77 4 77, 7^ 7.

30,130 UL ML.

Ljubezen in junaštva

strahopetnega praporščaka

o o o

ROMAN 

V LJUBLJANI 1910

Narodna Knjigarna


Tisk »narodne tiskarne« v Ljubljani.

I.

V nizki, a prostorni sobi starega
poslopja v Florjanskih ulicah so se¬
deli okrog velike mize štirje mladi
možje. Pušili so iz dolgih pip, da je
bila soba vsa v dimu in pridno pra¬
znili vrče rujnega vina, ki so stali
pred njimi. Soba je bila skromno
opremljena samo z najpotrebnejšim
pohištvom in edini okras belih sten
je bila slikovito razvrščena zbirka
mušket in samokresov, mečev in
handžarjev, ki je visela nad posteljo.

V odprtem kaminu je plapolal
velik ogenj, čigar plamen je razsvet¬
ljeval vso sobo.

V tej sobi je stanoval praporščak
kirasirskega eskadrona Andrej Če¬
rin, odkar je bilo to vojaštvo preme¬
ščeno od meje beneške republike v
Ljubljano. Čerin je bil mlad mož, vi¬
soke rasti in prikupne zunanjosti, a
dasi mu je pestra vojaška obleka od¬
lično pristojala in povzdigovala lepo¬
to njegovega obraza in popolnost

3

i*

njegove rasti, vendar ni ime! nič vo¬
jaškega na. sebi. Njegovi tovariši so
mu v šali radi očitali, da ima nekaj
ženskega na sebi, dasi je najlepši mož
kirasirskega polka. A kadar jih je
Andrej Čerin poživljal, naj vendar
povedo, kaj je na njem ženskega, mu
niso vedeli nič drugega reči, kakor
da ni robat in da imajo njegove ve¬
like oči mehak in plah izraz.

»Ti ne boš nikdar prelival krvi,«
so tovariši končavali take pogovore,
»tebi bi še slabo postalo, če bi moral
sovražniku razklati glavo.«

Ta dan pa pri Čerinu zbrani pri¬
jatelji niso govorili o lastnostih svo¬
jega tovariša, ki so ga vsi radi imeli
in ga le dražili z očitanjem ženskega
značaja. Zbrali so se bili pri Čerinu,
da poskusijo plemenito vipavsko
kapljico, ki jo je bil gostitelj pripe¬
ljal s seboj od svojega obiska pri so¬
rodnikih in prijateljih na Notranj¬
skem. Med popivanjem pa so govo¬
rili o nevarnosti, ki je nenadoma na¬
stala državi na turški meji.

»Moj stric mi je že pred več dne¬
vi pisal iz Gradca, da je nova vojna
s Turki neizogibna,« je pripovedoval
kapitan Bosizio, šele petdeset let
star, a že ves siv mož. »In moj stric
je svetnik pri vojaški komori in je
gotovo natančno poučen. Recite to¬
rej kar hočete, vojna bo in bo, in jaz

4

se od srca veselim, če bodo tudi naš
polk poklicali na bojišče.

Kapitan Bosizio ‘je bil trmoglav
človek, s katerim se ni dalo govoriti.
Kar si je vtepel v glavo, tega se je
držal in od tega ni odnehal nikdar.
Bil je hraber in neveden. Zlobni je¬
ziki so govorili, da nima nič pameti
in le samo voljo. A delali so mu kri¬
vico. Čitanje in pisanje mu je res de¬
lalo težave, in da je zemlja okrogla,
tega bi mu ne bili dopovedali vsi
zvezdogledi sveta, a sicer je bil bi¬
stroumen, in v vojaških zadevah
iznajdljiv in bogat življenskih izku¬
šenj, kajti vojskoval se je pod prin¬
cem Evgenom Savojskim proti Fran¬
cozom in proti Turkom, na Italijan¬
skem in na Nemškem in na Nizo¬
zemskem.

»Turki so bili vendar v bitki pri
Zenti tako poraženi, da se še dolgo
let ne bodo upali začeti nove vojne,«
se je skromno oglasil najmlajši med
navzočnimi, poročnik Gali, ki je bil
šele eno leto oficir in se je med svo¬
jimi tovariši navadno odlikoval po
posebni molčečnosti.

»Glejte ga! Gali se je oglasil,« se
je zakrohotal Bosizio. »Navadno je
tako težko spraviti iz njega kako be¬
sedo, kakor da bi moral za vsako
plačati pristojbino. Zdaj pa hoče
mene učiti, mene, ki sem že trideset

5

let oficir! Fant, kaj vam je prišlo
na um?«

Zasmehljivo' robantanje kapitana
Bosizia je spravilo poročnika Galla
v zadrego. Težko je zajemal sapo.

»Oprostite, gospod kapitan,« je
jecljal, »dovolil sem si le ponoviti,
kar ste mi še pred dobrim tednom
sami povedali.«

»Ta-ta-ta — sami povedali,« se je
norčeval Bosizio. »Pred dobrim ted¬
nom še sam nisem ničesar vedel. Če
sem res tako govoril, kakor pravi
Gali, potem sem neumno govoril.
Sedaj pa imam pismo svojega strica,
ki je svetnik pri vojaški komori v
Gradcu in kar moj stric piše, to je
resnica. Turki so prelomili leta 1699.
v Karlovcih sklenjeni mir, vdrli so
čez mejo in ropajo in požigajo po
Južnem Ogrskem in po Slavoniji.
Cesar je že pisal princu Evgenu, naj
zapusti Nizozemsko in naj se vrne na
Dunaj, da prevzame poveljstvo ar¬
made, ki pojde proti Turkom.«

»Ker smo zdaj v letu 1715., so
si torej Turki v šestnajstih letih to¬
liko pomagali, da se upajo začeti no¬
vo vojno,« je menil Čerin. »Gre se
torej za navadno računsko zmoto.«

»Nič — zmoto,« je ugovarjal Bo¬
sizio. »Neumnost sem storil, ko sem
rekel, da si Turki v petdesetih letih
ne bodo opomogli in zdaj bodi dovolj

6

tega. Rajši naj nam pove Čerin, kaj
je kaj novega na Notranjskem, na
Vipavskem in na Goriškem, saj ve¬
ste, da sem Goričan in me vse zani¬
ma, kar se tani godi.«

Izpraznili so vrče, vžigali nove
pipe in ko je bilo zopet dovolj vina na
mizi, je začel Čerin pripovedovati o
svojem obisku pri očetu in o svojih
izletih k sorodnikom in znancem.
Pravil je zanimive in nezanimive
stvari, o porokah in smrtnih slučajih,
o nesrečah in o pravdah in o letini.

»Zadnjih pet dni sem se mudil
na gradiču pod Postojno,« je nekako
skrivnostno zaključil svoje pripove¬
dovanje. »Odkar sem bil prvič tam¬
kaj, me je vedno vleklo tja. Svoj do¬
pust sem porabil koj prve dni, da
sem se zopet tam oglasil. In potem
sem šel še večkrat tja in vedno raje
in naposled sem ostal tamkaj kar pet
dni in ni mi žal, o, ni mi žal.«

Rekel je to s takim izrazom za¬
dovoljstva in sreče, da so se njegovi
tovariši spogledali.

»Kaj nam pa mislite reči s tem
namigavanjem?« je vprašal poročnik
(Snoj, ki je doslej molče slonel na svo¬
jem mehkem stolu in zamišljeno gle¬
dal v strop.

»Nič drugega, kakor da sem na
tistem gradiču našel dekle, ki postane
moja žena,« je rekel Čerin.

7

Vsi so se zganili, zakaj nihče ni
tega pričakoval. Nekaj tienotkov je
vladala v sobi tihota, da se je natanč¬
no slišalo sopljenje vsakega posamez¬
nika.

»Mnogo sreče, prijatelj, mnogo
sreče,« je izpregovoril Snoj in dvig¬
nil svoj vrč. »Trčimo na zdravje ne¬
veste in ženina.«

Krepko so zadoneli vrči. Prijate¬
lji so segli Čerinu v roke in s tem je
bilo čestitanje opravljeno. Nekam
kratko in prisiljeno se je Čerinu pač
zdelo, a bil je vendar zadovoljen, za¬
kaj mislil je, da je njegovo naznanilo
zbrane tovariše tako presenetilo, da
jim je kar sapo zaprlo.

»Vidim, da sem vam povedal no¬
vico, ki je nihče ni pričakoval,« je
Čerin menil smehljaje. »Še vprašali
me niste, kdo da je moja nevesta.«

»Saj je res,« se je oglasil kapi¬
tan Bosizio. »Ali jo poznamo?«

»Vsi jo poznate,« je rekel Če¬
rin. »Ko smo od beneške meje jezdili
v Ljubljano, smo se tamkaj ustavili.
Snoj je bil v hiši znan in nas je vpe¬
ljal.«

»Leonora. Gornikova?« so vsi v
eni sapi vzkliknili, a potem sta samo
Bosizio in Gali dvignila svoje vrče in
trčila novič s Čerinom. Snoj je mol¬
če vstal s svojega sedeža. Bil je ves
bled in prepadel in da bi tovarišem

8

to zakril, je stopil k oknu in gledal
na mračno, megleno ulico.

»Leonora Gornikova,« se je ču¬
dil kapitan Bosizio. »Leonora Gorni¬
kova,« je ponavljal, kakor bi govo¬
ril sam s seboj in je skrivaj pogledal
k oknu, kjer je stal Snoj. »Krasno
dekle, vredno najboljšega moža, kar
jih zemlja nosi.«

Mladega Galla je Čerinova za¬
roka prav posebno zanimala. To pa iz
jako samoljubnega nagiba. Cilj nje¬
govega stremljenja je bil, da bi pri¬
šel na Čerinovo mesto. Ničesar ni ta¬
ko želel, kakor da bi Čerin postal
kapitan, kajti vedel je, da v tem slu¬
čaju postane namesto njega čuvar in
spremljevalec zastave, praporščak ne
samo po imenu, marveč v dejanju.

»Dovolite, gospod kamerad,« je
vprašal previdno, »ali se bodo vsled
vaše poroke kaj izpremenile vaše
razmere?«

Čerin se je dobrohotno nasmeh¬
nil. Pozna] je Gallovo hrepenenje in
uganil, kaj bi brezbrki mladenič rad
vedel.

»Vi ste pač hoteli vprašati, če
ostanem oficir, ali se odpovem svoje¬
mu patentu,« je rekel ljubeznivo.
»Tega pa, ljubi prijatelj, sedaj še
sam ne vem. Moj. oče seveda želi, da
ostanem vojak. To je naravno. Saj

9

je sam služil več kot štirideset let ce¬
sarju in se odlikoval v mnogih bit¬
kah. Tudi jaz sam želim ostati vojak.
Ljubim svoj stan in dela mi veselje.
Pa še nekaj govori za to, da ostanem
vojak. Premoženje mojega očeta je
jako skromno in vojaška služba mi
je vsled tega potrebna. Na drugi
strani pa moram imeti ozire na svo¬
jo nevesto. Kaj bo ta z možem, ki je
danes tukaj, jutri tam? A kar priha¬
ja posebno v poštev, je to, da je moj
bodoči tast že star in bolehen. Edini
sin mu je pred leti umrl, nikogar ni¬
ma razen Leonore. Posestva njegova
so velika in mu dajo mnogo oprav¬
kov, tudi ima veliko kupčijo s senom
in z lesom. Potreben je pomoči in
podpore in ni mu zameriti, da želi,
naj slečem /cesarsKo suknjo m pre¬
vzamem njegovo posestvo in njego¬
vo kupčijo. Ce ne dobi takega zeta,
pojde celo premoženje kmalu v nič.«

»Pa še to pristavite, da kot kup-
čevalec vojakov sploh ne mara,« je
s trdim glasom rekel Bosizio. »Sicer
je bil prijazen z nami, ko smo bili
njegovi gostje, ali jaz sem vendar
spoznal, da nas ne mara.«

»Iz česa ste to spoznali?« je
vprašal Čerin. »Saj je mogoče, da
stari Gornik vojakov ne ljubi, ali
dobra duša je in nam je postregel,
kar je najbolje mogel.«

10

»Ugovarjam, ugovarjam odloč¬
no,« se je razkoračil Bosizio. »Postre¬
gel nam je dobro. Jedi so bile izvrst¬
ne in vino je bilo izvrstno. Toda sta¬
ri Gornik se je v pogovoru z menoj
izdal, da ima mnogo starega pikoli-
ta — pokusiti nam ga pa ni dal. če
ima pri nas kdo pikolit, pa ga gostu
ne da pokusiti, je to dokaz, da gosta
kljub navidezni prijaznosti ne mara.«
Daši je Bosizio govoril popolno¬
ma resno, sta se mu Čerin in Gali
vendar na glas smejala in ga s tem
tako razljutila, da je začel na dolgo
in na široko popisovati goriške na¬
vade in predpise gostoljubnosti s po¬
sebnim ozirom na pikolit.

Snoj je ves čas nenremično stal
pri oknu in gledal na temno cesto.
Slišal je pač glasove svojih tovari¬
šev, slišal tudi vsako posamično be¬
sedo, a ni ne vedel, ne poslušal, kaj
govore. Rad bi bil odšel, a tako, da bi
tovariši ne zapazili njegovega od¬
hoda, kajti bal se je vsakega vpra¬
šanja, kaj da mu je. Pripravljen je
bil žrtvovati svojo tiho, a gorečo lju¬
bezen do Leonore, ali hudo mu je bilo
pri srcu in njegova duša je bilo ža¬
losti polna.

čemu naj bi tovarišem izdal taj¬
nost svoje sedaj brezupne ljubezni in
jim razkril rano svojega srca? Za¬
vedal se je, da bi med njim ir med

11

Čerinom moralo prenehati dobro in
iskreno prijateljstvo, čim bi prišla
na dan popolna resnica, čim bi se raz¬
vedelo, da si je Čerin pridobil dekle,
ki je je ljubil tudi Snoj. Zato je
hotel Snoj tiho zapustiti družbo pri¬
jateljev in je le čakal za to ugodne
prilike.

Čerinu, Bosiziu in Gallu je pa
med brezskrbnimi, zdaj resnimi, zdaj
šaljivimi pogovori hitro mineval
čas. Ko sta se Bosizio in Gali začela
pripravljati za odhod, prav tedaj je
vstopil v sobo Čerinov sluga in pri¬
nese] pismo.

»Kdo je to prinesel?« je vprašal
Čerin.

»Javljam pokorno — neka grda
ženska. Rekla je, naj vam to pismo
takoj izročim, ker je važno, odgovora
pa da ni nič.«

»Dobro,« je dejal Čerin in začel
počasi odpirati tako nepričakovano
došlo pismo. Sluga se je obrnil in je
odšel iz sobe in ž njim vred je s. tihi¬
mi koraki' in brez slovesa odšel tudi
Snoj. Nihče ni tega zapazil, kajti Bo¬
sizio in Gali sta le gledala Čerina in
pismo, ki je 1  je držal v rokah in oba
sta se čudila, da je Čerin naenkrat
tako molčeč.

Čerin si je primaknil stol h ka¬
minu in se nagnil, da bi dobljeno
pismo čital pri svitu plamena. Bosi-

12

zio ga je gledal kakor jastreb. Niti
najmanjša stvarca ni ušla njegove¬
mu ostremu pogledu, a vprašal ni ni¬
česar in se sploh ni ganil.

Čerin je prečital pismo dvakrat
in trikrat. Od plamena v kaminu je
bil njegov obraz ves rdeč in ni bilo
na njem spoznati nobene izpremem-
be. A roka, v kateri je držal pismo, je
rahlo drhtela in ko je pismo raztrgal
in kosce vrgel v ogenj, je tiho, bolest¬
no zazvdihnil, tako tiho, da tega Gali
niti slišal ni, pač pa Bosizio.

Nastala je dolga mučna tihota.
Čerin je čutil, da bi Bosizio in Gali
rada vedela, kdo mu je pisal, a rekel
ni ničesar. Tedaj je zapazil, da Snoja
ni več v sobi.

»Kaj je Snoj odšel?« je vprašal.
»Kar brez slovesa . . .?«

Šele zdaj sta tudi Bosizio in Gali
zapazila Snojevo odsotnost.

»Najbrž je odšel takrat, kakor
sluga,« je menil Bosizio. »Saj je pa
tudi že pozno in je čas, da greva tu¬
di midva z Gallom spat.«

Vstal je naglo in Gali je sledil
njegovemu izgledu. Čerin ga je zadr¬
žal.

»Predno gresta, vama dam po¬
kusiti š<e pikolita,« se je zasmejal, a
njegov smeh je bil prisiljen in videlo
se mu je, da trepečejo v njem vsi živ¬
ci. »Kdor ima pikolit, a ga ne ponudi,

13

ta pokaže s tem, da svojih gostov ne
mara. Ali ni tako 1 ?«

»Da,« je kratko in skoro odurno
rekel kapitan Bosizio, a kakor bi mu
bilo žal te odurnosti, je prijazno do¬
stavil: »Mi se pa imamo radi kot do¬
bri kameradje tudi brez pikolita.«

Toda Oerin ni tovarišev pustil
oditi, dokler niso izpraznili male po¬
sode starega, plemenitega pikolita, ki
ga je bil pripeljal s seboj z očetove¬
ga posestva. Daši so trkali in si na-
pijali, so si bili vendar vsi trije sve-
sti, da ni med njimi več tiste prisrč¬
nosti, ki je vladala prej.

Bila je že noč, ko sta Bosizio in
Gali zapustila Čerina in stopila na
cesto, po kateri se je vlačila gosta
megla. Komaj so se hišna vrata za
njima zaprla, je Bosizio s trdo roko
prijel Galla in ga potegnil k sebi.

»Ali stanuje žena polkovnika
Lamberga še v Gospodski ulici 1 ?« je
šepetaje vprašal Bosizio.

»Da,« je nekako prestrašeno po¬
trdil Gali.

»Ali ste vi, Gali, kaj radovedni?
Jaz za svojo osebo sem časi jako ra¬
doveden. Na primer sedaj. Če dobi
namreč dober prijatelj pismo, v ka¬
terem je izrecno zapisano, naj kapi¬
tanu Bosiziu pove to in to, dobri pri¬
jatelj pa tega ne stori, potem je kapi¬
tan Bosizio radoveden, kakor najra-

14

dovednejša babnica. Ali me razume¬
te, prijatelj Gali? 0, moje oko me
nikdar ne goljufa in jaz znam časih
tudi prav dobro citati,'posebno če mi
je pisava tako znana, kakor pisava
polkovnika Lamberga. In ker je
polkovnik Lamberg sedaj v Gradcu,
kjer je vojaška komora in je tamkaj
bržkone izvedel jako zanimive stva¬
ri; in ker je pisal, naj se te zanimive
stvari meni povedo, a povedane mi
niso bile, je moja radovednost gotovo
opravičena in utemeljena. In zato
vas povabim, pojdite z menoj do pol¬
kovnikove žene.«

»Pozno je že, gospod kapi¬
tan . . .«

»Pozno! Kaj to meni mar! In če
bi moral hišna vrata vlomiti in na¬
praviti v hiši tako klanje, kakor He-
rodeževi hlapci med betlehemskimi
otroki — z Lambergovo ženo moram
še nocoj govoriti.«

»Ali — gospod kapitan, saj ven¬
dar ne boste ničesar zamudili, če po¬
čakate do jutri,« je pohlevno svaril
Gali.

»Ljuba nedolžna duša, kaj mi
govorite. Človek ne sme nikdar od¬
lašati in čakati! Ko bi bil jaz v raz¬
ličnih bitkah odlašal rabiti svoje
orožje in čakal, da zamahne sovraž¬
nik, bi že davno ne imel več svoje
glave. Ne, nič ne bom čakal do jutri.

15

Kar je Lamberg sporočil Čerinu, s
katerim je v sorodu, to je gotovo
sporočil tudi svoji ženi in to hočem
izvedeti še danes, takoj.«

Ne da bi čakal na daljne ugovo¬
re mladega Galla, ga je prijel pod
pazduho in ga skoro šiloma vlekel s
seboj po temnih ulicah na drugo
stran Ljubljanice, kjer je v Gospo¬
skih ulicah, stanoval takratni zapo-
vednik ljubljanske posadke, polkov¬
nik baron Lamberg.

16

II.

Že davno so bile ugasle zadnje
luči v mestu, ko je poročnik Snoj še
vedno nemirno begal po zapuščenih
mestnih ulicah. Zatopljen je bil v
svoje misli, da ni vedel, kam ga no¬
ge neso. Vedno in vedno mu je pri¬
hajal pred oči prijazen gradič blizu
sivega Nanosa in živo se je spomi¬
njal, kako je bilo tedaj, ko ga je slu¬
čaj zanesel tja in je spoznal Leonoro
Gornikovo. Neizbrisen je bil vtisk, ki
ga je Leonora nanj napravila in čim
bolje jo je spoznal, toliko gorečnejša
je bila njegova ljubezen do nje. In
zdaj je bila zanj izgubljena.

Vso noč je begal po mestu in
njega bližnji okolici, a vihar v nje¬
govem srcu se ni polegel. Ko se je
začelo daniti, je pohitel v vojašnico
in si dal osedlati konja ter zdirjal ž
njim v vlažni jutranji zrak, ven iz
mesta, po Dolenjski cesti, ne vedoč
kam, kakor bi upal, da na iskrem
vrancu uteče svojim bolestim in da
med ježo izgubi spomin na doživelo
izgubo.

17

Šele čez mnogo ur se je vrnil do¬
mov. Konj je komaj sopel in je hodil
počasi, ter skoro omahoval, tako je
bil od dolgega in naglega teka utru¬
jen. Snoj pa tega še zapazil ni. Me¬
hanično je vzpodbadal konja z ostro¬
gami, ne meneč se,če ga uboga ali ne.

Šele glasen pozdrav je Snoja pre¬
budil iz njegovih sanj. Ozrl se je na
stran, od koder je prišel klic in za¬
gledal Čerina.

»Odkod prihajaš?« je vprašal
brez zanimanja in dasi je vedel, da
prihaja Čerin z Grada.

»Na zapovedništvu sem bil,« je
odgovoril Čerin. »Prosil sem za od¬
pust iz armade.«

»Danes?« se je začudil Snoj. »Že
zdaj? In ravno zdaj, ko bomo morda
poklicani na vojno?«

»Ah — kdo misli na vojno,« se
je prisiljeno smejal Čerin. »Samo
Bosizio, drug nihče, Bosizio bo pa
še v grobu o vojnah sanja]. Kolikrat
so Turki že prišli čez mejo in ropali
in požigali, a zaradi tega vendar ni
bilo vojne in tudi zdaj je ne bo, go¬
tovo ne.«

Snoj ni ničesar odgovoril. Čerin
je čutil, da mu ne verjame, a vzlic
temu ni nadaljeval s svojim dopove¬
dovanjem.

Molče sta nadaljevala pot v me¬
sto. Čerin je korakal poleg Snojeve-

18

ga  konja. Rad bi bil začel vesel po¬
govor, kakor je bil običajen med to¬
variši, a ni mu prišlo na misel, kaj
bi rekel.

Po dolgem molku je naenkrat
Snoj ustavil konja.

»Kdaj si se odločil, izstopiti iz
armade?« je vprašal s poudarkom.

»Odločil sem se še snoči, morda
si preslišal, da smo že snoči o tem
govorili.«

»Da, da, zdaj se spominjam,« je
kar vesel in nekako pomirjen rekel
Snoj. »Že ko si začel pripovedovati,
da ši se zaročil, si to omenil. Da, da.
Žal mi je pa, da ne pojdeva skupaj
dol na Ogrsko, ali v Slavonijo. Ej,
to ti bo veselo bojevanje in pod prin¬
cem Evgenom slavna zmaga.«

»Tudi meni bo žal, da ne bom
mogel iti s tovariši v boj, če bo
sploh prišlo do vojne,« je dejal Če¬
rin, a poznalo se mu je na glasu, da
ni tako mislil, kakor je govoril.

»Ali ostaneš v Ljubljani?«

»Ne! Kaj bi tukaj? Najprej obi¬
ščem nevesto in potem ostanem do
poroke pri očetu.«

»Kdaj misliš oditi?«

»Še danes.«

»Tako kmalu? Torej se niti pri¬
merno ne bomo mogli posloviti od
tebe?«

»Ah, saj pridem še večkrat v
Ljubljano.«

19

2*

»A morda nas ne bo več tu; kdo
ve, če ne bo vbjne.«

»Ne bo je, ne bo,« je zatrjeval
Čerin. »In —■ veš kaj, ko bom poro¬
čen, pridi me obiskat, mene in Leo-
noro bo od srca veselilo.«

»Da — da,« je zamišljen odgo¬
voril Snoj, »če bo mogoče — hvala
ti na povabilu — če pridem živ in
zdrav iz vojne, te gotovo obiščem.
Živ in zdrav! Pa nikar ne misli, da
se boja in vojne bojim! Ne! Z vese¬
ljem pojdem v boj.« In nekako me¬
lanholično je dostavil: »Lepa smrt v
boju je več vredna, kakor nekaj let
klavrnega životarenja.«

Prišla sta bila do vojašnice in
Snoj je skočil s konja. Oba sta čutila,
da si nimata ničesar več povedati in
da je prišla ura slovesa. Segla sta si
v roke.

»Zdravstuj prijatelj,« je mehko
rekel Čerin, »in nikar me ne po¬
zabi.«

»Želim ti vso srečo in tvojemu
zakonu blagoslov z neba,« je resno
odgovoril Snoj.

Še enkrat sta si stisnila roke in
se potem naglo razšla, tako naglo,
kakor bi bežala drug pred drugim.

Čerin se je odpravil na svoje
stanovanje, Snoj je ostal v vojašnici
ves dan, ker se je bal, da bi morda
zopet srečal Čerina.

20

A prav, ko je po izvršenih opra¬
vilih legel na seno, da hi se odpočil
in če mogoče nekoliko prespal, sta
ga prišla kapitan Bosizio in poročnik
Gali klicat na zaupen pogovor.

Čerin je med tem uredil vse svo¬
je stvari in jih izročil prevozniku, da
jih pošlje na dom njegovega očeta,
poslovil se je od svojih predpostav-
Ijencev in potem zapustil Ljubljano.
Hitel je, kakor da mu gori pod no¬
gami, kakor da komaj čaka, da zapu¬
sti mestno obzidje, kakor da bi se ko¬
ga bal. Še predno je bilo poldne, je
na svojem konju odjezdil iz mesta in
v divjem diru ubral pot na Notranj¬
sko. Neusmiljeno je priganjal konja,
da so vasi kar švigale mimo njega,
podil je žival, kakor bi ne mogel uča¬
kati, kdaj dospe na svoj cilj in ko je
končno ležala Postojna za njim,
pred njim pa veličastni Nanos, je ve¬
selo zavrisnil in zamahnil s klobu¬
kom, vedoč, da ni več daleč do Gorni¬
kovega gradiča.

Tema je že objemala zemljo, ko
je jezdec na upehanem konju dospel
do male vode. Na griču je videl nizek
stolp ubožne cerkvice, pod gričem so
v večji razdalji stale kmetske koče,
sredi vmes pa je vodila pot do gradi¬
ča, ki je bil še Ves razsvetljen.

Čerin je zadnjikrat vzpodbodel
konja. Zveneli so udarci podkev ob

21

kamenito cesto, da se je slišalo daleč
naokrog in nekaj trenotkov pozneje
se je Čerin ustavil pred gradičem.
Naglo je skočil s konja in ne meneč
se za zvesto, od dirjanja vso znojno
žival, je pohitel v hišo.

A že mu je prišla nasproti Leo-
nora. Slišala je konjsko peketanje in
slutila, kdo da je prišel.

Leonora je bilo krepko, zdravo
dekle, jasnih lic in velikih izrazitih
oči. Njen obraz je žarel veselja in ko
je zagledala Čerina, ga je z obema
rokama objela in ga poljubila.

»Moj ljubi fant!« To je bilo vse,
kar mu je rekla v pozdrav, potem ga
je prijela za roko in ga peljala v ve¬
liko sobo, kjer je bila družina zbrana
pri večerji.

In v tej dobrovoljni družbi med
temi prostodušnimi ljudmi je Andrej
Čerin pozabil vse skrbi prejšnjega
večera in tega dne, pozabil prijatelje
in znance, pozabil vse trpljenje in
celo pretečo vojno s Turki in bil sa¬
mo srečen, kakor da je našel varno
zavetje pred viharji življenja.

Še srečnejša, kakor on sam, pa
je bila Leonora, saj ji je prinesel ve¬
selo vest, da je več ne zapusti, da je
za vedno slekel cesarsko suknjo in da
ostane pri njej do konca dni.

Naslednjega dne je Čerin zara¬
na vstal. Bil je Lep dan in z veseljem

22

v srcu se je izprehajal po poljanah
in gozdih. Ustavljal je kmetske ljudi
na potu in jih izpraševal s prijatelj¬
skim zanimanjem o razmerah, čiga¬
va je ta hiša in čigava je ona njiva.
Gledal je okrog sehe in opazoval svet
in ljudi s tisto ljubeznijo, kakor jo
ima samo posestnik za svojo grudo.
Ne da bi se tega zavedal, se je čutil
že lastnika gradiča in k njemu spa¬
dajočega sveta.

Ko se je naposled vračal proti
gradiču, mu je prihitela Leonora na¬
sproti. Bila je vsa razgreta, kakor da
se je zgodilo kaj posebnega.

»Neki vojak je prijezdil iz Ljub¬
ljane in vprašal zate,« mu je hitela
pripovedovat. »Nekaj ti je prinesel,
a pravi, da mora to tebi samemu iz¬
ročiti.«

»Vojak?« se je začudil Čerin in
postalo mu je nekam tesno pri srcu.
»Kaj neki je prinesel?«

Leonora se je oklenila Čerino¬
ve roke in stiskaje se k njemu je ko¬
rakala ž njim proti gradiču.

»Prinesel je veliko novico,« je
pripovedovala. »Pomisli, tvoj polk
mora na Ogrsko. Včeraj je prišlo po¬
velje, da mora takoj odriniti. Princ
Evgen zbira veliko armado, da jo
pelje proti Turkom, ki so vdrli na
Ogrsko. To ti bo sedaj žal, da si se
odpovedal vojaškemu stanu in vrnil

23

patent! Namesto, da bi si pridobival
časti in slave na bojnem polju, boš
pa ti, moj lepi oficir, les meril in se¬
no tehtal. Oh, škoda, da to povelje
ni prišlo prej, predno si ti odstopil.«

Začuden je obstal Čerin in pla¬
ho je pogledal svojo nevesto.

»Kako si vendar vsa drugačna
od drugih deklet,« je dejal z neka¬
kim rahlim očitanjem. »Vsaka dru¬
ga nevesta bi bila vesela, da ženinu
ni treba iti na vojsko, tebi je pa
menda še žal, da ostanem pri tebi.
Otrok nedolžni, ti pač ne veš, kako
strašna in grozovita je vojska in še
posebno z divjimi Turki.«

»Vojska mora biti res strašna,«
je zamišljena govorila Leonora. »Sli¬
šala sem že mnogo o vojski in lahko
si predstavljam vse njene grozote. A
vendar mi je žal, da ne greš tudi ti v
boj. Že dostikrat sem si sama očita¬
la, da sem tako različna od drugih
žensk, a spremeniti se pač ne morem.
Jaz bi bila srečna in ponosna, če bi
vedela, da braniš tudi ti cesarstvo
pred sovražnimi Turki. Vem, da bi se
proslavil na bojnem polju. In vidiš,
če bi te zadela nesreča — če bi se ti
več ne vrnil 4— jaz bi se sicer nikoli
ne omožila in bi do svoje smrti žalo¬
vala po tebi, a rekla bi si: Umrl je
smrt junakov, ki je najlepša.«

24

Čerin je drhtel po vsem životu
in njegov bledi obraz je izdajal, s ka¬
ko težo so padle te iskrene besede na
njegovo srce.

»Ti bi morala pesmi zlagati,« se
je prisiljeno šalil. »Poetičen talent
imaš.«

Njegove zadnje besede so bile iz¬
rečene tako trpko, da je naglo dvig¬
nila glavo in mu pogledala v obraz,
ki je bil čudno prepadel. Ni si mog¬
la tolmačiti tega, a vprašati ni več
mogla ničesar, kajti prišla sta bila
do gradiča, pred katerim je stal
osedlan vojaški konj.

»Vojak je v veži — dala sem
mu zajtrk, ker se mora takoj vrniti.«

Čerin je izpustil Leonorino roko
in s trdimi koraki je vstopil v pro¬
storno vežo, kjer je za mizo sedel ki-
rasirski vojak. Ko je vojak zagledal
Čerina, je planil pokonci in se posta¬
vil vojaško pred bivšega prapor¬
ščaka.

»Javljam pokorno — da imam
izročiti to - le pošiljatev.«

Pri teh besedah je vzel iz torbe
majhen zavoj in ga izročil Čerinu.

»Kdo pošilja to?«

»Javljam pokorno — gospod ka¬
pitan vitez Bosizio.«

»In kaj je še naročil?«

»Ničesar drugega, kakor da se
moram nemudoma vrniti.«

25

Čerin je segel v žep in je molče
dal vojaku srebrnik. Nekako bojaz¬
ljivo je vzel vojak ta dar. Poznal je
Čerina že dolgo, a še nikdar ga ni
videl tako zlovoljnega in malobesed-
nega. Čerin pa je z zavojem v roki
šel mimo vojaka, ne da bi mu v slo¬
vo rekel kako besedico in s težkimi
koraki stopil v bližnjo sobo. Vrgel je
zavoj na bližnjo mizo in ga ogledoval
nezaupno, kakor bi se ga bal odpreti.

Tedaj je vstopila Leonora v so¬
bo. Videč zavoj na mizi, se je prešir-
no zasmejala.

»Zdaj pa le vidim, kako ti je
žal, da moraš ostati doma in ne poj-
deš na vojsko. Še zadnjega pozdrava
svojih prijateljev ne maraš pogle¬
dati.«

Stopila je k mizi in vzela zavoj
v roko.

»Kako lahek je ta zavoj,« se je
čudila. »Tako je lahek, kakor bi bil
prazen.«

Naglo so njeni prsti razvezali
vrvico in odstranili ovoj, pod kate¬
rim je bila mala škatljica.

»Evo — poglej, kaj ti pošiljajo
prijatelji. Tudi jaz sem radovedna.

Čerin je vzel škatljico in jo od¬
prl. V istem trenotku mu je padla iz
rok, opotekel se je in padel na stol.

»Kaj ti je?« je prestrašena za¬
klicala Leonora in hitela okrog mize

26

k Čerinu. A prišedša do njega je ob¬
stala, kakor bi bila okamenela, se z
obema rokama prijela za glavo in v
blaznem strahu gledala na tla.

Na tleh, Čerinu pred nogama, je
ležal popisan kos papirja in v njem
so bili zataknjeni trije konci pavo¬
vih peres. V sedemnajstem in osem¬
najstem stoletju je v avstrijski ar¬
madi veljalo pavovo pero za zname¬
nje strahopetnosti in je pomenilo
najhujše žaljenje in izraz zaničeva¬
nja, če se je oficirju ali vojaku vrglo
ali poslalo ali za klobuk vtaknilo
pavovo pero.

Leonora je na prvi pogled uga¬
nila, kaj pomenijo na tleh ležeči
konci pavovih peres. Nagnila se je
k tlom in pobrala iz škatljice padli
listek s pavovimi peresi.

»Kapitan vitez Bosizio, prapor¬
ščak pl. Gali, poročnik pl. Snoj,« je
čitala Deonora na glas. Samo ta
imena so bila zapisana na listku.

Stopila je k Čerinu, mu položila
roko na ramo in s trdim glasom
vprašala:

»Ali si zaslužil, da so ti poslali
to znamenje? Ali si zaslužil to oči¬
tanje?«

Čerin se je zganil, dvignil je gla¬
vo, pogledal Leonori v oči in potem
razločno rekel:

»Da.«

27

Niti trenotek ni mislil tajiti, niti
na misel mu ni prišlo, da bi se ka¬
korkoli opravičeval. Čutil je, da se je
zdaj zgodilo, kar se je toliko časa
bal, da se enkrat zgodi.

A dasi je bil jasno in odločno iz¬
rekel svoj »da,« mu Leonora vendar
ni hotela verjeti.

»Andrej,« mu je rekla, »jaz ti ne
verjamem .Ti bi ne vzdržal mojega
pogleda, ti bi me ne mogel tako gle¬
dati, kakor me gledaš sedaj, ko bi
bila resnica, kar si mi potrdil.«

»Pa je vendar resnica,« je vdano
dihnil Čerin.

Molče je gledala Leonora listek,
ki ga je držala v rokah.

»Trije konci pavovih peres,« je
končno zavzdihnila. »Kako neskonč¬
no srečna sem bila še včeraj in danes
imam od svoje sreče samo še tri kon¬
ce pavovih peres.«

S trudom zadržana in pritajena
čustva so jo prevzela in začela je ih¬
teti, a premagala se je hitro. Otrla je
solze in zadušila svojo bolest.

»Povej, zakaj so ti poslali ta pe¬
resa, to strašno znamenje 1 ?«

Vprašala je to že zopet z mir¬
nim glasom. Vse na njej je kazalo,
da hoče vedeti popolno resnico.

In Čerin ji ni ničesar prikril in
ničesar utajil.

28

»Polkovnik Lamberg, bratranec
moje pokojne matere, mi je sporočil
iz Gradca, da bo tudi naš polk pokli¬
can na Ogrsko na vojno proti Tur¬
kom. Naročil mi je, naj to povem
eskadronskemu poveljniku. Jaz pa
sem to prikril Bosiziu in vsem dru¬
gim. Nisem hotel v vojno. Ko sem
dobil Lambergovo obvestilo, sem ta¬
koj sklenil, da izstopim iz armade in
storil sem to koj drugi dan. Takrat
ni še. nihče vedel, da bo polk pokli¬
can na vojno, samo jaz sem to vedel.
Mislil sem, da ne bo nihče uganil
pravega vzroka mojemu odstopu, a
kakor zdaj vidim, so izvedeli vse in
me obsodili.«

»To je vse?« je vprašala Leo-
nora.

»Vse in mislim, da je dovolj.«

»Ni dovolj,« je ugovarjala Leo-
nora. »Domenila sva se, da med na¬
ma me sme biti nikoli nobenega ne-
sporazumljenja. Povej, zakaj si iz¬
stopil iz armade in iz kakšnega vzro¬
ka nisi hotel v vojno.«

»Ne morem ubijati. Ne morem
in ne morem. Še na lov nikoli nisem
šel, ker tudi živali ne morem videti
ranjene ali umirajoče. Vem, da tak
človek ni sposoben za vojaka, a saj
nisem iz lastnega nagiba postal ofi¬
cir. Moj oče je star vojak, bojeval
se je v mnogih bitkah in me je prisi-

29

lil, da sem postal vojak. Skrival sem
vedno svoj strah pred krvjo. Kame-
radje so me dostikrat dražili, da sem
ženskega značaja, a sodili so me na¬
pačno, kakor me bo sodil tudi moj
oče. Ne bojim se ne muk, ne smrti,
samo ubijanja se bojim. Svojemu
očetu tega ne morem razložiti, ker
vem, da bi me ne razumel, a ti, Leo-
nora . . .«

»Jaz sem taka, kakor tvoj oče,«
ga je prekinila Leonora, »in tudi jaz
te ne razumem.«

Položila je konce pavovih peres
na mizo.

»Še nekaj mi povej! Ali si mor¬
da name mislil, ko si odložil svoj pa¬
tent. Ali pa bi bil to storil tudi v slu¬
čaju, ko bi ne bil moj ženin?«

»V vsakem slučaju, Leonora, v
vsakem slučaju.«

»In vse to bi mi bil prikril, ko
bi ne bila slučajno prišla v sobo,
predno si mogel pavova peresa od¬
straniti,« je rekla s trpkim očitanjem
in začela s prsta snemati tenak
prstan. »Ne morem drugače — vze¬
mi svoj zaročni prstan nazaj.«

. Še nikdar se ni Čerin tako zave¬
dal, kako neskončno ljubi Leonoro,
kakor sedaj, ko je videl, da je zanj
izgubljena. A molče je vzel prstan,
ki mu ga je dala, in molče ji je dal
prstan, ki ga je imel na svoji roki.

I

30

Šla je mimo njega proti vratom.
Prišedši mimo omare, je zagledala
šopek suhih cvetlic, ki so stale tam
v vazi, med te cvetlice pa je bilo
vtaknjenih nekaj pavovih peres. Ne
da bi vedela, kaj stori, je iztrgala
eno teh peres in je vrgla na mizo.

»In vzemi še to,« je rekla ne¬
usmiljeno in odšla iz sobe.

Čerin se ni ganil. Nepremično je
stal na svojem mestu in z neskončno
žalostjo gledal pestra očesa pavovih
peres.

»Zdaj so štirje,« je mrmral v
brezmejnem obupanju in s tresočo se
roko spravljal konce pavovih peres
v svojo listnico. »Zdaj so štirje,« so
šepetale njegove ustne in s šibeči¬
mi se koleni je zapustil sobo in hišo.

Malo časa pozneje se je zaslišalo
peketanje konjskih kopit. Leonora,
ki je jokala v svoji sobi, je planila k
oknu, obupno je zaklicala: »Andrej,
ostani, Andrej,« a bilo je že prepoz¬
no. Čerin je ni več slišal in je odjez¬
dil v svet.

31

III.

V jasni noči, ko je Ljubljana že
spala, sta se na Mestnem trgu sreča¬
la dva človeka. Eden je imel leseno
nogo, vsled česar se je daleč slišal
njegov korak. Ti udarci z leseno no¬
go so provzročili, da je od nasprotne
strani prihajajoči človek dvignil
glavo, tako da mu je mož z leseno
nogo videl v obraz.

»Čerin — kaj ste res vi?«

»Da, jaz, gospod major.«

Mož z leseno nogo, major Žun,
je Čerinu segel v roko in mu jo krep¬
ko stisnil.

»Kako sem vesel, da vas vidim,«
je dejal major. »Slišal sem, da ste iz¬
stopili iz armade in da ste ženin Le-
onore Gornikove, ki je po moji sodbi
najlepše in najljubeznivejše dekle,
kar jih je kdaj živelo med Ljubljano
in med Trstom., čestitam vam od
srca.«

»Nimate na čem, gospod major,«
je odgovoril Čerin. »Leonora Gorni¬
kova ni moja nevesta.«

32

»Kako da ne? Saj mi je sama
povedala, da sta se zaročila. Komaj
'štirinajst dni je tega, kar sem bil do¬
li. In vsa srečna je bila.«

»Da, da,« je menil Čerin, »bila
je moja nevesta, a dala mi je slovo.«
In naglo je dostavil: »Po moji kriv¬
di, po moji lastni krivdi se je zgodi¬
lo in kar je Leonora storila, je prav
storila.«

Major Žun je nekaj trenotkov v
silnem začudenju gledal Čerinu v
upadli obraz, potem ga je prijel pod
pazduho in je energično, skoraj za¬
povedujoče rekel:

»Prijatelj — ■ zdaj pojdete z me¬
noj, doma imam dobro kapljico in
tam mi bodete povedali, kaj se je
zgodilo. Pravico imam do tega. Na
Nizozemskem sem vašemu očetu re¬
šil življenje in to mi daje pravico in
mi nalaga dolžnost, da sem tudi nje¬
govemu sinu prijatelj. Ta bi bila le¬
pa, da bi se razšla dva človeka, kakor
ste vi in Leonora, ki sta kakor
ustvarjena drug za drugega.«

Čerin je nekaj časa ugovarjal,
toda major ga ni izpustil in ga skoro
vlekel s sabo j, godrnjaje neprestano:
»ta bi bila lepa, ta bi bila lepa.«

Major Žun še ni bil petdeset let
star. Že v mladih letih se je odliko¬
val v različnih bitkah. Kot kapitan
se je udeležil vojne na Nizozemskem,

33

3

kjer mu je krogla odbila nogo. Za
svojo hrabrost je bil na bojišču ime¬
novan pač za majorja, a moral je za¬
pustiti vojaško službo. Od tedaj je
(.živel v Ljubljani, je pa rad in pogo-
stoma obiskoval prijatelje in znance
na Notranjskem, kjer je bil doma in
kjer je imel sorodnike.

V svojem skromnem, vojaško
preprostem stanovanju je Čerinu
najprej postregel z vinom in ga po¬
tem začel siliti, naj pove, zakaj sta
se z Leonoro razšla. Ker pa Čerin ni
hotel povedati, kaj se je zgodilo, ga
je začel loviti z različnimi vprašanji
in ga končno pripravil do tega, da
mu je vse povedal.

Čerin je bil pripravljen, da ga
bo stari vojak obsodil, kakor so ga
obsodili njegovi tovariši in celo Leo-
nora. A major Žun ni izrekel nobe¬
ne ostre besede. Dolgo časa je molče
sedel na svojem stolu in gledal v tla,
medtem ko je s svojimi koščenimi
prsti po mizi bobnal vojaško korač¬
nico. Bobnal je vse hitreje in hitreje
in naposled zabobnal znamenje »na¬
skok«.

»Kdo ve vse za to stvar,« je
vprašal z odločnim glasom.

»Bosizio, Gali in Snoj, ki so mi
poslali znamenja brezčastnega stra-
hopetstva.«

34

»Ti bodo molčali, že ker jim je
za čast njihovega polka. In Leonora
bo tudi molčala.«

»Tudi oče ve, kaj se je zgodilo.«

»Vaš oče?« se je začudil major.
»Kdo neki je imel pogum, staremu
levu to povedati?«

»Jaz sam,« je dejal Čerin, »a
prijetno ni bilo.«

V nemem občudovanju je major
gledal Čerina, predno je prišel do
sape.

»Ni bilo prijetno, ste rekli,« je
zaklical končno. »Andrej, jaz vas ne
razumem. Za vojno niste imeli pogu¬
ma dovolj, a kje ste dobili pogum, da
ste stopili s tako novico svojemu oče¬
tu pred oči. Jaz ga poznam, starega
junaka, in čudim se, da ste še živi.«

»Tudi to je samo slučaj. Oče je
name ustrelil, a me ni zadel.«

Majorju je padla kupica iz rok.
Slutil je, da se je stari vojak dejanj-
sko lotil svojega sina, a da bi bil
nanj ustrelil, tega vendar ni mislil.
Toda iz tega, kar mu je bil Čerin po¬
vedal, je spoznal, da na kako posre¬
dovanje ni mogel več misliti. In jas¬
no mu je bilo tudi, da jih sploh ni
besedi, ki bi mogle poravnati na¬
sprotje med očetom in med ženinom
in nevesto.

»Kaj mislite storiti?« je čez dol¬
go časa zopet izpregovoril major
Zun.

35

3*

»Še sam ne vem,« je odgovoril
Čerin. »Zavedam se, da s,em človek
brez časti. Ta zavest me bo vodila pri
vseh mojih sklepih. Za zdaj sem tu
v Ljubljani. Oče mi je vrgel doto
moje matere pred noge; ni mnogo, a
za nekaj časa bo zadostovalo. Zdaj
razmišljam in ugibam, kaj naj sto¬
rim. Sklenil sem doslej le to, da poj¬
dem doli v Slavonijo, ali na Ogrsko.«

»Saj tam bo vojna,« je vzkliknil
major. »Kaj hočete tam'?«

»Ne vem,« je mirno rekel Čerin.
»Doli pojdem in dolgo me ne bo na¬
zaj ali celo nikdar.«

Čerin je segel v žep in je vzel iz
listnice štiri konce pavovih peres.

»Vi ste ta peresa shranili 1 ?« je
strme zaklical major.

»Seveda,« se je nasmehnil Če¬
rin. »Noč in dan so moje misli pri teh
peresih. Ce bdim, me žgo na srcu, če
spim, se mi prikazujejo v sanjah.«

Primaknil je svoj stol bliže ma¬
jorjevemu in rekel polglasno, kakor
bi se bal, da ga kdo sliši:

»Ali ni morda mogoče, da bi na¬
stale okolnosti, v katerih bi Bosizio,
Gali in Snoj ta peresa vzeli nazaj?
Mislim si, da pride človek lahko v
nevarnosti, ko mu je treba rešitelja.
Zato pojdem dol na južno Ogrsko ali
v Slavonijo. Morda mi bo sreča mila,
in če bi vsi trije vzeli svoja peresa

36

nazaj, o potem . . . potem bo morda
tudi Leonora vzela svoje . . .«

»Kaj mislite, da bo Leonora na
vas čakala,« je dejal Žun. »Po moji
sodbi vas bo skušala čim preje poza¬
biti in snubcev ima vedno dovolj.«

»Na to ne mislim, da bi name
čakala,« je resignirano izjavil Čerin,
»ali moje življenje nima nobene
vrednosti zame, če ne dosežem, da
vzame Leonora svoje pero nazaj.«

Major Žun je bil prepričan, da je
Čerinov namen brezupen. Zavedal se
je, da bi moral Čerin izvršiti prave
čudeže, če naj bi njegovi bivši tova¬
riši preklicali storjeno mu sramoto,
a kje in kako naj dobi priliko, kaj
takega storiti.

Čerin je uganil, kake misli roje
majorju po glavi.

»Moj namen se vam zdi pač bla¬
zen, kaj ne?« je vprašal z bolestnim
usmevom na svojih brezkrvnih ust¬
nicah. »Uvidevam sam, da ima ta
načrt nekaj blaznega na sebi in ma¬
lo, malo je upanja, da bi se mi po¬
srečil le v najmanjši meri. A posku¬
siti hočem svojo srečo na vsak
način.«

Žun je pritrjevalno kimal, kajti
priznaval je, da Čerinu ni odprta no¬
bena druga pot. Naenkrat se je zga¬
nil, kakor da mu je nekaj posebnega
prišlo na misel.

37

»Vi hočete na Ogrsko iti, doli na
prihodnja bojišča,« je vzkliknil. »Ali
se zavedate, s kakimi velikanskimi
nevarnostim! je to združeno 1 ? Turkov
se bo nateplo kakor listja in trave,
razbojniških čet je vse polno, da ni
nihče varen pred njimi, v avstrijski
armadi se pa ne smete prikazati, saj
bi vas smatrali za vohuna. Ali ste že
mislili na vse to?«

»Nič,« je ravnodušno odgovoril
Čerin, »čemu naj bi na to mislil, ko
si itak ne morem pomagati.«

Majorju Žunu je zažarel obraz
notranjega zadovoljstva.

»Pa vam bom vsaj nekoliko po¬
magal jaz,« je rekel ponosno. »S Tur¬
ki in z razbojniki seveda nimam no¬
benih zvez, a da boste varni pred av¬
strijskimi vojaki, to vam preskrbim.
Slušajte! Ali poznate feldmaršala
grofa Gvidona Starhemberga, brat¬
ranca velikega vojskovodje, ki je s
tako čudovito hrabrostjo branil Du¬
naj pred Turki toliko časa, da je polj¬
ski kralj Sobieski prinesel pomoč?«

»Po imenu ga poznam,« je menil
Čerin, »a kaj naj imam jaz s feld-
maršalom grofom Starhembergom?«

»Feldmaršal je v Ljubljani,« je
rekel major, »že več mesecev je tu, a
nihče tega ne ve.«

»To vendar ni mogoče,« je
vzkliknil Čerin.

38

»Mogoče, mogoče,« je zatrjeval
Žun. »Saj sem sam bil že večkrat pri
njem. V komendi nemškega viteške¬
ga reda stanuje.«

Zdaj je major Žun primaknil
svoj stol k Čerinovemu.

»Poznam Starhemberga že dvaj¬
set let. V vojni proti Francozom je
zapovedoval avstrijski armadi na Ti¬
rolskem in jaz sem bil takrat eden
njegovih pobočnikov. Ko je odšel kot
zapovednik avstrijske armade na
Špansko, sva se ločila, zakaj moj polk
je bil poklican na Nizozemsko. Daši
je že več let tega, me je vendar spo¬
znal na prvi pogled, ko me je zagle¬
dal pred Križevniško cerkvijo.

»Kaj pa dela v Ljubljani,« je
radovedno vprašal Oerin.

»Jezo kuha,« se je smejal Žun.
»Starhemberg je na Španskem izvo-
jeval velike zmage, a po odhodu nad¬
vojvode Karla, ko je ostal kot pod¬
kralj sam v Barceloni, mu niso po¬
slali nič vojaštva več. Ker se vsled
slabosti svoje armade ni mogel vzdr¬
žati, se je na angleških ladjah z voja¬
štvom vred prepeljal v Genovo. Od
tedaj sta s cesarjem v hudem na¬
vskrižju. Starhemberg neče in neče
na Dunaj, dasi mu je cesarica Eliza¬
beta šele pred par dnevi pisala jako
ljubeznivo pismo. Ostati hoče v Ljub¬
ljani, naravno pa je, da je v zvezi z

39

vsemi mogočniki in zlasti njegov
brat, general Maksimilijan grof
Starhemberg, mu vedno poroča o
vseh važnejših dogodkih. Tudi o voj¬
nih pripravah zoper Turke je na¬
tančno podučen.«

Zatrdilo, da je feldmaršal Star-
hemberg natančno podučen o vojnih
pripravah zoper Turke, je Čerina
bolj zanimalo, kakor vse drugo pri¬
povedovanje zgovornega majorja. In
Žuna ni bilo treba dolgo prositi, da
je vse povedal, kar mu je bilo znano.

»Vojna bo gotovo, ljuta in krva¬
va vojna,« je pripovedoval Žun.
»Turki so jo začeli najprej proti be¬
neški republiki. Hoteč ji vzeti, kar je
še grškega ozemlja v njeni oblasti,
so jo napadli od različnih strani in
dosegli so uspehe. Pijani prelite krvi
in hoteč zadobiti zopet Ogrsko, so iz¬
zvali cesarja na žaljiv način, češ, da
je prelomil karlovški mir, ker je z
beneško republiko sklenil alijaneo.
Veliki vezir Ali paša je izdal oklic,
v katerem pravi, da je cesar najhuj¬
ši vseh sovražnikov, kar jih ima Tur¬
čija in da je treba njegovo moč za
vsako ceno zlomiti. Vojna še ni na¬
povedana, a začela se je že. Princ
Evgen je svojo armado dobro pripra¬
vil in si izbral najboljše generale.
Tudi Gvidona Starhemberga je po¬
vabil, a ta je odklonil. 75.000 mož bo

40

zbral princ Evgen pri Petrovaradi-
nu, vodja infanterije bo feldmaršal
Heiser, vodja konjenikov felmaršal
Palffy, pod njimi pa bodo stali gene¬
rali grof Mercy, Maksimilijan Star-
hemberg, princ Bevern, baron Efer-
g>enyi in Battee. Mogočna armada bo
to, ali če bo mogla kljubovati Tur¬
kom, to je drugo vprašanje. Veliki
vezir Ali paša bo sam vodil turško
armado in verodostojna poročila
pravijo, da bo imel nad 150.000 mož
na razpolago. To je vzrok, da so zdaj
poklicali na Ogrsko tudi naše polke
in tudi kirasirje, pri katerih ste vi
služili.«

Žun je vedel pazljivo poslušajo¬
čemu Čerinu povedati še mnogo za¬
nimivih posamičnosti o vojnih pri¬
pravah proti Turkom. Govoril je z
vnemo starega vojaka in je semintja
s palico jezno udaril po svoji leseni
nogi, zakaj, žal mu je bilo, da mora
ostati doma za pečjo' in da se ne mo¬
re udeležiti vojne, obetajoče krvave
boje, slavo in bogat plen. Šele, ko je
bil že dvakrat in trikrat ponovil
vse, kar je vedel, se je tudi spomnil,
kaj je bil Čerinu obljubil.

»Glejte, skoraj bi bil pozabil, če¬
mu sem vam začel pripovedovati o
Starhembergu,« je dejal Žun. »Pa je
že tako: kadar začno stari vojaki go¬
voriti o bojih, pozabijo na vse dru-

41

go.  Poslušajte torej mojo misel. Če
vam je prav, pojdem k feldmaršalu
Starhembergu in ga prosim, naj vam
da priporočilno pismo na svojega
brata, grofa Maksimilijana. Veste,
tako pismo z velikim pečatom. Tako
pismo vam lahko mnogo koristi in
vas lahko obvaruje velikih nevarno¬
sti.«

»Tako pismo bi seveda rad imel,«
je menil Čerin. »Ali rajši grem brez
takega pisma, kakor da bi kdo izve¬
del za mojo nesrečo.«

»Nič se ne bojte! Starhemberg
me pozna in mi zaupa in dobil bom
pismo od njega, ne da bi mu bilo tre¬
ba praviti, kdo da ste in čemu ga ra¬
bite.

»Da, to vas prosim,« je rekel
Čerin, »ne povejte sploh nikomur,
ne kaj nameravam in ne kam sem
'šel. Če bi me čez tri leta ne bilo na¬
zaj, potem povejte mojemu očetu,
kaj sem poskusil.«

»In — Leonom?« je vprašal ma¬
jor.

»Njej ne smete ničesar poveda¬
ti! Dajte mi svojo častno besedo, da
mi izpolnite to prošnjo.«

»Dam vam jo,« je slovesno izja¬
vil major in podal Čerinu roko. »Po
pismo pa pridite jutri zvečer.«

42

IV.

Armada princa Evgena je bila
zbrana pri Futaku, ko je koncem
meseca julija leta 1716. prišla v ta¬
borišče vest, da so Turki zgradili
most čez Savo in da je njih armada
začela prodirati v Srem. Veliki vezir
Ali paša je bil na čelu te armade, ki
so jo avstrijski vohuni cenili nad
200.000 mož, in jo je peljal čez Pa-
novee na Slankamen in od tod na
Sremske Karlovce, kjer je na ugod¬
no ležeči višavi utaboril svojo voj¬
sko. Po turškem običaju so bili okrog
tabora postavljeni vozovi in utrjeni
tako, da je tabor tvoril pravo trd¬
njavo.

Pred turško vojsko je bežalo krist-
jansko prebivalstvo, za turško
vojsko pa so plameni gorečih vasi
in selišč oznanjevali, da so Turki že
začeli ropati in požigati.

Dva dni po utaborjenju Turkov
je med cvetočimi vinogradi Fruške
gore jezdil majhen oddelek kirasir-
jev. Dvajset mož z dvema oficirjema

43

je jezdilo počasi in se na potu vsak
čas ustavljajo, kajti pred njimi sta
jezdila v primerni razdalji še dva
kirasirja.

»Tako rekognosciranje je naj-
mučnejše,« je rekel poročnik Snoj.
»Ljubši mi je odkrit boj.«

»Tudi meni je bojevanje ljubše
kakor tako zasledovanje,« je odgo¬
voril kapitan Bosizio. »Sicer imenu-
nujejo to častno nalogo in dokaz po¬
sebnega zaupanja, a jaz bi se bil prav
rad zahvalil za oboje.«

»Prokleto težko nalogo so vam
dali,« je zopet izpnegovoril Snoj.
»Grof Palffy je šel z 900 kirasirji in
dragonci in s 400 huzarji od Petro-
vardina rekognoscirat. Pravili so
mi, da mu je princ Evgen naročil,
naj se ogne vsakemu spopadu, a zdi
se mi, da to ne bo lahko.«

Kapitan Bosizio je imel na jeziku
krepko besedo, ko je naenkrat v da¬
ljavi pred seboj zagledal vojaka, ki
sta tvorila prednjo stražo in se vra¬
čala zdaj v divjem diru. Ustavil je
konja in njegovemu izgledu je sledil
ves oddelek.

Kmalu sta vojaka dospela do ka¬
pitana in mu sporočila, da se bliža od
juga večji oddelek trških konje¬
nikov.

»Iz daljave, tam od Karlovcev
sem, se sliši tudi streljanje in kmet-

44

je, ki se skrivajo po vinogradih, pra¬
vijo, da mora biti tam bitka.«

»V lepo past smo zašli,« je dejal
kapitan Bosizio. »Spredaj bitka, na
strani pa turški konjeniki. Kdor bo
iz te pasti odnesel glavo, gre lahko
na Trsat na božjo pot.«

Pokrepčal se je z izdatnim požir¬
kom sremske rakije, kajti ljubil je
»žestoka pica«, kakor so Sremci ime¬
novali žganje in prav posebno še v
trenotkih nevarnosti.

»Dečki moji,« je potem zaklical
vojakom, »zdaj je čas, da pokažete,
če ste junaki, ali če ste šleve. Za na¬
še glave gre. Oe nas Turki zajampjo,
nam bodo glave porezali, če pa po¬
skusimo bojno srečo, utegnemo ven¬
dar uteči. Udarimo naprej, morda
nas Turki od juga ne dobite, a če se
združimo s tovariši, smo rešeni.«

Odredil je, kar je bilo potrebno,
zlasti da morajo vsi vojaki jezditi lo¬
čeno, potem pa se postavil na čelo
celi vrsti, zavihtel svojo sabljo in z
mogočnim glasom ukazal: »naprej!«

V divjem diru se je zapodila če-
fta čez poljane in griče. Ni preteklo
pol ure, in že je na južni strani le ne¬
kaj strel ja jev daleč zapazila četa
turške konjenike. Komaj so ti zapa¬
zili sovražno četo, so se zapodili za
njo. Konji Bosiziove čete so bili od
dolge ježe že utrujeni in tudi zaradi

45

težkih oklopov vojakov niso mogli
tako hiteti kakor brzonogi turški ko¬
nji. Vzlic vsemu priganjanju so ki-
rasirji videli, da se jim Turki vse bolj
bližajo. Vse razločneje se je slišalo
kričanje turških vojakov in kmalu
se je slišalo tudi žvižganje krogel.
Turki so bili prišli že tako blizu, da
so njih kroglje dosegle kirasirje,

Še močneje streljanje pa se je
slišalo izza Karlovcev. Tam je 20.000
turških konjenikov naskočilo odde¬
lek, ki ga je vodil grof Palffy. Vnela
se je bila ljuta bitka. Turki so nepre¬
stano ponavljali svoje naskoke. Palf-
fyju sta bila med bitko ustreljena
dva konja, več generalov in polkov¬
nikov je bilo ranjenih, mnogo vo¬
jaštva je padlo, a končno se je Palf-
fyju vendar posrečilo, da se je izvil
strahovitemu objemu turških čet in
se umaknil na Petrovaradin.

Med tem umikanjem je pridrvel
Bosizio s svojo četico, a prekasno. Ni
se mogel združiti več s Palffyjevimi
konjeniki, kajti vmes so bili Palffy-
ja zasledujoči Turki, od zadaj pa so
mu sledili turški konjeniki.

Bosizio je dvignil sabljo, in ko
so bili zbrani njegovi kirasirji okrog
njega, jim je kratko rekel:

»Izgubljeni smo, a storimo ju¬
naško smrt. Za menoj — hura!«

46

In »hura« je zadonelo in z zad¬
njimi silami so se kirasirji zapodili
naravnost med Turke, ki so bili pred
njimi, mala četica med ogromno
množico. S tisto besnostjo, ki jo
vzbudi samo gotovost smrti, so ki¬
rasirji sekali med Turke, vsem na¬
prej kapitan Bosizio, divjali so tako
strahovito, da je med turškimi četa¬
mi nastal nered. Tedaj pa so Palffy-
jevi dragonci pritisnili od nasprotne
strani in Turki, misleč, da so napade¬
ni od dveh strani, da so jim cesarski
prišli za hrbet, so se začeli umikati.
Naenkrat je bil Bosizio s svojim od¬
delkom sredi med dragonci — četa
njegova je bila rešena. Predno so
Turki spoznali pravi položaj, so se
dragonci z Bosiziovo četo že umak¬
nili.

Šele zdaj je Bosizio zapazil, da
njegova četa ni več polnoštevilna.

»Kje je Snoj?« je vprašal in se
prestrašen ozrl po svojih vojakih.
»Ravnokar sem ga še videl.«

Vojaki so obstali in se ozirali.
Snoja ni bilo nikjer. Vzlic zopetne¬
mu približevanju Turkov so se vr¬
nili na bojišče in v naglici pregle¬
dali ranjence in mrliče, a med njimi
ni bilo Snoja.

»Ujet je — siromak,« je zazvdih-
nil Bosizio. »Ni mogoče drugače, ka¬
kor da so ga premagali in odpeljali
seboj.«

47

S povešeno glavo se je vrnil Bo-
sizio s svojimi vojaki k dragoncem in
odjezdil ž njimi v Petrovardin.

Med pojezdom grofa Palffyja
je princ Evgen odpravil svojo arma¬
do čez Donavo in jo zbral okrog Pe-
trovaradina, kjer so bili še ohranjeni
nasipi izza zadnje vojne s Turki. V
območju topov petrovaradinske trd¬
njave, a zunaj utrdb in nasipov,je bi¬
lo utaborjeno kmetsko ljudstvo, ki je
od vseh strani pribežalo semkaj pred
Turki in s strahom in trepetom ča¬
kalo, kakšen bo konec bojev in vojne.
V ubožnih, le za silo zadostujočih šo¬
torih ali pa kar pod milim nebom na
golih tleh, se je tu gnetlo več tisoč
ljudi, ki so trpeli toliko bolj, ker jim
je primanjkovalo tudi najpotrebnej-
jših zdravil. Trpeli so molče in molče
umirali.

Ta množica je seveda kmalu iz¬
vedela od vojakov, kakšen uspeh je
imel pojezd grofa Palffyja in izvede¬
la je tudi, koliko ranjenih vojakov je
padlo v roke Turkom, ki so jih odpe¬
ljali v svoje taborišče. Zlasti je vo¬
jaštvo žalovalo, da je hrabri pod-
maršal grof Breuner zapadel tej uso¬
di. Cula pa so se tudi še druga imena
padlih ali pogrešanih oficirjev in
vojakov, in med njimi tudi ime ki-
rasirskega poročnika Snoja.

48

Nihče ni teh pogovorov in poro¬
čil poslušal s toliko pozornostjo, ka¬
kor mlad, kmečko oblečen človek.
Najpreje se je mudil v obližju voja¬
kov, ki so izza nasipov prihajali med
begune, ali pa so bili na delu pri po¬
pravljanju in kopanju nasipov in ker
je umel nemški, je tudi največ iz¬
vedel.

Ko se je naredila noč, si je mladi
človek izbral samotno ležišče na
skrajni meji begunskega taborišča.
Zaril se je v grmovje, se zavil v ko¬
žuh in od tamkaj opazoval straže, ki
so bile razpostavljene.

Bila je mehka poletna noč, začet¬
kom meseca avgusta. Iz pripovedo¬
vanja vojakov je bil mladi mož po¬
snel, da se začne čez nekaj dni veliko
bojevanje s Turki, ki so se vse bolj
približevali petrovaradinski trdnjavi.
To ga je napotilo, da se je odločil
brez odlašanja, izvršiti svoj načrt.
Zakaj v slavonsko kmečko nošo oble¬
čeni fant ni bil nihče drugi, .kakor
bivši praporščak Andrej Čerin.

Ko je v taborišču begunov za¬
vladal mir, ko so se slišali samo še
klici straž, se je Čerin dvignil s svo¬
jega ležišča.in se splazil izza grmov¬
ja. Noč je bila temna in vsled tega
mu je bilo mogoče, da je zapustil
svoje skrivališče, ne da bi ga bile
vojaške straže zapazile. Previdno se

49

4

skrivajoč, je taval naprej v smeri, od
koder so bili prišli Palffyjevi konje¬
niki iz boja s Turki.

Kmalu je zagledal pred sabo tur¬
skega konjenika, ki je stal na straži.
Obrnjen je bil proti taboru cesar¬
skega vojaštva, ki je bilo oddaljeno
le še kake pol ure hoda, a opravljal
je svojo službo malomarno. Vedel je
pač, da varuje le tiste vojake, ki so
na bojišču iskali ranjencev in poko¬
pavali mrliče. Čerin je napravil ve¬
lik ovinek, da se ogne konjeniku in
je srečno prišel na bojišče.

Turški vojaki so bili šele ponoči
začeli na razprostranem bojišču
iskati ranjence in pokopavati mrliče.
Posvečali so svojo pozornost najprej
cesarskim vojakom, kajti pri teh jim
je bilo pričakovati kolikor toliko
plena. Vsakemu so izpraznili vse že¬
pe in mu vzeli, kar je imelo le količ¬
kaj vrednosti; če je bil še živ, so ga
usmrtili in vrgli v izkopane jame.

Čerin se je priplazil do soteske,
kjer je ležala gruča cesarskih in tur¬
skih vojakov. Iz pripovedovanja vo¬
jakov v taboru je vedel, da je bil tod
težko ranjen podpolkovnik baron
Ow in da je ta soteska najbolj odda¬
ljena od turškega taborišča. Vojaki-
pokopovalci so bili daleč od njega,
in nič se mu ni bilo bati, da bi ga
tukaj presenetili.

50

Preiskal je najprej vsakega tu
ležečega vojaka, cesarskega in tur¬
škega, in je videl, da je en sam turški
vojak še živ. Temu je obvezal rano
in mu dal piti. Potem je naglo slekel
dva mrtva Turka in njiju trupli za¬
kopal v jamo, ki jo je v hitrici izko¬
pal z mečem, katere so imeli mrliči
pri sebi. Oblekel je potem obe turški
obleki drugo vrli druge in si privezal
turban ter opasal turški meč. Zdaj
se ni več bal presenečenja, kajti ve¬
del je, da je v turški armadi na ti¬
soče pomohamedanjenih Srbov in
Bolgarov, ki ne znajo turškega jezi¬
ka, in ga torej ni bilo strah, da. bi ga
v temi spoznali kot kristjana.

Po vojaškem običaju tistega ča¬
sa je potem preiskal mrliče in vzel,
kar je dobil pri njih. Plen je bil prav
reven. Pri cesarskih vojakih je dobil
vsaj nekaj denarja, pri turških pa
niti denarja. Pač pa je dobil pri enem
turških mrličev zlato žensko zapest¬
nico, okrašeno z dragimi kamenji, in
star prepoten pergament, na katerem
je visel velik pečat. Obleka in orožje
tega mrliča je kazalo, da je moral
mož biti turški oficir, njegov zeleni
turban pa je pričal, da je bil že opra¬
vil romanje v Meko.

Čerin je bil popolnoma miren in
hladnokrven in je mogel vsled tega
trezno preudariti najmanjšo okol-

51

4*

ščino. Na vse je mislil in na vse je
pazil, in ko je končal svoje delo, je
imel zavest, da je vse dobro uredil.
Vzel je torej ranjenega Turka na ra¬
mo in ga s počasnimi koraki nesel
tja, kjer so pravi turški vojaki iskali
ranjence in pokopavali mrliče.

Nihče se ni zanj zmenil in nihče
ga ni nič vprašal. Videč, da nosijo
vojaki posamične ranjence v tabori¬
šče, je šel za njimi. Vedel je, da je
njegovo življenje v največji nevar¬
nosti, da je izgubljen, če ga spoznajo,
a to ga ni čisto nič vznemirjalo.

Neovirano je prišel Čerin z dru¬
gimi vojaki vred mimo straž in med
nasipi do glavnega taborišča, okrog
katerega so bili postavljeni in utr¬
jeni vozovi. Sredi taborišča je na
griču stal velik krasen šotor,pred ka¬
terim je gorela grmada. Pred šoto¬
rom je stala velika zelena zastava,
stale so tamkaj straže in čakali ofi¬
cirji v sijajnih oblekah. Čerin je uga¬
ni], da prebiva v tem šotoru veliki
vezir in zapovednik turške armade,
Damad Ali paša.

Vojaki, katerim je sledil Čerin,
pa niso šli čez grič, nego med šotori
in pred šotori ležečimi vojaki tik ob
vozovih do prostora, ki je bil ograjen
•in s plamenicami razsvetljen. Ko je
Čerin vstopil v ta prostor, je takoj
spoznal, da je tukaj bolniški oddelek

52

iturškega tabora. V ozadju tega pro¬
stora so stali dolgi šotori, pred njimi
pa nekake mize, na katere so vojaki
polagali prinesene ranjence, ki so jih
židovski zdravniki preiskovali in ob¬
vezovali.

Čerin se je zavedal, kako silno
težaven je njegov položaj in kako
velikanska je nevarnost za njegovo
življenje. Tabor je obsegal nekaj ti¬
soč šotorov in vojaki so bili razde¬
ljeni po oddelkih. A Čerin ni slutil,
kateremu oddelku je pripadal mož,
čigar obleko je imel na sebi, nemo¬
goče je bilo, da bi se ponoči orijenti-
ral v taborišču in še bolj nemogoče,
da bi našel pot do Snoja. Šele zdaj,
ko je imel pred očmi težave, ki mu jih
je premagati, je začel slutiti, da je
njegovo početje brezupno.

Oddal je prinesenega ranjenca
zdravnikom in stopil na stran. Po¬
gledal je na nebo in videl, da se je
načelo jasniti. Komaj dve uri je še
(imel, da izvede svoj načrt, a niti sa¬
njalo se mu ni, kaj bi storil.

Videč, da se nihče zanj ne zmeni,
se je odmaknil od miz, ki so jih raz¬
svetljevale plamenice, proti šotorom
bolnikov. Spoznal je, da bi bil med
bolniki in ranjenci še najbolj varen.
Njegova obleka je bila krvava od ra¬
njenca, ki ga je prinesel v tabor, in v
slučaju potrebe bi si lahko še sam

53

prizadel kako rano, samo da bi mo¬
gel ostati v bolniškem oddelku.

Naglo je stopil v šotor, ki ga je
razsvetljevala ena sama plamenica.
Ranjenci in bolniki so ležali na sla¬
mi vsevprek. Eni so ječali, drugi
glasno na pomoč klicali, zopet drugi
so kleli v vseh mogočnih jezikih.

Čerin se je skril za zaveso, s ka¬
tero je bil zagrnjen vhod, da bi pre-
motril šotor in si izbral najpriprav-
nejše ležišče. Pazno je poslušal vsak
klic in vsako izgovorjeno besedo ter
se naposled vlegel na konec šotora,
od koder je bil slišal pogovor v slo¬
vanskem jeziku.

Ležeč med ranjenci je Čerin pa¬
zil, če bi iz pogovorov mogel posneti,
kje imajo Turki svoje jetnike, ob¬
enem pa je tudi posvečal svojo po¬
zornost streljanju petrovaradinskih
topov. Iz tega streljanja je sklepal,
da se pripravljajo cesarski na bitko,
ter da pod varstvom topov razpo-
stavljajo svoje čete. Turški topovi
dolgo časa niso odgovarjali. Čerin je
sodil, da zaradi tega ne, ker so bili
cesarski nasipi preveč oddaljeni, saj
turški topovi niso tako daleč nesli,
kakor petrovaradinski. Ko pa je v
taborišču nastal mogočen šum in so
se zaslišali glasovi trombe in ko so
se naposled začeli oglašati tudi tur¬
ški topovi, tedaj je vedel, da se je ce-

54

sarska armada začela bližati turškim
nasipom in da se začenja bitka.

V bolniškem oddelku turškega
tabora je streljanje provzročilo veli¬
ko vznemirjenost. Vse več ranjen¬
cev se je dvigalo z ležišč in šlo iz šo¬
tora poizvedovat kako in kaj. Vesti,
ki so jih prinašali, so še povečevale
vznemirjenost. Kdor se je le mogel
pregibati, je vstal in je šel iz šotora,
da raz vozove okrog taborišča opazu¬
je bojevanje.

Petrovaradinska bitka se je bila
začela. Prvi naskok je vodil princ
Wiirttemberg. Srečno je zavzel eno
turško baterijo, a kb so prikorakali
cesarski pešaki, so se turški konjeni¬
ki zapodili nanje z najljutejšo silo in
jih začeli razganjati.

V turškem taboru je zavladalo
nepopisno veselje, ponehal pa je tudi
vsak red. Vse je bilo zbrano na vozo¬
vih okrog taborišča in vpilo in vris¬
kalo, za bolnike in ranjence se ni
nihče več zmenil.

Tedaj si je Čerin obvezal desno
roko z različnimi cunjami, ki so leža¬
le v njegovi bližini in je zapustil
bolniški šotor. Taborišče je bilo sko-
ro zapuščeno, vse vojaštvo je bilo zu¬
naj za nasipi, v taborišču so ostale le
najpotrebnejše osebe. Na griču sre¬
di taborišča je pred šotorom velike¬
ga vezirja plapolala zelena zastava.

55

Sredi velike skupine oficirjev in vo¬
jakov je sedel na belem konju Ali
paša in je vodil bitko.

Naglo je izginil Čerin med šoto¬
ri. Hodil je hitro, kakor bi imel ka¬
ko opravilo, da bi ga kdo ne ustavil
in iskal, kje imajo Turki svoje jetni¬
ke. Obšel je malone ves tabor, a ni¬
kjer ni našel sledu.

Bitka se je med tem popolnoma
razvila in divje kričanje z vozov in
razburjenost, ki je vladala med ofi¬
cirji in vojaki, zbranimi okrog Ali
paše, je razodevala Čerinu, da zma¬
guje cesarska armada. Povzpel se je
na ograjo vozov in je od tamkaj pre¬
gledal vse bojišče. Videl je, kako se
morajo turški konjeniki umikati
pred cesarskimi kirasirji, videl je
da je cesarska infanterija že zavzela
prve turške nasipe in da pritiskajo
cesarski konjeniki od desne in bd le¬
ve na Turke. Uganil je, da utegne
bitka vzeti slab konec za Turke in
zato je naglo zapustil svoje opazova-
lišče in nadaljeval iskanje jetnikov.

A zopet se je trudil zaman. Ob¬
letel je novičves tabor,stikal in iskal,
a nikjer ni našel sledu. Naposled se
je vrnil k bolniškemu šotoru z ob¬
upom v srcu, da je njegov trud za¬
man.

Vse besne j še kričanje na vozeh
je vzbudilo njegovo radovednost. No-

56

vic se je povspel na ograjo in je videl
na prvi pogled, da so Turki poraženi
in da beže pred cesarskimi. Prav ta¬
krat je Ali paša spodbodel svojega
konja in zdirjal iz taborišča ven.
Besno je vihtel svoj meč in sekal po
lastnih vojakih, da bi jih pognal na¬
zaj v boj, a naenkrat je omahnil na
konju in padel z njega. Krogla ga je
zadela v glavo in čez njegovo truplo,
moreč svoje lastne voditelje, je tur¬
ško vojaštvo pred cesarsko armado
bežalo proti taboru.

Čerin je skočil z ograje. Uvidel
je, da mora zdaj skrbeti za svojo last¬
no varnost. Hotel so je zopet skriti v
šotoru za ranjence. Obrnil se je tja
in obstal. Pred njim sta dva turška
vojaka privlekla v uniformo cesar¬
skega generala oblečenega moža iz
šotor-a, ki je stal poleg onega, kjer je
bilo Čerinovo skrivališče.

Čerin je pustil vojaka naprej.
Sodil je, da je jetnik grof Breuner in
da ga hočejo Turki vzeti na beg se¬
boj. A ko sta bila vojaka mimo nje¬
ga, je planil v šotor. Tamkaj so le¬
žali zvezani cesarski oficirji in vo¬
jaki, ki so bili prišli v jetništvo
Turkov in med njimi je ležal z obve¬
zano glavo Snoj.

Na prvi pogled ga  je Čerin spo¬
znal. Slekel je kar mogoče naglo
turško obleko in jo vrgel Snoju, vrv,

57

s katero je bil zvezan na rokah in na
nogah, pa je prerezal.

»Hitro — hitro,« mu je ukazal
in obenem hitel drugim jetnikom
prerezati vrvi.

»Pomagajte si, če si morete,« to je
bilo vse, kar je Čerin rekel jetnikom,
Zakaj slutil je, da jih bodo Turki vse
poklali, predno zapuste tabor, a tur¬
skih oblek jim ni mogel preskrbeti.

Snoj je kar mogoče hitro vrgel
turško obleko nase. Čerin mu je mig¬
nil in šel je za njim iz šotora. A nji¬
ma so sledili tudi vsi drugi jetniki,
ki so mislili samo na svojo rešitev in
niso bili v stanu spoznati, da gredo
v svojo pogubo. Čerin in Snoj sta
srečno pribežala do bolniškega šo¬
tora, na druge jetnike, ki so jih
Turki spoznali po obleki, pa so pla¬
nili turški vojaki in jih premagali.
A niso jih več spravili v šotor. Vlekli
so jih na grič, kjer je plapolala ze¬
lena zastava in tam so jih obglavili,
kakor že poprej grofa Breunerja.

Med tem je cesarska armada do-
bojevala popolno zmago. Turška voj¬
ska se je v blaznem begu razkropila
na vse strani, vojaštvo iz taborišča je
pobegnilo, zapustivši tam celo zeleno
zastavo prorokovo in vse ranjence,
ki si niso mogli sami pomagati.

Ko je Čerin spoznal, da zanj in
za Snoja ni več nevarnosti, je šel zo-

58

pet iz šotora. Videl je, da je zapu¬
ščen, da Turki beže in da prihajajo
cesarski vojaki v tabor. Tedaj je
Snoju velel, naj zopet sleče turško
uniformo, da ga bodo zmagovalci
spoznali kot cesarskega oficirja, po¬
tem pa je izginil za šotori.

Zmaga cesarske armade je bila
velikanska. Blizu 6000 Turkov je ob¬
ležalo na bojišču. 156 zastav in 172
topov so cesarski vzeli Turkom, po¬
vrh pa več tisoč konj in mnogo vel¬
blodov. Z razvitimi zastavami ob
zvokih tromb in bobnov so prikora¬
kali in prijezdili cesarski vojaki v
turški tabor, na čelu jim princ
Evgen.

Pred šotorom padlega velikega
vezirja so ležala trupla obglavljenih
cesarskih vojakov, ki so bili kot ra¬
njenci prišli Turkom v roke, med
njimi truplo generala grofa Breu-
nerja. Pred temi žrtvami je princ
Evgen dvignil svoj- meč in prisegel,
da bo te umore nad Turki strahovito
maščeval.

Ko je bila urejena in zbrana vsa
armada, pa je princ Evgen dal dovo¬
ljenje, da smejo vojaki opleniti tur¬
ško taborišče. Sebi je pridržal šotor
velikega vezirja, v katerem je našel
veliko bogastvo. Vse drugo je pre¬
pustil armadi.

59

v.

V mali zaduhli krčmi na Starem
trgu v Ljubljani je bila zbrana ve¬
sela družba starejših in mlajših ofi¬
cirjev in je z velikim zanimanjem
poslušala pripovedovanje poročnika
Snoja o njegovih doživljajih v vojni
proti Turkom.

Snoj je bil šele pred nekaj dnevi
dospel v Ljubljano. Rana, ki jo je za-
dobil v boju, je bila tako težka, da je
več tednov še ležal v bolnici petro-
varadinske trdnjave. Potem pa so
ga poslali domov, da se tam popravi
in okrepča, med tem, ko je armada
princa Evgena oblegala Temešvar,
najvažnejšo turško postojanko na
ogrskem ozemlju.

»Mehmed aga, paša v Temeš-
varu,« je pripovedoval Snoj, »je imel
samo 18.000 mož na razpolaganje, a
hrabro je odbijal vse ljute napade
cesarske armade. Šest tisoč mož je v
teh bojih izgubil, a končno se je mo¬
ral vdati. 17. oktobra je s posadko
zapustil Temešvar, ki je bil celih

60

164 let v turških rokah. S tem je pri¬
šel ves Banat v avstrijske roke in so
Turki vrženi čez Donavo in Savo.
Za letos je vojne konec, a prihodnje
leto, tako je princ Evgen sporočil ar¬
madi, se bo nadaljevala, in sicer to¬
liko časa, da pride Belgrad v ce¬
sarsko oblast.«

»In naši kirasirji?« so vpraše¬
vali zbrani oficirji. »Ali ostanejo na
Ogrskem ali pridejo domov 1 ?«

»Ne bo jih še domov,« je odgo¬
voril Snoj. »Sami so prosili, da osta¬
nejo še doli, ker se hočejo udeležiti
pojezda na Kumunsko. Cesarski za-
povednik v Temešvaru, grof Mercy,.
se pripravlja na ta pojezd, da reši
prebivalstvo strašnega tiranstva
kneza Nikolaja Maurokordata. Ta
vladar Valahije je zaveznik Turkov,
ki pa mu zdaj ne morejo priti na po¬
moč. Cesarska armada bo zavzela
Bukarešt in Maurokordata odsta¬
vila. Kdo bi se čudil, da se hočejo
naši vojaki udeležiti tega pojezda, ki
jim obeta mnogo slave in mnogo
blaga.«

Med takimi in enakimi pogovori
je mineval ta večer. Največkrat se je
seveda povrnil na Snojevo čudesno
rešitev v turškem taboru. Ta rešitev
je zaradi svojega skrivnostnega zna¬
čaja vse najbolj zanimala. Kdo je ti¬
sti turški vojak, ki je Snoja otel go-

61

tove smrti, a potem izginil brez sle¬
du? Zakaj je rešil ravno Snoja in ne
kakega drugega jetnika? Toda Snoj
ni mogel na taka in enaka vprašanja
nobenega odgovora dati.

»Nekam znan se mi je zdel obraz
tistega turškega vojaka, ki me je re-
’čil, a saj ga nisem utegnil niti dobro
pogledati, tako hitro se je vse vršilo.«

To je bilo vse, kar je vedel Snoj
povedati o svojem rešilen, sicer pa
je mislil, da ga je tisti turški vojak
rešil le slučajno in morda celo samo
vsled zmote, ter da je nameraval ne¬
titi generala grofa Breunerja.

Snoj je nameraval ostati ves čas
svojega dopusta v Ljubljani. Staršev
in bližnjih sorodnikov ni imel, prija¬
teljev, ki so ga vabili na svoje do¬
mačije v raznih krajih po deželi, pa
ni hotel nadlegovati. Mikalo ga je
samo na Notranjsko, a tja že celo ni
hotel iti, vedoč, da bi se odprle vse
rane njegovega srca, če bi prišel zo¬
pet v dotiko z Leonoro.

Zanimala ga je pa Leonora bolj
ko vse drugo v domovini, in ko je
nekega dne slučajno srečal vdovelo
gospo Jerajevo, ki je bila v daljnem
sorodstvu z Godnikovimi, se ji je ta¬
koj pridružil in ji proti svoji navadi
obširno pripovedoval o svojih doživ¬
ljajih v vojni, dasi vsa Ljubljana ni
govorila o ničemer drugem, kakor

62

o teh doživljajih. Ustregel je pa ra¬
dovednosti zgovorne ženice, ker je
pričakoval, da izve od nje vse, kar
je hotel vedeti o Leonori. Ees mu
tudi niti vprašati ni bilo treba. Ko
je končal svoje pripovedovanje in
■zadovoljivo odgovoril na najrazlič¬
nejša vprašanja gospe Jerajeve, tako
da je bila vojna docela izčrpana, se
je sredi ulice ustavila gospa in glo¬
boko zajela sapo.

»Ali še kaj mislite na Gornikovo
Leonoro?« ga je vprašala in ga s tem
tako presenetila, da ni Snoj ničesar
odgovoril. »Veste, prav huda sem
bila, ko sem slišala, da ste se umak¬
nili Čerinu. Moja želja je bila vedno,
da bi se bila vzela Vi in Leonora. A
kako ste me prevarali v mojih
nadah.«

»Leonora je kot Čerinova žena
gotovo srečna in je že davno pozabila
name,« je menil Snoj. »Kako se godi
Leonori in njenemu možu?«

Gospa Jerajeva je samega začu¬
denja z obema rokama zamahnila po
zraku.

»Kaj pa govorite? Kaj se Vam
sanja-, ali pa ničesar ne veste,« je
kričala na Snoja. »Leonora se ni
omožila, ne s Čerinom, ne s kom
drugim. Živa duša ne ve, kaj se je
zgodilo. Čerin je izginil in nihče ne
ve ne zakaj, ne kam. Leonora bo že

63

nekaj vedela, toda iz nje ni spraviti
nobene besede.«

V nemem strmenju je poslušal
Snoj to pripovedovanje.

»In nihče ne ve, kam je Čerin iz¬
ginil 1 ?« je končno vprašal, »nihče, ali
je še živ, ali je umrli«

»Nihče,« je odgovorila gospa
Jerajeva. »Kvečjemu če bi kaj vedel
stari major Žun, ki ga je Čerin
obiskal, predno je izginil.«

»Tako, tako.«

»Da, tako, tako in nič drugače,«
se je razhudila gospa Jerajeva. »Če¬
rin je najbrž izginil, da bi mu ne
bilo treba Leonore vzeti. Godnikove
je namreč zadela velika nesreča. Go¬
relo je pri njih. Zgorela je ogromna
množina sena in lesa, in tudi gradič
je požar hudo poškodoval. Gornikovi
so prišli ob vse. Stari je dal zem¬
ljišča, ki so mu ostala, v najem, in
zdaj živi z Leonoro v majhni hiši pri
Razdrtem in čaka na smrt. Gotovo
je to Čerin izvedel in je vsled tega
izginil. Ko sem jaz dobila obvestilo
o požaru, sem šla Čerina iskat. Mi¬
slila sem, da bi Gornikovim lahko v
tej nesreči kako pomagal. A odpo¬
toval je prav tisti dan, ko sem ga šla
iskat, komaj nekaj ur pred mojim
prihodom.«

»Uboga Leonora ...« je mrmral
Snoj, kakor bi govoril sam s seboj.

64

Toda gospa Jerajeva je dobro
razumela njegov vzdih.

»Ce jo imate še kaj radi, obiščite
jo,« je izjavila energična vdova. »In
če se vzameta, ne bo tega nihče tako
vesel, kakor jaz.«

Gospa Jerajeva se je pripravila
na daljši razgovor o tem njenem že-
nitovanjskem projektu. Toda učakala
je veliko in prav neprijetno razoča¬
ranje. Snoj naenkrat ni imel nič več
časa za gospo Jerajevo. Vsi poskusi
podjetne vdove, nadaljevati začeto
poglavje, so se ponesrečili. Snoj ni
kraktomalo nič več odgovoril, nego
se naglo poslovil ter gospo Jerajevo
pustil sredi ceste samo. Glasno go¬
drnjaje je gospa nadaljevala svojo
pot, v srcu pa delala načrte in na¬
klepe, kako bi Snoja in Leonoro ven¬
darle skupaj spravila.

Med tem je pa Snoj z dolgimi
koraki naravnost hitel na stanovanje
majorja Žuna. V njegovi notranjosti
je divjal vihar. Ge je Oerin res za¬
pustil Leonoro in če jo je celo za¬
pustil zaradi nesreče, vsled katere je
obubožala, potem ni bilo nobene
ovire več, da bi se sam ne mogel
zopet približati dekletu, kateremu je
bilo vdano njegovo srce.

Major Žun je bil na svojem sta¬
novanju. Ležal je na stari zofi, tolkel
s palico, ob katero se je navadno opi-

65

5

ral, po svoji leseni nogi, in se ljutil,
da mora čepeti v Ljubljani, med tem,
ko so njegovi tovariši v vojni. Ta dan
je bil posebno slabe volje. Slišal je
bil namreč, da se je Snoj vrnil z bo¬
jišča, in ljutil se je, da ga mladi
oficir še vedno ni obiskal in da je
svoje vojne doživljaje povedal vsem
prej kakor njemu.

Ko je Snoj vstopil v sobo, se je
majorju lice razjasnilo. Kar planil
je s svoje zofe in hitel Snoju z raz¬
prostrtima rokama nasproti.

»Snoj — dečko — junak — pojdi
na moje srce!«

Tako je kričal major Žun na ves
glas in Snoja objemal ter ga stiskal
k sebi.

»Sedi — pij — in govori,« mu
je končno velel. »Vse hočem vedeti,
prav natančno mi moraš vse pove¬
dati. Saj si lahko misliš, da sem ra¬
doveden.«

Naj se je Snoj tudi ustavljal,
moral je vendar vnovič povedati
vse, kar je vedel o vojni proti Tur¬
kom in o svojih lastnih doživljajih.
Sicer mu je to ponavljanje že pre¬
sedalo, toda major ni nehal. Zanimal
se je za vsako najmanjšo stvarco.
Celo narisati je moral Snoj, kako so
stali posamični oddelki v bitkah, in
ves turški tabor, a major še ni bil
zadovoljen in je vedno kaj novega
vprašal.

66

Še natančnejši pa je' bil major
pri izpraševanju o Snojevi čudesni
rešitvi. Vprašal je za sto in sto
stvari, na katere mu Snoj ni mogel
dati odgovora, a vendar ni nehal.
Major je bil pri tem izpraševanju
očividno razvnet in razburjen, kar
si je Snoj tolmačil kot izraz posebne
naklonjenosti starega oficirja do nje¬
gove osebe.

Naposled je bilo to pripovedo¬
vanje vendar končano, in zdaj je
Snoj vprašal za Čerina. Majorjev
obraz se je hipoma vresnil in sicer
tako zgovorni mož je postal malo-
beseden.

»Čerin? Nič ne vem, kje da je,«
je bil ves odgovor, ki ga je dal na
Snojevo vprašanje.

»Pravijo, da ste bili vi, gospod
major, zadnji človek, s katerim je v
Ljubljani govoril.«

»Zadnji? Mogoče, da sem bil
(Zadnji, mogoče da ne.«

»Pravijo, da je vam gotovo po¬
vedal, kam je odšel in zakaj je od¬
šel.«

»Pravijo? E, ljudje pravijo mar¬
sikaj !«

Kadar je major Žun ponavljal
besede kakega vpraševalca, tedaj,
to so vedeli vsi, neče z barvo na dan.
Tudi Snoj je takoj vedel, pri čem
da je.

67

5*

»Nikar ne mislite, da vprašu¬
jem iz gole radovednosti,« je rekel
majorju. »Ni mi mar, kam je Čerin
šel in kaj počenja. Rad bi pa nekaj
drugega vedel, če se je res razročil
z Leonoro Gornikovo in zakaj se je
razročil. Ali mi morete na to dati od¬
govor?«

»Odgovor? Ne!«

Snoj je postal nepotrpežljiv;
kajti prepričan je bil, da major vse
ve, a da neče ničesar povedati.

»A to ste vendar slišali, da sta
se Čerin in Leonora razročila!«

»Slišal? Da, slišal sem.«

»Ljudje govore grdo o Čerinu,«
je zopet povzel Snoj. »Dolže ga, da je
Leonoro zapustil, ker je ogenj uničil
premoženje njenega očeta.«

Major se je zganil. Udaril je zo¬
pet z vso silo po svoji leseni nogi in
potem srdito zaklical:

»Ne! To ni res! Meni sicer nič ni
mar, zakaj sta se Čerin in Gornikova
Leonora razšla, a zaradi premoženja
se nista razročila. Čerin sploh ni ve¬
del, da je pri Gornikovih gorelo, ko
je zapustil Ljubljano.«

Nastal je molk. Snoj je gledal v
strop, major pa je tolkel po svoji le¬
seni nogi in gledal skozi okno.

»Dovolite, da vas kakor očetov¬
skega prijatelja vprašam za svet,« je
končno izpregovoril Snoj. »Morda

68

vam je znano, da sem bil jaz pri Gor¬
nikovih prej znan, kakor Čerin in
drugi tovariši. Od prvega dne, ko
sem spoznal Leonoro, sem jo lju¬
bil . . .«

»Vi tudi 1 ?« se je začudil major.

»Da! Od prvega dne sem jo lju¬
bil in imel sem poštene namene. Vi¬
del sem pa, da je Leonora svojo lju¬
bezen naklonila Čerinu in zato sem
se molče umaknil. Sedaj pa, ko se
govori, da sta se Čerin in Leonora
razšla, bi jaz rad vedel, če je Leo¬
nora resnično in popolnoma svobod¬
na in Če se ji smem zdaj kot pošten
človek zopet približati, ne da bi mi
mogel Čerin očitati, da sem izrabil
njegovo odsotnost in ga izpodrinil.
Odgovorite mi samo na to: ali smem,
ali ne smem?«

Major je naslonil glavo na zid in
gledal dolgo časa kakor zamaknjen
v zrak. V duhu je videl od krvi poro-
šene planjave Slavonije in južne
Ogrske, videl turške in cesarske vo¬
jake in videl med njimi begati mla¬
dega človeka s plavimi očmi, ki bi
rad dosegel, da bi njegovi nekdanji
kameradje nazaj zahtevali poslana
mu peresa. V duhu ga je videl celo v
obleki turškega vojaka, kako reši ce¬
sarskega kirasirja gotove smrti.
Spomnil pa se je tudi svoje obljube,
dane ob slovesu. »Nikomur na svetu

69

ne smete ničesar povedati — le čez
tri leta šele mojemu očetu . . .«

Vzravnal se je na zofi, trdo je
pogledal Snoju v obraz in odločno
rekel:

»Smete! Leonora je svobodna in
če jo še vedno ljubite, jo smete tudi
zasnubiti.«

»Hvala vam za. to pojasnilo,« je
rekel Snoj in je staremu vojaku stis¬
nil roko. »Zdaj vem, da bi mi tudi
Čerin ne mogel očitati ničesar.«

»Ničesar!« je potrdil major.
»Kdo ve, če je Čerin sploh še živ.«

Dan po tem pogovoru se je po¬
ročnik Snoj odpeljal na Notranjsko.

Od Postojne dalje je šel peš. Ho¬
tel je Leonoro presenetiti. Ce bi ga
tako nenadoma videla pred seboj, bi
se gotovo izdala, kaka čuvstva goji do
njega in če si je zanj ohranila kaj
prijateljstva, potem, je menil, se ga
bo hitro privadila in ga vzljubila.

Skromna je bila hiša, v kateri je
sedaj prebival stari Gornik s svojo
hčerjo. Poslopje je stalo sredi malega
vrta in je bilo vse obraslo od divje
trte, da je izgledalo mično in prijaz¬
no. Okrog vrta je bila po kraškem
običaju zložena ograja iz kamnov.

Po ozki poti je prišel Snoj do hi¬
še. Kmetska dekla, ki je stala na vra¬
tih, ga ni vprašala kaj da hoče in kdo
da je.

70

»Gospodična je v lopi na vrtu,«
je namesto odzdrava rekla dekla,
kakor bi bilo samo ob sebi umljivo,
da išče tujec Leonoro.

Snoj je šel okrog hiše. Iz vrtne
lope so se slišali tenki glasovi man¬
doline, pojoče melanholične akorde.
Snoju je postalo toplo pri srcu in
naglo je stopil v lopo.

»Ah, vi ste prišli, gospod Snoj,«
je vzkliknila Leonora. »Mislila sem
si, da nas obiščete.«

Odložila je mandolino in dala
Snoju roko. Videlo se ji je, da je ve¬
sela njegovega prihoda. Zapazila je,
da je vrgel Snoj nagel pogled na nje¬
no mandolino in z ljubkim smehlja¬
jem ga je vprašala:

»Ali jo še spoznate 1 ? Lani ste mi
jo poslali za Božič. Ta mandolina je
sedaj moja edina prijateljica. Nekaj
časa se je pač nisem dotaknila; pre¬
več mi je klicala v spomin, kar bi ra¬
da pozabila; a sedaj sva že zopet do¬
bri in kadar prebiram te tanke stru¬
ne, tedaj mislim vedno tudi na vas
in sem vesela, da ste moj prijatelj.«

Dala mu je novič roko in on je
to mehko roko vroče poljubil in slad¬
ke nade so se vzbudile v njegovem
srcu in te nade so se premenile v pra¬
vo blaženstvo, ko je Leonora odločno
izjavila, da mora vsaj nekaj dni osta¬
ti in da ga na noben način ne pusti
prej oditi.

71

Prijeten je bil ta večer v tihi sa¬
motni hiši pod Nanosom. Snoj je
pripovedoval zopet o svojih doživlja¬
jih v vojni in govorilo se je o vseh
mogočih stvareh do pozne noči. A
ko se je Snoj naposled spravil spat,
se je na tihem čudil, da ves večer ni
nihče omenil Čerina in zdelo se mu
je, da stoji med njim in med Leono-
ro Čerinova senca. In to mu je neko¬
liko zagrenilo veselje na svidenju z
Leonoro.

Nekaj lepih dni je preživel Snoj
pri Gornikovih. Z Leonoro sta obho¬
dila vso okolico, se smejala in vese¬
lila in se zopet resno in pametno
zgovarjala. A kadar je hotel Snoj
razodeti Leonori svoja čustva, vselej
je prenehal takoj po prvih besedah,
vselej se mu je novič zazdelo, da leži
Čerinova senca med njim in med njo.

Zadnji dan pa ni bil vesel. Snoj
se kar ni mogel sprijazniti z mislijo,
da mora oditi in zapustiti Leonoro.
Nestrpno je čakal, da bi ga povabila,
naj še ostane, a Leonora ni izrekla
nobene take besede.

»Ali je uganila, da jo ljubim in
me ne mara uslišati,« si je mislil
.Snoj, »ali misli, da predolgo molčim
in nimam resnih namenov 1 ?«

Sklenil je pa, da hoče imeti še
ta dan gotovost, da mora biti še ta
dan izrečena odločilna beseda.

72

Ko je stari Gornik popoldne od¬
šel po opravkih z doma, sta ostala
Snoj in Leonora sama v sobi. Leono-
ra je vzela mandolino v roko in ji iz¬
vabljala lahke, hrepeneče zvoke, pol¬
ne mehkobe in hrepenenja.

»Ti glasovi izražajo moja ču¬
stva,« je rekel Snoj. »Da, Leonora,
moje srce je polno hrepenenja po vas
in moja duša polna ljubezni. Tudi ko
sem bil v vojni, so bile moje misli in
moja čustva vedno pri vas. Rad vas
imam Leonora in zato vas vprašam:
»Ali smem čez leto dni, ko bo vojna
končana, zopet priti*?«

Leonora je položila mandolino iz
rok. Njen ozki obraz je bil prepadel
in skoro boječe je pogledala Snoja.

»Vedno sem vas rada imela,« je
rekla prostodušno »in vedno bom ve¬
sela, da ste mi prijatelj. Ce pojdete
zopet na vojsko, pišite mi večkrat;
hvaležna vam bom, če se me bodete
spominjali.«

»Leonora — ali smem čez leto
zopet priti 1 ?«

»Smete,« je odgovorila, »a mor¬
da bo bolje, če me izbrišete iz svoje¬
ga spomina, da, morda bo bolje.«

»Leonora . . .«

»Poslušajte me,« je rekla zdaj z
odločnim glasom, kakor da je spet sa¬
mo sebe dobila v oblast. »To mi lahko
verjamete, da mi bo spomin na vas

73

vedno ljub. Da, Snoj, imam vas rada,
najljubši ste mi med vsemi prijatelji.
A vendar je bolje, da se vsaj dolgo
časa ne vidiva. Morda preide čas, ko
vam bom razodela in zaupala kar mi
narekuje moje sedanje postopanje.
Za danes vam rečem le to: na mojem
srcu leži streli, moreč strah, da sem
storila veliko krivico in da sem ne¬
koga pahnila v nesrečo in morda v
smrt. Očitati si nimam ničesar, prav
ničesar, in morda je moj strah neute¬
meljen. A dokler ne mine ta strah,
dotlej bo bolje, da se ne vidiva.«

Ves bled in kakor okamenel je
stal Snoj pred Leonoro in ni mogel
izpregovoriti nobene besede. Leonora
pa je stopila k njemu, mu položila
obe roki na rami in mu tiho rekla:

»Ali mi ostanete tudi še sedaj
prijatelj?«

»Da, Leonora,« je odgovoril
iskreno; »vedno zvest in vdan, do
* smrti zvest in vdan.«

Tedaj pa je Leonora naslonila
glavo na njegove prsi in se raz¬
jokala, Snoj pa ji je s tresočo roko
gladil lase.

V mraku se je Snoj poslovil in je
odšel. Do ograje ga je spremila tudi
Leonora, a stari Gornik je šel ž njim
še dalje, češ, da ga mora spremiti
vsaj do ceste.

74

Pri razpotju pa se stari mož kar
ni mogel ločiti, še vedno je imel kaj
vprašati in kaj naročiti. Sele prav
nazadnje je dejal:

»Gospod Snoj — povejte mi, kaj
je s Čerinom? Vi gotovo veste, kaj
je ž njim, o, vi to gotovo veste. Nekaj
dni pred požarom je prišel k n'am in
je drugi dan kar nagloma odjezdil.
Še poslovil se ni. Nič ni rekel niko¬
mur — kar šel je. In nihče ne ve, ne
kam, ne zakaj. Saj bi vas ne izpra¬
ševal, ali jaz vem, kako je moji hčeri
pri srcu. Naj mi to tudi še tako za¬
kriva, jaz ji vendar vidim v dušo,
poznam njene bolesti in vem, kaj
trpi. Vsaj gotovost bi hotel imeti, če
je Čerin še živ in kje da je.«

Snoju se je stari mož smilil in v
prvem trenotku mu je hotel celo po¬
vedati, v kakih okoliščinah je Čerin
zapustil vojaško službo. Rekel si je,
da bi ga potem Gornik in Leonora
laglje pozabila. A še o pravem času
se je spomnil, da bi to bilo njega sa¬
mega nevredno. Mislil je, da nihče,
tudi Leonora ne ve, v kakih razme¬
rah se je Čerin ločil od svojih tova¬
rišev in ni hotel svoje skrivnosti iz¬
rabiti, da bi ž njo premagal senco, ki
je ležala med njim in Leonoro.

»Ničesar ne vem, gospod Gornik,
prav ničesar,« je rekel. »Odkar je
Čerin zapustil naš polk, ni bilo nič

■75

več slišati o njem. Tudi v Ljubljani
ne vedo ničesar, niti njegov posebni
prijatelj major Žun. A če bom kaj
izvedel — na mojo čast, gospod
Gornik — takoj vam to sporočim.«

»O, prosim vas, prosim,« je ječal
stari mož. »Vsaj gotovost bi rad
imel, da bi mi Leonona od žalosti ne
umrla.«

76

VI.

Poražena Turčija se je vso zimo
trudila, da bi dosegla mir. Toda na
veliko veselje vse armade ni hotel
princ Evgen ničesar slišati o miru,
marveč si je postavil za cilj, zavzeti
Belgrad in na njegovi trdnjavi raz¬
viti cesarsko zastavo.

Bojevanje tudi čez zimo ni po¬
nehalo. Temešvarski zapovednik grof
Mercy je zavojeval Rumunsko in je
v trdi zimi, meseca novembra zavzel
Bukarešt. Graničarski general Mak¬
similijan Petraš je vdrl z vojaki v
Bosno in zavzel Dervent ter pregnal
Turke iz trdnjave Lišnice med Zvor-
nikom in Šabcem.

Na spomlad je začel princ Evgen
zopet zbirati veliko armado. Hitel je
toliko bolj, ker so postali Turki zopet
predrzni. Prihajali so v večjih četah
čez Donavo in Savo in plenili po Sre¬
mu. Celo gori do Karlovca so se upa¬
li ter povsod plenili in požigali.

Koncem maja 1717. je prišel
princ Evgen zopet na južno Ogrsko

77

in se utaboril v Pančevi. Dne 16. in
17. junija je svojo armado srečno
prepeljal čez Donavo, ne tla bi ga bi¬
li Turki vznemirjali. 61 bataljonov
pešakov in 176 eksadronov konjeni¬
kov je prepeljal princ Evgen na ta¬
krat turška tla in jih zbral okrog
Belgrada. Turška posadka je štela
kakih 30.000 mož, katerim je povelje¬
val hrabri Mustafa paša.

Cesarska armada je obkolila
Belgrad na kopnem od vseh strani.
Cez Donavo so bili napravljeni mo¬
stovi za dovažanje živil. Samo proti
Savi je bil Belgrad svoboden.

Nevarnost ni pretila cesarski ar¬
madi iz Belgrada, nego od juga in od
vzhoda. Veliki vezir Halil paša je v
Drinopolju zbiral velikansko arma¬
do. Od vseh koncev razprostranega
turškega cesarstva so hiteli hrabri
možje pod zastavo kalifovo.Vse večje
vojske so se približevale Semendriji
in Oršovi, ki so prihajale ob Moravi
,in Donavi in tudi v Rumuniji se je
nabrala mogočna turška četa ter vdr¬
la na Sedinograško in korakala na
Karanšebeš. Princ Evgen pa se ni
dal zvabiti izpred Belgrada, marveč
je vse sile posvetil utrjenju svojega
tabora okrog Belgrada. Napravil je
mogočne nasipe in globoke jarke in
se pripravil za bojevanje proti bel-
grajski posadki in proti armadi Halil
paše.

78

Bojevanje se je začelo 1. julija.
Ta dan je pregnala cesarska armada
Turke iz Zemuna, a pet dni pozneje se
je vnela med cesarskimi in med tur¬
škimi ladjami na Savi in na Donavi
ljuta bitka. Turški naskoki pa so bili
vsi srečno odbiti. Od tega dne so se
boji neprestano ponavljali, zdaj več¬
ji, zdaj manjši. Ko je 13. julija nastal
velik vihar, ki je poškodoval mosto¬
ve cesarske armade, so Turki z ljuto
silo poskusili veliki most razdejati.
10.000 Turkov je napadlo most, ki ga
je branilo samo šestdeset mož, a ti so
se tako hrabro ustavljali strahovite¬
mu navalu, da je utegnil general
O’ Duyer jim prihiteti na pomoč in
Turke pregnati. Toda vsi ti uspehi ni¬
so cesarski armadi nič pomagali.
Turki so se iz belgrajske trdnjave
izselili in napravili taborišče zunaj
Belgrada ter neprestano bombardi¬
rali utrdbe cesarske armade. Škoda,
ki so jo provzročale bombe, je bila
velika. Cesarski je niso mogli sproti
popravljati. Vrh tega so v cesarski
armadi nastale bolezni in se je bilo
bati, da izgubi vojaštvo pogum in
bojaželjnost.

In prav tedaj se je od juga zače¬
la približevati mogočna armada veli¬
kega vezirja. Položaj cesarske arma¬
de je bil sedaj prav kritičen. Upanje,
da zavzame armada Belgrad, še nred-
no pride veliki vezir, se ni izpolnilo

79

in sedaj je bila vsled tega cesarska
armada v največji nevarnosti. Umak¬
niti se ni več mogla, kajti spričo
dveh velikih sovražnih armad ni
bilo več mogoče priti čez Donavo in
čez Savo, v svojem taboru pa arma¬
da tudi ni mogla ostati, saj bi bila,
stala med dvema ognjema.

Tedaj se je princ Evgen odločil,
da prehiti svoražnika in da se z vso
svojo silo najprej loti armade velike¬
ga vezirja, a če to armado premaga
in razbije, da potem naskoči in zavza¬
me Belgrad.

Dne 16. avgusta se je vnela velika
bitka. Samo majhno posadko je princ
Evgen pustil v taborišču, vso drugo
armado je peljal v boj proti armadi
velikega vezirja. Pešaki so stali v
sredi, na desnem in na levem krilu
pa konjeniki. Ob eni uri zjutraj je bi¬
la armada razpostavljena in je princ
Evgen ukazal, naj se začne pomikati
proti sovražniku. A komaj se je zače¬
lo to pomikanje proti turškim utrd¬
bam, je nastala gosta megla, tako da
je bilo posamičnim oddelkom nemo¬
goče zasledovati določeno jim smer.
Konjeniki na desnem krilu, ki jim je
zapovedoval feldmaršal grof Palffy,
so zgrešili pot in so zašli za turške
nasipe. Presenečeni Turki so z veli¬
ko premočjo napadli cesarsko konje-
ništvo in vnel se je velik boj. Tur¬
kom je to pokazalo, da se jim bli-

80

ža cesarska armada in razpostavili
so vse svoje moči za boj. Bitka se je
vnela na celi črti.

Konjenikom na desnem krilu se
je slaba godila. Vzlic hrabrosti se ni¬
so mogli ubraniti turških navalov,
niso mogli niti naprej niti nazaj. Še¬
le ko je general grof Mercy prihitel
na pomoč s konjeniki, so bili Turki
odbiti, a ko je. general grof Starhem-
berg pripeljal pešake, so bili Turki
na desnem krilu premagani in pre¬
gnani iz njihovih utrdb.

Med tem se je dvignila megla in
princ Evgen je videl sedaj, da je vsa
njegova armada v najgroznejši ne¬
varnosti. Ker je bilo desno krilo za¬
šlo v stran, je bila pretrgana zveza
med tem krilom in središčem. Ce bi
se bili Turki vsuli v to odprtino, bi
bili lahko cesarsko armado popolno¬
ma pokončali. Toda princ Evgen jih
.le prehitel. Postavil se je sam na čelo
voja princa Beverna, ga peljal v to
odprtino in planil nad Turke.

Strašna je bila bitka, a naposled
so bili Turki premagani in so mora¬
li zapustiti svoj tabor ter se umakni¬
ti. Turki so pustili na bojišču 20.000
mrtvih in ranjenih, cesarska armada
je pa imela 1500 mrtvih in 3500 ra¬
njenih. Cesarski so zavojevali kakih
200 topov in 51 zastav, izgubili pa
tudi sami več zastav.

81

6

Širna bojna poljana je bila vsa
posuta z mrliči in ranjenci. Preko
teh trupel in teles so drveli cesarski
konjeniki, zasledujoči premaganega
sovražnika, za konjeniki pa so pri¬
tisnili pešaki. Skrb za ranjence je
bila prepuščena maloštevilnemu sa¬
nitetnemu oddelku cesarske armade.

Med ranjenci, ki so jih vojaki
prinesli v cesarski tabor, je bil tudi
kirasirski praporščak Gali. Težke so
bile njegove rane, a hujše, kakor vse
rane, ga je skelelelo, da so Turki
vzeli njegovemu eskadronu staro-
slavni prapor in ga odnesli seboj.
Nobena tolažilna beseda ni nič zaleg¬
la. Mladi Gali je obžaloval, da ni
mrtev obležal na bojišču, zakaj sodil
je, da sme sovražnik odnesti prapor
samo tedaj, če je njega čuvar mrtev.

»Rama ti je prestreljena, ranjen
si na rokah in na glavi — vsaka teh
ran priča, da si z največjo hrabrost¬
jo branil naš prapor,« so govorili
Gallu njegovi prijatelji. »Ničesar si
nimaš očitati in če je tvoj eskadron
izgubil prapor, ni s tem omadeževa¬
na njegova čast. Eskadron se je ču¬
dovito hrabro vojskoval. Skoro po¬
lovica vsega moštva je padla, kapi¬
tan Bosizio pa je padel sovražniku v
roke.«

»Bosizio — ujet 1 ?« je vzkliknil
Gali. »To ni mogoče! Morda je pa-

82

del, morda je težko ranjen, ali celo
mrtev, toda ujet ni. Tak junak, ka¬
kor je Bosizio, se ne da ujeti.«

»Ni ga med mrliči in ni ga med
ranjenci — kje naj torej bo, če ne v
rokah sovražnikovih?«

Sanitetni vojaki so med tem ne¬
prestano nosili ranjence, turške in
cesarske, v lacaret. Pomagali so jim
vsakovrstni ljudje, eni prisiljeno,
eni prostovoljno. Med poslednjimi je
bil mlad človek, ki je s posebno vne¬
mo in redko neustrašenostjo izpol¬
njeval prevzete dolžnosti. Še med bo¬
jem. med najljutejšo bitko je poma¬
gal ranjencem; nosil jih je uprav iz¬
pod konjskih kopit z bojišča, ne me¬
neč se za krogle, ki so švigale okrog
njegovih ušes, in ne meneč se za ne¬
prestano smrtno nevarnost, v kateri
se je nahajal.

Ta mladi mož je bil Andrej Če¬
rin. Na svojih rokah je prinesel Gal-
la z bojišča v lacaret, in kadar je pri¬
šel v Gallovo bližino, se je skrbno
zanj pobrigal in pazljivo poslušal na
vse Gallovo pripovedovanje.

Čuvši, da je eskadron izgubil
svoj prapor, se je Čerin nasmehnil.
Izraz veselja je spreletel njegov očr-
neli in upadli obraz, ki ga je sedaj
dičila gosta brada in nič več mu ni
bilo mar ne za bolnike, ne za ranjen-

83

6*

ce. Odšel je zopet iz lacareta na boj¬
no polje in se ni več vrnil.

»Škoda moža,« so govorili zve¬
čer v taborišču, ko so ga pogrešali.
»Gotovo se mu je primerila kaka ne¬
sreča, sicer bi bil prišel nazaj, saj si
je lahko mislil, da ga čaka lepa na¬
grada. Z neverjetno hrabrostjo je
opravljal svoje samaritansko delo.
Tisočkrat je bil v smrtni nevarnosti.
Tudi Gali bi ne bil več med živimi,
če bi ga ne bil ta človek rešil.«

Čerin je pa med tem že prišel
čez bojno polje in je šel za turškimi
konjeniki, ki so bili odnesli prapor
eskadronu, pri katerem je Čerin sam
nekdaj služil. Turki so bili bežali
proti jugu in Čerin je hitel, da bi jih
došel. Svet je bil opustošen vse na¬
okoli, kakor daleč je videlo njegovo
oko. Nikjer ni bilo žive duše. Prebi¬
valstvo je pred Turki zbežalo na vse
strani. Vse hiše so bile opustošene,
nekatere so še gorele.

Strahota je vladala vse naokrog.
Čerin je pa šel svojo pot. Tod in tam
je naletel na kakega mrliča, na tur¬
iškega vojaka, ki je bil vsled doblje¬
nih poškodb na begu omagal in se
mrtev zgrudil s konja. Tod in tam je
bilo videti tudi osedlanega konja
brez jezdeca, ki je begal po poljani,
ali pa se mirno pasel, ki je pa utekel,
čim se mu je Čerin približal.

84

Peš je nadaljeval Čerin svojo
pot, dokler ni pri vodnjaku poleg po¬
gorele kmetske hiše zagledal konja,
ki se ni umaknil od turškega vojaka,
ki je ležal poleg njega na tleh. Čerin
je prijel konja za uzdo in se potem
nagnil nad vojaka. Videl je, da je bil
vojak mrtev. Bržčas si je pri vodnja¬
ku hotel močiti in obvezati strašno
rano, ki jo je imel na glavi, a ga je
prehitela smrt.

Čerin je na konju nadaljeval
svoje potovanje. Daši je bila žival
utrujena in je vse bolj pešala, jo je
Čerin vendar neprestano vzpodbadal
in jo podil, kolikor je mogel vso noč,
dokler ni došel turške armade.

Ta se je sedaj počasi pomikala
proti jugu, saj so bili cesarski usta¬
vili preganjanje in se povrnili v svoj
tabor pred Belgradom. Toda reda ni
bilo v tej armadi nobenega več. Vsa
prizadevanja vojskovodij, ustaviti
umikanje, so bila brez uspeha. Na
povelja oficirjev vojaki sploh niso
več poslušali in se tudi niso več rav¬
nali po dobljenih ukazih. V turški
armadi je vladala splošna zmešnja¬
va. Posamezni oddelki so bili docela
razkropljeni, tako da je bilo izklju¬
čeno, jih spraviti skupaj.

Turška armada je bila že ves
dan in vso noč na begu in ker se je
zjutraj mnogo ur ljuto bojevala, je

85

bila vsa upehana in izmučena. Čim
bližje je Čerin prihajal zadnjim tur¬
škim četam, toliko več je na svojem
potu našel onemoglih Turkov. Ne¬
kateri so bili vsled zadobljenih ran
umrli, drugi so bili ali ranjeni, ali
tako upehani, da so na potu obležali.

Ko je Čerin naposled zagledal
zadnje vrste umikajoče se turške ar¬
made, je krenil na stran, da bi obšel
turško vojsko in prišel pred njo. Za¬
vedal se je, da se med to ogromno
množino vojaštva ne bo mogel ori-
jentirati, če je ne bi mogel natančno
opazovati.

Bil je že dan, ko je prišla turška
armada v obližje Niša. Čerin je bil
objezdil desno krilo turških čet in je
skrit na drevesu z nekega griča opa¬
zoval pod njim pomikajoče se čete.
Pešaki so korakali naprej, njim pa
so sledili konjeniki; to je bil edini
red, ki so ga mogli poveljniki vzdr¬
ževati. Med pešaki in konjeniki so
bili otovorjeni vozovi, kar so jih
Turki sploh mogli rešiti iz svojega
tabora. Razen orožja in municije so
na teh vozovih ležali tudi ranjenci,
kar so jih Turki peljali seboj, ob vo¬
zove pa so bili privezani ujeti cesar¬
ski oficirji. Ujete vojake so Turki na
potu pomorili, oficirje pa so peljali
seboj, da bi jih zamenjali za turške
oficirje, ki so jih ujeli cesarski.

86

Kar je Čerin videl, mu je zado¬
stovalo toliko, da je zamogel napra¬
viti načrt, kako poskusi svojo srečo.

V Nišu se je turška armada
ustavila. Posamični razkropljeni od¬
delki so pač še drli naprej, ali jedro
cele armade je Halil paša vendar
zopet skupaj spravil in se ž njim uta¬
boril v Nišu. Nameraval se je umak¬
niti še dalje proti jugu, toda šele po¬
tem, ko zbere razkropljene oddelke,
ko jih zopet uredi in ko se armada
odpočije.

Prebivalstvo niškega okoliša je
dobilo ukaz, da priskrbi za armado
živil a.Vojaki so hodili po vaseh in hi¬
šah in prisilili prebivalstvo, da se je
pokorilo temu ukazu. Od vseh strani
so gonili živino v glavno taborišče
in kmetsko prebivalstvo je moralo
nositi moko in kar je drugega imelo.
Vojaštvo je med tem plenilo po hi¬
šah in odnašalo, kar je bilo količkaj
vredno.

Med te kmetske ljudi se je vti¬
hotapil tudi Čerin. Z njimi vred je
gonil živino in brez težav je prišel v
osrčje turškega tabora. Po stari tur¬
ški navadi so bili tudi tu vozovi po¬
stavljeni okrog celega tabora, a šo¬
torov ni bilo nič, ker jih je turška
armada vše morala zapustiti pred
Bel gradom. Vojaštvo je ležalo vse
vprek na golih tleh.

87

Že dvakrat zapored se je bilo Če¬
rinu posrečilo, da je prišel s kmet¬
skimi ljudmi v tabor, a jetnikom se
ni mogel približati. Videl jih je leža¬
ti zvezane na rokah in na nogah
kraj vozov, a ni se jim mogel pribli¬
žati, kajti med njim in med jetniki
je ležalo vse polno vojakov, na vo¬
zovih pa so ležale v boju pridobljene
zastave in tudi prapor kirasirskega
eskadrona, ki ga je hotel Čerin iztr¬
gati iz turških rok. Bilo je nemogoče
priti do jetnikov in do tabora.

Toda Čerin ni obupal. Ko so
kmetje pod vojaškim nadzorstvom
odhajali iz tabora in je Čerin izpre-
videl, da mu ne bo mogoče se priti¬
hotapiti do jetnikov, je ogovoril naj¬
bližjega mu vojaka in zahteval od
njega, naj ga pelje pred zapovedni-
ka. A vojak je razi j učen nad tako za¬
htevo srdito zavpil nadenj:

»Kako si upa. smrdljivi gjaur
zahtevati, da bi pogledal v obličje
našega paše,« se je jezil vojak in s
kopitom svoje puške suval Čerina,
ter ga podil iz taborišča.

»Izročiti imam zapovedniku
važno pisanje,« se je opravičeval Če¬
rin. »Zvest in pokoren podložnik sem
presvetlega sultana. Saj bi lahko
utajil, kar hočem zapovedniku izro¬
čiti, a pošten človek sem in ravnam
po pravici.«

88

Pristopilo je bilo med tem že več
vojakov, ki so radovedno poslušali,
kaj ima njihov tovariš s tujim člo¬
vekom. Čerinove besede so vendar
napravile nekaj vtiska na vojaka.

»Kako pisanje imaš 1 ?« je vprašal
vojak. »Kje si je dobil in od koga?«

Čerin je potegnil iz žepa turško
pisanje z velikim pečatom, katero je
našel pri mrtvem turškem vojaku
na bojišču pred Petrovaradinom. Ve¬
liki pečat, ki je visel na pisanju, je
vojaku pričal, da mora biti na tem
pergamenu kaj posebnega.

»Daj sem,« je ukazal, »da izro¬
čim to pisanje zapovedniku.«

Čerin se je branil, češ, da bi rad
sam govoril z zapovednikom, a voja¬
ki so kar vsi zavpili nad njim.

»Daj pisanje in počakaj na od¬
govor,« je ukazal vojak, s katerim je
bil Čerin najprej govoril. »Ce bo pa¬
ša hotel s tabo govoriti, te bo dal po¬
klicati.«

Pri teh besedah je vojak iztrgal
Čerinu pergamen iz rok, svojim to¬
varišem pa je rekel:

»Primite tega človeka in pazite
nanj; kdo more vedeti, kje je dobil
to pisanje.«

Vojaki so zagrabili Čerina. Zve¬
zali so mu roke in ga peljali k vozo¬
vom, kjer so imeli jetnike, ter vrv
pričvrstili ob voz.

89

»Tukaj počakaj, da pride odgo¬
vor,« so rekli in se zopet razšli.

Čerin je bil vesel. Dosegel je,
kar je hotel doseči. Blizu njega sta
ležala dva zvezana cesarska oficirja.
Od njiju naprej jih je ležalo še mno¬
go, a zaman je iskal Čerin med nji¬
mi Bosizia.

Oficirja se nista zmenila za Če¬
rina. Kaj jima je bilo za preprostega
kmetskega mladeniča, ko sta imela
dovolj svojih skrbi.

Čerin je čakal, da so došli turški
vojaki, ki so ga bili zvezali in prive¬
zali na voz. Potem je zašepetal v
nemškem jeziku:

»Gospoda — poslušajta me, a
pazita, da vaju kdo kdo ne zasači.«

Oficirja sta se zganila. Nemške
besede, ki jih je izgovoril Čerin, so
jima pričale, da nimata opraviti s
srbskim kmetičem.

»Kdo ste?« vpraša eden njih.

»Človek, ki hoče dobiti v boju
ugrabljeni kirasirski prapor. Ta pra¬
por leži na vozu, nekaj korakov od
tod. Saj se razlikuje od vseh drugih
in ga je lahko spoznati. Ali mi ho¬
četa pomagati?«

»Kako naj vam pomagava,« je
odgovoril eden oficirjev, »ko sva
zvezana na rokah in na nogah.«

»To je moja stvar,« je dejal Če¬
rin. »Mene bodo kmalu izpustili. Jaz

90

pa vama pustim tu bodalo. Lahko
prerežeta sebi in vsem tovarišem ve¬
zi in lahko vam bo v temi tudi čez.
vozove uteči. Morda bodo straže pri
vašem begu koga ujele ali ustrelile,
toda večina vas uteče gotovo. Ce mi
zastavita svojo častno besedo, da pri¬
neseta seboj prapor, vama pustim
bodalo.«

»Na čast in poštenje,« je rekel
prvi oficir.

»Na čast in poštenje,« je pritr¬
dil drugi.

Čerin se je tako zasukal, da so
prišle njegove noge tik oficirskih
rok.

»Za mojim obuvalom tiči boda¬
lo,« je dejal. »Vzemite je in lezite
gor. Kadar bo noč, storite, kakor
smo se dogovorili. Jaz bom čakal
pred taborom in vam bom preskrbel
tudi nekaj orožja. Udarite jo od vo¬
zov vedno v isti smeri, dokler ne za¬
gledate konjenika. To bom jaz. Ne
pozabite: obljubili ste mi na čast in
na poštenje, da prinesete kirasirski
prapor.«

Bil je zadnji čas, da je Čerin
končal, kajti bližali so se mu vojaki
in ga  odvezali, ter ga peljali seboj.
A niso ga peljali pred zapovednika,
nego pred izhod in mu ukazali, naj
se odpravi, ter ga imenovali tepca
in bedastega gjaura, ki je mislil, da

91

je našel zaklad, pa je našel perga-
men brez važnosti. Vojaki so se sme¬
jali in so dali Čerinu nekaj sunkov
in udarcev na pot, a na tihem se je
smejal tudi Čerin, saj je imel zavest,
da je svoj načrt dobro izvedel.

Noč je že objemala zemljo in ti¬
hota je vladala v turškem taboru, ko
se je Čerin približal kraju, koder je
hotel pričakovati, če se jetnikom po¬
sreči beg čez vozove in če prinesejo
seboj prapor kirasirskega eskadrona.
V senci starodavnih dreves se je
ustavil, komaj dober streljaj od tur¬
škega tabora, tako da je lahko zasle¬
doval obrise in sence okrog tabora
razpostavljenih straž.

Pod drevje je zložil tudi orožje,
kar ga je dobil, ko je v naglici pre¬
iskal pot, po kateri so bili pribežali
Turki do Niša. Za silo je to orožje
Zadostovalo. Zlasti puškam je posve¬
til Čerin vso pozornost. Skrbno je
vsako pregledal in nabil in jih razpo¬
stavil pred seboj.

Redke zvezde, ki jih je razloče¬
val med oblaki, so mu razodevale, da
je že polnoč minila, ko se je iz tabo¬
ra zaslišal strašen krik in je počilo
nekaj strelov. Čerin je uganil, da je
prišel odločilni trenotek. S puško v
roki je stopil izpod drevja. V temi ni
mogel drugega razločiti, kakor da so
na straži stoječi konjeniki začeli dir-

92

jati okrog tabora in da se izza vozov
bliskajo streli. Jetniki so morali to¬
rej biti že na begu, prišli so torej
čez vozove.

Čerin je nastavil puško in je
ustrelil v zrak. Njegov namen je bil,
vzbuditi pri Turkih mnenje, da stoji
pod taborom sovražna četa. Zato je
kar je mogel naglo izstrelil vse pu¬
ške, kolikor jih je imel, drugo za dru¬
go, potem pa zasedel svojega konja
in glasno kričeč v nemškem jeziku
»Bežite pod drevesa, tam dobite
orožje,« jezdil proti taboru.

Njegovo streljanje je Turke pre¬
senetilo. Straže pred trdnjavo so se
ustavile, čez vozove se je vsulo polno
turškega vojaštva in se tam razposta¬
vilo, da počaka na domnevanega so¬
vražnika. Puške so pokale in vmes
so se cula glasna povelja turških za-
povednikov.

Tedaj so pa tudi že pribežali
jetniki. Slišali so Čerinovo klicanje
in dasi precej daleč drug od drugega
oddaljeni, so vendar vsi našli pravo
pot in srečno dospeli do dreves.

»Ali imate prapor?« To je bilo
prvo Čerinovo vprašanje, ko je do¬
spel do begunov. V tem trenotku mu
ni bilo mar ne za svoje življenje, ne
za varnost osvobojenih oficirjev, sa¬
mo za prapor mu je bilo.

»Tu je prapor — vzemite ga.«

93

To je bil odgovor, ki ga je dobil
Čerin. V tistem hipu je tudi že zagra¬
bil prapor z obema rokama in ga
stisnil k sebi s trdnim sklepom, da
raje na mestu pogine, kakor da bi
prapor zopet dal iz rok.

Oficirji so med tem pograbili
■orožje, ki je ležalo na tleh.

»Treba je bežati,« so govorili.
»Turki so se začeli že pomikati nizdol
od svojega tabora.«

Nabili so puške in ustrelili proti
taboru, potem pa se spustili v beg.
Pot jim je kazal Čerin, ki je s prapo¬
rom v rokah jezdil naprej. Pri iska¬
nju orožja je bil spoznal pokrajino
in je vedel, da se bo z osvobojenimi
jetniki rešil, če jih pripelje do koša¬
tega in razprostranega gozda, ki je
ležal v bližini.

Turški konjeniki so se bili med
tem zbrali in se v manjših oddelkih
odpravili iskat sovražnika. Pomikali
so se prav počasi in previdno naprej
in s tem omogočili ubeglim jetnikom,
da so dospeli do gozda.

»Rešeni smo,« je dejal Čerin, ko
so bili beguni skriti v gozdu. »Turki
bodo preiskali vso okolico svojega
tabora, a v ta gozd ne pojdejo, dokler
se ne zdani. Nekaj ur imamo torej ča¬
sa, da se umaknemo iz njih obližja.«

Krepkih korakov so ubegli jetni¬
ki s Čerinom na čelu nadaljevali svo¬
jo pot skozi temni gozd. Marsikdo je

94

na tem potu padel in se pobil, mar¬
sikdo si je ob trnju razpraskal roke
in obraz, a vendar so bili veseli. Naj¬
srečnejši in najveselejši pa je bil med
njimi Andrej Čerin.

Na drugem koncu gozda je leža¬
la mala srbska vas. Bil je že dan, ko
so begunci dospeli do te vasi, ležeče
skoro tri ure od turškega tabora.
Svesti so si bili, da jih Turki ne pri¬
dejo sem iskat in da so tukaj skoro
popolnoma varni. A vzlic temu so si
v vasi nakupili samo najpotrebnejše¬
ga živeža, potem pa zopet odšli in si
daleč od vasi, daleč od pota izbrali
skrivališče, da bi se odpočili.

Šele tu si je Čerin svoje nove
tovariše natančneje ogledal. Šest¬
najst jih je bilo, sami mladi možje
različnih polkov, a nobenega kirasir-
ja. A tudi osvobojeni jetniki so si še¬
le tu ogledali moža, ki jim je poma¬
gal, da so utekli in se mu zahvalili
za njegovo pomoč.

»Dovolite, neznani nam junak,«
je dejal najstarejši izmed ubeglih
oficirjev, »da vas vprašamo, kdo ste.
čudovita je bila naša rešitev in radi
bi vedeli, komu se imamo zahvaliti
za svoje osvobojenje. To niste, kar
kaže vaša obleka. A kdo ste 1 ? In kak¬
šen nagib vas je vodil, da ste tvegali
svoje življenje, samo da dobite kira-
sirski prapor. To je za nas uganka —■
rešite nam jo.«

95

Čerin je odkimal z glavo in pri¬
tisnil prapor k sebi, kakor bi se bal,
da mu ga kdo otme.

»Kaj vam je pomagano, če vam
povem svoje ime in svoj rojstni
kraj,« je dejal zamišljeno.

»Moje ime vam ničesar ne razo¬
dene in moje domovine ne pozna no¬
beden izmed vas. Dovolj bo, če vam
povem, da je čuvar tega prapora bil
v boju težko ranjen in ker sam ni
mogel iti iskat izgubljenega prapora,
sem to storil jaz.«

Beguni so čutili, da jim Čerin
neče razodeti popolne resnice. A spo¬
štovali so njegovo tajnost, ker so
spoštovali njegovo izredno junaštvo,
ki jih je osvobodilo iz jetništva.

»En sam izmed nas je ostal v ro¬
kah Turkov,« so pripovedovali ofi¬
cirji. »Ukovan je bil v železje, ker je
bil že na potu poskusil uteči. A kdo
da je in kako se zove, tega nihče ne
ve. Oblečen je bil kot kirasirski kapi¬
tan, a Turki so ga držali tako daleč
od nas, da ni bilo mogoče govoriti ž
njim.«

Čerin je sklonil glavo. Na misel
mu je prišel kapitan Bosizio, ki so ga
v cesarskem taboru pogrešali in ki je
prišel v roke Turkov, a rekel ni ni¬
česar. Molče se je z novimi tovariši
odpravil proti Belgradu.

*

96

VII.

Zmaga princa Evgena nad tur¬
ško armado Halil paše je vzela tur¬
ški posadki v Belgradu vsako upa¬
nje na osvobojenje in rešitev. Že dan
po tej zmagi je belgrajski zapoved-
nik stopil v dogovore s princem Ev¬
genom in doseglo se je sporazumlje-
nje. Turški posadki in turškemu pre¬
bivalstvu je princ Evgen dovolil
svoboden odhod. Dne 22. avgusta
1717 ni bilo nobenega Turka več v
Belgradu in je cesarska armada za¬
sedla mesto. Cesarski so dobili v ro¬
ke 600 topov, vse turško brodovje na
Donavi in na Savi in ogromno mno¬
žino streliva.

Ravno na dan kapitulacije je do¬
spela v cesarski tabor četica mož, ki
je nosila s sabo kirasirski prapor.
Bili so to iz turškega tabora ubiegli
oficirji s Čerinom na čelu. Prihod te
čete je spravil pokonci malone ves
tabor. Vojaki in oficirji so hiteli sku¬
paj in viharno in prisrčno pozdrav-

97

Ijali osvobojene oficirje. Vse je kri¬
čalo veselja, vse je oficirjem dajalo
roke in vse vpraševalo, kako se jim
je posrečilo pobegniti iz jetništva.

Čerin se je hotel tiho umakniti
iz tega kroga. Kaj je bilo njemu mar
vsega tega, ko je komaj čakal, da bi
stopil pred svojega nekdanjega tova¬
riša in mu izročil iz turških rok
srečno ugrabljeni prapor. A komaj
se je bil oddaljil nekaj korakov od
osvobojenih oficirjev, planili so vsi
za njim in ga zadržali.

»Kam hočete, kaj nameravate?«
so ga vpraševali.

»Prapor nesem tistemu, ki ga
ima čuvati.«

Toda oficirji so ugovarjali in
kar šiloma so zadržali Čerina.

»Vsakemu, kar mu gre,« so od¬
ločili in obrnivši se do začudenih to¬
varišev, so jim rekli:

»Ta neznani mož nas je osvobo¬
dil; njemu se imamo zahvaliti, da
smo utekli iz turškega jetništva. Re¬
šil nas je s smrtno nevarnostjo, da
bi dobil kirasirski prapor, ki je bil v
turških rokah. Ali ni prav, da ga iz¬
roči poveljniku tabora in da vsaj
sprejme dostojno zahvalo za njegovo
veliko junaštvo?«

Strmeli so oficirji, čuvši ta po¬
jasnila, potem pa so, kakor na en
glas, vsi zaklicali:

98

»Da, res je tako, pojdimo pred
poveljnika.«

Obkoljeni od stotin oficirjev in
vojakov so šli Čerin in osvobojeni
jetniki proti šotoru, v katerem je
prebival zapovednik tabora, general
Maksimilijan grof Starhemberg.
Hrup, ki ga je spotoma provzročala
ta množica, je izvabil grofa Star¬
ti ember ga iz njegovega šotora. Ko
so ga zagledali oficirji in vojaki, so
zaorili burni »vivat« - klici in vsa
množica se je zapodila pred general¬
ski šotor. Vse je kričalo in vsakdo
izmed osvobojenih oficirjev je hotel
poročati generalu. Le iz težka so viš¬
ji in starejši oficirji napravili red in
mir in omogočili, da je eden osvobo¬
jencev poročal generalu o izvršenem
begu in o Čerinovem junaštvu.

Že med tem pripovedovanjem
so bili vsi pogledi obrnjeni na Čeri¬
na, a ko je general grof Starhem-
herg po končanem poročilu snel klo¬
buk in Čerinu podal roko, tedaj je
vsa množica sledila njegovemu iz-
gledu. Na tisoče pokrival se je dvig¬
nilo v zrak in iz tisoč grl so doneli
»vivat« - klici. Bled in drhteč je stal
Čerin sredi te množice in krčevito
stiskal prapor k sebi, ne vedoč, kaj
naj reče na generalovo vprašanje,
kdo da je in kaj mu je bilo na tem,
da je kirasirski prapor Turkom otel.

99

7*

»Odgovorite mi vendar na moje
vprašanje,« je dobrohotno rekel ge¬
neral, »saj je pač naravno, da želim
princu Evgenu poročati o tem izred¬
nem slučaju.«

»O — ni treba,« je skoro prestra¬
šeno vzkliknil Čerin. »Kar sem sto¬
ril, to se je zgodilo iz nagibov, ki jih
ne morem razodeti. Pustite mi mojo
skrivnost in dovolite, da izročim pra¬
por njegovemu čuvarju.«

General Starhemberg je zmaje¬
val z glavo. Ta skrivnostni človek,
ki je izvršil veliko junaštvo, ga je
vse bolj zanimal.

»Vsaj to lahko poveste, kdo da
ste,« je dejal in smehljaje je dosta¬
vil: »to moram celo zahtevati v ime¬
nu princa Evgena.«

Čerin je vzel iz žepa v papir in
platno zavezano pisanje in je je mol¬
če izročil generalu.

»Pismo 1« je ta vprašal. »In pi¬
sava mojega brata?«

»Da!« je potrdil Čerin. »Njego¬
va vzvišenost, gospod feldmaršal grof
Starhemberg v Ljubljani mi je dal
na vas to priporočilo.«

Poslušalci so se zganili. Priprost
človek, ki ga nihče ne pozna, nosi se¬
boj priporočilno pismo feldmaršala
grofa Starhemberga! Vse je trepeta¬
lo radovednosti in sam general nič
manj od drugih. Naglo je odprl pis-

100

mo, je preletel z očmi in se razoča¬
ran obrnil do Čerina.

»To je malo! Moj brat mi piše:
»Izročitelja tega pisma, Andreja Če¬
rina, ti toplo priporočam; če se obr¬
ne s kako prošnjo do tebe, ustrezi
mu.«

Zopet je general zmajeval z gla¬
vo in ugibajoč, kaj more biti pač s
tem Andrejem Čerinom, je rekel:

»Ali imate kake prošnje? Ce je
v mojih močeh, vam jih izpolnim.«

»Samo eno prošnjo imam,« je
skromno odgovoril Čerin, »da smem
ta prapor izročiti poročniku Gallu.«
»Vi čudni, skrivnostni človek,«
je vzkliknil general. »Seveda vam to
željo izpolnim. Ali povem vam po
pravici, rad bi vedel, kaka je vaša
skrivnost!«

Čerin ni dal nobenega odgovo¬
ra. Za ves svet bi ne bil razkril svoje
tajnosti, a srce njegovo je bilo vese¬
lo, da je general ugodil njegovi pro¬
šnji.

»Spodobilo bi se sicer, da bi vi
v pričo princa Evgena izročili kira-
sirskemu eskadronu njegov prapor
in da vam ves eskadron izkaže zaslu¬
ženo čast in zahvalo, a ker hočete
drugače, naj se zgodi po vaši volji.
Pojdimo!«

V velikem bolniškem oddelku
cesarskega tabora je med drugimi le-

101

žal mladi praporščak pl. Gali. Težke
so bile njegove rane in mu provzro-
čale velike bolesti, a še večje so bile
njegove duševne muke. Ni mu bilo
mogoče preboleti, da je prapor nje¬
govega eskadrona prišel Turkom v
roke. Nobena tolažilna beseda ni nič
pomagala, Gali je bil prepričan, da
je eskadron po njegovi krivdi izgu¬
bil svoj prapor, češ, ko bi bil jaz v
polni meri storil svojo dolžnost, bi
bil sedaj ali mrtev, ali pa bi prapor
ne bil izgubljen. Tega mnenja se je
oklepal toliko bolj, ker je bil brez
sledu izginil tisti, ki ga je težko ra¬
njenega prinesel z bojišča, in ki bi
mogel najbolje izpričati, da je Gali
svoje dolžnosti kot čuvar prapora iz¬
polnil.

Zamaknjen v svoje misli je le¬
žal Gali v bolniškem šotoru, ko se je
njegovemu ležišču približala množi¬
ca oficirjev. Ves prostorni šotor so
napolnili. Pred njimi pa je korakal
general Maksimilijan grof Starhem-
berg.

Začudeno so se ranjenci in bol¬
niki dvigali s svojih ležišč in tudi
Gali je dvignil glavo ves presenečen,
da se je general ustavil pred njego¬
vim ležiščem. Tedaj je zapazil, da je
poleg generala Starhemberga stoječi
mož držal v rokah prapor. Spoznal
je ta prapor na prvi pogled. Z enim

102

samim sunkom se je vzravnal na
svojem ležišču in obe roki iztegnil
po praporu. Toda njegova slabost je
bila še prevelika; padel je nazaj na
svoje ležišče, a še tedaj je iztegal ro¬
ke in prosil:

»Naš prapor — naš prapor —
dajte mi naš prapor . . .«

Molče je Čerin pristopil k leži¬
šču in poleg ranjenega Galla položil
eskadronski prapor. Gali je prapor
objel in ga stiskal k sebi, kakor bi ga
ne hotel nikoli več dati iz rok, med¬
tem, ko so njegove ustne šepetale ne¬
razumljive besede, dokler ni z izra¬
zom blaženosti na obličju umolknil.
Izgubil je bil zavest.

V naglici poklicani zdravniki so
Galla zopet spravili k zavesti, a tra¬
jalo je še precej časa, predno se je
poleglo njegovo razburjenje in je
bilo mogoče ž njim govoriti.

»Poročnik Gali — ali vas nič ne
zanima izvedeti, kdo je ta prapor
osvobodil iz turških rok?«

Tako je vprašal general Star-
hermberg in stopil tik Gallovega le¬
žišča.

»Mož, ki se je z neverjetno hrab¬
rostjo izpostavil največji nevarnosti,
da otme vaš prapor in je pomagal
šestnajstim oficirjem iz turškega
ujetništva, pač zasluži, da se mu za¬
hvalite.«

103

»Kdo je ta mož, o kako sem mu
hvaležen,« je dihnil Gali in njegov
pogled je preletel okoli njegovega
ležišča stoječe oficirje, ter obstal na
Čerinu.

»Ta mož mi je rešil življenje,«
je šepetal Gali in pokazal na Čerina.
»Odnesel me je z bojišča in me obva¬
roval, da me niso konji poteptali. O,
ta mož bo izpričal, da sem hrabro
branil naš prapor . . .«

»Ta mož je tudi prapor rešil iz
turških rok,« je general Starhem-
berg prekinil Galla. »Njemu gre vsa
čast in vsa hvala.«

»Vi — vi — ste rešili mene in —
ste rešili tudi naš prapor —«

Srepo je Gali upiral svoj pogled
v bradati obraz Čerinov.

»Ta obraz — ta obraz —« je je¬
ča], »ta obraz — «

Naenkrat je ves prebledel, oči
so mu stopile iz votlin in na ves glas
je zaklical:

»Čerin — «

Spoznal je bil tudi v blatni
kmetski opravi vzlic gosti bradi svo¬
jega nekdanjega tovariša.

Za trenotek je vladala v pro¬
stranem šotoru tišina. Z zaprtimi
očmi je Gali ležal na svoji primitiv¬
ni postelji in težko sopel, tako da so
mu že hoteli zdravniki zopet poma¬
gati. A ta slabost je Galla kmalu

104

minila. Odprl je zopet oči, dolgo je
počival njegov pogled na Čerinu, po¬
tem je tiho rekel:

»Ali moreš odpustiti in poza¬
biti — ?«

»Hvala za to besedo,« je odgo-
' voril Čerin in dal Gallu roko. »O,
hvala ti.« t

Vsi navzoči so bili ginjeni in tu¬
di general grof Starhemberg ni mo¬
gel prikrivati svojih čustev.

»Gospodje,« je rekel okrog nje¬
ga stoječim oficirjem, »kakor vidite,
nas tu ni potreba. Gotovo si imata
gospod Čerin in poročnik Gali mar¬
sikaj povedati. Pustimo ju torej
sama.«

Potem pa se je obrnil do Čerina:

»Vas pa prosim, gospod Čerin,
oglasite se jutri pri meni, zakaj spo¬
dobi se, da se vam za vaše junaštvo
izkaže primerna zahvala.«

Z grofom Starhembergom na
čelu so oficirji zapustili bolniški šo¬
tor. Čerin in Gali sta ostala z ranjen¬
ci sama. Čerin se je vsedel na rob
Gallovega ležišča. Dolgo časa nista
izpregovorila nobene besede. Končno
je Gali prosil, naj Čerin pove, kako
je osvobodil iz turških rok kirasirski
prapor. In Čerin je s skromnimi be¬
sedami popisal svoje dejanje.

»Povej mi še eno,« je dejal Gali,
ko je bil Čerin končal svoje pripove-

105

dovanje. »Čemu si prišel sem doli na
bojišče, čemu si se izpostavljal ta¬
kim smrtnim nevarnostim in prena¬
šal toliko trpljenja? Ali vse zara¬
di .. .«

»Da, vse zaradi očitka, ki ste
mi ga poslali nekdanji kameradje.«

»0, Čerin, ti si ne moreš misliti,
kako mi je hudo.«

Čerin je vzel iz žepa majhen
omot in ga počasi odvil. Na koščku
papirja so bila zapisana tri imena in
nad njimi so bili zataknjeni štirje
konci pavovih peres.

»Čerin — .ta peresa — ti jih hra¬
niš!« je ves. prestrašen zaklical Gali.

»Da, hranim jih,« je odgovoril
■Čerin, »ali če misliš, da sem vreden
— ali vzameš ti svoje pero nazaj?«

»Daj mi pero — o, odpusti, od¬
pusti.«

Vzel je svoje pero in videl, da

50 na listku ostala še tri peresa.

»Kako, je to — poslali smo ti tri
peresa — ti pa jih imaš štiri?«

»Da, štiri — kdo ve, če jih bodo
darovatelji vzeli kdaj nazaj, kakor

51 ti vzel svoje.«

106

VIII.

V onih dnevih, ko je cesarska ar¬
mada pred Belgradom izvojevala
svojo zmago, so na Razdrtem nesli k
zadnjemu počitku starega Gornika.
Razgret je prišel od svojih opravkov
domov, legel na zofo in umrl. Mirno
in tiho, kakor je bilo vse njegovo
življenje, tako je tudi zapustil svet.
Leonora mu je izbrala najlepši kot
na pokopališču in na njegov grob
zasadila najlepše cvetlice, potem pa
se je na povabilo gospe Jerajeve za¬
časno preselila v Ljubljano, da po¬
zabi svoje gorje in spravi v red vse
zapuščinske zadeve. Prenašala je
hrabro svojo bolest in gledala brez
strahu v prihodnjost.

Snoj ji je bil opetovano pisal.
Njegova pisma so sicer poročala sa¬
mo o njegovih vojaških doživljajih,
a čitala jih je vendar z velikim zani¬
manjem in čitala jih je večkrat, kaj¬
ti prijetno ji je bilo, misliti nanj, ki
je v vsakem pismu vprašal, če sme

107

upati, da postane njegova žena in ki
ga je rada imela, dasi se ni mogla
odločiti, da bi se ž njim poročila.

Majhen je bil krog njenih znan¬
cev v Ljubljani in malo je prišla med
ljudi, a vendar ji je čas hitro mine¬
val. Major Žun jo je največkrat ob¬
iskoval in ž njim se je najraje zaba¬
vala, že ker je toliko vedel povedati
o ljudeh, ki jih je vse poznala. Govo¬
rila sta o Bosiziju, o Snoju in o Gallu
in o mnogih drugih, samo imena Če¬
rin nista nikdar izpregovorila.

Nekega dne pa je prišel major
Žun ob nenavadni uri na obisk h go¬
spe Jerajevi. Bil je ves zbegan in je
srdito tolkel po svoji leseni nogi. Še¬
le, ko je bil že ves truden in mu je
roka omahnila, je bruhnil iz sebe be¬
sede :

»Strašno — najbrž bo oslepel
— gotovo več ne izpregleda.«

»O kom pa govorite?« je čudeč
se vprašala Leonora. »Kaj se je
zgodilo?«

»Top se je vnel pri nabijanju,
smodnik se je vnel in mu puhnil v
obraz — doživel sem že take slučaje
-- najbrže bo oslepel,« je v naj večji
razburjenosti pripovedoval major.
»Zdravniki nimajo nič upanja, da bi
okreval.«

»A kdo, kdo?« je vprašala Leo¬
nora.

108

»Kdo, kdo,« je zakričal major.
»Kdo drugi pač, kot poročnik Snoj.«

Leonora je položila obe roki na
Srce.

»Ni mogoče,« je zavzdihnila, »ni
mogoče.«

»Mogoče je in resnično je.« Ma¬
jor je bil nevoljen in je govoril z
ostrim poudarkom. »Sam sem čital
pismo, ki ga je feldmaršal grof Star-
hemberg danes dobil od svojega
brata.«

Leonora se je vsedla poleg ma¬
jorja in ga prijela za roko.

»Prosim vas, povejte mi natanč¬
no, kaj je v pismu.«

»Ni mnogo,« je dejal major. »Ge¬
neral Starhemberg piše, da se je
ko j, ko je cesarska armada prišla čez
Donavo in začela oblegati Belgrad,
zgodila velika nesreča. Pri nabija¬
nju topa se je smodnik vnel. Vsi, ki
so bili v obližju, so bili ali ranjeni,
ali ubiti. Tudi Snoju, ki je slučajno
tam bil in gledal nabijanje, je puh
osmodil obraz in ga poškodoval na'
očeh. Odpravili so ga v Petrovara-
din, kjer je velika bolnica, a bati se
je, da oslepi.«

»Strašno — strašno,« je dihnila
Leonora in naslonila glavo ob roko.

Nič več ni poslušala, kar je go¬
voril Žun in na njegova vprašanja
ni nič odgovarjala. Njene misli so

109

bile doli pred Belgradom in pa v bol¬
nici petrovaradinski. Mnogo ur je
tako molče presedela, zatopljena v
misli tako, da ni zapazila, kdaj je
odšel major Žun in da tudi gospa Je¬
rajeva ni mogla spraviti iz nje no¬
bene besede.

Naenkrat se je zganila in kakor
da je storila trden sklep, ki ji je zo¬
pet dal notranji mir, je sedla za mi¬
zo in spisala dolgo pismo. Gospa Je¬
rajeva je od daleč čitala naslov: Go¬
spodu kirasirskemu poročniku Jur-
ju pl. Snoju v vojaški bolnici v trd¬
njavi Petrovaradin.«

»Kaj si mu pisala,« je vprašala
gospa Jerajeva.

»Pisala sem mu, da hočem posta¬
ti njegova žena.«

Gospa Jerajeva se je kar pre¬
strašila.

»Leonora — kaj vendar misliš.
Dokler je bil zdrav, si vedno omaho¬
vala in se nisi mogla zanj odločiti,
a zdaj, k6 je slep, ga hočeš vzeti?«

»Prav zato, ker je slep, ga ho¬
čem vzeti,« je odgovorila Leonora in
tišje je dostavila: »Enega imam na
vesti, naj popravim na drugem, kar
sem zakrivila.«

In nobene besede ni bilo več
spraviti iz nje, naj je gospa Jerajeva
uporabljala tudi vse svoje nenavad¬
ne zgovorniške zmožnosti.

110

Mesec dni po tem dogodku je do¬
bila Leonora pismo, pisano s tujo ro¬
ko. To kratko pismo ji je naznanilo,
da j«e Snoj zapustil bolnico in se je
odpeljal domov, ter da utegne v šti¬
rinajstih dneh biti v Ljubljani. Na
koncu pisma je bilo očividno v nagli¬
ci pripisano: Snoj ni ozdravljen in
morda nikoli več ne bo videl.

Leonora je vedela, da je pismo
ravno toliko časa potovalo v Ljublja¬
no, kakor Snoj. Od tega trenotka ni
več zapustila hiše, pač pa pošiljala
služkinjo po dvakrat na dan na pošto
vprašat, kdo se je pripeljal.

»Pojdi ga sama pričakovat,« ji
je prigovarjala gospa Jerajeva. —
»Hvaležen ti bo in raje ti bo verjel,
da ga ljubiš.«

»Ne,« je rekla Leonora, »mislil
bi, da se mi smili zaradi njegove
slepote in tega mnenja nečem v njem
obuditi.«

Naposled je Snoj prišel. Vojak,
ki je bil v vojni izgubil eno roko, ga
je vodil. Leonora ju je videla z okna
in ustrašila se je, videč obvezo nad
Snojevimi očmi. Kako onemogel in
slab je bil. Ni bil še vajen slep hoditi
po svetu. Korakal je počasi s plaho
previdnostjo in dasi ga je vojak držal
za roko, je vendar neprestano s pali¬
co tipal zdaj sem, zdaj tja, kakor bi
se bal, da kam zadene.

111

Tudi gospa Jerajeva ga je vide¬
la z okna in potem je zbežala iz sobe,
ker ni hotela biti prisotna, ko stopi
slepi Snoj pred svojo nevesto.

Ko je Snoj stopil v sobo, ko je
Leonora iz bližine videla njegov raz-
orani in razjedeni obraz in črno ob¬
vezo nad njegovimi očmi, je plaho
odstopila nekaj korakov.

Snoj je obstal pri vratih in skoro
proseče je zaklical:

»Leonora, ljuba gospodična Leo¬
nora ..,«

Na ta klic je prihitela k njemu
in mu dala roko.

»Pozdravljeni, gospod Snoj,« je
reka tiho, »pričakovala sem Vas
težko.«

Peljala ga je k zofi in se vsedla
kraj njega. Snoj jo je držal za roko
in dolgo časa sta sedela molče drug
poleg drugega.

»Ljuba Leonora,« je končno
rekel Snoj, »težko mi je povedati,
kako mi je pri srcu. Ko ste mi pisali
tisto kratko, a tako pomembno pi¬
semce, ko ste mi naznanili, da hočete
postati moja žena, tedaj pač niste
vedeli, da pišete človeku, ki ga je za¬
dela velika nesreča. Ko ste pisali
svoje pismo, tedaj sem jaz Ičžal v
bolnici in sem trpel telesne in du¬
ševne bolečine. Vaše pismo mi jih je
olajšalo; kakor hladilo na pekoče

112

rane, tako je vaše ljubo pisanje vpli¬
valo name. Ali ob enem sem si tudi
rekel: Ko bi Leonora vedela, kaj se
mi je zgodilo, ko bi vedela, da morda
oslepim za vedno, bi mi pač ne bila
pisala tega pisma.«

Leonora se je nasmehnila. Kako
malo jo je Snoj poznal.

»Kar sem pisala, pri tem osta¬
nem,« je rekla odločno. Ni mu hotela
reči, da jo je prav usmiljenje pri¬
vedlo do tega, da je hotela postati
njegova žena, kajti ni mu hotela pri¬
znati, da je bil njen namen, na njem
popraviti, kar je storila drugemu.

»Ne, Leonora, tako ne smete go¬
voriti,« je dejal Snoj. »Brezvestno bi
bilo, če bi jaz sprejel tako žrtev. Ko
sem Vam pisal, sem bil zdrav in Vi
ste sprejeli mojo snubitev, misleč, da
sem zdrav. A sedaj sem pohabljen.
Morda celo oslepim za vedno ... Vo¬
jaški zdravniki so sicer rekli, da še
ni vse upanje izgubljeno, da morda
še ozdravim. Toda vojaški zdravniki
niso posebni strokovnjaki. In zato
Vam moram povedati, ljuba Leo¬
nora, da Vas smatram za popolnoma
svobodno...«

»Ne, Snoj,« ga je prekinila Leo¬
nora, »jaz sem Vaša nevesta in po¬
stanem Vaša žena, če ozdravite
ali ne.«

113

8

Tako ljubo, tako mehko in toplo
so zvenele te besede, da so Snoja pre¬
vzela topla čuvstva. Privil je Leo-
noro k sebi in jo poljubil na čelo.

»Kako te ljubim, ti zlato
dekle ...«

Pustila se je poljubovati in bila
je ponosna, da je imela toliko moči
v sebi in mogla tako heroično izpol¬
njevati svoj sklep. Hotela se je žrtvo¬
vati in zdelo se ji je, da ji ta žrtev ne
bo pretežka, a vendar je čutila, da v
njenem srcu ni ničesar tega, kar je
bilo tedaj, ko jo je Čerin poljubil.
Snoj pa je bil pri vsi svoji nesreči
srečen, dasi se ni dal odmakniti od
svojega sklepa in ni hotel privoliti,
da bi bila Leonora njegova nevesta,
ako ne ozdravi.

»Glej, moje ljubo dekle,« ji je
rekel, »kaj bi ti počela s slepim mo¬
žem. Vse življenje bi bila nesrečna.
Breme bi ti bil in nadloga.«

»A jaz se vendar smatram za
vezano,« ga je ona prekinila, »in nič
me ni strah prihodnjosti, tudi če bi
ti ne ozdravel.«

Naj je tudi Snoj dosledno-vztra¬
jal pri tem, da je Leonora svobodna,
in da se poroči ž njo samo če ozdravi,
vendar jo je smatral za svojo ne¬
vesto, kajti upal je trdno, da naposled
še ozdravi in da se potem uresniči
koprnenje njegove duše.

114

Od tega dneva je prihajal Snoj
vsako popoludne na obisk h gospe
Jerajevi in je presedel vsako popo¬
ludne na istem koncu zofe, kjer je
prvič poljubil Leonoro. In te ure so
bile zanj toliko lepše, ker je imel
čut, da se mu polagoma vrača vid in
so mu zdravniki dajali upanje, da bo
okreval in vsaj za ngjvečjo potrebo
zopet videl.

»Ni mnogo, kar mi obetajo
zdravniki,« je Snoj pripovedoval Le-
onori, »a toliko vendar, da mi zago¬
tovi srečo življenja. Zakaj to ti po¬
vem, Leonora, če bom le količkaj vi¬
del, potem postaneš moja žena. Ne¬
čem, da bi imela slepega moža, a s
slabovidnim možem boš že izhajala.
Koj ko pade obveza z mojih oči, bo
uoroka, in potem pojdem na No-
»anjsko. Saj vem, da moreš biti sreč¬
na samo v domačem kraju. Tudi Če¬
rin je to vedel in mi je enkrat rekel:
Leonora je cvetlica, ki more živeti
samo v notranjskem zraku.«

Prvič je bilo med njima sedaj iz¬
rečeno Čerinovo ime. Snoj je imel
pač namen, da tega imena pred Le¬
onoro nikdar ne izreče, a spozabil se
je bil in žal mu je bilo tega.

»Ne zameri, če sem v svoji nerod¬
nosti izrekel Čerinovo ime; morda
sem s tem zadel ob komaj zaceljeno
rano ...«

115

8*

»Nikakor ne,« je mirno odgo¬
vorila Leonora. »Kar je bilo, to je
pozabljeno in pokopano. Lahko go¬
voriš o Čerinu z menoj ravno tako,
kakor o kakem drugem človeku.«

Besede so bile iskrene in Snoj
jim je brezpogojno verjel. Prepričan
je bil, da je Leonora pozabila na
Čerina in da je njenemu srcu zadana
rana zaceljena. Ni pa bil gotov, da bi
se ta rana ne odprla in da bi iz nje
ne udarila stara ljubezen, če bi
Čerin zopet stopil pred Leonoro.

»C® ti ni mučno govoriti o Če¬
rinu,« je rekel, »potem mi morda
poveš, zakaj sta se razročila. Napo¬
sled je vendar naravno, da me to za¬
nima in ko sem bil pri tebi na Raz¬
drtem, si mi sama obljubila, da mi to
o svbjem času že poveš.«

»Ne izprašuj me,« je prosila Le¬
onora. »Kar je v zvezi z mojo raz-
roko, to ni samo moja tajnost, nego
tudi Čerinova, in zato ti sedaj tega
še ne morem povedati.«

»Samo ne zameri, da sem te
vprašal,« je rekel Snoj in ni od tega
trenotka nikdar več omenil Čerino¬
vega imena.

Nekaj dni pozneje, ko je bil že
Snoj po svojem običajnem obisku
zapustil hišo gospe Jerajeve in je
Leonora pripravljala mizo za ve¬
čerjo, je na hodniku slišala imeno-

116

vati svoje ime. Slišala je tuj moški
glas in začudeno odprla vrata.

V temni veži je stal vojaško oble¬
čen človek, ki je vpraševal deklo, če
more govoriti z Leonoro Gornikovo.

»Kaj želite gospod,« je vprašala
Leonora in dvignila luč, ki jo je
držala v rokah, da posveti tujcu v
obraz. A ko je pogledala v ta
obraz, ji je luč skoraj padla iz rok.

»Gali«, je zaklicala v skrajnem
presenečenju, »Gali, kaj ste res vi?«

»Da gospodična, Jošt Gali, kira-
sirski praporščak, stoji pred Vami in
prosi milostnega sprejema.«

Prijela ga je za roko in ga po¬
tegnila za sabo v sobo.

»Mali Gali, cvet kirasirjev, fant
vseh fantov,« je s presrčnim veseljem
govorila Leonora, »sem stopite v luč,
da vam pogledam v obraz, če so vam
že zrasle brke.«

Postavila je luč na mizo in za¬
sukala Galla k sebi ter mu pogledala
v lice.

»Kaj vidim — kaj pomeni ta
brazgotina čez ves obraz — kdo vas
je tako opraskal?«

»Turški meč,« je odgovoril Gali
in nagnil glavo, da je Leonora videla
veliko, široko brazgotino, segajočo
od sredi glave do ust.

»Odpustite mi mojo porednost,«
je Leonora prosila vsa prestrašena.

117

»Vajena sem, da sem se z vami
vedno šalila, saj se še spominjate,
kake burke sva časih uganjala. In
potem tako sem se vas razveselila,
da bi vas bila najraje objela ’— Gali,
ljubi Gali, ne bodite hudi.«

»Nič mi tako ne govorite,« se je
branil mali Gali. »Norce sva vedno
brila in jih bodeva še. Tu pri vas, ko
vas vidim tako veselo, se šele prav
zavedam, da sem zopet doma.«

»Najprej mi morate povedati,
kako ste dobili to strašno rano,« je
silila Leonora. A svojega veselega
razpoloženja ni mogla premagati. »O,
Gali, zdaj izgledate tako marcija-
lično, kakor kak general. Kaj bodo
rekla vsa dekleta od štirinajstih do
sedemnajstih let, ki so Vas obože¬
vala. Glejte, da postanete hitro ka¬
pitan, saj zaslužili ste to gotovo.«

»Kdo drugi prej, kakor jaz,« je
menil Gali nekako potrt. »Šel sem
v vojno z upanjem, da se odlikujem
in si pridobim lavorik, a pridobil
sem si samo mnogo ran in še živ¬
ljenje so mi drugi rešili.«

»Gali — tega mi ne bodete na-
tvezili,« je rekla Leonora. »Prepri¬
čana sem, da ste se hrabro vojsko¬
vali.«

»Res je — bil sem hraber,« je
dejal Gali. »Vsi so mi to priznavali,
a sreče nisem imel. Koj v začetku

118

boja sem bil težko ranjen, sem padel
s konja in naši konjeniki bi me bili
pohodili, da me ni rešil izredno po¬
gumen in požrtvovalen človek.«

»čast temu človeku. Kdo pa je
to bil?«

Gali je preslišal to vprašanje in
hitro nadaljeval pripovedovanje.

Natančno je popisal vse svoje do¬
življaje od trenotka, ko je v bitki
padel, pa do trenotka, ko mu je bil
zopet izročen iz turških rok oteti
prapor. Popisal je tudi vse, kako je
Čerin osvobodil oficirje in rešil pra¬
por, a imena njegovega ni imenoval.
Leonora ga je poslušala, s takim zani¬
manjem, da se ga ni upala prekiniti.

»In ko sem zopet imel prapor,
naš kirasirski, s tolikim junaštvom
oteti prapor,« je končal Gali, »tedaj
sem se skoro razjokal žalosti in
kesa.«

»Kaj pravite?« se je čudila Le¬
onora. »Žalostni ste bili...«

»Da, a ne zaradi sebe, nego za¬
radi Vas.«

Strmeč nad temi besedami je
Leonora pogledala Gallu v obraz.

»Ne umejem Vas! Zaradi mene
ste bili žalostni?«

»Da, gospodična Leonora, zaradi
Vas! Ah, kdo si je pač tedaj mogel
misliti, da bodete Vi izvedeli za pa¬
vova peresa, ki smo jih poslali
Čerinu...«

119

Bleda kakor smrt je vstala Leo-
nora in stopila pred Galla.

»Kdo Vam je to povedal?«

»Čerin sam ...«

»Vi ste ga videli?«

»Da! Čerin je tisti junak, ki je
meni rešil življenje in naš prapor
osvobodil iz turških rok.«

Leonora je sklonila glavo. Ka¬
kor okamnela je s stisnjenimi ustni¬
cami stala pred Gallom in gledala v
tla. Gali je vzel svojo listnico in po¬
tegnil iz nje pavovo pero.

»Gospodična Leonora,« je rekel
s prosečim glasom. »Trije kameradje
smo pred vojno poslali Andreju Če¬
rinu tri taka peresa in ga s tem ob¬
dolžili zaničljive lastnosti. Tudi jaz
sem bil eden tistih, ki so nekdanje¬
mu tovarišu to očitanje zagnali v
obraz. Jaz pa sem to pero vzel nazaj
.in svojega tovariša prosil za odpu¬
ščanje. Prosim, gospodična Leonora

--ali vzamete to pero?«

Šele zdaj je Leonora zopet dvig¬
nila glavo.

»čemu ste to pero prinesli me¬
ni?«

»Ker mi je tako Čerin naročil.«

Molče je vzela konec pavovega
peresa iz Gallovih rok in ga ogledo¬
vala dolgA časa, tako dolgo, da je
malemu Gallu začelo postajati tesno
pri srcu. Nekako plaho je gledal

120

Leonovo in se na tihem vpraševal,
kaka čuvstva pač divjajo v duši bega
sicer tako pogumnega in ponosnega
dekleta.

Naenkrat se je Leonora obrnila
h Gallu, se nagnila k njemu in ga
poljubila.

»Drugače se vam ne morem za¬
hvaliti,« je rekla tiho in preprosto,
med tem ko je Gali ves zažarel, kakor
da ga je doletela naj večja čast.

»Sedaj mi pa še enkrat vse od
kraja povejte, ljubi Gali,« je rekla
Leonova, ko se ji je zopet povrnil no¬
tranji mir. »Saj si lahko mislite, da
me to zanima.«

In zopet je Gali pripovedoval
na dolgo in na široko vso zgodbo svo¬
jega ranjenja in kirasirskega prapo¬
ra in Leonora ga je molče poslušala
in ga gledala z jasnimi pogledi, ki so
razodevali, kako neskončno je sreč¬
na in vesela. Do pozne noči je ostal
Gali v hiši gospč Jerajeve, a ko je za¬
pustil hišo, je vendar ponesel seboj
veliko žalost, kajti pri slovesu mu je
Leonora povedala, da je nevesta po¬
ročnika Snoja in da se ž njim poroči,
naj ozdravi, ali naj oslepi. Skromna
pamet Jošta pl. Galla tega sklepa ni
mogla pojmiti in to ga je navdalo z
veliko žalostjo.

121

IX.

Mali Jošt plem. Gali je znal biti
jako trdoglav. 0 tem se je prepričala
tudi Leonora, ko ga je prosila, naj
nič več ne govori o Čerinu. To proš¬
njo ji je narekovalo spoznanje njenih
dolžnosti napram Snoju. Iz svobodne
volje je postala njegova nevesta in je
hotela postati tudi njegova žena, in
zato je hotela izbrisati iz svojega
srca vsak spomin na Čerina.

»Kakor sanje je bilo vse to, kar
ste mi povedali,« je rekla Gallu. »Te
sanje so me oni večer prevzele, a
sedaj mora biti tega konec. Zato vas
prosim, prijatelj, ne kličite mi Če¬
rina v spomin.«

Toda mali Gali je znal biti
trdoglavem Čerinovega imena ni
nikoli več omenil, a zasukaval je
vsak pogovor tako, da se je Leonora
nehote spominjala Čerina. Pa tudi
sicer je vsakemu, kdor ga_ je hotel
poslušati, pripovedoval o Čerinovih
junaških dejanjih, major Žun pa je
te novice po svojih močeh razširjali

122

Vsa Ljubljana je bila polna teh de¬
janj, a ker ni nihče vedel, kaj je vzrok
temu čudovitemu početju bivšega
oficirja, je to še razvnemalo občno
radovednost. Zakaj o dogodkih s pa¬
vovimi peresi ni izpregovoril nihče
izmed tistih, ki so o tem vedeli. Te
splošne govorice so dale povod, da je
bila Leonora mnogokrat vprašana,
kje da je Čerin , in kaj da je ž 'njim,
vprašana celo od malo znanih oseb,
prav kakor bi se bili ljudje zarotili,
da ji bodo neprestano Idicali Čerina
v spomin. Samo Snoj ni nikoli go¬
voril o Čerinu.

Gospa Jerajeva je na dan svo¬
jega godu priredila večerjo, na ka¬
tero je poleg Snoja na posebno željo
Leonore povabila tudi majorja Žuna
in malega Galla. Želela je, da bi bil
večer vesel in zabaven, da bi raz¬
vedrila Snoja in mu olajšala duševno
trpljenje zaradi njegove bolezni na
očeh.

In bil je v resnici vesel večer,
kajti mali Gali je bil zabaven dru¬
žabnik in zgovorni major Žun je znal
pripovedovati toliko mičnih in smeš¬
nih stvari, da se je družba izborno
zabavala in da se je smejal in šalil
celo Snoj, ki je bil navadno resen in
malobeseden.

Naposled je Leonora poiskala celo
svojo mandolino in ji izvabljala

123

nežne akorde. Igrala je različne
pesmi, in posebno Snoj je te glasove
toliko raje poslušal, ker se je Leo-
nora dala le redkokdaj pregovoriti,
da je vzela mandolino v roko.

Naenkrat se je Snoj zganil in
č im  je Leonora prenehala igrati, jo
je naglo vprašal:

»Kakšna skladba je to? Še ni¬
koli je nisi igrala?«

Leonora je zardela in obrnila
obraz v stran.

»Že dolgo, dolgo nisem te pesmi
igrala,« je rekla zamišljeno, »sama
ne vem, kako da sem se je zdaj spom¬
nila.«

V duhu pa je pri teh besedah stal
pred njo Andrej Čerin. Zarij se je na¬
učila te pesmi, samo njemu jo je svi¬
tala in pela, in odkar se je ločila od
njega, je ni nikdar več igrala.

Šele zdaj se je zavedla, kako
'tajno moč ima Čerin še vedno na njo,
in zdelo se ji je, kakor da leži težak
kamen na njenem srcu.

»Še nikdar nisi igrala te pesmi,«
je menil Snoj, kakor bi govoril sam
s seboj. »A vendar sem jo že nekje
slišal. Znan mi je ta napev, a ne mo¬
rem se domisliti, kje sem ga slišal.
In vendar vem, da sem ga slišal, in
moralo je biti o posebni priliki. . .«

Veseli pogovor med družbo je
tekel dalje, a Snoj se ga ni več ude-

124

leževal. S povešeno glavo je sedel za
mizo.

»Zdaj se spominjam,« je na¬
enkrat zaklical. »Čerin je ta napev
žvižgal tisti dan, ko me je spremljal
v vojašnico, tisti dan, ko je izstopil iz
armade.«

V sobi je zavladala tišina. Ma¬
jorja Žuna je naenkrat začelo daviti,
da se je komaj odkašljal, mali Gali
se je umaknil v temo, Leonora pa je
mandolino položila na omaro. Začu¬
deno so se spogledovali drugi povab¬
ljenci-

»Da, Čerin je to žvižgal,« je ne¬
kako trpko rekel Snoj. »Dobro' se še
spominjam, kako vesel je bil tisti
dan in kaka čuvstva so mene na¬
vdajala.«

V celi družbi sta bila samo Gali
in Leonora, ki sta vedela, kaj je
hotel Snoj s tem povedati in kaj po¬
meni trpkost Snojevih besed. Leono-
rini in Gallovi pogledi so se srečali
— razumela sta se.

»Čerin, Čerin ...« je menil Snoj
in je govoril, kakor bi bil sam v
sobi. »Kdo ve, kje je, kdo ve, če še
živi?«

Snoj je bil edini človek v Ljub¬
ljani, ki ni še ničesar vedel o Čeri¬
novih junaštvih. Leonora mu ni bila
ničesar povedala,tudi Gali in Žun sta
molčala, z drugimi ljudmi pa sploh

125

ni prišel v dotiko. Zapuščal je svoje
stanovanje samo popoludne, da je
obiskal Leonoro, sicer pa ves dan
sameval doma, brez svojcev in brez
družbe, ves odtujen svetu.

Snojevo vprašanje po Čerinu je
najbolj zadelo gospo Jerajevo, ki bi
bila itak najraje preprečila in one¬
mogočila zakonsko združitev med
Leonoro in Snojem. Čakala je že
dolgo na priliko, da bi prelomila
Leonori dano obljubo in izpregovo-
rila odkrito besedo o Čerinu, kajti
zdelo se ji je nenaravno in 'krivično
prikrivati, kaj je Čerin storil.

»Čerin je živ in zdrav, in gotovo
jako zadovoljen, da je doživel v voj¬
ski tako pečeščenje,« se je energično
oglasila gospa Jerajeva, in ko so ji
Leonora in Gali in major začeli da¬
jati znamenja, naj molči, je samo
odmahnila z roko. »Zakaj naj bi go¬
spod Snoj ne vedel, da se je Čerin v
vojski posebno odlikoval. «

»Ljuba gospa,« je rekel Snoj s
prizanesljivim usmevom na ustnih,
»Čerin ni več vojak . . . Kaj bi delal
v vojski?«

Ravno tega prizanesljivega
usmeva pa gospa Jerajeva ni mogla
trpeti. Kakor bi jo bilo nekaj pičilo,
tako je planila kvišku.

»Čudeže dela,« je zaklicala s
svojim gromkim glasom, »junaštva

126

doprinaša, ranjence vleče konjem iz¬
pod kopit, jetnike rešuje iz turškega
tabora . . . Gallu je rešil življenje in
prapor je otel praporščaku našega
eskadrona.«

Ko je gospa Jerajeva imenova-
Gallovo ime, se je Snoju naenkrat
zresnil obraz. Obrnivši se na tisto
stran, kjer je menil, da sedi Gali, je
skoro svečano vprašal:

»Ali je res, Gali 1 ?«

»Res je!« To je bilo vse, kar je
odgovoril Gali.

Snoj ni ničesar več vprašal. Mol¬
če je kimal z glavo, a vendar sta Le-
onora in Gali uganila, kaj se godi v
njegovi duši.

»Meni se zdi, da časih slepci tudi
prav dobro vidijo,« je kasneje Gali
šepetaje rekel Leonori in ta mu ni
mogla ugovarjati.

V Snoju je ta dogodek obudil
težke dvome. Uverjen je bil, da je
Leonora pač samo slučajno svirala
tisti napev, ki je moral biti Čerinu
neskončno ljub, ali uvideval je tudi,
da se Čerin še ni odpovedal svoji lju¬
bezni do Leonore, domneval je, da si
hoče Čerin z doprinašanjem juna¬
štev novič pridobiti Leonoro in to
mu je provzročalo velike muke.

Od tega dneva naprej ni vpričo
Leonore nikdar več omenil Čerinove¬
ga imena. Bal se je tega imena in bal

127

se je, da bi Čerin znal tudi od njega
opravičeno zahtevati, naj vzame svo¬
je pero nazaj. Vedel je, da bi bila v
tistem trenotku Leonora zanj izgub¬
ljena.

Tolažilo ga je le to, da bi Leo¬
nora gotovo ne hotela postati njego¬
va žena, če bi še mislila na Čerina. V
teni, da je bila Leonora pripravljena
se ž njim poročiti, tudi če ne ozdravi
in da ni, hotela nič slišati o njegovih
ugovorih, je videl jamstvo,   da ga
ljubi, da hoče iz ljubezni postati nje¬
gova žena.

S tisto doslednostjo, s katero je
Snoj vpričo Leonore molčal o Čeri¬
nu, je pa po svojih maloštevilnih
znancih dal poizvedovati po Čerinu.
Pogostoma je tudi z Gallom in Žu-
nom govoril o 'Čerinu, a dveh stvari
pri vseh teh pogovorih ni izvedel,
zakaj sta se Leonora in Čerin razšla
in ni izvedel, da je Gali svoje Čerinu
poslano pero vzel ne le nazaj, nego
j>e prinesel Leonori.

Vse te moreče skrbi, ki so Snoja
trpinčile mnogo mesecev, so pa raz¬
padle v nič tisti dan, ko so zdravniki
Snoju povedali, da zadobi zopet vid,
da ne oslepi. Do te ure ni hotel Snoj
nikdar nič slišati o Leonorinih proš¬
njah, naj že določi dan poroke. Ne¬
premakljivo je stal na svojem stali¬
šču, da mora imeti gotovost, da

i

128

ozdravi, drugače se ne poroči, ker
neče, da bi se Leonora žrtvovala.

A sedaj, ko so mu zdravniki za¬
gotovili, da bo čez nekaj tednov lah¬
ko odložil obvezo, ki jo je nosil nad
očmi, ko se je sam prepričal, da se
mu vrača vid, sedaj ni več omahoval.

»Mesec dni potem, ko pade ob¬
veza, pojdeva pred oltar,« je končal
Snoj svoje poročilo in je pritisnil Le-
onoro na srce, ter ji poljubil ustne.

»Jaz te imam rada, od srca ra¬
da,« to je bilo vse, kar je odgovorila
Leonora na ljubezenske prisege Sno¬
jeve in ni se branila, ko jo je Snoj
objemal in poljubljal. A njene ustne
so bile mrzle in njene oči so bile rde¬
če od solza, ki jih je prelivala na taj¬
nem.

»Kako sem čudna,« je sama sebi
dostikrat očitala »in vsa drugačna od
deklet moje starosti. Da imam Snoja
res rada, to vem in čutim, a zdaj vi¬
dim, da vendar še ni zaceljena stara
rana.«

Bil je tisti čas sploh čas poseb¬
nega veselja, kajti povrnil se je po
dolgih bojih zopet mir v dežele habs¬
burškega cesarstva. Z zavzetjem
Belgrada in premaganjem armade
Halil-paše namreč še ni bilo konec
vojne s Turki. Cesarski so imeli pre¬
stati še velike in težke boje. Turki so
v Rumunski postavili na noge veliko

129

9

armado in poskusili čez Sedmograško
udreti na Ogrsko in zopet zavzeti trd¬
njavo Temešvar. Ravno tako so v
Bosni zbrali velike čete in neprestano
vznemirjali vojaško krajino. Boje¬
vali so se zdaj srečno, zdaj nesrečno,
a prizadejali so cesarski armadi ve¬
like izgube.

Premaganega zapovednika HaliL
pašo je sultan odstavil. Kar je bilo
še zbrane njegove armade, se je ve¬
činoma razkropila. En del so odrinili
na Rumunsko, drug v Bosno, eni so
se pa sploh razšli.

Dolgotrajni vojni je naredil ko¬
nec mir, ki je bil sklenjen v Poža-
revcu 17. avgusta 1718. S tem mirom
je bilo kronano hrabro in požrtvo¬
valno bojevanje cesarske armade.
Kajti ta mir je prinesel cesarstvu
znamenite sadove. Turki so se odpo¬
vedali vsem svojim posestim ua
Ogrskem in so se umaknili čez Do¬
navo in Savo.

Vojna je bila končana in vo¬
jaštvo se je zopet vračalo domov.
Tudi kranjski kirasirji so prišli zopet
v domače kraje. Ali med njimi je bilo
le še malo tistih, ki so šli dve leti
poprej na vojno.

Ko so se kirasirji vrnili v Ljub¬
ljano, jih je pozdravil Gali, edini
oficir, ki je še k njim pripadal od
tistih, ki so bili te vojake peljali na

130

južno Ogrsko. Gali jim je jezdil na¬
sproti in jih je potem spremil skozi
mesto. Veselo je donel glas trombe in
ljudje so hiteli na okna, da pozdra¬
vijo domače sinove.

Tudi Leonora se je nagnila z
okna. Njen pogled je obvisel na pra¬
poru, ki je plapolal v zraku in poleg
katerega je zopet jezdil mali Gali. In
v hipu se je umaknila in je zaprla
okno.

»Pozabila bi ga rada, pa ga ne
more,« je sam pri sebi mislil Gali, ki
je vse to zapazil in je vse to umel.

»Nihče ne ve, kaj je z Bosiziom,«
so oficirji pripovedovali Gallu, ko
jih je vprašal po usodi njihovega ka¬
pitana. »Halil-paša je svojo armado
zapustil, čim je bil odstavljen, ar¬
mada sama se je pa razšla. Bosizia
so ali ubili, ali pa so ga odpeljali kdo
ve kam. Ko so prišli cesarski parla-
mentarji v Niš, že Bosizia ni bilo več
tam...«

»In Čerin — ali se je kaj slišalo
o njem?«

»Ničesar! Izginil je iz cesarskega
tabora brez sledu. Iskali smo ga in
poizvedovali po njem še dolgo, a vse
zaman.«

131

9*

X.

Po morju je plavala jadrenica,
obložena do vrha z lesom, name¬
njenim v Egipt. Leto in dan je ta ja¬
drenica vozila iz Soluna les v Egipt,
iz Egipta pa žito v Solun. A mor¬
narji na ti ladji so bili razen štirih
vsi ujetniki. Nihče ni prišel ž njimi
v dotiko, nihče ni imel prilike ž
njimi govoriti, nihče ni vedel od kod
da so in kako so prišli v sužnost tur¬
škega kapitana. Na nogah so imeli
prikovano težko verigo, ki jim je
onemogočila svobodno kretanje in
storila nemogoč vsak beg.

Eden teh okovanih jetnikov je
bil bivši kirasirski kapitan Bosizio.

Ko se je razšla armada Halil-
paše, je eden zapovednikov odpeljal
z različnim blagom tudivjetega kapi¬
tana Bosizia. Odpeljal ga je v Solun.
Tam ga je držal nekaj dni v svoji
hiši. Ko je Bosizio to zapustil, so ga
odpeljali na ladjo, kjer so mu na
noge prikovali težke verige. Od tedaj
je moral na ladji opravljati najtežja

132

dela, a na kopno ni nikdar več stopil
in z nobenim tujim človekom ni več
prišel v dotiko.

Z ljutini srdom v sren je pre¬
našal Bosizio svoje gorje. Nešteto¬
krat je že mislil skočiti v morje, da
naredi konec svojemu trpljenju, a
vedno se je iznova porodilo v njem
upanje, da vendar še dobi priliko
osvoboditi se iz svoje sužnosti in se
maščevati nad svojim krutim gospo¬
darjem, ki nobenemu jetniku ni pri¬
voščil besede, da bi ga ne oplazil par-
krat z dolgim bičem po hrbtu. Ne¬
prestano je Bosizio pazil, da bi se po¬
lastil kakega orožja, kake sekire ali
noža, da bi s silo poskusil se osvobo¬
diti, a ni se mu posrečilo. Kapitan in
njegovi ljudje so skrbno pazili na
jetnike.

Ko je ladja, zopet otovorjena z
lesom, plavala vnovič iz Soluna, je
Bosizio zapazil, da se nahaja na ladji
nov mornar. Na videz ga je že po¬
znal, saj je v Solunu večkrat delal pri
spravljanju lesa na ladjo. Novi mor¬
nar je bil neutruden. Delal je nepre¬
stano, z vidnim veseljem, in kapitan
je bil ž njim tako zadovoljen, da ga
je postavljal drugim mornarjem
za zgled.

»Ti boš že še srečen in bogat,« je
kapitan prorokoval novemu mor¬
narju. »Ni mi žal, da sem te vzel na

133

ladjo, žal mi je' samo, da hočeš v
Egiptu ostati. Kaj ko bi ostal pri
meni v službi 1 ?«

»Prav rad, gospod,« je odgovoril
novi mornar. »V Egipt grem samo,
da dvignem denar, ki mi ga je za¬
pustil neki sorodnik.«

»Ali je kaj več tega denarja,« je
z navidezno dobrohotnostjo vprašal
kapitan in s svojim lisičjim po¬
gledom premeril novega mornarja.

»Menda je pettisoč beneških to¬
larjev — torej lepo premoženje.«

Kapitan, krmilar in kuhar, ki so
navadno tičali skupaj, so se spo¬
gledali.

»Pettisoč tolarjev — to je že lep
denar,« je menil kapitan. »Kdor ima
pettisoč tolarjev, ne gre več služit za
mornarja.«

Kapitan je prekinil pogovor in
šel po svojih opravkih, a Bosizio, ki
je pazil na vsako najmanjšo stvar,
je bil prepričan, da imajo kapitan in
njegovi ljudje zle namene z mladim
mornarjem. Že to mu je bilo sum¬
ljivo, da so ga sploh vzeli na ladjo,
kajti prepričan je bil, da so samo jet¬
niki na ti ladji tujci, kapitan in drugi
mornarji pa da so, če ne sorodniki,
pa vsaj vsi skupaj lastniki ladje.

Bosizio je vse nestrpneje iskal
prilike, da bi z novim mornarjem iz-
pregovoril nekaj zaupnih besedi, a

134

posrečilo se mu je to šele drugi dan.
Ko je po obedu legel kapitan spat in
je imel krmilar opravka pri krmilu,
se je Bosizio približal novemu mor¬
narju.

»Pazite se! Gospodarji ladje vas
bodo vkovali v verige in zasužnjili,
kakor so že druge,« je šepetal Bo¬
sizio. »Še vsakega mornarja, ki je
prišel prostovoljno na to ladjo, je do¬
letela ta usoda.«

»Vem kaj me čaka,« je odgovoril
mornar,« a zdaj se ni še ničesar bati.«

Še bolj kakor ta mirni odgovor
je Bosizia presenetilo, da mu je mor¬
nar odgovoril v nemškem jeziku.
Mornar pa se ni brigal za Bosiziovo
začudenje. Izvršuje svoje posle je
naglo s pritajenim glasom rekel:

»V svoji vreči imam med obleko
tri samokrese, več bodal in streliva.
Vzemite to orožje in skrijte je, saj
morate ladjo bolje poznati, kakor
jaz, in lahko najdete varno in pri¬
ročno skrivališče. Tudi več pil je v
moji vreči.«

Videč, da je Bosizio v skrajnem
začudenju odpiral usta in hotel še go¬
voriti, je dejal mornar:

»Ne vprašujte ničesar, nego sto¬
rite kar sem vam rekel, čim prej, tem
bolje! Glavno je, da ste oboroženi.«

Bosizio se je takoj pokoril in je
izginil pod krov. Lahko je našel na

135

ladjo vtihotapljeno orožje. Ko se je
zopet prikazal na krovu, je vsa nje¬
gova osebnost izdajala neupogljivo
odločnost. Stopil je v bližino mor¬
narja, navidezno se nagnil nad svoje
delo, pri tem pa vprašal:

»Kdo ste mladi mož, ki ga je
usoda pripeljala kot angelja rešitelja
na to razbojniško ladjo?«

»Ni me pripeljala usoda na to
ladjo, nego prosta volja,« je odgo¬
voril mornar.

»Vi ste vedeli, v kako strašno ne¬
varnost se podajate,« je strme vpra¬
šal Bosizo.

»Vedel sem.« je odgovoril mor¬
nar, »da vas ali osvobodim sužnosti
ali da zapadem dosmrtni sužnosti na
piratski ladji. Ali me ne poznate,
kapitan Bosizio?«

Mornar se je obrnil proti Bosi-
ziu, da mu je ta videl v obraz.

»Znani se mi zdite ...«

»Jaz sem Andrej Čerin ...«

Zazvenela je težka veriga na Bo-
siziovih nogah; močni mož, čigar
krepke narave tudi strašna sužnost
ni mogla premagati, je drhtel po
vsem životu, ali Čerin je hitro odšel
od njega, da bi kdo izmed gospo¬
darjev ladje kaj ne opazil. Poiskal si
je opravka na spodnjem koncu ladje,
med tem ko je Bosizio ostal na dru¬
gem koncu pri odkazanem mu delu.

I

136

Čerin je želel, da bi začel krmar
ž njim kak pogovor. Svest si je bil,
da bodo Bosizio in drugi jetniki zdaj,
ko so oboroženi, lahko premagali ka¬
pitana in njegove razbojniške paj¬
daše. A vedel je tudi, da niti on sam
niti kdo izmed jetnikov niso zmožni
ladje voditi dalje in jo spraviti v kak
varen pristan. Napad na pirate se je
moral torej zgoditi v bližini kakega
otoka. A kdo jih je poznal, kdo je
vedel, kateri so varni, kateri ne?
Čerin je to želel izvedeti od krmarja
in se je v ta namen mudil v krmar¬
jevi bližini.

Pa tudi krmar je želel govoriti
s Čerinom, kar tako slučajno, kakor
mu je naročil kapitan, in sicer o Če¬
rinovi izmišljeni dedščini, ki so se je
hoteli piratje polastiti. Prijazno je
krmar povabil Čerina k sebi in začel
ž njim pogovor o njegovih namenih
za bodočnost. V ta pogovor se je
Čerin rad zapletel. Povedal je kr¬
marju, da se hoče posvetiti mor¬
narski službi in postati krmilar, ali
tudi kapitan, in si s svojo dedščino
kupiti lastno ladjo.

Krmar je z veliko vnemo izpra¬
ševal Čerina o različnih posamič¬
nostih glede dedščine, in izvedel je
vse mogoče stvari, a ravno bistveno
važnega ni Čerin nič razodel. Ka¬
pitan, ki mu je krmilar seveda vse to

137

povedal, je dal ukaz, naj krmilar po¬
izveduje še dalje. Vsled tega je bil
Čerin mnogo v dotiki s krmilarjem
in je med drugim izvedel marsikako
posamičnost o vodstvu ladje in
krmarski umetnosti ter je prišel do
spoznanja, da bi bilo najbolje uprizo¬
riti napad na piratske lastnike ladje
v bližini otoka Cipra,.

Bila je noč. Pri krmilu je stal
kapitan sam in Čerin je pod nje¬
govim vodstvom opravljal krmarske
posle. V silni daljavi so se na morju
prikazale posamične luči.

»Ali vidiš te lučice, ki se pri¬
kazujejo v daljavi?« je vprašal ka¬
pitan. »To so različne ladje, ki jad¬
rajo proti Cipru.«

»Kako daleč je še do Cipra?« je
vprašal Čerin.

»Še dvajset milj ne, ali ker je
veter slab, rabili bomo še mnogo ur,
predno pridemo v bližino otoka.«

»Ali se tam ustavimo?« je zopet
vprašal Čerin.

»Ne! Čemu bi tratili čas? Živil
in vode imamo še dovolj do Egipta,
a vsled slabega vetra smo itak že
preveč časa izgubili.«

Ladja je plula enakomerno v
isti smeri. Odkar je bila prišla na ši¬
roko morje, ven izmed otokov in iz
morja štrlečih skal, je bilo krmarenje
priprosto, in zato sta kapitan in

138

krmar rada prepuščala Čerinu skrb
za krmilo.

O polnoči je šel kapitan spat in
na njegovo mesto je stopil krmar
sam. Pregledal je, Če je vse v redu,
in videč, da je veter slab, se je zavil
v kožuh in se kraj krmila vlegel na
krov. Z naročilom, naj ga Čerin pre¬
budi, če bi nastal močnejši veter, je
zaspal. Ladja je bila prepuščena
Čerinovi skrbi.

Čerin se je zavedal, da je prišel
odločilni trenutek. Vedel je tudi, da
brez prelivanja krvi se osvobojenje
jetnikov ne izvrši. Kapitan in nje¬
govi ljudje so bili vedno oboroženi,
in Čerin ni dvomil, da se bodo ljuto
branili. A spoznaval je, da se temu
ni mogoče ogniti.

Na krovu ladje so bili razen
njega samega in krmarja še trije
ujetniki. Dva sta bila priklenjena ob
jambor in sta imela uravnavati
jadra, tretji pa je sedel na jamboru
in vsled tega ni bil priklenjen. Ostali
jetniki so bili zaprti pod krovom.

Naglih korakov je šel Čerin pod
krov in je odprl jetnikom vrata. Iz
teme je slišal Bosiziov glas.

»Kdo je 1 ?«

»Vstanite, čas je prišel.« Zazve¬
nele so verige in jetniki so stopili iz
svoje ječe.

139

»Ali ste se vse natančno dome¬
nili?« je vprašal Čerin.

»Vse«, je na kratko odgovoril
Bosizio.

»Potem potrpite nekoliko tre-
notkov, da se jaz vrnem na krmilo,«
je dejal Čerin. »Žvenket vaših verig
zna zbuditi krmarja in mož bo takoj
streljal, a jaz ga zgrabim za roke,
da ne bo nikogar zadel...«

Čerin se je vrnil na svoje mesto.
Spotoma je ob jamboru priklenje¬
nima jetnikoma izročil sekiro, ki jo
je imel skrito, da bi se mogla osvo¬
boditi, potem je stopil h krmilu.

Čez nekaj hipov se je zaeulo
rahlo rožljanje verig. Jetniki so
držali ob noge jim prikovane verige
z rokami, ali vsakega rožljanja s tem
vendar niso mogli preprečiti.

Krmarja je to rožljanje pre¬
budilo. Čerin je videl, kako se je
zganil pod svojim kožuhom in neko¬
liko privzdignil glavo. A krmar ni
vstal in se ni nič premaknil.

Nekaj korakov pred krmilom so
se pojavili jetniki. Pred njimi je
stopal Bosizio s samokresom v roki.
Obstal je na koncu hlodov, ki so bili
na ladji nakopičeni, in dal Čerinu z
roko znamenje, naj stopi v stran. A
Čerin je v tem hipu videl, da se je
izpod krmarjevega kožuha prikazal
svetli konec samokresa, in v tre-

140

notku se je zagnal nad krmarja, da
bi mu onemogočil ustreliti V tem
trenotku pa je tudi že počil samo¬
kres in Čerin je zadet obležal nad
krmarjem. Predno se je ta mogel
dvigniti s krova, sta ga že popadla
dva jetnika in ga čez ograjo vrgla v
morje.

Strel je prebudil kapitana in nje¬
gove ljudi. Pripravljeni vedno na
kak upor jetnikov, so prihiteli s
samokresi in meči, ali jetniki so jim
zabranili, da bi se bili zbrali in ori-
jen tirali. Vsakega posameznika so
napadli in ga premagali.

Niti četrt ure ni trajal ta boj in
zmaga j<e bila izvojevana. Jetniki so
kapitana in njegove pirate vse po¬
končali, a tudi dva jetnika sta ob¬
ležala v tem boju. Med tem, ko so
osvobojenci metali mrliče v morje,
je Bosizio hitel na krmilo in našel
tam Čerina ležati v krvi.

Krepki mož, ki je malo časa po¬
prej s tako srditostjo klal svoje so¬
vražnike, je skoro omedlel, videč, da
leži Čerin ves krvav na tleh.

»Čerin, za boga Čerin ... Kaj
ti je 1 ?«

Čerin je počasi odprl oči in se
ozrl na Bosizia.

»Zadet sem. Zadela me je krmar¬
jeva kroglja...«

141

»Ki je bila meni namenjena in
ki bi me bila gotovo zadela, da se
nisi ti vrgel nad razbojnika. O,
Čerin, dvakrat si me rešil, jetništva
in smrti...«

»Ali vzameš zdaj svoje pero
nazaj 1 ?« je vprašal Čerin tiho.

»Kakšno pero?« se je začudil
Bosizio.

»Tisto pavovo pero ... Saj veš...
Ti, Snoj in Gali ste mi poslali tri
pavova peresa ...«

Čerin ni mogel dalje. Vsled iz¬
gube krvi je bil tako onemogel, da ni
mogel več govoriti, samo proseče je
vpiral svoje poglede na Bosizia.

»Pomagajte, ljudje, pomagajte
vendar,« je kričal Bosizio v silnem
strahu za Čerinovo življenje. »Na¬
pravite luč, prinesite obveze, pri¬
nesite žganja...«

Osvobojeni jetniki so na to kri¬
čanje pridrveli h krmilu in se potem
podvizali, da izpolnijo Bosiziove
ukaze. Kot star vojak, ki je bil v
mnogih bitkah in že sam večkrat
ranjen, je znal Bosizio Čerinu po¬
dati vsaj prvo pomoč. Prerezal je
obleko in preiskal rano. Videl je, da
ni smrtna in to mu je dalo toliko
miru, da je mogel rano izprati in jo
obvezati. Čerinu pa je dal piti žganja
in ga potem nesel na posteljo ustre¬
ljenega piratskega kapitana. Držeč

142

Čerina za roko, je sedel nepremično
pri postelji in pazil na vsak njegov
težki dih.

Čerin se je kmalu toliko opo¬
mogel, da je mogel vsaj govoriti in
Bosiziu pojasniti, kaj bi bilo storiti.

»Ladja je v bližini otoka Cipra,«
je pojasnjeval Bosiziu. »V kak pri¬
stan seveda ne smemo, ker bi tam
takoj spoznali, da nismo gospodarji
ladje, in to je toliko nevarnejše, ker
je otok v turških rokah.«

»Kaj naj storimo?« je vprašal
Bosizio, ki je bil v pomorskih stvareh
popolnoma neizveden.

»Najbolje bo, da se peljemo proti
Cipru. Do noči pridemo gotovo tako
blizu da bomo lahko v čolnu zapu¬
stili ladjo in se rešili na otok. V pri¬
stan seveda ne smemo, marveč iz¬
stopiti moramo kje zunaj, da se
lahko skrijemo pri kakem kristjan-
skemu kmetu. Na ladji je gotovo
mnogo denarja in dragocenosti, s
temi si bomo že pomagali.«

Med tem, ko je Bosizio sedel pri
Čerinu, so osvobojeni jetniki pre¬
iskali vso ladjo. Našli so res mnogo
denarja in vsakovrstnih dragoce¬
nosti, pa tudi različne obleke in
orožja. Bosizio jim je prepustil vse,
le kar je bilo v kapitanovi sobi, je
pridržal sebi in Čerinu. Bilo je tega
več kakor se je nadejal, našel je celo

143

imemoženje samih suhih beneških
cekinov.

»Ce rešiva samo ta denar, sva
bogata,« je veselo zatrjeval Čerinu
in najdeno zlato povezal, da bi je
mogla on in Čerin okrog pasa pri¬
vezano ponesti s seboj.

Ladja se je komaj premikala.
Ker se je Čerin počutil bolje, so mu
pri krmilu pripravili ležišče, tako da
je mogel dajati potrebna naročila za
vodstvo ladje. Sicer je sam le bore
malo vedel in znal, a toliko vendar,
da je ohranil ladji pravo smer proti
otoku Cipru.

Med tem nezamudnim poslom je
Čerin povedal in razložil Bosiziu, kaj
je vse doživel in storil, odkar je za¬
pustil domovino.

»Ko je bil kirasirski prapor zo¬
pet v Gallovih rokah,« je pripovedo¬
val Čerin, »sem odšel skrivaj iz ce¬
sarskega tabora, da bi poiskal beže¬
čo turško armado . . .« '

In mene rešil iz turškega suženj¬
stva,« ga je prekinil živahni Bosizio.

»Seveda,« je preprosto rekel Če¬
rin. »Ti si bil vendar na čelu prijate¬
ljev, ki so mi poslali ona strašna pe¬
resa, torej mi je bilo ravno največ na
tem, da bi ti svoje pero nazaj vzel.
Oblekel sem se v uniformo turškega
vojaka, se oborožil in si obvezal gla¬
vo in roko. Tako so me ljudje sma-

144:

trali za zaostalega ranjenca in so me
puščali ne le v miru, nego mi še od¬
govarjali na moja poizvedovanja.
Čuvši v Nišu, da je en del turške ar¬
made z vozovi krenil proti Mitroviči,
sem slutil, da so tudi tebe peljali na
to stran, če te niso prej umorili.

»Pozabili so me umoriti,« se je
zasmejal Bosizio. »Ko so moji sojet¬
niki s tvojo pomočjo ušli, jaz jim pa
nisem mogel slediti, ker sem bil z
železno verigo priklenjen k vozu,
sem se zaril v vozu med vreče in dru¬
go šaro in si tako rešil življenje. V
strašni zmedenosti, ki je vsled bega
jetnikov nastala, me ni nihče iskal.
Turki so mislili, da so jih cesarski
dohiteli in so začeli iznova bežati na
vse strani. Mene pa so na svojem vo¬
zu peljali seboj. Umiral sem že lako¬
te in žeje, ko so me v Mitroviči našli.
Pri razpadu armade so Turki sami
pokradli in odpeljali, kar so mogli.
Tudi voz, na katerem sem bil jaz, je
bil z mnogimi drugimi vred in z vso
vsebino prodan nekemu Albancu, ki
me je potem vlekel v Solun in me
prodal piratom.«

»Jaz sem ti pa sledil ves pot, a
,nisem se ti mogel približati. V Mitro¬
viči sem našel tvoj voz in šel sem po¬
tem neprestano za njim. V Solunu
sem videl, v katero hišo so te peljali
in stal sem v bližini na straži, do-

145

10

kler te niso peljali na piratsko ladjo.
Tja ti seveda nisem mogel koj slediti.
A ko sem izvedel, da se vrača ta lad¬
ja vsak mesec v Solun, sem si napra¬
vil načrt, kako te rešim. Najprej sem
delal pri nalaganju lesa na to ladjo
in ko sem se piratom s svojo prid¬
nostjo prikupil, sem se ž njimi dogo¬
voril, da me prepeljejo v Egipt. Ve¬
del sem, da bi me kaj hitro zasužnili
in vkovali v železja, če bi jih ne spra¬
vil v kako zmoto. Zato sem jim na-
tvezil, da grem v Egipt dvignit ded-
ščino. Verjeli so in da bi se mogli
polastiti te dedščine, so lepo z me¬
noj delali, saj so morali prej izvedeti
potrebne posamičnosti o tej dedščini,
predno so se mogli mene lotiti. In ta¬
ko sem dobil čas in priliko se s teboj
porazumeti in zdaj smo svobodni vsi
skupaj.«

Do poznega večera sta si Čerin
in Bosizio pripovedovala še vsako¬
vrstne svoje doživljaje od časa, kar
sta se v Ljubljani ločila in imela sta
si še marsikaj povedati, ko sta bila
primorana pretrgati svoje pogovore,
kajti treba je bilo rešiti se s piratske
ladje.

Ta se je bila pač precej pribli¬
žala otoku in do kopnega je bilo sa¬
mo še nekaj milj, toda rešitev je bila
težavna, ker jadrenica ni imela čol¬
na. Osvobojenci so iz sodov in hlodov

146

skovali velik plav, znesli nanj, kar
se jim je zdelo vredno vzeti seboj in
ko so bili pripravljeni za odhod, je
Bosizio polil ladjo z oljem in zanetil
ogenj. Le malo časa potem, ko so
osvobojenci na svojem plavu odrini¬
li, se je na ladji dvignil velik pla¬
men in jim je svetil čez morje.


147

10*

XI.

Naposled je vendai- prišel tako
dolgo in tako težko pričakovani dan,
ko so zdravniki dovolili Snoju, da je
odložil obvezo, ki jo je imel toliko
časa nad očmi. Videl je zopet! Videl
je sicer slabo in spoznaval, da za vo¬
jaški stan več ne bo, a vendar videl
je, razločeval vse stvari in mogel
končno pogledati v lepi, cvetoči
obraz svoje neveste.

Snoj je bil srečen; bil je zdrav
in le še malo dni ga je ločilo od po¬
roke z Leonoro. Za to poroko so bile
že storjene vse priprave in Leonora
se je odpeljala že na Notranjsko, da
uredi svojo hišo, v kateri je hotela
prebivati s Snojem in da pred svojo
poroko obišče še enkrat grob svojega
očeta.

V teh dnevih Leonorine odsotno¬
sti je ogorel človek s trdimi koraki
prestopil Snojev prag in z globokim
glasom zaklical:

»Pozdravljeni, Snoj, po dolgih
mesecih vas od srca pozdravljam!«

148

»Kaj — ste li res vi — živi in
zdravi — kapitan Bosizio?«

»Nihče drugi kot kapitan Bosi-
zio — živ in zdrav in svobpden in
srečen.«

Bil je res kapitan Bosizio. Praš¬
na je bila, njegova obleka in zagorel
njegov obraz, v očeh pa je gorel oni
isti plamen volje in odločnosti, kakor
nekdaj.

Sedel je na ponudeni mu stol, za¬
dovoljno stegnil noge od sebe in se
glasno in hrupno smejal.

»Davi sem prišel v Ljubljano,«
je pripovedoval živahno. »Major Žun
mi je povedal, kako ste bili bolni na
očeh in da ste vendar ozdraveli.
Prav od srca vam čestitam, dragi
kamerad in prav vesel sem, da ste
ozdraveli.«

Snoj sam ni vedel,zakaj mu obisk
kapitana Bosizia ni bil nič prav
po godu. Sicer se je z Bosiziom ved¬
no izvrstno razumel in z njim prija¬
teljsko izhajal, a vendar mu sedaj
njegov obisk ni bil prav po volji.

»Hvala vam,« je rekel nekoliko
hladno in segel Bosiziu v roko. »A
tudi jaz vam moram čestitati. Slišal
sem, da ste bili v bitki pri Belgradu
ujeti in da so vas Turki odpeljali se¬
boj. Kako ste se rešili?«

»Čudovita so časih pota usode,«
je vzkliknil Bosizio. »Moje osvobo-

149

jenje je pravi čudež. Mislil sem že, da
sem za vse življenje izgubljen in ob¬
sojen, služiti s težkimi verigami na
nogah za sužnja na piratski ladji, a
prišel je izreden človek in me osvo¬
bodil.«

Bosizio je ostro pogledal Snoju
v obraz in potem začel pripovedova¬
ti o svojem jetništvu in o svojem
osvobojenju. Popisal je vse to v živih
barvah, a dasi ni imenoval nobenega
imena, je vendar zapazil, kake slut¬
nje spreletavajo Snoja.

»Z otoka Cipra,« je končal Bosi¬
zio svoje pripovedovanje, »sva se moj
rešitelj in jaz na beneški ladji odpe¬
ljala v Evropo, in sicer v Benetke.
Moj rešitelj leži sedaj v beneški bol¬
nici, kjer mu izrežejo kroglo iz ra¬
me, jaz pa sem pohitel naprej v svo¬
jo domovino.«

Nastal je molk, dolg in mučen
molk. Snoj je dolgo časa gledal v
zrak, potem se je nagnil k Bosiziu.

»Tudi vi ste vzeli svoje pero na¬
zaj 1 ?«

»Torej ste uganili, da je bil Če¬
rin tisti junak, ki me je osvobodil 1 ?«
je vzkliknil Bosizio in naglo prista¬
vil:. »Seveda sem vzel svoje pero na¬
zaj — to se pač razume, da sem je
vzel, ravno tako, kakor Gali.«

Zopet je nastal molk, a trajal je
le nekaj trenotkov.

150

»Tudi jaz bom vzel svoje pero
nazaj,« je izjavil Snoj odločno. »Mož
ki je doprinesel taka junaštva, kakor
Čerin, mora dobiti za storjeno mu ža¬
ljenje zadoščenje.

»Prav tako, prijatelj,« se je ve¬
selo smejal Bosizio. »Čerin to zasluži,
ne samo za to, kar je storil Gallu in
meni, nego tudi za to, kar je storil
vam.«

»Meni?« Snoj je to vprašal s sil¬
nim začudenjem in naglo dostavil:
»Meni Čerin pač ni ničesar izkazal.«

Počasi je vzel Bosizio iz žepa za¬
vit papir in ga začel odvijati.

»Ali se še natančno spominjate,
kaj ste doživeli, ko so vas Turki pri
Petrovaradinu ranili in ujeli?« je po¬
časi in s poudarkom vprašal Bosizio.
»Spominjajte se! V svojem žepu ste
našli zlato zapestnico z dragimi rde¬
čimi in zelenimi kamni in zarisani¬
mi arabskimi znamenji. Ali ne?«

»Da — res je,« je zaklical Snoj.
»A kdo vam je to povedal?«

»Tisti, ki ni mogel in ni hotel te¬
daj z vami govoriti, a vam je zapest¬
nico vtaknil v žep, kot plačilo za to,
kar vam je bil vzel.«

Bosizio je odprl papir, ki ga je
mečkal v rokah in vzel iz njega drob¬
no srebrno verižico, na kateri je vise¬
la tanka svetinjica.

151

»Ali poznate to verižico in sve¬
tinjico? Ko ste ležali zvezani v tur¬
škem taboru pred Petro var adinom,
je prišel za turškega vojaka oblečen
človek in je prerezal vrv, s katero ste
bili zvezani, pretrgal pa tudi to ve¬
rižico in jo vzel seboj. Zdaj vam je
pošilja po meni, kajti tisti turški vo¬
jak je bil Andrej Čerin.«

Roke so se tresle Snoju, ko je
segel po verižici in mrzel pot ga je
oblil.

»Torej je Čerin tudi meni rešil,
življenje,« se je izvilo iz njegovih
prsi. »Vsem trem, ki smo mu poslali
peresa. Res, kapitan Bosizio, osramo¬
til nas je vse tri in mene najhuje.«

»Osramotil ni Čerin nikogar,«
je ostro odgovoril Bosizio. »Dokazal
nam je na najvzvišenejši način, da
ni zaslužil našega očitanja. Čerin je
človek, ki le ne more ubijati, ki pa
je v stanu doprinašati največja juna¬
štva. Ali tega ne razumete?«

Snoj je tiho prikimal, a čez ne¬
kaj časa se novič zganil.

»Meni bi bilo vendar ljubše, da
me Čerin ni rešil,« je rekel trpko.
»Kajti jaz sem ženin njegove bivše
neveste.«

Bosizio je planil s stola, da je ta
odlete] nazaj.

»Kaj — vi ste ženin Leonore
Gornikove?«

152

»Da,« je rekel Snoj »in že čez
nekaj dni bo poroka.«

Bosiziu je to naznanilo kar sapo
zaprlo. Mrko je upiral svoje poglede
v Snoja in sovražna čustva so se po¬
rajala v njegovi duši.

»Poznate me dolgo, poročnik
Snoj,« je rekel sarkastično »in zna¬
no vam je, da sem jako radoveden.
Nobene pravice nimam se vtikati v
vaše zadeve. Ali tam v beneški bol¬
nici leži človek, ki je svoje življenje
in svojo svobodo izpostavil najstraš¬
nejši nevarnosti.

»Dovolite — ta mož ni bil več
ženin Leonore Gornikove, ko sem jo
jaz zasnubil.«

»Resnica je to,« je dejal Bosizio.
»A Leonora Gornikova je tega svo¬
jega ženina odslovila, ker smo mu
njegovi kameradje poslali očitanje
strahopetnosti in zaničevanja.«

Snoj še vedno ni vedel, iz kakega
vzroka in v kakih okoliščinah sta se
Leonora in Čerin razšla. Bosiziove
besede so ga presenetile.

»Ne razumem vas, gospod kapi¬
tan,« je rekel resno. »Ni mi znano,
zakaj sta Leonora in Čerin svojo po¬
roko razveljavila in me tudi nič ne
briga. Ko sem jaz Leonoro zasnubil,
je bila popolnoma svobodna. Major
Žun mi je to prvi povedal in izrečno
je priznal, da se proti Čerinu nič ne

153

pregrešim, če jo zasnubim. In Leono-
ra sama je priznala, dar je popolnoma
svobodna in sama mi je, ko sem bil
na bojišču, sporočila, da sprejme mo¬
jo snubitev.«

Resno sta si moža gledala v oči.

»Ne dolžim vas ničesar in ne
dvomim niti najmanje o tem, kar ste
mi povedali,« je zopet povzel Bosi-
zio. »A dovolite mi, da vam nekaj
povem. Čerin nič ne sluti, da je Leo-
nora Gornikova vaša nevesta. Zaradi
peres, ki smo jih mi poslali Čerinu,
ga je Leonora odslovila. Še več, po¬
leg zaročnega prstana mu je vrgla še
eno pero pred noge.«

»Je - li to resnica?« je v silnem
začudenju vzkliknil Snoj.

»Resnica, ki mi jo je razodel
Čerin sam,« je dejal Bosizio. »To je
tudi vzrok, da je šel Čerin za armado
na bojišče in doprinesel dejanja, s
katerimi nas je prisilil, da smo svo¬
ja peresa vzeli nazaj. Zadoščenje pa
ni popolno, dokler tudi Leonora Gor¬
nikova ne vzame svojega peresa na¬
zaj. Ni dvoma — Leonora Gorniko¬
va je bila svobodna, ko je sprejela
vašo snubitev, gotovo pa je tudi, da
takrat ni vedela, če je Čerin živ ali
mrtev, če se še kdaj vrne, ali ne, in
najmanj je vedela in najmanj je
mogla vedeti, da je Čerin nesel svoje
življenje na semenj, samo da bi ona

154

svoje pero vzela nazaj in s tistim
upanjem, da si njo zopet pridobi.«

Snoj ni ugovarjal, nemirno je
nekaj časa begal po svoji sobi sem in
tja, potem se je ustavil pred Bosi-
ziom.

»Če sem vas prav razumel,« je
rekel, »bi se jaz po vašem mnenju ne
smel poročiti, predno ni Čerin imel
prilike, govoriti z mojo nevesto.«

»Zdi se mi, da bi bil vsak oficir
našega polka tega mnenja.«

»Tudi jaz sem tega mnenja,« je
izjavil Snoj. »Dokler je Leonora pro¬
sta, lahko še posluša glas svojega
srca. Svobodno naj jo najde Čerin in
svobodno naj Leonora izbere.«

»Kamerad, prosim, dajte mi ro¬
ko,« je mehko dejal kapitan Bosizio,
»vedel sem, da bo to konec našega
pogovora.«

Ker si nista imela nič več poseb¬
nega povedati, sta se kmalu ločila.
Šele zdaj, ko je bil Snoj sam, je spo¬
znal, v kako nevarnost je spravil
svojo življensko srečo. Bolelo ga je
toliko bridkeje, ker je, odkar je zopet
videl, verjel, da Leonora neče posta¬
ti njegova žena samo iz usmiljenja
do oslepelega, vedno le njej udanega
prijatelja, nego iz čistega nagnenja
in iz prave ljubezni. Dokler se je bilo
bati, da postane slep, je bil vedno
pripravljen pustiti Leonori svobodo,

155

ki mu jo je hotela žrtvovati, a sedaj,
ko je zopet videl, mu je bila misel,
da utegne Leonoro izgubiti, strašna.

Dano obljubo je seveda hotel na
vsak način izpolniti. Trden je bil nje¬
gov sklep, naj Čerin najde Leonoro
neomoženo in trden je bil tudi njegov
sklep, da se Leonori odpove, če bi vi¬
del, da je v njenem srcu še kaj nek¬
danje ljubezni do Čerina. A rekel si
je tudi, da ima pravico se boriti za
svojo srečo in da ni dolžan se popol¬
noma umakniti, ter prepustiti Čerinu
bojišče.

»Najbolje bo, da grem sam na
Notranjsko,« je ukrepal sam pri sebi.
»Bosizio bo obvestil Čerina, da je Le-
onora na Razdrtem. Kakor ima Če¬
rin pravico, da gre tja, pridobit si
Leonoro, tako imam jaz pravico, da
grem tja si ohranit Leonoro.«

Sklenil je, da Leonori ničesar
tega ne pove, kar mu je Bosizio raz¬
odel. Njegov namen je bil, pod kakr¬
šnokoli pretvezo odložiti poroko za
nekaj časa. Nič ni hotel storiti proti
Čerinu. Želel je sam, da bi se Leono-
ra popolnoma neovirano odločila
med njim in med Čerinom, a hotel je
biti vsaj v bližini, hotel je biti Leono¬
ri vsaj pred očmi v trenotku odločit¬
ve, da bi ne bila samo pod vplivom
Čerinovim.

Še tisti dan je pisal Leonori dol¬
go pismo in ji naznanil, da je poroko

156

odložil. Navajal je raznovrstne vzro¬
ke in končno priporočal Leonori, naj
še enkrat v svojem domačem kraju,
kjer ni izpostavljena nobenim vpli¬
vom, dobro preudari, če je res samo
in edino iz ljubezni sprejela njegovo
snubitev in če je iz njene duše resnič¬
no izbrisan vsak spomin na njenega
prejšnjega ženina.

Nekaj dni pozneje je Bosizio zo¬
pet obiskal Snoja in mu povedal, da
je Čerin že zapustil Benetke in da je
na potu domov.

»Bil sem sam pri Čerinovem oče¬
tu,« je pripovedoval Bosizio, »in ko
sem. se ločil od njega, je bil stari lev.
krotak, kakor ovca in zdaj težkega
srca pričakuje sina, na katerega je
streljal, ko sta se zadnjič videla.«

Snoj je tunel, kaj mu je hotel
Bosizio namigniti, da pride namreč
Čerin že v najbližnjih dneh tudi na
Razdrto, in odpravil se je takoj sam
na Notranjsko.

157

XII.

Od vipavske strani je dospel sa¬
moten jezdec pod sivi Nanos, odkoder
se mu je odprl razgled na vse strani
in kakor bi hotel s pogledi pozdravi¬
ti posebej vsako hišo, vsako drevo in
vsak kamen, tako se je oziral okrog
sebe.

Šele ko se je njegova duša nasr-
kala posebne lepote te pokrajine se
je spustil nizdol in prišedši na raz¬
potje, ustavil cvetočo mlado žensko.

»Ali poznate Gornikov gradič«
je vpraševal. »Ali so Gornikovi do¬
ma?«

»Gradič je že predlanskim pogo¬
rel« je odgovorila ženska, »stari go¬
spod je pa tudi že umrl.«

»Pogorel grad, stari gospod pa
umrl?« je čudeč se vprašal samotni
jezdec. »Kaj pa gospodična — saj jo
gotovo poznate?«

»Seveda jo poznam! Po očetovi
snirti se je preselila v Ljubljano,,
zdaj je pa zopet doma.«

Ženska je pokazala z roko na sa¬
motno hišo, ki je ležala nekaj strelja-
jev od velike ceste.

158

»V tisti hiši tamkaj stanuje,« je
rekla ženska, »čedna hiša, samotna.«

S prijazno zahvalo za pojasnila
je Čerin nadaljeval svojo pot. Zenska
pa je radovedno gledala za njim.

»Kdo je neki to?« je govorila sa¬
ma s seboj. »Oni dan je tod prijezdil
črn človek, velik in močan, ki je iz¬
glodal kakor kak vojak in je vprašal
za gospodično, danes pa izprašuje
po njej ta bledi človek. Ta bledi člo¬
vek, ki ima tako velike in jasne oči
in se tako prikupno smeje je gotovo
kak snubec. Kako podi konja. Kakor
bi se bal, da bi kaj zamudil.«

Ženska se je še dolgo ozirala za
Čerinom in je nadaljevala s svojimi
opravili šele ko je tuji jezdec izginil
izpred njenih oči.

Ko je Čerin od velike ceste zavil
na stransko pot, vodečo mimo Leono-
rinega bivališča, je skočil s sedla in
držeč konja za uzdo je peš korakal
proti hiši, ki ga je pozdravljala iz
košatega zelenja divje trte. Privezal
je konja k vratom in stopil na dvori¬
šče, ki je bilo pred hišo. Izpred hiš¬
nega praga se je dvignil velik pes,
ki se je tamkaj grel v jutranjem
solncu. Leno se je stegoval, vohal
nekaj hipov, potem pa veselo zalajal,
skočil k Čerinu, se smukal okrog nje¬
ga in se vzpenjal nanj.

»Kaj si me še spoznal, stari Sul¬
tan« mu je govoril Čerin. »Le vzpe-

159

njaj se in poskakuj, saj sem te tudi
jaz vesel.«

Iz hiše je prihitela dekla gledat,
koga pes tako hrupno pozdravlja in
koj za njo je stopila čez prag v beli
jutranji obleki Leonora Gornikova.

Nemo je obstala pri hiši in skle-
.nila je roke. Samo gorak žarek iz
njenih oči’ je pozdravil Čerina.

Ta je snel klobuk, z glave. Nare¬
dil je nekaj korakov proti Leonori in
potem obstal.

»Andrej . . . .«

Tiho je izrekla njegovo ime in
potem umolknila. Ni se mogla gani¬
ti, vsa je bila brez moči, samo njen v
Čerina obrnjeni pogled je razodeval
njena čuvstva.

Videla je, kako se je Čerin v do¬
brih dveh letih postaral. Ko se je od
njega ločila, je izglodal kakor mlade¬
nič, zdaj je bil zrel mož, kateremu se
je poznalo na obrazu, da je pretrpel
mnogo dušnih in telesnih muk.

»Andrej . . . .« je zopet rekla
Leonora in je z naglimi koraki pohi¬
tela k njemu ter mu dala roko. »Po¬
zdravljen Andrej iz vsega srca«.

Čerin se je sklonil nad to meh¬
ko majhno roko, ki je ležala v njego¬
vi in jo poljubil.

■ »Hvala za ta pozdrav« je odgo¬
voril.

»Mnogo bridkosti in mnogo trp¬
ljenja sem ti provzročila in po nepo-

160

trebnem,« je rekla Leonora. »Odpusti
mi, Andrej ...«

»Ničesar ti nimam odpustiti« je
dejal Čerin. »Kar se je zgodilo, je bi¬
lo naravno . . .«

»Daj mi nazaj tisto nesrečno pe¬
ro« je vzdihnila Leonora. »Prosim te
in odpusti.«

Čerinovo lice je spreletel izraz
veselja in sreče. Vzel je iz žepa
zavoj.

»Gali in Bosizio sta vzela svoji
peresi nazaj, tudi Snoj je vzame, ka¬
kor mi je sporočil Bosizio, in tu Leo¬
nora, je tvoje.«

Vzela je pero in je stisnila k
sebi.

»Stotisočkrat sem se kesala svo¬
jega dejanja,« je zaihtela in ni več
mogla zadrževati solza. »Stotisoč¬
krat sem te v mislih prosila odpu¬
ščanja. Vsa ta peresa hočem imeti in
hranila jih bom kot spomin. Gali mi
je svoje že dal. A ti praviš, da sta tu¬
di Bosizio in Snoj vzela svoji nazaj.«

»Da, Bosiziu sem je že dal, Sno¬
ju je še dam.«

Leonora je peljala Čerina v so¬
bo. Sedla je kraj njega in zahtevala,
naj ji vse pove, kar je doživel. In
Čerin, ki ni vedel, da Leonori še ni
znano, kako je osvobodil Snoja in re¬
šil Bosizia, je prostodušno popisal
svoje doživljaje in veseleč se začu¬
denja, ki ga je vse bolj kazala Leono-

161

n

ra ni nič slutil, da so to za Leonoro
popolnoma nove stvari.

»Vse to si storil, Andrej, vse da
bi jaz vzela svoje pero nazaj,« je
rekla Leonora vsa bleda in prepade¬
na, »med tem ko sem se jaz trudila,
da bi izbrisala iz svojega srca vsak
spomin nate.«

Zakrila je lice z rokama, kajti
ni hotela, da bi Čerin videl njene sol¬
ze. Njeno telo je mrzlično drhtelo in
pritajeno ihtenje je izdajalo vihar,
ki je divjal v njeni notranjosti. Na¬
enkrat je vstala.

»Spozabila sem se,« je rekla in
njen glas je bil trd. »Ne zameri An¬
drej — a jaz sem nevesta tvojega
bivšega tovariša Snoja.«

»Nevesta?« je vprašal počasi,
med tem ko ga je nekaj streslo. »Sno¬
jeva nevesta?«

»Da, Snojeva nevesta,« je rekla
Leonora. »Nikogar na svetu nima,
razen mene — vid njegov je tako
slab in ne bo nikdar več popolnoma
dober . . . in . . . jaz nisem mislila, da
se boš še kdaj vrnil.«

»In jaz nisem nikdar mislil, da
boš name čakala. Nikdar! Prepričan
sem bil, da si me popolnoma pozabi¬
la, a prišel sem vender, da ti vrnem
dano mi pero. Samo eno mi dovoli,
da ti povem: rad te imam, kakor nek¬
daj, ljubim te in iz te ljubezni ti že¬
lim vso srečo na vseh potih življe¬
nja.«

162

Mehko in otožno so se glasile te
besede, Leonoro pa so pretresle tako,
da je nasionivši glavo ob roko zajo¬
kala na glas. Čerin se je nagnil k
njej, poljubil njene lase in odšel. In
Leonora ga ni zadrževala.

V kuhinji pa so dekle stikale
glave in šušljale in ug-ibale, kaj naj
vse to pomeni.

»Jaz pa vam rečem,« je zatrje¬
vala dekla, ki je Čerina prva videla,
»tega ima naša gospodična rada in
nikogar drugega na svetu. Jaz sem
to vedela, ko je gospodična stopila iz
hiše. Kako sta se pogledala! In ko je
gospodična potem rekla »Andrej ...«
slišite, vsi pisarji tega sveta ne mo¬
rejo popisati, koliko ljubezni je bilo
v tej eni sami besedi.«

In ženske so prikimavale in pri¬
sluškujoč na vratih so šepetale:

»Strašno ji je hudo . . . Ali ga
mora imeti rada . . . Kaj se je neki
zgodilo.«

Ves dan se ni ganila Leonora iz
svoje sobe. 'Šele v mraku se je toliko
pomirila, da je poskrbela v hiši, kar
je bilo treba, potem pa se je zopet vr¬
nila v svojo sobo in vzela v roke
mandolino. Polglasno so vrele melo¬
dije iz nežnega glasbila in končno je
mogočno in koprneče zazvenel napev
pesmi, ki jo je Snoj doslej le dvakrat
slišal, enkrat, ko jo je žvižgal Čerin,

163

drugič, ko jo je Leonora igrala v hi¬
ši gospe Jerajeve.

Skozi odprto okno je zvenela, ta
melodija in od daleč jo je slišal in
spoznal mož, ki se je, spremljan od
svojega sluge, bližal hiši. Ko je uda¬
rila ta melodija na njegovo uho, je
obstal in poslušal, potem je bolestno
zaklical:

»Ta melodija — prišel sem pre¬
pozno!«

A šel je dalje, kajti ni mu bilo
mogoče, da bi se bil kar odpovedal
svoji življenski sreči, vsaj prepri¬
čati se je hotel, če je res vse iz¬
gubljeno.

Mirno in prijazno kot vselej ga
je sprejela Leonora. A ni se čudila,
da je prišel, ni ga vprašala, čemu je
prišel in ni ji prišlo na misel, ga
vprašati, zakaj je pravzaprav poroko
odložil. Pozorno in ljubeznivo je
skrbela zanj, a Snoj si je rekel, da
se briga zanj kakor mati za svojega
otroka in ne kakor nevesta za svo¬
jega ženina.

»Z menoj govori, z menoj se
bavi, a njene misli so pri njem,« si
je na tihem rekel Snoj. »Njeno pri¬
jateljstvo in njena dobrota sta pri
meni, njeno srce pa je Čerin odnesel
seboj.«

Nenadoma je prekinil Snoj po¬
govor, ki je ravno tekel in je
vprašal:

164

»Leonora — ali si tudi ti vzela
svoje pero nazaj 1 ?«

Pogledala mu je globoko o oči.

»Da — tudi jaz! A kdo ti je po¬
vedal, da je bil tu?«

»Vedel sem, da pride, vedel sem,
da je na potu. Bosizio mi je to po¬
vedal. In ker sem trepetal za svojo
srečo, sem hitel sem, a česar sem se
bal, to se je vendar zgodilo. Hotel
sem se boriti zate, a vidim, da je vse
izgubljeno.«

»Ne umejem te,« je rekla Leo¬
nora. »Čerin je bil tu in jaz sem
vzela svoje pero nazaj. A povedala
sem mu tudi, da sem tvoja nevesta
in pustila sem ga oditi.«

»A zame si vendar izgubljena,«
je vzkliknil Snoj. »Tista melodija, ki
sem jo slišal grede semkaj, mi je vse
povedala...«

»Ne delaj si nepotrebnih bolesti,«
je rekla Leonora in položila svojo
roko na Snojevo ramo. »Tvoja ne¬
vesta sem in postati hočem tvoja
žena...«

»Ti se hočeš žrtvovati, Leonora,«
je dejal Snoj, »a tega ne morem do¬
pustiti. Nisem prišel sem, da bi tvojo
osebo iztrgal Čerinu, prišel sem z
namenom, da bi se vojeval za tvojo
ljubezen. A zdaj vidim, da ima tvojo
ljubezen Čerin, edinole on,. in zda j
tudi vem, da jo je vedno imel. Ti me

165

imaš pač rada, razen Čerina morda
nikogar tako kakor mene, ali svojo
dušo si darovala Čerinu in njemu si
zapadla za vse življenje. Slutil sem
to mnogokrat, danes to vem. A oči¬
tati si nimava ničesar, ne ti meni,
ne jaz tebi. Ti si mislila, da boš
mogla svojo prvo ljubezen brez sledu
iztrgati iz svojega srca in si se mo¬
tila, kakor sem se motil jaz, misleč,
da boš Čerina počasi vendar poza¬
bila. Oba sva bila v zmoti, ker sva
oba pozabila, da je ljubezen moč
vseh moči, da je večja in močnejša
kakor življenje in smrt.«

Še tisti večer je Snoj zapustil
hišo Leonore Gornikove in se od¬
peljal v Ljubljano.

* *

Zopet se je smejala spomlad.
Pogoreli Gornikov gradič je bil iz-
nova dozidan in polno rok je bilo na
delu, da ga izpremeni v prijetno bi¬
vališče. Dva moža sta ogledovala to
delo. Eden je bil ves siv in je težko
bodil, a njegove oči so se še iskrile
in krepko in odločno je bilo njegovo
vedenje. To je bil »stari lev«, pol¬
kovnik Čerin. Njegov spremljevalec
je bil major Žun.

»Prav prijetno bivališče bo to,
prav prijetno,« je godrnjal stari
Čerin. »Več kot štirideset let sem se

166

vojskoval po vsem svetu, a vse žive
dni nisem napravil takega plena,
kakor sta ga Bosizio in moj sin na¬
pravila na piratski ladji. Srečo
mora imeti človek ...«

Potem pa se je obrnil k svojemu
spremljevalcu in nenadoma rekel:

»Povejte, major, ali razumete vi
mojega fanta? Najprej ni hotel iti
v vojno — potem pa taka dejanja!
Ali vi to razumete?«

»Zdi se mi, da pač.«

»Jaz ne,« je odločno izjavil stari
lev. »In to dekle — ali je vi razu¬
mete?«

»Pač, razumem jo!«

»Jaz tudi nje ne,« je izjavil pol¬
kovnik. »čudna sta ta dva človeka,
a rada se imata in srečna sta, da kaj
takega še nisem videl na svetu.«

167

NARODNO IN UNIVERZITETNA
KNJIŽNICA

00000476281