Poštnina plačana v gotovini.
Izhaja;
15. vsakega meseca Uredništvo; Tyrseva cesta 52 — Uprava; Delavska zbornica, L j u b 1 j a na
Leto V.
IZSELJENSKI VESTNIK
RAFAEL
Glasilo Družbe sv. Rafaela v Ljubljani
Naročnina; Za Jugoslavijo letno Din 12'— - Za inozemstvo Din 24'— Oglasi po dogovora
Ljubljana, april 1935.
Štev. 4.
KAKO SE GODI NAŠIM V FRANCIJI?
»Jug. Pariške Novine« z 12. febr. letos prinašajo velezanimiv članek pod naslovom »Francoske oblasti in jugoslovanski izseljenci«, ki odkriva težke razmere, v katerih žive naši izseljenci v Franciji in kako malo skrbi Francija za naše ljudi. Iz tega članka posnemamo sledeče:
Naši izseljenci ne zahtevajo od Francije toliko gmotne pomoči, kolikor bolj moralne, t. j. da se jih ščiti in podpira pri raznih oblasteh in delodajalcih vsaj približno toliko, kakor so zaščiteni francoski državljani v naši državi pri raznih podjetjih. Medtem ko francoske oblasti dan za dnem izganjajo Jugoslovane iz svoje države, pa gredo jugoslovanske oblasti vsem priseljenim Francozom v vseh ozirih skrajno uslužno na roko. Čim se prikaže Francoz s francoskim potnim listom na jugoslovanski meji, dobi takoj vse mogoče olajšave, vse možnosti za prebivanje v državi, za trgovino in obrt, tako da jih po pravici v tem zavidajo lahko naši lastni državljani. To je gotovo lepo z naše strani in tako je tudi prav. Toda ali pa tudi francoske oblasti tako postopajo z našimi državljani v njih državi? Ne samo, da ne postopajo z njimi tako, temveč se z njimi postopa slabše kot z državljani drugih držav in se jih dnevno izganja več, kakor drugih. Ravno z našimi izseljenci nimajo nobenega usmiljenja, čeprav jih ni tu več toliko.
L. 1932. je mešana komisija francoske in jugoslovanske vlade sestavila delavsko pogodbo, ki jo je naša država takoj ratificirala, a francoska država še do danes ni storila te svoje dolžnosti. Tako je s tem francoskim oblastem in delodajalcem dana prilika, da izženejo med prvimi iz podjetij Jugoslovane, medtem ko so Italijani in Madžari v tem oziru zaščiteni. Našega izseljenca love francoski orožniki kot zajca, vzamejo mu vse najpotrebnejše listine, potem pa ga poženo preko meje. Vse naše intervencije ostanejo na papirju, brez uspeha.
Medtem ko izganjajo Francozi naše izseljence, pa pri tem neprestano uvažajo iz naše države delavne moči za poljedelska dela, in to zvečine ženske. Zakaj to? Odgovor je jasen. Ker dobe z novimi priseljenci cenejšo delovno moč, in jih kot ne-Poznance lažje in hujše izkoriščajo. Ko pa ^eh ne potrebujejo več, jih potem tem laž-)e zopet izženo. Veliko število teh je že
znorelo in so jih potem izgnali nazaj domov v njihove družine kot breme, ali so jih pa potaknili po bolnicah. Francosko ministrstvo ima v naši državi svoj lastni emigrantski odsek, ki nabira delavne moči pri nas za Francijo. Mi pa nimamo nobenega zastopnika pri njihovih delavskih uradih, da niti ne dobijo najmanjše zveze z onimi, ki so ali pozvani, ali ki bi radi nudili pomoč našim izseljencem.
Dan za dnem čitamo po časopisih o manifestacijah jugoslovansko-francoskega prijateljstva. To je vse lepo, ali — ako hočete — hvalevredno. Pa kaj vse to pomeni vpričo takega postopanja z našimi ljudmi? Ali se je kedaj vršila kaka manifestacija ali konferenca v prilog našega izseljeni-štva v tej deželi? V Franciji ni niti enega društva privatnega značaja pod kakršnimkoli imenom, ki bi se pobrigalo za naše ljudi, ki bi posredovalo za nje pri francoskih oblasteh, da se zboljšajo težke razmere naših ljudi — Franciji tako vdanih jugoslovanskih prijateljev. Ko bi se pri nas v Jugoslaviji samo en Francoz izgnal iz države, ali ako bi se z njim kako drugače nepravilno postopalo, našlo bi se takoj na stotine nacijonalnih organizacij, ki bi zagnale »urnebesni krik« proti vladi v Beogradu. Tu pa — kakor smo rekli — se tisoče Jugoslovanov izganja, ne da bi kdo »uhom mrdnil«. Mi smatramo, da je najboljše ono prijateljstvo, ki se poleg lepe teorije razvije v še lepšo prakso. Ako ni tako, potem bi naš narod to imenoval navadno metanje peska v oči, da se skrije »prostota«. Toda ko vidimo, da se tisoči naših najboljših delavcev izganjajo iz Francije in da se jih pusti v tej zimi, da umirajo od lakote in mraza, ali se potem ne more to imenovati pokrita hudobija? Nasprotno mi mislimo, da je to na najizrazitejši način sejanje nezadovoljnosti, ker ljudje, ki gredo domov, se ne morejo pohvaliti.
Ako bi se odprla anketa, mogli bi kon-štatirati dosti žalostnih slučajev, ki ne vodijo k vzajemnemu prijateljstvu. Zato je potrebno, da se za vse to zainteresirajo naši Zunanji zastopniki v Parizu in da se francoske oblasti opozore na slabe posledice takega postopanja francoskih oblasti proti našim izseljencem, ker smatramo, da še ni prepozno.
Naš delavec je pošten, skromen in ubogljiv. On dela najtežja dela za najmanjšo plačo. Njemu se ne daje nobene pomoči, ako je brez dela (nima pravice do »so-
maža«), izposojuje si od svojega tovariša, dokler ne najde dela. Kadar pa ne najde dela ali pade v roke žandarmerije, ki jih lovi povsodi in po vseh mestih, ga izženo in mora še od doma od svojega posestva plačevati dolgove za hrano in pot, ko je bil v Franciji. Pisatelj teh vrstic je obhodil gotovo vsa mesta, kjer so naši ljudje, pa je našel strašne slike: na postajah leže v jamah lačni, premrazeni in strti, pred barakami stoje enako premrazeni. Pred raznimi podjetji stoje dnevno v brezplodnem čakanju, da dobe delo, potikajo se okoli peš in prosjačijo kruha, leže po policijskih zaporih, kjer čakajo na izgon.
Vse to nudi žalostno sliko našega naroda v splošnem, zato je skrajni čas, da se temu na kak način odpomore. Potrebno je, da se priskoči na pomoč našim izseljencem in to čim preje. Pomoč, ki se zahteva, naj obstoji v tem: da se omogoči obstanek našim ljudem v tej deželi po oblasteh; da se priporoče podjetjem za delo. Da se lo doseže, je potrebno, da se jih obišče in prouči njihove mnogoštevilne potrebe. To je dolžnost ne samo naših zastopnikov, temveč tudi vseh naših organizacij, vsakega človeško čutečega človeka in vsakega prijatelja našega naroda.
Francija, ako ji je res kaj do prijateljstva našega naroda, o čemer niti najmanj ne dvomimo, pa je prva, ki se mora zavzeti za naše izseljence.
K tem žalostnim besedam mi ne pripominjamo drugega kakor to, da tem poročilom verjamemo, ker imamo tudi od drugod enaka poročila. Tudi so »Jugosl. Pariške novine« baje v tesni zvezi z našim poslaništvom v Parizu in se list tiska v Parizu. Ako bi to sporočilo ne odgovarjalo dejstvom, bi se od tam gotovo takoj popravilo.
Zato Družba sv. Rafaela dviga svoj glas za uboge naše izseljence in opozarja na to poročilo naše zunanje ministrstvo, našo kr. bansko upravo in tudi francosko poslaništvo. Cela zadeva naj se nemudoma preišče in ukrene vse, da se te strašne razmere primerno našemu jugoslovansko-francoskemu prijateljstvu preurede in da našim ubogim izseljencem vsa zaščita prijateljske države pred vsemi drugimi narodi.
Družba sv. Rafaela.
Franjo Neubaucr,
Veliki Gaber na Dolenjskem:
KAKŠNA JE TUJINA?
(Pismo slovenskim izseljencem.)
Kakšna je tujina, kakšen tam je svet? Ali od ljubezni lepe je ogret?
Ali čuti radost z bratom in s sestro, jih li pomiluje ko jim je hudo?
Morda glas zadirčen, trd je in robat, ko mehkobe moral biti bi bogat?
M6rda ne izteza tujec močnih rok, da bi solze brisal in ustavljal jok?
Ah, vi bratje dragi, sestre sred daljin, saj doma smo tudi polni bolečini
Vedno bolj je pot nam trnjev in kamnit, vedno bolj v temine goste je zavit.
Tudi tu osoren zaboli ukaz in trpin zakriva žalosten obraz.
(Ponatis iz »Duhovno življenje«.)
IZSELJENSKE DENARNE VLOGE.
Vsa leta našega izseljenstva so naši izseljenci svoje prihranke pridno nalagali v naše denarne zavode tu doma, ker denarnim zavodom v tujini niso zaupali. Te vloge znašajo več milijard dinarjev.
Ko je nastopila pred leti denarna kriza in je bil napovedan moratorij za bančne vloge, tedaj je država velik del teh izseljenskih vlog prevzela potom poštne hranilnice v svojo oskrbo. Država se je pravilno postavila na stališče, da izseljenci v tujini niso mogli poznati razmer tu doma in so zato zaupali, da bo država ščitila njihove prihranke. To zaupanje izseljencev v državo ne sme pasti. Tudi so milijarde izseljenskega denarja brez dvoma ogromno koristili državi, zato je iz tega vzroka država dolžna, da te vloge zaščiti.
Vkljub temu pa so še do danes milijarde tega denarja po raznih denarnih zavodih, ki so stopili pod zaščito države in je ta denar tudi za izseljence zamrznjen v denarnih zavodih in ga tudi izseljenci ne morejo dvigniti.
Medtem je prišla naredba o sanaciji denarnih zavodov, po kateri se more del denarnih vlog prisilno spremeniti v delnice dotičnega denarnega zavoda, v katerem je vložen. To velja za vloge, ki so večje kot 10.000 Din. To vsoto pa morajo denarni zavodi izplačati najdalje v šestih letih.
S to naredbo so udarjeni tudi izseljenci, kar pa ni prav. Zato je minister za soc. politiko g. dr. Marušič podvzel korake, da se izseljenske vloge v celoti, naj bodo v kakršnikoli vsoti, izvzamejo iz te nared-
redbe in naj ostanejo v celoti nedotaknjene. Izseljenci so že dovolj težko prizadeti, ko svojega denarja ne morejo rabiti zlasti sedaj, ko so težke gospodarske razmere tudi nje hudo udarile in ne morejo rabiti svojega denarja v času, ko bi ga najbolj potrebovali, in za katerega so ga hranili. Katastrofalno bi vplivalo na zaupanje izseljencev do domovine, ako bi se tudi samo del njih vlog spremenil v delnice.
Naša dolžnost je, da vodimo točen račun o našem izseljenstvu in njegovem razpoloženju do domovine. Naše prekomor-sko izseljenstvo se že sedaj po pravici bridko pritožuje, da se za izseljence zanimamo samo takrat, kadar jih potrebujemo ali jih prosimo pomoči.
Tudi Zveza izseljenskih organizacij v Zagrebu se je krepko zavzela za to zadevo.
Družba sv. Rafaela prosi ministra za socialno politiko g. dr. Marušiča, naj stori vse pri finančnem ministrstvu, da ostanejo izseljenske vloge po naših denarnih zavodih zavarovane, da, še več, da se doseže, da dobe izseljenci te vloge čim preje zopet na razpolago.
Tisoče naših ljudi na tujem sedaj brez dela strada, ko ne more do denarja, katerega so si za težke čase pristradali in prihranili in zaupali v varstvo domovini v trdnem upanju, da jih vsaj domovina ne bo prevarala.
To zahtevajo pa tudi koristi domovine. Če se res to zgodi, da bodo izseljenci svoj denar tu doma izgubili, potem, prvič, še misliti ni, da bi še kdaj poslali domov, drugič, jih bo pa tudi popolnoma odbilo za vedno od domovine in se bodo vzne-voljeni tem hitreje potujčili in potonili v tujih narodnih morjih — in skoraj milijon našega naroda je izgubljen za vedno.
Koliko pošljejo izseljenci domov?
Po poročilih Narodne banke so poslali naši izseljenci: leta 1929. ... Din 877.550.000 — leta 1930. ... Din 739.541.000"— leta 1931. ... Din 573.128.000 — leta 1932. ... Din 206.376.000 — leta 1933. ... Din 122.323.000 — Skupaj v petih letih dve milijardi 582 milijonov 918 tisoč.
Ako prištejemo k tem vsotam še pošiljke v pismih in privatno po raznih osebah, in vsote, katere prinašajo izseljenci letno domov osebno, znaša ta vsota gotovo nad pet milijard.
Mislimo si, da bi naša država v teh težkih časih ne bila dobila teh milijard, kaj bi to pomenilo za naše narodno gospodarstvo? Tako ogromen letni primanjkljaji Te ogromne številke že same govore in nam nalagajo nujno dolžnost, da skrbimo za svoje ljudi v tujini in smatramo naše izseljence za svoje največje dobrotnike, katerim smo dolžni ogromno hvaležno skrb in ljubezen.
Vsaka žrtev, vsako delo, vsaka skrb za naše izseljence so samo majhne obresti, s katerimi plačamo izseljencem to, kar so oni za nas že storili in žrtvovali.
Pri teh vsotah pa opažamo, kako hitro padajo od leta do leta. Kje so vzroki za to? Svetovna delavska brezposelnost nosi gotovo glavno krivdo. Ne smemo pa zapreti svojih oči, da bi ne videli, da je
precej milijonov izselj. denarja manj prišlo in še prihaja v domovino tudi zato, ker izseljenci ne morejo do svojega denarja, katerega so do sedaj pošiljali domov v denarne zavode. Ko bi se bilo ta denar dovolj zaščitilo in bi se bile izseljenske vloge izvzele iz moratorijev, bi naši ljudje danes še več pošiljali domov kot preje, ker bi bilo ohranjeno zaupanje do denarnih zavodov v domovini, ko so v tujih milijarde izgubili zadnjih osem let.
Tudi to govori dovolj jasno za to, da naša država vse stori, da se izseljenske vloge popolnoma zaščitijo. Glavno korist pri tem bomo imeli mi sami.
DOLŽNOSTI IZSELJENCEV DO SVOJEGA GLASILA.
Pomagati moremo samo tistemu, ki si sam hoče in skuša pomagati. Lastna mati ne more otroka osrečiti, ako otrok tega najprej sam noče. Tudi Bog iz nebes samo pomaga tistim, ki si sami skušajo pomagati.
Tudi za naše izseljence skrbeti in jim pomagati bo mogoče samo, ako si najprej sami hočejo pomagati. Pomoč in skrb jim vsiljevati je zato nespametno, nemodro, pa tudi škodljivo.
Najbolje so preskrbljeni in oskrbljeni naši izseljenci v Severni Ameriki. Krasno urejene naselbine imajo z lepimi, mogočnimi cerkvami, z mogočnimi slovenskimi šolami, z mogočnimi narodnimi domovi. Krasno organizirane jednote, posmrtnin-ske in podporne organizacije, milijone v dolarjih rezervnega kapitala imajo. Imajo mogočno časopisje. Pa jim je morda vse to dala naša vlada? Morda tuja vlada? Ne! Vse to je samo sad ogromnih lastnih žrtev in ogromnega lastnega dela naših izseljencev samih.
Naši izseljenci v Severni Ameriki so bili srečni, da so dobili v svojih duhovnikih previdne može, ki so jih najprej navadili na žrtve za svoje lasttie koristi. Še nikdar ni kaka naselbina iz Amerike prosila domovine za podporo za kakršnokoli svojo potrebo. Pa so tudi tam izseljenci revni, malo so zaslužili. Če so zaslužili v dolarjih, so pa tudi v dolarjih izplačevali.
Zato je ravno slovensko izseljenstvo v Združenih državah najjasnejši dokaz, da se da za izseljence uspešno skrbeti samo tedaj in samo tam, kjer si izseljenci najprej skušajo sami pomagati, kadar se izseljenci zavedo, da morajo za svoje koristi sami najprej in največ žrtvovati.
Če se postavimo tudi pri našem izselj. glasilu »Izs. Vestnik Rafael« na to edino zdravo, modro in edino pravilno stališče, tedaj je dolžnost uredništva, da vse naše izseljence zapadne Evrope, katerim je naš list edino glasilo, opozorimo na dejstvo, da si bodo tudi svoj list »Izs. Vestnik Rafael« ohranili samo, ako bodo sami zanj žrtvovali, sami zanj delali in ga razširjali. Brez njih žrtev, brez njih pomoči list ne bo mogel izhajati.
Družba sv. Rafaela ima tako majhna denarna sredstva, da ne bo mogla kakega primanjkljaja pri listu kriti. Tista finančna sredstva, ki so ji za vse ogromno delo letno na razpolago, zadostujejo komaj za ka-ritativno delo, katero vrši poleg lista.
Zato pozivamo vse naše gg. izseljenske duhovnike, da razvijejo živahno agitacijo za list po naselbinah, katere vodijo, da pojasnijo svojim vernikom to dejstvo in to načelo, na katerem stoji Družba sv. Rafaela glede lista.
Pozivamo enako vsa naša društva, da zastavijo krepko agitacijo med svojimi člani za svoj list. Vsak član društva mora biti tudi naročnik glasila in naj kar tam pri društvu letno ali mesečno ali kakorkoli poravnava svojo naročnino. Glasilo je duša društvenega življenja. Zato, če hoče društvo živeti, se razvijati in napredovati, mora širiti tudi list. Z listom širi pa tudi sebe.
Prosimo vse tajnike naših društev, da nam pošljejo vsak svoj imenik članov z njih naslovi, da poskusimo še mi z agitacijo in jim pomagamo list širiti. Z sedanjo naročnino bo mogoče list izdajati samo, ako se bo tiskal vsaj v 3000 izvodih.
Posebno pa ne bomo shajali niti za letos, ako ne bi lista pošiljali v večjih zavitkih na skupni naslov. Ako bi morali pošiljati list vsakemu naročniku posebej, bi nas stala samo poštnina za vsakega posameznega naročnika 12 Din na leto. Kje so pa tiskovni stroški, ki znašajo skoraj 2 Din za vsak iztis.
Vse to naj gospodje izs. duhovniki in vsi naši rojaki upoštevajo, ako si hočejo svoj Hst vzdržati.
Mi smo vse to jasno povedali takoj v začetku, da izseljenci razumejo naše stališče.
Ogromna škoda za nje bi bila, ako bi list moral prenehati. Družba sv. Rafaela je pripravljena vse žrtvovati, da ga jim ohrani. Toda pomagati jim bo pa pri tem mogla samo, ako se bo med izseljenci samimi vzbudilo krepko hotenje, da si list ohranijo, pa če treba zanj še več žrtev in še več truda.
SKUPNA ORGANIZACIJA ZA VSE JUGOSLOVANE V INOZEMSTVU.
Svetovna Zveza vseh naših izseljeniških organizacij in naselbin je ideal Družbe sv. Rafaela, ki ga želi doseči. O tem je »Izs. Vestnik Rafael« povedal v zadnji številki svoje misli in načrte.
Sestanek predstavnikov vseh izseljenskih organizacij v Jugoslaviji, ki smo ga napovedali, se je vršil v Zagrebu v nede-Mo, 31, marca. Zastopane so bile naslednje organizacije: banovinski odbor Jugoslovanske matice v Zagrebu in Splitu, zveza organizacij izseljencev v Zagrebu, zveza emigrantskih organizacij iz Julijske Krajine v Beogradu, osrednji odbor društva Branibor v Ljubljani, družba sv, Rafaela za izseljence v Ljubljani, družba sv. Cirila m Metoda v Ljubljani, klub koroških Slovencev v Ljubljani, Manjšinski institut v Ljubljani. Namen tega posvetovanja je bil, da prouči možnost skupnega dela za vsestransko in sistematično akcijo, da se povežejo narodne veje, ki so odrezane od Jugoslavije, z domovino. . Na sestanku je bilo ugotovljeno, da živi l2ven meja Kraljevine Jugoslavije še dva Pol milijona Slovencev, Hrvatov in ^rbov, in da spada Jugoslavija med tiste ržave v Evropi, ki imajo največji odsto-ek svojega naroda izven državnega ozem-
lja. Med Jugoslavijo in temi narodnimi drobci v Evropi, Severni in Južni Ameriki, Avstraliji, Novi Zelandiji in Afriki žalibog ni potrebne kulturne in narodne povezanosti. Zato je bilo na tem sestanku sklenjeno, da se ustanovi »Delavno združenje za Svetovno zajednico Jugoslovanov« s sedežem v Zagrebu. Zborovalci so tudi sprejeli pravila tega udruženja in sklenili, da takoj ustanovijo osrednji urad. Nadalje naj organizacija poskrbi za informativne publikacije, za predavanja ter naj sproži akcijo, da se vse kulturne ustanove in vsa društva, ves tisk, gospodarstvo, organizacije in športne zveze v Jugoslaviji poučijo o nalogah združenja samega ter pristopijo k sodelovanju. Poleg tega naj se pripravi razstava o našem svetu v tujini in tako ustvari ugodna tla za ustanovitev splošne »Narodne zajednice Jugoslovanov v svetu«.
2e ob tej priložnosti je bilo tudi ustanovljeno Delovno združenje in izbran tudi odbor. Predsednik odbora je Milan Mar-janovič, književnik v Zagrebu. Nadalje so v odboru: dr. 2ivko Petričič iz Zagreba, dr. Ivan Marija Čok, dr. Lavro Čermelj, Rihard Katalinič Jeretov, Hinko Sirovat-ka iz Zagreba, Ante Iveša, Dragotin Mi-cič, dr. Miran Kajin, vsi iz Zagreba, dr. Ante Pavelič, senator, dr. Fran Brnčič, Ivan Stari; Vinko Zorman, inž. Janko Mačkovšek, Andrej Uršič, p. Kazimir Za-krajšek, dr. Jože Dekleva, dr. Julij Fela-her, vsi iz ljubljane. Izbranih je bilo še nekaj drugih odbornikov in tudi namestnikov. V nadzornem oboru je dr. Fran Novak, advokat iz Ljubljane, in še dva člana. Med namestniki nadzornikov je prof. Fr. Grafenauer iz Ljubljane. Pojasnila v tem pogledu daje društvo Branibor, Šelenbur-gova ulica 7, Ljubljana.
Jankovič Janko, izselj. učitelj v Franciji:
KAKO PREPREČITI, DA BI SE OTROCI NAŠIH IZSELJENCEV NE POTUJČILI?
Od prvega dne, kar sem v Franciji, je bila moja poglavitna skrb, storiti vse, kar je v moji moči, da bi se otroci slovenskih izseljencev ne potujčili. Uspeh je zelo majhen. Vendar nisem obupal. Človek mora biti z malim zadovoljen. Ko sem bral dr. Ambrožičevo knjigo »O negi zdravega in bolnega dojenčka«, v kateri zlasti navdušuje matere, naj bi se ne branile same hraniti svojih detet, mi je predvsem ugajal tale stavek: »Veliko sem imel truda s pričujočo knjigo, toda če sem s tem samo eno mater pripravil, da bo sama hranila svojega otroka, ko ga drugače ne bi, sem dovolj dosegel.« — Prav tega mnenja sem tudi sam. Ako se mi bo posrečilo le enega otroka ohraniti zvestega slovenskemu narodu in domovini Jugoslaviji, pa bom zadovoljen.
Ali je potrebno gojiti narodno zavest? Zal, da moram odgovoriti tudi na to vprašanje. Da, neobhodno potrebno je! Če petdeset in stomilijonski narodi gledajo, da ne izgubijo niti enega svojih ljudi, koliko bolj je potrebna taka skrb nam Slovencem, ki nas je komaj poldrugi milijon in skoraj polovica izven mej naše domovine. Kdor se odtrga od narodne celote, se mi zdi kakor
otrok, ki noče živeti pri svojih starših, ampak se potepa okrog kakor ciganček, prav kot pravi pesem: »Sirota jaz okrog blodim...« Kako naj bi ga kdo maral, če pa celo sam sebe zaničuje, če zaničuje to, kar bi mu moralo biti najbolj sveto — svojo materino govorico.
Potrebna pa je buditev narodne zavesti tudi iz vzgojnega in moralnega stališča. Kako naj starši vzgajajo svojega otroka, ako jim manjka najpotrebnejšega sredstva — skupne govorice, ali bolje povedano, ljubezni do skupne govorice. Kaj naj veže slovensko mater z otrokom, ki govori tuj, njej nerazumljiv jezik? Kako naj ga vodi po pravi poti?
In končno. Kje je zapisano, da bo otrok ostal vedno v tujini? Ali ni zlasti danes zelo zelo verjetno, da bo morala mladina domov? Saj je dobro znano geslo skoro vseh držav: »Tujce ven! Ne rabimo jih več, ker imamo dovolj domačih brez posla.« — »Če bo šel domov, se bo že naučil!«, si mislijo nekateri starši. Neumna misel! Kar se človek v mladosti nauči, to zna. Saj ste že dolgo v Franciji in niste bili stari, ko ste prišli sem. Pa povejte, koliko vas je, ki ste se naučili francosko? Nekaj besed morda. Toda na prste bi lahko našteli one, ki znajo napisati priprosto pismo v francoskem jeziku, medtem ko slovensko berete in pišete, čeprav tu pa tam napravite kako napako. — Ali ne bo prav tako z mladino, če se bo vrnila v domovino, ko bo že izven šolskih let? Naučila se bo govoriti, toda pisati in brati? Starši, ali veste, da vas bodo otroci takrat kleli, ker niste storili svoje dolžnosti, da bi jih rešili potujčenja? In kaj je treba storiti v ta namen? Kdo je v to poklican?
V prvi vrsti starši, potem pa d o m o-v i n a , t. j. vlada in razna društva, ki imajo namen, skrbeti za izseljence. Poglejmo, kako vsi ti opravljajo svojo dolžnost?
O starših moram reči, da jih je komaj 10 odstotkov, ki nauče svoje otroke govoriti, čitati in pisati slovenski, iz česar je razvidno, da so otroci izseljencev v veliki večini analfabeti glede naše govorice, ki znajo le nekaj slovenskih besed na pamet in še te nepravilno. O pisavi in njih čita-nju se jim pač nič ne sanja. Je na žalost celo nekaj staršev, ki se menda boje, da bi se njih sinovi in hčere naučile domačega jezika, zato se sami priuče par tujih besed, katere mešajo med lepo slovenščino, ko govore z otrokom. Če jim kaj rečeš, te jezno zavrnejo: »Kaj bi se učil slovenski in ljubil domovino, ki mu ni dala kruha!« Pomilovanja so vredni taki ljudje. Človek božji, ali si upravičen manj ljubiti in spoštovati svojo mater, če je revna, če ti ne more dajati bonbonov in drugih dobrih stvari, kar lahko da bogata mati svojemu razvajenčku? Tudi domovina je naša mati in če res nisi mogel dobiti primernega zaslužka doma, še nimaš pravice zaničevati jo. Dobra ti bo še, mogoče prav kmalu. — Nič ne lažem, ako trdim, da starši v splošnem ne vršijo svoje dolžnosti. Trda beseda mi uhaja pod pero, in moram jo zapisati: Ali ni čudno, da slovenske matere rodijo Angleže, Špance, Nemce, Francoze itd., namesto da bi rodile Slovence? Da rodijo ljudi, o katerih velja pregovor: »Kdor materino govorico zaničuje, med izdajalce svojega rodu se ponižuje« ...
Drugo dolžnost, smo rekli, ima domovina. Vlada bi morala zasledovati ta cilj po svojih državnih predstavnikih v inozemstvu in s tem, da pošilja izseljencem učitelje. Kako je v tem oziru?
Z veseljem potrdim, da je naša vlada v zadnjem času pokazala precej dobre volje. Omogočila je, da so odšli k našim izseljencem nekateri duhovniki, šolske sestre in učitelji. V Jugoslaviji imamo tudi več društev in družb, katerih smoter je pomagati našemu izseljenstvu. Brez dvoma je ena prvih in najboljših takih organizacij »Rafaelova družba«. Debele knjige bi mogli napisati o tem, koliko dobrega je že storila izseljencem. Naj ji bo skromno priznanje na tem mestu v zadoščenje za ne-hvaležnost, ki jo je uživala še pred nedavnim časom, o katerem upamo, da se ue vrne več.
Zelo olajšano delo imajo starši, kjer je naš duhovnik ali učitelj. Ni treba drugega, kakor da redno pošiljajo svoje otroke k slovenskemu pouku in da jim tudi doma vcepljajo ljubezen do njega. Težje pa je, kjer duhovnika ali učitelja ni. Tu morate biti pač sami učitelji. Naj se vam ne zdi škoda denarja za slovensko knjigo ali časopise. Kupite otrokom slovenski abecednik. Vsem pa velja tole:
Štejte si v sramoto, ako vaši otroci vpričo vas govore v tujem jeziku, kadar ni treba. Zahtevajte z lepo, ako treba pa tudi z ostro besedo in kaznijo, da vaši otroci občujejo med seboj v materinščini. Otroci, ki ne ljubijo vašega jezika, tudi vas ne bodo ljubili. In ti, mladina! če ti mati splete lepe gorke nogavice, ti jih pa zavržeš, češ, da niso moderne, ali ne bo mati žalostna? Še grše pa je, če zavržeš materino govorico! Tak otrok nima rad staršev, pa če tudi stokrat reče, da jih ima.
O pomanjkanju učiteljstva je bilo že dosti pisanega. Kolikor mi je znano, smo v inozemstvu samo trije učitelji: eden v Ho-landiji, eden v Belgiji in eden v Franciji. Dočim sta druga dva plačana, imam jaz samo brezplačen dopust.
Naj ponovim ob sklepu, da je treba naše izseljenske otroke za vsako ceno čuvati pred potujčevanjem. V dosego tega jih je treba slovenskega jezika naučiti In vcepljati jim ljubezen do domovine in naroda. Ako bomo vsi, ki smo poklicani, storili tozadeVno svojo dolžnost -i— kar Bog daj — uspeh ne bo izostal.
SLOVENSKO DEKLE V TUJINI.
(PonatU iz »Slovenca«.)
Ko se z vso vnemo pripravljamo na II. jugoslovanski evharistični kongres, katerega sadovi naj bi bili: vsesplošno uve-ljavljenje katoliškega udejstvovanja na vseh področjih, odprava verskega indivi-dualizma, ali bolje: razmah pristnega katoliškega samaritanstva, skrb, ona skrb za bližnjega, ki jo narekuje z božjo ljubeznijo oplojena ljubezen do bližnjega, je kakor rezka disonanca udarila v dušo policijska statistika, ki ugotavlja s suhimi številkami, da je aretirala, oddala v bolnišnico, izročila toliko in toliko deklet. In vsa ta naša dekleta so naše sestre... Vse so, kakor mi vsi, zaznamovane z neizbrisnim zna-
menjem sv. krsta, vse so bile potrjene od Sv. Duha, vse so poklekale dolga leta k mizi Gospodovi, vse do tedaj, dokler jih ni odtrgala od sv. občestva doma in domače hiše skrb za delo in kruh. Tedaj so odšle, morale oditi v mrzlo tujino. In kaj je ta napravila iz njih? Z grozo se vprašujemo: ali je mogoče, da je taka, tako žalostna usoda našega ženstva?
Nehote pa tudi v premnogih dušah, zlasti onih, ki se čutijo soodgovorne za svoje sestre, veliko vprašanje: kako pa pride do tega, da se izgubi z doma tako pošteno, verno slovensko dekle? Katere so tiste nevarnosti, ki so tako silne, da se jim ae more izogniti, ampak jo trdo obdrže v krempljih in je več ne izpuste?
Pričenši pri starših, zlasti materah, pa preko domačih, gospodarjev in gospodinj, pa do nas vseh hodijo vzroki za te nevarnosti in dovolj poguma moramo vsi imeti, da se pogledamo z njimi iz oči v oči, da jim napovemo boj.
Pošteno, verno in povečini tudi dobro obvarovano odhaja dekle z doma; pošteno, ker je vsa okolica poštena, verno, ker so vsi okoli nje verni. Toda one poštenosti, ki izvira iz trdne vere, one globoke vernosti, ki bi ji bila srčna potreba in bi usmerjala vse njeno življenje, pa večkrat nima. Tako dobro je obvarovana, da ne ve niti najpotrebnejšega za življenje, še manj pa tega, kar bi ji služilo v obrambo, kar bi ji bilo za orožje v nevarnostih, ki preže nanjo vse od tedaj, ko je zapustila domači krov. Da bi bile kakršnekoli nevarnosti v tujini, tega niti ne sluti.
Starši ne pomislijo, da je taka samotna pot v tujino že sama na sebi nevarnost za mlado dekle. Saj celo mislijo, — kar je večkrat tudi res — da tujina obrazuje, pomaga k samostojnosti, a pozabijo, da mora biti za to položen temelj že v domači vzgoji. Pozabijo tudi, da je prehod v novo življenje v tujini silno težak za mlado dekle, brez izkušene pomoči skoro nemogoč. Kje naj dobi -temeljev, če jih je domača vzgoja zamudila, kje tudi izkušene pomoči, če v tujini nikogar ne pofcna?
Če pa odhaja dekle z doma brez vednosti staršev, ali če jo celo spodijo za kru-horii, potem je še tem hujše, ker nima one prijetne zavesti, da domači z ljubeznijo mislijo nanjo, skrbe in molijo zanjo. Vsa neizkušena verjame že na poti v tujino vsaki prijazni besedi, je vesela za vsakršen nasvet od kogarkoli, pa niti ne pomisli, da bo svojo lahkovernost morebiti drago plačala. Lahkovernost in prevelika zaupljivost sta dekletu največkrat v veliko škodo. Ali razumemo vsi, da je treba dekliško vzgojo doma in v društvih temeljito preusmeriti v resnično vzgojo za življenje? In to takoj, brez odlašanja!
Vsakdanje izkušnje kažejo, kako hitro podeželska dekleta odpovedo, ko pridejo v mesto, v nove razmere. 2e skrb in trud pri iskanju službenega mesta sta jim nova, ker računajo s tem, da je v mestu vedno dovolj služb. Toda že čakanje na službo v brezdelju, ko same sebe postavijo na trg v posredovalnico, jih spravi iz ravnovesja. Deset in deset parov oči jih vsak dan ogleduje, izbira in vse blagrujejo tisto, ki jo je gospodinja izbrala, a ne pomislijo, da je odšla na novo križevo pot in bo morala biti trdna in močna, če bo prestala
preizkušnjo, a še potem je sto in sto nevarnosti zanjo, za njeno čast, njeno poštenje v novem domu. Res, da, dom bi morala biti dekletu vsaka služba, pa ni, stokrat ne! Le vprašajmo jih, koliko domačnosti občutijo! Ali pa je intimne domačnosti preveč ... Kako težko pa je za mladega človeka ostati miren in hladnokrven nasproti vsem vabljivostim mesta in njegovih zabav! Doslej je bilo dekle v krogu domače družine, prijateljic, znank in domačega kraja. Življenjska pot, versko življenje doma, naziranje o pravici in krivici je bilo jasno začrtano. Okolica, v kateri je živelo, je bila znana in ni zahtevala nič težkega od nje. Zdaj pa pride vse novo in zahteva odločitve od nje same. Tam kino z vabečimi slikami, tu godba in ples, veselje in smeh. Ali ne bo tu tudi zanjo vsaj nekaj veselja? In bo vsaj za kratek hip lahko pozabila vse neprijetnosti v službi, ves trud pri nenavadnem delu, mraz in puščobo svoje podstrešne sobice s šepasto in polomljeno opravo, vso zapuščenost, vse domotožje? Pa bodo dobri in prijazni ljudje okoli nje, ki ji gotovo privoščijo razvedrilo, pa bi se teh bala, ko vendar pravijo, da je veselica nalašč za taka dekleta,
ki so v mestu tako sama?--Polagoma
in počasi pa strnjeno in vedno bolj gotovo dobiva novo, tuje, neznano, vsiljivo, tesno in strašno premoč v mišljenju in presoji neizkušenega dekleta. Tuje kmalu ni več tuje; nezavestno je storjen prvi korak čez mejo dovoljenega, — nadaljna pot ni več težka in gre — navzdol...
Nedeljska dolžnost je samo še sitna dolžnost, ali je sploh potrebna? Za vsakdanje molitve je vedno manj časa. Kje naj sploh vzame čas za kongregacijo in za društvene sestanke? Saj tudi treba ni, saj sama ve, kaj je prav in kaj ne. Domov pisati ni nikoli časa, tudi pisma z doma niso prav nič zaželena. Stik z domom je pretrgan, stik z Bogom prav tako, kaj še ostane.
O tujina, kaj si napravila iz naših deklet!
Izseljenski učitelj Janko Jankovič, Tuc-quegnieux MetM, Francija:
SLOVENSKE ŠOLE V FRANCIJI.
Zelo previdno, raje nizko ko visoko računano, bo v Franciji kakih 18.000 naših slovenskjh ljudi. Računajmo, da jih je polovico poročenih, to je devet tisoč, ali štiri tisoč in pet sto parov, družin, in da ima povprečno vsaka družina po enega šoloobveznega otroka. Slovenske družine v Franciji so namreč skoro vse mlade in šele njihovi prvi otroci doraščajo šoli. Zmerno računano živi torej v Franciji štiri tisoč in ppt sto slovenskih šolskih otrok. Štiri tisoč pet sto slovenskih šolskih otrok se torej samo v Franciji stalno odtujuje svojemu narodu, svojemu jeziku in svoji zemlji.
Poleg njihovih staršev se zanima za te slovenske otroke tudi še četvero drugih gospodov, ki jim želijo ohraniti njihovo slovensko besedo in jim praviti o njihovi domovini, da jo bodo poznali in lahko ljubili. Dva izmed njih sta duhovnika. Po obžalovanja vrednem in tako nenavadnem odhodu odličnega, sposobnega, delavnega, v njegovem okolišu naravnost soglasno cenjenega in ljubljenega gospoda Silvestra
Skebe samo dva, ki upravljata naravnost ogromne župnije in moreta zato le tu in tam učiti nekoliko verouka in slovenskega čitanja in pisanja.
Ostala dva sva rudniška uradnika, ki zgolj iz najine dobre volje poučujeva tudi slovensko mladino. Dočim je eden po svojem resničnem poklicu pevovodja, je pravi učitelj samo eden, ki je bil že več let šolski upravitelj v Jugoslaviji, pa je pustil službo in odšel med izseljence v Francijo, v nadi, da se bo mogel vsega posvetiti delu za slovensko izseljeno mladino.
Vseh teh četvero gospodov poučuje kakih štiri sto do pet sto slovenskih otrok. Ostalih štiri tisoč slovenskih otrok v Franciji je nemih in gluhih za slovensko besedo in slepih za lepote slovenske in jugoslovanske domovine. V tujem morju tonejo, počasi pa gotovo pojenjujejo biti »slovenska deca«, SOS — Rešite naše duše! kličejo molče svoji domovini, ali le malokdo jih čuje. Skoro v celoti bodo izgubljeni za slovenski svet!
Jugoslavija s Francijo nima pogodbe, po kateri bi smela otvarjati šole za svoje izseljence, kakor na primer Poljska, ki ima svoje šolstvo v Franciji sijajno urejeno. Kateriip je bilo kaj za slovensko deco, so morali poiskati zato drugih izhodov.
Postavno je dovoljeno poučevati verouk. Dovoljeno je tudi ustanavljati jugoslovanska društva, pevska, dramska, telovadna, itd. Prefektura (banovina) departementa Moselle je dovolila zadnji čas celo prave jugoslovanske tečaje za našo mladino. Možnosti za zbiranje mladine je torej v Franciji kljub vsemu dovolj.
Čas: Vsi otroci morajo obiskovati francosko šolo. Prosti so ob nedeljah in četrtkih, vse počitnice, in vsak dan od četrte ure dalje. Tudi časa je torej za skromne šolske tečaje dovolj.
Prostor: Rudniške uprave so na splošno zelo naklonjene pouku mladine v njenem domačem jeziku, in ta pouk običajno naravnost vzgledno podpirajo. Ne nudijo samo brezplačno lepih, po zimi kurjenih dvoran, ampak tudi mize, stole, itd.
V nekaterih krajih departementa Moselle se vrši šolski pouk celo v francoskih državnih šolah, za kar imajo na primer Poljaki postavno pravico po vsej Franciji.
Manjka pravzaprav samo — učiteljev.
Gospod urednik »Duhovnega življenja« misli, da bi naše,- po vsem širnem svetu razkropljene izseljence posebno zanimalo, kako da poučujem.
Naj Vas torej povabim za eno popoldne v Tucquegnieux, majhen kraj v vzhodni Franciji, še najbližje Nancyju in Metzu, kjer živi med tisoč Francozi kakih štiri tisoč tujcev vseh narodov sveta in med vso to mešanico kakih tri sto naših ljudi, skupno z odraslimi in otroci. Čeprav ne največja, je vendar Tucquegnieux ena izmed velikih slovenskih kolonij v Franciji. Vehka raztresenost naših ljudi po vsej veliki deželi je sploh ena izmed največjih ovir njihovega narodnega življenja, posebno šolskega pouka, ki je v celoti res nemogoč, tudi če bi bilo zanj na vseh straneh dovolj dobre volje. Že ime Tucquegnieux je tako čudno, da ga pošten Kranjec ne more spraviti skozi svoja usta. Morda bi «a zapisali Tiikenjo, kar seveda ni čisto
pravilno. Naši ljudje mu pravijo kar lepo enostavno in po domače Tikne.
Četrtek je. Ravnatelj rudnika, kjer sem uslužben kot tolmač za slovenske delavce mi je dovolil, da morem vsak četrtek zapustiti rudniško pisarno že ob treh popoldne. »Au revoir, Messieurs — Na svidenje, gospodje!« pozdravim svoje tovariše, sedem na mali motorček, in že sem v slovenski kantini.
Naravnost ogromna stavba, prostorna 'a štiri sto do pet sto delavcev! Radi krize ima vendar naš kantiner Globokar trenutno le enajst »puršev«, kakor pravimo pristno po slovensko neporočenim delavcem, ki stanujejo bodisi po družinah, bodisi po zasebnih ali rudniških gostilnah ali kantinah. V tej včliki in prazni stavbi »Cantine slovčne — slovenski kantini«, kakor ji pravijo, imamo tudi društveno dvorano, ali chambre de catechisme, kakor jo še bolj navadno imenujejo. To je naša šolska soba.
»Dober dan, gospod učitelj! Dečki so pa v nas kamenje metali!« že od daleč kliče zmiraj objokana Pepca. »Ni res! Samo napodili smo jih, ker so prišle na naš konec,« vpije bojeviti Tonček iz drugega konca. »Jaz sem pa svinčnik izgubila,« joka spet mala vera. »V šolo,« pravim jaz, »tam se bomo pomenili.« In že uderejo v kantino, da jih komaj krotim.
»Molili bomo!« Po molitvi nekoliko verouka: sedem zakramentov, božje in cerkvene zapovedi, šest poglavitnih resnic, spoved in obhajilo, kako se obnašaj pri sveti maši, itd,
Po verouku razdelim abecednike in čitanke, ki nam jih je podarila ljubljanska kraljevska banska uprava. Najprej je za branje na vrsti mlajša skupina. »Kukavika kuka«, bere Jožek. »Ptisek leti.« »Desek kaka cunaj — Deček čaka zunaj.« Ta presneti c in č, koliko preglavic delata našim malim izseljenčkom! »Krava miika«, bere Ivanček, čeprav ni Ribenčan. Samo Danči, ki še ne hodi v francosko šolo, ve, da krava muka in ne mika. Francoska izgovorjava je zelo svojevrstna, kakor je splošno znano, zato je s slovenskim branjem pri naših malih, ki že znajo francoski, obilo težav.
Višji oddelek je med tem pisal. Zamenjamo. Sedaj bodo mali pisali in veliki čitali. Danes bomo brali iz Angeljčka mesto iz šolskih čitank. Veliko veselje, ki postane komaj popisno, kadar dobe v roke »Naše duhovno življenje« z burkastim in tako imenitno ilustriranim Storžkom. Dobro berejo, gladko in razločno. Kar zadovoljen sem.
Sledi odmor. Na dvorišče. »Črni mož*, »slepa miš«, »lisica«, »ribiči« itd. Še kakor začaran grad pusta in mrtva kantina oživi, ko se naši malčki navdušeno podč okrog nje.
Po odmoru nazaj v šolo. Kratek narek, da se pomirijo pljuča in srce. Potem nekoliko zgodovine in zemljepisa. »Kje smo mi doma?« »V Jugoslaviji!« »Ata, koliko časa bi pa ti vozil z motorčkom v Jugoslavijo?« »Dobro, pa zračunajmo!« Pet do šest dni. Moj motorček namreč ni dirkalen stroj, marveč star penzijonist bolj počasne vrste, ki je očividno mnenja, da se počasi daleč pride. Marsikakšen dober tekač bi ga pre-
tekel. Vendar svojo službo prav dobro opravlja.
Za oddih pravljica. Nato petje, naše skupno veliko veselje! Maloštevilen je »Tikenjski slavček«, pa je vendar že marsikomu izvabil solze iz oči. V Tucquegnieux smo gotovo že dvajsetkrat javno nastopili, večkrat pa že tudi v Aumetzu, Piennes, Ste Marie aux chene, Amneville, itd. Pa že tako lepo zapojejo ti naši otroci, da jih je res veselje poslušati.
Po petju še malo telovadbe, in šola je končana.
Tako je v Tucquegnieux.
Kaj pa v drugih krajih?
V Franciji je mnogo večjih slovenskih naselbin, kakor Tucquegnieux. Posebno v Pas de Calais, v Merlebachu in okolici, v Aumetzu itd. Znameniti so bili merlebaški nad stočlanski otroški pevski zbori, slovenski ponos in veselje in občudovanje tujcev. Vsekakor je zelo čudno plačilo, katero je prejel gospod pevovodja Skebe za svoje požrtvovalno in več ko nesebično delo. Zbori so ostali brez pevovodja in brez možnosti, da se v Merlebachu znova naseli in — bili so.
Od štirih tisoč pet sto slovenskih otrok v Franciji jih komaj pet sto uživa nekoliko slovenskega pouka. Tudi ti nikakor ne dovolj. Srce boli človeka, ko vse to gleda, opazuje in premišljuje. Tako majhen narod smo, pa vendar tako brezmiselno izročamo narodnemu, verskemu, moralnemu in soci-jalnemu propadu najdražje kar imamo, svojo mladino, svojo kri.
Bog ve, koliko je še po drugih deželah slovenske mladine, ki t&fie, pogirija, umira in obupno prosi: »SOS — Rešite naše duše!« — zastonj, ker jih nihče ne sliši.
IZSELJENSKE NOVICE. UDELEŽENCEM EVHARISTIČNEGA IN IZSELJENSKEGA KONGRESA.
1.	Ker bo tiste dni v Ljubljani ogromen naval ljudstva, se bo prenočišče težko dobilo, ako se sploh bo. Kdor želi imeti v hotelu sobo in postelj, se mora prijaviti vsaj do 1. maja. Čim preje, tem bolje.
Kdor hoče, da mu zagotovimo prenočišče, mora poslati naprej 25 Din za vsako noč kot »aro«. Mi bomo morali sobo plačati, ako jo bomo najeli, pa naj jo dotični uporabi ali ne. Družba sv. Rafaela pa nima nikakih tozadevnih sredstev na razpolago.
Na to opozarjamo voditelje skupin, da potem ne bo sitnosti in godrnjanja. Posebno Amerikanci naj ne pozabijo, da Ljubljana ni Chicago, pa tudi New York ne.
2.	Za vsako posredovanje za vizum, ali polovično vožnjo, ali vse druge olajšave v naši državi, katere si naši izseljenci žele za ta dva kongresa, naj se nemudoma priglasijo. Za taka posredovanja so potrebni meseci, da se urede.
3.	Za izseljence, katere veže še vojaška služba naše države, je Družba sv. Rafaela že zaprosila ministrstvo, da za časa obiska ne bodo imeli težav.
Dopisnikom. Vsi dopisi morajo biti pisani samo na eni strani papirja. Saj je papir poceni. Ako kdo piše na obe strani, moramo mi za tiskarno cel dopis prepisovati, kar pa stane denar in čas.
Uredniiki deli za majevo številko se bodo zaključili 1. maja. Vsa poročila za to majevo številko morajo biti tu vsaj 1. maja.
Društvo za varstvo deklet v Ljubljani je imelo svoj letni občni zbor 10. marca t. 1., na katerem je podalo točno poročilo o ogromnem delu, katerega vrši za varstvo naših deklet potom svojega kolodvorskega misijona. Društvu želimo obilo uspeha in obilo dobrotnikov, ki bi finančno podprli organizacijo, da bi mogle čim uspešneje razviti svoje delo po naši državi.
Gospodje, ki so prosili Družbo sv. Rafaela podpore za razne misijonske, socijalne in kulturne namene med našimi z doma iz sklada, nabranega na izseljensko nedeljo, obveščamo, da je bil letos finančni uspeh iz znanega vzroka izredno majhen. Nad 20.000 ima Družba sv. Rafaela škode. Zato je morala vse te prošnje zavrniti, kar zelo obžaluje. Njena finančna sredstva so se zelo skrčila, delo in stroški pa zelo povečali. Gospodarska kriza se občutno pozna tudi pri darovih za Družbo sv. Rafaela. Ljudstvo nima, zato tudi dati ne more.
Gg. izseljenske duhovnike zapadne Evrope vljudno opozarjamo na naš članek o »Izs. Vest. Rafaelu« in jih lepo prosimo, da se o tem med seboj pogovore in določijo ceno listu tako, da bo list mogel kriti stroške.
Tudi jih lepo prosimo, da nam v vsaki naselbini dobe zastopnika, na katerega bomo list za celo naselbino pošiljali in on ga bo tako raznesel naročnikom po naselbini. Družba sv. Rafaela silno želi list ne samo ohraniti, temveč ga tudi povečati vsaj na dvakrat mesečno. Čim več izdaj, tem koristneje bo za naselbine. To bo pa mogoče samo, ako se dohodki čim največ mogoče povečajo, stroški pa zmanjšajo. — Družba sv. Rafaela,
V vsaki slovenski naselbini po celem svetu bi radi dobili zastopnika lista, ki bi list razširjal po naselbini in ki bi nam od časa do časa kaj poročal o življenju v naselbini. Prav lepo prosimo.
Skrb za naše izseljenske povratnike.
18. marca letos se je vršil v Ljubljani v Delavski zbornici sestanek izseljenskih organizacij naše države, katerega je sklical minister za socijalno politiko, g. dr. Drago Marušič. Predsedoval mu je g. dr. Fedor Araniski, šef izseljenskega oddelka tega ministrstva. Udeležili so se ga gg. Milan Mar-janovič, predsednik Zveze izseljenskih organizacij, P. Kazimir Zakrajšek, predsednik Družbe sv. Rafaela, Vladimir Kravos, tajnik Narod, izseljenskega odbora v Ljubljani, dr. Ivan Marija Čok, predsednik Zveze jugoslov. emigrantskih združenj v Jugoslaviji iz Belgrada, Ivan Stari, predsednik društva »Istra« v Zagrebu, dr. Slavo Tomažarič in Rudolf Golouh za emigrantsko združenje v Mariboru, prof. Anton Gorup in Josip Rakušček za socijalni oddelek emigrantske zveze iz Ljubljane, dr. Julij Fellaher, predsednik Osrednjega odbora kluba koroških Slovencev v Ljubljani, dr. Josip Oblak, predsednik društva »Branibor«, načelnik Ivo San-cin, predsednik odbora za sprejemanje beguncev v Ljubljani, dr. Saša Štrekelj in dr. Lavoslav Čermelj za društvo Tabor v Ljubljani, Albin Ra-dikov, inšpektor ministrstva za poljedelstvo iz kolonizacijskega odseka iz Belgrada, dr. Marijo Krmpotič, predsednik centralnega odbora za posredovanje dela iz Beograda, dr. Tona Šapla, direktor urada za agrarne operacije iz Ljubljane, Jurij Kučič, inšpektor banske uprave savske banovine za kolonizacijo iz Zagreba in Fran Fink, izseljenski nadzornik iz Ljubljane.
Po daljšem pojasnjevanju sedanjega stanja skrbi za naše izseljenske povratnike in begunce, zlasti naše notranje kolonizacije se je sklenilo, da se vse to ogromno delo, ki je sedaj razcepljeno v toliko posameznih organizacij z istim namenom, združi v eno organizacijo, ki naj prevzame celo to delo, ga sistematično uredi in koncentrira. Ustanovi se naj osrednji odbor, ki bo s pomočjo vladne podpore vodil to delo. P. Zakrajšek je posebno povda-ril, da naj se za vse to delo porabi izseljenski fond, katerega je bilo še na zadnjem izselj. kongresu izkazanega nad 30 milijonov. Ta fond so zložili samo naši izseljenci s taksami, katere so morali plačati ali sami ali parobrodne družbe ko so odhajali iz države. Ta denar je torej strogo izseljenski denar in izseljenske organizacije naj skrbe, da se ga dobi nazaj in da izseljenskim povratnikom nazaj s tem, da se da vsem tem organizacijam na razpolago za oskrbo za izseljenskih povratnikov.
Dalje se je sklenilo:
a) da se vsi ti prosilci za naše državljanstvo oproste vseh državnih in samoupravnih taks;
b) da se delodajalci, ki zaposle izselj. povratnike in emigrante, ki še nimajo državljanstva, oproste vseh taks za zaposlovanje inostrancev; c) da se priseljenci in povratniki intelektualci, dijaki in profesijonalci oproste nostrifikaciji njih izpitov in za to predpisanih taks; d) da se z dijaki naše narodnosti iz inozemstva, ki pridejo sem k nam študirat, postopa tako kakor z domačini, če tudi niso še naši državljani; e) da se postopa s povratniki in priseljenci naše narodnosti kakor z domačimi delavci.
Da se za nje poskrbi, naj se 1. ustanove prenočišča v glavnih centrih ob državni meji, zlasti na Sušaku, Splitu, v Ljubljani in Mariboru za prve dni, ko pridejo domov, 2. posebno taborišče za daljšo dobo, ko iščejo dela, 3. naj se uredi možnost kolonizacije v državi, kjer bodo našli zaposlenost na kmetijah.
Požrtvovalno delo nekaterih nemških duhovnikov za slovenske izseljence v Nemčiji
Kar je naš »Izseljenski vestnik Rafael« za naše slovenske izseljence v tujini, to je »St. Raphaels-blatt, katholisches deutsches Kirchenblatt fiir Ju-goslavien«, za nemške priseljence v Jugoslaviji. Izhaja zdaj že tretje leto v Beogradu in je list verske in nabožne vsebine, namenjen katoliškim vernikom nemške narodnosti. Izhaja vsakih 14 dni.
V 5. številki letošnjega letnika poroča ta list sledeče:
»V Nemčiji biva nad 20.000 katoliških Jugoslovanov. Za njihovo dušno pastirstvo je vzorno preskrbljeno. V škofijah Miinster, Padeborn in Koln imajo v več kot v 40. krajih službo božjo v svojem maternem jeziku. V velikonočnem času prepotuje en jugoslovanski pater, s pomočjo škofov in župnikov, vse naselbine ter nudi slovenskim in hrvaškim katoliškim družinam priložnost za velikonočno spoved. Sedem nemških duhovnikov se je v svrho dušnega pastirstva med njimi naučilo slovenskega, dva pa hrvatskega jezika.«
Tako ta list. Vsekakor zelo lepo od njih, teh nemških duhovnikov in je znak njihove velike ljubezni do neumrjočih duš tujih priseljencev.
DAROVI IN PRISPEVKI ZA DRUŽBO SV. RAFAELA.
(Izseljenske nedelje darovanja in tiskovine.)
Ajdovec: Župni urad 60 Din. — Ambrus: Žup-ni urad 1'50 Din. — Begunje pri Cerknici: Župni urad 55 Din. — Besnica: Župni urad 30 Din. — Blagovica: Župni urad 20 Din. — Bohinjska Bela: Župni urad 20 Din. — Brezje: Frančiškani 52 75 Din. — Breznica: Župni urad 150 Din, Mo-horjani 56 Din. — Brdo: Župni urad 20 Din. — Bučka: Župni urad 20'25 Din. — Čatež ob Savi: Župni urad 25 Din. — Črnuče: Župni urad 48 25 Din. Dob: Župni urad 100 Din. — Dobrepolje: Župni urad 51 Din. — Dobrova: Župni urad 116 Din. — Dol: Župni urad 50 Din. — Dole: Župni urad 30 Din.
—	Dolenji Logatec: Župni urad 80 Din. — Dovje: Župni urad 100 Din. — Gorje: Župni urad 20 Din.
—	Gotenica: g. Gliebe J., župnik, 25 Din. — Gozd: Župni urad 15 Din. — Grahovo: Župni urad 25 Din.
—	Griže pri Celju: g. Kosi J., župnik, 16 Din. — Hrastje pri Kranju: Župni urad 22 25 Din. — Ihan: Župni urad 60 Din. — Izlake: Župni urad 72'75 Din.
—	Javor pod Ljubljano: Župni urad 13'75 Din. — Kamnik: Župni urad 80 Din. — Kočevje: Župni urad 20 Din. — Kolovrat: Župni urad 20 Din. — Komenda: Župni urad 160 Din. — Konjišica: Župni urad 7 Din. — Kopanj: Župni urad 35 Din. — Koprivnica: Župni urad 33'50 Din. — Koprivnik v Bohinju: Župni urad 19 Din. — Kranjska gora: Župni urad 100 Din. — Krašnja: Župni urad 28 Din.
—	Križe: Župni urad 100 Din. — Krško: Župni urad 30 Din, Kapucini 40 Din. — Kurešček: Župni urad 25 Din. — Leskovec: Župni urad 140 Din. — Ljubljana: Cerkev presv. Srca Jezusovega 120 75 Din, župnija sv. Cirila in Metoda 200 Din. — Lom: Župni urad 56 Din. — Lučine: Župni urad 10 25 Din. Marija Nazarje: P. K. Urankar. 250 Din. — Mavčiče: Župni urad 21 Din. — Mekinje: Župni urad 43 Din. — Mengeš: Župni urad 91 Din. — Mirna peč: Župni urad 31'50 Din. — Mokronog: Župni urad 51 Din. — Mošnje: Župni urad 10 Din. — Mozelj: Župni urad 46 Din. — Naklo: Župni urad 50 Din. — Nevlje: Župni urad 25 Din. — Nova Štifta: Župni urad 10 50 Din. — Novo mesto: Frančiškani 38 Din, župni urad 155 Din, Marijina kongre-gacija 122. 50 Din. — Ovšiše: Župni urad 12 Din.
—	Osilnica: Župni urad 15 Din. — Planina pri Rakeku: Župni urad 56 Din. — Podbrezje: Župni urad 50 Din. — Podgorje: Župni urad 15 Din. — Podlipa:
Župni urad 21 Din. — Polica: Župni urad 40 Din.
—	Poljane nad Skofjo Loko: Župni urad 20 Din. — Poljane pri Toplicah: Župni urad 5 50 Din. — Ponikva ob juž. železnici: g. Kociper A., župnik, 5 Din. — Prečna: Župni urad 80 Din, g. Komljanec J., kaplan, 6 Din. — Predoslje: Župni urad 50 Din.
—	Preska: Župni urad 30 Din. — Radovica: Župni urad 4 Din. — Radovljica: Župni urad 50 Din. — Raka: Župni urad 50 Din. — Rateče-Planica: Župni urad 45 Din. — Rateče: Župni urad 60 Din. — Ribnica: Župni urad 300 Din. — -Rovte: Župni urad 50 Din. — Smlednik: Župni urad 50 Din. — Sodra-žica: Župni urad 72 75 Din. — Sora: Župni urad 50 Din. — Sostro: Župni urad 50 Din. — Soteska: Župni urad 12 Din. — Spodnji Brnik: Župni urad 35 Din. — Stara Loka: Župni urad 100 Din. — Staritrg pri Ložu: Župni urad 109 50 Din. — Stična: Župni urad 34 75 Din. — Stranje: Župni urad 67 50 Din. — Sv. Gregor: Župni urad 60 Din. — Sv. Katarina: Župni urad 16 Din. — Sv. Lovrenc na Drav. polju: Župni urad 30 Din..— Sv. Trije Kralji: Župni urad 13 25 Din. — Sv. Trojica: Župni urad 25 Din. — Sv. Vid nad Cerknico: Župni urad 20 Din. — Šenčur: Župni urad 76 Din. — Skocijan pri Turjaku: Župni urad 20 Din. — Škofja Loka: Župni urad 143 Din. — Šmarje: Župni urad 30 Din.
—	Šmartno pod Šmarno goro: Župni urad 43'75 Din. Šmartno pri Litiji: Župni urad 116 Din. — Štanga: Župni urad 20 Din. — Št. Gotard: Župni urad 25 Din. — Št. Ilj pri Velenju: Župni urad 10 Din.
—	Št. Jakob ob Savi: Župni urad 40 Din. — Št. Janž: Župni urad 18'50 Din. — Št. Janž na Dravskem polju: Župni urad 55 75 Din. — Št. Jurij pri Šmarju: Župni urad 16 Din. — Št. Lambert: Župni urad 15 Din. — Št. Lovrenc: Župni urad 50 Din. —i Št. Peter pri Novem mestu: Žtipni urad 50 Din. — Št. Vid nad Ljubljano: Župni urad 150 Din. — Št. Vid pri Stični: Župni urad 77 75 Din.
—	Toplice: Župni urad 42 Din. — Trboje: Župni urad 30 Din. — Trstenik: Župni urad 35 Din. — Tržič: Župni urad 60 Din. — Tunice: Župni urad 50 Din. — Unec: Župni urad 15 Din. — Vavta vas: Župni urad 28 Din. — Velesovo: Župni urad 30 Din.
—	Velike Poljane: Župni urad 25 50 Din. — Vič pri Ljubljani: Župni urad 210 Din. — Volgje: Župni urad 26 Din. — Vrhnika: Župni urad 86 Din, — Zagorje ob Savi: Župni urad 48 50 Din. — Zaplana: Župni urad 15 Din. — Zapoge: Župni urad 25 Din.
—	Želimlje: Župni urad 20 Din. — Žiri: Župni urad 61 Din. — Žužemberk: Župni urad 105 Din.
Iz tujine:
Amerika: New York: Prosvetna društva »Domovina«, »Slovan«, »Bled«, poslano po g. Leo Zakraj-šku, kot zbirko »Izseljeniške nedelje« 876 Din.
Francija: Aumetz: Slovensko Delavsko Društvo, poslano po izseljeniškem »duhovniku g. Antonu Švelcu, kot zbirka »Izseljeniške nedelje« 540 Din.
Vsem gg. župnikom, ki so se zavedali naše velike verske in narodne dolžnosti, da skrbimo za ohranjenje sv. vere in narodnosti med našimi izseljenci, se Družba sv. Rafaela iskreno zahvaljuje, da so nabirali mile darove, ki naj pomagajo med njimi vršiti to veliko delo. Priznamo, da so zelo težke razmere vsepovsodi, da ljudje težko dajo. Vendar saj so nam izseljenci že milijone poslali sem domov in nam še pošiljajo in je to samo kapljica tega, kar so oni dali. Zlasti družine, ki imajo koga svojih na tujem, naj bi nam pomagale. Bog plačaj.
Družba sv. Rafaela.
FRANCIJA.
Volmerange-Les-Mines je precej skrita in malo poznana naselbina ob luksemburški meji. Tudi nekaj slovenskih družin in samcev je tu naseljenih. Ob tej priliki lahko omenim, da je samskih med izseljenci vedno manj. Bridko to občutijo različne kantine, ki imajo samske delavce na stanovanju in hrani. Nobena ne shaja dobro, vse več ali manj životarijo. Samci eden za drugim stopajo v zakonski stan, kar je za vsakega le želeti. Izkušnja uči, da veliko »puršev« moralno propade, ali pa se zapije, ker nimajo pri sebi skrbne ženice, ki bi jih znala držati v redu. Je že tako. Moški so močni le bolj pri delu v jami, drugače se pa večkrat pokažejo kot jako slaboten spol. Zakonski jarem je zato za marsikoga prava sreča. Torej le brž naj se vsak zavozla, kdor še ni. V Sloveniji je še dovolj pridnih deklet, ki imajo pogum priti tudi v Francijo, da osrečijo kakega samca, ki pase dolg čas in prodaja žalost, ker nima nikogar, ki bi ga obrnil na bolj vesele misli. — Rafaela so tu naročile prav vse družine in tudi ena skupina 9amcev. Naj bo to omenjeno za zgled ostalim,.
(Tako naj narede še ostale naselbine in Rafael je rešen! Op. ured.)
Aumetz.
Vse stare naročnike Rafaela pozivam, da ostanejo listu zvesti in da svojo zvestobo do lista pokažejo tudi s tem, da list redno plačujejo. Nekatere tišči dolg sedem frankov še od lanskega leta. če ga mislijo odnesti s seboj na oni svet, jim, upam, ne bo delal posebnih težav, in jim tudi ne bo treba hoditi nazaj strašit. Želeti pa je, da tudi z rednim plačevanjem izseljenskega lista dokaže-mo, da cenimo delo tistih, ki se po listu in tudi drugače trudijo za izseljenske koristi. Sem in tja kdo list odkloni, češ da je prereven, predroben, preveč pobožen itd. Cel kup napak mu najdejo. Nekatere so morda utemeljene, gotovo pa ni pre-pobožen ali pa celo preveč neumen, kakor ga je nekdo ocenil. Je pa v tolažbo g. urednika večina drugačnega mnenja. Ti so lista veseli in komaj čakajo, kdaj ga dobe. Naj sledi tu pismo poslano na Katoliško misijo v Aumetzu: »Pred nedavnim časom sem poslal naročnino 15 frankov v Aumetz. Ne vem, če ste prejeli, naslov sem napisal kakor je pečatni naslov. Vljudno se priporočam še za nadaljnjo pošiljatev lista Rafael ali zdaj spremenjeno Izseljenski vestnik. Nahajam se pod Mont Blan-kom, zaposlen kot zidar, čisto sam od Slovencev v tem gorovju. Zima nas je bolj kasno obiskala ali nadomestila je zdaj v februarju in marcu. Zdaj imamo že nekaj dni topleje, vendar še 30 cm snega, bolj v hribu pa še čez dva metra. Imel sem priliko videti to zimo veliko zimskih športov in mednarodne tekme. Pozdrav Vam in vsem Slovencem. Udani Valentin Sok, Houches, H. Savoie.« (Prečitajte to le lepo pismo vsi, ki se ne zanimate še za svoje glasilo! Vidite, takole misli vsak pameten in moder izseljenec! Če je za pijačo vedno denar, zakaj bi ga pri modrem in pametnem človeku ne bilo tudi za dober list. Dober list je za človeka, ki ima pamet, več vreden kot deset litrov vina. G. Sok, Vam pa iskrena hvala za tako plemenito mišljenje. Čast Vami Ured.)
Velikonočna sv, spoved. Kolonije, ki jih redno obiskujem, bodo dobile obisk izseljeniškega duhovnika tudi letos. Čas, kdaj bo prilika za velikonočno sv. spoved, naznanim za vsako naselbino posebej. Ostalo bo pa še mnogo posameznikov, blizu in daleč, ki jih obiskati ne bo mogoče. Ako bi se radi spovedali, bo najbolje, da nekaj žrtvujejo in pridejo v Aumetz, kjer sem na razpolago vsak dan, gotovo pa vsako nedeljo pred osmo mašo. Če kdo od posameznikov želi, naj mi sporoči in pridem tudi do njega, če ni razdalja prevelika in stroški previsoki. Prosijo me, naj bi prišel spovedovat za veliko noč celo tja doli v srednjo Francijo. V okolici mesta Nevers, kjer hranijo telo sv. Bernardke iz Lurda, je po raznih kmetijah v službi precej deklet iz Prekmurja in blizu tam je rudnik La Machine, kjer je zaposlenih tudi precej Jugoslovanov. Žalibog tem prošnjam ustreči ni mogoče radi prevelike razdalje (čez 900 km tja in nazaj). Kljub temu pa ni nujno, da bi ti in drugi v podobnih okoliščinah ostali brez velikonočnega sv. obhajila. Ako ne znajo dovolj francoskega jezika, naj molitve molijo po svoje, spovedo naj se kolikor znajo in morejo. En ali dva greha bodo že morda vedeli povedali. Grehi pa bodo odpuščeni vsi, tudi tisti, ki se jih ne znajo spovedati. Glavno je, da imajo kesanje in voljo Boga ne ža-liti z novimi grehi. Povdarjam pa, da ta olajšava pride v korist le takim, ki ne znajo dovolj jezika, ki ga spovednik razume. — Švelc A., izselj. duhovnik.
Izlet v domovino. Za področje katoliške misije Aumetz in Merlebach se bo organiziralo skupno potovanje v domovino. Nam se priključuje tudi oni iz Pas de Calais pod vodstvom g. Zuoančiča. Odhod iz Metza, cena in čas, kdaj odpotujemo na evharistični kongres, bo objavljeno v prihodnji številki Rafaela. Zaenkrat naj se vsak pripravi s tem, da dene na stran zadostno število frankov. Po dobljenih informacijah bi stala iz Metza vožnja in potne listine okrog 450 fr. Za vprašanja znamko za odgovor.
Lievin. P. de C.
Zanimanje za evharistični kongres v Ljubljani.
Po vseh naših kolonijah je zanimanje za kongres veliko in se je pokazalo tudi v dejanju. Povsod so naredili zbirke. Darovali so v Ličvin-u: Zbirka po "fužinah 21450 frs, Roženvenska bratovščina frs, društvo sv. Barbare 100 frs, šolski otroci « 50 frs. — V Bruay-en-Artois: Družinska zbirka frs, Roženvenska bratovščina 50 frs, otroci frs. _ Mericourt-lcs mines: Roženvenska
bratovščina 100 frs, otroci 9'35 frs. — Vendin-le-Vieil (Fosse 8): Družinska zbirka 84'65 frs, šolski otroci 15 05 fTS. — Vsem darovalcem Bog plačaj! Doneske zbira izseljeniški župnik v Lievin-u, ki hvaležno sprejme vsak tudi najmanjši dar za kongres.
Delavne razmere. Večina naših delavcev je dobila potrebne papirje za nadaljnje delo. Kakor vselej, kadar ljudje ničesar ne vedo, se veliko govori, kar povzroča premnogim nepotrebne skrbi. Eni govorijo: čez tri mesece nas bodo nagnali, drugi: čez šest mesecev. Strah ima vedno velike oči. Dasi je bodočnost nejasna, ker niti Francozi sami ne vedo, kako se bodo razmere obrnile, vendar rudarjem ni treba preveč skrbeti. Prvič je v interesu delodajalcev samih, da ohranijo kar največ dobrih tujih delovnih moči, drugič je pa med domačimi težko najti nadomestka za težko delo v jami. Francoz se ga ogiba, kar more. Niso redke opazke, kot: Saj nisem nobenega ubil, da bi bil obsojen na tako težko prisilno delo. — Dosedaj ne odpuščajo od dela, pač pa se mnogi, ki imajo doma kaj posestva ali primerne prihranke, sami prostovoljno javljajo za odhod. Takim plača družba prevozne stroške. Da odhajajo, ni čudno, ker je priganjanje k delu vedno večje in zaslužek vsled praznovanja slab, tako da gre vse sproti.
Odlikovanja. Z veseljem smo sprejeli vest, da bosta odlikovana z redom sv. Save 4., oziroma 5. razreda velika prijatelja jugoslovanskih izseljencev inženjer g. De la Taille in župnik g. Carton, oba na šahtu II. Od prvega začetka pred 12 leti sta nam šla vedno na roko in veliko za nas storila. Prav je, da se jih je spomnila tudi naša vlada in pokazala, da zna ceniti usluge, storjene našemu rodu v tujini. Mi izseljenci smo obema iz srca hvaležni za vse dobro, kar sta nam storila in jima iskreno častitamo k zasluženemu odlikovanju.
Velika noč. Vesele, milostipolne velikonočne praznike želi Rafael vsem rojakom v Severni Franciji!
Harnes. P. de C.
Žalosten slučaj. Pri družbi Courrieres na šahtu 21 je bil zaposlen kot rudar samski Jernej Klopčič. Življenje mu ni bilo veselo. Živel je sam zase v baraki. V zadnjem času je bil operiran, a rana se mu ni hotela zaceliti, zato je le s težavo delal. To je najbrže vzrok, da se je odločil končati življenje. Skočil je v kanal. Mimo pride ravno neki Francoz in ga potegne še živega iz vode Pusti ga na bregu in hiti iskat pomoči. Ko se vrne je bil nesrečnež zopet v vodi in topot mrtev. Občina ga je v nedeljo, 31. marca ob zgodnji jutranji uri na tihem dala pokopati. Ker ni bil nihče obveščen, ni imel nobenega spremstva od strani rojakov. Bil je doma iz Trbovelj, kjer zapušča sestro. Bog bodi milostljiv ubogemu trpinu!
Bruay-en-Artois.
Iz društva. Društvo pripravlja za postni čas igro' Henrik, gobavi vitez. Prav je, da je marljivi reži ser Franc Simonič segel po tej za resni postni ča: primerni igri. Na cvetno nedeljo bo šla čez odei in, upamo, z velikim umevanjem in uspehom. Ro jaki bodo znali ceniti trud in stroške, ki so zve zani s posojenimi oblekami, in bodo napolnili naše itak ne veliko dvorano na šahtu I,
Kristus je vstal! Velika noč je tu. Na njo je mislil naš pevski zbor in orkester že v postnen času in se pridno pripravljal na njo pod vodstvon vnetega tovariša Franca Per. Tako bo še veseleje in mogočneje zadonela: Aleluja!
Merlebach, — Hitro se bližajo lepi velikonočn' prazniki. V domovini se vedno bolj pripravljajo naši dragi sorodniki, znanci-rojaki za te veselj; polne dneve. Ob takem času najbolj začutimo, kako hladna je tujina. Tu nimajo otroci veselja, da bi zadnje dni velikega tedna vrtili »regije« v rokah, tu nimajo veselja, da bi »strašili Boga« — ropotali v cerkyi ali zunaj cerkve, tu v tujini ne čutijo dekleta onega veselega velikonočnega razpoloženja, ki ga imajo dekleta v domovini, ko na velikonočno soboto prinašajo praznično napravljene v pisanih »jerbasih« k blagoslovu raznobarvne piruhe in meso in potice, tu ni videti s šopkom ozaljšanih fantov, ki bi prihajali v najboljšem razpoloženju od vseh strani k lepi velikonočni procesiji, tu starši zaman pripovedujejo otrokom, kako lepo je v teh praznikih doma. Otroci jih gledajo — a ne razumejo. Tu se stare mamice in očetje s solzami v očeh spominjajo lepih narodnih običajev, katerih ne upajo več, da bi jih dočakali. Da pa bomo vsaj malo občutili toplo velikonočno razpoloženje, bomo — kot lansko leto — tudi letos priredili velikonočno proce-
sijo. Zjutraj ob 6. uri bodo praznovali vstajenje bratje Poljaki, ob Vk 8. uri zjutraj na velikonočno nedeljo se bodo začeli zbirati Jugoslovani — v veliki večini so Slovenci — pred staro cerkvijo v Merlebachu. Vsa društva so pismeno povabljena, da se udeleže velikonočne procesije. Upamo, da se bodo v resnici udeležila. Ob 8. uri se bo procesija, ki je že lansko leto vzbudila veliko zanimanje, razvila — kot jo bodo za to postavljeni reditelji uredili. Po procesiji bo sv. maša, pri kateri bodo verniki prejeli sv, obhajilo. Da bomo v praznikih še bolj čutili lepoto Vstajenja, bomo imeli na Veliki petek in soboto priliko v slovenskem jeziku opraviti sv. spoved, kot bo to še pravočasno razglašeno. Rojaki pridite, da si bomo s čistim srcem voščili srečne vesele velikonočne praznike! — Rojak,
Lutterade, — Naše društvo je imelo svoj občni zbor, pri katerem je bil izvoljen sledeči odbor: predsednik g. Franc Kopel, tajnik g. Iv, Simon-čič, blagajnik g. M. Jazbec, preglednika g. Košir in g. Grobelnik.
Delavske razmere so se tudi pri nas zadnje čase zelo poslabšale. Vedno več imamo delavskih praznikov in vedno več delavcev odpuščajo.
V	domovino je med Slovenci odšel g. Češek, uslužbenec tukajšnjega rudnika kot paznik. Bil je zelo priljubljen v naselbini in redni častni član tukajšnjega društva sv. Barbare. Zadnje čase je bolehal na očeh. Želimo mu, da bi se v domovini zopet pozdravil.
Štorklja se je oglasila v družini Jazbečevi in jim prinesla ljubko hčerkico! Častitamo.
V	bolnici se zdravita g. Švab radi revmatizma in ga. Grobelnikova. Želimo jima, da bi se za piruhe že pozdravila in vesela med svojci doma slavila velikonoč.
Želimo vsem Rafaelovim bralcem doma in na tujem vesele in blagoslovljene velikonočne praznike in obilo pirhov!
Tucquegnieux-Marine. Razveselili smo se, ko
smo zvedeli, da se odpravlja tudi iz Francije večje število izseljencev na evharistični kongres v Ljubljano. Prevzel je organizacijo tega izleta ali romanja, kar bo bolj priličen izraz, g. Švelc, naš izseljenski duhovnik. Trdno upa, da bo zbral vsaj 100 romarjev. Značilno za naše razmere tukaj je, da vse vprašuje, koliko bo stala vožnja. Pred nekaj leti še ne bi nihče gledal za 100 frankov, a danes je že 20 frs denar. Ako bo kljub temu res prišlo iz Francije okrog sto Slovencev in Slovenk na evharistični shod, potem je to pač razveseljivo znamenje, da v nas kljub vsemu še ni umrla ljubezen do vere, do svojcev in domovine. Tudi pri nas je križ s podaljševanjem »Carte d'identitč«. Francoske oblasti zahtevajo vsemogoče dokumente in podatke, kar stane mnogo truda, pa tudi časa in denarja. Zdi se, da onim, ki so nad deset let tukaj, ne bodo delali velikih preglavic. Nevarno pa je za one, ki so zaposleni v kaki tovarni, to se pravi, če imajo tako delo, da ga more prevzeti kak francoski brezposelni delavec. Nevarno je zlasti, če ima tako delo inozemec, ki in še dolgo tu, in ki je še samski; kajti družinam kolikor toliko prizanašajo. Gotovega pa nihče ne ve. Vse to so samo domneve. Tako hudo menda zopet ne bo, ker se vsaka juha nekoliko shladi, predno jo snemo. — Morda bi bilo vredno še ljudsko petje, katero smo vpeljali pri slovenski službi božji na Marini. Nič napačnega ni to. Med sv. mašo molimo rožni venec; pred in po rožnem vencu, kakor tudi med vsakimi desetimi »Zdrava Marija« pa zapojemo po eno kitico te ali one nabožne pesmi. Umevno je, da so na vrsti le splošno znane. Prepevamo dvo-ali triglasno ob spremljevanju harmonija. Morda se komu tako petje ne zdi bogve kako lepo, je pa zalo mnogo bolj pobožno. Vedeti moramo, da cerkve niso koncertne dvorane. Še posebno pa je bilo to potrebno v naši mali koloniji. Zdi se, da se imajo v tujini zelo za moderne oni, ki v nedeljo ne gredo v cerkev. Zaradi mode torej in pa zaradi vere v staro, že zelo skrhano in obrušeno frazo, češ, da »cerkev podpira kapitalizem« jih skoro dve tretjini ostane doma. Kar nas je prišlo v cerkev, smo se pa razdelili eni na kor, drugi pa spodaj. Zdaj smo skupno vsi spodaj v cerkvi. Tako nam je ljudsko petje pripomoglo do skupnosti in večje pobožnosti. Prosimo ob tej priliki vse, da bi v večjem številu hodili k slovenski službi božji. Starši! Ako že sami iz tega ali drugega neumestnega vzroka nočete v cerkev, pošljite vsaj mladino! Samo vera je ona lepa ravna palica, ob kateri bodo vaši otroci zrasli v dobre fante in čed-nostna dekleta. Kdor ni vzgojen v verskem duhu in kdor ne spoštuje materine govorice, se kaj kma-
lu odtuji staršem. Oče in mati zastonj računata, da jim bo tak sin ali taka hči kaj pomagala v starosti. Odprite oči, dokler je še čas in ne pustite se zapeljevati onim, ki so tako slepi, da ne vidijo ali pa nočejo videti, da le pravo krščanstvo odpravlja iz sveta grdo sebičnost in nevoščljivost, dva poglavitna vzroka krize in vsega hudega.
Chateau du Bois de Samme. — V dolžnost si štejem, da se javno zahvalim dosedanjemu uredniku »Rafaela«, ko odlaga uredništvo. Kot naš dobri duhovni oče ste pred leti prišli, g. Oberžan, med nas, da bi skrbeli za nas, svoje ljubljene »Slovence«, za naše duše. Tudi podpisanega ste takrat obiskali. Zelo je bila moja družina vesela Vašega obiska in srečna. Še danes sem Vam zato hvaležen. Videli ste naše trdo izseljensko življenje tu na tujem in videli, kako zelo nam je potrebno glasilo in dosegil ste ustanovitev »Rafaela«. List naj nam pomaga, da se bomo izseljenci med seboj bolje spoznali, bolj ljubili in bolj navdušeno delali za nšae koristi združeni in složni. Poleg obilnega svojega drugega dela ste sprejeli tudi uredništvo lista in ga tudi razširjali med rojaki. Prepričan sem, da govorim iz srca vseh naših rojakov, ako se Vam sedaj, ko ste to uredništvo odložili, prav iskreno zahvalim za vse Vaše delo pri listu. Bog Vam plačaj! Veselimo se vsi tudi Vašega odlikovanja in Vam iskreno častitamo. — Thomas Grego-r i t s c h.
BELGIJA.
O veliki noči bo lepo! Velika noč je oni praznik, ki nam vzbuja najlepše spomine na dom. Blagoslov zelenja na cvetno nedeljo, blagoslov ognja na veliko soboto dopoldan in »žegen« velikonočnih jedi popoldan, zlasti še »vstajenje« ob ranem velikonočnem jutru — vse to so nepozabljivi doživljaji izza mladostnih let. Naše velikonočno veselje je bilo pa šele popolno, ker se je tudi naša notranjost vzradovala. »Nemirno je naše srce, dokler v tebi ne počiva, Gospod,« je rekel sv. Avguštin. To smo v mladosti razumeli. V tujini pogrešamo marsičesa, česar smo bili vajeni zdoma, zlasti lepih velikonočnih običajev. Vse to so pa le običaji, navade. Bistva velike noči nam pa, hvala Bogu, ni treba pogrešati. Isti Kristus, ki smo ga v domovini spremljali v procesiji pri »vstajenju«, živi tudi v tujini v vseh cerkvah. Ista mati — katoliška Cerkev — nas tudi tukaj vabi k proslavi največjega praznika. Katoliške Flamance in Valonce bomo videli, kako bodo obhajali ta praznik pri o b h a-jilni mizi. Ali nas naj nič ne gane prizor, ko se vam bo dvignila na velikonočno jutro cela cerkev in bo kot ena velika družina pokleknila k sv. obhajilu? Ali naj mi Slovenci zastajamo za njimi? Ali mi ne potrebujemo Kristusa ravno tako kakor oni? Ne govorimo samo, da smo katoliki. Pokažimo tudi to v dejanju! Zato smo sklenili, da hočemo letos prav vsi opraviti velikonočno dolžnost: spoved in prejeti sv. obhajilo! Slovenski duhovnik nas obiščel
Službe božje bodo:
V	Waterscheiu na velikonočno nedeljo od 8. do 11. dop. spovedovanje, ob 11. uri sv. maša s slovensko pridigo.
V	Eysdenu na velikonočno nedeljo popoldan od
4.—6.	spovedovanje, na velikonočni pondeljek od 6.—9. spovedovanje, ob 9. uri sv. maša s slovenskim petjem in pridigo.
V	Zwartbergu na Belo nedeljo, 28. aprila, od
5.—7.	spovedovanje ter drugo jutro do 8. ure, na velikonočni pondeljek ob 8. uri sv. maša s slovensko pridigo.
V	Winterslagu na belo nedeljo, 28. aprila, od 7. do 9. dopoldne spovedovanje, ob 9. uri sv. maša s slovenskim petjem in pridigo.
Razne novice.
Hripa zelo razsaja po tukajšnjem delavskem revirju. Zlasti v Waterscheiu je izredno veliko bolnikov; dekliško šolo so morali radi bolezni zapreti.
Iz bolnice v Leuvenu, kjer je bila v svrho zdravljenja težke bolezni nad pet tednov, se je vrnila vdova gospa Grmar v Waterschei. Bolnica je sicer telesno malo oslabela, vendar se je njena bolezen obrnila precej na bolje. Želimo ji čim boljšega okrevanja!
Z odpuičanjem od dela se je že tudi v Belgiji pričelo, zlasti je »zbolel« na tej bolezni rudnik Waterschei. Čudno in za delavca krivično pri celi stvari je to, da se odpuščene potem nanovo sprejema v delo z nižjim zaslužkom ...
Tudi v Eysdenu so že odpustili nekaj delavcev.
Pravijo pa, da največ take, ki jim je en »feier-šiht« tedensko premalo. Ali je to res, mi ne vemo.
»FeierSihte« so uvedli po novem letu vsi rudniki. Eysden in Zwartberg praznujeta redno vsak pondeljek, drugi rudniki od časa do časa.
Ali ni to krivica, če mora rudar, ki zboli in prejema v bolezenskem stanju le 8 frs ter mora sam skrbeti za zdravila, plačati povrh vsega tega še dyojno stanovanjsko najemnino? In to se godi v Belgiji. Ne moremo razumeti, zakaj to?
Bolniki-rudarji so v Belgiji veliki reveži, saj dobe dnevno le 8 frs. Malo bolje v tem oziru se godi ponesrečencem, ki dobe 15—16 frs dnevnice.
Stanovanja v kolonijah niso tako draga, kakor n. pr. v Holandiji. Za 36—55 frs dobiš n. pr. v Waterscheiu štirisobno družinsko stanovanje.
Častno diplomo je izročilo društvo sv. Barbare iz Zwartberga gospodu Jerneju Černjak, fotografu za lepo fotografično delo društvene zastave.
Delo jugoslovanskega učitelja g. Štovička nosi poleg kulturnega vseskozi tudi socijalni cilj. Delavcem pomaga, kjer in kadar le more: preko njega romajo na naše pristojne oblasti razne vloge in prošnje, izposluje potne liste, pri rudniških ravnateljstvih posreduje pri odpustih. Gospod Franc Brunovič iz Waterscheia, ki mu je g. Štoviček zopet oskrbel delo, potem ko je bil odpuščen, je zlasti hvaležen svojemu dobrotniku in se mu tem potom iskreno zahvaljuje.
Naslovi, ki je dobro, da jih poznaš: 1. Poslanstvo Kraljevine Jugoslavije v Brusselu, Avenue Louise 271. Če se pripelješ v Brussel z vlakom in izstopiš na kolodvoru Nord, vstopi v tramvaj številka 3 in pripeljal te bo naravnost do pisarne Poslanstva. — 2. Izseljeniško Izaslanstvo v Brusselu ima svojo pisarno ravno tam, kakor Poslanstvo. — 3. Jugoslovanski učitelj g. Svatopluk Štoviček stanuje v Eysden-St. Barbara, Av. Mer-cier 93.
V	Jugoslavijo romamo po načrtu, kakor je bil objavljen v zadnjem Rafaelu. Udeležba obeta biti zelo velika; zlasti iz Eysdena in Waterscheia bo potovalo veliko naših rojakov v domovino. Zakaj pa ne? Saj tako poceni še nikdar ni bilo potovanje in tudi več ne bo. Tako priliko je treba porabiti! In evharistični kongres v Ljubljani obeta biti najlepša slovesnost, kar jih je doživela kedaj Slovenija. — Zato bo pač poromal v domovino vsak, kdor bo količkaj mogel!
Slovenske službe božje smo imeli 31. marca v Eysdenu in Winterslagu. Ravno ta dan je bil uveden letni čas, zato se je marsikdo zmotil in prišel šele ob koncu sv. opravil. Vendar jih je bilo, zlasti v Eysdenu, precej pri spovedi. Sicer bomo imeli o veliki noči zopet priliko za sprejem svetih zakramentov. Takrat pa pridemo prav gotovo vsi pravočasno in opravimo tudi vsi svojo velikonočno dolžnosti
V	Herne-Holthausen se je zbrala četica vrlih naših slovenskih mož že celo uro pred določenim časom pred cerkvijo. »Čudno, da ga še ni! Ali sploh pride?« Skrbelo jih je že, če slovenskega duhovnika ne bo. Pa je le prišel, če tudi šele v zadnjem trenutku. Društveni tajnik g. A. Hrovat ga je prijazno sprejel. Zelo lepo je bilo; razpoloženje je še prav posebno povečala moderna cerkev. — Prijazne sestre v društvenem domu, ki so sprejele tudi slovenskega duhovnika pod gostoljubno streho, so drugo jutro prav rade odprle vrata tudi vsem Slovencem, da smo mogli po domače pokramljati s slovenskim duhovnikom. Pri »Rafaelu« smo se posebno odrezali: na povabilo duhovnika se je takoj oglasilo 13 novih naročnikov. Žal nista mogla prisostvovati pobožnostim ne predsednik društva sv. Barbare g. A. Dolinšek, niti njegova žena Jozefina, predsednica rožen-venske bratovščine, ker je bila gospa bolna. Zato ju je obiskal slovenski duhovnik na njunem domu.
V	Herne-Bdrnig nas je bila prav mala družbica, zlasti drugi dan, ko jih ni bilo iz Holthausna. A nič zato, če nas je bilo malo. Smo pa mi bolj molili v prijazni kapelici bolnice! Menda pa nihče ni bil bolj vesel pobožnosti, kakor oba slovenska bolnika, ki sta bila takrat ravno v bolnišnici. — Po cerkvenem opravilu smo se zbrali v Vereinshausu, kjer smo skoro enoglasno sklenili, da romamo v Ljubljano na evharistični kongres. Seveda še raje bi imeli, če bi nam kdo potnino plačal ker, doživljamo zelo težke čase.
Kolonija Stein. Iz kolonije Stein pošiljamo naše velikonočne pozdrave vsem svojim rojakom in želimo vesele velikonočne praznike vsem svojim sorodnikom in znancem, kakor tudi vsem čitateljem lista »Rafael« tu na tujem in doma v domovini. Tudi g. uredniku enaka voščila! — Anton in Ma-
rija Schwihart iz Vuzenice, Ivan in Jožefa Pečov-nik iz Marenberga, Metod in Katarina Kamežar iz Polčan, Vincenc in Štefka Felc, Alojz in Jožefa Knez iz Hrastnika, Franc in Jožefa Pire in družina Košir.
Kerkrade. Da Slovenci nismo »iz zadnje moke« pravi že slovenski pregovor. To kaže tudi naša slovenska izseljenska mladina na tujem. Ravnikar-jevega Rudija, 151etnega krepkega junaka iz Kerkrade pozna vsak Slovenec v Holandiji. Nastopil je že mnogokrat s svojimi govori v slovenščini po Holandiji, pa tudi s svojimi gosli, katere izvrstno igra. Godba se je mlademu Rudiju tako priljubila, da si jo hoče obdržati kot svoj življenjski poklic. 26. marca je naredil izpit na Conservatoire Jury Centrale de Mussique de Liege Belgija na vijolini z izvrstnim uspehom in dobil diplomo s pohvalo. Sedaj bo študije nadaljeval na konservatoriju. Upanje je, da bo črez nekaj let prišel tudi v domovino pokazat, kaj zna. Tukajšnji list je o tem javno poročal, na kar smo vsi Slovenci ponosni, zlasti vsi, ki smo iz Trbovelj doma. Nadebudnemu fantu želimo obilo uspeha v njegovih študijah.
HOLANDIJA. Našemu prijatelju-dobrotniku ob 50letnici!
»Ljubezen je potrpljiva, je dobrotljiva ... ljubezen vse opraviči, vse prenaša« (sv. Pavel). Pater Teotim van Velzen O. F. M. razume in udejstvuje to ljubezen. — Po
vsej pravici nosi ime oče frančiškanskega reda; naši hvaležni Jugoslovani so mu še dodali naziv »naš pater«.
V Holandiji ga pozna vsak jugoslovanski priseljenec. Ko naši rojaki še niso imeli svojega lastnega duhovnika, je pater Teotim hodil med nje, obiskoval njihove družine, jih družil v društva, versko jih dvigal in seznanjal druge Holandce z našim narodom. Pridobil je naši holandski koloniji ugled, ki ga uživa danes.
Velika ljubezen in požrtvovalnost do slovenskega naroda ga je gnala še dalje: začel se je kljub svoji priletnosti učiti našega težkega jezika.
Toda še vse to je bilo za idealnega gospoda premalo; hotel je tudi videti lepoto naše zemlje ter natančno upoznati razmere, v katerih je vzrasel naš narod; tudi v slovenščini se je hotel izpopolniti. Šest mesecev se je naselil v Ljubljani, odkoder je prevandral in prevozil celo našo kraljevino; splezal je tudi na Triglav. — Ves navdušen za Slovence in prevzet od lepote naše zemlje se je vrnil v Holandijo, kjer z vedno isto veliko ljubeznijo in požrtvovalnostjo deluje za jugoslovanske izseljence. — Zasluge p, Teotima za naše rojake je priznala tudi vlada Kralj. Jugoslavije, s tem, da je tega zaslužnega moža že pred
leti odlikovala z redom sv. Save. 18. marca je obhajal ta veliki prijatelj in dobrotnik našega naroda 50letnico svojega rojstva. Polni hvaležnosti so že dan poprej, v nedeljo, prihiteli k njemu naši rojaki iz Hoensbrocka, kjer je ta dan opravil slovensko službo božjo, ter mu po nagovorih Zveznega in društvenega predsednika gg. Novaka in Polšaka izročili krasen šopek cvetlic. Tudi pevci iz Heerlerheide so prihiteli ta dan v Hoensbrock in mu zapeli navdušen »Pozdravljen!« —
Na dan 50letnice pa sta obiskala duhovnega vodjo vseh jugosl. katol. društev predsednik in tajnik »Zveze jugosl. društev sv. Barbare« ter izročila slavljencu diplomo odbora te Zveze, ki je na svoji zadnji seji imenovala p. Teotima za svojega častnega predsednika.
K častitkam naših izseljencev se pridružuje tudi »Rafael« in kliče:
Naj živi našprijatelj, da bo mogel še veliko dobrega storiti za naš narod v Holandiji!
Druge novice.
Službe božje in velikonočna sv. opravila.
Na cvetno nedeljo 14. aprila so ob 9. sv. maše v Eygelshoven in Spekholzerheide. Popoldan ob 5. večernice v Hoensbrock (farna cerkev), nato družinski sestanek. Posebna vabila so priložena listu.
Na Veliko soboto popoldan se bo spo-vedovalo v Gezellenhuis Emma Brunssum, Nieuw Einde, Eygelshoven, Chevremont in Nieuwenha-gen. Čas se določi pozneje. Povsod se bo tudi blagoslovilo velikonočna jedila.
Na Velikonočno nedeljo zjutraj ob 5. se vrši »Vstajenje« v farni cerkvi v Heerlerheide: najprej procesija, nato sv, maša s pridigo in skupnim sv. obhajilom. Procesije se udeleže vsi šolski otroci, ki tudi pojejo med sprevodom; predsedniki društev sv. Barbare in odborniki »Zveze« nosijo sveče pred Najsvetejšim; godba iz Brunssu-ma spremlja sprevod. Vsako društvo prinesi zastavo s seboj! Na koncu sv. maše je blagoslov z Najsvetejšim; blagoslovno pesem pojemo vsi skupno.
Najvažnejše in gotovo tudi najlepše na Veliko noč bo pač skupno sv. obhajilo. Nihče naj ne izostane! Skrbite zato, da boste spoved pravočasno opravili. V nedeljo zjutraj se bo spovedovalo le pol ure od pol 5, do 5.
Važno! Skrbite, da pridete pravočasno — malo pred 5. uro, ker se mora prooesija točno pričeti.
Na Belo nedeljo 28. aprila izostanejo sv. maše v Nieuw Einde in Nieuwenhagcn; služba božja bo ob 9. v Maastrichtu.
5. maja so zopet redne službe božje v Linden-heuvel in Chevremont.
Godbeni odsek društva sv. Barbare v Brunssu-rou je prišel radi odpusta in odhoda mnogih njegovih članov v zagato, da si je mogel zadnje čase le še vzdržati s pomočjo drugih narodnosti. V tem pa obstoja nevarnost, da bi ne prišel tudi inventar, ki je velike vrednosti, v tuje roke, — Sklenilo se je torej: prodati celoten inventar, če Pa to ne bi bilo mogoče, se pa izroči Rafaelovi družbi v Ljubljani.
V Eygelshoven se je osnoval pri društvu mešan pevski zbor, za šolarje pa otroški zbor, ki ga vodi g. Beline iz Chevremonta; vaje se vrše pri g. Obšteterju.
Otroški pevski zbor iz Chevremonta pod vodstvom g. Belinca je prav živahen; pri slovenski službi božji pojejo vedno, sedaj se pa pripravljajo za nastop_ v Eygelshovenu dne 7. aprila.
Častni član društva v Chevremontu je bil imenovan na občnem zboru 12. januarja t. 1. g. H. J. Bakker, policijski agent v Kerkrade, — Častni člani so dalje še: dr. Widershoven, predsedn. *r>sis-komiteja dr. Linpens, ter gg. P. Ernst in Bloemen.
Društvo v Heerlerheide ima častne člane slede-S gg.: J. Roesch, J. Kessel, J. Stamger, E. Curfs, Bonde, dr. Kools, J. Hendriks, E. Fonkc, J. Kamarhars.
Odpuščati še vedno niso ponehali. Na državnem rudniku Hendrik je bilo s 1. marcem zopet nekaj odpuščenih. Začetkom meseca je odpotovalo šest naših družin v domovino. — Koncem marca zopet odpotuje manjša grupa, ki ji skupno organizirajo potovanje rudniki O. N. in Laura ter občina Kerkrade.
Predsednik Zveze g. Ivan Novak je istotako odpuščen z dela. V domovino se namerava vrniti junija meseca.
Podpor občina Kerkrade baje ne bo več izplačevala brezposelnim-tujcem, vsaj ne v toliki meri, kakor doslej. Občina Kerkrade je bila doslej edina v delavskem revirju, ki je podpirala brezposelne tujce.
Društvo v Heerlerheide je izplačalo M. Zupančiču 2'50 gold, podpore glasom sklepa zadnjega občnega zbora.
Častni član v Brunssuaiu je bil imenovan g. Franc Frelih.
Še je čas za Mohorjeve knjige. Javite se takoj pri društvenem predsedniku. Za 36 Din dobiš pet krasnih knjig s poštnino vred, — Če se vrneš med letom v domovino, moreš tam dvigniti svoje knjige.
Potovanje v domovino in udeležitev evhar. kongresa v Ljubljani se vrši točno po načrtu, kakor smo ga objavili v zadnji številki našega lista. Zanimanje za romanje je že sedaj izredno veliko in je torej pričakovati, da bo udeležba čim številnejša. Zlasti iz Heerlerheide in Lutterade se jih je že doslej precej priglasilo. Vsak, kdor bo količkaj mogel, bo pohitel v onih dneh v Ljubljano, ki take slavnosti, kakor se nam obeta, še ni doživela.
—	Sicer bo pa to potovanje tudi tako poceni, kakor še nikdar doslej. — Obenem bo to zadnje potovanje, ki se ga organizira iz Holandije in Belgije, ker se v bodoče organiziranje takih romanj ne bo več izplačalo radi vedno manjšega števila Jugoslovanov. Prevzvišenemu g. dr. Tomažiču, la-vantinskemu škofu, smo prijavili vrnitev obiska. V svojem odgovoru nam Prevzvišeni sporoča, da ga »zelo veseli namera pripeljati naše rojake tudi v Maribor«. Že sedaj vabi Prevzvišeni vse naše romarje v svoje škofovsko mesto, kjer jim hoče pripraviti posebno veselje; tudi želi g. škof, da obiščejo naši izletniki grob prvega, svetniško živečega mariborskega škofa Antona Martina Slom-šeka. — Prijaznemu vabilu prevzv. g. škofa se bomo izseljenci z navdušenjem odzvali. Prijaznost in ljubezen lavantinskega vladike, s katero nas je lani vse brez izjeme pridobil, nas letos vabi v njegov očetovski dom.
Najlepši praznik se nam bližal Slovencem v Holandiji se je Velika noč že v prejšnjih letih zelo priljubila, saj smo se čutili kakor doma. »Žegen«,' velikonočno »vstajenje«, domača godba in petje — vse to nam je znalo priklicati najlepše spomine na dom in mladostna leta. Zlasti ganljivo je bilo vsako leto velikonočno jutro s procesijo in skupnim sv. obhajilom. Takih prizorov še v domovini nismo bili veliko vajeni. Tudi letos ne smemo zaostali, če tudi nas je že zopet nekaj manj v Holandiji. Da, ravno zato, ker nas ni več toliko, kakor pred leti, se moramo zdri4Žiti vsi, da kot ena družina obhajamo največji praznik cerkvenega leta. Zato vabimo in prosimo vse, prav vse naše rojake, ne samo one, ki so* pri organizacijah, da se udeležijo velikonočnih slovesnosti, zlasti pa še, da vsi na velikonočno jutro pristopimo k mizi Gospodovi! Velika noč br'6z svetega obhajila je za katoličana
—	prazna! Praznik brez Kristusa — ni praznik! Sicer pa o tem ni treba več pisati. Minuli dve leti sta pokazali, da smo že tudi holandski Slovenci spoznali, da daje pravi in najgloblji pomen prazniku ravno sv. bbhajilo. Zato smo pa tudi obakrat prihiteli polnOštevilno. Kako lepo in nad vse ganljivo je bilo vsikdar, ko sta morala dva duhovnika med celo sv. mašo na velikonočno jutro deliti sv. obhajilo! Skoro cela cerkev je pristopila! Tudi letos bo tako!
MED NAŠIMI PO NEMČIJI.
Že več let nimajo svojega lastnega slovenskega duhovnika naši dobri rojaki v Nemčiji. Potem ko se je pred > šestimi leti vrnil g. svetnik Kalan v domovino, sta skrbela za naše Slovence nemška duhovnika gg. vikar Tensundern in rektor Hegen-kotter. Zadnji se je ie pred leti preselil v Beograd, kjer oskrbuje dušno pastirstvo med tamkajšnjimi Nemci. Tako je prevzel g. Tensundern poleg svoje vikarske službe še celotno dušnopastirsko skrb za Slovence v Vestfaliji in Porenju nase. Za postni čas povabi vedno enega ali več slovenskih duhov-
nikov v Nemčijo, ki potem obiščejo naše rojake v vseh večjih krajih in jih povabijo k zakramentom. V dušnopastirstvu pomaga tudi g. Goričar, izselje-niški delegat pri jugoslovanskem konzulatu v Dtis-seldorfu, duhovnik lavantinske škofije.
Prijaznemu vabilu prijatelja Tensunderna, da ob-iščem v letošnjem postnem času naše slovenske naselbine v Nemčiji, se nisem mogel ustaviti. Z veseljem sem pobasal svoje stvari v kovček in hajdi na tritedensko pot. Vsaki dan v drugem stanovanju, v drugi postelji, z vlaka na tramvaj, potem zopet z avtobusom, povsod vlačiti svoj kovček s seboj, srečati tu in tam kako sitnobo, okušati sa-lato s sladkorjem — vse to niso posebno sladke reči. A kaj je vse to v zavesti: tam in tam me čaka četica naših dobrih, vernih Slovencev, ki vsi žejni hrepene po domači besedi in težko čakajo, da jih obišče slovenski duhovnik, da morejo vsaj o veliki noči opraviti spoved v svojem domačem jeziku. Izkušnja namreč uči, da se mnogi naši rojaki, kljub temu, da so že nad 30 let v tujini, le še vedno spovedujejo v materinščini, in je torej prihod njihovega duhovnika, zlasti za take, izrednega pomena. —
Kakor povsod v naši emigraciji, doživljajo tudi naši rojaki v Nemčiji težke čase. Mnogi izmed njih so brezposelni, drugi zopet dobivajo nizko rento, ki je v teh časih skrčena na minimum. Nič čudnega, če se je potem mladina slovenskih staršev naslonila na politično obiležje današnje Nemčije, ter si skuša pod »nacijonalno« nemško firmo zasi-gurati košček kruha. Naš mladi rod je narodno izgubljen. —
Seveda so naši Jugoslovani v {Nemčiji še v marsičem na boljšem, kakor drugod po svetu. Recipro-titetna pogodba jim je zasigurala pravice, za katere se v drugih državah zaman potegujejo.
Žal trpi naš narod zelo veliko radi nesloge in še bolj radi grdega ovadništva. Člane katoliških društev se je večkrat orisalo kot nasprotnike države, da so naleteli na težave pri oblasteh, kjer so pričakovali le razumevanje in ljubezca. — Jako težko je človeku, ko vidi, da se tudi tu — kakor mnogo-kje drugje — ovijajo v narodno zastavo ljudje, ki jim je v prvi vrsti mar le njihova lastna oseba in da najdejo ti večkrat več umevanja pri merodajnih krogih, kakor vrli, dolgoletni kulturni delavci, ki so bili vedno vneti narodnjaki, a o tem niso tako kričali, temveč raje za narod delali.
Če mora človek v Nemčijo med naše rojake, je samoposebi umevno, da se oglasi najprej pri njihovem duhovnem vodju in pri naj-odličnejšem versko-narodnem delavcu, pri konz. svčtniku g. vikarju Božidarju Tensundern, Slika slovanskih apostolov sv. Cirila in Metoda zavzema poleg mnogih pokrajinskih slik in slovensko narodnih motivov najodličnejše mesto v njegovi delovni sobi. Vedno zaposlen s prevajanjem in nabavljanjem raznih dokumentov, se izredno razveseli vsakega slovenskega obiska. Gost se pa tudi takoj počuti kakor doma.
V prijetnem kramljanju in snovanju načrtov — bližnjih glede bodoče pastorizacije, daljnjih glede romanja v domovino — je kaj hitro minul prvi večer. Trebalo je še urediti nekaj korespondence in že sva se morala posloviti ter odpotovala vsak v svoj »rajon«.
Prva štacija 11. in 12. marca v Gelsenkir-chen-Bismark. Zelo prijazen g, župnik — kako prijetno dene to potnikul — me sprejme pod streho. Mala četica rojakov se zbere v krasni <— moderni cerkvi. Kar mi v tej cerkvi zlasti ugaja, je zamisel, ki jo že dolgo nosim s seboj in ki sem jo videl realizirano tudi v katedrali sv. Hed-vige v Berlinu: v ozadju prezbiterija poseben oltar z Najsvetejšim, pred njim drug oltar za daritev sv, maše. Krasna misel, ki me je zajela v dno duše. Kristus tiho in skrivnostno živi v cerkvi, v središču pa je njegova daritev — obnovitev Kal-varije. Resnično, ko stopi človek v cerkev in mu pade pogled na oltar, nehote mu pride na misel: kakor Kalvarija. —
Pod skrbnim vodstvom g. A. Vrhovca se tukaj razvija društveno življenje, ki je dalo svojega izraza tudi v cerkvenem življenju s tem, da se je od društva poskrbelo za udeležbo pri pobožno-stih. Gospod M. Ramšak pa je vzel nase nalogo raznašalca »Rafaela«. — Društvu sv. Barbare želimo le, da se zopet kmalu pridruži Zvezi katoliških društev. Katoliška društva so močna le takrat, če dobro skupaj držijo in so enotna!
Če sem doživel v Bismarcku — Kalvarijo, smo se drugi dan pri »Unser Frit z« v Wanne v revni, zasilni, leseni cerkvici skušali uživeti v betlehemsko revščino. Naša vera ima v vsaki
obliki dovolj poezije in odgovarja vsem krajem in stanovom. Lepo število naših rojakov je prihitelo; z lepim petjem smo dvignili vso slovesnost. — Naši dobri ljudje niso zadovoljni, da vidijo duhovnika samo v cerkvi; ne, z njim se hočejo tudi pomeniti o domačih stvareh. In kdo ne bi bil vesel takih želj? Pri čaši piva ali »štamperlu grenkega« so kaj hitro minule prijetne večerne urice. Kako tudi ne? Saj smo imeli važne pogovore: poleg romanja v domovino in katoliških listov seveda tudi na ženitve nismo pozabili, le žal ni bilo nobenih ženitvenih kandidatov.
Rekli smo, da se s svojo društveno zastavo, ki ji načeljuje predsednik g. Fr. Avbelj, udeležimo evharistinčega kongresa v Ljubljani. Tudi bratovščina rožn. venca, ki jo vodi ga. Ana Kokolj, pošlje v Ljubljano svoje zastopnice. — In še nekaj smo sklenili, da si namesto brezverskih listov, naročimo raje katoliške časopise: Domoljuba, Rafaela in Slov. gospodarja. V katoliško hišo spada pri sv. obhajilu molili. Gospod blagoslovi naše sklepe!	(Se nadaljuje.)
Gladbeck, — Iz življenja roženvenske bratovščine. Vsako društvo skoraj poroča kaj o svojem delu in napredovanju. Tudi naša roženvenska bratovščina se mora enkrat oglasiti. (Tako je prav. Ured.) Običaj je sicer tak, kot da bi naše žene in dekleta vse spale, ker se nikdar nič ne oglasijo. Stvar pa je ravno obratna. Naša bratovščina je precej močna. Šteje 150 članic. Ima močni pevski oddelek in tudi igralni odsek, ki nam marsikdaj kaj lepega priredi. Duhovni vodja naše rož. brat. je preč. gosp. vikar Tensundern, ki je bil za svoje velike zasluge za slovenski narod v Nemčiji odlikovan. Ljubljanski g. škof, kakor tudi lavantinski g. škof sta ga imenovala za častnega konsistorial-nega svetovalca. Vsa skrb g. Tensundema je za naše duše in ohranitev naše narodnosti. Njegovo največje veselje je slovensko petje. Vsaki mesec ako nimamo kakšne druge prireditve, imamo tretjo nedeljo slovensko službo božjo s pridigo in lepim slovenskim petjem. Tudi spovedovanje v domačem jeziku. Po službi božji ie zborovanje, govor in spet lepo narodno petje. Vsaki teden ob sredah zjutraj imamo sv. mašo s slov. petjem. Pogrebov se udeleže članice z zastavo. Tudi naši možje kot člani rudarskega društva sv. Barbare korakajo zvesto z nami, da tako spremimo našo sosestro k zadnjemu počitku. Na predvečer pogreba se zberemo v velikem številu pri mrtvaškem odru naše članice, in molimo rožni venec, za večni pokoj umrle. Kar se pa tiče kulturnega dela, pa dobivamo časnike kakor Domoljub, Rafael in Bogoljub. Tudi dobivajo nekateri Mohorjeve knjige. Seved; bi me rabile več slov. berila. Toda žali Bog, dr so financijelne razmere zelo skromne. Pripomniti moram še, da smo v verskem življenju v zelo lepi slogi z Nemci. Popolnoma prosti smo pri vsel cerkvenih prireditvah. Nemci kaj radi poslušaje naše lepe slovenske melodije. Naše zastave se tudi, kakor vsi člani, udeležujejo vsake cerkvene nemške slavnosti, saj smo vsi sestre in bratje združeni v naši veliki katoliški družini.
Ko je lansko leto društvo sv. Barbare slavilo svojo 25letno proslavo, smo se z njimi združili ter praznovali z njimi našo 20. obletnico. Nikdar pozabljeno veselje, katerega so mogli kedaj uživati naši ljudje na tuji zemlji, je bil visoki obisk našega prevzv. gosp. lavantinskega škofa dr. Tomažiča. Zelo lepo, skoraj nebeško lepo romanje v Keve-lar k materi božji, in vesela vrnitev nazaj v Glad-beeku v cerkvi sv. Lamberta, kjer so nas slovesno sprejeli farni zvonovi, in prekrasno petje nemškega cekvenega zbora. Ogromna množica nemškega ljudstva se je zbrala z nami v cerkvi, kjer je naš prevzv. nadpastir gosp. škof Tomažič govoril božjo besedo v nemškem in slovenskem jeziku ter blagoslovil svoje poslušalce. Ta kratki trenutek bo ostal vsem udeležencem Slovencem in Nemcem v neizbrisnem spominu. Za vse prireditve tega veselja polnega obiska, se moramo zahvaliti v prvi vrsti našim dobrim dušnim pastirjem, pč. gosp. duh. svetniku, vikarju Tensundernu, izseljenskemu duhovniku Oberžanu in vsem drugim, ki so jih priredili s svojimi žrtvami in trudom, ki ni bilo malenkost.
Sedaj poglejmo pa Se 20 let nazaj v druStveno življenje! Dvajset let društvenega delovanja ima za seboj naša bratovščina sv. Rožnega venca. Ustanovil nam je g. duhovni vodja Tensundern. Če gledamo vse, kar je bratovščina dobrega storila za naš narod tu v Gladbecku, vidimo, kako ogromno dobro delo je bilo storjeno za nas s to ustanovitvijo. Dalje pa vidimo tudi koliko žrtev, koliko truda, koliko dela je g. duhovni vodja moral žrtvo-
vati, da je društvo vodil od uspeha do uspeha, g? ohranil v raznih težkih dobah. To je dvajsetletni dokaz njegove velike ljubezni do nas Slovencev, ker nas ljubi kot oče svoje otroke. In kako naf vedno navdušuje za zvesto ljubezen do naše domovine, katero pozna skoraj bolje kot mi. O' raznih slovesnostih nas tako rad v duhu popelje domov, da v duhu obiščemo naše lepe slovenske kraje in se pokrepimo v svoji ljubezni do nje ir do Boga, do Marije, s katere cerkvami so okrašer" naši grički. Vendar pa so se našli tudi naši ljudje '<i so mu vso to ljubezen vračali z nehvaležnostjo To so rojaki, ki so prodali za alkohol svojo vero in svojo slovensko dušo, ki so pozabili na to, kar jih je učila njih slovenska mati. Zato pa smo mu olikanj bolj hvaležni mi, ki smo ostali zvesti vzvi lenim slovenskim idealom — vere in narodnost! udi tu na tujem. Mi se bomo pa krepko držali lepe besede prevzv. g. škofa dr. Tomažiča: »Dober kristjan je tudi dober državljan.«
Jozeia Gorše, predsednica.
Gladbeck. Vljudno Vas prosimo za nekoliko prostora »Rafaela«, da podamo nekoliko poročila o delovanju Društva sv. Barbare v Gladbecku, West-falen. — V nedeljo 17. febr. smo imeli večernice katere je imel preč. g. vikar Tensundern. Pevski oddelek je pri tem prav lepo zapel dve novi Marijini pesmi in eno ime Jezusovo pesem. Po večer-nicah se je vršilo občno zborovanje, na katere-e predsednik Jožef Dobrave vse navzoče srčr oozdravil, posebno preč. g. vikarja Tensundern-in prebral dekret škofijskega ordinarijata iz Miin-stra, da je gosp. Tensundern imenovan za konzi-storijalnega svetnika lavantinske škofije, kar i navzoči sprejeli z velikim navdušenjem in veselje n priredili g. vikarju burne ovacije. G. vikar f e vsem lepo zahvalil. Nato je zapel pevski zbe od vodstvom Franca Dobravca »Venček naror1 ih slov. nemi«, N^to re 'e o'vorilo oV>*no rovanje. Tajnik g. Štefan Južnik je prečital letni .apisnik. Leio 1W4 je bilo leto mnogega dela i rireditev. Med temi je meseca februarja ce' 'ruštvo proslavilo zlato poroko rojaka Franc Crižnarja in njegove žene Marije. 15. avgusta i ,;lo veliko rom»nje v*eh ^lovenrev in Jurfo--'<-vanov iz Nemčije, Holandije in Belgije v Keve-lar pod vodstvom preč. gg. Tensundema, Ober-žana, Zupančiča in drugih ob navzočnosti prevzvi-šenega gosp. knezoškofa dr. Tomažiča iz Maribora in kanonika dr. Mirta. 16. avgusta se je vršila pre slava 25letnice obstoja društva sv. Barbare. Zju traj ob 8. uri je bila sv. maša, katero je darov? prevzv. knezoškof in nato tudi prekrasno pridigo val. Po maši je bilo v rokodelskem domu odlike vanje jubilantov in nagovori. Pevski zbor je pr tem prav lepo pel pesmi »Zdrava Marija«, »Naza v planinski raj«, »Kje je zlata doba« in še pa drugih. Pri nagovorih se je posebno spominjale udi naše ljubljene domovine, nakar smo skupni '.apeli »Narodno himno«. Ker je imel prevzv. kne •oškof druge opravke, je odlikovanje jubilantov prevzel preč. g. kanonik dr. Mirt in pri tem govoril lepe besede, katere so vsem šle v srce. Obenem e je slavila tudi 201etnica obstoja rožnovenske bratovščine.
Nadalje se je 18, novembra vršila žalna proslava za pokojnim, na tako grozovit način usmrčenim eraljem Aleksandrom I, najprvo v cerkvi z mo-itvijo in spevom »Usmili se« (Miserere), nato pri zborovanju. G. vikar nam je lepo opisal delovanje Nj. Veličanstva in njegovo tragično smrt. Vse je bilo do solz ginjeno in klicalo trikratno »Slava«. Pri obljubi zvestobe in pokorščine se je klicalo novemu kralju Petru II. trikratni »Živio«. Nato so bile častitke in deklamacijc za godovanje preč. g vikarju Božidarju Tensundernu. Pri mesečnem zborovanju v deccmbru se je naznanilo, da mora vsled novih nemških zakonov naša mrliška blagajna prenehati, kar je zelo žalostno, posebno za stare ljudi. Odločili smo se, da stopimo v katoliško zavarovalnico »Leo«. Meseca januarja letos se je vpri-zorila božična dramatska igra »Henrik, gobavi vitez«, spisal Ksaver Meško. Igralci so zvriili svojo vlogo kot umetniki in ljudstvo je bilo prav zado voljno. To je letno poročilo tajnika. Nadalje je dal blagajnik Jos. Kravanja svojo finančno poročilo. Da je vse v redu, sta pričala pregledovalcs Aleks. Čepin in Fr. Zapušek. G. vikar je potrdi staremu odboru vodstvo društva. Želel je, da b društvo sv. Barbare še nadalje živelo in cvetelo v prid vere in naroda. S pesmijo »Angel gospodov« se je občno zborovanje zaključilo. — Odbor.
Hamborn — največja naselbina Jugoslovanov v Nemčijil Kdo jih ne bi z veseljem obiskal? Saj kakor izsušena zemlja vsrkavajo besedo božjo v
domačem jeziku... Pri sv. Petru smo začeli po-božnostmi, pri sv. Janezu jih bomo končali. Cerkev sv. Petra je velika in ima še to posebnost, da se pridigarju ni treba prav nič truditi, ker ga prav lahko vsakdo čuje tudi v zadnjem kotičku cerkve, če tudi zmerno govori. V cerkvi imajo namreč mikrofon in več prav prijetnih zvočnikov, tako, da niti ne opaziš, da prihaja glas preko zvočnikov do tvojih ušes. O »Dobrem Gospodu«, ki nas v Hambornu prav posebno rad ima, smo govorili prvi večer. V sredo smo začeli pobožnosti, v nedeljo bo šele končano. Vsaki dan dve pridigi, v nedeljo celo štiri. Človek bi mislil, da se bodo ljudje naveličali in da jih bo vsak dan manj prišlo; pa je bilo ravno nasprotno: vsak dan več jih je prihajalo. Gospod nam je bil zelo dober v onih dneh! — Nekaj nas je dosedaj mogoče oviralo na potu verskega življenja, o čemur naj zve tudi druga javnost — ne zato, ker bi bilo to nekaj lepega, ampak, ker smo sedaj temeljito popravili vse, kar ni bilo prav. Nismo bili mi krivi, ampak drugi, ko so zanesli med nas prepir, da se nismo tako razumeli, kakor je treba katoliškim Slovencem. Zgodilo se je celo, da je brat svojega slovenskega brata naznanil in to, ne da bi bil dovolj premislil ... Ali danes je to vse drugače! V cerkvi smo si iz srca drug drugemu odpustili in ko je naš duhovnik pred izpostavljenim Najsvetejšim odmo-lil spravno molitev, smo s solznimi očmi molili za njim in iz srca brisali vse ono, kar ni bilo prav! In pozneje smo si segli v roke — in danes se zopet razumemo in ljubimo med seboj. Trdno smo pa sklenili, da odbijemo vsakogar od sebe, ki bo zopet skušal zanesti med nas nasprotovanje in prepir. Mi pa se hočemo razumeti in ljubiti med seboj kakor se spodobi katoliškim Slovencem! — Najlepši dan, kar jih je slovenski duhovnik tokrat v Nemčiji doživel, je bila gotovo nedelja, 24. marca — dan duhovne obnove za Hamborn. Točno 99 se nas je zbralo v lepem Madchenliyzeum, kjer smo preživeli lepe urice, ki nam ostanejo v neizbrisnem spominu. Ob ljubezni Gospodovi, ki nam ie »vrtu ljubezni« dala življenje in ki nas je ustvarila za »večne vrtove ljubezni«, smo se ogreli za nadaljnje težko svoje življenje. Sklep pobožnosti se je vršil za cel Hamborn skupno v cerkvi sv. Janeza. Bil je pa tudi veličastna prireditev, kakor jih Slovenci tu še nismo doživeli. Cerkev je bila polna samo naših rojakov, peli smo in molili, da je gotovo naša pesem prodrla oblake. Tudi kratek sestanek v društveni dvorani nam ostane v lepem spominu. Če je bilo v cerkvi resno, smo se pa v dvorani lahko od srca nasmejali. Sklenili smo tudi, da romamo v čimvečjem številu na evharistični kongres v Ljubljano, tudi svoje društvene zastave poneseino s seboj. — Hamborn-sv. Janez se ponaša z najstarejšim društvom sv. Barbare v Nemčiji, Ustanovljeno'je bilo leta 1902. in mu danes predseduje g. Jožef Dolar. V Maxloch pri cerkvi sv. Petra imajo ravnotako društvo sv. Bar-brae, ki ga vodi g. Jožeč Čič, roženvenski bratovščini v Ober-Maxloch (cerkev sv. Norberta) pa predseduje gospa Marija Malis. — Vsa tri društva so intenzivno sodelovala o priliki tridnevnice, za kar jim bodi tem potom izrečena zahvala! Bog jim daj svoj blagoslov, da se bodo sedaj še bolj razvijala in čimprej zopet priključila Zvezi katoliških društev v Nemčiji!
Hochheide v Porenju je oni kraj, kjer sem moral pred dvema letoma govoriti pod policijskim nadzorstvom, to pa le radi grde ovadbe naših rojakov, ki so mislili, da je to njihovo veliko delo, če naznanjajo po krivici svoje sorojakel Danes je v Hochheide čisto drugače. Neustrašeni vodja tamkajšnjih Jugoslovanov g. Vabič si jo s svojim društvom pridobil ugled, ki ga tako on kakor tudi člani zaslužijo. Gospod Vabič je oni mož, ki se nikogar ne boji, ki stoji nepremakljivo na svojem mestu kot katoličan — in na tega moža smo Slovenci v Hochheide lahko ponosni! Upamo, da bo s svojo odločnostjo in skupno z zveznim predsednikom tudi še priboril katoliškim društvom popolno samostojnost in vsaj isti ugled, kakor ga imajo druga društva in da bodo katoliška društva na vseh merodajnih mestih vsaj tako upoštevana, kakor vsa druga.
Mecrbeck pri Mocrsu pozna vsaj po imenu vsak katoliški Slovenec. Tu stanuje že desetletja predsednik Zveze katoliških društev za Nemčijo, gospod Ivan Lindič, ki si je osnoval tudi lastno pisarno za vse izseljeniške potrebe svojih sorojakov, katera pisarna se vzdržuje čisto sama, brez vsake državne podpore. — Obisk v cerkvi v Meerbecku je vedno lep, zlasti je spovcdnica tam vedno oblegana v pozne nočne ure! Hvala Bogu in naSim
dobrim rojakom! — Težko borbo bije zvezni predsednik skupno s svojimi zaupnimi možmi, g. Ivan Lindič. V 2. številki našega lista toži letos nam, da je bilo veliko hujskanja od strani predsednika Osrednjega odbora proti katoliškim društvom, zato je moral katoliški predsednik nujno predlagati na zvezni seji popolno nezaupnico osrednjemu predsedniku. G. Lindič se bo nujno še dalje boril, da dobe po številu veliko močnejša katoliška društva sv. Barbare, ki imajo nekatera že nad 301etno zgodovino, popolno enakopravnost in zato po svoji lastni izjavi ne more nikdar priznati drugega predsednika nad svojo tako močno organizacijo, ki ji je glavni temelj religija in njen prvi učitelj Kristus. Katoliška društva so vsaj tako narodno zavedna, kakor vsa druga, kojih člani »so po veliki večini kupljeni narodnjaki«. Ta zavest ne sme zapustiti naših katoliških društev!
Dortmund-Eving leži v parderbornski škofiji. Obisk v cerkvi je bil po izjavi tamkajšnjih rojakov presenetljiv: še nikdar jih baje ni bilo toliko. Prav lepo smo vse opravili, tako v cerkvi, kakor v dvorani po sv. maši. Prav vesel in zadovoljen nad lepimi dnevi, ki sem jih preživel med svojimi dragimi rojaki, sem pohitel še v Hovel, da poročam svojemu prijatelju o vsem, kar sem videl in slišal. Oba sva zahvalila Boga, ki je delil svoj blagoslov našim Slovencem v teh dneh! — Oberžan.
Gladbeck je ena najtrdnejših slovenskih postojank. Tja sicer ni nujno potrebno hoditi potujočemu slovenskemu duhovniku, ker nudi duhovne hrane našim rojakom tamkaj vsak mesec g. kon-zistorijalni svetnik in vikar Tensundern. Se pa to redno pastirovanje tudi temeljito poznal Ljudje so pridni, radi prihajajo v cerkev, spovednice so oblegane pozno v noč; petje je ubrano, da ga tudi Nemci zelo hvalijo. Duhovnik z največjim zadoščenjem stopi v tako faro. Samo eno željo bi še imel človekl Da bi imeli naši vrli Gladbeckčarji malo več Rafaelovih naročnikov. Menda nikdar nisem zastonj potrkal na srca tamkajšnjih rojakov in gotovo bo tudi tokrat presenečen odmev ... Gladbeck s svojo slovensko kolonijo, ki ji predseduje g. J. Dobrave, nosi še prav posebno pečat narodno zavednih naših državljanov. Mogoče so bili ravno ti naši rojaki najbolj krivično napadeni kot premalo zavedni, a ta očitek jih ni stri, vemveč v narodni zavesti le podkrepil. In to so oni možje, ki so v e d n o junaško stali v vrstah našega katoliškega narodnega gibanja, dočim se smatrajo oni, ki so bili nekdaj v vrstah nemških organizacij, danes poklicane, da po nedolžnem denuncirajo svoje sorojake ter jim tako pripravljajo težave. Najbolj čudno pa je to, da so ti slednji dobili oporo, dočim so oni prvi zadeli na odpor tam, kjer bi se bilo najmanj in nikdar pričakovalo! Duša temu plemenitemu, nesebičnemu versko-narodnemu delu pa je bil in ostane g. konzist. svetnik Tensundern. On — tujec — je budil naš narod in ga bodril k čuječnosti in ljubezni do rodne grude in narodnega jezika, in sicer že takrat, ko so stali današnji »narodnjaki« še v tujenarodnih vrstah. Najlepše odlikovanje, ki ga je prejel g. vikar po-|eg visokega imenovanja obeh slovenskih škofov, je gotovo hvaležnost našega naroda, ki ve, kaj mu pomeni ime Tensundern! Dan duhovne obnove v Buer-Erle v nedeljo marca je združil 52 naših vrlih mož in dobrih *en (mož je bilo več ko žen). Največ je seveda dal Gladbeck: 32. Izredno častno je bil zastopan Buer-Kesse, ki je pri svojih 18 slovenskih družinah poslal kar 12 udeležencev. Da je bila udeležba tako 'ePa, je poskrbel vneti g. Ivan Pečnik, predsednik društva sv. Barbare. Javno pa moram pohvaliti požrtvovalnost gospe Terezije Oražen, ki je sama plačala za štiri revne udeležence celodnevno oskrbnino. Bog ji plačajl Kaj pa smo delali pri duhovni obnovi? Govorili o grehu in strašili pred peklom, generalna spoved...? Nič takega. Spoved je bila ie prejšnji dan. Nedeljo smo začeli s •V*« in sv- obhajilom, ki smo ga vsi prejeli, V štirih govorih 0 »ljubezni« smo nato skušali svo-)o dušo približati svojemu dobremu Bogu ter jo ogreti v ljubezni. — In zdi se, da se nam je to posrečilo, saj nismo bili sami, ampak Gospod je dvigal naša srca. Vsi srečni smo se po enodnevnem »olku, ki so ga udeleženci držali z nepopisno resnostjo, zvečer vračali na svoje domove. Hrana po nemškem okusu nam sicer ni povsem prijala, a to "" motilo notranjega razpoloženja. Smo pa zato ?rugi dan — vsi notranje zadovoljni — dali temu *r»« tudi na zunaj — z dobro zabeljenimi slo-enskimi žgancil To je bil res dan, ki tfa ie na-Pravil Gospodi
Spominska proslava za pokojnim jugoslovanskim
kraljem Aleksandrom v Recklinghausen Suderwich, ki jo je priredilo tamkajšnje društvo sv. Barbare pod vodstvom skrbnega predsednika g. Ivana Tovornik, je bila ponoven dokaz, kako zelo narodna zavest pronica v srcih naših rojakov, organiziranih v katoliških društvih. Društveni člani so se udeležili spominske službe božje ter v velikem številu sprejeli tudi sv. obhajilo. Primeren cerkveni govor je imel slovenski duhovnik iz Holandije. Po cerkvenem opravilu so se zbrali vsi naši rojaki v društvenem prostoru, kjer je društveni predsednik nagovoril navzoče ter jih v svojem govoru spominjal pokojnega viteškega kralja; vsi navzoči so odgovorili s trikratnim »Slava«. Nato je rojake tudi slovenski duhovnik vzpodbujal k ljubezni do domovine ter do spoštovanja predstavnikov oblasti, ker »vsaka oblast je od Boga«. — V navdušenem razpoloženju smo se razšli.
Cerkev sv, Jožefa v Osterfeld-Heide pa še menda nikdar ni videla toliko naših rojakov, kakor 19. marca popoldan in drugo jutro pri sv. maši! Tudi iz zelo oddaljenih kolonij so prihiteli naši Jugoslovani, da čujejo slovensko besedo božjo. Kakor malokdaj smo čutili letos, da je res »lepo in prijetno, če prebivajo bratje skupaj«. Lepo petje nam je še posebej pripomoglo do pobožnega razpoloženja. — Po sv. maši smo se pa še pomenili to in ono, zlasti, smo izrazili željo, da bi najraje vsi romali v Ljubljano na evharistični kongres. — Naše bolnike, katerih eden veliko trpi, je tudi obiskal slovenski duhovnik ter jim tako dal priliko za prejem velikonočnih zakramentov.
Druge zanimivosti.
Umrl je v Hambornu g. Franc Vene, upokojen rudar, dne 21. marca. Pokojni je bil rojen 13. aprila 1859, ter je bil oče več otrok, katerih dva živita v Belgiji, kjer vodita pekarijo v Winterslagu, ena hči pa skrbi za paganske duše v daljnih misijonskih pokrajinah. Pokojni je bil veren katoliški mož, ki ni nikdar opustil nedeljske službe božje, tudi ne, če se je vrnil šele zjutraj ob 6. s šihta! To je nekaj, nad čemur se lahko marsikdo zgleduje, ki tako lahkomišljeno opušča ob nedeljah službo božjo. Pogreba, ki se je vršil po sklepu tridnevnice v Hambornu, sta se udeležila tudi slovenska duhovnika gg. Oberžan in Tensundern. Večna luč naj mu sveti! Preostalim pa naše iskreno sožalje!
Zanimivo izjavo je podal predsednik društva iz Neumiihl-Hamborn g. Schneiden (Slovenec), ki je bil bivši podpredsednik pri zvezi, ki jo vodi g. Bolha in je tam sodeloval celih 15 let, da: odstopa od društev, ki jih vodi Bolha, in noče imeti z njimi nobenih zvez več. To izjavo je podal pred zastopniki katoliških društev, med drugim gg. Lindiča, Vabiča, Čiča, Dolarja in dr.
Išče se Vehovar Jožef, star 42 let, rojen v župniji sv, Helena, Imenovani se pogreša že od 1. 1923, zadnjikrat je pisal pred 8. leti. Bival je v Holandiji, Belgiji, Saarbrucken. Kdor kaj ve o njem, naj javi na naslov: Al. Pančur, Kleisstr. 57. Ober-Maxloch, Hamborn, Nemčija.
Listnica uredniitva: g. BI. M., Sv. Danijel. — Misli so lepe, samo mero treba popraviti. Proučujte vrstice pesmi po zlogih. Za maj priobčimo popravljeno. Hvala.
AFRIKA.
Aleksandrifa v Egiptu. Spodobi se, da se tudi mi enkrat oglasimo, čeprav se ne moremo z dru-
gim pohvaliti kot edino z veliko številko tukajšnjih Slovencev, Pravijo, da nas je okoli 3000. Jugoslovanov zelo malo, par avstrijskih Slovencev, ostali so vsi laški Slovenci. Zato smo bolj tihi in skromni. Zadovoljni smo s tem, kar imamo: da moremo nemoteno poslušati božjo besedo v domačem jeziku in od časa do časa opraviti verske dolžnosti pri svojem duhovniku. V telesnih potrebah se pa zatekamo k slovenskim šolskim sestram, le te nam preskrbujejo službe in za časa brezposelnosti nam dajejo stanovanje in hrano proti primerni ceni. V njihovem domu imamo vsako nedeljo slovensko službo božjo in parkrat v letu priredimo tudi igre s petjem. Dočim imamo sv. mašo s pridigo ob nedeljah in zapovedanih praznikih v škofijski cerkvi sv. Katarine. Tam, v kapeli sv. Marka, se zberemo ponižno kot je ponižna udeležba, približno 200 slovenskih udeležencev. Pa se počutimo tako domači in potolaženi do prihodnje nedelje! Sedanji gospod pater je vpeljal tudi po možnosti vsako zadnjo nedeljo v mesecu pridigo, oziroma govor za Marijino družbo. Udeležujemo se pa teh zanimivih govorov vsi, kateri še količkaj imamo narodne in verske zavesti. V vsakem oziru gre mnogo, mnogo na bolje v primeri 9 prejšnjimi leti. Ta napredek se je najboljše pokazal pri letošnjem misijonu. Kdor se je letošnjih misijonskih večerov udeleževal, vsak je rekel, toliko Slovencev pa še nisem videl v Aleksandriji. Tokrat so se pokazali tudi naši možje in fantje! Brez vsega pretiravanja lahko rečem, da se je misijona udeležilo dobrih tisoč Slovencev. Če vpoštevamo naše stanovske razmere in ogromne razdalje tega poganskega mesta, moramo priznati, da je bil to sijajen izid trudapolnega prizadevanja okoli misijona. Led je prebit! In hvala Bogu! Še en teden bi radi hodili poslušat govore in ubrano petje naših sester, tako je vsakdo rekel ob sklepu misijonske pobožnosti. Drugo leto ob taki priložnosti na svidenje; tu imamo namreč vsako leto mi-sijon. Vsaka kolonija za sebe. Slovenci prvi začnemo in prvi končamo. Naš g. pater nam je dve nedelji bral Pastirski list ljubljanskega škofa. Mile besede so nam segale globoko v srce in vsakemu se je izvila mila želja iz srca: oh, kako rad bi se tudi jaz udeležil jugoslovanskega evharističnega kongresa! Pa z nami ni nič. Službe in garanje za borni košček kruha tega ne dopuščajo. Upamo, da nam bo že g. pater tisto nedeljo povedal kaj takega, da bomo z njim vred v Ljubljani duhovno in da bomo tudi tu deležni obilo duhovnega veselja. Z nado, da se še katerikrat srečamo v Rafaelu, Vas lepo pozdravlja eden v imenu mnogih. — (Zelo smo veseli tega dopisa, da se je tudi naša Afrika oglasila po dolgih, dolgih letih molčanja. Svoje dni je bila Afrika najbolj glasna in je bila zgled agilnega izseljenskega življenja na tujem. »Slovenska palma ob Nilu« je mnogim še v živem spominu. Zato smo se res razveselili tega dopisa in se dopisniku lepo zahvalimo. Prosimo ga, naj nam še kaj piše in poroča iz vročega Egipta. Ured.)
Rojaki na tujem!
V vsako vašo hišo morajo knjige
DRUŽBE SV. MOHORJA.
Takoj se naročite! Naj kdo med V"-ni prevzame poverjeništvo, pobere članarin . in imena, in jih pošlje Družbi sv. Mohorja v Celju. Na delo!
»DUHOVNO ŽIVLJENJE«,
je naslov tedenske kulturne izseljenske revije, ki izhaja v Buenos Airesu v Argen-tiniji. List je dobro urejevan in šteje med svoje sotrudnike odlične gospode iz domovine. Med njimi je g. dr. Ušeničnika, J. Mlakarja, Meška i. dr.
Naročnina znaša za evropske in ostale države letno 6 argentinskih pezov v papirju, ali 70 Din (ali 25 frankov, 20 lir, 2 50 mark, 2 50 hol. fl„ 10 šilingov, 0'35 šterlingov, 35 belg. frankov).
Naslov: La via espiritual, Rio Bam-ba 562, Buenos Aires, Argentina.
Izjava. Z ozirom na to, da je baje razširjal g. Bolha med jugoslovanskimi rojaki vest, da onim bivšim članom »Osterreichische Interessengemeinschaft«, ki pristopijo k njegovim društvom ni treba podpisati zahtevane prisege in ne plačati, če so revni, takse za nov potni list, dočim pa morajo vsi drugi bivši člani plačati enkratno takso za potni list, če tudi so revni kot kazen, sem se podpisani na željo predsednika zveze katol. društev g. Lindiča in mnogo drugih obrnil dne 25. marca v tej zadevi na g. generalnega konzula v Diisseldorfu, ki mi je zatrdil, da ta izjava g. Bolhe ne odgovarja resnici, temveč morajo prav vsi bivši člani — tudi revni — plačati vsaj enkratno takso za nov potni list. To dajem tem potom na znanje, ker mi ni mogoče vse interesente na drug način obvestiti. — Drago Oberžan, jugoslovanski duhovnik.
Zahvaljujem se dragim svojim prijateljem iz Gladbecka za prisrčno pismo in prijazne častitke! — Oberžan.
Slovenci sirom svetal
Nikdar ne boste pozabili svojega milega materinega jezika, ako boste radi čitali slovenske knjige. Tudi svojim otrokom dajte v roko slovenske knjige. Vse knjige naročajte samo potom
knjigarne Tiskarne sv. Cirila, Maribor, Koroška cesta št. 5
nimsterdamska banka
podružnice v delavskem revirju
HEERLEN. Oranje Nassaustr. 13 HOENSBROEK, Kowenderstr. 35 BEEK pri Lutterade
KAPITAL 50,000.000 GOLD. REZERVE 47,000.000 GOLD.
Nakazujemo denar v vse kraje v Jugoslaviji Tu se oob« v« dno dinarji po najboljši valuti
Kdo vam bo sporočil vse novice
iz domaČih Krajev?
Domači vam ne morejo vsega pisati, vas pa vse zanima - Zalo je najbolje, ako si naročite tednik
»Slovenski gospodar
ki Izhaja vsako sredo na 16 straneh in prinaša mnogo za imivosli i i vse Slovenije Naročnina znaša lelno Din 64"-. poli. Din 32"- in se naroča na upravo Slov. gospodarja v Mariboru
?
DANKA mm. PARIS
N\SLOV ZA BRZOJAVKE: JUGOBARUCH PARIS 96
f
11, RUE AIDER, PARIS (9s)
TELEFON: OPERA 98-15 OPERA 98-16
Banka jugoslovanskih, čehoslovaških in poljskih izseljencev v
Belgiji, Franciji, Holandiji in Luksemburgu
Nakazuje denar v vse kraje Jugoslavije najhitreje in po najboljšem dnevnem kurzu
Na izrecno zahtevo pošlje dinarske bankovce tudi v Holandijo Vsi poštni uradi v Holandiji sprejemajo vplačila na naš čekovni račun štev. 145866 Položnice se dobe pri vseh poštnih uradih kakor tudi pri nas brezplačno — Hitra in točna postrežba
Izdaja družba sv. Rafaela. — Predstavnik urednika in lastnika: Franc Hrastelj, ravnatelj v Mariboru.— Tiska Tiskarna sv. Cirila v Mariboru, predstavnik
tiskarne Albin Hrovatin.