ŠTUDIJSKI VEČERI
Jonatan Vinkler ŠKODA HOVORVTV
Protireformacija in rekatolizacija v Češkem kraljestvu: 1621-1628
»Tudi zdravnik, je neprijeten zmetanemu norcu, pa tudi oče nemarnemu sinu; prvi, ko svojega bolnika veže, in drugi, ko tepe, toda oba to počneta iz ljubezni. I .„I In če je treba po zakonu kaznovati prešuštvo, Božjega ropa ni treba? In ali ni huje, če duša ne obrani vere v Boga, kot če žena ne ostane zvesta svojemu možu? In ali nima cerkev dolžnosti siliti svoje izgubljene sinove, naj se vrnejo, ko so izgubljeni sinovi druge silili v pogubo? In ali ne sodijo podpastir-jevo skrb tudi take ovce, ki mu niso bile nasilno iztrgane, temveč s prilizovanjem odtujene in predane tujcem? In če se oklevajo vrniti, ali jim ni primerno zažugati z bičem in jih po potrebi tudi udariti?«1
Družba Jezusova v obrambo katoliške restavracije na Češkem
Leta 1526 dežele svetovaclavske in svetoštefanske krone za kralja izvolile Ferdinanda I., brata cesarja Karla V. Tako se je Habsbur-žanom uresničila davna želja, da bi okoli Vzhodne marke izoblikovali veliko in kolikor moči zaokroženo državo, ki bi se razprostirala od srednjega Podonavja do zgornje Lahe in bi obkrožala celo južno Nemčijo. Toda v Češkem kraljestvu so tedaj pod njihovim žezlom prebivali ljudje, ki že več kot stoletje, od husitskih vojn naprej, po večini niso izpovedovali istega verskega prepričanja kot oni. In ker je habsburška dinastija v spregi s katoliško (pravo)vernostjo in rimsko cerkvijo na konfesionalnem področju neposredno utelešala idejo verskega univerzalizma, v čigar znamenju se bodo odvijali boji za premoč na evropskem kontinentu v naslednjem stoletju in pol, na političnem polju pa srednjeveško tradicijo, ki se je pod njimi v
1 Ernesc Denis, Cechy po Bile bore I, čecrla, pregledana izdaja, Praha 1930, 74, 75.
112
JONATAN VINKLt'R
17. stoletju razvila v absolutizem, je bilo tako Čehom kot Habsbur-žanom jasno, da med njimi trajni mir ni mogoč. Utrujenost in/ali mirnost nekaterih vladarjev ali strah pred vsesplošnim uničenjem so omogočali samo premirja včasih tudi precej dolga , toda nihče jih ni imel za končno stanje.2 Cehom je bilo namreč jasno, da vladajoči član habsburške hiše kot češki kralj in rimski cesar zanje ni bil samo branilelj miru, temveč tudi defensor fidei - seveda ne take, kot so jo že več kot stoletje in pol izpovedovali številni prebivalci dežel svetovaclavske krone.
Toda pravice, ki so jih uživali češki »heretiki«, so bile, čeprav številne, vendarle zgolj tolerirane, kajti Cehom se ni nikoli posrečilo svojih vladarjev odvrniti od planov splošne katoliške restavracije. Verske svoboščine so temeljile bolj na srečnih pridobitvah, ki so bile odvisne predvsem od (ne)moči posameznega vladarja, kot pa od celovito urejenega sistema stanovskih svobod, ki bi omogočal tudi drugačno ugledavo verskih reči, kakor jo je učila rimska cerkev. In tako je zadostovala že najmanjša napaka češkega nekatoliškega plemstva, najšibkejše omahovanje, in že bi utegnili priti ob svoje verske privilegije, ki so bili ves čas zgolj začasni in dani kot izjema od unitarističnega pravila katoliške pravovernosti. In ko se je rimska cerkev, ki jo je nemška reformacija v 16. stoletju prisilila najprej v defenzivo, toda nato tudi v notranjo reformacijo in reorganizacijo, po koncilu v Tridentu zopet pričela odločneje spoprijemati z drugače verujočimi v Srednji Evropi, so Cehi živeli v stalnem strahu pred nasprotnikom, kije tedaj sicer še skrival svoje radikalne namere, toda bilo kot na dlani, da (odločilni) spoprijem ne more biti odlagan v nedogled.
V prvih desetletjih 17. stoletja je tako verska napetost v pričakovanju odločilnega spopada rasla. Ko so tako protestanti leta 1609 od Rudolfa II. izsili Majestdt, s katerim je bila končno razglašena verska svoboda,3 so odločni katoličani med češko aristokracijo takoj
2	£. Denis, Cecby po Bile bore I. 20.
3	Po L 1609 je imel vsak prebivalec dežel sv. Vaciava polilo svobodo verovanja. To je pomenilo, da je lahko v čeških deželah katerikoli plemič, svobodnjak ali podanik izpovedoval katerokoli veroizpoved. In to ne le na kraljevi zemlji, temveč tudi na posestvih nadškofa ali samostanov. Niso pa imeli vsi vseh in enakih
113
ŠTUDIJSKI VEČEJil
potegnili nasprotno potezo. Ti v češkem plemstvu tedaj niso bili najbolj številni, zato pa izjemno vplivni, kajti med njimi najdemo plemiške družine Cernin, Rerka, Kolovrat in Pernštein, izmed njih pa so prihajali kraljevi ministri za češke dežele: poleg Jaroslava Borite z Martinic in Vilema grofa Slavate s Chluma tudi Kryštof Popel knez z Lobkovic in najvišji kancler čeških dežel Zdenek Popel z Lobkovic. Ko je tega Rudolf II. pozval, naj, kot je veleval običaj, podpiše listino o podelitvi verske svobode drugače verujočim sodeželanom, je ta svojemu vladarju odvrnil: »Po posvetu z. učenimi duhovnimi ljudmi sem s svojo vestjo ugotovil, da tega majestata, ki je proti moji veri, ne morem podpisati brez. škode za svojo vest.«4
Tako so si tedaj v čeških deželah stali nasproti protestantsko plemstvo, ki je razen deklarativne rabe Husovega imena bolj malo storilo za obrambo verskih svoboščin v svojih deželah, in maloštevilni, toda politično zelo pomembni predstavniki najvišjega plemstva, ki pa se je v zadnjih desetletjih pred stanovsko vstajo že povsem uglasilo s takrat vse bolj dominantnimi akordi katoliške verske reformacije. In slednji so na deželnem zboru ob prvi priložnosti, ki se jim je ponudila, za češkega kralja izvolili svojega kandidata, ki je bil trd katoličan - nadvojvodo Ferdinanda (Štajerskega).5
pravic v zvezi s postavljanjem cerkva. Nekatoličani so si namreč smeli postavljali svoje sakralne zgradbe zgolj na kraljevi posesti, ne pa na zemlji, kije pripadala katoliški cerkvi. In tako je nastalo ključno vprašanje: ali so posesti katoliške cerkve, če je češki kralj katoličan, kraljeva zemlja. Povod za stanovsko vstajo proti Habsburžanom je bilo porušenje dveh evangeličanskih cerkva v dveh mestecih na severu Češke. Leta 1617 je namreč praški nadškof Jan Lohelius podrl evangeličansko cerkev v rudarskem mestu Hrob, ki je bilo posest Praške nadškofije, isto pa se je zgodilo tudi v Broumovu. Čeprav je šlo zgolj za 4,2 % zemlje v svetovaclavskih deželah, so stanovi presodili, daje tako rušenje nekatoliških cerkva dovolj težak napad na njihove verske pravice iz Majestata, da lahko opraviči njihov upor proti Habsburžanu, kije sedel na prestolu sv. Vaclava. lil tako seje začela tridesetletna vojna. Josef Pekar, Bila Hora. Jeji pričin)71 nasledky, v: Josef Pekar, Postavj a problemy českjch dejtn, Vyborzdi1a, Praha 1990, 141 143.
4	Vilem Sla vat a, Pameti I, Praha 1887, 371.
5	Med študijem na jezuitski univerzi v Ingolstadtu od 1590. dalje je imel nanj močan vpliv jezuit Ivan Bogarin, v letih 1591-1597 tudi tržaški škof, ki je bil eden prvih gojencev Germanika v Rimu, ta pa je bil ustanovljen za sistematično vzgojo duhovnikov iz Srednje in Severne Evrope, ki in da bi se lahko, ko bi se vrnili v svoje kraje, učinkovito zoperstavljali napredovanju protestantske reformacije.
114
JONATAN VINKLt'R
O njem je M. Pavel Stränsky v svojem delu O State češkem, ki je pravzaprav historiografski epitaf Češkega kraljestva (v le-tem je imel glavno besedo zgodovinski češki narod), zapisal, »da so se vsi stanovi pritoževali, da je bil /.../ proti tradiciji prednikov za kralja sprejet, ne pa izvoljen, in sicer z neznatno manjšino, kije bila povečini prisiljena zaradi strahu ali podkupljena«.6
Nadvojvoda Ferdinand Habsburški je bil namreč tudi med Čehi znan po svojih protiprotestantskih podvigih v habsburških notranjeavstrijskili dednih deželah predvsem na Koroškem, Kranjskem in Štajerskem. Ko je marca 1595 vzel v roke vajeti Notranje Avstrije in so se deželni stanovi v Gradcu poklonili novemu deželnemu knezu takrat njihovih priposestvovanih pravic zastran izpovedovanja drugačne vere, kot jo je imel sam, ni potrdil , je protestant Spiedl opis slavnosti zaključil s pomenljivimi verzi Luthrove pesmi iz leta 1543: (Ach) bleib bei uns, Herr Jesu Christ, / den überall jetzt Abend ist (Gruden, 1912: 815). Sintag-mo Abend v citiranem verzu nemškega reformatorja so notra-njeavstrijski protestanti tedaj najbrž razumeli v eshatološkem pomenu Weltabend, letzte Zeit, zagotovo pa ne brez ozira na nastajajočo, za evangeličansko cerkev v Notranji Avstriji vse bolj perečo politično situacijo. Kajti mladi (tedaj še) deželni knez seje obdal s potridentinsko katoliško pravovernimi svetovalci, ki mu niso dopustili pozabiti, daje kot katoliški vladar vsaj deloma tudi alhleta Christi in da ga Vsevišnji potemtakem na krmilo dednih dežel ni postavil samo zato, da bi jih branil pred nevarnostjo ekspanziv-nega turškega polmeseca, temveč tudi zato, da kot dober posvetni pastir pomaga »proč goniti volkove v ovčji obleki«, ki se vtiho-tapljajo med katoliške ovčice. In prvi Ferdinandov svetovalec in njegov namestnik pri krmilu Notranje Avstrije je bil tedaj lavan-tinski škof Georg (III.) Stobej pl. Palmburg. Ta je po vrnitvi mladega Habsburžana z romarskega popotovanja v Italijo 1598. leta sestavil zanj spomenico, s katero se je v cerkveno, politično in kulturno zgodovino Srednje Evrope trajno vgraviral kot nekakšen
6 Pavel Stränsky, O ceskych knižaiech a k ril ich, v: O State češkem, VIII, Praha 1940, 185.
115
ŠTUDIJSKI VEČEJil
singularni brain trust katoliškega protireformacijskega obračuna s protestanti v tem delu Evrope.7
Kajti ukrepi, ki so jih Ferdinand kot deželni knez, sekovski škof Martin Brenner in ljubljanski škof Tomaž Hren izvajali proti protestantom, so dobili čez dobri dve desetletji, kot se zdi, popolnoma analogno, le mnogo večjo ponovitev v deželah svetovaclavske krone. Logika obračuna z drugoverci je bila popolnoma identična, le da je bil tam Ferdinand (II.) češki kralj in rimski cesar, namesto Hrena in Brennerja pa sta se kot duhovna pastirja na politični sceni pojavila enigmatični papeški nuncij Carlo Caraffa in praški nadškof Ernst Adalbert grof Harrach8 ter seveda Karel knez Liechtenstein kot Ferdinandov upravni »eksekutor«.
Škof Stobej je 20. julija 1598 Ferdinandu v Gradec poslal obsežno pisanje, v katerem si je zast avil (roje vprašanj: 1) ali je čas za katoliško reformacijo primeren, 2) kako pristopiti k celi zadevi in 3) kje poprijeti. Premeteni služabnik rimske cerkve je kajpak zavzel predvsem odločno stališče, da velja katoliško reformacijo uveljaviti čimprej. Pri tem da se ni ozirati niti na turško nevarnost niti na možnost upora na »notranji fronti«. Doslej da je bilo miselno razhajanje, kako pristopiti k stvari: na eni strani so svetovali, da je treba nad protestantstvo z železno roko in ognjeno silo, drugi pa so menili, da je treba drugoverce prepričati s popustljivostjo in dialogom. Lavantinskemu škofu (1584 1618) se ni zdel primeren ne prvi ne drugi pristop. Tisti, ki bi hoteli udejanjati zgolj surovo silo, da kažejo več vneme in volje kot razsodnosti, kajti pri vprašanjih vere je
7	Igor Grdina, Hrenov odnos do protestantov, v: Igor Grdina, Od brižinskih spomenikov do razsvetljenstva, Maribor 1999, 208. Strnjen povzetek Stobejevega spisa se nahaja v: Franc Kovačič, Zgodovina Lavantinske škofije (1228-1928), Maribor 1928, 267-269, izvirno podobo dokumenta pa je najti v: Georgu Stobaei de Pahnaburgo episcopi lavantini caesareae majestati, etserenissimo Ferdinando arcbiduci, Austriae A secretioribus Consiliis, necnon pro eodem per Inferiori Austriae Provincias Locumentenentis Epistolae ad diversos, Venetiis 1749,13-17 (izvod omenjenega dela hrani Osrednja knjižnica Celje, domoznanski oddelek, sg.: Rr 316).
8	Trinajsti praški nadškof, ki je to mesto zasedal med 1623 111 1667, je bil sin zaupnega prijatelja Ferdinanda 11. Karla grofa Harracha. Študiral je na jezuitskih kolegijih in na Germaniku v Rimu, kjer je že med študijem postal najprej komornik in nato tajnik papeža Gregorja XV'. (1621-1623).
116
JONATAN VINKLt'R
ni bolj škodljive reči, kot če se ovčice pridobiva z ognjem in mečem: raba grobe oborožene sile da bi bila »sredstvo pobesnelosti in zelo nevarna reč«. Drugi pristop pa se je škofu Stobeju zdel otročji, kajti tam, kjer gre za večno zveličanje, menda ne more biti prostora za laskanje in prazne besede.9 Zato naj deželni knez uveljavi svojo politično (pravno)-moč(je) in ukaže, da morajo postati vsi njegovi podaniki katoličani, tisti svobodnjaki (meščani) in plemiči, ki tega nočejo, pa bodo morali zapustiti njegove dedne dežele. Z reformo je treba pričeti, toda ne pri vseh stanovih hkrati, kajti slednje bi bilo preveč težavno in nevarno, ker je Luthrov nauk med plemstvom, meščani in kmeti že pognal močne korenine. Gibanje je treba najprej spraviti ob mentalno luč. Zato seje treba na začetku lotiti predikantov, in sicer graških, ki da so najbolj odločni kolovodje in nepoboljšljivi hujskači.10 Pod pretnjo smrtne kazni daje treba prepovedati pridigo, pridigarjem pa naročiti, naj v določenem časovnem roku izginejo preko meja habsburških dednih dežel, če jim je življenje drago.11
Osnovna ideja Stobejeve spomenice je bila realna politično-upravna izpeljava načela cuius regio, eius religio iz augsburške verske pomiritve 155512 - z uporabo tega načela so tako protestantski kot katoliški knezi druge polovice 16. stoletja odločilno zarisovali podobo verskega zemljevida dela Srednje in Severne Evrope, le v deželah sv. Vaclava se ta zamisel dotlej še ni prijela , ki je določala, da najvišji deželni oblastnik odreja tudi vero svojih podložnikov, Ferdinand pa je bil z njo opozorjen, naj zgolj uveljavi svoje pravice, ki jih ima kot deželni knez; kdor ne bo upošteval njegove legalne zahteve, da se z njim poenoti v veri, naj se izseli. In to se je tudi zgodilo. Najprej na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem, tri desetletja za tem pa kot pravi narodni eksodus tudi na Češkem in Moravskem. Toda do takrat je imelo preteči še kar nekaj vode, Ferdinand pa že na začetku ni omahoval.
Najprej je razpustil graški mestni svet, kjer so imeli dotlej odločilno besedo svetniki pretežno protestantske veroizpovedi, in zgolj
9	F. Kovačič, n. d., 268.
10	F. Kovačič, n. d., 269.
11	J. Gruden, n. d., 818.
12	F. Kovačič, n. d., 268.
117
ŠTUDIJSKI VEČEJil
iz katoličanov sestavil novega, 15. septembra 1598 pa je deželnim stanovom ukazal, naj v štirinajstih dneh odpustijo predikante ter odpravijo vse protestantske ustanove. V Ljubljano so 29. oktobra istega leta prišli še strožji ukazi: protestantski pridigarji in učitelji so morali v teku dneva pod pretnjo smrtne kazni zapustiti mesto, v treh dneh pa notranjeavstrijske dežele. Konec leta 1600 so začele delovati rekatolizacijske komisije. Na njihovem čelu je stal »kranjski apostol«, škof Tomaž Hren za Kranjsko, za Štajersko in Koroško pa škof Martin Brenner.
Zastopniki svete rimske cerkve so tako ob spremstvu oborožene posvetne oblasti deželnega kneza popotovali po Štajerski, Koroški in Kranjski, »pregovarjali« deželane v katoliško veroizpoved, jih pri tem tudi prilično »masirali«, če ni šlo zgolj z besedo, izganjali protestantske predikante, kolikor jih je še ostalo v deželi, in neposlušne podložnike deželnega kneza ter nastavljali katoliške duhovnike, uničevali protestantske molilnice in šole, pa tudi kakšno hišo bolj izpostavljenega spoznavalca Luthrove vere so s strelnim prahom pognali v zrak. V Kranju se je tako znašla pod naletom hiša predi-kanta Jerneja Knaflja, ki si je dal v kamniti portal svojega bivališča vklesati ponosni moto Hie Bär ti Knäffel, Prädikant, Mein Stärgkh siebt in Gottes Handt.13 Ob tem so katoliški »prekrščevalci« plenili še proskribirane knjige, občasno v svoji vnemi niti mrtvim obeh spolov (v Velenju so npr. izkopali v cerkvi pokopano ženo pridigarja Ivana Dolijanskega in jo po Hrenovem ukazu vrgli za pokopališko obzidje; Hren je tudi ta vpis v svoj dnevnik zaključil z alelujo)14 niso pustili mirnega počitka. Škof Hren je tako o usodi posmrtnih ostankov superintendenta protestantske cerkve na Kranjskem, M. Krištofa
13	»Tukaj prebivam Jernej Knafelj} predikant. Moja moč je Gospodova rama.« J. Gruden, n. d., 720.
14	»Anno 1600, 9. die Aprilis, processional iter recepimus et consecravimus Eccle-siam B. Mariae Virginis in Wellan, quam Anno 1574 occupaverunt et usque ad dictum tempus Haeretici tenuerant. Diruerant Praedicantes Lutherani altarta aliquot, exquibus in loco unius sepelierant unam Praedicantissam, quamexhuma-vimus et extra Ecclesiam proiecimus /poudaril J. V./. Aderant in processione XXV Parochiae cum vexillis et sacerdotibus. Hominum multitudo ingens ultra X millia. Laus Deo.« M. SIekovec, Pobirki iz dnevnika ljubljanskega škofa Ilrena. Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko IV (1894), 150.
118
JONATAN VINKLt'R
Spindlerja, v memorialu sekovskemu škofu zabeležil: »Deinde M. Christopherus Spindler Svevus tertius Truberi successor et praedi-cator germanicus, quem dominae haereticae angelum Dei vocabant. Ilunc exhumatum tempore reformalionis misi in proßuenlem /poudaril J. V/.«15 Vsi zaznamki o verskem dogajanju med Alpami in Jadranom v tistem času so precej mračno, vsekakor pa sila nepobudno berilo.16 Koje leta 1628 enaka usoda, kot stajo v zadnjih letih 16. in na začetku 17. stoletja doživljala meščanstvo in iretji stan, doletela tudi plemstvo, je bila rekatolizacija v deželah s slovenskim etnikom dokonč(a)na. Slovenski protestantski podložniki in njihovi gospodarji so se morali ali vrniti v katolicizem ali pa oditi v izgnanstvo. Odšlo je 700 plemiških družin,17 med njimi tudi družina Henrika grofa Thurna,18 ki je protireformacijo prvič doživel na Koroškem, kasneje pa se je proti njej bojeval kot eden voditeljev češkega stanovskega upora, posamezni majhni otočki luteranstva pa so se ohranili samo v odmaknjenih koroških dolinah.
Podobe vsakdanjika notranjeavstrijskih dežel iz t istega časa tako precej dobro odražajo nastopajočo mentaliteto baroka,19 ko atmosfera verskih sporov in prepirov doseže vrelišče ter se začno konflikti izražati z neposredno akcijo in reševati z metodami brevi manu. V Evropi je namreč tedaj nastopil trenutek, ko posebna mentaliteta porajajoče se dobe odločilno in dokončno zaznamuje tudi jezik, ki je tako ali tako najpopolnejši reprezentant (za)mišljenega in (ne nujno tudi) izrečenega ter najbolj zvit izdajalec zamolčanega. Tako
15	Luka Vidmar, Trubar, Hren, Valvasor, Dolničar. O slovstvu na Kranjskem, Ljubljana 2009, 31.
16	1. Grdina, Hrenov odnos do protestantov, v: Igor Grdina, Od brižinskih spomenikov do razsvetljenstva, Maribor 1999, 211-218. Podrobne informacije glej v tam navedenih virih in literaturi. Glej tudi: August Dimitz, Geschichte Krains von der ältesten Zeil bis auf das Jahr 1813, III, Laibach 1875, 269-346.
17	I. Grdina, n. d., 218.
18	J. Gruden, n. d., 846.
19	Uporabiti termin za označitev določene dobe ne pomeni nič drugega, kot ugotoviti začetek neke periode, v kateri bolj ali manj dominantno prevladujejo specifični ideariji, imaginariji, nravstvena klima, način mišljenja, (ob)čutenja in delovanja, določen način zastavljanja vprašanj m odgovarjanja nanje, določen stil življenja in umetnosti, kar vse ponavadi reprezentira predvsem tisto, kar je doba hotela postati, ne pa onega, kar je bila.
119
ŠTUDIJSKI VEČEJil
postane npr. v Španiji, kjer ni bilo konec 16. stoletja ne duha ne sluha o kakšni drugi veri kot katoliški, ob zori 17. stoletja najobičajnejša zmerljivka cara de hereje, »krivoverski vamp«. To je tudi trenutek, ko je treba biti un cristiano viejo, »stari kristjan«, in ko je treba dokazovati čistoto svoje teološke rase vse od Praočeta dalje, če ne, se ni mogoče nadejati mirnega nočnega počitka, za preproste duše pa pridevnika »katoliški« in »dobri« postaneta sinonima. Sančo Pansa namreč vriska t akole: »Strela, to pa je vino, in kako je dobro in kako katoliško!«20 In to je hkrati tudi trenutek, ko si (srednje)evropski človek ne upa več izraziti svobodne in neodvisne misli -Jacob Bdhme (1575-1624), Jan Amos Komensky (1592 1670)21 in njima podobni so pač precej »singularne prikazni« , kije tako nezamenljivo zaznamovala vsakovrstno duhovno iskateljstvo renesanse, in sicer iz strahu, da bodo nanj vsi planili kot besni stekli psi, in ko se spravi z idejo, daje človek pravzaprav le eden od drobcenih pritisnili vijakov v velikem stroju ene in edine prave vere v stroju, narejenem za boj in totalno podreditev drugače verujočih.
Zastran vprašanj vere postane konec 16. stoletja tudi v srednjeevropskem prostoru neizmerno lahko delovati, in za baročnega človeka bo slednje ves čas lažje, kot pa svojo dolžnost prepoznati in jo šele nato uresničevati; in 9. ljubljanski škof si za svoj moto zagotovo ni po naključju izbral pomenljivih besed Terrel labor, aspice praemium, kjer ima labor nerazločljivo opravka z neposredno akcijo, torej z delovanjem. To črto baroka sijajno označuje rezka izjava pravzaprav pomenljiv signal baročnega časa in njegove nepopustljive
20	Vaclav Černy, Chronologie evropskeho baroka, v: Vaclav Cerny, Až do pfedsme nebes, ur. Aleksandr Stich, Praha 1996, 235, 236.
21	Komenskega (v osnovi renesančno) geslo Omma spotitefluanl, absitviolentia rebus je bilo menlaliteti in ideariju baročnega človeka ravno tako tuje in nerazumljivo kot razmišljanja mistično navdahnjenegaJacoba Bohmeja, ki je v tragičnih dneh verskih sporov in spopadov v izraženi raznolikosti ter enkratnosti bivajočega videl neponovljivo, celo edino možnost n(a)ravnosti sveta: »Vsakovrstno cvetje rase drugo ob drugem na zemlji. Med tem cvetjem ni prepirov okoli barve, vonja in okusa. Dopušča, da zemlja m sonce, dež in veter, toplota in hlad vplivajo nanj po svoji volji. Tako je tudi z božjimi otroki.« Vpraševal pa seje tudi: »Komu bi prišlo na misel soditi pticam v gozdu, njim, ki slave boga vseh stvari z raznolikostjo svojega petja? Mar jih bo Duh božji kaznoval, ker njihovi glasovi med seboj niso popolnoma ubrani? Naj raje prepevajo na vso moč in plešejo v njegovi navzočnosti.«
120
JONATAN VINKLt'R
mentalitete, ki se ni utemeljevala v dia- ali poliloškem sporazumevanju, temveč v dejanjih samih znamenitega kozaškega velikega hetmana Bogdana Zinovija Hmelnickega ob koncu neuspešnih pogajanj s katoliškim Poljskim kraljestvom22 Skoda hovoryty. Poskus dogovoriti se v dobri veri in volji da nima več nobenega pomena, zato gre samo še za to, kako čim hitreje sekati glave. Ne gre niti za narod niti za deželo, gre preprosto za trenutek, ko po celi Evropi zabuči Škoda hovoryty. t akrat se začne barok in t raja vse dotlej, dokler besede velikega zaporoškega hetmana reprezentirajo osnovno črto idearija in imaginarija ter kredo slehernikove človeške eksistence.
Ferdinand je torej v svojih dednih deželah precej zlahka opravil z Luthrovo vero, v Češkem kraljestvu pa je bil paralelogram sil(nic) čisto drugačen, in to predvsem zaradi druge zgodovinske politične in gospodarske situacije, kot je bila v notranjeavstrijskih deželah. Nenasilna katoliška reformacija bi bila v deželah sv. Väclava najbrž izrazito počasna in neučinkovita, če Ferdinandu ne bi pomogla neka neobičajna navada Pražanov, da se nezaželenih politikov radi znebijo tako, da jih zadegajo skozi okno defenestracija.23 Triindvajsetega maja 1618 je namreč več kot stotnija čeških plemičev vdrla v kraljevo pisarno na Praškem gradu in vrgla skozi okno osovražena kraljeva minist ra Vilema grofa Slavato s Chluma in Jaroslava Borito z Mar-tinic ter češkega vladnega sekretarja Filipa Fabriciusa. Možje so padli okoli 20 metrov globoko v grajski jarek, toda niso se ubili. Prileteli so namreč na kup gnoja in so jo razen grofa Slavate, ki se je težje poškodoval, odnesli celo samo z nekaj modricami, je pa to bil začetni takt v molovski simfoniji upora češkega nekatoliškega plemstva in stanov proti Habsburžanom. Nato je bila sestavljena stanovska vlada, kije štela trideset direktorjev. Ta je iz Češke izgnala jezuite in skušala postaviti na noge kolikor toliko spodobno vojsko, ki naj bi se lasala s polki, ki jih bodo nad uporne Čehe poslali Habsburžani. Vse to pa je bil uvod »češke vojne«, ki je prižgala zeleno luč za strahovit mednarodni spopad, kakršnega je bilo med katoliškim
22	Aleksander Gieysztor, Stefan Kiemewicz,EmanuelRostworowski,JanuszTazbir, Henryk Vi'ereszycki, Zgodovina Poljske, Ljubljana 1982,185 188. Karel Stepänek, Bogdan Zinovij Hemlnicki, v: Ottuv slovnik naučnj/ XII, 263-265.
23	Pavel Skala ze Shore, n. d., 36-39.
121
ŠTUDIJSKI VEČEJil
jugom Srednje Evrope in njenim protestantskim severom pričakovati že dalj časa. Politična odisejada češkega nekatoliškega plemstva, ki se je za slednjega končala na najslabši mogoči način, je tako odprla zapornice na jezu besnih spopadov tridesetletne vojne. Julija 1619 je češki generalni deželni zbor sprejel konfederacijo dežel svetovac-lavske krone, češka krona je bila razglašena za volilno, vladar pa je bil dan s svojo močjo krepko na uzdo najvišje češke aristokracije. Hkrati so bili s češkega prestola vrženi Habsburžani, za češkega kralja pa je bil izvoljen Friderik Pfalški, ki je predstavljal nemške protestantske kneze.
Seveda so imeli Habsburžani s češko krono vse drugačne načrte kot uporno češko plemstvo, ki se pri organiziranju upora ni zmoglo opreti ne na meščanstvo, kije v 16. stoletju vse bolj izgubljalo vpliv, kakršnega je imelo npr. med husitskimi vojnami stoletje prej, ne na tretji stan. Stavili so na najemniško vojsko, za katero pa se jim ni zdelo potrebno priskrbeti niti rednega plačila. Češki plemiči so se seveda radi sklicevali na Husovo ime, niso pa kaj dosti naredili za to, da bi obranili njegovo duhovno dediščino versko svobodo, ki so si jo morali v husitskih vojnah trdo priboriti. Poleg tega so menili, da jim bodo sorodstvene vezi njihovega novega kralja pomagale, da bo tudi Anglija vstopila v vojno proti Habsburžanom. Ne le, da se to ni zgodilo, celo Unija protestantskih knezov v Nemčiji, s katere zunanjo pomočjo je krepko računalo češko plemstvo, je pustila Friderika Pfalškega na cedilu, pa tudi Nizozemska ni poslala pričakovanih in še kako potrebnih polkov. Na drugi strani pa so imeli Habsburžani v rokavu nekaj krepkih adutov: moč svoje španske veje, nemško katoliško Ligo, Maksimilijana Bavarskega, Poljsko in podporo rimske kurije, v žep pa so pospravili tudi enega nemških luterancev, saškega volilnega kneza Johanna Georga. Ta je namreč Uniji protestantskih knezov obrnil hrbet takoj, ko so mu Habsburžani za nagrado obljubili Zgornjo in Spodnjo Lužico, ki sta bili zgodovinsko del Češkega kraljestva.
In tako seje zgodilo neizbežno: polki obeh strani so se spopadli 8. novembra 1620 na Beli gori pri Pragi. Proti 27.000 žolnirjem katoliške Lige je stalo 21.000 vojakov upornih stanov, slednji pa so bili v komaj dvournem spopadu pred praškimi vrati povsem po-
122
JONATAN VINKLt'R
tolčeni. Ob tem so premaganci tudi takoj sprejeli svoj poraz, se predali in si naivno celo mislili, da bodo zaradi sorodstvenih vezi s katoliško aristokracijo odnesli celo kožo. Ko so se pogajali o predaji Prage, so od Maksimilijana Bavarskega zahtevali ne le splošno amnestijo za vstajnike, temveč celo ohranitev političnih in verskih svoboščin ter pravic iz časa pred uporom, nihče od njih pa ni sprevidel, kako silovit politični, gospodarski in etnični orkan bo v naslednjih letih pometal po deželah češke krone in daje poraz na Beli gori pravzaprav zgolj medel preludij vsega tistega, kar so si katoliške zmagovalne sile zamislile za premagane Cehe.
Po katoliški Evropi je poročilo o zmagi na krivoverskimi Cehi izzvalo en sam zmagoslavni Te deum. Na Dunaju so se cerkve tresle od vzklikov veselja, ker je Habsburžanom uspelo premagati vojsko prav tistega kraljestva, ki ga od časov Jana Žižke in Prokopa Holeho (Plešastega) niso mogli ukrotiti ne z mečem ne z besedo. Kapucin, pater Sabinus, kije s svojo pridižno elokventnostjo privabil v cerkev tudi Ferdinanda, sije izbral za moto pridige besede iz knjige Psalmov 2, 9: »Razbil jih boš z železno palico, kakor lončarjevo posodo jih boš zdrobil.«24 Nato je polagal monarhu na srce: prišel je trenutek za dokončno uničenje vstajnikov, tako da ne bodo mogli nikoli več vzdigniti svojih glav; milost do njih bi povzročila nove zmešnjave; kralj ima nalogo duhovnega pastirja, zato naj pazi, da ne ho onstran groba deležen takšne obsodbe, kot jo je starozavezni prerok izrekel nad kraljem Ahabom: »Tako govori GOSPOD: >Ker si izpustil iz rok moža ki je predmet moje zakletve, bo tvoje življenje cena za njegovo življenje in tvoje ljudstvo za njegovo IjudslvoU« (1 Kr 20, 42.)
Taki in podobni načrti so rojili v glavah številnih posameznikov, zlasti med poveljniki španske soldateske, ki je po češkem porazu pridrla v Srednjo Evropo napolniti svoje večno prazne mošnje. Eden izmed njih je bil tudi Ferdinandov svetovalec don Martin de Huerta, ki je poklicno kariero začel kot krojaški pomočnik, jo nadaljeval kot lakaj in nato kot ovaduh. Nazadnje pa je stopil v vojaške vrste. Ker je bil podjeten človek, je hitro napredoval, kar pa je bilo bolj pripisati
24 Vsi navedki iz Svetega pisma se ravnajo po Slovenskem standardnem prevodu,
Ljubljana 1996.
123
ŠTUDIJSKI VEČEJil
njegovi zvitosti in spretnemu intrigiranju kot pa resničnemu junaštvu na bojnem polju. Hiter vzpon po klinih vojaške hierarhije je mogel v dobršni meri vknjižiti tudi na račun svoje atletske postave, ki mu je prinesla naklonjenost grofice s Kolovrat. In ta človek je cesarju svetoval, da naj »da pomoriti vse brez razlike, da ne bi od tega nevernega krivoverskega naroda ostala živa niti duša«.25 Nekaj podobnega je vedel povedati tudi španski poslanec na dunajskem dvoru, ki je monarhu razlagal, na kak način so upori v Kataloniji in Aragonu dali španskim katoliškim kraljem možnost utrditi svojo moč. Za Čehe, ki so bili sedaj premagani in tako v podobni situaciji kot Katalonci ali Aragonci, je predlagal nič drugega kot genocid: »S štirideset tisoč možmi dobre s"panske vojske, ki bi se ji pridružila še lahka poljska konjenica, bi bil do korenine iztrebljen ta brezbožni narod, kije tako dolgo žalil cesarsko visokost.«26 Bavarski vojvoda Maksimilijan sicer ni bil pristaš tako nasilnih sredstev, pa tudi narave je bil dosti bolj umirjene kot španski grof ali dinamični pustolovec iste narodnosti, toda hudournik maščevalnega opoja z zmago nad Cehi je začel tudi tega treznega moža odnašati s sabo. Ferdinandu je pisal: »Vsemogočni Gospod seje naklonjeno ozrl na svojo cerkev, premagal njene sovražnike in stri njihovo moč. Bil sem prisoten, udeležil sem se tudi boja, toda zmagal je Bogin njemu gre vsačast. Ali bi bili torej vredni njegove milosti, čebipokazali strahopetno dobro voljo do premaganih?«27
Toda na začetku se je zdelo, da so naleteli treznejši glasovi pri Ferdinandu vseeno na bolj odprto uho od bojevitih tonov: prve presoje stanja so kazale v smeri nadaljevanja politike, ki je bila prekinjena s stanovsko vstajo privilegije protestantov bo treba omejiti, radikalne sekt e bodo izpulili iz dežel svetovaclavske krone, končni cilj, tj. obnovo katoliške enovitosti dežel in kraljestev pod habsburškim žezlom, pa je Ferdinand videl uresničen šele v daljni in nedogledni prihodnosti. Sploh mu je bila polit ika čakanja v tem primeru dosti bližja kot metoda neposredne brutalne akcije.
25	Pavel Skala, Historie o težkycb protivenstvich ctrkve češke, poglavje XLIV. Navedeno po: E. Denis, n. d., 28.
26	E. Denis, n. d.., 28.
27	E. Denis, n. d., 28.
124
JONATAN VINKLt'R
Zdi se, da je bil Ferdinand dosti prešibka osebnost, da bi si sam zamislil plan uničenja zgodovinskega češkega naroda, do česar je v slabem desetletju med 1620 in 1629 v resnici prišlo, pa tudi, da bi tako uničenje lahko preprečil. Mož je imel menda dosti prirojene ljubeznivosti, ki so ji odurne eksekucije, in tako ni imel duševne fiziognomije apostola. Še zdaleč ni bil podoben protireformatorjem svete rimske cerkve, ki so ga obdajali Hrenu, Brennerju in Stobeju v Not ranji Avstriji ali Loheliusu, Carrafi ter grofu Harrachu na Češkem. Bil pa je submisivna natura, ki ni v ničemer spominjala na neukročeno vladarsko silo(vitost) kakšnega Filipa II. Zastran Ferdinanda so namreč njegovi učitelji in spovedniki jezuiti (Bogarin, Becan, Lamormain) ugotovili, dani iz pravega testa za velikega vladarja, da pa gaje mogoče vzgojiti v duhovi odvisnosti in poslušnosti. In so tudi ga, tako da si je mali, rdečelasi, zaliti in nasmejani mož, kije malo pil, malo govoril in ravno tako malo tudi mislil, vzel za glavno poslanstvo tostranskega življenja pripravo na onostranstvo. Da pa bi se obvaroval pred strahovitim presenečenjem, ki bi utegnilo njegovo dušo pričakati, ko bo Vsevišnji tehtal, kaj je storil (prav) in česa ne, si je vzel k srcu pouk jezuitov, daje najboljše zdravilo proti temu, če se povsem prepusti vodstvu svojega spovednika. In pri Ferdinandovi mentalni fizio-gnomiji se je ta metoda srečala z imenitnim uspehom. Imel je namreč idealne predispozicije za meniha ali celo za potencialnega svetnika, kajti njegovi najzgodnejši življenjepisi npr. Ferdinandi virtutes, ki je 1638. zagledal luč sveta v stolnem mestu habsburške monarhije in je privrel izpod peresa njegovega spovednika Williama Lamormaina se berejo kot hagiografije svetnika pri živem telesu: da se ni menda nikoli s strastjo ozrl za lepo žensko; vsak jutro takoj po vstajanju dve maši v lastni kapeli; obeduje s kapucini ali z jezuiti in rad posluša njihova pobožna berila ter se celo med lovom, ki je poleg glasbe njegova edina strast, ustavlja, da bi tehtal lastno vest, ter že ob najmanjšem nemiru le-te hiti k spovednici.
Pošteno želi izvrševati svoje dolžnosti in se sčasoma privadi vladarskim poslom, toda v resnici ga reč sploh ne zanima prav dosti. Živi v fatalistični blaženosti: »Gospod,« je rad govoril, »če tvoja slava in moje odrešenje zahtevala, da bi poslal močan, me povzdigni in slavil te bom; če pa hočeta, da bi ostal pri tem, kot sem, mi pomagaj in te bom prav tako
125
ŠTUDIJSKI VEČEJil
slavil«28 Zoper krivoverce ne goji nobenega sovraštva: »Bog mi je priča, da bi želel zavarovali njihovo odrešitev tudi s svojim lastnim življenjem. Ce bi vedel, da bi jih lahko s svojo smrtjo odrešil iz zmote, bi položil svojo glavo na tnalo in rekel rablju: Odsekaj!«29 Na začetku se ni zavedal dosega svojih mandatov proti češkim protestantom kakor tudi ne resničnega trpljenja, ki gaje v deželah sv. Vâclava povzročala od njega najeta soldateska katoliške Lige, ki je bolj kot na okupacijsko vojsko spominjala na toplo divjih razbojnikov. Zaradi vstaje protestantskih stanov pa se je morda čutil tudi odvezanega krivde za njihovo trpljenje, poleg tega pa je imel po zmagi nad njimi kot vladar nove dolžnosti in predstavniki zmagovite ecclesiae militans so se krepko potrudili, da na te obveze slučajno ne bi pozabil.
Skladno z običajnim postopanjem Rima v podobnih primerih se je kurija tudi tokrat zadovoljila zgolj z določitvijo generalnega kurza in programa, uresničitev pa je nato prepustila posvetni oblasti, kar ji je omogočilo črpati iz nasilja, ki je bilo tako povzročeno. Tako je tudi Ferdinand svojim uradom zgolj nakazal splošni cilj in naravnal kompas, nato pa z velike daljave opazoval njegovo doseganje. In ravno slednje je bilo za Češko kraljestvo usodnejše kot najbolj krvava okrutnost pri kaznovanju vstajnikov: Ferdinand je namreč dežele svetovâclavske krone prepustil na milost in nemilost v roke pogoltnih pustolovcev, ki so se namenili iz velike sreče, da se jim je v mošnjo zakotalilo zlato jabolko, iztisniti kar največ zase. Po eksodusu prebivalstva in po spremembi strukture premoženja ter s tem povezane narodne stratifikacije je moč protireformacijo v deželah sv. Vâclava primerjati morda samo s pogromi, ki so posamezne narode (npr. evropske Jude) doleteli v velikih vojnah »stoletja skrajnosti«. In v zvezi s tem početjem se ni mogoče odločiti, kdo nosi večji del odgovornosti - ali šibki vladar, ki je dal cel narod v roke rabljem, ali duhovni, ki so z obljubljanjem nebes priklicali na piano najslabše, kar seje skrivalo v dušah njihovih ovčic, ali tolpa zločincev, katerih »usluge« so za utrditev univerzalnega primata svoje veroizpovedi radi sprejeli in se z njimi onečastili.
Seveda pa je bilo treba poraženo Češko kraljestvo upravljati in
28	William Lamormain, Ferdinandi virtutes, Vindobonae 1638, 31.
29	W. Lamormain, n. d., 7.
126
JONATAN VINKLt'R
»urediti razmere«. In prvi, ki ga je Ferdinand poklical h krmilu, je bil nemški kat oliški vojvoda Maksimilijan Bavarski. To je bila odlična ideja: vojvoda je bil onstran dvoma katoliško pravoveren in zelo odprtega duha, poleg tega pa je dobro razumel resnost vseevropskega spoprijema, ki ga je uvedla bitka pri Beli gori. Svoje (verske) nasprotnike je preganjal z vso nepomirljivo in srdito krutostjo fanatika, ki si želi od nebes bogate odmene za svoje »usluge«, toda cenil je red in dobro upravo ter je bil odločen nasprotnik nepotrebnih žrtev. S svojo urejeno in disciplinirano naravo bi utegnil Češko kraljestvo rešiti strašnih muk, ki so ga doletele, ko bavarski vojvoda ni sprejel Ferdinandovega povabila. Kajti če bi stopil h krmilu dežel sveto-vaclavske krone, bi takoj prišel v oster konflikt z različnimi strankami, ki so se na Dunaju drenjale okoli Ferdinanda in si želele priboriti čim večji kos češkega plena.
Zato je Maksimilijan Bavarski na to mesto predlagal Karla kneza Liechtensteina (1569-1627), verskega konvertita, ki je bil podobno kot ljubljanski škof Tomaž Hren ali znameniti državnik v talarju svete rimske cerkve Melchior kardinal K(h)lesl vzgojen v pobožni protestantski družini, h katoliški veroizpovedi pa ga je nagovoril kardinal Dietrichstein. Liechtenstein je bil po rodu z Moravskega, kjer verski spopadi niso dosegli tolikšne ostrine kot na Češkem, poleg tega pa ni bil gojenec katerega jezuitskih kolegijev in v svoji mentaliteti ni imel tiste nepopustljive nestrpnosti do drugače verujočih. Bil je tudi velik deželni patriot in je predvideval, kakšno upostošenje bi lahko na Češkem in Moravskem povzročila radikalna in hitra katoliška restavracija. Zato se je upiral skrajnim ukrepom proti protestantom. Toda ko je videl, da poskuša zaustaviti deroči hudournik, ki ga utegne podreti in odnesti s sabo, je voljno prisluhnil ukazom in izvršil reči, s katerimi ni niti soglašal niti jih ne bi svetoval, pri tem pa si je prizadeval, da bi zajel kar največ iz povodnji zlata, krvi in solz, ki se mu je prelivala pod rokami. Zelo hitro se je namreč zapletel v razpete mreže tolpe vojnih roparjev, oderuških verižniških trgovcev in pogoltnih Ferdinandovih uradnikov, ki so se v prve vrste okupacijske uprave prerinili s kakšnim hrabrim dejanjem, po sreči ali pa so imeli samo krepko telo kot španski pustolovec don Martin de Huerta.
127
ŠTUDIJSKI VEČEJil
Po Liechtensteinu je nravstvena kuga kovati lastni dobiček iz tuje nesreče tj. oropati svoje drugače verujoče sodeželane s pravo epidemično hitrostjo okužila tudi večino ostalih članov češke visoke aristokracije, ki izpovedovali katoliško vero in so pred stanovsko vstajo pripadali prohabsburški strani češkega plemstva. Pred takšno etično boleznijo niso bili obvarovani niti tisti s trdnim prepričanjem in ne oni, ki so se mogli ponašati s slavnim in starožitnim imenom ne Slavata ne Martinic , šibkejše postave od njiju pa so sploh najdevale uteho od prizora, ko so videli, kako se uničujejo stare pravice in svoboščine ter sploh vse bitje in nehanje starega Češkega kraljestva ter njegovega naroda, v tem, da so si z grabežljivo slo večali imetje ali pa plezali po družbeni lestvici na mesta, ki so jih morali izprazniti njihovi drugače verujoči sodeželani.
Po bitki na Beli gori je minilo nekaj mesecev, preden so se katoličani sploh zmogli orientirati v novi situaciji,30 se je pa v teh mesecih brezvladja toliko bolje znašla okupacijska soldateska, sestavljena iz plena željnih vojaških pustolovcev iz različnih delov Evrope: »Ko so spoznali, da ni na Češkem nobenega odpora proti njim več, so se cesarski vojaki zapodili povsod po češki deželi in kradli, ropali, jemali. Pri tem. so pregledovali vsak kot, lovili uboge ljudi, jim zavijali vratove, jih mučili in morili z ognjem, da bi prišlo na dan, kje imajo skrit denar, tako da je bilo grozno in žalostno o tem govoriti. Povsod en sam a v, joj, groza, daj in vzemimo/«31
Eden pribočnikov Maksimilijana Bavarskega se je hvalil, daje na tej vojaški odpravi spravil skupaj 60.000 zlatnikov, dodal pa je še, da je pravi bedak tisti polkovnik ali kapetan, ki si ne bi nabral vsaj pol toliko. Plen, ki so ga vojaki samo v prvih štirih dneh po bitki pri Beli gori naropali zgolj v Pragi, je bil ocenjen na dva milijona zlatnikov, v plenjenju pa so generali celo prekašali svoje žolnirje.32 Tako je bil deželam sv. Vaclava, ki so se mogle za svoje blagostanje zadnjih nekaj stoletij pred Belo goro z vmesnim burnim obdobjem husitskih vojn -zahvaliti tudi dobro delujoči fevdalni ureditvi, spodmaknjen
30	Boji s stanovskimi vstajniki so potekali do marca 1622, ko padeTfeboii.
31	Mikulaš Dačicky, Pameti I, ur. Antonin Rezek, Praha 1878, 268.
32	E. Denis, n. d., 38.
128
JONATAN VINKLt'R
pomemben steber trdnosti: dobra in trdna (narodna) uprava. Zavladal je namreč vsesplošni kaos: strachovski opat, ki je potoval na Dunaj, je bil sredi belega dne napaden od roparske tolpe in je komaj dospel v najbližje mesto; upravitelja Moravske, kardinala Dietrichsteina so na poti napadli in oropali neapeljski žolnirji, knezu Liech-tensteinu pa so v sami Pragi njegovo palačo povsem »izpraznili« vojaki, ki naj bi jo (ob)varovali pred (iz)ropanjem.
Toda slednji seje takrat ukvarjal predvsem s tem, kako bi kaznoval glave stanovskega upora. Šestega aprila 1621 je namreč dobil ukaz, naj da zapreti petdeset vodilnih vstajnikov, katerih večina je lahkomiselno ostala kar v Pragi, ker se je zanašala na obljube, ki jim jih je dal Maksimilijan Bavarski. Po deželni ustavi bi jih bilo treba postavili pred najvišje deželno sodišče, toda v tem primeru je bila narejena izjema, ki je začela prakso, da so izjeme postale (novo) pravilo: sklicana je bila posebna komisija, v katero je bilo imenovanih tudi nekaj tujcev, kar pa je bil prva centralizacijska poteza Habsbur-žanov. Ti so pri tem vprašanju vede in načelno, toda zato toliko bolj pomenljivo pustili vnemar določila stare deželne ustave, ki ni dovoljevala, da bi st anovom na deželnem sodišču sodili ljudje, ki niso bili njihovi sodeželani. Med ustanavljanjem komisije je Liechtenstein razglasil sodbo nad dvajsetimi osebami, ki so umrle že pred bitko pri Beli gori: njihova posestva naj se zaplenijo v korist kraljevega erarja.
S tem pa je tudi sodni komisiji dal precej jasen namig, kaj pričakuje od njenih članov. In tudi tožilec Pribik Jenišek z Ujezda je dobil poduk, naj se nikar preveč ne zadržuje okoli pravniških skrupulov, temveč naj se kot na dokaze mirno nasloni kar na »splošno znane« stvari. Tako je komisija najprej obsodila na smrt in izgubo imetja devetindvajset oseb, ki niso prišle pred sodišče, nato na izgubo plemiškega imena in časti deset že pokojnih vstajnikov, nazadnje pa so bili na smrtno kazen obsojeni še glavni kolovodje upora proti Habsburžanom: sedemnajst direktorjev, ki so bili v ječi v Pragi, in še petnajst drugih posameznikov, ki so v organiziranju upora igrali pomembnejšo vlogo. Med obsojenci so bili tudi znameniti učenjaki, npr. rektor Karlove univerze Jesenius, pa tudi pomembni diplomati, dvorjani in pisatelji, npr. Kryštof Harant s Polžic, skratka intelek-
129
ŠTUDIJSKI VEČEJil
tualni cvet sekularnega dela češkega nekatoliškega prebivalstva, z njihovo usmrtitvijo pa je na simbolni ravni legel v grob tudi zgodovinski češki narod. Kajti tisto, kar je starih zgodovinskih identitet in identifikacij še ostalo, je bilo vezano na ljudi, ki so bili v naslednjih letih pognani daleč za meje dežel svetovaclavske krone, predvsem na češkobratske in protestantske učenjake in duhovnike na Jana Amosa Komenskega, Pavla Skalo, Pavla Stranskega ...
Toda v zvezi z zapisanim je treba poudariti tudi naslednje. S koncem političnega češkega naroda po Beli gori se ne pretrga kontinuiteta v češki jezikovni in slovstveni kulturi, kajti podobno kot slovenski protestanti zapustijo Dalmatinovo biblijo, tako tudi češki nekatoliki dajo v zakup prihajajočim stoletjem Kralicko biblijo. To je knjiga, s katero so češki bratje33 trajno zaznamovali razvoj češkega slovstva, literature in kulture. Je tudi najlepši dokaz duhovne moči članov te veroizpovedi kakor tudi največja kulturna dediščina, ki so jo ti zapustili češkemu narodu.34 Kralicka biblija je prvi češki prevod biblije iz izvirnih jezikov. Vsi dotedanji celoviti prevodi v češčino, ki
33	Z imenom češki bratje (Češti bratri, imenovani tudijednotabratrska injednota českych bratri) se označuje verska skupnost, kije nastala v 2. polovici 15. stoletja kot odgovor na slabo stanje in zavržena dejanja v rimski ter utrakvistični ccrkvi na Češkem. Češki brarje so bili znani po svojem doslednem držanju preproste, vendar stroge biblične moralke (v čemer so se precej razlikovali od drugih sočasnih cerkva). Najznamenitejši češki brat plemiškega stanu je bil Peter Vok z Rožemberka, med njihovimi škofi pa sta najbolj izstopala Jan Blahoslav in Jan Amos Komensky, ki je bil hkrati tudi zadnji češki češkobratski škof. Temeljno informacijo o čeških bratih za slovenskega bralca še vedno prinaša Jaroslav Bidlo, Jednota bratrska. v: Ottuv slovnik naucnj XIII, 159 173.
34	Ime je dobila po naselju Kralice na Moravskem, kije prvič omenjeno L 1255, kot mesto pa 1. 1303. V tem mestu je imela Jednota českobratrska eno svojih najboljših tiskarn, ki je s svojimi tiski veljala za zgled domače in tuje tipografsko-tiskarske umetelnosti. Tiskarna seje najprej nahaja v Ivančicah, nato pa je bila preseljena v Kralice, kjer je ob radodarni podpori gospodov z Žerotina ostala do dokončnega zatrtja čeških bratov na Češkem in Moravskem. Med vzor(č)ne tiske iz tiskarne v Kralicah sodijo: Mala biblija, samo tekst (1596); Psaller (1579, 1581, 1583); Streycovi Psalmi (1587, 1590); Kapitova Posti lla (1586); kancional (1581, 1594), predvsem pa Sestdelna ali Kralicka biblija (1579-93), ki je najslavnejše delo krališke tiskarne in ki še bolj kot drugi krališki tiski izstopa s svojo lepo tipografijo (kar kaže na visoko razvito obrtno spretnost izdelave črk) in z dvobravnim okrasjem.
130
JONATAN VINKLt'R
se začenjajo že v 13. stoletju, so bili izdelani na podlagi Vulgate. Ti starejši prevodi so samo izjemoma upoštevali grško (Beneš Optat) ali hebrejsko (Jan Vartovsky z Varty) predlogo. Takšni prevodi za namene Jednote, ki je Biblijo razumela kot »Božji zakon« in ki ji je Sveto pismo pomenilo vir vere in življenja, vsekakor niso mogli biti zadostni. Zato je Jed not a s številnimi in vztrajnimi prošnjami prirao-rala svojega najzmožnejšega člana, Jana Blahoslava (1523 1571), da je prevedel Novi testament,3S Ta odlični prevod je nato Jednoto pripravil do tega, da je po Blahoslavovi smrti organizirala prevajanje Starega testamenta iz izvirnih jezikov. Izmed njenih članov so bili izbrani najboljši od najzmožnejših: Ondrej Štefan, Jan Eneas, Izaiaš Cibulka, Jan Kapita, Jan Effreim, Pavel Jessen, Jifi Strejc in dva poznavalca hebrejščine, sirijščine in kaldejščine: M. Mikulaš Albrecht s Kamenka in Lukaš Helič (ki je bil iz židovske družine). Možje so se pri delu ozirali na Grammatiko češko (1571) J. Blahoslava, podviga pa so se lotili z zanosom in z vedenjem o velikem pomenu svojega početja. Preučili so več tiskanih in rokopisnih čeških ter tujejezičnih biblij, predvsem pa so upoštevali hebrejski tekst, njegovo kaldejsko razlago, parafrazo v sirijščini in grško Septuaginto. Že 1. 1579 je tako izšel prvi del prevoda (z dvojnim predgovorom - za duhovnike in druge bralce), leto kasneje II. del, 1. 1581 III. del, 1. 1587 IV. del, 1. 1588 V. del in 1. 1593 VI. del. (od tod tudi poimenovanje šest-delna biblija), ki je bil reprint Blahoslavovega Novega testamenta.36 Največja skrb je bila posvečena vsebini: prevod, ki je bil dosleden glede na izvirno besedilo, toda kljub temu tekoč, je bil v svojem času
35	Za to nalogo seje kar naj temeljiteje pripravil: kritično je preučil novejša in starejša češka, lalinska in grška besedila in tudi novi Lutrov prevod (1522-1534). Tako je z »veliko trudj v pretežnem delu svojega življenja« ustvaril prevod Novega, testamenta, ki ga po kvaliteti ni dosegal noben drug sočasni prevod. To delo je prvič izšlo 1. 1564 (s številnimi komentarji, razlagami in konkordancami), drugič, 1. 1568 (s številnimi filološkimi in kritičnimi komentarji), pa v tipografsko odlični podobi, ki je primerljiva s kasnejšo Kralicko biblijo.
36	Pretežni del prevajalskega podjetja in ves tisk sta bila opravljena v Kralicah, kjer so prevajalci uživali radodarno gostoljubje Karla z Žerotina st. Kralicka biblija je kot tiskarsko delo Zaharije Solina primerljiva s slavnimi umetniškimi deli nizozemskih tiskarjev. Izjemna je bila tudi zunanja izdelava, še posebno pri pergamentnih izvodih, ki so bili bogato okrašeni s srebrom.
131
ŠTUDIJSKI VEČEJil
vzor(č)no delo. Zato ne preseneča, kar je v Kšaftu o njem zapisal Jan Amos Komensky, namreč, da je »malo narodov, ki bi v svojem jeziku slišali si', preroke in apostole govoriti tako pristno, izvirno in jasno«. Pomemben del Kralicke biblije so bili tudi pridejani komentarji in razlage. V njih se ne kaže samo za svoj čas natančno poznavanje filologije, arheologije, zgodovine in geografije, temveč celotno bitje in žitje čeških bratov, njihova teologija, dogmatika in moralka, njihov pogled na svet, pa tudi njihova ljubezen do domačega jezika in skrb zanj.
Pomen Kralicke biblije je po njenem nastanku rasel znotraj skupnosti čeških bratov in tudi zunaj nje. Kakor je razvidno zlasti iz spisov Komenskega, je za češke brate post ala vir jezikovne norme in stilogena predloga, vsesplošno pa je postala vir, kjer so se vzorovale večinoma vse kasnejše izdaje Svetega pisma v češkem jeziku do srede 19. stoletja, s takšnim kulturnim vplivom pa je pomen znamenitega prevoda za češko literaturo in kulturo povsem analogen pomenu Dalmatinove biblije za slovensko slovstvo in kulturo.37
Kaj je Kralicka biblija pomenila češkim preporoditeljem v 19. stoletju, je razvidno iz naslednjih besed Josefa Jungmanna: »Med Cehi ni najbrž nikogar, ki naše slare literature ne bi imel za glavno šolo češkega knjižnega jezika. Pod tem seveda ne razumem celega njenega razvoja, od prvih, nam poznanih začetkov do 18. stoletja, temveč predvsem spisje 16. stoletja, v njem zlasti Kralicko biblijo, kije neprecenljiv zaklad našega naroda in ki more veljali za vir in merilo knjižnega jezika na Češkem, Moravskem
37 Hallska (1722, 1745, 1766), Bratislavska (1787) m Berlinska (1807) biblija ter Klejchov (1730), Hallski (1722, 1744), Lužiški (1730), Berlinski (1752) in Bratislavski (1775) Novi testament neposredno navezujejo na Kralicko biblijo, zunaj skupnosti čeških bratov pa je s svojim jezikom, pravopisom, prevodom in komentarji vplivala tudi na katoliške, utrakvistične in celo jezuitske tekste. Podobno kot slovenski jezuiti, npr. Jernej Basar, poznajo in tudi uporabljajo »heretika« Dalmatina, tako tudi Matej Vaclav Steyr iz Kralicke bible potegne svoj pomembni spis Zdček čili Orthographia aneb vyborne dobry zpusob, jak se md dobre po česku psa ti neb tisknouti, vytaženy z češke bibli, ktera na nekolik dilu rozdelena byvši, mezi nekatolickymijest u velike udžnosti, (Praha, 1668, 1730,1781). Besedilo Svalovdclavske biblije je bilo popravljano glede na Kralicko biblijo. Celo znamenita Prochazkova bibl ija (Novi testament, 1786; celo Sveto pismo 1804) je Kralicko biblijo upoštevala v besedilu in razlagah, ravno tako biblija iz 1. 1851, 1857 in 1864.
132
JONATAN VINKLt'R
in Ogrskem in je za to modremu jezuitu Mateju Štejerju z. vso pravico tudi veljala,«38
Usmrtitev političnih in kulturnih voditeljev češkega naroda je zarezala med Cehe in Habsburžane na ravni zgodovinskega spomina in tega se sicer da potlačiti, ne pa tudi izkoreniniti nepremostljivo in do razpada habsburške monarhije 1918 nepreseženo brezno sovraštva. Toda najprej je moral razsodbo podpisati vrhovni gospodar nad telesi svojih podložnikov v čeških deželah Ferdinand II. In ta se je posvetoval s svojimi običajnimi svetovalci: s spovednikom jezuitom Becanom, pa tudi s kardinalom Dietrichsteinom, in ta dva sta cesarja seveda opominjala, naj ga nikar ne bo groza usmrtitve obsojencev. Ferdinand je na koncu postavil svoje ime pod smrtno obsodbo za sedemindvajset voditeljev stanovskega upora, nato pa se je mirne vesti napotil v Mariazell, da bi Materi Božji poklonil zlato krono. Knezu Liechtensteinu je še dovolil, da sme protestantskim vstajnikom dopustiti zadnjo dušno uteho s strani utrakvističnih duhovnikov; kalvincem in češkim bratom je bilo odrečeno tudi to poslednje zadoščenje.
Tako je v drugi polovici junija 1621 na Tynskem, danes Staro-mestskem namesti, nasproti stare husitske metropole, Tynskega chrama, zrasel čuden gledališki oder morišče, kjer so 21. in 22. pokončali obsojene na smrt. In čeprav je bilo javno mnenje do nesrečnikov dotlej strogo, so bili ljudje vendarle zgroženi nad njihovim pričakovanim groznim koncem. V cerkvah so pridigarji navkljub splošni grozi vernikom priporočali, naj se svojih sonarodnjakov spomnijo v molitvah, knez Liechtenstein pa se je bal, da bi v Pragi utegnilo priti celo do nemirov. Zato je dal vse ulice, ko so vodile do Tynskega trga, tesno zastražiti, mestna vrata so bila zaprta, na izpostavljena mesta pa so postavili celo topove.
Sama eksekucija je bila zrežirana precej teatralično, kajti celotno morišče je bilo pregrnjeno s črnim suknom, na oder se je stopalo s
38 JosefJungmann, O ruzneni českeho pisemniho jazyka, v:JosefaJungmannasebrane drobne spisy versem a prosou I, Praha 1870, 30-37. Josef Hanuš, Kralice, v: Ottuv slovntk naučnj XV, 40,41; prim. z Anton Breznik, Literarna tradicija v Evangelijih in listih, v: Anton Breznik, Jezikoslovne razprave, Ljubljana 1982, 27-54.
133
ŠTUDIJSKI VEČEJil
prvega nadstropja mestne hiše, pred vsakim obsojencem pa je bilo prav tako razgrnjeno črno sukno, v katerega so zavili nesrečnikovo truplo, ko je dotičnega rabelj skrajšal za glavo. Nazadnje tudi vsem mrtvim upornikom ni bil dopuščen spodoben pokop: glave njihovih kolovodij so zložili v železne koše, ki so bili izpostavljeni na staro-mestskem stolpu Karlovega mostu čez Vltavo, kjer so posmrtni ostanki ostali skoraj deset let - do 1631., ko je saška vojska zasedla Prago in jim omogočila spodoben zadnji počitek vTvnskem chramu.
Ko so bili tako odstranjeni politični voditelji Cehov, so se restavracijske oblasti30 lotile duhovnih vodnikov naroda, njegovih utra-kvističnih, protestantskih in češkobratskih dušnih pastirjev. In če so pred Belo goro menili, da bo restavracija katolicizma na Češkem dolgotrajna, so prihajali zdaj vse bolj na misel, daje mogoče utra-kvistični verski plevel, zlasti pa zlo seme herezije, ki da gaje med Čehi zasejala Bestia triumpbans Martin Lutlier, izkoreniniti že v nekaj letih. In takšne pobude niso zrasle v čeških glavah, kajti med njimi ni bilo nikogar - niti med najbolj gorečimi katoličani ne40 ki bi se hotel spuščati v to pustolovščino s, kot seje zdelo, precej negotovim razpletom. Celo sam Jan Lohelius, ki je praski nadškofovski prestol zasedal v desetletju med 1612 in 1622, je omagal ob misli, da bi bilo mogoče katoliško restavracijo v čeških deželah kako pospešiti. Ker je bil med češkim katoliškim klerom eden prvih, ki se je skladno s smernicami tridentinskega koncila spustil v spopad z drugače verujočimi, je zelo dobro vedel, kje ležijo ovire, da bi se češki narod zopet vrnil v naročje matere rimske cerkve, in kako velike so: vsa češka kraljevska mesta razen Budjejovic in Plzna so bila namreč odločno protestantska, v Pragi pa je bilo katoličanov nič več kot 2000, pa še ti so bili povečini tujci.41 Poleg tega je stanovski upor, čeprav je bil
39	V deželah sv. Vaclava je šlo tako za politično kot za versko restavracijo, tj. za uvedbo popolne podložnosti češke krone habsburški nadoblasti it) za ponovno uveljavitev katoliškega univerzalizma, kije bil izgubljen po I. 1420.
40	Izjema je bil morda edino kardinal Dietrichstein, ki je bil drugače iskreno in globoko pobožen človek, toda drugoverce je poleg privrženosti rimski cerkvi preganjal tudi iz osebne maščevalnosti: med stanovsko vstajo so ga namreč moravski protestantski direktorji zaprli, prostost pa je dobil šele, ko je plačal 10.000 zlatnikov odkupnine.
41	E. Denis, n. d., 47.
134
JONATAN VINKLER
sorazmerno kratek, do kraja razdejal že tako hudo načeto cerkveno-upravno strukturo katoliške cerkve v čeških deželah, ki se je pod naleti najprej husitske, nato pa češkobratske in protestantske cerkve krušila že od prvih desetletij 15. stoletja. Samostani so bili ali požgani ali izropani ali so se praznili, pomanjkanje duhovnikov na farah pa je bilo tolikšno, da so jih katoličani dajali v roke celo utrakvistom, s katerimi so se še stoletje in pol nazaj krepko lasali ter potezali za primat nad češkimi dušami če so ti le hoteli preklicali dokt rine, ki so bile nasprotne uradnemu katoliškemu nauku, in če so obljubili imeti svoje žene pri sebi kot kuharice. Seveda pa so na glavne predstavnike klera pritiskali redovniki, ki so si prizadevali dobiti nazaj vsaj nekaj svojih pozemskih bogastev izpred stanovske vstaje. In če ni šlo drugače, so se pritožili, tudi k cesarju; k slednjemu so pritožbe romale predvsem preko jezuita Becana in nato preko njegovega naslednika Lamormaina. Tako je mogla rekatolizacija upornih Cehov na začetku celo na simbolni ravni zabeležiti komaj kakšno pomembnejše dejanje. Razen »slavnostnega očiščenja« kat edrale sv. Vit a v Pragi, ko so izkopali ostanke pridigarjev in plemstva, ki ni bilo katoliške vere, in jih nadomestili z relikvijami svetnikov - z nekaj lasmi Device Marije, z mrtvaškim prtom Jezusa Kristusa, s kameni, s katerimi so menda pobili sv. Štefana... Toda to »očiščenje« je pri češkem prebivalstvu vzbudilo ravno toliko srda, kot gaje nekaj let prej nezmerno divjanje Abrahama Scultetusa (Schulza), dvornega pridigarja Friderika Pfalškega, ki je, omejenega duha, kot je bil, oskrunil starosvetno katedralo (sv. Vita), razbil križe in razmetal ostanke svetnikov, s čimer je tudi svojega gospodarja spravil ob velik del ugleda, ki gaje užival v javnosti.42
Protireformacija na Češkem je zaradi pomanjkanja jasne vizije, kako pristopiti k celi zadevi, predvsem pa zaradi u manjkanja prebojne osebnosti odločne volje bolj ali manj stopicala na mestu, prav vse pa se je spremenilo s prihodom mogočnega papeškega nuncija Caraffe na Češko. Skof Carlo Caraffa je bil potomec znamenite neapeljske družine.43 Pred prihodom v Srednjo Evropo se je izkazal
42	E. Denis, n. d., 52.
43	Družina Caraffa je katoliški cerkvi pred njim dala že mrkega Giovannija Pietra Caraffo, papeža Pavla IV. (1555 1559), njegovega nečaka, kardinala Carla
ŠTUDIJSKI VEČEJil
kot diplomat, v njegovi mentaliteti pa sta se državnik in vojak podobno kot nekdaj pri Bernardu iz Clairvatuca harmonično prepletala z apostolom. Med pogoltnimi posvetnjaki in besnimi podpihovala najnižjih strasti, ki so v tretjem desetletju 17. stoletja dodobra napolnili Ferdinandov dvor v mestu ob lepi modri Donavi, se je zdel Caraffa res nekaj posebnega in izjemnega: kot bleščeča reminiscenca na čase silovitih renesančnih cerkvenih vladarjev. Visok, odločen, jasnega razuma in ostre misli. Veliki inkvizitor, ki ne uničuje iz poželenja, strahopetno ali neodločno, temveč zgolj ad maioram Dei gloriam, In s hladnim mirom angela pokončevalca. Ce mora broditi po krvi, počne to, ne da bi trenil z očesom in z dvignjeno glavo. Tega moža je torej Gregor XV., nat ančneje, njegov nečak Ludovico Ludovisi poslal v češke dežele, da bi »uporabil srečni obrat situacije«. Čas ni primeren za popuščanje: krivoverci da so imeli peklenski načrt uničiti habsburško vladarsko hišo in potem vdreti v Italijo, toda Previdnost ni pustila, da bi svoje zle namere tudi uresničili. Zato seji je potrebno zahvaliti za milost in si prislužiti njeno trajno naklonjenost, in sicer tako, da se celotna monarhija združi pod enim vladarjem iste veroizpovedi katoliške.
Ko je Caraffa prišel na Češko, je bil najprej presenečen nad obsežnostjo in zahtevnostjo nove naloge, toda tudi nad Liechtensteinovim skepticizmom in Loheliusovo mlahavostjo. Kmalu pa je bil zopet v sedlu: »Ne zdi se mi primerno, da bi mi katoličani po tolikih zmagah ostali v nižjem položaju kot od usode premagani krivoverci; kajti ti ne strpijo nad seboj nobenega katoliškega vladarja, niti ne puste nobene katoliške pobož-nosti.«44 Na Češkem je organiziral delovanje rekatolizacijskih verskih komisij, ki so po deželah svetovaclavske krone ordinirale še z večjo silovitostjo kot slabi dve desetletji in pol prej Ferdinandove v Notranji Avstriji, v obrambo odločnega postopanja nuncija Caraffe pa je bilo občasno izrečeno, da moža ni mogoče gledati postrani in ga soditi glede na sodobni idearij, ki zagovarja pluralnost predstav s področja
Caraffo, ki seje v evropsko politično zgodovino trajno umestil z makiavelističnim izrekom Populus vult decipi, decipialur (Ljudstvo si želi prevare, zalo ga varajmo), ter pred in po njima od 14. do 19. stoletja še številne druge pomembne cerkvene dostojanstvenike. 44 E. Denis, n. d., 51.
136
JONATAN VINKLt'R
transcendentalnega. Kajti barok da menda ni dopuščal verskih kompromisov in daje preteklost napačno misliti znotraj idearija in imagi-narija, kije bil v tistem času še neznan.
Čeprav tak premislek načeloma vsekakor drži, pa je treba v zvezi z uveljavitvijo prot i reformacije in rekatolizacije v deželah sv. Vaclava pomisliti na čisto poseben kulturni milje, ki se je v tem srednjeevropskem prostoru (iz)oblikoval od husitskih vojn dalje. Od tedaj, ko se je na Češkem začel odločen in včasih tudi krvav spoprijem med nasprotujočimi si konfesijami, pa do drugega desetletja 17. stoletja je pret eklo dovolj časa, da so se verske strasti dodobra pomirile in da je obveljalo prepričanje, kako je na tej čudni poti človeka skozi življenje, sredi teme in negotovosti, ko se večkrat zaman trudi spoznati svoj končni cilj in namen, preprosto nemogoče ter tudi nesmiselno pripisovati izključno resnico o tem vprašanju zgolj enemu (samemu) določnemu verskemu odgovoru. Na Češkem so bili namreč med množico konfesionalno različno izpovedujočih se ljudi dominantni tisti glasovi, ki jim ni bil neznan pomen plemenitega izreka rabija iz Nazareta, katerega je zapustil kot pomemben del svojega duhovnega testamenta: »V hiši mojega Očeta je veliko bivališča.« (Jn 14, 2.)
Za veliko večino konfesij tega dela Srednje Evrope je bilo v času pred Belo goro značilno, da so se s spoštovanjem sklanjale pred vsakim, kije v ponižnosti in veri povzdigoval svojo misel k Neskončnemu, pa naj je bila formulacija njegovih molitev kakršna koli. V tej smeri je od sredine 15. stoletja naprej pomembno vlogo opravljala zlasti Jednola bratrskd, ki seje prva izmaknila ozki determinativnosti dogmatike rimske cerkve in je svoje poslanstvo videla predvsem v oznanjevanju miru in ljubezni ter v preprostem, toda doslednem krščanskem življenju, njen vpliv pa je bilo čutiti v vseh stanovih češke družbe. Katoliška restavracija nastopajočega versko militantnega baroka je tako s svojo konfesionalno nestrpnostjo in krčevitostjo za Čehe predstavljala nekaj starega, preživelega, nekaj, česar so se sami skozi marsikatero muko in težavo v dveh stoletjih zgodnjega novega veka očistili in kar so že presegli. Bila je namreč ponovno oživljanje stare srednjeveške zamisli o konfesionalni unitarnosti. Res pa je, da so bili po začetku stanovske vstaje iz čeških dežel izgnani jezuiti, toda predvsem zato, ker so šteli stanovi njihovo politično in druž-
137
ŠTUDIJSKI VEČEJil
beno delovanje ter netenje verskega sovraštva kot nevarno za češko krono. Kajti jezuiti so javno, v pridigah in na misijonih, zlasti pa pri stikih s politično pomembnimi člani katoliško-prohabsburške strani češkega plemstva zagovarjali zamisel, da katoličani niso dolžni držati besede, ki sojo bili dali krivovercu, in to kljub temu, da so v isti sapi učili, »daje treba trdno držati tisto, kar smo obljubili, in to vedno, ko reč sama na sebi ni zla in nepoštena«. To pa je bilo za češke nekatoličane toliko, kot reči, da ni Majestdt Rudolfa II. nič drugega kot zgolj in samo prevara, kupovanje časa ter pretveza za dokončni obračun katoličanov z drugoverci. In v tem je najbrž srž vsega nezaupanja, ki je naposled rodilo dovolj napeto mentalno klimo, v kateri so se češki stanovi odločili, da bo treba z orožjem v roki braniti versko svobodo, ki so jo uživali do tedaj.
Toda tudi to so počeli brez verskega fanatizma. Stanovi so namreč po začetku vstaje v svojih uradnih proglasih dali vedeti, da ne nameravajo delati sile nikomur katoliške vere zaradi le-te, poleg tega pa so se razglašali celo za prijatelje vseh katoličanov v čeških deželah, s katerimi da želijo (kot do tedaj) živeti v miru, jih branili in jim nikakor ne delati nobenih težav pri njihovem bogoslužju. Friderik (V.) Pfalški pa je bil po zasedbi češkega prestola še jasnejši: »Pred Bogom in pred vsem svetom razglašamo, da smo trdno odločeni, da ne bomo nikogar napadli ali stiskali zaradi njegove vere, niti tistih, ki pripadajo katoliški veroizpovedi, če se bodo le držali deželnih zakonov in še posebej Majesldla; zavezujemo se, da bomo ohranili svobodno izvrševanje katoliške vere.«4S ln tako so bili med njegovimi uradniki tudi ne tako redki katoličani, od katerih pa češki protestantski kralj ni zahteval, da morajo konvertirati, temveč zgolj to, da se odrečejo vsiljevanju primata svoje veroizpovedi nad ostalimi. Friderik se je namreč med svojim kratkotrajnim gospodovanjem nad življenjem in smrtjo svojih podanikov v čeških deželah v srednjeevropsko zgodovino zapisal z mislijo, ki ni daleč od sodobnih predstav o versko pluralni državi, na ravni politične teorije pa zamisli laične države: »Pritrditi je mogoče, da po pričevanju Svetega pisma in starih doktorjev vesti ni mogoče ne obvladati, ne zvezali, ne prisiliti in da ima to, takoj ko se prične uporabljali
45 E. Denis, n. d., 53.
138
JONATAN VINKLt'R
javni ali zasebni pritisk., usodne posledice in da je v različnih kraljestvih ta pritisk povzročil prevrate.«46
Jezuiti so proti temu stavili teokratično idejo: krivoverci so hočeš, nočeš onstran vsega dvoma podvrženi moči cerkve in papeža. In proti slednjemu so se češki stanovi med vstajo bojevali z dekreti o izgonu Družbe Jezusove iz čeških dežel, medtem ko so natančno določili, da naj drugi redovi, ki so vse dotlej mirno prebivali v samostanih, tudi vnaprej uživajo deželni mir in varnost. Poleg tega je bil izgon naperjen proti redu, ne proti posameznikom, stanovi pa so poslali celo vojake, da bi jezuitske kolegije in cerkve branili pred izgredi ter jih tako obvarovali pred izropanjem.
Toda po Beli gori je bila situacija čisto drugačna kot pred odločilnim spopadom in Caraffa je to vedel. Vladarja, ki je pred leti kot deželni knez nekaj podobnega že izvedel v Notranji Avstriji, ni bilo treba posebej opominjati, da naj s posvetno (po)močjo pomaga versko neubogljive Cehe zopet privesti nazaj v naročje matere cerkve, in daje treba pri tem, če ne gre drugače, uporabiti tudi grobo silo. In o slednjem je, bolj kot o vsem drugem, na zmagoviti katoliški strani vladalo harmonično soglasje. »Kakor bi posvetni vladarji nikoli ne dopustili, da bi se prelati vmešavali v upravo njihovih posestev\ tako tudi vladarju ni dovoljeno, da bi po svoji volji in moči karkoli dodajal ali menjal v vprašanjih vere, kajti slednje pripada edino papežu, zato je vladarjeva dolžnost postaviti se v službo vere, saj pade odgovornost za zlo, ki bi nastalo spričo njegove tozadevne nemarnosti ali šibkosti, prav nanj,«47 branijo svojo politično-versko teorijo nasilne rekatolizacije s pomočjo posvetne oblasti jezuiti, posamezni bratje med družabniki Jezusovimi pa celo menijo: »Vse pojde dobro, /.../, če se bo le postopalo po vojaško. O, da bi Bograzvnel naše vladarje. Nikoli ne bo lepše priložnosti odvzeti Cehom vse privilegije, ki so pogubni veri, še posebej Majestdt, in zopet dobiti nazaj cerkve.«48
46	Franz Chriscoph Khevenhiiller, Annales Ferdinandei Oder Wabrbajfte Beschreibung Kaysers Ferdinandi Des Andern ... Tljaten, Bd. 9, Leipzig 1723, 614. I lup: htcp:// www.bibliochek.uni-augsburg.de/dda/urn/urn uba000001-uba000199/uba 000183/ (28. 08. 2011). '
47	Franz Chriscoph Khevenhiiller, Annales Ferdinandei IX, 135.
48	Tbeatrum Europaeunu I, FrankfurCamMain 1662,43; http://www.bibliochek.uni-augsburg.de/dda/urn/urn uba000200-uba000399/uba000236/ (28. 08. 2011).
139
ŠTUDIJSKI VEČEJil
Ista misel preveva in razvnema tudi papeškega nuncija. Napotki, ki jih je dobil od rimske Propagande, niso posebej določni, imajo pa natančno začrt an splošni kurz - Cehe je t reba ponovno katolizirati. In to t ako ponosno nekatoliško plemstvo, nič manj odločne meščane kraljevskih mest in seveda tudi nesvobodnike. Seveda je Caraffa vedel, da je bila na Češkem tedaj katoliška komajda desetina far, duhovnike svete rimske cerkve pa so potomci Žižkovih bojevnikov »zasmehovali kot izmeček človeštva«, toda tudi, da za vsako zadnjo plat raste šiba, za bolj trmaste duše palica, in če ta ni dovolj, gorjača. Zato se ni v svojih Spominih prav nič sprenevedal o tem, kolikšno vlogo je pri rekatolizaciji čeških dežel igralo grobo nasilje: da piše za razumne ljudi, ki poznajo politično realnost in vedo, da se v naročje cerkve marsikdo ne bi vrnil brez »potrebne sile«. Kajti mnoge je zgolj strah gnal, da so se dali »poučevati« katoliškim duhovnikom in da so sprejeli rimski katolicizem: »Šolam vexationem Bohemis posse inlel-leclum praebere eosque in bonam viam dirigere.«49 Jezuiti pa so o učinku strahu na Cehe modrovali: »Strah, ki ga vzbuja kraljeva moč, pripravlja pot predanosti in poslušnosti; v naravi se vse počasi dviga k. dobremu, najprej telesnost in nato duh, zalo je na začetku vedno strah in trepet ter šele nato ljubezen do resnice in Boga.«50 In Cehi, ki so po letu 1628, ko Obnovljena deželna ustava tudi formalnopravno zaključi versko restavracijo in politično centralizacijo, ostali v deželah sv. Vaclava in so prestali omenjene ordalije pritiska ter strahu, so se v naslednjih desetletjih in stoletjih izkazovali s precej drugačno mentaliteto, kot je označevala njihove prednike za časa politične samostojnosti Češkega kraljestva. Poslej so bili kakor lev, ki so mu Habsburžani in rimska cerkev izdrli zobe ter populili kremplje.
Kako sta uporaba »potrebne sile« in »poučevanje« potekala na terenu, pripoveduje v svojim Pametih Mikulaš Dačicky (1555-1626), meščan Kutne Hore. Po Beli gori se je namreč tudi v tem velikem rudarskem mestu, kjer so od njega dni kopali srebro, ki je bilo podlaga češkega groša, začela katoliška restavracija. Toda na začetku je bila še precej plaha in tiha: katoličani so uvedli procesije, pridigarje
49	Caroli Carafae commentaria de Germania sacra restaurata (1630); navedeno po:
E. Denis, 11. d., 53 60.
50	E. Denis, n. d., 55.
140
JONATAN VINKLt'R
pa so pozvali, naj se vrnejo k rimskemu obredju. Meščani so ubogali, toda ne brez ugovarjanja. Ko pa jim je bilo ukazano, da morajo predikante, ki so še vztrajali pri svoji heretični veroizpovedi, odpustiti, je bilo meščanom dovolj. Niso hoteli poslušati, temveč so se sklicali na svoje mestne privilegije in se pritožili h kralju - k Ferdinandu, ki je imel s podobnimi pritožbami opravka že v Notranji Avstriji; vse skupaj je zaleglo toliko, kot če bi dali volku paziti jagnje ali lisici kokoš. Tedaj pa je vzel stvari v roke Vilem Ilburk z Vresovic, najvišji deželni kovničar, ki mu je bila dana v roke uprava Kutne Hore in je veljal za odločnega človeka. Možje svojo katoliško vnemo pokazal že pred stanovsko vstajo, kajti že 1613., leto po nastopu na položaj najvišjega kovniškega mojstra dežele ob Vltavi, je kutnohor-skim rudarjem prepovedal slovesno obhajati spomin na husite, ki so jih kutnohorski meščani 1419. zmetali v rudniške jaške. Med vstajo je svoj položaj prav tiho zapustil, po Beli gori pa je bil zopet postavljen na staro mesto. Toda v mestnem gospodarstvu je zaradi njegove nemarnosti vladal velik finančni nered, to pav mestu, kjer je bila prva deželna kovnica, ni pomenilo nič dobrega bilo je nekaj takega, kot če bi knjigovodski kaos vladal v državni banki. Zato je imel Ilburk več kol dovolj razlogov, davKutni Hori pokaže svojo katoliško vnemo in pravovernost ter da »naredi red«. In tako se je hitro lotil mestnega sveta, kateregaje stiskal z grožnjami, da bi le odpustili pridigarje. Toda četudi so ga poslušali, in sicer tisti ljudje, ki jih je sam zrinil med mestne svetnike, so opozorili, da se bo zaradi tega ukrepa iz Kutne Hore izselila velika množica tujih priseljencev nekatoliških veroizpovedi, ki so delali v rudniku, slednje pa ne bo minilo brez velike škode za rudarjenje. Ilburk je na to ravnanje odgovoril tako, da je dal poklicati bataljon žolnirjev Albrechta Wallensteina, poučevanje nepo-kornih heretičnih kutnohorskih meščanov pa je poveril v roke duhovnika Matouša Appiana (Stoličke) s Pardubic.
Slednji je bil eden izmed najizrazitejših mentalitetnih originalov tistega časa in kar prototip pustolovskega duhovništva, ki je vkutali najrazličnejših barv in s tonzurami vseh mogočih oblik iz vseh strani Evrope pridrlo v premagane češke dežele. Dačicky Appiana opisuje takole: »Malouš Appian je dobil zobe zalo, ker je bil sin nekega brambovca iz Plzna. Na svojih pridigah je prepovedoval, preklinjal, zmerjal, obsojal itd.
141
ŠTUDIJSKI VEČEJil
Ob tem pa se je sprehajal v aksamitu kot velik posvetni gospod, se gostil in zabaval, lakomni in na denar nenasitno požrešni pop, ki je gledal samo to, kako bo iz koga iztisnil in izmolzel kaj novcev za krst, pogreb, zvonjenje itd. Tako so namesto pobožnosti izbruhnili splošno pohujšanje, jeza, težave, prepiri itd. Sploh je imel malokdo v čislih njegove nagrobne pridige, pa tudi ni bilo imeti česa v čislih.«51 Appian je bil obtožen sumljivih stikov z damami, ki so prakticirale najstarejšo obrt, bil pa je tudi v preiskavi zaradi umora, ki da ga je bil naročil. Toda z najvišjim kovničarjem Ilburkom je živel v popolni harmoniji, in sicer tako tesni, da sta si moža na neki večerji, ki stajo krepko močila z darovi boga Bakha, celo razbijala krožnike drug drugemu na glavah.
Ilburk je torej ob pomoči Appiana ustrahoval kutnohorske mestne prebivalce in jim naznanil, da je želja Njegove cesarske milosti Ferdinanda II., da naj meščani z ženami hodijo v cerkev na katoliško mašo in pridigo; kdor bi to pomembno opravilo izpustil, pa za takšno početje ne bi imel tehtnega razloga, se bo moral pomiriti z denarno kaznijo. Toda ker so meščani raje dajali prednost plačevanju globe kot pa maši in pridigi, jim je pomagal k boljšemu razumevanju situacije še z grožnjo z zaporom, toda: »Njegova Cesarska milost ne želi nikogar siliti k veroizpovedi pod eno podobo, toda milostljivo želi ukazali, da bi vi na sv. mašo in oznanilo Božje besede v cerkev hodili. Po pridigi in bogoslužju se lahko vsakdo vrne domov in ne bo k ničemur drugemu siljen.« Ker tudi to ni bogve kako pomagalo, je mesto zasedla razdivjana soldateska, ki je občasno »popadla ljudi obeh spolov in jih iz obleke slačila ter se pri tem ni obnašala vojaško, temveč pasje«.52 Poleg tega je moralo mesto plačati prisilno posojilo Njegovi cesarski milosti, zaradi česar je moralo dati prekovati v denar zlate in srebrne dragocenosti iz katedrale sv. Barbare, ob tem pa so morali meščani sami iz svoje mošnje pokriti škodo, ki je zaradi vstaje nastala v rudniku srebra. Toda ko tudi to ni moglo izpuliti vztrajnega priznavanja kutnohor-skih knapov sub utraque species, so bili podvrženi še večjemu pritisku: rudarji in mestni svet so bili 1624. in leto zalem ostro opomnjeni, da bo tisti, ki se ne bo udeleževal procesij, olajšan za vse svoje imetje.
51	M. Dačicky, n. d. II, 242
52	M. Daackv, n. d. II, 244.
142
JONATAN VINKLt'R
Zato je mnogo prebivalcev mesto zapustilo, rudniki, ki so bili glavni mestni gospodarski motor, so začeli propadati, mestni svet pa seje napotil v Prago, da bi dosegel nekakšen odlog. Tam so se jim posme-liovali, da bodo »vojaki te trdoglavce hitro naučili katoliških pesmi«, in jim obljubili imenitno novoletno darilo prihod jezuitov. In ti so na novega leta dan 1626 v resnici zasedli katedralo sv. Barbare,53 toda okoli prestopa h katoliški veri so pri Kutnohorcih še vedno razvi-devali bolj »majhno poslušnost in poboljšanje«. Zato je dobil kraljevski sodnik od češke komore ukaz, naj na rotovž skliče vse meščane in mestni svet ter naj vsakega posameznika temeljito izpraša, ali bo prestopil v katoliško vero ali ne: »Tistim, ki so pristopili h katoliški veri in so to javno tudi izpovedali, so takoj umaknili vojake iz hiše, neposlušnim krivovercem in upornikom, ki bi si zaslutili kazen in je še niso dobili, pa so jih nastanili.« Najvišji češki kovničar Ilburk, ki je bil od 1624. tudi predsednik češke komore, je svoje someščane 30. januarja 1626 v pismu prav po očetovsko opominjal, »da naj preudarijo z zdravo pametjo in, če mislijo, prostovoljno pristopijo h katoliški veri, na pa, da se dajo k temu siliti kot osli«.54 Toda tudi tokrat kutnoliorski rudarji niso kar tako popustili, kar jim je v njihova domovanja prineslo tolpe surovih soldatov Martina de Huerte.
Nazadnje je triumfiral gospod najvišji kovničar Češkega kraljestva in katoliška vera. Toda tudi Ilburkov gospodar Ferdinand II., ki je preko svojega češkega oprode s Kutno Horo opravil povsem identično, kakor je kot deželni knez notranjeavstrijskih dežel s pomočjo škofa Brennerja četrt stoletja prej, jeseni 1600, poračunal s heretičnimi stanovi in meščani v Celovcu.55 Natanko tako, kot ga je poučil premeteni Stobej kot najvišji deželni gospod je uveljavil svojo politično (pravno)moč(je) a d maioram Dei gloriam. Toda račun je izstavil historičnemu češkemu narodu: leta 1626 sta bili v Kutni Hori od 594 meščanskih hiš opusteli kar 202, število prebivalstva pa se je prepolovilo. In taki prizori so se ponavljali povsod po Češkem kraljestvu. Kdor v svobodnih kraljevskih mestih, kjer je Ferdinand
53	M. Dačicky, n. d. 11. 142.
54	E. Denis, n. d., 85.
55	Glej J. Gruden, n. d. II, 831-833.
143
ŠTUDIJSKI VEČEJil
uveljavljal svojo voljo, naj bodo njegovi podložniki katoliške veroizpovedi, ni prestopil vanjo, so ga roke odločnih verskih komisij in njihovih posvetnih oprod brž porinile v mat položaj: ali v naročje rimske cerkve ali v tujino, kajti drugače so dotičnega dom napolnili razdivjani vojaki, tega pa nihče ni zdržal prav dolgo. Stiska čeških meščanov je bila namreč t ako huda, da se je zgodovinski spomin nanjo še po stoletjih ohranil celo v obliki ustnega slovstva. Tako je češki pesnik, novelist, libretist in prevajalec Adolf Wenig (1871 1940) spisal Venec prazskycb povestij kjer v kratki zgodbi O srebrni ribi pri Mysltkovib pripoveduje o veliki nuji praških pobelogorskih meščanov, ki so se morali izseliti tako hitro, da ni bilo časa niti prodati imetje, pa je zato gospod Myslük družinsko srebrnino zdrobil, pretopil v rimskem loncu v obliki ribe, odlitek pa shranil v steni, kjer gaje novi hišni lastnik čez nekaj stoletij našel.56
Toda že davno pred Wenigom se je grobo nasilna pobelogorska doba brez vsake eksistencialne gotovosti, na kateri so nekatoliški Cehi, stoletje in pol vajeni strpnega verskega sobivanja z drugače verujočimi, stavili ključni del svojega bitja in nehanja, skozi peresa protagonistov prelila v nekatere najčistejše temne bisere starejše češke literature. Izpovedno najsugestivnejše, toda eksistencialno tudi najbolj bridke ter mračne. Predvsem v znamenito delo Jana Amosa Komenskega Labyrint sveta a lustbaus (raj) srdce,57 kjer alegorični popotnik med svojim potovanjem skozi svet ne najde nič, na kar bi se lahko naslonil.58 Ničesar, kar bi bilo natanko tako in to, kot se zdi, ter nikogar, ki bi mu bilo moč zaupati. Vse je zgolj in samo videz, prevara in negotovost, skratka en velik, črn Nič. In edina uteha, ki jo more slehernik sploh najti, je v Božji milosti, v predajanju le-tej in Božji volji. O »lučnih svetilnikih« družbe do Komenskega, filozofih, je znameniti češki filozof, pedagog in pisatelj zapisal takole:
56	Adolf Wenig, O stHbrne rybe u Myslikü, v: Venec prazskych povesti, Brno 2002,11 13.
57	Zasnovano 1623., prvič izdano 1631.
58	Čas po Beli gori je bil za Komenskega zaznamovan s skrivanjem pred verskim preganjanjem in z odhodom v izgnanstvo. Poleg Labyrintu sveta a lusthause srdce sodijo med njegove spise iz tega obdobja tudi Premyslovdnt o dokonalosti krestanske, Nedobytedlny hradjmeno Hospodinovo> Truchlivy[ Pres boži, O sirobe in teozofski spis Centrumsecuritatis (okoli 1625, znan predvsem pod naslovom Hlubina bezpečnosti), ki se idejno približuje Labyrintu sveta. Prim. Josef Pekar, n. d., 161, 162.
144
JONATAN VINKLt'R
Popotnik pride med filozofe
In mi pravi vodič: »Skoraj te pripeljem med same filozofe, katerih delo je iskati načine za popravo človeških napak in kazati, v čem je resnična modrost.« Odvrnem: »Tukaj se bogdaj gotovo česa naučim.« On odgovori: »Seveda: kajti to so možje, ki poznajo prav vsake stvari resnico in mimo katerih vedenja se ne godi nič - ne v nebesih, pa tudi v peklu se ne more nič skriti pred njihovim poznavanjem; njihovo življenje je pravi odsev vseh častivrednih lastnosti; oni učijo mesta in cele pokrajine, imajo Boga za prijatelja, z. modrostjo svojo pa segajo k njegovim skrivnostim.« »No, pojdiva,« sem rekel, »pojdiva mednje, čimprej.« Toda ko me je pripeljal tja in sem ugledal ono množico starcev ter njihovo čudno početje, sem obstal kot okamnel. Bion je samo liho sedel, Anaharsis se je sprehajal, Tales je letal, Heziod oral, Platon v zrak ven in ven gonil o idejah, Homer pel, Aristotel razpravljal, Pitagora molčal, Epimenides spal, Arhimed metal zemljo s tečajev, Solon je pisal zakone, Galen pa recepte, Evklid je meril sobano, Kleobulos pa se je pečal s prihodnostjo, Pitakus se je bojeval, Bias prosjačil, Epiktet sužnjeval, Seneka je med tonami zlata sedeč hvalil revščino, Sokrat je o sebi vsakemu, da nič ne ve pripovedoval, Ksenofonje nasprotno vsakemu obljubljal, da ga bo vse naučil, Diogenes je pogledoval iz soda in mimoidoče krepko zmerjal, Timonje vse preklinjal, Demokrit seje temu smejal, Ileraklit pa je zaradi tega jokal, Zenon se je postil, Epikur pa maslil, Anaksarh pa je na koncu dejal, da to vse skupaj sploh nič ni in da se vse samo tako zdi. Bilo pa je tudi mnogo filozofkov manjšega formata in vsak je uganjal kaj prav nenavadnega, pa si vsega nisem zapomnil, niti se mi ne zdi, da bi omenjal. Ko sem gledal te reči, sem dejal: »In tole so modrijani, luč sveta ? Ah, ah, sem se pa že vse drugačnih reči nadejal. Saj so kol kmetje v krčmi, vsak nekaj tuli in vsak drugače.« Na to mi je odgovoril moj vodič: »Ti si omejenec, ti teh skrivnosti sploh ne razumeš.« Ko pa sem slišal, da so to skrivnosti, sem začel o njih natanko premišljevali in moj vodnik, mi jih prične razlagali. Tedaj pristopi nekdo, kije tudi nosil oblačila filozofa (imenoval seje Pavel iz Tarza), in mi zašepeta v uho: »Če kdo misli, daje moder med vami na tem svetu, naj poslane neumen, da postane moder. Kajti modrost tega sveta je neumnost pri Bogu. Pisano je namreč: 'On zasačuje modre v njih lastni zvijačiin zopet: 'Gospod pozna misli modrih, da so prazne.'« Ker se je s to besedo dobro ujemalo, kar so moje oči videle in ušesa slišala, sem dejal: »Pojdiva
145
ŠTUDIJSKI VEČEJil
drugam.« Moj vodnik pa meje ozmerjal z. bedakom in mi zabrusil, da bežim od modrih, ko bi se imel od njih kaj naučili.«59
Še pretresljivejšo temno podobo takratne ne razveseljujoče stvarnosti paje zapustil češki pobelogorski izgnanec, prevajalec in izdajatelj Jirí Tíanovsky (1592 1673), čigar najpomembnejši prispevek k češki pobelogorski izgnanski literaturi je gotovo (so)avtorstvo, prirejanje, prevajanje, urejanje in izdaja evangeličanskega kancionala Cithara sanctorum neb žalmy a pisne duchovnístaré a nové, kterych církev evangelická uživa (Levoča 1636), imenovanega tudi Tranoscius.60 In v njem je prišla med pobelogorske izgnance tudi pesem Ah, Bože, k jakému svetu rdčils nds dochovati:
Ah, Bože, k jakému svetu rdčils nds dochovati! Stysté se v pravde človeku na si'été již trvati: Pro mnohe vzeslé nefesti, jež musime pordd nésti, A to čim dal, tim vice. /-/
Bože, Bože na vysosti, procit' a pohled dolü,
59	Jan Amos Komensky, Labyrint svéta a raj srd.ce, XI. poglavje, ur. Antonin Skarka, Praha 1970, 60 62.
60	Kancional je v prvi izdaji vseboval 414 pesmi. Od lega je bilo 25 prevodov Luthrovih pesmi, 43 je bilo prevodov drugih nemških protestantskih verzi-fikatoijev (F. Nicolai, P. Eberus, M. Moller, L. Helmbold), nekaj pa je bilo tudi svobodnih parafraz latinske himnike (Ambrozij, Gregor Veliki, Peter Abelard, Bernard iz Clairvauxa). Večina pesmi v Cithari sanctorum je češkega in slovaškega izvora. Tíanovsky je črpal iz starejših kancionalov: slovaške pesmi iz Pribišovho spevntka, češke in moravske pesmi pa iz uirakvistični h, češkobratskih in lu-teranskih kancionalov (L. Prazsky, J. Písecky, J. Taborsky, J. Augusta, K. Bosák, J. Blahoslav, J. Strejc ...). Okoli 150 pesmi je izvirnih del Tfanovskega ali pa vsaj njegovih priredb. Citbaraje bila takoj po izidu od vseh evangeličanov augsburške veroizpovedi na Slovaškem sprejeta s takim veseljem in navdušenjem o tem govori tudi množična recepcija: do 1. 1872 je bil ponatisnjena vsaj tridesetkrat
, daje poleg nje m Kraltcke biblije malo knjig, ki bi imele tolikšen vplivna slovaško kulturo 17. in 18. stoletja. Kasneje so jo kot kancional za obredno uporabo sprejele vse češke, moravske in šlezijske evangeličanske cerkve.
146
JONATAN VINKLt'R
Vyslyš krik., plač a zadosti, klerež činime spolu, My tve stddečko pfesmutne, kterež množstvi Zljch ukrutne loupi a krožne trapi.
Pakli chceš nas polreslali, pro naše nepravosti: Tresci nas sam, neehtej dati v moc neprdlelske zlosti.
/.../
Otče, iyslyš a vysvobod' ze všech bid a žalosti: K pokoji večnemu sprovod Duch tvuj teš nas v truchlosti, Pro Ježiše Syna tveho, Vykupitele našebo, Amen, stan se tak, Amen.61
Amen. Naj se zgodi tako. Kot peto besedilo se je izvajala na molovski napev, ki je bil skomponiran za drug, podobno pretresljiv pesemski sinonim ponižne, toda nadvse goreče prošnje Gospod, usmili, usmili... usmili se nas za pesem Ach, co smutny mam činiti. In tem presunljivim osebnim izpovedim62 skrajne ogroženosti, ko si gola človeška eksistenca zre iz oči v oči s popolno negotovostjo in z lastnim koncem, je mogoče v glasbi najti nadaljevanje in poglobitev
61	Jifi Traiiovsky, Ah, Bože, k jakemu svetu niči I s nas dochovati, v: Cithara sanetorum neb žalmy a pisne duchovni stare a nove, Praha s. a., 486-488.
62	Enako more veljati tudi za pesmi Uzkosti na srdce me vali se ze všech stran, Jako kurdtko stracene, Krasny byl Absolon in Rozhnevalse muj milj Pdn, ki so vse privrele izpod peresa Tranovskega in je v njih individualni pesniški subjekt, razvit do polne mere, mogel izpovedati gorje, ki se je prebivalcem čeških dežel dogajalo po Beli gori. O razmerju med družbeno situacijo, posamičnikovo eksistenco m vlogo cerkvene pesmi pri slovenskih protestantih 16. stoletja glej: Jonatan Vinkler, Trden grad je naš Gospod, v: Zbrana dela Primoža Trubarja IV, ur. Jonatan Vinkler, Ljubljana 2006, 501-566.
147
ŠTUDIJSKI VEČEJil
zgolj v silovito emocionalno in intelektualno sugestivnem delu Johannesa Brahmsa, nastalem sicer v povsem drugačnih okoliščinah, toda na pasaže iz Luthrovega prevoda Svetega pisma Ein deutscbes Requiem op. 45, zlasti v petem in šestem stavku (Ibr babt nur Traurigkeit in Denn tvir haben hie keine bleibende Statt). In kakšna vsepre-žemajoča žalost je v vseh teh kompozicijah.
Ob pritisku na meščane, kjer je imel Ferdinand precej proste roke, pa je bilo treba za odločno uveljavitev pobelogorske katoliške restavracije v deželah sv. Vaclava hkrati pokoriti predvsem od svobodnih meščanov pomembnejši del (političnega) češkega naroda63 neka-toliško plemstvo. Slednjega pa ni bilo mogoče ukrotiti brez popolnega gospodarskega prevrata, kije spravil plemstvo ob dedne posesti in tako ob politično moč. In ta prevrat se je zgodil, ko so bili češki nekatoliški modrokrvneži podvrženi kot ovnov rog zvitemu planu razlastitev in konfiskacij. Ko je bil načrt uresničenje bil zgodovinski češki narod na kolenih, demontiran. Izbrisna sta bila namreč dva ključna kulturotvorna stanova domače plemstvo in meščanstvo , ter z njima zvezane identifikacije in identitete. Zato se je treba pred pogledom v prvo polovico 19. stoletja, ko skozi gibanje češkega narodnega preporoda zopet nastanejo imanentno češke narodne identitete, ozreti na konec njihovega zgodovinskega naroda v prvi polovici 17. stoletja.
Po usmrtitvah 21. junija 1621 je Ferdinand II. knezu Liechten-steinu sporočil, da nima nobenega namena izvajati dodatnih smrtnih kazni, kajti krivcev je preprosto preveč. Se pa dotičnih tudi ne sme pustiti brez plačila za njihov punt, zato je svojega češkega eksekutorja povprašal, ali ne bi bilo mogoče vstajnike kaznovati kar povprek, z javnim patentom. Liechtenstein je temu nasprotoval: bilo bi namreč proti pravu, poleg tega je svojega gospodarja v cesarskem stolnem mestu opozoril, da so prebivalci čeških dežel in stanovi že tako ali tako preveč izmučeni ter razdraženi zaradi velikih kontri-bucij in stalnega plenjenja nedisciplinirane okupacijske soldateske.
63 Od dveh milijonov prebivalcev, kolikor jev prvih desetletjih 17. stoletja štelo Češko kraljestvo, je imelo politične pravice okoli 20.000 moških, ki so kot svobodni meščani in plemstvo predstavljali zgodovinski češki narod. J. Pekar, n. d., 145.
148
JONATAN VINKLt'R
Zato je treba najprej nekaj miru. In ravno tega so si želeli v mestu ob lepi modri Donavi. Tako je bil Liechtenstein pozvan, da razglasi splošno amnestijo. Iz nje da bodo izvzeti le-ti, ki so se v malem ali velikem obsegu udeležili vstaje, se dali najemati v komisije ali vojsko, se udeleževali vstajniških shodov ali podpirali njihove sklepe itd., kar pa je v praksi pomenilo, da so bili iz splošne amnestije izvzeti pravzaprav vsi nekatoliški pripadniki stanov, razen majhnega števila plemičev, ki so odšli za meje dežel sv. Vaclava med vstajo ali pa se je v resnici niso udeležili kot npr. Karel z Žerotina st. na Moravskem. Knez Liechtenstein je krivce tako poklical predse in jih pozval, naj kar sami v samoobtožnem spisu priznajo svojo krivdo in ob njo napišejo tudi natančno cenitev svojega imetja, kajti tako da jim bo lahko naložena primerna kazen, iz katere bo poplačana škoda, nastala zaradi vstaje, in dolgovi, ki sijih je cesar nakopal, daje lahko plačal žolnirje katoliške Lige. To je bil imeniten pristop, ki je skrajno poenostavil kaznovanje in ukinil vsako možnost kasnejše reklamacije vsak vstajnik je namreč z lastno roko podpisal samoobtožbo. Od starega Rima dalje velja v pravu načelo Ei incubit probdtio, qui die it, non qui negat, toda Ferdinand je pri svojem postopanju s Cehi to pravilo spretno obšel.
Tretjega aprila 1622 je Ferdinand II. podpisal splošno amnestijo za udeležence stanovske vstaje v Češkem kraljestvu: smrtna kazen jim je bila odvzeta, oproščeno je bilo vsem, ki še niso bili kaznovani, seveda pod pogojem, da priznajo svojo krivdo in se podvržejo denarni kazni.6'1 Kdor si ne bo pridobil kraljevske amnestije in se ne bo v šestih tednih pojavil pred komisijo, da bo preganjan z vso ostrino. Kraljevski prokurator Pribik Jenišek z Ujezda, ki se je kot dobro prilegajoč se in naoljen pritisni vijak v Ferdinandovem kaznovalnem stroju izkazal že na procesu proti vodjem stanovske vstaje, pa se je takoj lotil dela in sestavil seznam krivcev, ki so se udeležili vstaje in za katere je kraljevska pisarna pričakovala, da bodo priznali svojo krivdo ali dokazali, da so nedolžni.
64 V najbolj neugodnem primeru, ko bi komisija pod Liechtensteinovim vodstvom ugotovila največjo možno težo prestopka, hi to pomenilo celo zaplembo premoženja.
149
ŠTUDIJSKI VEČEJil
Komisija je najprej razglasila popolno zaplembo premoženja za vse tiste vstajnike, ki se pred njo niso pojavili v zapovedanem roku. Nato je natančno presojala krivdo med vstajo umrlih plemičev, nazadnje pa se je lotila še množice aristokratov, ki so v uporu proti Habsburžanom sodelovali predvsem kot statisti. Nič niso pomagali ne izgovori, da je bilo sodelovanje dotičnega v uporu zgolj malenkostno, ne opravičila. Konec je bil vedno enak: kraljevska blagajna je ponavadi pogoltnila celo posestvo obsojenega plemiča ali pa je slednjega obsodila na veliko denarno kazen na tolikšno, da se je moral s prodajo pod ceno sam »razlastiti«, če je hotel poravnati svoj dolg do državnega erarja. Podobno se je namreč dogajalo še marsikateremu njegovemu stanovskemu kolegu, kadar pa je na trgu veliko blaga in hkrati ne raste tudi povpraševanje, seveda pada cena. Kon-fiscirana so bila tudi fidejkomisna in majoratna posestva, in tako so se morale žene vstajnikov potegovati za svojo doto, upniki pa za svoja posojila, ki so jih imeli vknjižena na določenem posestvu. Komisija je seveda vse napotila na kraljevsko komoro, ki da jim bo izplačala njihove deleže, kar pa se je izkazalo kot povsem prazna obljuba; nekatere stare češke plemiške družine so se za svoje pravice potegovale še konec 18. stoletja. Tisti plemiči, ki so bili oproščeni, toda niso bili katoliške vere, so morali svoja posestva prodati katoličanom, »da ne bi v deželi ostalo seme novih nemirov in uporov,«65 seveda pa so morali kar lepo pozabiti, da bodo dobili izplačana posojila, ki so jih imeli intabulirana na posestvih vstajnikov.
Knez Licchtenstein se je pri predsedovanju komisiji obdal s svetovalci dvomljivega slovesa z združbo razbojnikov, ki jo je sestavljalo nekaj spretnih in pogoltnih plemičev, uradnikov ter vojakov. Ob njih seje gibala še množica posrednikov sumljivega kova, ki so lovili v kalnem, konec paje bil tak, da so do gole kože oskubli češko zgodovinsko plemstvo, ki je v 17. stoletju povečini pripadalo nekatoliškim konfesijam. Nekatere najznamenitejše in najstarejše češke plemiške hiše so tako prišle dobesedno na boben in niso imele poslej nobenega vpliva na javno dogajanje več, procesije obubožanih čeških plemičev pa so romale na Nemško, Poljsko in v dežele sveto-
65 Tomás Bílek, Déjiny konfiskacív Cecháchpo roce 1618 I, Praha 1882, LXXII.
150
JONATAN VINKLt'R
štefanske krone umret. In ravno to je bil pričakovani domet razlastitve: češkim gospodom spodmakniti njihovo zaslombo in jih tako spraviti ob politično moč, toda tudi ob kulturotvorno zmožnost. In slednje je posledično pomenilo popoln razkroj zgodovinskega češkega naroda, za katerega se zdi, da ga po letu 1630 praktično ni več.
Generali katoliške okupacijske vojske so državnemu erarju izstavljali račune za fiktivne stroške, v njihovo povrnitev pa jim je država z radodarno roko razdajala posestva, ki so jih zaplenili nekatoliškim plemičem. V tretjem desetletju 17. stoletja tako postavi na noge svoje velikansko bogastvo Wallenstein, toda tudi Jan Jiri baron Buquoy, Baltazar de Maradas, Martin de Huerta in še sto podobnih pustolovcev, ki so imeli samo to lastnost, da so si upali iztegniti roke po plenu. Toda tudi češki plemiči, ki so pripadali katoliški prohabs-burški stranki, dobijo bogato plačilo za svoje usluge Habsburžanom in se živahno udeležijo plenjenja svojih sodeželanov. In med temi grabežljivci so tudi Liechtenstein, Martinic in grof Slavata, ki pa je cesarju itak že pred bitko pri Beli gori predložil plan splošne konfiskacije imetja vstajnikov plemstva in kraljevskih mest.
Toda za bogatenje v času poplave konfiskacij, ki ji je v evropski zgodovini komaj najti kaj podobnega, ni bile treba modre krvi. Pavel Michna ni bil nič drugega kot mesarski sin, ki so ga jezuiti vzgojili v spretnega in agilnega debelokožca, priprav(lje)nega za kakršno koli malverzacijo, in mu pomogli do službe sekretarja v kraljevski pisarni. Na začetku te svoje »delovne dobe« je bilo njegovo imetje prav neznatno, toda ko mu je bila poverjena uprava konfisciranih posestev, si je kmalu nabral precej kapitala, s katerim je kupil vrsto posestev v vrednosti 2-2 in pol milijona (!) zlatnikov. Nič manj grabežljivo niso po zaplenjenih posestvih drugovercev iztezali roke niti duhovni gospodje: redovniki, duhovniki, kanoniki in celo sam praški nadškof Lohelius, ki je takoj po zmagi vojske Lige pod Ferdinandom Bavarskim pri Beli gori cesarju pisal, naj pomaga češko katoliško cerkev obnoviti v njenem nekdanjem zunanjem lesku, in je vladarju celo poslal natančen spisek posestev, ki jih je katoliška cerkev v deželi ob Vltavi izgubila od husitskih vojn dalje, torej v več kot stoletju in pol. Zato ni neupravičena trditev, da so si duhovni vodje po zmagi katoliških najemniških vojakov nad upornim češkim
151
ŠTUDIJSKI VEČEJil
plemstvom bolj kot z uveljavitvijo njihove edine resnice o Bogu dajali opravka s praktičnim »pregibanjem« glagolov prigrabiti (si), oropati, obvladali in posedovali.66
Za olajšanje svojih operacij so si knez Liechtenstein, Albrecht Wallenstein,67 Oldrich knez Eggenberg, Pavel Michna, Ilofhanddsjud Jakob Bas-ševi68 in nizozemski trgovec ter malostranski praški meščan Jan de Witte osnovali sindikat ponarejevalcev denarja. Od Ferdinanda so za 6.100.000 zlatnikov letno kupili koncesijo odkupovanja starega kovanega denarja, ki gaje bilo treba pretopiti. Toda iz praške grivne (marke), ki je morala praviloma tehtati 253,17 grama,69 so začeli namesto 32 »iztiskati« 79 zlatnikov, s tem pa so seveda povzročili strašno devalvacijo valute. Tako seje rodila »dlouhi mince«. Posamezniki so bledeli od strahu nad ogromnimi izgubami, ki jih je utrpel državni erar, za obsojence na konfiskacijo je ta denarna malverzacija pomenila popolno finančno uničenje, ker so jim ostanke od prodaje posestev plačevali z »dolgim novcem« name-
66	E. Denis, n. d., 61.
67	Albrecht Vaclav Eusebius z Valdšteina (Wallenstein) je postal v pobelogorskem času znan ne samo kot izjemen general, temveč tudi kot nenasiten grabežljivec, ki je s svojo pogoltnostjo spominjal na Marka Licinija Krasa v času Sulovih proskripcij. Med 1622 in 1630 je namreč od kraljevskega eratja »kupil« za 3.407.331 zlatnikov posestev, od zasebnikov pa še za nadaljnji 1.539.379. Seveda je pi l tem uporabljal prednosti »dolgega novca«, kar pomeni, da si je precej svojega premoženja pridobil pod ceno, seznam njegovih posestnih pridobitev pa zaseda skorajda sto strani drugega zvezka v: Tomas V. Bilek, Dejiny konfiskaci t' Cechdch II, Praha 1883, 732 831. Za Wallensteinom ni zaostajal niti knez Eggenberg, kr je npr. tri posestva v vrednosti 307.793 zlatnikov kupil z »dolgim novcem«, kar pomeni, daje zanje plačal zgolj okoli 50.000 zlatnikov.
68	Zelo zanimivo poročilo o življenju in trgovskih podvigih tega dvornega trgovca je najti vjosef Jireček, Jakub Bas-ševi z Treuenburka, Časopis českeho Museum 57, Praha 1883, 325-330. Za svoje »podvige« je bil mož 1622. nagrajen celo s plemištvom Svetega rimskega cesarstva in s predikatom von Treuenburg, toda dinamično trgovsko kariero je s prvim velikim uspehom kronal že 1599., ko ga je Rudolfn. povišal v dvornega Žida (Hoßiul). To je bil tedaj redek privilegij, ki je imetniku dovoljeval povsod po Nemškem cesarstvu, kjer Zidov drugače ni bilo ali niso smeli trgovati, prebivati, trgovati na drobno in veliko, kupovati nepremičnine, klati živali na židovski način, postavljati rabina in organizirati židovsko pokopališče.
69	Pavel Stransky, O češkem mineovnietvi a penežnich jednotkach, v: O State češkem, XVIII, 259 261. Josef Smolik, Hrivna, v: Ottüi> slovnik naumy XI. 780, 781.
152
JONATAN VINKLt'R
sto z denarjem prave teže, sami pa so morali svojo kazen poravnati v pravi konvertibilni valuti, kršila so se trgovska in pogodbena določila, nazadnje pa ni nihče več vedel, kaj ima v rokah. In tako so izbruhnili spori upnikov z dolžniki, starih in novih imetnikov70 ..., kmetje niso hoteli več prodajali svojih pridelkov, trgovina se je ustavljala, še nekaj desetletij prej bohotno cvetoče gospodarstvo Češkega kraljestva pa je izgledalo, kot da je po njem pometal tornado. Ko je konzorcij ponarejevalcev denarja 1623. končal svojo operacijo, se je njihov mož za vse, Pavel Michna, ki ga je M. Pavel Stransky v enem najpomembnejših čeških zgodovinskih virov za to obdobje, v Historii o tezkycb protivenstvicb cirkve češke imenoval kar »teb praktik avtorja«, vedel pohvaliti, »da so Cehi tako lepo obubožani, kot če bi jih celih deset let stiskali z vzdrževanjem vojske,« in »da so mnogi izkušeni ljudje menili, da se je na ta način zgodila večja škoda, kot če bi polovica Češkega kraljestva pogorela do tal«.71
Do konca 1623. je bilo razglašenih 600 konfiskacij posestev, pri čemer je bila ocenjena vrednost prenizka, njihovim prvotnim lastnikom pa so razliko izplačevali z »dolgim novcem«. Tako se je zgodilo, da je cesar grofu Slavati za posojenih 200.000 zlatnikov v »dolgem novcu«, kar je znašalo v resnici samo okoli 30.000 zlatnikov prave teže, zastavil celo dedno kraljevsko mesto Melnik. In številnim češkim aristokratskim družinam je po tem razlastitvenem orkanu72 ostalo zgolj za hlebec kruha.
Toda po njih je prišla vrsta tudi na duhovne vodje češkega naroda, kajti Ferdinand je zopet uveljavil svoje pravice deželnega vladarja, ki pa za češko krono kmalu ne bo več rex electus, temveč heareditarius rex, kot ve o tem povedati Pavel Stransky.73 29. marca 1624 je izdal patent,
70	Mikulaš Dacicky v svojih Pametih pripoveduje: -»Težave, jezu m prepiri pa so se v Češkem kraljestvu razvneli zaradi denarja, in sicer zaradi posebej lahkega novca, ki so ga tujci, kateri so zakupili cesarsko valuto, dali v obtok.« M. Dacicky, Pameti I, ur. Anconin Rezek, Praha 1878. 298.
71	Navedeno po: E. Denis, n. d., 63.
72	Nekaj podobnega se je v evropski zgodovini zgodilo v Angliji, ko je normanski vojvoda Vilijam Osvajalec po bitki pri Hastingsu I. 1066 razlastil anglosaške plemiče, ter med nacističnim režimom, ko so bili podobne usode deležni srednjeevropski Judje. Prim. G. M.Trevelyan, Zgodovina Anglije, Ljubljana 1960,154,155.
73	P. Stransky, n. d., 108-111.
153
ŠTUDIJSKI VEČEJil
s katerim je katoliško veroizpoved razglasil za edino dovoljeno deželno religijo Češkega kraljestva, ostale pa je v deželah, ki jih je sedaj dokončno spravil pod svojo oblast, prepovedal. Že čez slaba dva meseca, 18. maja 1624, je temu sledil dekret, ki je nekatoliškim duhovnikom prepovedoval zadrževanje v Češkem kraljestvu, praški nadškof Ernst grof Harrach in knez Liechtenstein pa sta kot uigran duet poskrbela, da bi ta ukaz najvišjega deželnega oblastnika tudi zares zaživel.
Uradi pa stiskajo tudi svobodnjake, ki so si dotlej uspeli obdržat i versko in nravstveno integriteto ter niso konvertirali v katolicizem, pa tudi izselili se še niso. Pritisk je silovit in poseže celo v urejanje družinskih razmerij: drugoverci v Češkem kraljestvu po letu 1624 ne morejo več skleniti veljavne zakonske zveze, kdor pa bi poskusil to prepoved obiti, mu grozi zaplemba vseh premičnin in polovice nepremičnin, nadškof Harrach pa duhovnikom pod svojo obedienco prepove poročati pare, kjer nista oba partnerja podala javne izjave kat oliške pravovernosti. Kdor ne uboga in ga verski komisarji odkrijejo, se mora posloviti od ene desetine svojega premoženja.74 Najbolj kruti ukazi pa so zadevali otroke: nekatoliški skrbniki so morali svoje rejence predati katoličanom in jih niso smeli vzeti s sabo v emigracijo; isto je veljalo za vdove z otroki. Sirote moškega spola so bile dane v jezuitske šole, dekleta, ki so za sirote veljala do svojega petindvajsetega leta, pa so bila predana katoliškim plemkinjam, toda če so vztrajala pri nekatoliškem verskem prepričanju, jih je čakal izgon iz čeških dežel. Meščanstvo je lahko podeljeno samo pravovernemu katoličanu. Isto velja za obrti in mesta na Karlovi univerzi, ki preide v jezuitske roke.
In cilj vseh teh ukrepov je bil kmalu dosežen: okoli 1. 1626 je protireformacija v Češkem kraljestvu uradno končana. Vsaj v tem obsegu, da ni nikjer na ozemlju čeških dežel več nekatoliške božje službe. Nekatoliški Čehi so se ali izselili ali konvertirali v katolicizem ali pa vsaj obljubili, da se dajo poučiti v »pravi veri«. Tok emigracije odnaša za meje dežel sv. Väclava najboljše sinove domovine: Vilem grof Slavata v svojih Spominih ugotavlja, da seje izselilo 185 celotnih nekatoliških plemiških rodov s svojimi vejami, skupno število emigrantov pa ocenjuje na 30.000 družin (sodobne ocene so bližje šte-
74 E. Denis, n. d., 79.
154
JONATAN VINKLt'R
vilki 70.000). Prago zapusti v letih 1621 1630 400 meščanov in samo na Novem meste pražskem je praznih kar 500 hiš. Mesto Žalec, kije štelo 1618. 460 meščanov, jih ima čez desetletje samo še 20575...
Nazadnje sledi še končni udarec na pavke - Verneuerle Landesordnung des Erbkonigreichs Bohaimb z 10. maja 1627, katere uradno besedilo je bilo v nemščini, uradni prevod v češčino pa ni bil nikoli natisnjen. Namesto dotedanje stanovske ureditve je bil uzakonjen absolutizem. Češka krona je postala dedna krona Habsburžanov do izumrtja moškega dela rodu. Prvo mesto v deželnem zboru je pripadlo duhovščini t.i. duhovski klopi, šele za njo sta bila plemiški in viteški stan ter kraljevska mesta, ki so imela v zboru samo en glas. Rimski katolicizem je postal v čeških deželah edina dovoljena vera. Nemški jezik je postal enakopraven češkemu. Stanovi so ohranili pravico določati, razporejati in pobirati davke. Deželne uradnike je smel imenovati edino vladar, svojo lojalnost pa so prisegali kralju in ne deželi kot do tedaj.
Večina teh institutov je ostala v čeških deželah v veljavi do 1. 1848, izjema je bil le točka o edini dovoljeni religiji, ki je bila deloma odpravljena s tolerančnim patentom Jožefa II. z dne 20. oktobra 1781. Z njim je bila toleranca priznana trem nekatoliškim religijam: pravoslavni cerkvi, evangeličanstvu in kalvinizmu, pri čemer je pomembno, da so lahko omenjene veroizpovedi svoje obrede opravljale le zasebno, medtem ko je rimski katolicizem ostal državna religija. To je pomenilo, da si je ohranil privilegirani položaj na področju cerkvene uprave in šolstva. Tolerirane verske skupnosti so bile v marsikaterem pogledu diskriminirane: sakralne stavbe in šole so lahko postavljale le tam, kjer je živelo vsaj sto družin iste tolerirane veroizpovedi, niso pa smele imeti zvonikov, zvonov in vhoda z ulice. Na državljanski ravni so bili nekatoliki s katoličani izenačeni. Lahko so posedovali nepremičnine, mogli so postati meščani ali mojstri, ravno tako so si lahko pridobili univerzitetne nazive, jemali pa so jih tudi v državno službo. Tolerančni patent seje nanašal samo na češke in avstrijske dežele, veljal pa je do zakona iz 1. 1861.
Enaintridesetega julija 1627 je bil nekatoliškim stanovom izdan mandat, ki jim je zapovedoval v šestih mesecih prestopiti v katoli-
75 E. Denis, n. d., 91.
155
ŠTUDIJSKI VEČEJil
cizem ali do konca maja 1628 zapustiti Češko, podložniki nekato-liških plemičev pa so morali v katolicizem z milo ali silo. Podoben mandat je bil naMoravskem izdan 9. marca 1628. Precej pripadnikov nekatoliških stanov ni želelo konvertirati, zato so se izselili. Natančno število pobelogorskih izseljencev ni znano, predpostavlja se, da je odšlo več kot 70.000 družin, glavna središča pobelogorskih emigrantov pa so bila Dresden, Leipzig, Leszno, Torun ter Skalica, Holič, Trenčin in Puchov.
Z uveljavitvijo Obnovljene deželne ustave je. bil dokončno uzakonjen konec zgodovinskega češkega naroda, njegovih tradicij, imaginarijev, idearijev, identitet in identifikacij. Tako je dokončno nastopil čas zdecimiranega, kulturno in politično preplašenega ter brezvoljnega češkega plemstva, povečini katoliških konvertitov, in molčečega meščanstva zgolj s posestvi in brez specifičnih čeških identitet. Kaj je pobelogorsko izseljevanje kulturno produktivnega prebivalstva pomenilo za češko kulturo, je mogoče razbrati iz množice spisov, ki so mogli zaradi širitve referenčnega okvirja nastajati šele od začetka jožefinskih reform. Eno takih del je gotovo obsežna dnevniška proza literarnega in zgodovinskega pomena češkega razsvetljenskega ari-stokrata Jana Jenika z Bratric (1756 1845) Pameti. V njej Jenik pobelogorsko obdobje s stališča razsvetljenskih in deželnopatriot-skih tendenc ocenjuje kot »žalostno in hudo temno dobo«, kot čas vere, »ki se koplje v krvi«, kot dobo, »ko je bil trebuh duhovnikov poln, bukova glava takratnih katoličanov pa - prazna«. Pobelogorsko obdobje imenuje tudi obdobje »nepopisne bebavosti«, dokaz pa mu je, »da je včasih tako slavni in razsvetljeni češki narod na Beli gori posta vil nekakšno kapelo, ki se imenuje Maria de Victoria/7e/, in da v njej /.../ goreče moli in se zahvaljuje za to, da so bili Cehi na istem mestu tako brez milosti stolčeni«. Celo dobo pobelogorske katoliške rekatolizacije ocenjuje kot »žalosten čas, ko je češki narod po oni nesrečno izgubljeni bilki na Beli gori bolj in bolj prihajal ob zdravo pamet, postajal vse bolj bebast, dokler se ni do konca poživinil«.
76 Glej Jaroslava Stankova, Jih' Štursa, Svatopluk Vodera, Praiskdarchitektura, Praha 1991, 144, 145.
156
JONATAN VINKLt'R
VIRI IN LITERATURA
Viri
Bilek, T. V. (1882). Dejiny konfiskaciv Cecbdcbpo roce 1618, I, Praha.
Bilek, T. V. (1883). Dejiny konfiskaciv Cecbdcb po roce 1618, II, Praha.
Dacicky, M. (1878). Pameti, I—II, Praha.
Engelander, W. (1846). Der Katholizismus und Protestantismus in Oesterreich, Lepizig: Willielm Engelmann. Http://books.google.at/books?id-g7QAAA AAo\AJ&printsee= frontcover&source=gbs ge summary r&cad=0#v=onepage&q&f= false (13. 9. 2010).
Khevenhüller, Fr. Ch. (1723). Annales Ferdinandei Oder Wabrhaffte Beschreibung Kaysers Ferdinandi Des Andern ... Tbaten, Bd. 9, Leipzig. Http: http://www. bibliothek.uni-augsburg.de/dda/urn/urn uba000001-uba000199/uba 000183/ (18. 12. 2010).
Lamormain, W. (1638). Ferdinandi 11, Romanorum Imperatoris Virtutes, Wien.
Skala ze Shore, P. (1984). Historie českd. Oddefenestracc k Bile Hofe, Praha: Odeon.
Slekovec, M. (1894). Pobirki iz dnevnika ljubljanskega škofa Hrena, Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko IV (1894).
Stobej, G. (1749). Georgii Stobaei de Palmaburgo episeopi lavantini caesareae majestati, et serenissimo Ferdinando archiduci, Austriae A secretioribus Consiliis, necnon pro eodem per Inferiori Austriae Provincias Locumentenentis Epistolae ad diversos, Venetiis.
Strdnsky, P. (1940). O State češkem, Praha: Evropsky literarni klub.
Abelinus, J. Ph., et al. (ur.) (1662). Theatrum Europaeum, Bd. 1, Frankfurt am Main. Http://www.bibliothek.uni-augsburg.de/dda/urn/urn uba000200-uba000399/uba000236/ (18. 12. 2010).
Wenig, A. (2002). Venecpraiskycbpovesti, Brno.
Vidmar, L. (ur.) (2009). Trubar, Hren, Valvasor, Dolničar. O slovstvu na Kranjskem. Znanstvenokritična izdaja, Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti.
Wiener Zeitung Nro. 83 (Mittwochs, den 17. Weinmonat 1781), 5 7.
Literatura
Almond, I. (2009). Two Faiths, one Banner. "When Muslims Marched with Christians across Europe's Battleground, Cambridge, Massachusetts: Harvard University Press.
157
ŠTUDIJSKI VEČEJil
Cerny, V. (1996). A ž do predsine nebes, Praha: Mlada fronta.
Denis, A. (1931). Cechy po Bile bore, Praha: Šole a Si maček.
Dimitz, A. (1875). Geschichte Krains von der ältesten Zeit bis auf das Jahr 1813, III, Laibach: Kleinmayr und Bamberg.
Gieysztor, A., Kieniewicz, S., Rostworowski, E., Tazbir, J., in Wereszycki, H. (1982). Zgodovina Poljske, Ljubljana: Državna založba Slovenije.
Grdina, I. (1999). Od brižinskih spomenikov do razsvetljenjstva, Maribor: Založba Obzorja.
Gruden, J. (1912). Zgodovina slovenskega naroda, Celovec: Založba sv. Mohorja.
Jireček, J. (1883). Jakub Bas-ševi z Treuenburka. Časopis českebo Museum, 57 (1883), 325-330.
Jurca, T. (2010). Dva meča. Novo razmerje moči med Cerkvijo in državo, Ljubljana: Studia humanitatis.
Kaplan, B. J. (2007). Divided by faith: religious conflict and the practice of toleration in early modern Europe, Cambridge, London: The Belknap Press of Harvard University Press.
Kovači č, F. (1928). Zgodovina Lavantinske škofije (1228 -1928), Maribor.
Kušej, R. (1908). Joseph LI. und die äussere Kirchenverfassung Innerösterreich, Stuttgart: Ferdinand Enke.
Pekaf, J. (1990). Postavy apoblemy ceskychdejin, Praha: Vysehrad.
Ranke, L. von (s. a.). Deutsche Geschichte Im Zeitalter Der Reformation, Ungekürzte Textausgabe, Wien: Phaidon-Verlag.
Schwarz, K. W. (2010). Zagoriče/Agoritschach - evangeličanska far a na dvojezičnem Koroškem. Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, 11 12/10, 137-160.
Stankova, J., Stursa,J., in Vodera, S. (1991). Pražskdarchitektura, Praha.
Trevelyan, G. M. (1960). Zgodovina Anglije, Ljubljana: Državna založba Slovenije.
Vinkler, J. (2006). Posnemovalci, zavezniki in tekmeci, Ceško-slovenski in slovensko-češki kulturni stiki v 19. stoletju, Koper: Annales.
Vinkler, J. (s. a., pred objavo). Uporniki, »hudi farji« in Hudičevi soldatje, Ljubljana: Pedagoški inštitut, Digitalna knjižnica (Dissertationes 16: http://www.pei.si /Sifranti/StaticPage.aspx?id=79, po 01. 11. 2011).
158
SYNOPSES, ZUSAMMENFASSUNQEN
UDC 27-246 "15"
Fanika Krajnc - Vrečko
The New Testament - die peak of Trubar's creative work
Trubar's translation of the New Testament definitely represents the peak of spiritual and literary creation in the Slovene provinces in the second half of the 16th century, although this work was mostly accomplished outside the Slovene ethnic territory and with the support of German feudal lords. Despite all the circumstances, Primož Trubar symbolizes today everything that the Slovenes experienced when receiving God's word in their mother tongue, and this was not the word of the Old Testament and some strict, often incomprehensible God, but the word of the New Testament, which brings love, salvation and hope to man. Thus alongside all the divisions of the Slovenes throughout their history, Trubar's work could be a uniting element within the nation, surmounting the religious, economic, political and intellectual barriers in different periods.
UDC 274(437.1)"16/17" Jonatan Vinkler
Skoda liovoryty: The Counter-Reformation and Recatholicization in the Bohemian Kingdom: 1621-1628
This article deals with the establishing of the Counter-Reformation and Recatholicization, movements that followed in succession in the lands of St Wenceslaus during the period from the defeat of the Bohemian estates' army at the Battle of White Mountain on 8 November 1620 to the publication of the Renewed Constitution (Verneuerte Txindesordnungdes Erbkonigreicks Bôbaimb) on 10 May 1627. During this introductory period of the Thirty Years' War, the orthodox Roman Catholic Bohemian and Hungarian king and Holy Roman Emperor Ferdinand II took on a religious as well as political restoration in the Bohemian kingdom. The "achievements" of the Counter-Reformation and Recatholicization among the Bohemians and Moravians appear typologically similar to the measures which Ferdinand as Prince of the Inner Austrian provinces introduced in Carniola, Carinthia and Styria in the period 1596-1628 at the instigation of Bishop Georg III. Stobaeus von Palmburg, i.e. applying also to the Protestant "church of the Slovene language". These were: 1) the simultaneous introduction of Counter-Reformation measures in all social classes; 2) the immediate prohibition of reformed church services and preaching, and the obligatory dissolution of institutions belonging to the reformed churches (e.g. schools, printing presses), which follow a military or political victory over po-
373
SYNOPSES, ZUSAMMENFASSUNC/EN
lineally important representatives of reformed churches; 3) the expulsion of the intellectual and spiritual core of the reformed churches (preachers, teachers); changes in the political-administrative structure of towns and the province (town councils, law-courts); 5) pressure on the middle class to convert to Roman Catholicism (under the threat of expulsion); 6) the activity of Counter-Reformation and Recatholicization committees in the provincial prince's towns and the province (voluntary or enforced conversion of town inhabitants and the third estate); 7) the order to the aristocracy to convert to Roman Catholicism or emigrate and thus 8) the legally formally correct but final establishment of the principle of cuius regio, ems religio from the Peace of Augsburg (1555), which represents the basic idea of Stobaeus' plan as articulated in the form of a special memorandum. The typology already tested in Inner Austria during 1596-1602 thus appears to have been somewhat modified in the Bohemian kingdom. As provincial lord Ferdinand II could directly punish the rebels on account of the estates' uprising (after the Defenestration of Prague in 1618) and thus swiftly deprive them of the historical privileges, primarily those granted in the Letter of Majesty of Rudolf II, which concerned freedom of religion in the Bohemian kingdom, and then of political power due to the payment for war damage, buying property under price and the confiscation of property - and of material power, which together with political power had been the chief support of the reformed churches in the Bohemian kingdom. The goal of all these measures was soon achieved: c. 1626 the Counter-Reformation in Bohemia was officially completed. This was true at least to the extent that there were no longer any non-Catholic church services anywhere in the Bohemian provinces. Non-Catholic Bohemians either emigrated or converted to Roman Catholicism or atleast promised that they would be taught in "the true faith". 'Hie flow of religious emigration carried the best sons of the homeland across the borders: a contemporary source declares that 185 entire non-Catholic aristocratic families together with their branches emigrated, while the total number of emigrants is reckoned at 30,000 families (modern evaluations are closer to the number 70,000). The historical Bohemian nation ceased to exist with the establishment of the Counter-Reformation, while the social restratification and societal change which followed it can be compared in European history only with England, when William the Conqueror of Normandy dispossessed the Anglo-Saxon aristocracy after the Battle of Hastings in 1066, with Germany, where the Jews of Central Europe experienced a similar fate during the Nazi regime, and partly also with the countries which in the 20th century accepted either through force or voluntarily any of the variants of Soviet Bolshevik communism. In these countries deliberate and systematic dispossession befell the historical bourgeoisie the class which somehow did not fit the historical reductionist model of the communist (pseudo)materialist interpretation of the historical development of society.
374