— 20 —
Sokrivda pri po"boji.
(§§. 5, 140. kaz. zak.)
Dne 26. aprila 1875, je bil na Gr. semenj, na katerega sta prišla tudi fanta iz G., France Žg. in Z. Ko sta proti šestem zvečer iz gostilnice stopila, napadla sta ju brata Tone in Janez O. iz Gr., ter ju brez vsakega povoda provocirala. Napadena se nista hotela podati v pretep. Ali napaduika sta vse jedno priskočila k bližnji ograji, da bi si iztrgala ondi ogradnico. Videla ju je pri tem sedemdeset let stara zasebnica Mica St. Leta je zgoraj omenjenega Žg. sovražila zavoljo tega, ker je bil nekdaj pred sodnijo pričal proti njenemu sinu.
Mica St., videč, da iščeta Tone in Janez O. pri ograji za napad pripravnega orožja, ju je podražila še bolj, ter jima zaklicala : Ali jih ne bote G-tincev! Ker pa sta ji brata odgovorila, da nimata ničesar v roke vzeti, prinesla je jima dolg oklešček. Anton O. ga je poskusil na dvoje prelomiti, ter je vdaril z njim po plotu. Ali pri tem se je omenjeni oklešček razletel na več koscev.
Mica St. hitela je potem z bratoma v hlev, ter je dala vsakemu gnojne vile. Pri tem pa ju je ves čas hujskala, da naj se le v pretep podasta, in da naj posebno Žg. dobro pretepeta.
Brata sta odhitela potem zopet na cesto. Anton O. je dotekel najprej Z., ter ga hotel z vilami udariti po glavi. Z. pa se je ognil udarcu, tako da ni bil zadet na glavo, temuč samo na levo ramo. Med tem pa se je bil tudi Janez O. sprijel z Žg., pa ni mogel veliko opraviti. Brat njegov, popustivši Z., mu je pritekel na pomoč, ter je z vilami Žg. s tako močjo na levo sence udaril, da je leta takoj brezzavesten zgrudil se na zemljo. Žg. je na prijeti rani dne 2. maja 1875, tudi umeri.
Vsled obtožbe, po državnem pravništvu vložene, je porotna sodnija v Ljubljani Antona O. poboja, doprinešenega nad Žg. in težke telesne poškodbe, izvršene nad Z. v zmislu §§. 140. in 431. kaz. zak. krivega spoznala, ter ob jednem zavoljo sokrivde pri poboji obsodila tudi Mico St. (§§. 5. in 140. kaz. zak.)
Mica St. vložila je proti obsodbi pritožbo ničnosti, oprto na § 344., št. 10. a, kaz. proc. reda. V ti svoji pritožbi se je sklicevala na to, da ni dokazano, da bi bila v resnici hujskala brata
— 21 —
O. in da so prič izpovedbe v tem obziru med sabo v nasprotji. Če bi bila bratoma tudi zaklicala: le udarite ga, bi ju vendar s temi besedami ne bila pozvala k določenemu hudodelstvu, ah celo k poboju. Zakon sploh ne pozna sokrivde pri poboji, ker se po §. 5. kaz. zak. o sokrivdi le tedaj govoriti sme, če se je čisto določeno zločinstvo s hudobnim namenom provzročilo, ali podpiralo. Pri izvršitvi poboja pa ni govorice niti o nameravanem hujskanji niti o zavestni pripomočbi.
Prijavni, dne 1. aprila 1876 pred kasacijskim dvorom vršeči se obravnavi je generalni prokurator Dr. pl. Liszt pobijal pritožbo ničnosti, ter govoril med drugim tudi sledeče :
„Grospod zagovornik je trdil, da pri sedajnih avstrijskih kazenskih zakonih sokiivda pri poboji ni mogoča, in da se je toraj vsled obsodbe Mice St. žaUl zakon. Že same besede §. 5. kaz. zak. pobijajo to trditev. Po teh besedah je vsakdo, ki zločinstvo z namenom provzroči, z zavestno pripravo sredstev pospeši, ki pomaga, in k izpeljavi pripomore, kriv ravno istega hudodelstva, katero je doprinesel neposredni zločilnik. Hujskač in pomagač doprineseta ravno isti hudobni čin, kot neposredni hudodehiik. Kdor druzega pozove k hudodelstvu, hoče in namerava to hudodelstvo; on tega hudodelstva sicer ne doprinese osobuo, pa ga po zločinci pokliče v eksistenco. Po pravici pravi toraj Geyer: Hujskač je posredni zločinec, ki doprinese hudodelstvo po drugi osobi. Zločinec je svojo doprinešeno hudobijo hotel doprinesti, zatoraj šteje se mu v krivdo. Neuradnik, ki zapelje uradnika k zlorabi uradne oblasti, in ptujec, ki je sina pozval, da naj rodnega očeta telesno poškodje, provzročila sta z namenom hudodelstvo, Jcatero je potem doprinešeno bilo po neposrednem zločinci. Vsled §. 5. k. zak. sokiiva sta oba, pervi hudodelstva v § 101. k. z. omenjenega, drugi pa onega v § 153. k. z. navedenega. Ker hujskač hudobno dejanje hoče, ter ga po zločinci izpelje, šteti se mu mora v krivdo to dejanje z vsemi okoliščinami in nasledki, kateri so pri naravnem izteku stvari z doprinešenjem hudodelstva v zvezi bili, in katerih hujskač izrecno izvzel ni bil.
Kdor je druzega nahujskal. da je izruval šine pri železnici, obtožiti se mora tudi s poškodovanjem, katero je zadelo osobe ali imetje in katero se neposrednenm zlodelniku v krivdo nalaga. Gospod, ki ukaže služabniku, da naj koga telesno poskočne, odgo-
— 22 —
voren je tudi za težko telesno poškodovanje in tudi za pobitje, katero je vsled njegovega ukaza doprinešeno bilo.
Oba (to je isti, ki je ukazal poškodovati železnico in isti, ki je nahujskal svojega služabnika) sta bila duševna provzročevalca hudobnega dejanja; oba sta to dejanje hotela, brez da sta zločincu stavila meje, v katerih da naj se hudodelstvo doprinese; obema se toraj hudobno dejanje šteje v krivdo in sicer v tistem (objektivnem) obsegu, s katerim ga je doprinesel hudodelnik. Trditev, da pri hudodelstvu poboja sokrivda ni mogoča, utemeljuje se navadno takole: „Vsaki hujskač namerava zlo (iibel) s hudodelstvom zvezano ; zlo iz poboja izvirajoče pa se ne sme nameravati. Ta sklep izhaja iz napačne premise. Ni istina, da mora hujskač vedno nameravati zlo, ki je s hudodelstvom zvezano. Pri hudodelstvih, katerih hudobni vspeh ne sme biti nameravan, ne sme niti hujskača, niti zločiluika namera na ta hudobni uspeh obernena biti. Če je namreč isti hudobni vspeh nameravan bil, potem ima doprinešeno hudodelstvo drugo ime. — Pri poboji tirja zakon jedino le „sovražno namero", „namera smrti ah pobitja" pa je absolutno izključena. Pri vsem tem pa mora poškodovani umreti, če naj je govorica o poboji. Ker pobijalec svoje dejanje samo iz „sovražae namere" doprinese, tako zadostuje k sokrivdi pri poboji že to, da je liujskač hotel, da naj neposredni zločinec svoje dejanje doprinese iz „sovražne namere". Pri tacih hudodelstvih, katera so deloma doloznega, deloma kulpoznega značaja, hujskač toraj ne namerava zla s hudodelstvom zvezanega, njegova namera je obernena jedino le na to, da se jjdolus", k hudodelstvu potreben, z dejanjem združi in oziroma, da se z njim dejanje doprinese.
Da je pa mogoče, koga nahujskati, da naj druzega iz „sovražne namere" napade, in dejanje doprinese, s katerim se lahko provzroči smert napadenega, o tem se pač dvomiti ne da. Kar velja o hujskaču, to velja tudi o pomagaču, ker tudi ta hoče in podpira hudodelsto, neposrednega zločina. Sokrivda pri poboji j e tedaj mogoča.
Zagovornik je v svojem govoru tudi trdil, da podpirajo njegovo mnenje, da je namreč vsled pojma, ki ga stavi zakon o poboji, sokrivda pri tem hudodelstvu nemogoča, tudi naši pravni učenjaki, in da o ti stvari še celo visoki kasacijski dvor dosedaj ni izrekel
— 23 —
principijelne dolo&be. Niti jedno, niti drugo ni istina. Že Hye (das osterr. Strafgesetz, I. zvez 1855.) je pri razpravi o §. 5. današnje vprašanje preiskoval tehtno in na vse strani, ter dospel do sklepa, ki ga danes zagovarja generalna prokuratura. Navedli bi se lahko tudi Herbst in drugi. Kar pa se tiče visokega kasa-cijskega dvora, berem v določbi od 11. decembra 1851, št. 10093 sledeče: „Kdor je koga druzega nahujskal iz sovražnega namena, da naj pretepe tretjo osobo, mora se v zmislu § 5. imenovati sokriv-nika nahujskane druge osobe, ter mora zagovarjati nasledek svojega hujskanja, in to tudi tedaj, če je bil ta nasledek pobitje napadenega; ker hujskač ima ravno isti sovražni namen kot neposredni zločin, namena pobitja pa nema ne jeden, ne drugi." Ti stavki so jasni. Ali da se povernem k današnjemu slučaju, menim, da je imela Mica St. brez dvombe namen, da naj Tone O. gnojne vile v sovražai nameri porabi proti Žg., da naj ga z njimi pretepe. Iz tega, da je brata O. večkrat pohujskala, in ju oborožila z gnojnimi vilami, razvidi se lahko, kake volje je bila. Žg-jevo pobitje se je tudi lahko pričakovalo že pred pretepom. Kakor nas skušnja uči, sledi na kmetih iz pretepov med sovražnimi fanti navadno težko telesno poškodovanje, ali pa pobitje. Generalna prokuratura zastopa tedaj mnenje, da se mora zavemiti pritožba ničnosti." —
C. kr. kasacijski dvor je določil: Pritožba ničnosti, po Mici St. proti razsodbi c. kr. porotnega dvora v Ljubljani od 23. oktobra 1875, št. 11066, vložena, zavrne se v zmislu §§. 288. in 346. k. pr. reda; pritožnica pa se obsodi, da mora povrniti slučajne stroške kasa-cijske obravnave.
Iz razlogov.
— —--• Izgovarjanje Mice St., da pri hujskanji bratov
O. ni nameravala hudodelnega atentata, in posebno tudi ne poboja, se ni moglo v ozir jemati, ker je vsled izreka porotnikov dokazano, da je Tone O. Franca Žg. napadel s hudobnim namenom, ter ga z gnojnimi vilami udaril po levem senci tako močno, da je na prejeti rani umeri. Tudi je dokazano, da je Mica St. Toneta O. k napadu pozvala, ter mu izročila, da je lahkejše svoj čin izpeljal, omenjene gnojne vile. Te po izreku porotnikov dokazane dejanstva obsegajo vse zakonite znake, ki so potrebni, da se Mici St. dopri-uešeni poboj šteje v sokrivdo. Zatožeua pa je tudi dobro vedela^
— 24 —
da sta se brata O. istega večera vina prenapila in da sta sovražila Franca Žg. Morala je tedaj vedeti, da se bode vsled njenega hujskanja in izročitve nevarnega orožja prej kot ne doprineslo grozno dejanje. Druge, direktne namere pa ni treba; in če je zatožena nameravala pobitje Žg., potem se ni samo poboja sokrivo storila, timveč doprinesla je še kaznjivejši hudodelstvo.
Trditev pritožbe, da pri poboji ni mogoče govoriti o nameravanem provzročenji in o zavestni pripomoči, ker je pri poboji na pobitje oberneni namen izključen, izvira iz tega, da se je popolno prezrlo, da je pri pobojih hudobno dejanje, katero se je provzro-čilo, ali pospešilo, jedino le sovražni napad, katerega smrt-nonosni vspeh ne sme nameravan biti niti po hujskači in pomočniku, niti po neposrednem zločinci. •---