daleč od Splita na visočini. Spličani so še le pozneje svojo krivico spoznali, in pa na čisto zvedeli, kaj da je bil prav za prav Schrokinger, in kaj da je podalo uzrok gerdobnemu njih ravnanju zastran njega.
V dokaz, da so Dalmatinci pravi narodnjaki, pa jako pogostljivi in častiljubni, omenjata se tukaj dva primera:
1) Ob časih, ko je bila uredjena tudi v Dalmaciji žendarmarija na mčsto prejšnjih tako imenovanih „pandurov" bil je nekega večera jak prepir mej rano-
gimi varošani v Splitu zunaj. Da se pomirijo, pridesta tje dva žendarma. A varošani, misleči sploh, da žendarmi so le Nemci, ne marajo za ta dva prav nič. Ko jih pa eden izmej njih v prav lepem in čistem hervatskem jeziku močno nagovori ali timveč nad njimi zagermi, utihnejo nanagloma, in mu lepo odvčrnejo: Jeste-li i vi naš i ? Ajdite simo, pa usedite se s nami v ovoj kerčmi, da se skupa niješta napijemo!"
2) Po odpravi nekdanje dalmatinske finančne straže brez uniformo, vpeljala se je pred več leti druga z redno uniformo, podložna ojstri postavi zadevajoči nje vsestransko obnašanje. Bilo je nekega dne v Ma-karski nekoliko veselih Dalmatincev v kerčmi, ki so se tam mej sabo prijatelsko pogovarjali in vino pili. Tje pride nek finančen stražar nove vredbe (tujec), da popije tudi on nekoliko vina. Omčnjeni Dalmatinci ga pozdravijo precej po svoji deželni in narodni šegi, pa mu gostoljubno in prijazno ponujajo vina, da ga. pije. A on se je resno tega branil, misle morda, da nije pravo pečati se se strankami, s katerimi utegne prihajati v dotik po službi. Dalmatinci čutijo se po tem jako ražžaljene, in žugajo mu s hudim ravnanjem. Ustal je močen prepir; stražar se je našel v veliki nevarnosti, ker vidilo se je, da bili so oni jako razkačeni, in pa kot nekoliko opiti, namenjeni, ga dobro potolči ali celo ubiti. Oslobodili so premalo razumnega stražarja še le neki drugi, ki so tje prišli. Dalmatinec je jako gostoljuben, pa nikakor ne terpi, da se mu ponudba odbije, imajoč to za veliko žaljenje časti.
Dalmatinec se ponaša kaj se svojimi berkami; zelo jih čisla; in gorje neki tistemu, ki bi se pre-derznil hudo o njih govoriti, ali se norčevati ž njimi! To pa se vjemlje s pregovorom, da vsaka dežela ima svoje posebne šege. —
Našel je Josip, da so Dalmatinci sploh pošteni ljudje. Ril jo sicer léta 1849 v Splitu hudobno in gérdo goljufan, a vendar ne od pravega Dalmatinca, temoč od nékega bonečkoga vrinjenca, ki pa še bork nije nosil, in bil je vendar takrat celo poveljnik národne straže kot prodajalec tkanine na drobno. Ime mu je bilo Bassa. Ko se je v tadašnjih časih strašno zniževala véljava „bankovcev", katerih jo Josip imél še nékoliko prihranjenih, sklenil je bil, nakupiti si pri Bassi tkanine za svojo potrebo še ob pravem času, in pošteno precej plačal. Po pretéku dvéh mesecev tirja pa ojstro Bassa od njega plačilo za isto blago. Kér se on nije vdal, in tudi nije se mogel vdati, toži ga Bassa pri sodniji, in se celo tudi prisčže, da nije imel tega plačila. Bil je po tem prisiljen nesrečni Josip plačati — še enkrat! Dalmatinec nejma take vésti, kakoršno imajo njih zviti vrinjenci.
Dalmatinec je zvést Avstrijan. Ko je meseca julija léta 1848 mnogo kmétov na véliki césti délalo, da si tam na pékocem sóncu kaj prislužijo, pridejo k njim néki mladi lahoni, da jih mamijo in nagovarjajo, naj preidejo za bolji dobiček rajši k Benečanom (takrat soper Avstrijo spuntanim). „Nam je ljubše, péci se tukaj na soncu za malo krajcarjev, kakor izneveriti se svojemu kralju". To je bil gospodičičem zavzéten odgovor !
Poglavarja Koludroviča, pod katerim je uže prej v Dubrovniku in v Splitu služil, nije Josip véc tukaj našel. Kér nije bil dober za Split kot nespametno ojster finančen uradnik zlasti po začetku revolucije leta 1848, bile so dotične višje uradnije zadosti razumne, da ga še ob pravem času od tam odpravijo. Nado-méstoval ga je začasno komisar Renzenberg. Ta je bil sicer hud Némec, a vedel se je tako lepo obnašati
z ljudmi, da so ga celo jako radi imeli in hvalili. Pa ravno na to je v kratkem tudi svojo prošnjo za podelitev križca oslanjal. Bila mu jo sicer spervič odbita, trudil se je vendar še mnogo časa na vso moč po tem, da si ga dobi, in nazadnje (neki še le po preteku petih let!) šlo mu je to res po sreči, in na to je opiral bolj pozno tudi svojo prošnjo za svetovalsko službo v Zadru; ali spoznalo se je vendar tam uže kmalu, da je preslab za-njo, in so ga ravno zato iž nje odpravili — pred časom pensijonirali. Tedaj celo še križec mu nije nič pomagal, za katerega podelitev se je revež toliko časa prizadčval! —
Seznanil se je bil Josip v Splitu leta 1850 se šolskim učiteljem Andrejem Baričem. Ta je imel namen napraviti neko malo slovnico (gramatiko) v hervatsko-serbskem jeziku z vprašanji in odgovori. Spisal je bil on nekaj zastran tega, a Josip nije mogel se ž njim vjemati; prosil ga je zato, naj rajše njemu to delo propusti. Spisana po tem slovnica, se je natisnila in pa razdelila po deželi. En iztis je Josip poslal tudi rajncemu Janežiču v Celovec kot nekaj res posebnega; ker namreč do takrat nije Dalmacija imela še nobeno slovnice s hervatsko-serbskim razlaganjem; bila je tedaj ta perm. Y Dubrovniku objavila sta sicer Della Bella in Appendini dve slovnici za omenjeni jezik; ali bili ste spisani v italijanskem, nerazumljivem pravim Dalmatincem.
Kmalo po tem moral je Josip zapustiti Split, to najbolj' znamenito dalmatinsko mesto, bivše nekMaj vse grozno velika palača rimskega cesarja Dijoklecij&pa, rojenega v Solinu, tem nekedanjem, zdaj pod zemljo zakopanem jako širokem in važnem mestu pol ure daleč od Splita. Bil je namreč Josip v pervi polovici mčseca junija leta 1851 pomaknjen pod našlovom
„finančen komisar II. razreda" na višjo stopnjo službe, za katero se je bil sicer pripravil uže leta 1843 po izverstni opravi postavno zapovedane ojstre skušnje. Prestavljen je bil po tem v Terst, v svojo domovino, kakor je sam želil, čeravno je spoznal, da imel bi v Dalmaciji kot uradnik boljo srečo v službi, kakor drugod zunaj nje. Bilo je njemu zadosti, da je devet let tam živel, ali timveč po nekakem životaril.
Od pèrvc polovice méseca junija 1851 do druge meseca novembra léta 1863.
Kot komisar II. razreda, služil je Josip pri okrajnem finančnem vodstvu v Tèrstu do druge polovice meseca maja léta 18f>3, po tem pa v Kopru do pèrve polovice meseca julija léta 1857. Tam in tukaj bil je on poglavar oddélka za preiskavo zastran dohodnih prestopkov (kontrabantov i. t. d.).
Y Tèrstu dal je bil Josipu njegov začasni poglavar Pišler (Vèrhniéaa) po, nékem čudnem ravnanju priložnost, storiti, da tisti lahko ob službo pride; a vendar Josip je nije porabil, kakor se bo ko j vidilo. Pri uradnijah oddajati se mora poglavarju vsako izvèrSeno ali napravljeno pismeno délo, da ga on pre-gléda, in potèrdi, prej ko se prepise, in gré na svoje mesto. Napravil je bil nékega (lné tudi Josip silno in tako délo, ki je zadevalo véliko preiskavo važnega dohodnega prestopka (kontrabanta), in pa poglavarju Pi-šlerju za pregléd in potèrditev oddal. Po tréh ali štirih dnévih pride Josip k njemu, in ga popraša, kjé da so pisma zadévajoca to stvar, kér bi jih potréboval, da naprej preiskuje. „Pa kako se upate mene po tem prašati? Vi ste gotovo ta pisma zatèrli ali zavèrgli po prejšnjem dogovoru s kontrabantarjem, da se ne gré naprej s preiskavo, a zdaj jih iščete pri meni" —
je zagérmil nad Josipom vpričo družili. „Govorite - li résno, ali se néki žalite?" ga popraša Josip. „Jaz govorim résno; ne šalim se, zaverne ta zvér. ,,Uzé pravo! ' Josip ga toži precej pri višjemu finančnemu poglavarju Pavežu (tudi Verhničanu), potem ko se je sicer prej pogovoril z deržavnim pravdnikom pri dotični sodniji. „Pojte le spat, pa bo!" mu zbadljivo reče po razložbi prigodka tisti nehvaležni Pávež, čegar sina je Josip nékedaj francozki jezik učil — zastonj! „Jaz sem pa v tej zadevi uže z deržavnim pravdnikom govoril, ki mi je pri tem opazil, da lahko na noge stopim zavolj obrekovanja in žalenja časti", — mu Josip na to hitro zavorne. „Zdaj pa pojte .v svoj urad; pošljem precej svetovalca MáreSa k vam, da se ž njim pogovorite zastran tega"; tak je bil na to njegov odgovor, ki je očitno kazal, da se je nazadnje vendar tudi njemu ta stvar résna zdévala. Kmalo po tem pride res v uradno sobo Josipa svetovalec MáreS, pa ga začne silno prositi, naj Pišlerju iniloserčno prizanese, in tedaj od tožbe pri sodniji odstopi. Josip se je spervič sicer okorno in terdovratno branil, a se nazadnje po veliki prošnji vendar vdal. Tako je on Pišlerja rešil, da po kazensko-postavni obsodbi ob službo ne pride, kakor je ojstro zažugano za take prestope deržavnih uradnikov. Sicer zgoraj oinénjena pisma so se našla, se vé da, pri Pišlerju založena. —
Ob istem času služil je Moravec Beck, duhovnik, kot svetovalec pri deželni vladi za Primorje v Térstu. Bil je ta hud Slavjan. Tukaj se je pécal z duhovskimi in šolskimi réémí. Želil je ta gospod, da bi se na ta-dašnji teržaški realki vstanovila leca ali stolica za redno učenje tudi hérvatsko-sérbskega jezika, in da bi pa, saj začasno, to učenje prevzél Josip, s ka-térim se je bil sprijaznil po zvédenju, da pozná tisti dobro tudi tak jezik, katerega se je naučil v Dalmaciji
ne samo praktično, ampak tudi s pomočjo zadevnih knjig Zastrau tega se je pa ž njim nekolikokrat pogovarjal, in pri tem opazil nekega dne, da se bode pri njegovem višjem poglavarju za to nalaš potezal. Kžr pa tisti (višji svetovalec Fluck) nije bil s tim zadovoljen, in imel je pa Josipa, ki je po nekakem v tej zadevi svetovalcu Becku uže obljubo storil, za nekega panilavista('!?), saj kakor je on po očitajočih besedah tega poglavarja sodil, sklenil je zato, in tudi zavolj neprestanega spretja mej njim in mej okrajnim poglavarjem Pišlerjem, prositi nazadnje rajši za preložbo v Ivopar. Ta je sicer res tudi nastopila v drugi polovici meseca maja leta 1853. —
Potem ko je Josip iz Dalmacije leta 1851 v Terst prišel, pečal se je pridno se slovenskimi zadevami — pisal je marsikaj za naš narod. Začel je dopisovati „Novicam" v Ljubljano v raznih rečeh, na primer, zastran šeg in navad primorskih Slovencev i. t. d. Leta 1852 napravil in objavil je bil na stroške tadaš-njega „Slavjanskega Družtva" v Terstu nek koledarček z raznimi pristavljenimi spisi za leto 1853. Pomagala sta mu sicer pri tem delu tudi gospod AVittmann in vojaški uradnik Kuk (Tominec). Leta 1853 spisal in razprosterl je mej ljudstvom knjižico pod naslovom: „Njegovo veličanstvo Franc Jožef v veliki smertni nevarnosti". —
Leta 1855 bila ga je v Kopru zadela velika nesreča: Umeri mu je najprej sin Franc Jožef od vodenice v glavi, nekoliko mesecev_ po tem pa umerla je žena od kolere, ki je takrat v Kopru strašno razsajala. Žugala je sicer tudi Josipu; a srečno rešila ga je vendar bila neka starka imenovana Genso, ki je bolj poznala pripomočke za odpravo te bolezni, kakor jih poznajo redni medehi, kateri so se navadno zelo bali dotika z bolniki. To se je večkrat pripetilo. Tak je bil sicer
tudi rajnki dr. Manzoni v Kopru, katerega je bil Josip poklical za medehanje omenjene (druge) žene.
V drugi polovici meseca novembra leta 1856 je bil Josip v Kopru povišan — postal je finančen komisar I. razreda, pa meseca julija leta 1858 v Celovec na Koroško prestavljen, kjer je ostal do druge polovice meseca novembra leta 1863, ko je bil v Terst poklican. — Sicer to povišanje prikazalo se je bilo kot nekaj prav posebnega in čudnega. Takrat, ko se je imelo na Dunaju odločiti, kedo da bi moral biti pomaknjen na tako službeno mesto, bil je finančen ministar Karel Bruck (glejte pod štev. III.). Tega je Josip le po njegovi podobi poznal, katero si doma ima. Mej prosivci za to mesto bil je tudi Josipov svak Karel Ceroj, ki je bil neki prav lepo priporočen od tadašnjega višjega vodvstva v Gradcu. Po sreči še prej, ko se je na Dunaju odločba pripetila, pošlje Josip ministru Brucku neko pismo, v katerem se jako pritožuje zavolj velikih, pač vpijočih krivic, ki se brez vsmiljenja delajo pri pomaknenju uradnikov. To pismo imelo si je pa za nasledek — povišanje Josipa namesti Ceroja, mejtim ko si je on (Josip) pričakoval le kako kazen zavolj po-sčbne prederznosti, s katero je jako ojstro zavolj omenjenih krivic pisal — !
26 dne meseca marča leta 1856 se je Josip v Kopru tretji krat oženil. Yzel je udovo Terezo Godino, eno izmej devetih Negovetičevih kčeri iz Matarije v gorenji Istriji, sicer skoraj le po neprestanem spodba-danju njenega svaka, rajncega finančnega uradnika Zupančiča, ker prav za prav on nije imeT več želje ali volje se oženiti. Imel je takrat izmej šestih sinov še dva živa, Alfreda in Slavoljuba (štirje so mu prej vmerli). Pervi, ko je bil v petnajstem letu svoje dobe, in pa uže v petem gimnazijalnem razredu, in se tudi prav dobro učil, zaljubi se nenadoma v mornarstvo,
in zapusti po vsej sili in soper voljo očetovo šole. Stopil je léta 1857 v službo kot mornar pri nékein švedskem ladijinem povélniku (kapetanu), in pa ž njim odšel, ko se je od Tèrsta ločil, da gré v Pernambuk, ki je primorsko mésto srednje Amerike na sončno-vzhodni strani. Bilo je preteklo vée ko eno leto, da se nije o njem nič védelo. Še le méseea decembra léta 1858 pride iz Lizbone, poglavitnega portugalskega mésta, néko njegovo pismo, v katérem poroča, da je ladija omenjenega kapetana nékoliko daleč od Per-nambuka po ustaji grozovitne nevihte v morske skale zašla, in se tam razbila; da sije komaj živenje rešil, in pa z néko posébno malo barko do Pernambuka dospél ; da je moral tam nékoliko časa čakati priložnosti za vstop v kako drugo mornarsko službo; da to je sicer nazadnje srééno tudi našel, a vendar le za čas vožnje do Lizbone ; in da v kratkem misli se odpeljati na néki engležki ladiji v sončno - vzhodno Indijo, in prav za prav v Kalkuto. Priložil je bil temu poročilu néko pismice na brata Slavoljuba, v katérem ga je résno opominjal, naj posluša očeta bolj, kakor ga je on poslušal, da ne zabrede, kakor je on zabredel. Iz tega se je utegnilo soditi, da se je jako kèsal, dajaje po tem očitno na znanje svojo misel, da nadaljevanje šolskih naukov bilo bi zanj stokrat boljše, kakor je mornarsko živenje, ki si je bil nespametno sam izvolil.
Od takrat, to je, od méseca decembra léta 1858 nije se moglo ničesa več o njem zvédeti. Berž ko ne ga je al morje požerlo, ali pa rumena vročica v Kal-kuti vmorila, ki tam navadno razsaja po tem, kar nain je znano.
Prej ko je Josip z družino léta 1858 v Celovec odšel, pripetilo se je bilo zastran njega nékaj posébnega v Kopru : zadéla ga je namreč bila nekega dné po noči na postelji smèrt — dozrlévna, katéro imela je pa
soproga (žena), postavša neki vsa prestrašena in obupna, spervič za pravo! Spil je bil Josip istega dne zvečer v gostilniei poimenovani „pri liadeckemu" nekoliko (a zanj morda vendar preveč) ola. Potem ko se je vlegel, bilo mu je kmalu po nekem izmetovanju jako, in sploh tako slabo, da je ostal povsem brezzavesten in ob enem celo tudi brezsapen. Vzdigne ga soproga celo iz postelje, postavi ga na noge, pretresuje, in pa kot prav omamljena in vsa plaha, ob enem tako vpije in joka, da se je nanagloma mnogo ljudi okol stanovanja nabralo. Prišlo jej je nazadnje po sreči na misel, da ga na čelu in posebno tudi na sencih z merzlo vodo oškropi. Po tem še le se Josip zave, in popraša vas miren: „Kaj pa je?" Sicer pretresovanja nije prav nič čutil, in tudi vpitja ne šlisal. To vse je še le zvedel, potem ko je, tako rekoč, sopet oživel, — od smerti ustal. Pač zelo čudna prikazen! Kako veselje za družino, da se vendar nije nič hudega dogodilo! —
Premestitev Josipa v Celovec, katero je bil sicer finančni okrajni poglavar Monfroni v Kopru zvijačno napravil kot neki skrivaj zatožen, pa se še zdaj ne ve, od koga, zavolj slabe ali napečne njegove administracije *), potem ko je bil — brez nobenega uzroka! — v tej zadevi po neumnem sum le na Josipa zagnal, bila je tistemu posebno vgodna in prijetna; saj podala se mu je taki) prav lepa priložnost, poznati tudi to jako važno, mično in bogato, za tretji del slovensko koroško deželo; in to mu je šlo tudi popolnoma po srečj, imel je namreč tam večkrat zunaj mesta komisije na raznih okrajinah. — Druga korist sli timveč drugo
*) Sicer Monfroni bil je pozneje odpravljen iz službe zarad njegove nepripravnosti in nesposobnosti za - njo. čeravno vroča mu je bila želja, še nadalje služiti, a zaman mu je bilo; nije si našel vsmiljenja! Pa v kratkem je pošel — na oni svet. Lahka mu žemljica!
veselje pa bilo mu je to, da se je seznanil v Celovcu posebno z dvema jako delavnima in pridnima Slovencema, namreč z gg. Janežičem in Einšpieler em, ki sta po svoji neizmerni pridnosti in nenavadni prizadevi za naš narod prave čudeže delala. Dopisoval je Josip enemu in drugemu večkrat; pervemu za njegov izverstni „Glasnik", pa drugemu za njegov, sicer nemško pisani, a vendar jako znameniti časnik „Stimmen aus Inner-osterreich" (glasovi iz notranje Avstrije , sicer še tudi urednikoma časnikov „Novice" in „Naprej". Za "Novice" je spisal Josip mej drugim na kratko tudi vso zgodovino nekdanjega poljskega samostalnega kraljestva; ona se je tam po kosih objavljala. — Zal mu je bilo, kakor sicer sploh vsim pravim Slavjanom, da bila sta M. Tilhar, in Einšpieler kot urednika, pa tako rekoč, le za nič, po nedolžnem kažnjena — pervi zato, ker je bil v svojem časniku „Naprej" objavil natančen opis in zaznambo pravih mej vsih slovenskih dežel skupaj *), drugi pa — na tožbo doktarjev Huse in Jforaka, obedveh slavjanske kervi! — zato, ker je v svoj časnik „Stimmen aus Innerosterreich" vzel nek dopis, v katerem bilo je opaženo, da „če deželni zbor koroški bo preziral Slovence na Koroškem, znali si bodo tisti sami pomagati"; to ste bile dve pač strašni, — Nemcem jako nevarni pregrehi!!
Kar se tiče delavnosti A. Janežiča, vmerlega, žalibog! uže, tako rekoč, še v mladih letih, prepričal se je o njej Josip osebno. Ob vsaki urj,,' kadar nije učil (slovenščino in nemščino na celovški realki), utegnil ga je po obiskovanju nahajati doma tičečega pri navadnih svojih opravilih, katera si je v eno mer nalagal
*) Pr. Kozlerju pa, bivšemu notarju v Sežani, so nekoliko let poprej sekvestrirali zemljokaz zadevajoč vso Slovenijo in prave njene meje — !
slovenstvu v korist, ki se je pa tudi povsod mej Slovenci srečno kot velika prikazovala. Ce je pa tú in tam v čem si bodi morda tudi zabredel, moral bi se uzrok temu iskati le v njegovem prenagljenju, postavimo, zastran némsko-slovenskega slovarja, katerega spis bil bi se gotovo bolje obnésil, ako ravnal bi se bil pri tem delu po nékem nasvetu, ki mu ga je Josip prijateljsko dajal, ko se je tudi zastran tega ž njim pogovarjal. Bil je nekoliko preveč svojeglaven — pa saj pri nas déla žalibog ! vsak le po svojem (to je Josip uže drugod omenil in grajal).
Bil je Josipu v Celovcu poglavár Josip Pokorni, Ceh, pa kateremu nije bilo posébno mar za slavjanstvo, in tudi za službo ne, saj kakor se je vidilo, ampak bilo mu je mar le za preiskovanje in razlaganje bitja sv. Trojice, o katéri je néki do takrat pisal uxé petnajst tet; in pa za neprestano pitje tobaka (smodek ali cigár) celo še v pisalnicah svojih podložnikov, katére je, žlobodraje, céle ure motil in od dela zaderževal ; pripovedoval jim je pri tem védno kaj o svojem živenju v mladosti in pa o svojem vélikanskem (?!) délu zadé-vajočem njegovo sv. Trojico (po njegovi tèrditvi bila mù je ena sama pola tistega veče vrednosti, kakor so vse finančne postave!). Za vse to, pa le za nekaj malega, katero je moral v časi on sam po sili v službi opraviti, imél je vsak mesec nad 167 f., ali 5 f. 20 kr. vsak dan! Pač vboga deržava, ali prav za prav vbogi tisti njeni udje (vécidél kmétje lot poséstniki), ki so prisiljeni plačevati tčžke davke za vzderžanje tudi takih uradnikov — lénuhov! Sicer Pokorni (je uz.é umeri) nije bil ravno hudobnega sèrca; bil je le neiz-mérno dražljiv ali prečutljiv in naglojëzen.
Pri celovškem finančnem vodstvu nije Josip našel nobenega uradnika, ki bi slovenstvo ali slavjanstvo sploh le nékoliko ljubil in zagovarjal. Zapazil je pa, da celo
hujši protivniki, kakor Nemci, bili so tam štirje uradniki slovensko kervi, namreč Hereman (slovensk Celjan, čeravno nemškega v priimka), Plimitscher (po našem gotovo Plemičar), Štancar in Rabitsch. Ker so pa tisti večkrat okorno terdili, da na Koroškem nije potreba slovenščine, in da imk je tam popolnoma zveden v nemščini, obneslo se je po sreči uže v kratkem Josipu, da jih na laž postavi. Pride namreč nekega dntš iz slovenskih krajev kmet, ki želil je nekaj zvčdeti zastran plačevanja davkov, pa nije mogel pregovoriti še besedice ne v nemškem jeziku. „Tukaj ga imate, gospodje! dajte mu odgovor", pravi jim Josip. Ostali so, gledajoč, kakor riba — na suhem! Obžalovati mora vendar vsak iskren Slovenec, da uradniki se na Koroškem sploh prav nič ne trudijo, da bi se naučili slovenskega jezika saj za silno potrebo, in da se tam še vedno mej njimi ravna, kakor se je od nekedaj ravnalo (pa glejte tudi na 59 strani) v tem oziru, to je, nemčevalo, ali se sploh pačil in kazil omenjeni jezik, ki je pa na Koroškem kot čisto naroden gotovo bolj pravilen kakor drugod (da se pa tam več besedi nekaj drugače izgovarja, da se, na primer, v nekih krajih k in l pred samoglasniki a, o, n, no dajasta slišati, da se tedaj izre-kuje aj namesti kaj, čouek namesti človek i. t. d., to ne de nič). —
Prej ko Josip, kot v Terst poklican v drugi polovici meseca leta 1863, da tam naprej služi pri finančnem vodstvu, bivšo nekedaj slovenskim vojvodam podložno Koroško ž njenimi nepopisljivimi lepotami in jako prijetnimi pokrajinami vred zapusti, mikalo ga je, iti pogledat grob nekdanjega poljskega kralja llole-salva I., ki je tam umeri nekaj časa po letu 1000. Postal je ta kralj, ki je bil neki pravi vstanovitclj poljskega kraljestva in njegove moči, in si zato pridobil naslov „Veliki", ščasoma razujzdan, pa zavolj svojega
neporčdnega živetja po ukazu papeža Grergurja YII. od škofa Stanislava na Krakovem izobčen, to je, iz katoliške cerkve pahnjen. Zato pa se je kralj Bole-slav hotel maščevati, in dal ojstro zapoved, da odslej ne sme se nikaka maša več brati (maševati) na Krakovem. Ali ta škof nije vendar za takošno prepoved nič maral. Ko je pa nekega dne on sam maševal, ga osebno na oltarju napade in vbije. Ravno to, in splošno njegovo gerdo obnašanje dalo je uzrok ljudstvu, da se strašno spunta in mu tako žuga, da je bil nazadnje prisiljen pobegniti. Sklenil je, potovati kotv romar v Rim, da prosi tam papeža za odpuščenje. Šel je tudi po Koroškem, pa ustavil se je v lepi in pokojni osjanski pokrajini, kjer je takrat bil na bregu ondešnjega sicer oskega, a 6000 sežnjev dolzega jezera Benediktinarsk samostan (kloštar), ki je zdaj — soldaška žrebčarija. Odločil je Boleslav, se tukaj vstaniti, in pa kot neznan in tih v tem samostanu hlapčevati, kar je neki trajalo do leta 1079, da si s pokoro pri Bogu grehe zbriše. Še le na smertni postelji se je menihom razodčl — povedal in tudi skazal, kedo da je; pa slovesno pokopali so ga tam v cerkvi kot pravega spokorjenca.
Od druge polovice mčscca novembra 1863 do 31 mescca januarja leta 1875.
Pri finančnem vodstvu v Terstu prevzel je Josip sopet, kakor leta 1851, poglavarstvo oddelka zadeva-jočega kontrabantne preiskave. Višji poglavar mu je bil tam Matija Raislri, Čeh, ki je rad prebiral tudi češke časnike, nije bil tedaj protivnik slavjanstvu; pa menil se vendar nije posčbno za njegove zadeve, saj kakor se je vidilo; zdevalo se je, da bil je več kozmo-polit (svetan) ko drugo, tedaj ne krop ne voda za slavjansko pleme. Sicer kot poglavar bil je na videz ojster burokrat ali pravi samosilnik svojih podložnikov, a vendar jako pravičen in tudi blagoserčen, ko je šlo za kako pomoč na njih prošnjo kako si bodi.
Prišel je, potem ko je bil Raiski prestavljen v Gradec, dvorni svetovalec Hohnel, Dunajčan, jako priden delovec, in pravičen mož; po njegovi smerti pa, ki se je uže v kratkem pripetila, leta 1868 višji svetovalec Grami, rojen v južnem ali italijanskem Tirolu. Ko je nek precej imeniten gospod v Terstu pri posebni priložnosti po svojih znancih (finančnih uradnikih) na vprašanje, od kod da je ta Grassi, zvedel, da je iz južnega Tirola, zavpije nanagloma obžalujoč: ,,aj! aj!" S tirna dvema besedicama nije sicer, tako rekoč, nič prav posebnega opazil, in vendar povedal jo je ž njima
zadosti razločno. — Reči je hotel, da so italijanski Tirolci hinavci, pa hudobni in zviti. — Bil je ta Grassi, saj na videz, jako pobožen; molil je, kakor je on sam ob neki posebni priliki tudi Josipu na znanje dal, ko se je ž njiin takrat pogovarjal, skoraj eno uro vsak večer klečijoč pred razpelom (božjo martro) se svojo družino vred; bi), je tudi velik prijatelj kapucinarjev, ki so od raznih krajev celo v pisarnico k njemu prihajali, da ga obiskujejo in pozdravljajo.
Pa pri vsem tem delal je Grassi uradnikom veliko krivic, kadar je šlo za podeljevanje kake službe na enem ali na drugem mestu. Kako se vendar vjemlje to ž njegovo pobožnostjo? Daje bil revež, kar je zadevalo opravljanje službe, ali da je nije umel, ker celo tudi to, kar imel bi bil on sani storiti, je večidel tistim prepuščal, katere si je nalaš deržal okol sebe kot neke posebne svoje zaupnike, bilo je povsem razumljivo ali naravino, bi dejal Englež Bukle, ker pri tacih ljudeh je mej njihovimi lastnostmi nevednost v pervi versti; za njo prihaja kaj druzega....!
Tega gospoda je pa nek višji čolnar.........
s počasnim prilizovanjem vedel za-se dobro porabiti; ker ga je poznal; hodil ga je redno vsak dan ponižno obiskat, dokler si nije dobil, kar je želil: najprej častno stopnjo finančnega svetovalca, po tem križec, in nazadnje celo častno stopnjo višjega finančnega svetovalca, čeravno nije dognal redno še nižjih šolskih naukov ne; pa bil je spervič le prostak, in pozneje naddesetnik ali po nemškem „feldvebelj" — enak po nekakem Milošu Obrenoviču, ki je bil sperva pastir, pozneje hlapec in nazadnje, sicer pa vendar ne po prilizovanju ali plazenju, ampak po srečni zvčršitvi velikih in težkih vojaških del soper divje Turke leta 1817, — dedinsk knez serbskega naroda. Kak razloček! —
Ta isti čolnar je skazal sicer svojo nepripravnost tudi posebno z nekim sporočilom, s katerim se je mučil neki celo devet mesecev. Predlagal je namreč v njem postavljenje čolnih uradov (dogan) na visokem po zgo-renji meji teržaške okolice, mejtim ko stati bi morali, ravno kakor res tudi zdaj stojč, to je, blizo čolne linije, katero ne sme se prestopiti brez prejšnjega oglasila pri colnem uradu, pa predlagal je ob enem, da naj bi ostala čolna linija, kamor je zdaj — zdolaj. Ivedo ne vidi v tem očividne norčije ? O tem se je govorilo v neki seji, pri kateri je bil tudi Josip. Vsi so se temu smejali, tudi poglavar kot predsednik. Pa zvedel je čolnar, da se je le Josip njemu smejal, in svojo misel tam pikalno objavil; zat6 ga je tožil pri omenjenem poglavarju, ko da bi se ne bil tudi on smejal! Tisti (bil je rajnki Sterle kot začasen namčstnik) pokliče Josipa, in mu pove tožbo, in se sicer ob enem smeje. — Čolna linija zdolaj, čolni uradi pa daleč od nje, zgoraj!? Pač lep predlog! —
Bil je Grassi tudi hud aristokrat, namreč, zaljubljen v plemenstvo, zlasti zato, ker bil je tudi on požlahtjen s pridevkom „Ritter von Burgstein", kadar je služil še v Benedkah, in to po revoluciji leta 1848. To zaljubljenost je on pokazal tudi kot poglavar omenjenega finančnega vodstva v Tersta, kjer je neizmerno spoštoval in na vso moč zagovarjal barona Schvvarz-huberja, ki je bil v Terst poslan iz Prage, kjer niso zanj marali zavolj njegove nepripravnosti in zmešane glave. Precej po njegovem prihodu je Grassi vzel Josipu poglavarstvo v zgorej omenjenem oddelku, in ga pa izročil temu baronu, kateremu je moral odslej biti podložen tudi Josip. Kako da se je vendar on uže v kratkem tam osramotil, ali se timveč kot zarobljenega in bedastega skazal, to se bode koj vidilo.
Potem ko je bil Josip leta 1866 (posebno za
»
tukajšnje Slovence) vpeljal pervi slovenski časnik pod naslovom: „Ilirski Primorjan", pozneje pa še druzega pod naslovom : „Teržaški Ljudomil" z namenom, da se saj enkrat zàcne sè skušnjo omikanja tudi tih Slovencev, počel je léta 1869 spis in objavo časnika ali prav za prav knjige v mésecnih snopičih pod naslovom: „Pod lipo". Oménjeni baron je kot poglavar ali voditelj oddélka, v katérem so takrat služili njemu od-ménjeni trijé pomočniki, naniréé komisár Josip, en tako iménovan koncipist, in pa en nov praktikant (vajenec ali novinec), ki se je klical po priimku Soldat, — iz-ročeval je vsakemu izinej tistih dan za dnévom to, kar imél bi opraviti pri svoji mizi; ko se je pa délo zveršilo ali napravilo, oddajalo se je njemu, da ga pregléduje, in po tem višjemu poglavarju (Grassiju) izroči. Mislil si je berž ko ne ta gospod, da Josip se véc peča s pisanjem svojega časnika, kakor z uradnimi rečmi. Nékega dné pride in se postavi na prag Josi-pove sobe ali pisalnice, pa mu prav resno in modro reče : „Gospod komisár ! tréba, da začnete vendar pridno délati za urad, — spolnovati, kakor gré, svoje dolžnosti ; ne vidim vaših dél". Na to ga Josip pisano pogléda, pa popraša: „Govorite-li šaljivo ali resno?" „Resno!" mu odgovori barón. „Prosim, povéjte mi, kedó da mi izročuje vsak dan to, kar imam opraviti?" ga popraša naprej Josip. „To vam jaz sam osébno izročujem", zavèrne baron. „TJžč pravo ! zdaj pa potrudite se, in iščite na moji mizi, je-li na nji kako délo zanemarjeno ali zastano". Na to je umolknil, in odšel — z dolgim nosom! Ko se je Josip zastran tega pri Grassiju pritožil, mu ta odgovori: „To nije nič!" in celo še za zlo si je vzél, da se je pritožil, in pa s tim ob enem ljubljenca zatožil.
Drug primér: Uzé zgoraj opomnjeni praktikant ali novinec Soldat (rojen na Tominskem) je sicer prav
pridno delal, pa opravljati je vendar moral in mogel kot začetnik le manj važne in lahke reči, kar je tudi povsem naravino. Ker bil je ta mladeneč takrat še brez plače, in ravno zat6 tudi težko živel, prosil je pismeno za kako pomoč. Njegovo prošnjo je rešil baron sam, a hvaljenje prošnika zelo pregnal, in tudi brez potrebe; saj bilo bi zadosti, da na svetlo postavi njegov izgledni prid za njegovo silno potrčbo. Pa kaj je baron stran tega pisal? Pisal je še tudi, da ta praktikant opravlja v uradu vse bolj važne, bolj težke in tudi celo bolj zapletene reči — ! Ko Josip po sreči to zagleda, se začudi, in pa opazi spodobno ob neki posebni priložnosti baronu to - le : „Če opravlja novinec Soldat res vse take reči, kaj opravljate pa vi sami kot svetovalec? Kaj opravljam jaz kot komisar I. razreda; in kaj opravlja koncipist?" Na takošno opažko nije vedel primerno odgovoriti! — Da je bil pa ta gospod res zmešanih čutov, ali da je po nekakem prav norel (kakor ga je bil sicer tudi višji finančni poglavar v v Pragi opisal, po tem kar se je zastran tega po sreči bralo), kaže nam očitno tudi to, daje v Terstu večkrat zjutraj, celo uže ob peti uri, ustajal, in hodil v cerkev sv. Jakopa, da tam orgla, in s tim duhovnike moti. Tudi to se je neki pobožnemu Grassiju jako prikupo-valo! „Similis simili gaudet" („krevsa se burkelj zadeva; — enaki imajo se radi").
Pa da je Grassi — ta jako pobožni gospod! — znal in se derznil krivice delati, pokazala bosta dva primera, ki se zdaj tukaj omenjeta.
Pčrvi primer: Leta 1870 biti bi imel Josip pomaknjen na višjo stopnjo službe, pa nije bil; dana je bila prednost (sicer po nasvetu njegovih ljubljencev ali zaupnikov!) nekemu drugemu, ki še vreden nije bil, da Josipu jermena razveže. Ko se je zavolj tacega
ravnanja pri Grassiju pritožil, dal mu je ta sramoten odgovor; odgovor namreč, da je on (Josip) barona tako žalil, da je bilo groza — ! Kaj si pač mislite pri tem, eitalci ? Al za to je moral biti Josip zanemarjen, kar se še nikdar vrčsničilo nije po tem, kar se je uže povedalo ?
Drugi primer: Nekaj časa po tem imelo se je ustanoviti pri finančnem vodstvu v Terstu novo službeno mesto za višjega svetovalca, katerega nije prej tam bilo. Potem ko je Grassi bil napravil poročilo na ministar-stvo za postavljenje ali za izvolitev tacega svetovalca, poklical je k sebi jako pridnega in delavnega svetovalca Hartmanna, in mu dal na znanje, da je za to novo službeno mesto njega priporočil. Hartmann se je spodobno zahvalil za to. Da si čedalje bolj zagotovi takošno mesto, prosil je Grassija za kratek odpust (urlaub) brez omembe pravega svojega namena, in šel po tem na Dunaj k ministarstvu, da se tam osebno priporoči. Pa kaj je pri njem zvedel? Zvedel je, da ne on, ampak baron Schicarzhuber je bil od Grassija priporočen in nasvetovan za opomnjeno službeno mesto. Hartmann je odšel vas pobitega serca, se ve da. —-Tako je znal ravnati pobožnik, in ob enem — južni Tirolec; aj! aj!
Nekoliko časa po tem bil je pa Grassi — deja,n v pokoj brež kake svoje prošnje, timvee za veliko svojo nezadovoljnost. Odpravil ga je iz službe verli finančni ministar de Pretiš, potem ko ga je tudi on in sicer, kakor se je terdilo, tudi po tistem čolnarju, kate'remu je Grassi prej pomagal, da višjo čast dosčže, prav dobro spoznal. Sicer po sreči (!) malo prej, ko se je to pri-godilo, priporočil je bil Grassi nazadnje vendar Josipa, da se poviša, namrče da se mu podeli tudi novo službeno mesto za „višjega finančnega komisarja" s častno
stopnjo sekretarja pri istem finančnem vodstvu, kjer ga prej nije bilo: to podeljenje pripetilo se je 30 dne meseca decembra leta 1872. Ali takošna priporočba za to bila je le sad posebnega nasveta rajncega finančnega komisarja Yiskočila, ki je bil po nekakem Gras-sijev tajnik,' in se je poslednjič Josipa usmilil. Pa Grassi se je neki pozneje kesal zavolj te priporočbe. Ko je namreč po vernitvi iz Dunaja, kamor se je bil berzo podal, da odverne tam neizmerno škodo strele, ki ga je zadela (a je nije vendar odvernil!), v kratkem zvedel, da tudi Josip se je mej drugimi uradniki veselil njegovega penzijoniranja, ga k sebi pokliče, in mu to ojstro očita. „Resnično je, da sem se tudi jaz tega veselil; pa jako veselili so se celo posebno vaši zaupniki in tako imenovani ljubljenci; in ravno po tistih sem še zvedel, kako ali s kako pomočjo da ste se bili prav za prav (!) začeli uže v Benedkah, ko bile so te še pod Avstrijo, v službi čedalje naprej pomikati, in dali se po posebnem svojem ravnanju tudi mej plemenit-nike povzdigniti (pod naslovom „Ritter von Burg-stein"). Jaz pa nisem se samo vašega penzijoniranja veselil, ampak uže več časa je, kar vas povsod gerdim in o vas hudo govorim — zavolj vaših krivic v službenih rečeh" — tako mu jo je Josip odkritoserčno in naravnost zapel! Pri tem je on le molčal, in se pa po nekakem sramoval.
Za Grassijem, ki se je podal kot penzijoniran v svojo domačijo na Tirolsko, pa ne dolgo po tem ondi umeri, zadet od mertuda, prišel je v Terst za finančnega voditelja še mladi baron Plenker z naslovom „dvorni svetovalec", mož sicer zelo delaven in bistroumen, a vendar, čeravno jako prijazen z vsimi, nekoliko muhov in termast zastran pomikanja uradnikov na višje službene stopnje, in sploh čudnega značaja. V kratkem povišal je nekega tudi še mladega, pa
vendar za službo dobro izurjenega in pripravnega barona, ki je bil imenovan za finančnega svetovalca, potem pa, ko je spoznal tudi on barona Schwarzhu-berja, in ga v pokoj spravil, kakor si je bil popolnoma zaslužil, — za višjega finančnega svetovalca! —
Josip je bil v drugi polovici leta 1874 nekaj obolel, pa zato doma ostal, in meseca decembra istega leta voditelju Plenkerju pismeno na voljo dal, dejati ga v pokoj, kar se je sicer res tudi pripetilo 31 dne meseca januarja leta 1875. Letna penzija je znčsla 1225 f., s katčro je bil Josip tudi povsem zadovoljen — po 36 letni službi. Izvolil si je po tem stanovanje do smerti tam, kjer se je rodil, — na Verdčli opisani pod štev. I te knjige.
Sicer lahko bil bi vendar še naprej za nčkoliko časa služil, in mogel biti še bolj povišan, pa bilo mu je ljubše mirno živenje z omenjeno precej obilno pen-zijo. Da nije bil v službi kot finančen uradnik oderuh strank, in da se je vendar ojstro deržal postave pri ura-dovanju, dokazalo se je po tem, da je bil v poglavitnem teržaškem časniku jako pohvaljen, kadar je ižšel iz službe v pokoj: Teržačani so ga tudi dobro poznali zastran spolnovanja njegovih dolžnostij. — Sicer po slavi nije on nikdar hrepenel.
Po enoletnem objavljenju uže prej omenjenega časnika (ali timveč knjige po mesečnih snopičih) „Pod lipo", pisal je Josip od leta 1870 do leta 1872 „Zgodovino Tersta in njegove okolice". Ker imel je pa tudi namen, dokazati ob enem, da je bil Terst sperva sla-vjansk, mislil si je, da tudi kratek razgovor o vsih (nekdanjih in sadanjih) Slavjanih moral bi se vendar prikupovati našim Slovencem, posebno bolj nizkega, in manj omikanega razreda. Ta razgovor se je res uverstil pred vprašanjem: „Kateri narod da je bil
najprej v Térstu?", in bil je pa tudi večini čitalcev prav prijeten, saj kakor se je slišalo. A nékatéri so ga vendar kritikovali, celo g. Térstenjak, in posébno tudi naš kmét Ivan Nabergoj, ko da bi tistemu ne bilo vščč sploh kaj zvédeti o rečeh zadčvajočih naše pléme, in njegove osode sadanje in nékedanje. Rés čudno! Sicer očital mu je Josip to uzé v isti zgodovini, katére spis je ravno on bil uzročil, ko mu je željo objavil, da bilo bi jako dobro zvédeti kaj o zgodovini naših krajev. Pa ravno po tem je Josip opustil nadaljevanje knjige „Pod Lipo".
Ne dolgo po tem je pa spisal malo knjigo pod naslovom: „Kratek pregléd vésoljnega svetá in posébno naše zemlje" s pristavkom narisa te zadnje v dvéh polovicah. Ta knjiga obseže dva déla; pérvi dél govori o nébnih telésih (zvezdah), in zadéva tedaj po latinskem tako iménovano „astronomijo"; pa drugi o sukanju naše zemlje kot okrogle in plavajoče v zraku okol sonca, o njeni veličini in drugih njenih lastnostih.
Léta 1873 napravil in objavil je drugo malo knjigo pod naslovom: „Izvirek premožnosti". Y njej se za-znamnjajo pravi pripomočki za počasno zboljšanje in povišanje premoženja potrebnega, da se zastran živeža i. t. d. v zadrege in v réve ne zabrede, ampak da je vsak zadosti previdjen, in da živi tedaj brez posébne muke — lahko in vgodno. Za napravo tega délca posnemal je on néko engležko knjigo, poiménovano „Self-Help", to je, „pomagaj si sam", katéro je spisal in objavil v Londonu nék Smiles (se izgovarja „smajlz"), pa si ž njo toliko pridobil, da bilo mu je celó mogoče, napraviti si blizo tega mésta vélikansko poslopje z nad-pisom na vratih: „Sad self-help-a." Toliko nje iztisov je bil napravil in prodal, kér Engleži kot znani dobri gospodarji sploh so neizmérno vnéti za knjige, ki jim
govore o gospodarstvenih rečeh, in dajejo dober poduk zastran njih, kakoršnega dajati bi gotovo utegnil tudi Josipov: „Izvirek premožnosti", alco bi se voljno priljubil in omilil, ne pa nespametno zavergel, kakor ga je žalibog! nek teržašk okoličan z besedami: „To nije za nas! saj kerčmarji morajo tudi živeti; in tedaj pijancev je povsem treba, da si oni čedalje bolj po-magujejo". Njemu je po tem takem velika skerb le za kerčmarje, ne pa za - se in za vbogo svojo družino. — Sramota!
X1Y.
Od perrega dnč meseca februarja 1875 naprej do konca lčta 1879.
Od tega dne naprej živel je Josip v počitku na Yerdeli, kakor se je sicer uže prej omenilo. — Ker imel je uže zdavnej gorečo željo saj enkrat obiskati in poznati poglavitno hervatsko mesto, namreč Zagreb, sklenil je skoraj štiri meseca po tem se tje podati. To lepo in snažno mesto srednje velikosti deli se v „gorenje mesto", ki leži na sčverni, in pa v „dolenje mesto", ki je na južni strani pod imenom „Uica", in se vije skoraj pol ure na dolgo pod onim, in sicer po nekakem v podobi mlade lune. Zad «a gorenjim mestom, v katerem se nahajajo šole, teater (kazališče), vse uradnije, deželna zbornica, in poslopje za hervat-skega bana, krožijo se mile in prijetne gorovine lepo obraščene, vinogradi in gajevi, pa tudi zelo krasno sprehajališče imenovano Tuškanec. Tam vidi se tudi „Mirogoj", nekdanje prebivališče rajncega Ludevika Gaja, ki je delal prave in velike čudeže za povzdigo hervatske narodnosti, pa je nazadnje obožal, in po pre-stanju mnogih nadlog iz tega sveta zginil. „Sic transit gloria mundi" (tako preide slava tega sveta)! — Spre-dej pa nad Ilico uleče se na dolgo neizmerno mikaven drevored, zdaj imenovan „Strossmajerjevo šetalište" skoraj v podobi dolzega mostovža (baladurja), iz kate-
rega vidi se pred sabo proti jugu, na levi in na desni velika in lepa planjava, pa ne daleč od mesta tudi tek dereče Save. Hiše so prav redno, izverstno in vzorno sezidane, pa ulice sploh le s hervatskim poimenovanjem, kakor tudi vse štacune, vselej izgledno čiste deržane. Proti sončno - vzhodnem koncu Ilice razprostira se širok terg z velikanskem spominkom — z Jelaei-čem na bronastem konju obernjenem proti severo-vzhodu, pa zad na nasprotni južni strani ločeni po nekih poslopjih široko in dolgo sprehajališče imajoče si ime po znanem hervatskem junaku „Criniju". Proti sončnemu vzhodu skoraj dobro uro daleč od mesta leži neizmerno velik gaj ali po engležkem „park" imenovan „Maksi-mir", ki jevpa žalibog! od nekaj časa sem precej zanemarjen. — Skoda je velika, da nije v Zagrebu vode prav dobre in zdrave; borijo se tudi tam zastran nje uže dolgo časa, kakor se bori mestno svetovalstvo v našem Terstu — brez dobrega vspeha! — Zastran narodnih zadev in lepe, prav izgledne zloge mej narodnjaki na Hervatskem, in posebno v Zagrebu, govoril je Josip skoraj na obširno v nekem svojem dopisu na urednika ljubljanskega časnika „Slovenec" konec meseca junija leta 1875.
"Vernivši se iz Zagreba ustavil se je bil Josip nekoliko časa v Ljubljani. Prepričal se je žalibog! tli osebno o sramotni protivnosti mej ondešnjimi Slovenci in tako imenovanimi nemškutarji, pa ob enem sicer tudi še o dotadašnjem prepiru mej narodnjaki posvetnimi in duhovskimi zastran narodnih stvarij. — Izmej nekedanjih lepo, nirodski oblečenih Ljubljank z mič-nimi belimi pečami na glavi je našel on tam le eno — v podobi dejani v okvir, katero je zagledal visečo na steni v Čitalnici kot nekaj posebnega iz poprejšnjih boljših časov!! „Tužna ti majka!" je pri tem Josip zdihovaje zavpil, si pa ob enem mislil: „Naše teržaške
okoličanke so dozdaj vendar še precej svoji narodnosti zveste ostale, hvala Bogu!" — Zvedel je pa po srčci z nekim posebnim veseljem, da je več materi gospod-skega, in celo žlahtnega stanu v Ljubljani, ki govorč, zlasti s hčerkami, rajši vedno le slovenski doma in tudi na sprehajališčih, čeravno bile bi to skoraj le — redke zvezde! Sicer našel je takrat Josip sploh vendar preveliko mlačnost. ali nemarnost slovenskega ljudstva v Ljubljani za narodne zadeve, kar mu je prav serce tergalo. Res, žalostne prikazni! — Daril je ob tadašnjem obi-skanju tega mesta deset goldinarjev dramatičnemu družtvi;, pa goričkemu pevskemu družtvu „Slavec" pozneje 15 goldinarjev, da si kai bolj pomaga.
Nekaj časa po vernitvi v svojo domačijo pogovarjal se je nekega dne Josip z rajncim fajmoštrom Žormanom na Ketnari, ki bil je vas vnet za slovensko-narodne reči, tudi o tistih, ker bile so mu pa tudi vselej najljubši predmet ob pomenkovanju z narodnjaki. Objavil je bil tisti gospod takrat Josipu svojo misel, da bilo bi dobro, ako bi se ljudstvu vsaj nekaj malega povedalo zastran bolj važnih dosadanjih iznajdeb, o katerih so Nčmci uže veliko debelih zvezkov napisali in mej ljudstvom razširili. Josip mu je na to odgovoril, da bo morda skušal kaj tacega napraviti in pa na svetlo dati, posčbno ker je tudi on užč zdavnej potrebo tega pretčhtoval. Pa spisal je res v začčtku leta 1876 o tej reči malo knjigo, in jo objavil pod naslovom: „Kratek razgovor o bolj važnih dosadanjih iznajdbah, in posčbno o strojih ali mašinah in o telegrafiji kot obrodkih čudodelne moči človeškega duha". Govori se v tej knjigi bolj na kratko o iznajdbi: 1. železa, jekla in bakra; 2. denarja iz hovin in not (bankovcev i. t. d.); 3. pisanja; 4. papirja; 5. tiskarstva; 6. strčlnega praha; 7. magneta in kompasa; 8. ur (časokazalnikov); 9. gazne svečave; 10. naprave sladkorja (cukra); 11. svile; 12. mašinskih
predilnic; 13. masin za tkanje; 14. mašinskih šivarnic; 15. stekla (glaža); 16. očal, veličavnikov in daljnogledov; 17. raznih stvarij za lečenje ali medehanje; 18. vožnje po zraku; 19. paromašin za fabrike, bro-dove in železnice; 20. odvračavnika strele; 21. lepih umetnij (plastike, ali podobarstva); 22. malarije; 23. urezovanja podob na plošče; 24. fotografije, in 25. mu-zike; bolj na obširno pa (v dveh pogovorih) o iznajdbi a) železnic in parnih mašin za-nje; in b) telegrafi je.
Kakor je Josip po sreči slišal, prikupila se je ta knjiga vsim tistim, ki so jo čitali; a telegrafični uradnik g. France Cegnar, vulgo „naš pesnik" je nije našel spisano po njegovem vkusu, in pa oznanil je tudi precej, ko je na svčtlo prišla, da jo bo rešetal. Mislil si je gotovo, da ravno ona je vgodna voda na njegov mlin — za neko nerazumno maščevanje, kakor se bo koj vidilo. Po precej obširnem ojstrem, sicer pa tudi neizmerno strastnem pretresovanju pisave in po gerdem zasramovanju spisatelja v časniku „Edinost", katerega pravi urednik je (skrivaj) on bil namesti Ivana Doli-narja, je naravnost terdil, da zapopadek te knjige nije jed za naš narod (tedaj celo še natančno razlaganje jako važne telegrafije ne, pri kateri tudi on služi! pač, lepa misel!). Prikazuje se po tem takem omenjeni gospod skoraj, kakor bila se je tista nekdanja visokopo-stavljena osoba slavjanskega plemena prikazovala, kateri je bil nek nje znanec iz Nemčije kmalo po iznajdbi časokazalnikov (ur) enega tistih kot neko posebno stvar v dar poslal; odbila je namreč takošni dar z besedami: „Jaz ne spoznavam hudiča, ampak le enega Boga!" Tako pripoveduje v 9tem zvezku nemška knjiga: „De-mokrito8" (neki prav za prav Weber), ki strašno opisuje in graja tam značaj Slavjanov sploh. Pa prikazuje se on morda vendar timveč, kakor se je prikazal nek Slovenec zdaj še mlad, tako imenovan zdravnik(?!),
Josipov znanec, takrat, ko je Josip vpričo njega pri neki priložnosti jako hvalil Hufelandovo knjigo poimenovano „makrobiotika", on pa s posebno prederznostjo terdil, da nije se še nikdar čitala kaka bolj neumna knjiga, kakor je neki ta Hufelandova, zadevajoča „mo-gočost podaljšanja človeškega živenja na svetu". Ta knjiga spisana v nemškem jeziku od nekedanjega imenitnega lečnika Hufelanda, obsega, tako rekoč, prav zlata vodila, katera človeku lepo in razločno kažejo, kako da moral bi živeti, in katere proste leke rabiti, da utegne si po tem omenjeno podaljšanje po nekakem zagotoviti (pa se ve da, ako se mu ne kaj tacega pripeti, ki ga al nanagloma ali pa v kratkem mora usmertiti, na primer, kako vbojstvo, ranjenje i. t. d.; — glejte sicer tudi na straneh 74 in 75). A zgorej opomnjeni mladi zdravnik nije morda še nikdar v Hufelandovo makrobiotiko pogledal, da jo pozna, ali jo je le zato za neumno razodel, ker ima morebit tudi on gerdo navado, da sploh naravnost vse zanikuje, kar mu eden ali drugi terdi; pa ravno zato bil bi gotovo to knjigo še bolj pohvalil, kakor jo je Josip, ako bi jo tisti zaničeval. Saj pa takih ljudi je mnogo na svetu; ki so „del no", kakor pravijo Italijani. — Sicer je g. Cegnar tudi težko tisto knjigo pregledal, katero je g. profesor Jesenko v Terstu, kmalo potem ko je na dan prišla omenjena Josipova, pod naslovom „Mali zemljepis" objavil, in katero je oni kot prav izgledno ali vzorno v časniku „Edinost" opomnil, gotovo le v namenu, da ž njo Josipa čedalje bolj zasramuje, kar se utegne pač prav lepo mej narodnjaki prikazovati! — Josip prebere po tem prav pazljivo tisto knjigo, pa najde v njej mnogo napečnih rečij, in sicer mej timi 65 poglavitnih, katere postavi pismeno Dolinarju, Cegnarju in ob enem tudi Jesenku pred oči, z opazko na terdne uzroke opirano, da tako uredjena knjiga
nije tudi pripravna za berilo mej ljudstvom. Pa storil je Josip to le v naménu, da dokazuje, na kako plitvi podlagi da se ga je Cegnar predérznil zasramovati tudi s tim, kakor z ostalim svojim strastnim ali timvéé strupenim kritikovanjem. Odgovora na to nije Josip imél od nobene strani; nék latinsk pregovor glasi se pa takó-le: „qui tacet, confirmare videtur", to je, v našem jeziku: kedór molči, zdéva se, da potérduje" (da se udaje).
Kar se tiče Cegnarjeve kritike objavljene v časniku „Edinost" zastran uže zgorej opomnjene knjige, katéro je Josip léta 1876 na svétlo dal, spisal je tisti méseca junija istega léta néko „anti-kritiko", in pa razposlal s posébno brošurico (malo tanko knjižico sošito), v katéri je g. Cegnarja tako pobil, da nije védel kaj odgovoriti, pa rés tudi prav nič odgovoril, čeravno je v časniku „Edinost" žugal, da, potém ko je Josipa dobro opral, ga bode pa tudi še dobro obril. V oménjenem časniku nije se čitalo druzega, kakor néko osramovalno očitanje posebne baže (po navadi Ločana Cegnarja), da se je Josip préd nékiin časom branil podpisati zaupnico nalaš pripravljeno na rajncega dr. Lavriča kot nje nevrédnega, a da vendar pozneje dal je 10 f. za njegov spominek, katerega postavljenje je bilo sklénjeno njemu v čast néki za prav vélike zasluge v slovenskih zadévah na Goričkem, da si tudi posebnega sadu njegovega délovanja se zdaj tam ne vidi: saj nemarnost za slovenstvo je še védno tudi pri ondešnjem ljudstvu, kakor je drugod po tako iméno-vani Sloveniji; to nam kaže posébno tudi žalostna prikazen, da celo še za jako dobri in koristni časnik „Soča" nije temu ljudstvu nič mar, sicer bi ne njega uredništvo v eno mér stokalo zavolj zaostajanja naročnine (kar je razumljivo vendar le po tem, da ono usilja po nekakem svoj časnik brez dobitvi prejšnjega
plačila). In vérh tega, kaj déla toliko Čitalnic vstano-vljenih po nékem trudu oménjenega dr. Lavriča? Spó !
Opomnjeno Cegnarjevo čenčanje imelo si je za namen le zasmehovanje Josipa mej Slovenci. Ta je plačal pa 10 f. za spominek dr. Lavriča kot svojega odnékedanjega znanca. Pomilovanja vréden je bil sicer tisti zadosti uzé zato, kér je obnorel, po tem obožal in se nazadnje celo — sam ubil! Razodel je dr. Lavrič očitno svojo narost tudi s tim, da je bil od naše kato-tiške vére odpadel, in pa k luteranski prestopil, a pri vsem tem vendar hotel biti nék voditelj našega katoliškega ljudstva! Ko mu je Josip to napčnost ustmeno očital nékega dné léta 1876 zvččer v pogovoru ž njim, mej katérim ga je on dvé uvi v tirni pri sebi v svoji pisarnici deržal, spoznal je voljno svojo aboto zastran tega. Se je jako késal, kakor se mu je vidilo.
Kér je pa Cegnar ob néki priliki v teržaški Čitalnici, katére ud je tudi on bil, od katére je pa (res čudno!) odstopil, javno in hudo dr. Bleiweisa tudi vpričo Josipa kritikoval, da néki ravno on naš slovenski jezik z némskim najbolj kazi in pači, a vendar njemu v čast zelo hvalno pesem spisal in objavil, kadar se je njegov 70 rojstni dan slovesno obhajal, je vprašanje, kedó da je bolj zasmehovanja vréden, — Josip ali pa on? To mu je sicer Josip tudi v oménjeni kritiki očital.
Sicer sirovo kritiko je Cegnar spisal soper Josi-povo knjigo le zato, kér mu je bilo povédano, da mu je Josip dal imé „strupena kača", — da se tedaj ž njo le maščuje! To pa se razjasni tako le:
Uže pod štev. 2 časnika „Edinost", katéri se je začel objavljati méseca januarja léta 1876 v Terstu, in v katérem se je v zaéétku bralo, da njega uredništvo hoče mej drugim tudi zlogo in mir mej Slovenci, se je precej strastno in zbadljivo govorilo nékaj o néke-
danjem Josipovem časniku „Pod lipo" (glejte pod štev. XIII), pa pikalno terdilo, „da je tisti ljudstvo le dolgočasil, in da je zato „Lipa" v kratkem vsahnila". Pa evo ti zloga in mir! — Kmalo po tem najde Josip Ivana Dolinarja, in ga kot (podverženega) urednika popraša, kedo da je to napisal P On pa nije hotel ovaditi nobenega. „Kedor koli je to storil, je strupena kača; in če je tudi Cegnar, je on to!" pristavi Josip. Dolinar pove Cegnarju, da mu je dal Josip ime „strupena kača"; pa to bilo je Cegnarju zadosti, da se loti kritike. A pozneje se je za gotovo zvedelo, da nije on omčnjenih zbadljivih in častižaljivih besed napisal, ampak da jih je po tem, kar je nčked6 terdil, kaplan sv. Ivana v Verdeli, g. Križman (pa kedo bo vendar verjel, da se kak duhovnik, zlasti izversten pridigar, ki lepo uči, kakor je g. Križman, Josipov rojak, kaj tacega upa?). Tedaj naslov strupena kača nije po tem moglo veljati Cegnarju. Bil je ta berž ko ne le napečno naveščen, pa se konec kritike tudi „Strupena kača" podpisal (ko da bil bi Josip določno le njemu takošno ime dal!).
Kar se tiče sicer knjige „Pod Lipo", imajoča 292 strani, nje spisovanje jenjalo je konec leta 1869 le zato, ker se je Josip lotil rajše pisanja zgodovine našega Tersta in njegove okolice, in to po želji Ivana Nabergoja (gl. pod štev. XIII). Pečati se z dvema deloma nije mu bilo mogoče, zlasti ker kot deržaven uradnik imel je ob enem posebna službena opravila. — Obsežek te knjige nije vendar prav nevažen; nahaja se v njej gotovo marsikaj dobrega in koristnega za naše slovensko ljudstvo, posebno bolj nizkega stanu. Poglavitne reči bile bi pa zlasti te-le: a) „Novela" (večidel podučivna), to je, mala povest o nekem zmi-šljenem prostem prigodku, in sicer tukaj o nekem čudnem shodu v Berdjanski na ruski Krimeji: dva
Človeka, ki se spervič ne spoznasta, se pogovarjasta tam nekega dne zvečer precej na dolgo, in še le nazadnje zvesta, da sta si v žlahti, in obedva rojena v Dubrovniku; eden je ujec drugemu (mlajšemu), in bil se je ločil od tam uže pred mnogimi leti, pa se po dolgem potovanju po morju v Berdjanski naselil. Mislil si je spisatelj Josip, da eden je Miroslav Schimpf, njegov svak, drugi pa sin Alfred (gl. pod štev. XII).
—	b) Povest o grozovitni nesreči cesarja Napoleona I. na Ruskem leta 1812 z opisom njegovega živenja od začetka do njegove smerti. — c) Kako da so od nekedaj Turki ravnali s Kristjani? — d) Stanislav II. August, zadnji kralj nekdanje poljske dežele. — e) Zrinjski, bervatski junak. — f) Naše ljubo zdravje. — g) Važnost in korist Čitalnic. — h) Kaj je domovina, in kaj domoljubje? — i) Kaj je kmet? — j) Šola za pohujšanje v Terstu. — k) Kako se utegne obogateti? — l) Tinoreja. — m) Kaj velja vaselje na svetu? — n) Važnost sadjoreje. — o) Kaj so Dalmatinci? — p) Suečki kanal v Afriki, in njegova velika važnost.
—	r) Kaj je n&rod, in kaj narodnost? — s) Nekaj o značaju teržaško - okoličnih Slovenk. — t) Je-li treba vojsk? — u) Kako se potuje ali brodari po zraku?
Kedor koli je kritikoval tudi to knjigo, jo je morda vendar težko znotraj pogledal!! —
Ker se je sicer Cegnar v nekem dostavku k svoji kritiki posebne baže prederznil, Josipa še tudi obre-kovati in častižaljivo pikati, ravno kakor se je bil pa tudi lčta 1866 v tadašnjem časniku „Ilirski Primorjan", katerega je kot slovenskega pervega v Terstu Josip vpeljal (glejte pod štev. XIII), pozneje pa Iv. Pianu, bivšemu verdelskemu učitelju, prepustil, čutil se je Josip prisiljenega, njega pri dotični sodniji za to tožiti; mu je pa nazadnje vendar prizanesel, kakor mu je bil sicer tudi leta 18G6 — po kristovem nauku: on je ces.
kralj, uradnik in poglavar précej vélike družine ! Na to je Josip posebno ozir imél, in se vsmilil.
Ce kedô kritikuje sicer druge, moralo bi se soditi, da je on brez pogréSkov saj v takih rečeh, katere zadeva njegova kritika. Pa da nije vendar tudi Cegnar brez pogreškov zastran tega, kar je on strastno, ali, bi se skoraj reklo, hudobno reâétal v Josipovi knjigi zgorej uže opomnjeni — sè zadnjim svojim pristavkom, da sicer tudi ostali njegovi spisi nič né véljajo, povedal mu je Josip, krepko, in prav tako, kakor gré, v svoji anti-kritiki, na katéro nije dal nikdar odgovora, in tudi še v nékem drugem spisu poslanem njemu létos (1879) ob posébni priložnosti, ki se bo koj oménila.
Lécnik dr. Comelli (Furlan) uči v Tèrstu babištvo, in sicer pol léta v italijanskem, pol léta pa v slovenskem jeziku. Za to učenje spisal je on priinérno učno knjigo, a vendar le v italijanskem jeziku. Dal jo je za svojo porabo v slovensko prestaviti po g. Cegnarju, a ne vendar tudi natisniti. Za pomočnika imél si je dr. Comelli še mladega léônika B. Banellija, ki bil se je précej dobro slovenskega jezika naučil. Ta je želil napraviti rédno slovensko knjigo za poducévanje Slovenk. Preglédal je tisti zato Cegnarjevo prestavo, pa zdévalo se mu je, da nije prava. Prosil je po tem očeta, Ivana dr. Banellija, bivšega nékedaj Josipovega součenca, zdaj pravdnika ali advokata v Tèrstu, naj mu najde kakega Slovenca, da mu oménjeno prestavo zboljša ali pa tudi drugo (novo) napravi. Izvolil je on Josipa za to délo. Tisti prebira po tem Cegnarjevo prestavo, in jo najde rés tudi on napečno in tedaj nepripravno, da bi se natiskala in tako v rédno knjigo za šolo spre-ménila. Spis je polen pogreškov vsake baže (celo slovničnih ali gramatikalnih !). Pééal se je Josip z novo prestavo več ko štiri mésece. Potém ko je uže zvèrsil to délo, pové Josip v nékem pismu Cegnarju, da prišla
mu je po sreči v roke njegova prestava, in kakošno da jo je našel, pa mu ob enem napis 75 poglavitnih pogreškov pošlje — z opazko, da, če bila bi se po nesreči natisnila ta prestava, prikazal bi se en „inon-strum horrendum, cui lumen ademptum est," (po našem: „grozna spaka ali pošast slépa"), pa ob enem tudi s pristavkom: Heute mir, morgen dir" (to je, o našem jeziku: „danes meni, jutri tebi"), in to z molčečim nanašanjem na lépo njego kritiko, se vé da. Tudi na to nije dal odgovora! — Kér je pa Cegnar pred nékimi léti prestavil v slovensko tudi nčmško glčdiščno igro : „Wallensteins Lager" (Talenštajnov tabor), svetoval mu je Josip takrat ob enem, naj gré poprašat penzioni-ranega finančnega svetovalca Veséla — Koseskega, kako da je on našel tako prestavo. A morda vendar tézko je šel, in se upal ga zastran tega popraševati ! -— Umèrla je Josipu trétja žena 11 dné méseca septembra léta 1871. Spravil jo je iz tega sveta, sicer ne hoté in ne védé, gotovo le nje pâsterek, Josipov sin Slavoljub, katérega je ona, čeravno mačeha, jako rada, ali timvéc še prerada imela, kér ga je ravno s tim po nékakem prav omehkužila; spravil je njo, in skoraj sédem lét pozneje sam sebe — tako rekoč, z enim in istim orožjem, kakor se bo koj vidilo. Ta mladeneč lépe postave in jako bistre glavice, je šel léta 1866 po izvèrstnem dognanju osmega razréda teržaškega višjega gimnazija v Gradec, da se tam po-svécuje pravno-političnim naukom. Stanovanje in hrano imel je pri nékem denarničnem uradniku, pod varstvom svojega ujca Alberta Kocba, finančnega komisarja. Pèrvega léta je šlo vse dobro ; druzega pa je on uže prišel v pést — hudiču!
„Grémo za tim, kar nam hranjeno je, in zélimo odbito" pravi nék rimsk pésnik ali poet starih časov. — Izmej
njegovih ondešnjih znancev kot tako iménovanih juri-stov (pravoslovcev ali pravnikov) bilo je mnogo dobrih in redno živečih, nékoliko pa neporédnih, razuzdanih. Odbivši vabilo onih, naj bi se njih deržal, vergel se je nespametno rajši v naročje tistim. Pa: „ako hočeš, da ti povém, kedó (kaj) da si, povéj mi prej, s kom da se družiš", pravi nék star prigovor. Volitev ravno tacih družnikov in obhoja ž njimi dale ste mu orožje, o katerem se je zgorej govorilo. Kar se tiče pa ujče-vega varstva ali nadgléda, védel se mu je s posébno zvi ačo počasi odtégniti. Po tem prikazovati zacéle so se zaporédoina razne stvari zastran njega, ena bolj žalostna in huda ko druga; ali zvédle so se, žalibog! nékoliko prepozno, namreč še le takrat, ko se je zlo u7.é pomnožilo, pa preveč in térdno vkoreninilo tako, da vsaka skušnja in vas trud, posébno mácehin, za njega odvérnitev ostala sta — brezkoristna!
Pa nasledek njegovega nerédnega — prehitrega živenja bil je ta-le:
a)	Žena (máéeha), ki užč po svoji naravi bila je jako občutna, vidé nemogočost spreobérnenja pásterka na bolje, je obolela, in nje bolezen trajala je skoraj pol drugo leto; sušila se je čedalje bolj, pa na zadnje — preminila!
b)	Sin je po malem tudi obolel; strašna njegova bolezen vlékla se je naprej skoraj tudi pol drugo leto, in se vsakemu léku, ki se je soper njo rabil, upirala. Poslédnjic moral je poginiti, kar se je pripetilo létos (1879) 5 dné méseca marča; bil je nékoliko céz 32 lét star — vélika škoda! Ivan Hribar, voditelj češke banke „Slavija" v Ljubljani, pri katéri je Slavoljub služil, zagotovil je Josipu, da tako pridnega in pripravnega délovca nije on še nikdar pod sabo do tadaj imel. Z nesrécnim obnašanjem, ravno s tistim strašnim orožjem, katéro bila mu je razuzdana družba izročila, vbil
je, kal<or se je uže omenilo, najprej mačeho, ki ga je neizmerno ljubila, in pozneje sam sobe. Žalostno!! — Mladenči! varujte se takih družb. Ostrašiven naj vam bode izgled ta Josipov sin!
Po smerti opomnjene svoje žene živel je Josip ločen od sina, ker tako bilo je temu po godi. Zadovoljen z navadno domačo hrano, in živeč sploh prosto in zmerno prihranil si je Josip sčasoma nekoliko denarja, s katerim mu je mogoče bilo, napraviti bratanu Andreju lepo primerno hišo na "Verdeli, pa tudi drugim žlahtnikom pomagati, staro cerkev sv. Ivana na tako imenovanem „Starem bregu" v verdelski okrajini *) s primerno popravo od propasti rešiti, s katero je zadnjič žugala;**) sicer pa tudi posvetiti eno obligacijo od 100 f. za en stranski oltar sv. Josipa, ki se ima postaviti tam v novi cerkvi „sv. Janeza Obglavljenega Sklenil je še dalej Josip, ustanoviti neko zalogo z obligacijami, da se ž njih obrestmi vbogim cele verdelske okrajine vsako leto kaj pomaga. Te obresti razdelevati se imajo mej nje vsako lčto 3 dnč meseca novembra v župnijskem uradu sv. Ivana, in to na podlagi vsakoletnega zapisa pravih siromakov, katerega mu bo vestno napravil in izročil dotični poglavar omenjene okrajine.
*) Ta cerkev, ki je dobre pol ure daleč od teržaškega mesta na podnožju takft imenovane „Griže" (Monte spaccato), stala je nekedaj Mizo končnega zaliva jadranskega morja, ki je do tje segal, pa sčasoma tako zasut bil po zniževanju zemlje iz gorovin, da se je po malem sadanja dolina tam naredila. Pa ravno zato se tam pravi še zdaj „Stari breg".
**) Sicer zdevalo se je, ko da vergli bi jo radi brezvestno dol trije kamnolomci, ki v nje bližini, to je, pod Grižo zidavne kamne na veliko za mesto napravljajo, pa so tam nekoristne jim kose tak6 nakopičili, da zniževajo na eno stran podstavo cerkve, kakor se vidi po nekih razpoklinah njenih sten Upati je pa da je vendar ne bodo; — da se dosadanje zlo ustavi.
DOKLADA
še nekolikih posebnih opazk zadevajočih zlasti Josipove navade in lastnosti, pa še marsikatere druge reči.
Bil je Josip uže od otročjih let medlega ali suhega života, pa bledega in upadlega obljičja; pravili so mu ravno zato po navadi „suhi petek", in včasi tudi „spitek" (sicer šaljivo, se ve da); bil je lahke in vroče kervi, in termaste glave. Kakega čuta za čast, in kake dražljivosti da je bil, vidi se uže iz tega, kar se je omenilo pod dotičnimi prejšnjimi členki tega opisa; vidi se sicer tam, kako da je on hrepenel po uku, kako da si je dobičkov iskal in porabljal za vsestranske svoje potrebe, pa kako varčno ali „šparavitno" da se je tudi pri tem obnašal. Ker bil je sam vselej nenavadno ojster gospodar, čertil in zaničaval je od nekedaj brez vsmiljenja vsacega, zlasti manj premožnega, ki nije bil ali nije hotel tak biti — ki je rad zapravljal po nemarnem in brez potrebe svoj denar, pa se v dolgove zakopaval, in tako na beraško palico prihajal: — take narave, take kervi bil je on! Sicer bil je tudi on včasi prisiljen jemati pri enem ali drugem za svojo potrebo kak znesek na posodo, bil je vendar mož beseda (kakor sploh v vsem) — plačeval je ravno takrat in tako svoj dolg, kakor je obljubil ; zato pa bil je celo opominjan, da naj le naravnost tudi vprihodnje še za kaj praša, kadar bi se v potrebi nahajal.
Terdili so sicer marsikateri, saj kakor je Josip po sreči zvedel, da je on strašen oš urnik. Pa kedo je vendar ožurnik? Gotovo le tisti, ki neprestano in nezmerno po denarjih hrepeni, jih le nakupčava in skerbno zapira, pa še sebi skoraj ničesa ne, ali saj malce pri-voščuje; ki nosi po navadi le kako slabo, in smešno obleko postarisne šege ; ki pri svojem velikem premoženju celo strada in revo prodaja, kakoršen je še zdaj
nek M.....v Gorici, za katčrim otroci po cesti kainnje
lučajo, kadar se po sreči tam prikazuje *), in kakoršen je bil, na primer, tudi tisti nekdanji deželno - vladni
uradnik nižjega razreda (Slovenec iz Ivrajnskega) .......
v Terstu, ki je dobro vedel iskati in nakupčevati si denarja, pa sam pod streho neke borne hiše starega mesta stanoval, sam kupaval to, česar mu je bilo po njegovi misli potreba, si sam kuhal, sam posodo in včasi tudi kako partenino pral, sam kerpal, kar je kerpanja potrebovalo, zvečer večidel brez luči ostajal, da za njo denarja ne trosi, se v kak košček popirja usčkoval, da se usekovalni robec ne umaže in po tem pere, pa — lakoto terpel! Pod isto streho našel ga je bil nekega dne leta 1839 tudi Josip, ko je želil pri njemu nekoliko denarja na posodo vzeti, pa ga vendar nije vzel, ker je tčr al previsoke obresti. Vidil ga je Josip suhega, revnega in blčdega, da se mu je prav smilil! Potem ko je Josip leta 1845 iz Dalmacije prišel (glejte pod štev. IX), prašal je po tem človeku, pa zvedel, da je uže umeri (morda celo — od lakoti ali saj od stradanja!).
*) Kadar si ne štšje namrčč nakupoanih denarjev, kakor je štel — vsakdan in v eno mer od jutra do večera! — nek Mustahinič v Dubrovniku podedovane stare svoje tolarje, pre-kladaje jili iz ene skrinje ž njimi napolnjene v drug-o prazno, po tem pa iz tiste, ko je bila uže polna, sopet v pervo postavšo prazno, in tak6 naprej. Pač, lepa zabava, lepo opravilo!
Če se je pa Josip vselej čedno in spodobno nosil; če se je vselej dobro, to je, po navadi liranil; če imel si je stanovanje, kakor se spodobi; če si je rad kupoval knjig, da jih čita; če je s prihranjenim si denarjem vbogi omoženi sestri Mariji na Verdeli leta 1838 celo malo kmečko, pa precej lepo hišo napravil; če je leta 1873 sezidati dal tudi bratanu Andreju enako, sicer vendar nekaj večo hišo ; če je verh tega še nekim drugim žlahtnikom v njihovih potrebah pomagoval; če je — večidel na svojo zgubo — tiste spise, o katerih se je uže govorilo, za tukajšnje in druge Slovence objavil; če je dal leta 1876 staro cerkev sv. Ivana „na Starem bregu" v Yerdeli na svoje stroške popraviti ; če je radovoljno izročil gospodu fajmoštru (župniku) pri sv. Ivanu obligacijo od 100 f. kot pripomoček za napravo oltarja sv. Josipa v novi ondešnji cerkvi (sv. Janeza Obglavljenega), — vprašanje je, je - li resnično, da je bil Josip ožurnik P O tem naj sodijo čitalci sami! — Bilje on le varčen (šparaviten?), kakor se je uže prej omenilo, in pri svojem gospodarstvu na take malenkosti gleda), sploh pa tako ravnal, da bi se čudil, ali timveč morda celo krohota!, vsak čitalec, ako bi se mu tukaj zastran tega vse natanko povedalo. Sicer v teržaški okolici ima se po navadi za ožurnika tisti, ki ne mara za žlempanje in pijačevanje, kakor je, postavimo, na Verdeli Josip Godina po domače „Cut", zidar, moder in pameten mož.
Veselic nije on ljubil, čeravno je spoznal, da so v človeških družbah sploh navadne in včasi tudi potrebno. Koliko so se rajnki dr. J^avrič kot bivši dijak v Gradcu, in pa njegove sestre prizadevali v lčtih 1835 in 1836, da ga napravijo za ples P a vendar nije šlo in tudi iti nije moglo. Bilo je vse to zaman — mlatva prazne slame! — Njemu je najljubše bilo, pečati se s kakim podučnim ali sploh koristnim berilom, in pa tudi po-
govarjati se, kadar se mu je priložnost podala, v kaki družbi, ako bila mu je ta po njegovem vkusu, sicer tudi s kakim posameznim treznim človekom, katerega značaj in obnašanje morala sta vendar biti njemu po godi. —
Navlaš ali s preinislikoin nije Josip nikdar kakega človeka ražžalil; če ga je pa drugače, namrčč nehote ali iz nemarnosti — brez namena, kedaj ražžalil po nesreči pri kaki priložnosti, na primer, s tim, da se je prederznil enemu ali druzemu, s katerim ne sme se ravnati tako po domače, kakor se znanci in s prijatelji, posebno če je prečutljiv, častilakomen ali neči-meren, odkritoserčno, četudi prav z dobrim namenom, kako resnico ali sploh svojo osebno misel naravnost povedati, nije si dajal miru, dokler nije vse lepo poravnal in popravil. Tako, postavimo, je nekedaj ražžalil finančnega svetovalca Ivana Vesela, ki mu je bil poglavar leta 1839, in deloma tudi leta 1845, s tim, da mu je v nekem pogovoru, sicer na podlogi nekega engležkega spisa, terdil, da tisti, ki se pečajo z mnogim pisanjem, pišejo po navadi gerdo ali nelepo, ker njim je na sercu ležeče, da le svoje misli hitro napišejo brez kake skerbi za lepopisje, da pa tisti, ki lepo pišejo, so navadno puste in prazne glave. Na to ga vpraša svetovalec Vesel, ki je bil bistroumen, sicer pa tudi precej častiželjen ali po nekakem celo nečimeren mož (znan kot neumoren slovensk pisalec): „Al poznate vi mojo roko" (moje pisanje, moje poteze v pisanju)? „Sem tedaj tudi jaz puste in prazne glave?" (pisal je namreč on vselej prav lepo, na kar pa Josip nije po nesreči takrat ozira imel!). „Pač, prav dobro sem jo zdaj sprožil!" si je Josip berž po tem vprašanju mislil, pa si na vso moč prizadeval, da se izgovarja in očisti. Po tem se je Vesel res še precej tudi umiril, saj kakor se mu je vidilo. Sicer ljubil je on Josipa očividno, in
se pa tudi ž njim, po navadi najrajši le v slovenskem jeziku, večkrat pogovarjal. — Nekega dne leta 1864 bilo je Josipu od tadašnjega poglavarja teržaškega okrajnega finančnega vodstva, namreč od tistega svetovalca Rajskega, o katerem se je uže nekaj Čerhnilo na 127 strani, naloženo, da ima pregledati in ugotoviti ondešnjo kaso (denarnico). Ob času tega opravila ali ti tri več po njega izveršitvi mu priporočajo tam uradniki, naj jim on izprosi dovoljenje poglavarja Rajskega, da bi smeli v prihodnje delati v svojem uradu rajše od 8 ure do poldne, pa od 3 do 6 popoldne, namesti od 8 ure predpoldnem in do 3 popoldne, kakor do tada. Josip jim obljubi, da se bode uže potezal za to. Ko pride k poglavarju Rajskemu, mu pove prav mirno in ponižno, kaj da žele omenjeni uradniki zastran vsakdanjega prihajanja v urad na delo, in pa izhajanja iž njega. Po tem pa — kedo bi verjel? — čuti se on jako razžaljenega, zareži in napade kot vas razkačen Josipa, in zagermi na vso moč, da on ne potrebuje takih omemb ali opominov, da on uže sam ve, česar da je potreba. Uradniki v njegovi prednji sobi so ostermeli nad tim, in pa Josipa obžalovali, ko so zvedli, v čem da se je bil on pregrešil (?!). Vprašanje je, kedo da je bil takrat prav za prav ražžaljen, Rajski ali pa Josip ? Sicer Rajski je hotel po vsej sili biti ojster, in tudi veljati za tacega v uradnih rečeh, pa le kot poglavar, inisle po nekakem, da njegove modrosti ne more in ne sme biti nihče drugi. Da je bil še tudi neeimeren, kaže zadosti uže to, da si je jako za zlo jemal, ko je zapaževal, da eden ali drugi izmej njegovih podložnikov kot uradnikov nije mu voščit prišel ob novem letu, ali pa na njegov god; — to je človeška slabost, kakoršne nije Josip nikdar imel, hvala Bogu! Sicer Rajski je bil mož učen, delaven in kot poglavar pravičen, kakor se je uže omenilo. — Neko gospo je
Josip jako ražžalil s tiin, da jo jo na njo vprašanje po nesrčči za eno leto staršo sodil kakor je bila (a gotovo priljubil bi se jej vendar bil, ako bil bi jo sodil za desčt let manj staro!); drugo pa, ki nije bila posebno lepa, zato, ker je vpričo nje povedal, da je vidil na cesti nčko prav lepo gospo — !
Pa kar se tiče tacih ljudi, ki so se derznili Josipa hudo žaliti ali se mu jako zamerjati, naj si bo z ger-dimi in sirovimi besedami, ali se zlobnim pikanjem, s posebno nehvaležnostjo ali tudi s kako zavzetno goljufijo, on jim nije mogel zatb prizanašati; prihajal je od takrat naprej ob vse spoštovanje do njih, pa se jih se bolj ko mogoče ogibal, da se saj ž njimi več ne peč&, ali za kako opravilo ne snide. Misliti na kako posebno spravo ž njimi nije mogel; jako protivila se je temu posebnost njegove kervi, ali njegov tako imenovani „temperament", ki ga je pri tem kot preteženj zmagaval, čeravno moral bi po kristovem nauku tudi zastran tega nad seboj krepko gospodovati. Takošno obnašanje nije tedaj, se ve da, posneme vredno. — V tej zadevi omenjajo se zdaj tukaj trije primeri.
Bilo je 28 dne meseca aprila leta 1874, ko je Josip obiskal, kakor po navadi, nekega svojega znanca in
(do takrat) po nekakem tudi prijatelja..... moža precej
visocega stanu, ki je bil bolj pozno za posebne svoje zasluge s podeljenjem križca poslovljen. Bilo je takrat pri temu gospodu še nekoliko drugih oseb. Ob tej priliki priporočali so vsi Josipu kot rojenemu v verdelski okrajini, naj se primčrno, pa na vso moč pri nastanov-nikih te okrajine poganja za to, da se popravi tista stara cerkev sv. Ivana, o kateri se je uže govorilo na 149 strani, ker je uže s propastjo žugala. On jim obljubi, da se bo in tudi prav resno. Ko je pa temu opazko pristavil, da bo dal to cerkev poprej pregledati po nekem inženirju, svojem znancu, da se na čisto zve,
česar da je za to prav za prav potreba, zagermi na-nagloma in na vso moč zgoraj omenjeni, po tej opazki hudo razserjeni gospod: „Kaj je treba pri tem kakega inženirja? Naj se pokličejo rajši kmetje, da izrečejo zastran tega svojo misel ali da svoj svkt dajo!" Josipov, povsem mirni in prilični odgovor na to, da na kmete ne sme in ne more se v tej reči zanašati, in da sicer opomnjeni inženir bi rad tudi zastonj šel z Josipom do cerkve, da jo ogleda, in mu pa svoje menenje pove, nije nič koristil. „Ako bil bi jaz vedel, da utegne Vas moja opazka toliko razkačiti, bil bi jo rajši opustil", zavernc na zadnje Josip. „Ta opazka mi je pa prav po godi, da se po njej zve vaša oslovska neumnost!" zarezi ta gospod. Tako je (nemški) govoril in Josipa žalil v družbi mož visocega stanu, ki nosi tudi rudeče nogovice, in imel bi se skazovati vselej in povsod za posebno izglčdnega! Pa Josip nije vendar hotel se ž njim prepirati, derze se terdno poduka nekega en-gležkega učenjaka, ki pravi: „Ako te kedo divjačno napade, nemoj se ž njim prepirati, ker iz enega norca bi po tem dva postala." Sicer omenjeni gospod poklical je neke dni po tem k sebi istega inženirja, pa hotel ž njim cerkev ogledati; a ta se je branil. Pač čudna prikazen! — Ko je Josip obiskovati začel višje šole v Gradcu, imel se je podeliti v Terstu nek magi-straten štipendij od 200 f. na leto enemu ali drugemu obiskovalcu takih šol kot rojenemu v Terstu ali v njegovi okolici, kar zvedel je Josip po nekem časniku. Po tem se precej pismeno oberne na enega izmej svoje najbližnje žlahte se silno prošnjo, naj si da napraviti pri županiji spričevalo (ateštat) ubožtva zanj, pa naj mu ga berž pošlje v Gradec kot prilogo molbi za ta štipendij. A on se nije za to prav nič brigal, in celo, kakor je Josip pozneje z veliko žalostjo po nekem drugem žlahtniku zvedel, še tistemu naravnost ošabno
zagodil, da, če hoče oni povsem imeti tabo spričevalo, naj si ga pride sam iskat. Po tem takem zgubil je Josip 800 f., to je, 200 f. za vsako štirih let, za katera bil bi se podelil opomnjeni štipendij (gotovo le njemu, ker imel je prav dobre šolske spričevala, in bil pa ob enem siromak)! Ali nije morda to hudo žaljenje ? In vendar se je oni pozneje, to je, potem ko je Josip tudi brez pomoči tacega štipendija vse nauke srečno dognal, in se pa uže v službi za plačo nahajal, prederznil k memu priti, in prositi ga za 100 f., da si doma nek vodnjak (šttrno) napravi. Pa jih je tudi dobil, se ve da! — Kaka ljubezen, kak počislek, kako spoštovanje more se pač imeti do tacih ljudi? In vendar biti moralo bi tudi to prav za prav po kristovem nauku. Krist, naš zveličar*) je pa tudi še to rekel, „da ne smemo kakemu drugemu kaj tacega storiti, kar bi nam samim ljubo ne bilo". — Tretja Josipova žena bila je uže pred mnogimi leti izrodila (po nekakem le na vero ali na besedo, to je, brez kakega pisma ali brez kake pismene pogodbe) Negovetičevi rodovini na Matariji, iz katere je ona bila., 2000 f. za nje porabo. V svoji oporoki 31 dne meseca julija leta 1871 zapustila je Josipu tudi to glavnico. Od tiste jej je omenjena rodovina sicer tudi redno vsako leto splačevala navadne obresti Po njeni smeiti prebrala se je pri dotični sodniji ta oporoka načelstvu te rodovine; in soper to nije se prav nič ugovarjalo, nobene nasprotne opombe slišalo. Josip je leta 1872
*) Sicer Krist mora se imeti, se vfi da, za zveličarja le tistih, ki se ojstro in vedno po njegovih lepih in hlagovitih naukih ravnajo. Brez tega ne pomaguje ne navadno obiskovanje cerkev, ne spoved, ne molitev, ne kako plačilo zilnjo. V tej za-dčvi nanaša se Josip na to, kar je opominjal užfi na 86 strani tega spisa, in pa v XIV člčnku svoje knjižice „Izvirek premožnosti" leta 1873, katčre zapopadek naj si posčbno njegovi domačinci radovoljno v sčrce vtiskajo.
tir jal poprej le obrésti; kér se mu niso splačevale, je tožil, moral pa na zadnje — pravdo, obrésti in za^ puščeno mu glavnico od 2000 f. zgubiti: omenjeno načelstvo je dolg naravnost tajilo, in bilo pripravljeno za priségo, da ga nije nikdar bilo. Zavolj nestajanja nasprotnih dokazov, kér oporoka nije bila na zadnje spoznana kot zadostna, pa manjkalo je tudi drugih pravnih pomočkov (pisem ali prič i. t. d.), prisiljen je bil Josip odstopiti od pravde, ki mu je prizadéla celo okol 50 f. stroška, in priti tedaj ob to, kar bi mu šlo po zapopadku opomnjene oporoke. Sicer zderžati nije se mogel, da bi se v mislih na pravičnega Bogá ne obérnil s prošnjo (ki biti vendar bi ne mogla soperna nauku njegovega sina, našega odréSenika), da naj dá vsim tistim, *) ki so krivi oménjene zgube, to, česar so se vrédne skazali! —
Brez kakega déla, naj si bode pa tega ali tega, če zdévalo se mu je le dobro in prilično, nije mogel Josip živeti nikdar, in kratkočasenja si nikdar iskal v gostilnicah ali v kerčmah, v kavarnah, v igrah ali v pivanju tobaka; ampak po končanem kakem poglavitnem bolj t0žkem opravilu vedel si je voliti kako drugo bolj lahko, ki bilo mu je koristno, pa ob enem sicer tudi kratek čas délalo — po lépem izglédu rajn-eega svojega očeta. Prihajale so mu včasi celo take reči v glavo, ki še bile niso prav za prav zánj. Tako, postavimo, prebravši pazljivo nékoliko več ali manj obširnih knjig o raznih človčških boleznih in o po-močkih za njih odpravo, da se zdravje obvaruje, po-sébno pa knjig dr. Hufelanda, Boka in Bohla, ki so
*) Pristéva se sicer njim celo še tisti žlahtnik rajnce Josipove žene Terezije, ki jej je. bil spisal njeno oporoko, in jo poducéval, kakó da bi se imela napraviti, pa pozneje vendar dolžnikom svetoval, kakó da bi mogoče bilo pripraviti Josipa ob pravico do zapuščenih mu 2000 f. (to je pač posébna zloba!).
Josipu dosti pomagovale, da zvé korist in rabljivost tih pomočkov zd-se, mislil je, da bilo bi pač vendar dobro, ako napravil bi za naše ljudstvo, ki tudi večidčl le iz nevednosti oboli, kak prav priméren in lahko razumljiv podúk v taki zadevi. Lotil se je pa tudi uzé léta 1878 tacega déla, namreč na podlogi omenjenih knjig, kakor sicer tudi na podlogi tega, kar je on sam skusil v zdravstvenih recéh, potém ko je začčl bolehati, pa se léciti takó ali tako, marsikaj spisal, a le v namenu, izročiti to délo bivšemu izverstnemu doktarju Banelliju, o katerem govorilo se je uzé na 146 strani, da ga pregleda, in pa, ako bi hotel, tudi sam na svoje imé objavi (sicer ta doktar je, žalibog! umeri, kakor se je uže drugod omenilo). Obstati moralo bi tako délo po njegovi misli iz dveh razdélkov; pérvi bi govoril o takó imenovani dijetetiki, namréé o pravilih, kako da moral bi clovék sploh živeti, da si zdravju ne škodi; drugi pa o boleznih zaznamnjenih v abecédnem rédu, o njili izvirku, in o porabi lčkov primernih za njih odpravo, ako bi pri vsem tem po nesreči obolel, kakor si bodi. — Bila bi pa urejena ta knjiga, na primér, takó - le:
I. DÉL
O zdravju in njega obvarovanju brez rabe navadnih lékov.
§• 1-
Kaj je človeško teló?
Teló sploh je „materija", to je, snova. vidna ali nevidna (kakor je, postavimo, zrak), ki zavzema kak prostor véc ali manj obširen. Ono je nasprotno temu, kar se iménuje duh (duša). — Telésa délijo se v telésa po gérskem iménovana organska, po našem ustrojna, to je previdjena s takimi ustroji, ali udi, po katerih jim je mogoče, da se le sama razsnujejo (razvijajo),
sama zarejajo in pomnožujejo, in se sama obderžujejo, kakor so živali in rastljine; in pa v telesa neorganska, pri katerih nije tega. Sicer kar se tiče človeškega telesa, ono je sestavljeno iz raznih delov ali organov, potrebnih, da opravlja ž njimi to, za kar je na svet prišlo, — iz rok, nog, kervi, čutnic ali živcev, ki se kot belkaste nitke razprostirajo po telesnih udih, i. t. d. Dr. Bock primerja naše telo s kako stavbo (hišo), katere od časa do časa poškodovani deli potrebujejo poprave s primernim gradivom; a zdeva, se pa vendar, da primerjati bi se moralo timveč s kakim časokazal-nikom, kateremu pravimo po navadi ura, ki potrebuje po nekakem tudi hrane, namreč navijanja (pa saj Nemci pravijo res tudi: „eine Uhr speisen", to je, „dajati uri jedi" namesto: „eine Uhr aufziehen" — „uro navijati"), in poprave, kadar je v njej kaj poškodovanega, če je le mogoča, sicer jenja teči ali tako rekoč, živeti, ravno kakor jenja živeti naše telo, kadar so njegovi udje (organi) uže tako preslabi ali zrabljeni, da njih slabo stanje ne dopušča več nobene poprave.
§. 2.
Kaj je zdravje, in kaj bolezen ?
§• 3.
Kako je mogoče, bolezni odpravljati? i. t. d. II. DŽL
Zaznamovanje navadnih bolezen v abecednem redu, pa njih izvira, in lekov soper nje.
Astma (naduha). To je kratko in težko dihanje s kerčno tesnobo pers. Bolnik hlepi po zraku na vso
moč, pa ga težko vlovi. Takošna bolezen zadéva navadno otročiče, in pa uže priletne ljudi.
Izvirek. Uzrok ima si ta bolezen v slabosti čutnic (živcev ali „nervov"), in pa po navadi tudi v razhla-jenju, in pri odraščenih večkrat v zraku polnem praha, kjer so prisiljeni delati.
IJk. Pri tej bolezni pomagujejo vecidél le dije-tetično živenje (glejte v §....), in pa domači léki, postavimo: bolj rahla obleka; — škropljenje z mèrzlo vodo na pèrsa in na hèrbet ; — vdihanje čistega hladnega zraka; — mazanje pèrs in vratu z razgretim oljem; — polaganje gorečičnega testu na dlane; — mlačno kopanje nog in dlanov; — ogib slabega ali škodljivega zraka, vetra, praha, dima, prehlajenja, prevelike hoje, posébno na vréber, pa tudi znotrajnega nemira (draženja); — skèrb za redno izpražnjevanje s pomočjo primérnih lékov; — vživanje làhko prebavljivih ali ne težkih jedij, — in popivanje ne premèrzle vode.
Bedra, njih bolečine. Tiste gredo od križa zâd proti stegnom navzdol, in prihajajo včasi nanagloma. Bolnik ščpa (čota), in čuti bolečino zlasti kadar dôl gré, pa tudi po noči tako, da ne more redno spati.
Izvirek: po navadi prehlajenje; včasi pa tudi razkrušenje ali raztèrganje mišičnih ali kitnih nitek pri vzdigavanju težkih rečij, in pri pognivanju.
IJk. Dr. Bok nasvètuje za tacega bolnika samo pokoj in véliko gorkoto; posébno pa prav gôrke o-kladke. Če je sicer bolečina bolj huda, ali ne jenja tako bèrzo, rabiti se morajo soparne, pa tudi navadne ko-pelji v gorki vodi; — jak pot telésa po vživanju gorcega lipovega ali bèzgovega čaja; — véôkratno polaganje takô iménovane španjske muhe (oblépka, flajštra) na prednji strani stégna.
i. t. d.
Pride - li ta knjiga kedaj na svétlo, ne more Josip povédati. Da bila bi sicer v takošni obliki za slovensko ljudstvo zelo potrébna in koristna, nije dvombe. —
Ljubil je neizmerno in čez vse red v vsaki reči, in pa bil je po nekakem pravi tako iménovani pedant, to je, tak, ki gléda, celó v mičknih rečeh, prav natanko, in hoče, da tudi drugi morali bi ravno tako ravnati, kakor on ravná. Deržal se je ojstrega réda posebno pri uradnih opravilih kot deržaven služabnik, kakor pri svojem gospodarstvu, pri katerem imél si je za terdno vodilo, da stroški ne sméjo nikdar presézati dohodkov, ampak da tistih mora timvéc še kaj ostajati za kako nepričakovano potrebo, ki utegnila bi se prikazovati po eni ali drugi nesréci, in pa človeka silila obračati se na druge, da mu pomagajo z dajanjem potrébnega denarja na posodo za visoke obrésti, kar moglo bi mu gotovo oslabiti gospodarstveno stanje. — Lép red je neprecénljiva stvar: kadar ima človek vse v takem rédu, je bolj zadovoljen, in se neizmerno ra-duje nad vsim tim, kar počenja in déla — pregleduje lepo vse svoje reči. To je Josip dobro čutil in poznal ; pa tudi prav motila in mčšala se mu je glava, kadar se je po nesreči celó pri njemu kak še tako majhen neréd podkradel, katerega je pa vendar odstraniti vedel, potem ko se je prav grizel zavolj njega, če si ga je po kaki nepazljivosti sam napravil.
Bil je Josip vélik sovražnik tudi vsacega napečnega, zlasti pa takó iménovanega abderitičnega ravnanja v čem in kjer koli si bodi, posebno pa če je zdravju škodljivo. Y tem se je néki skazovalo v starih časih na Grerškem tisto mésto, ki se je klicalo „Abdéra", pa so kliče zdaj Polistilo (v Rumeliji na Turškem). Imeli so se namrčč njegovi stanovniki za popačitelje ali
za take, ki vse narobe délajo, — za topoglave in za-robljence. Po tein pravi se tudi dandanašnji, da je vse to, kar se še tako napravlja, kakor so si oni naprav-ljali, abderitično. Takih napečnih rečij nahaja se tudi pri nas mnogo. Naš magistrat in oziroma naše teržaško svétovalstvo se je, v tem uže skazovalo in se vedno še zadosti skazuje, cesar se lahko vsak prepriča, ako gléda na néka njegova déla, pa tudi na njih opuščanja. Znano je, na primer, nam vsim, koliko denarja da so naši gospodje za marsikatere manj koristne stvari za-vergli, in koliko ga brez potrébe razdarili, a za vodo, ki nam zmanjkuje večkrat, pa je za ljudi in za živino v méstu in v njegovi okolici jako potrebna, in se mora za velike stroške od drugod vpéljevati, kadar sila pritiska, — niso še dozdaj résne skérbí imeli, in tudi je nejrnajo. Sicer komisij, ki so požerle toliko občinskega premoženja, da se išče voda, bilo je uže dosti, a koristi nije bilo nobene, kér za to napravljalo se je vse — napečno ali narobe: voda našla bi se blizo, a iskali so jo daleč, in strošili za to kaj lepega denarja brez vmisljenja in z veliko, neprizanesljivo malomarnostjo.
Pretéklo je nekoliko lét, kar je dal teržaško-oko-lični magistrat néki družbi oblast, da smé si napraviti tvornico (fabriko) za pridelovanje sveč v Yérdéli, — tam, kjer se je klicalo nókedaj „v Babnem" blizo „Bajte" (Boschetta), ki je od začetka spomladi do konca jéser.i jedino prijétno shajališče za meščane, da se tam vsédejo, glasbo (muziko) poslušajo in kaj vživajo, ali se pa okoli po ondešnjem gaju sétajo. Pa kak nasledek si je dovoljenje te oblasti imelo? — Ta ñaslédek, da se je strašen in nepretérpljiv smrad napravljal, in se na razne strani razprostiral, kakor je, zdaj slabji, zdaj jačji, zdaj na eno, zdaj na drugo stran, vetar pihal, in kakor se je po njem temnosivi, iz dotičnih cévij vzdi-gujoči dim obračal. Razširjal se je tako ta jako ne-
prijetni in nezdravi smrad po omenjenem shajališču, pa sploh sicer tudi po vsej Verdeli, in celo še mestu nije prizanašal; segal je do morja! Takošna žalostna prikazen silila je marsikatere, tudi Josipa, objavljati po časnikih pritožbe, eno za drugo, eno bolj močno ko drugo. Po tem pa tudi komisij zastran tega nije manjkalo ; celo še deželni vladar (namestnik) se je tam prikazal, da se tudi on o tej nesreči osebno prepriča. Pa kaj je bilo zgoraj opomnjeni družbi za vse to mar? Ona si je imela v rokah magistratni dekret, s katerim dana jej je bila omenjena oblast. „Fiat justitia, et pereat mundus" (po našem: „naj se le dela pravica, pa naj svet pogine")! si je ona pri tem mislila. Sicer skušalo se je marsikaj, da se zlu v okom pride; a zaman! Dim moral je po vsakem iz cevij, in pa vetar ž njim gospodariti, kakor mu drago. Opomnjeno veliko zlo je nehalo še le, potem ko je družba (hvala Bogu!) nazadnje — falirala.
Al se je morda magistrat po tem neki zmodril •—- spametil ? — Za nič se nije! Ravnal je potlej, kakor prej. Leta 1878 je dovolil nčkemu Premudi, da sme si vstanoviti na Verdeli fabriko za napravo vžigalic (fuhninantov ali fiammiferov). Znano je pa, da se po tem še hujši, in zdravju še bolj škodljiv smrad razvija in okoli širi. Ko se je to zvedelo, vperli so se sicer pismeno ob pravem času sosedje, a opravili niso — nič! Magistrat jim je ta vpor odbil. „Fiat arbitrium, et pereat mundus" (naj bo samovoljnost, pa naj svet pogine)! Ta nesreča mora tedaj povsem ostati. Moč je tii premagujoča. — Blizu lepega, uže pod štev. I. opomnjenega sprehajališča za Teržačane so tri tvor-nice, ki pošiljajo zelo neprijeten in škodljiv duh vanje, — ena za napravo mjila (zajfe), druga za napravo glavnikov, tretja za čiščenje petrolija, mejtim ko postaviti bi se morale na kakem visokem osamljenem kraju
nekoliko daleč od mesta. Pa veselite se Teržačani! Yi si iščete v sprehajališču čistega in zdravega zraka, a si nahajate — smrada.
Potem ko se je napravilo bilo to isto sprehajališče, postavilo se je v njem tudi, se ve da, mnogo sedil ali klopij, a vendar le — kamnastih. Ko je prišel Josip leta 1863 (glejte pod štev. XII) iz Celovca, našel je tukaj to sprehajališče. Zahajal je večkrat tudi on vanje ob času počitka in ob lepem vremenu, zlasti v spomladi, po leti in v jeseni. Vsede se nekega dne po leti tam na eno klop, ko je bil na lahko oblečen in nekoliko pregork, pa klop bila je mer zla. Ostal je na tisti nekaj čez pol ure, in to sedenje v senci zdelo se mu je prav prijetno. Pa koliko rečij na svetu nam se ne zdeva dobro, vgodno in ljubko, ki ima v sebi, žalibog! le — pelina ali celo strupa? To zapazuje se velikokrat tu in tam, a vendar ne vemo ali timveč nočemo se ga ognivati. *) Kmalo po tem sedenju čutil je on neko posebno slabost na životu, zlasti na levi strani pers, in pa v glavi. Premišljevati začel je pri tem resno, kaj da mu je utegnilo tako slabost napraviti. Pride mu nazadnje to na misel, kar je bil nekedaj po sreči čital ali slišal (tega nije vedel prav na čisto), pa Sčasoma pozabil, da tako sedenje biti more nezdravo, ker merzlota od zdolej navzgor kri žene ali povzdiguje in pa po tem tako slabost uzrokuje, kakoršna bila je tista, katero je Josip takrat čutil. Trajalo je to skoraj štirnajst dni, in njega pa sililo, da si kaj s primernim lekom pomaga. Ko je, hvala Bogu! srečno okreval, sklenil je napraviti nek dopis za objavo v časniku „II Cittadino" zastran
*) Koliko bolj koristen bil bi v ljudskih in tak& imenovanih srednjih šolah poduk o tem, kar je k našemu zdravju primogljivo, in pa o tem, kar mu na njeni škoduje, kakor je koristna gimnastika ali telovadba (urjenje telesa)!
škodljivosti sedenja na kamnastili klopeh. Ta dopis je dotične magistratne uradnike tako hudo oštel, da uže po preteku nekolikih dni prikazale so se v imenovanem sprehajališču lesene klopi, in pa zginile prejšnje — kamnaste. Dopis je tedaj podučil v tej važni zadevi njih in pa tudi tako imenovano „commissione sanitaria" (zdravstveno komisijo), ki nije še poznala prej takošne škodljivosti — žalostno, pa tudi sramotno zadosti!
Sta se pa magistrat in njegova commissione sanitaria saj po tem poboljšala? Pač sta se — „kakor g.. n o na dežju"! Pred železnocestno postajo tukaj v Terstu napravilo se je letos prav lepo in prijetno malo sprehajališče. Pa kaka sedila so v njem postavili? — Železna! To vam je poboljšanje. Al so morda železna sedila bolj zdrava, kakor so kamnasta? Bog naj razsvetljuje magistratu in njegovi tako imenovani komisiji zdravstveni um in pamet! — Al utegnemo si misliti hujših abderitizmov ? Morda vendar težko!
Zdevalo se je Josipu vselej kot posebna napečnost ali timveč nespodobnost dalej tudi to, da se osebno vdeleževajo včasi moški, in celo še mladi medehi babiče-vanja, ki spadati bi vendar moralo pod opravilo samo ženskih. Nasledke te gotovo velike nespodobnosti utegne pa vsak, ki je zdravega uma, prav lahko spoznati, četudi še le poveršno to stvar v prevdarek jemlje; pač spoznati jih mora za nevgodne porodnicam, zlasti bolj sramožljivim, pa tudi za škodljive, čeravno ne za nevgodne možkim, posebno mladenčem kot porodničarjem, in to sicer po mnogokratnem gledanju več ali manj odgernjenih ženskih lepe in mikavne postave, ki jih mamiti utegne. Ali bi se ne smela morda ravno v tem iskati prava skrivnost neke čudne in jako nevarne bolezni na levi strani gorenjega trupa dr. Comel-lija in dr. Banellija (glejte pod štev. XIV), obedveh tudi
kot porodničarjev, katerih drugi je sicer celô uže vrnèrl, kakor se je prej uže oménilo, potém ko se je pét léc-nikov -- zastonj! — trudilo, da ga ozdravijo, mejtim ko si pa pèrci še komaj živenje podaljšuje, in tèrpi.
Primérno učene ženske so gotovo vendar najbolj pripravne za takošna opravila. Saj pa v nekih deželah, postavimo, v severni Ameriki, na Engležkem in na Ruskem, se povzdigujejo od nékolikih lét sèm res tudi ženske, tako, kakor možki, po doveršitvi primernih višjih šol do dohtarstva tudi v zdravstvenih, kakor še v drugih važnih zadevah. Zakaj bi se ne sméle tudi pri nas, da se saj vendar zgoraj omenjena nespodobnost (napečnost) odstranja? Le začčti bi se moralo resno zastran tega, kakor se je začelo in pa srččno tudi izpeljalo v imenovanih deželah, kjer se je „emancipacija ženskih", to je, njih oslobodjenje, ščasoma lepo razvilo in napravilo, pa bi prav šlo, ravno kakor gré tam!
Ena izmej najzavzetniših, pa tudi najhujših na-pečnostij, ki je Josipa posčbno grizla in mu sèrce tèrgala — nič manj, kakor žalostno zapazovanje slabega gospodarstva in zapravljivosti mej bolj neprenožnim ljudstvom, ki mora si le s téžkim délom kaj prislu-ževati — bilo je po njegovem menenju (v velikem kakor v malem) dosadašnje ravnanje Slavjanov v svojih narodnih zadevah, ki biti bi jim vendar morale najljubša, najdražja izmej vsih posvétnih stvarij — pač prava svétinja, pa katere niso hoteli dozdaj še resno spoznati in ljubiti, kakor bi šlo! O tem je sicer Josip uié drugod, in pesébno v svoji knjigi „Opis in zgodovina Teršta in njegove okolice" gotovo zadosti krépko govoril. Slavjani si želijo naprédka, a délajo zanj še vedno premalo ; bili so doslej preléni, premlačni, pre-nemarni, kar zadeva porabo primérnih pomočkov za njega résno pospešbo, pa zato ostali so tudi in ostajajo še vedno za drugimi narodi zavzétno manjega števila.
Še celo tako imenovani séverni kolós (velikan) — Rusija — ga nejma. Sramota! Naj sledi zdaj tukaj nekoliko posebnih opazk, da se vidi čedalje bolj resnica zastran tega.
„Sloga jači" — (krepča, daje moč) povsod, in posébno tudi v národnih zadévah; pa tako je ona rés délala pri starih Gérkih in Rimljanih; in tako déla še tudi zdaj pri Némcih, Engležih, Francozih in Italijanih.
—	„Nesloga tlači" (slabi, jemlje moč); tako je tista od nékedaj délala, in déla pa, zalibog! še védno pri národih sicer vélicega, jako razprostertega, a še zdaj
—	v sadanjem devétnajstem stoletju! — nesrečnega slavjanskega pleména. Al ne morda? — Priméri in dokazi bili bi nam, postavimo, ti-le:
1) Kaj so Slavjani délali za svojo národnost takrat, kadar so se stari Gerki in Rimljani poslavljali v književnih in še drugih važnih zadévah, v katerih so se pa sčasoma sploh marljivo posnémali kot izglédni, takó rekoč, po vsem svetu. Nič, spali so! Kaj in kako delajo tudi še dandanašnji — v oménjenem stolétju? Prav malo, in pa še to skoraj le — napečno. Objavlja se zdaj vecidél samo nékoliko časnikov, pisanih v nékem čudnem jeziku in o marsikatérih recéh ljudstvu nerazumljivih in ravno zató tudi od njega preziranih, mejtim ko bi vendar več potrébovalo primérno napravljanih zgodovinskih knjig, lepili in koristnih povéstij, posébno pravih romanov, in mikavnih, pa dobrih poezij, ka-koršnih si védó napravljati drugi omikani národje, ki niso vendar tako naučljivi in bistre glave, kakor so Slavjani sploh, ki pa si ne marajo obračati v prid te svoje važne lastnosti, kakor bi se spodobilo. — Posébno tudi slovenske dežčle dajale bi jim marsikake snove (materije) za primérne romane in povésti; tam jih iščejo in tudi srečno nahajajo, pa lépó porabljajo za-se
le pridni Némci, kar je sicer uže poterdil prav prosto-serčno urednik „ljubljanskih Novic", ki nije se sramoval priporočati njihova lépa déla (v nemškem jeziku napravljena, se vé da) celó Slovencem. Pač, vendar žalostno!! — Kako véljavo imajo za naše ljudstvo Miklošičeve, četudi jako obširne knjige, katére zadévajo jezikoslovje slavjanskilj narodov, in katére bo pa kot večidel zapletene vendar tčžko kedó čital in rabil ? Kako véljavo utéguejo imeti razne, pa sitne sanjarije njegovega sodomačina Terstenjaka zastran izpéljave slavjanskih imén i. t. d.? Kako véljavo pa tudi prestave „našega pésnika" (!) Vesela zlasti iz némSkega, namreč iz Schillerjevih spisov, v katére se je bil on toliko zaljubil, a je vendar Némce od nékedaj sploh neizmérno čertil in o njih v eno mér svoje misli le nevgodno razodeval? Tako so ti gospodje, naši rojaki, svoj čas tratili, pa ga še tratijo (sicer stran Veséla, ki zarad starosti ne inore ga véc tratiti)!
2) Slavjani v Avstriji (po svojih pervakih, zlasti pa v časnikih) se v eno mér pritoževajo, da jim Némci narodnost zatirajo ali nje povzdigo in naprédek na vso moč ovirajo. Pa zakaj niso dozdaj résno marali za koristno porabo celó précej vgodnih priložnostij, ki so se jim udajale, da si soper to pomagajo? Kedó bi se prederznil, kaj tacega tajiti? Šteje se v našem cesarstvu skoraj 19 milijonov Slavjanov, pa Némcev še 8 milijonov ne! In vendar so si tisti takrat (léta 1860), ko se je vpéljala rédna ustava ali po latinskem tako iménovana „konštitucija", vécino v deržavnem zboru (parlamentu) na Dunaju zagotovili, da pa gospodujejo nad Slavjani, in le — záse! Zakaj niso si jo rajši tisti kot zavzétno večega števila? Zato ne, kér nije bilo lepe sloge mej njimi; nije bilo prave in résne prizadétvi pri njih, da bili bi se zedinili vtej jako važni in odločivni zadevi; pa zato ostali so tudi —
sužnji! Da jim bo zdaj pervosednik Taafe pomagal, nije verjeti. Mamljenja ne bo sicer manjkalo!
3)	V avstrijski Galiciji bivata dva naroda slavjan-skega plemena; to so namreč Poljaki, in tako imenovani Rusini; pa čertita se, in sta si taka sovražnika od neke-daj, da je prav ostudno; kar želi in bi rad napravil ali vpeljal eden, graja in zamečuje strastno drugi, naj pa zadeva kako si bodi narodno stvar. Kako morasta tedaj redno napredovati? — To pa, da sta njuna jezika le nekoliko različna eden od druzega, je prava malenkost, ki ne more opravičevati takošno njuno ravnanje; saj zadosti je, da sta obedva naroda izvirno ene in iste kervi. v
4)	Celo na Ceskem, kjer imajo in rabijo si Sla-vjani*) en sam jezik, so se dolgo kavsali tako imenovani Staro- in Novočehi mej sabo. Sprijaznili so se po nekakem še le v tem letu, ko se je mej njimi pretrč-sovalo vprašanje, bi - li saj vendar stopili po svojih poslancih v deržavni zbor na Dunaju (glejte zdolej pod e), ali se pa še naprej kujali, to je, — prazno slamo mlatili? Kaj so si ravno s tim pridobili? Le sramoto in zasmehovanje, četudi marsikateri jako hvalijo ravno zato nčko njih značajno terdnost in stano-vitost! —
5)	Na severo-vzhodnih straneh Evrope bivajo Rusi v veliki svoji carovini (cesarovini), proti severju Poljaki, Rusini ali Ruteni, Slovaki, Moravei in C ¿hi, pa na jugo - vzhodnih daželah, deloma doli za Avstrijo in
*) Pa zakaj se piše tam, in celo tudi mej Slovenci sploh „Slovani" namesti „Slavjani", in vendar daje se neki češki banki naslov „Slavja", pa ne „Slova"? To je pač prava zahamotija ali timveč neprizanesljiva zmešnjava! Sicer tudi v tem se pokazuje značaj našega nesrečnega plemena; to je slabo in gerdo! Nije edinosti pri nas. Vsak piše le po svojem — po navdih« svojih muh!
tudi v njej Slavjani pod imeni: Hervatje, Serbi, Bulgari, Bošnjaki, Hercegovinci, Cemogorci, Dalmatinci in Slovenci. Po tem takem je tedaj 14 razdelkov mej Slavjani. Pa kaka sloga, kaka edinost je mej njimi, da po mej napredujejo telesno (gmotno) in duševno? Taka, da se Bogu vsmili!! Dokazi bili bi, na primer, posebno ti-le:
a) Hervatje (mej tiste šteje se sicer tudi večina Istrijanov), Serbi, Bošnjaki, Hercegovinci, Černogorci (ki so prav za prav Serbi), in Dalmatinci so enega in istega (slavjanskega) plemena, in govore povsem enak jezik, pa tisti njih jezik je sicer le nekoliko ali za malo različen od slovenskega na jugo-zahodni strani Avstrije, namreč na južnih krajih Koroškega in Štajerskega, na Krajnskem, na Groričkem, v teržaški okolici in po gorenji Istriji. Ali, žalibog! mej njimi nije kake posebne razmere ali edinosti, in tudi marajo ne za-njo, stran bolj učenih in za blagor slavjanstva sploh bolj vnetih Slovencev; ljudstvo pa kot celota ali tako imenovana „masa" se za druge svoje sorojake nič ne briga, naj si bo v eni ali drugi zadevi. *) Yerh tega imajo Serbi za svojo pisavo še vedno le rusko abecedo, katera pa nije Hervatom, ki se poslužujejo latinske, kakor drugi Slavjani (stran Rusov), nikakor po godi, in njih želja, da bi jo saj vendar rabili tudi Serbi, nije se mogla dozdaj spolniti, da bi se tako timbolj zedinili mej sabo tudi v književnih zadevah, in pa lepše napredovali; a Serbi so povsem okorni zastran tega, in se po nikakem
*) Zastran tega omenja se tukaj le en primer. Ko je Josip svojo knjigo „Opis in zgodovina Tersta in njegove okolice" nekemu Babiču, Dalmatincu bivšemu udu teržaške Čitalnice, prav vljudno ponujal, odgovoril mu je povsem osorno, da on ne znft slovenskega jezika, in da tudi noče o njem kaj vedeti; da tedaj on ne mara za tako spisane knjige. — Evo vam ljubezen Her-vatov do slovenskega slovstva!
ne vdajo; in omenjena želja ostane po tem tedaj — brez nobenega vspéha. Žalostno !
b)	Bulgari, katérih jezik je Josip oménjal v svoji knjigi „Opis in zgodovina Térsta in njegove okolice" na 241 strani, so ločeni od druzih, in se tudi nič ne ménijo zanje. Sicer pod turško vlado ostajali so od nékedaj zelo zanemarjeni — divji, kakor ostajali so tudi Bošnjaki in Hercegovinci, ki borili so se jako hudo véckrat se samosiljem ali tiranstvom Turčinov, posebno zadnjič, to je, kakor uže vsi vemo, pred nekimi tremi léti, sicer brez pravega vspéha, dokler nije jim po nékakem pomagal znani berolinski kongrés léta 1878. Začeli so prav za prav to borbo Hercegovinci ; ali koliko so tim revežem drugi Jugo - Slavjani pri njej strégli? Pustili so jih nesramno v borbi, in pa, kar je posébno neprizanesljivo, še tudi Bošnjaki, katéri stanujejo vendar celo na isti zemlji, in so zdaj po sklepu opomnjenega kongrésa pod avstrijsko upravo (administracijo) tudi zedinjeni, so se dolgo časa obotavljali, bi-li se te borbe vdélezevali ali ne tudi oni?
c)	Peščica hrabrih Černogorcev ima si, žalibog! skoraj le na skaloviti visočini majčkino deržavo s posébno vlado pod svojim knézom, tako rekoč, prav osamljeni; za pečanje z drugimi svojimi sorojaki jim nije kaj már. Sicer posébne omike nije mej njimi doslej, čeravno se tudi tam zdaj nekaj zastran nje déla.
d)	Dalmatinci imajo pa le nekoliko sočutja do Hér-vatov, za katére hočejo vendar rés tudi povsem véljati (stran Dubrovčanov), a sploh se vendar prav malo za-nje ménijo. Sicer celo še mej njimi nije sloge (glejte pod stév. XI). Zavzétno je posébno to, da se Dubrovčani, ki celo nočejo biti Dalmatinci (!!), in pa ostali Dalmatinci še zmirom le prav pisano gledajo. Kar zadéva posébno skérb za povzdigo svoje národ-nosti, je nejmajo ne oni (od kar so deržavo sé samo-
stalnostjo zgubili), ne tisti; to pa, kar delajo neki. pridni posamezni možjč, moralo bi se imeti le za neko malenkost, mejtim ko si njih pobratenci Hervatje pod svojim blagoserčnim zavetnikom škofom Strosmajarjem vendar še precej pomagajo, čeravno je sicer na Her-vatskem prosto ljudstvo še vedno na jako nizki stopnji omike — zavolj pomanjkanja primernih ljudskih učilnic.
e) Pa kako je šlo dozdaj pri Slovencih ? — Vi-dilo in slišalo se je mej njimi marsikaj ne samo napečnega, temoč celo tudi smešnega, in, se ve, žalostnega! —- Prepira in borbe mej njimi večidel za malenkosti vidilo, in slišalo se je zadosti; to je dajalo pa tudi protivnikom — Nemcem — ne samo posebno veselje nad njih škodo, ki jim je po tem rasla, ampak pomnoževalo in jačilo je še tistim čedalje bolj uže navadno hlepenje po gospodovanju nad njimi. Koliko časa je terpel (trajal) strasten in hud razpor mej tako imenovanimi „klerikalci" ali Staroslovenci in pa mej neklerikalci ali Mladoslovenci na Krajnskem in na Goričkem? — Kako in zakaj je prav za prav nastal ali se razvil odpad Karla Dežmana od slovenstva, ki bil je nekedaj vendar pravi biser ali dijamant, je pa zdaj najhujši in najškodljivši sovražnik Slovencem? Naj se dobro in nestrastno prevdarja ta jako žalostni prigodek!*) — Zakaj si nejmajo Slovenci še dozdaj
*) Sicer pa tudi dvakratno sirovo, osorno in strastno Cegnarjevo obnašanje soper Josipa bilo je povsem pripravno in sploh tako, da utegnilo bi ga ravno tako v odpadnika ali „rene-gata" spremeniti; a toliko moči nije si vendar nanj imelo; nasledek je bil le ta, da se je on prisiljenega čutil zapustiti uredovanje svojega časnika „Teržaški Ljudomil", katerega so tukajšnji Slovenci prav radi čitali, in katerega nehanje so ravno zato jako obžalovali. Tedaj lepa zloga slovenska ga je zaterla, kakor je zaterla ali timveč ugasila nekedanje vnetje bolj rahločutnega narodnjaka Dežmana, bivšega hudega protivnika nemcev in nemškutarjev, katere imenaval je „preklete grablje".'
národnega, povsem in neobhodno potrebnega besédarja, da jim razlaga in pojasnuje pravi pomének vsake besede, zlasti potem ko začele so se rabiti marsikatére beséde, ki so, tako rekoč, nove ali saj ne vsakemu Slovencu razumljive? Zato ne, kér se njega uredovanju prepir, nesloga, in pa tudi lénoba protivi! S takim délom pécati bi se moral résno in na vso moč Slovenec dr. Miklošič (pa piše se on prav smešno, namréc na pol slovenski na pol nčmški, to je, Miklo f i d) — !), ne pa s tistimi réémí, ki ne bodo morda nikdar za pravo rabo.
—	Zakaj piše pri Slovencih še védno skoraj vsak izmej tako iménovanih ucénjakov okorno le po svojem, po svoji termi, kar je sicer užč tudi profesor Josip Stritar na Dunaju prav krepko in temeljito kritikoval v svojem časniku „Zvon", katerega on jako izvérstno in pa v najlépSem slovenskem jeziku ureduje (čeravno zapustiti bi moral še néke čudne uzé stare razvade, kakor mu je Josip nékedaj prijazno svetoval)? Zato, kér nije
—	sprave in sloge! Kaj déla zdaj toliko vstanovljenih čitalnic? Pa čmu so se napravljale in odpirale s posebnimi slovésnostmi po vsej Sloveniji? Zato, da se v njih kvartá, in plese, pa kava, vino in tobak pije! O tej napečnosti se je Josip sicer popolnem prepričal tudi v Ljubljani, kjer se daje š čitalnico po tem tudi prav lép izgled (!?). Pa zakaj se iménujejo taka shajališča prav za prav „čitalnice"? Saj čitalnica ali bralnica moral biti bi tak prostor, kjer se le cita ali bere, kakor mislil si je bil v Terstu tudi rajnki škof Jernej Legat kot spérva vpisan ud tam napravljene čitalnice, katéro je pa precej in povsem pametno zapustil, ravno kakor jo je sicer še marsikatéri drugi, ko jo zapazil, čmu da se ona navadno rajše porablja. Mnogo se jih je vpi-savalo, kadar imelo se je v njej plesati, tédaj — o pustu, pa jo pozneje zapustilo. Néki očetje so si v njej iskali, pa rés tudi nahajali le snubače za héérke. Al
so nčki to čitalnico? Kapečno in pa — smčsno! A Josip je v nekdanjem svojem časniku „Pod Lipo" drugačne čitalnice silno priporočal; pa bilo je vse le glas vpijočega v puščavi — mlatva prazne slame! Bivši v Terstu telegrafski uradnik Zor napravil je bil v teržaški okolici nič manj ko sedem čitalnic; pa kake baže so one bile, in koliko jih je ostalo ? Sicer spervič bilo je tam zadosti bandir, pevanja in pivanja, pa zginile so, kakor zginejo po navadi slamni ognji, in to bilo je tudi bolje, ko da bi še v talcem stanu ostale. Životari dozdaj le še rojanska, pa konec jej bo gotovo uže v kratkem, ker neki jako pojemlje.
Žalostni nasledek takih in še marsikaterih drugih prikazen, ki so dozdaj Slavjanom povsod napredek v n&rodnih zadevah ovirale, sicer si pa izvirek, žalibog! poglavitno" tudi v njihovi posebni nesrečni kervi imele, je Josip neprestano obžaloval. Zastran njih mu nauk starega gerškega filozofa Zenona, po katerem imeti bi se moral vsak dogodek, ki nas na svetu zadene, naj si bode pa še tako nevgodcn ali nesrečen, le za nepo-menljivega in neobčutljivega, to je, povsem hladnokervno za tacega jemati, za kakoršnega se nam prikazuje, — nije na Josipa nikdar take moči ali veljave imel, da mogel bi se po premagovanju samega sebe jeze in serda v takih rečeh zderževati. —
Kar zadeva pa posebno teržaške okoličane, njegove rojake ali domačince, bilo mu je vedno žal, ko je tudi pri njih marsikatere napečnosti v narodnih, in se v drugih stvareh, marsikatčre nevgodne in čudne, pa škodljive spremembe zapazil. Kar se tiče njihovih nekdanjih lepih navad in zlasti tudi zastran bogočastja in sploh pa cčrkvenih rečij, omenjal jih je Josip uže (na kratko) na straneh 100-104 svoje knjige „Opis in zgodovina Tersta in njegove okolice". Tukaj se nekaj
čerhne le o bolj važnih recéh, ki zadevajo teržaško okolico v sadanjih časih, ki se po nesréci vecidél prena-pečno zánjo porabljajo, da bi se ona krepko vzderževala in si v prihodnje bolj pomagovala, kakor si dandanašnji poinaguje. Njej škodljive napečnosti bile bi pa v poglavitnem te-le:
aa) Posébna, in jako zavzétna, pa nikakor prizanesljiva napečnost, katéro je Josip sicer tudi v svoji knjigi „Opis in zgodovina Tersta in njegove okolice" na 95 in 96 strani omenjal, in ob enem grajal kot zelo škodljivo, je pri okoličanih ta, da imajo odnéke-danjo navado, razdélevati tudi ležeče premoženje po smerti vsacega njegovega posestnika, kar 'si utégne imeti za nasledek, da se ono nazadnje, tako rekoč, celó prav v nič pozgubi. Koliko bolje in koristno bi pač vendar bilo, ako bi okoličani zastran tega .pamet no ravnanje stanovnikov drugih dežel, postavimo, bližnjih Kraševcev, posnémali in to po nasvétu Josipa, danem užč na opomnjenih stranéh iménovane knjige! Al ne sméjo se morda napečne in škodljive navade zapuščati ali odpravljati? Pa zakaj néki ne? Al morebit zato ne, kér so stare navade želčzne srajce, kakor se pravi ? To pa bila bi neprizanesljiva térmoglavnost, kateri morala bi se nazadnje vendar meja postaviti, da več škode ne déla!
bb) Napečno in vse graje vrédno je dalje še tudi to, da okoličani, ki se s kmétijstvom ne pččajo, in se sicer vecidél ravno zavolj razdelevanja oménjenega pod odstavkom aa) tudi pečati ne morejo, iščejo si težkega, nestanovitnega déla za pičlo dnino le v méstu kot zidarji, kamnotésci, nosači i. t. d., pa se za take reči nič ne ménijo, ki bi vendar marsikaterim uzé v okolici ali domá véc dobičkov nosilo, in katére oni rajši ljudém družili krajev po nemarnem puščajo, na primer,
pfodajo živeža ali jestvine, mléka lépô rejenih krav, zelenjavo redno in umetno napravljenih in obdélovanih vèrtov i. t. d. Ti tujci védo uzé, kaj da je tudi zanje teržaško mésto, česar da to potrebuje, in koliko dobička da jim utegne dajati. Z velikim zavzetjem moral je Josip nékega dné zaslišati resnico iz ust celo tudi enega izmej tacih vrinjencev pri sv. Ivanu v Yèrdéli, s katérim se je Josip nékolikokrat prav rad uže prijazno pogovarjal, kakor se je sicer sploh z dobrimi gospodarji ; — résnico namreč, „da mej norci utégnejo pametni in trezni vendar dobro in vgodno živeti !" Kupil si je namreč ta človek tam skoraj zastonj neko zanj prav pripravno zemljišče, in si na njem lepo hišo sezidal, pa prejšnji zanemarjeni vinograd primerno popravil in v réd déjal, da mu bolj rodi. Zdaj živi on tam z družino vred res prav dobro in vgodno ! (glejte sicer tudi pod štev. YII na 93 strani). Zakaj bi ne imeli rajši vendar sami okoličani take reči opravljati, pa si ž njimi živenje zboljšati, in sicer posébno z ozirom na to, da teržaško mésto jim bode v prihodnje vendar tčžko véc toliko déla dajalo, kakor jih je dozdaj, potém ko se bodo namreč vpél ale tiste nove stvari, ki se zdaj napravljajo zastran pristanišča ladij in pa zastran ravnanja z blagom prihajajočim sèm od drugih krajev svétà za tèrgovino.
ce) Tèrdil in tudi dokazal je Josip v isti svoji uzé oménjeni knjigi, da zelo potrebno in koristno je za okoličane znanje in raba tudi italijanskega jezika, kéi' dobičkonosnih dél in opravil iskati in dobivati morajo si vendar tudi v bližnem méstu, še celo véé, se vé da, kakor si jih mnogo tujcev tam išče in dobiva (teržaška okolica je zdaj vecidél v révah in nadlogah); pa da znanje ki raba slovenskega in italijanskega v njem utegne jim bolj koristiti, kakor samo slovenskega, ako ima se, kakor gré, ozir na teržaške in okolične
razmere (saj Terst ne daje se spremeniti v slovensko ali sploh v slavjansko mesto; to je gotovo, žalibog!). Po sadašnjih, zanje napravljenih šolah, v katerih se učista obedva jezika, dana jim je zadostna mogočost, da se dosega dobri namen, kateri imel se je gotovo s takošno napravo; z učenjem samo slovenskega jezika ali samo v njem ne more iti prav v teržaški okolici, ako se resno hoče ji pomagovati, naj pa le trobijo neki prenapet-neži, karkoli jim se ljubi!
Ali napečno in žalostno je vendar to, da okoličani ne porabljajo tih šol, kakor bi se imele porabljati. Učiteljev in učiteljic je v njih zadosti; oni se pa tudi na so moč trudijo, da popolnem svojo dolžnost delajo; pa zastran tega so tudi vse pohvale vredni. Pomanjkanje se vidi skoraj le pri stariših, saj pri njih večini; oni so premlačni in prenemarni zastran pošiljanja otrok v te šole; in ravno zato se pritožujejo učitelji in učiteljice, da jih tisti preneredno obiskujejo, in se po tem tudi premalo naučevajo, kar se pa sicer sploh res tudi zapazuje. Ko se je, postavimo, verla učiteljica Marini pri sv. Ivanu v Verdeli letos (1879) pri materi neke učenke (Josipove žlahte) potoževala, da se tista pre-redko kedaj v šoli prikazuje, dala jej je za odgovor, „da pošiljala jo bode vanjo redno, ako jej ona (učiteljica) deklo plačuje" — !! Neko drugo žensko je Josip sam na tako imenovanem Skolju (glejte na 6 strani) zdihavati slišal, ko je korakala iz mesta proti Terdeli: „G-orje mi je, ki jih (otrok) ima, pa jih v šolo pošilja!" Se ve, da bilo bi jej bolj všeč, ako bi sin rajši v mesto hodil, in tam pri zidarijah mavto, kamnje ali vodo nosil, da jej pa v saboto kaj soldov domu prinese! Slišale so se še tudi te-le besede: „Kaj je treba tih šol? saj smo mi živeli, čeravno nesmo nikdar vanje hodili!" Tako ne govore, tako ne zdihavajo Nemci, Engleži, Italijani, Francozi i. t. d., in zato so
tudi bolj srécni se svojimi šolami! Pa kaj déla zastran tega magistrat ali méstno svètovalstvo ? kaj déla šolski nadzornik Loser (Lozar), katéreiûu je Josip kot svojemu znancu in okoličnemu poslancu celo pismeno résen ozir na to važno stvar priporočal P Kaj délajo še drugi poslanci za teržaško okoliko? Nič! — To je rés žalostno!
Sicer tisti mladenči, ki so se v šoli marsičesa naučili, in jo nazadnje zapustili, ne mislé po navadi na to nič \éè — obéSajo, kakor bi Englež rékel, skèrb za take stvari na klin. Kolike koristi bile bi pač vendar za te mladenče, in, se vé, tudi še za bolj odraščene, rédno napravljene čitalnice, za katére se pa, žalibog! u7Á zdavno nihče več ne méni. Škoda velika!
Za tiste uéénce pa, ki so bolj bistre glavice, se v nižjih šolah radi ucé, in imajo pravo vesélje pri tem, naj se na vso moč skerbi, da se jim pripravi kak štipendij, to je, kaka vstanovna pomoč ali podpora v denarjih za nadaljevanje naukov v srédnjih in višjih šolah, kakoršne je po tem, kar se vidi tukaj v dotičnih členkih, srečno dognal tudi Josip, pa le deloma s pomočjo štipendija, sicer pa, namréé višje, to je, sédmo in osmo, in za timi po latinskem tako iménovani „jus" ali pravoslovne in politične nauke, s katérimi nije se bil pred njim še nihče izmej okoličnili mladenčev pécal, — le na svoje stroške, s pomočjo dobičkov, katére mu je mudno, vecidél sitno in tézavno učenje druzih nosilo. Pa kako se je okoličnih sést poslancev za pripravo takošne pomoči ali podpore dozdaj prizadévalo? Tako, da se Bogu vsmili ! Al ne védô morda, v kako slabem stanju da se okolica nahaja? Al ne védô, š čim da se péôati in boriti morajo nje stanovniki, da si kaj malega pridobivajo za svoje potrebe, potém ko jim zemlja le pičle obrodke nosi, in pa veéidél še tacih ne, posébno od kar tèrpi bolezen vinske tèrte, ki
dajala je vendar nékedaj po navadi mnogo dobička, zdaj pa le mnogo stroškov prizadeva? Kakô je okoličanom po tem takem mogoče, skèrbeti še za primerno odréjo in omiko svojih otrok, da si tisti po njej pot k blagostanju delajo?
dd) Po vpeljavi ustave ali po latinskem tako imenovane „konštitucije" imajo teržaško-okolični sta-novniki pravico voliti si sédem poslancev, namreč šest za okolično-mestni zbor ali po ital. „municipij", pa enega za deržavni zbor ali „parlament" na Dunaju, da tam za okolico besédujejo in zagovarjajo nje pravice. Pa kako so oni dozdaj volili? Nesréeno in na-pečno ! Tolili so si dozdaj take možje, katerih eni so spoznani bili ali se skazali za take, • ki nejmajo ne volje ne sposobnosti ali pripravnosti za spolnitev svoje dolžnosti, drugi pa za take, ki imeli bi sicer voljo za to, pa sposobnosti ne, in še drugi za take, ki imeli bi sposobnost brez volje. En sam, namreč Ivan Nabergoj iz Proséka imel bi kot poslanec za tukajšnji zbor oboje — voljo in sposobnost, ali kot izvoljen poslanec tudi za deržavni zbor le voljo, pa sposobnosti in zadostne omike ne, sicer délai bi ta clovék po svoji bistroumnosti dani mu od natore, tako rekoč, prave čudeže z besedovanjem toliko za teržaško okolico, kolikor še tudi za druge avstrijske dezéle. Da se rés pri njem pogrešaste zadnji dvé lastnosti, zanj jako potrébni, in posébno znanje nemškega jezika, v katerem samem se govori v dèr-žavnem zboru, očitno pokazal je on dozdaj zlasti takrat, kadar se je tam pretrésovala postava zadévajoca vžit-nino kot veljavna le za druge dežéle, ne tudi za Tèrst in za njegovo okolico. Čeravno nije védel, kaj da je bil vas pravi namen tacega pretrésovanja, je vendar glasoval tudi on; a glasoval bil bi gotovo drugače, kakor je, ako bi mu to znano bilo.. Ko se je namréc tam prevdarjalo, kedaj da bi spadati imelo plačevanje
vžitnine pod III. klas ali po našem razred, razodel je on pri tem svojo misel, da moral bi veljati ta klas tudi za teržaško okolico, da manj plačuje. Pa ravno s tim se je zmotil na debelo, in ob enem sicer zapeljal tudi druge poslance, da so svoj glas pridružili njegovemu, in to tako, da je bil res sprejet; ker tudi njim nije še znano bilo, da Terst in njegova okolica imasta še vedno uže od starih časov svojo posebno postavo, ki nič ne govori o klasih zastran plačevanja vžitnine. Tisti se bodo tudi za Terst in njegovo okolico vsta-novili še le takrat, kadar se bo tudi tukaj vpeljala, kakor je neki uže odločeno, zgoraj omenjena postava. Pa pa III. klas ne bo veljaven za vso okolico, je gotovo; tista se bo namreč po tem jako skerčila zato, ker v njo spada zdaj veliko število meščanov. Sicer voditelj sadanjega magistratnega vžitninskega urada je dotičnemu ministru uže osebno povedal, kod da imela bi tekati meja ali čerta mej mestom in mej prihodnjo okolico, ko se bo odpravila sadaj tukaj veljavna postava, pa namesto nje vpeljana druga nova. Nabergojev glas ostati je moral po tem takem kot povsem nečislan, — brez vspeha.
Pa kaj so poslanci tudi sploh dozdaj govorili za blagor okolici, saj v poglavitnem? Kaj je govoril posebno dr. Muha? kaj Cegnar? kaj Dejak? To, kar je sploh znano — nič! Josip želi okoličanom boljo razsodnost tudi zastran volitvi poslancev za okolico, da ne zabredejo na debelo, kakor so po nesreči zabredali dozdaj. Ali jim nije morda nič mar za zboljšanje njenega sa-dašnjega žalostnega stanja?
ee) Jezik, katerega govori nad 1,500.000 Slovencev (na Krajnskem, na južnem Štajarskem, na eni tretini Koroške, in na Primorju, to je, na Goričkem, v teržaški okolici in na gorenji strani Istrije), je prije'ten, lep in gladek, kakor je, na primer, italijanski ali ruski,
pa tudi zadosti bogat ali obilen v besedah, da nije Slovencem treba si pri njem pomagovati s kakim tujim, kakor prisiljeni so od nekedaj bili in so še dandanašnji k temu marsikateri drugi narodje, postavimo, Nemci, Engleži i. t. d., in to pa, se ve da, zavolj pomanjkanja lastnih izrazov ali besedi. Slovenci in Slavjani sploh imajo le svoje, sicer vendar stran nekolikih majhnega števila, ki bile so v rabi kot navadne le pri enem ali drugem narodu, in ne dajo se rabiti kot čisto slovenske ali slavjanske za pravo zaznamovanje nekih posebnih stvarij, za katere jih potrebujejo tudi oni, ker nejmajo svojih lastnih kot pri njih sicer nikdar navadnih xa to, na primer, besede: politika (iz staro-gerškega), denar, milj on, ministar (iz latinskega denarius, mille, minister, to je, stražnik), finance (iz francozkega) i. t. d. Nekatere besede jemljejo se sicer za rabo pri Slovencih mnogokrat tudi iz drugih jezikov slavjanskega plemena, posebno iz hervatsko-serbskega, postavimo, tisuč ali tisoč (namesto besede tavžent, ki je nemška), novci (denarji); forint (goldinar iz nemšk.). Da se pa posnemajo besede bervatsko-serbske, je sicer pravo in dobro, ker to je tudi povsem naravino in koristno, da se saj ščasom slovenski jezik v hervatsko-serbskega spremeni, kakor želi večina Jugoslavjanov. Bilo bi to gotovo bolje, kakor je navada ali timveč prava razvada nekaterih ižmej slovenskih tako imenovanih učenjakov, postavimo, Fr. Levstika, slovenski jezik tako čistiti (?!), da postaja še bolj nerazumljiv prostemu ljudstvu, kakor bil bi mu po posnemanju hervatsko-serbskih izrazov.
Sicer glasi se slovenski jezik lepo le tam, kjer se ne pači in kazi z nemščino (postavimo, po nekih krajih Koroške, ki so bili od nekedaj in so še zdaj manj v dotiku z Nemci), ali pa, kakor na Primorju, z nemščino in ob enem tudi z italijanščino. Kako da se je tako pačenje in kazenje uže zdavnej napravljalo,
omenil je Joäip na str. 12-14 svoje knjige „Kratek razgovor o bolj važnih dosadanjih izn ajdbah'^Teta 1876, in pa na st. 58 in 59 tega spisa. Da je pa na Primorju, in posebno v teržaški okolici vendar kaj Upih in čisto slovenskih izrazov (besedi), služiti more v dokaz gotovo tudi to - le:
Bivši učitelj bogoslovja in ob enem sicer tudi slovenski pisatelj dr. Zupan v Ljubljani, katerega je bil pa rajnki škof Wolf (kar pomenja v slovenskem prav za prav volk, na Primorju vouk) po nekem prepiru kaznil, to je, na Koroško zapodil *), kjer je tudi umeri, imčl si je navado, potovati peš ob šolskih praznikih (ob vakancah) po slavjanskih deželah, neki celo po ruskih, in pa posebno zato, da si tam išče dobrih izrazov (besed), katerih se je po njegovi misli pogrešalo na Krajnskem, za svojo pisavo v slovenskem. Iskal jih je sicer, saj kakor je Josip po sreči zvedel, tudi na Primorju, in zlasti pri teržaških okoličanih, katerih jezik (stran njegovih nepotrebnih spak, se ve da) je posebno hvalil; in res našel je neki pri njih marsikatere prav dobre izraze, in si jih tudi zapisal; mnogo tacih imajo zlasti Ščedenci, česar se je sicer tudi Josip sam večkrat popolnoma prepričal; in to daja gotovo nek poseben ponos, neko posebno čast tej okolici. Ali živa in vroča je Josipova želja, da začeti bi morali saj vendar resno njeni stanovniki zderževati se nepotrebne posneme tujih jezikov, s katero se le sramotno pači
*) To pa je uzročilo v Ljubljani šaljivi izrek (v nemškem): Zwei grosse Männer hatte Krain besessen; Den einen hat der Wolf, den anderen die Sau gefressen;" —
kar pomenja pa v slovenskem:
„Dva velika moža je Krajnska si imela; En'ga snel je volk, druzega pa svinja snela." (Drugi je namreč ('op. ki se je vtopil v Savi imenovani v nemškem s««, kar pomenja v slov. svinja (glejte na 58 strani).
in kazi njih lépi in gladki narodni, postavimo, tako le : „karo ti" namésto ljubi moj; „je v mižerjah" nam. je v revah; „hodi v maloro" nam. hodi k vsim hudičem (kakor se po navadi tú in tam rés tudi sliši); „ta je moj nevodo, moj nono" nam. to je moj bratan, ali, kakor je, moj sestric, moj ded; „se čem clivertirat (go-dirat)" nam. biti čem dobre volje (se kratkočasovati, po hervatsko-serbskem se zabavljati) i. t. d.,* pa da ostali bi le — pravi in zvesti Slovenci. K temu pripoma-govati jim utegnejo njih národne šole, in posebno tudi govori duhovnikov na prižnici, ki se dajejo zdaj slišati v čisti in pravi slovenščini, ne več tedaj tako kakor v starih časih (glejte sicer tudi na 58 strani pod *).
Z razodévo te iste zélje, ob enem pa še tudi sé silnim in dobrohotnim nasvetom, da naj bi okoličani, njegovi domačinci, nikakor ne prezirali hladnokérvno tega, kar se je oménilo zgoráj pod aa do ee, skléne Josip — v drugi polovici méseca decembra leta 1879, tédaj v 72 létu svoje dobe — ta opis, in mu pristavi ob enem prošnjo na čitalce za blagovoljno prizanésbo, ako zdéval bi se jim tisti véc ali manj napečen, pomanjkljiv ali sploh nepopolen v kaki si bodi zadévi; saj krive bi tega bile zraven prilétnosti vecidél njegove teíésne slabosti in bolečine razne baze, katére so ga mučile mnogo lét, in ga sicer še védno mučijo, in ka-térih véci nevarnosti so se dozdaj vpirali zlasti srééna njegova natora (narava), vsestranska zmérnost in ojster réd v zivétju, sicer pa tudi branili, da nije uzé pred 48 léti na óni svét pošel, kakor bili so ga takrat po nekakem obsodili dr. Petrovič v Terstu in pa Jelenkovi v Ljubljani. — Josip vošči serčno vsim Slavjanom in posébno Slovencem teržaške okolice boljo srééo v prihodnje, kakor so jo dozdaj imeli!
POPRAVEK
aielcili. pogieskov,
Naj se bere ua
18	strani v 9 versti za besedo pensijo še „dano mu				u
19	n	O n a	n	rajše: Marijo Pertotovko namesto	„Pertot"
	J7	„ 3	n	„ Marijo Sosičevko „	„Sosič"
		„ 6	yy	„ Uršo Peščanko *) „	„Peščanec"
«4	n	„ 13	n	„ nierzlična „	„merzlicina'
71	n	„ 13	n	n koj „	„ko"
78	n	„ 18	»	„ njegov „	„njegovi"
84		„IV	n	„ primeren „	„premeren"
105	it	„24	n	„ namreč „	„namre"
130	n	„12	n	z opuščanjem besede „je"	
137	n	„ 5	n	mesece namesto „meseca"	
139	7]	„ 3	»	mater „ „materi"	
143	„	„ 9-10	»	katoliške „ „katotiške"	
151	n	„24	n	terjal „ „ter al"	
155	n	„H	n	za besedo zato „popolnoma"	
170	n	„ 16	n	Madočehi namesto „J\Toi>očehi	
*) Kakor se po navadi izgovarja sploh na Primorju, čeravno bere se v ljubljanskih „Novicah", na primer, „od Marije Jožefe Strusne tedaj „Strusovke ali Strusove". Sicer v tej zadevi nalaš pismeno poprašan je bil za objavo svoje misli znani slovenski „učenjak" Fr. Levstik, pa nije dal odgovora na to (zdeva se, da tudi 011 ne ve še, in tudi Janežičeva slovnica ne povš, kako da hi se glasiti morali prav za prav priimki oseb ženskega spola; pa po nekakem navadne končnice ava, eva, ova bile hi vendar tudi neprave, ker ž njimi zaznamnjalo bi se le, cigara da je kaka ženska, ne pa tudi, kak priimek da si ima, n. pr. „Hvalo»«", „Slavce»«", „Pesjakoma" i. t. d.; to bili bi gotovo le pridevniki, ne samostavniki").