Podučne stvari.
Več svitlobe, več poduka!
Že davno smo mislili iz letošnjega sporočila glavne šole postojnske natisniti sestavek, ki ga je pod naslovom ,,Zemljepisje v ljudski šoliu spisal šolski ravnatelj, častiti gosp. Jan. Vesel. Ona napitnica gosp. prof. Peternela pri obedu c. kr. kmetijske družbe 24. dne t. m. nas je spomnila našega namena. Evo tedaj oni sestavek:
„V sedanjem času, ko se na svetu vse tako hitro vrši, ko nas brzovlaki po železni cesti in parobrodi po nevarnem morji prevažajo, in v malem Času vidimo lahko mnogo krajev sveta, v sedanjem času je gotovo potreba, da vsak človek več  ali manj pozna vsaj bliž-
*) Kako pa to, da je do poslednjih let največ bolezni na Laškem bilo in so Kranjci libro kokonov za seme Lahom po 6, 8, in tudi po 14 gold. prodajali?                                                   Vred.
nje površje naše zemlje. Tudi mika človeka že radovednost, da vsaj nekoliko pozna velike svetove, ki se sučejo nad nami v neizmernih krofih, da ve, v kakošni razmeri med seboj so solnce, zemlja in luna, kako se zadnji dve razsvetljujete itd. Potrebno pa je, da pozna bolj na drobno naš del sveta, še bolj pa našo carevino in posebej še svojo domovino s sosednjimi deželami.
Zato se koj v prvem razredu začenja otroku nekoliko bistriti um, da ve vsaj nekoliko o obliki naše zemlje, o njenih mnogoterih delih; tako dobi dete, da-siravno vselej ne natančne zapopadke, pa vsaj pravi razum o tej ali uni reči. Tako bi do četrtega razreda dospeli otroci do precej obširne vednosti, ko bi se jim vsako leto prilagalo pri berilih, da bi otroci ne znali samo brati, ne znali samo moralne povestice pripovedovati, temoč tudi kaj druzega.
Da je nauk zemljepisja res potreben veče natančnosti in veče obširnosti, kakor je v sedanjih be rilih, prepričal se je pisatelj sam. Otroci niso poznali najbližnjih, najzanimiviših krajev, kterih notranjska stran tako obilo ima; niso vedeli, kje izvira Pivka, kod pride iz postojnske jame , in kaj se dalje ž njo godi; neznan jim je bil popolnoma le slabe dve uri oddaljeni grad predjamski, le malo znane cerkniškega jezera slovite zanimivosti. O bolj oddaljenih krajih naše domovine, se ve, sm6 se še manj pričakovati. Da se s tako nevednostjo otrokom ne vceplje prava ljubezen do domovine, ko ne pozna njene lepote, njene tudi v kame-nitih tleh velike posebnosti, razume se po sebi. In taka se godi tudi drugod. Zato se nam ni treba čuditi, ako ima narod v mnozih krajih tako malo samosvoj-nosti, tako malo spoštovanja samega sebe, tako malo narodnegaponosa; vidimo pa nasproti, da vse tuje ljubi in ^spoštuje, svoje domače pa zame-tuje in v nič deva. Žalostna prikazen je, pa vendar resnična!
Le takrat je mogoča viša omika narodova, ko spoznava lepoto in imenitnost svoje dežele, ko sme tudi reči: naše nebotične gore se tudi krasno žare o jutranjem solncu, njih gole, sive pečine se dvigajo ponosno v plavo nebo; naše globoke doline pretakajo bistri studenci in šumeči potoki v smaragdni krasoii; tudi mi dišemo hladni planinski zrak, pa nam tudi sije vroče solnce italijanskega podnebja; naše homce in planote senčijo široki sadunosni vrti, ko štajarska, dolenska in primorska stran po prijetnih goricah rodi najbolja vina. Po naši deželi stoje lepa mesta in snažni trgi ob lad-jonosnih rekah, čedne vasi pa se skrivajo v senci sadnih dreves, na homcih in hribih blišče že od daleč bele cerkve, kterih milo zvonenje vabi trudnega popotnika solzne doline k sebi, da stiske in nadloge svoje izlije pred studencem Božje milosti; tudi naša dežela ima krasna jezera, ktera obdajajo visoke gore z vsem veli-častvom planinskega sveta; ima jezero, po kterem ribič nastavlja skrite mreže, in lovec strelja boječe ptice in hitre zajce; še več čudov pa skriva kamenita zemlja v svojem nedru; tu vidiš v podzemeljskih jamah najmno-govrstnejše kapnike, ki blišče v najlepših diamantih, ktere je izbrusila sama mati narava, po jamah se pretakajo šumeči potoki, ki dalje pod zemljo vršijo in zopet drugej zagledajo beli dan. Koliko lepot, koliko čudov ima naša krasna zemlja! Ali ni vredna, da jo vsak deželan spozna, vsak domorodec ljubi in spoštuje, ko svojo najboljšo, najljubeznjivišo mater! Ali ni potrebno, dobro in koristno, da tudi mlado občutno srce bolj natančno se po nji ogleda in s tem spoznanjem srka iskreno ljubezen do nje, in je pripravljeno tudi kri in življenje za-njo darovati.
In ko  je   zbujena  prava  ljubezen   do domovine  s  spoznanjem  domače dežele, s spoznanjem do-
371
mačega jezika,   potem   le je  mogoče   veče  blagostanje, viša omika, sploh boljša prihodnost.
Nemško berilo za četrti razred glavnih šol dobro povdarja imenitnost zemljepisja, ko ima celih 75 strani odmerjenih zemljepisju, ko naše slovensko le kacih 9 listov temu znanstvu posvečenih ima.
Misel pisateljeva je ta, da bi vsaj v 4. razredu glavnih šol bilo potrebno, da se zemljepis je pa tudi zgodovina bolj obširno obdeluje, da berilo veliko več in veliko bolj natančno vsaj domače dežele popisuje. Le tako bode tudi ponehalo tisto znano pikanje, ki ga imajo tako mnogi kraji med seboj, ki dela le zdražbe, in je sedanjemu svetu kaj nepristojno. Tako tudi se bode širila vedno krepkejša zavest slovenskega naroda; spoznala bode mladina, da ljudje govoreči en jezik so en narod, da samovoljne politiške meje ne ločijo naroda, spoznavala bode celokupnost slovenskih dežel. Suhoparno učenje nemške gramatike je samo na sebi tako pusto, da se mora pristuditi; da se pa otroški duh nekoliko odpočije teh pravil, tega pregibanje, sklanjanja in spreganja, služilo mu bode ravno zemljepisje, ki bode njegovi radovednosti vstreglo prav zanimivo m koristno, in mu bo prijeten počitek od težavnega, duhomornega učenja oblik tega ali unega jezika.
Da bo pa mogoče v četrtem razredu bolj natančno učitev zemljepisja pričeti, treba je, da se vže koj v prvem razredu prične s prvimi začetnimi črticami, in t&ko dalje širi v drugem in tretjem razredu. S takimi pripravami le se bo učitev zemljepisja pospešila in v četrtem razredu bo mladež z mnogim znanjem obogatena zapustila šolsko poslopje, in v praktičnem življenji rabila nabrane vednosti."
372