Senca širnega
oreha nam postane šolska streha.
Pesem čuje se z
oreha polna sreče, polna smeha. (S. Sardenko.)
Oreh na Ponihvi, pod haterim (c hoplan Prašnihar poučeval med drugimi tudi mladega siomšeha.
LETNIH III	NAJ I9?6	ŠTEV. 5
priloga slovenskemu gospodarji]
Anion Martin Slomšek,
naš svetec.
Rojen 26. nov. 1800 na Slomu, v mašnika posvečen 8. sept. 1824 v Celovcu, za škofa ma-ziljen 5. jul. 1846, umrl 24. sept. 1862.
Naša zemlja mu bila je srečen izvor; naša gora mu vžgala je jutranji zor. Materi je na Slomu pokoren otrok; mašniku je na Ponikvi zvonček ubran in dijaku je v Celju studenec s poljan. Bogoslovcem v Celovcu vodnjak je globok; na Bizeljskem je borec in plamen svetal; dolgi Savi in Donavi potni je val; na Pohorju je javor ob vodi visok.
Silvin Sardenko, »Slomšek«. (Iz te lepe knjižice so tudi drugi citati v današnji prilogi.)
Slom nekdaj.
L. 1800., 26. novembra, na praznik sv. Katarine:
Šumni slap je pel ob mlinu z njim je mati pela sinu: Kjer boš hodil, srečen bodi! Lilija naj bele zarje, dete, v tvojem srcu varje!
Ljubi cerkev, dom in šolo! Ljubi vrt in njive plodne! Ljubi davnih dedov vero! Ljubi križ in trud in delo, Kristusovih ran petero!
r	j		
		W t 1«KI h i i	
W «Br* mmr/ Wk			tijH
		iíiÍM	
	i I M" i "«T S		
Slom danes.
Prednji kot Slomšekove rojstne sobe.
Na paši pri Sv. Ožbaltu blizu Ponikve je Slomšek svojim sovrstnikom pastirjem rad pridigoval:
»Ne pred cerkev, pred domačo, k pridigi ne bom vas vodil; tam cerkvenik kot igračo naš sestanek bi razpodil. Sveti Ožbalt, sam na samem vabi: Jaz vas k sebi vzamem.
V	sveti hram? Ne, v hram ne smemo s pridigo nedozorelo.
Angel varih našo vnemo kaznoval bi kakor smelo.
V	sveti hram? Ne! Bog obvari! Tja pred hram na kamen stari!« In po dva, po tri, po štirji
s pašnikov so se zelenih zbirali pred hram pastirji.
V	trumah živo razkropljenih mirno se je pasla čreda; včasih tudi ne, seveda. »Čujte, dragi! Nisem skusil in verujem in vam rečem: Kdor za druge meč bo brusil, sam končan bo s tistim mečem. Kot golobje, dragi bratci,
mi bodimo krotki mladci! Jezni sede naj na kamen! Dalje drugič. Danes: Amen! Čujte s cerkve zvon večerni!«
Miza pred domom na Slomu.
»Oče s plugom, strog je rezal brazde v njivo; sin je hodil nem
uuuu licul
pred plugom - belo knji-v
z ______
go. Noga istih gre razorih, duh teži po drugih vzorih. Prst se vdrla je živini med počasnimi nogami. Plug obstal je v ru-- ševini. Bič je pal po mladi rami. Knjiga pada po razoru kakor kruha kos na dvoru.
Stara šola na Ponikvi.
■HHHn^HI^HHHi
Cerkvica sv. Ožbalta. Tu je središče Slomšekovih mladostnih spominov.
Levo: Ponikva ob južni železnici v okraju Šmarskem s cerkvijo sv. Martina.
Kako je dobil ime Martin. Išče birm-skega botra in mu mati svetuje: »Pojdi, sin moj, v dan Gospodov na cerkveno spraševanje! Votel glas iz praznih sodov; dobra vera — dobro znanje: Kdor največ bo znal, presodi: Tisti tebi boter bodi!« Dolgo bilo ni nedelje. Čuj! Začne se spraševanje. Dober kamen dobro melje: dobra vera — dobro znanje. Deček verno je poslušal, botre nemo preizkušal. K župniku je šel gospodu v prošnji pol in pol v pohvali: K binkoštnemu boste godu meni tega botra dali. — Siromak, so župnik rekli, tam pogač ne bodo spekli. Vendar, dečko, prav si molil! Pravega si botra volil: Martin boš po svojem botru.
Previdnost božja in povelje pokliče Slomška v šolo v Cel Za svete Genovefe dan prihaja smrt čez snežno plan. Marijo Slomšek, mater Slomu ugrabila je v dragem domu. Doma je vse zagrenjeno domovje zanj zaklenjeno. Drug svet poraja se na Slomu in druga mati hodi v domu.
Prižnica v Ponikvi,
ANTON C REŠNIK ■< COSTIIN*
Slomšek, apostol katoliškega tiska.
Slomšek je bil čuječ in čuteč opazovalec vseh razmer in potreb svojega ljudstva, ki mu je skušal pomagati predvsem z dobrim tiskom. Kolikor bolj raste danes pomen dobre knjige, toliko bolj raste tudi Slomšekov apostolski pomen in je prizadevanje za njegovo beatifi-kacijo častna in katoliška zadeva vseh Slovencev.
Slomšek je bil apostol dobrega tiska že od svoje mladosti. Po svojem rojaku župniku Mihaelu Gajšeku je dobil ljubezen do knjige, po svojem vzgojitelju Jakobu Prašnikarju vnemo za versko knjigo, po svojem učitelju Antonu Zupančiču pobudo za slovensko Škof Slomšek. knjigo in po svojem sošolcu na ljubljanskem liceju Francetu
Prešernu posebno ve-
Sselje za slovensko pesem.
Od tega, kar je sam prejel, je nesebično rad dajal drugim. V bogo-slovnici v Celovcu je tovariše bogoslovce štiri leta v prostih urah poučeval v slovenskem jeziku: »da ne bodo podobni vojaku, ki se hoče brez orožja bojevati ...« O tem pouku je želel v katoliški zavesti ob sklepu prvega »napelvavne-ga govora«: »O naj bode tebi, Oče nebeški, Oče tudi nas Slovencev, naj bode tebi k dolžni slavi, mojemu slovenskemu rodu Ti vednemu pridu . . .« 1821—1824.
A
■/•< p i/*'
> l< ca/4 ! r
<1 c Orna fJnfi (l/'f /i£
fo rt /< ya Ac /t ¿//r a/>jr* ¿a i	1
A*tftf. I
pa , /t/cA a
* A a/t ^ TU£fA ritgp«
f/ .
, (%&* /r
r-
v*i m "-.r
V. v.
Mpi
t /t<> r '
c'eisA'A
I -i>



*
} a. ¿¿\/
J' J1'
Utjt
I	t / <x Uf
rt
Slomšekov najstarejši rokopis iz 1. 1817.
Slomšekova čaša in vrč za vodo.
Med svoje novomašne življenske sklepe v letu 1824 je Slomšek zapisal tudi bogoljuben in obenem rodoljuben sklep: »brati in spisovati knjige v čast božjo in v prid ljudstva«. Kako dejanski je bil ta sklep, je pokazal novomašnik še pred nastopom svoje
prve službe, ko je pohitel v Ljubljano v zadevah slovenskega slovstva.
Na Bizeljskem so kaplana Antona Slomšeka že poznali kot ljubitelja slovenske knjige. Ob njem se je že tedaj zbiral ožji krog mladih duhovnikov in bogoslovcev (Strašek, Krumpak itd.), ki jih je mikala in likala Slomšekova lepa slovenska beseda.
Kot spiritual v bogoslovnici v Celovcu je Slomšek 1830, takoj ob začetku svoje nove službe, uvedel slovenske sestanke. Med bogoslovci je vzgojil celo vrsto pisateljev ter v zvezi z njimi pričel izdajati knjižice za mladino. Tako so postali Slomšekovi učenci pionirji slovenskega katoliškega tiska in Slomšek sam je postal ustanovitelj slovenskega mladinskega slovstva.
Nič manj ko mladina je bilo Slomšeku pri srcu slovensko ljudstvo. »Veliko je polje ... malo imamo dobrih knjig . .,
Hiša v škoijiskem vinogradu v Kamnici pri Mariboru, kjer je Slomšek zadnjikrat bil vesel s svojimi prijatelji nekoliko dni pred smrtjo.
malo je delavcev, ki bi na tem polju delali...« Kmalu je bilo bolje. Bog je poslal gorečemu delavcu vnetih sodelavcev na polju katoliškega tiska. Knjige za mladino in ljudstvo so se množile. Krona med njimi je bila »Blaže in Nežica«.
Slomšek je rastel pred slovenskim ljudstvom po svojem književnem delu in slovesu. Ustanoviti je hotel 1845 družbo za izdajanje dobrih knjig. Ker mu politične oblasti, ki so v njem gledale »panslavista«, niso dovolile, da bi ljudstvu s posebno tiskovno družbo dajal »hleba«, je Slomšek sklenil, mu v nadomestilo dati vsaj »Drobtinice«. Prvikrat so izšle leta 1846. Toda čez sedem let vse prav pride. Slomšekova misel za izdajanje dobrih knjig se je čez sedem let po njegovem prizadevanju uresničila v novoustanovljeni »Družbi sv. Mohorja«, 1853.
S ponosom in z vso pravico smemo reči: Slomšek je apostol in ustanovitelj katoliškega tiska med Slovenci.	A. V. M.
Cerkev sv. Rozalije v Kostrivnici blizu Šmarja, ki jo je Slomšek zadnjo posvetil. Od tu je že bolan odšel v Maribor.
Pero, s katerim je Slomšek podpisal listino o posvetitvi cerkve sv. Križa pri Belih vodah in njegov rožni venec, na katerega je vsak dan molil.