,, > .v ^LADI Hioz Mladi mož je pojem, ki je v poslednjem, povojnem času dobil svoj Poseben pomen. Ali si mar ne znate Predstavljati sliko o tem mladem ‘Hiožu? Nu, dobro, če si je že ne ~>iatp, vnm bom pa nekoliko pomagal. °d ,mladim 7iiožem‘ razumemo človeka, ki je po svojih letih mlad, ki le pa po svoji notranjosti ambicio-Zeyi, delaven in vztrajen, torej polnovreden človek, čigar stremljenje je, da bi v svoji službi ali v svoji izobrazbi napredoval, pri tem se pa ne boji nobenega dela. v Ao, vidite, o takšnem mladem mo-'u> ki jih je žalibog med nami še tako malo, vam želim napisati nekaj vrstic z željo, da bi te vrstice našle Posnemalcev. Prepričan sem, da bo 0 posnemanje ne samo v prid njim samim, ampak tudi v prid naši dr-%dvi. Mladi mož, ki vam o njem pripovedujem, je g. Jovan Hrnjak iz Like. Na Vidov dan, 28. prejšnjega Meseca, je ta mladi mož po dveh le-"h in štirinajstih dneh napornega dela dovršil osem razredov gimna-**ie z zrelostnim izpitom. Naj dostavim še tudi to, da je ne samo dovršil osem razredov gimnazije in maturo v rekordnem času dveh let in štirinajstih dni, ampak da je ves c«s svojega učenja služil kot trgovski pomočnik v neki. trgovini. Takšni cilji zahtevajo res polnovredne ljudi, ljudi, ki se zavedajo, ‘jnj hočejo in ki jim nista noben trud Y‘- nobeno delo odveč, ker jim njihov končni cilj zmerom lebdi pred očmi. Prepričan sem, da je v našem narodu veliko mladih mož, mož, ki se He boje nobenega dela, ki si žele Uspehov in napredku, mladih mož, ki so pripravljeni delati čudeže. Takšnih mož potrebujemo! Ko sem bil pri BaVi v Borovu in potem pri BaVi. v Zlimi na Češkoslovaškem, sem videl mnogo mladih •»lož. ki so prišli bogve od kod, iz Najrevnejših slojev, nekje s kmetov 01 so si utirali svoja pota, mladi, Petni poleta, pil ni ambicije in neutrudljivi v delu. Zbudili so v meni, kakor pri vsukem drugem, veliko spoštovanje. Čeprav mladi, so vedeli 'a svoj cilj. Vedeli so, kaj hočejo m kavi hočejo. Prepričani so bili, da se da z delom še danes ustvarjati čudeže. In da je za vsakega mladega sposobnega čl-; veka. še dosti prostora ne sar.1.0 v njegovi državi, am-Pak tudi na celi zemeljski krogli. Ko pišem te vrstice, mislim na n‘v.ogorievilne dijake osnovnih in srednjih, šol, li znaj počivajo po zelenih. travnikih, nekje ob vodi ali nekje v hribih. Mislim pa tudi na tiste mate vajeice, ki za prodajalni-*>» mizami strežejo strankam, prena-sajo iz eni ga konca trgovine blago 'ja drugi konec in dostavljajo strankam blago na dom. AH se pa učijo dragih, obrti in pripravljajo na to, da s\ bodo danes ali jutri s svojim znanjem, ki so si ga priborili, služili svoj kruh, ali bodo pa celo samostojni trgovci in mojstri, ki bodo tildi dru-tlini dajali dela in zaslužka. Vse polno je mladih ljudi okrog nas, ki bi jih rad nazval tudi mlade niože. Dosti je mladih ljudi, ki se morajo temeljito pripraviti za svoj Poklic, ki jim mora biti cilj temeljita izobrazba in pot do samostojnosti. Pot ni ne kratka, ne gladka. Potrpljenja je treba zanjo in vztrajnosti. Marsikdo nosi to že sam v sebi, Marsikomu je to prirojeno, marsikdo si mora pa to šele prisvojiti. Čim več bo med nami takšnih mladih ljudi, tem boljše bo za nas. In se nekaj je zanesljivo. Tisti mladi Gauleiter Biirckel demantira Sokolske svečanosti v Pragi. — Za kulisami angleškega parlamenta. Zanimive izjave gauleitra Burckla. Dogodki prejšnjega tedna so nam prinesli dovolj političnih novic. V ospredju teh dogodkov je stal in še stoji vsesokolski zlet v Pragi, ki je izrednega pomena in ki mu cela Evropa tega pomena ne odreka, kajti vsesokolski zlet v Pragi je nedvomno dokazal, da tudi demokratske in ne samo totalitarne države lahko pokažejo izredno organizacijo svojih narodov, organizacijo, ki nje navdušenje prihaja spontano iz najširših slojev. Te manifestacije, ki jih je zadnje dni pokazala Praga, so bile spontane, prišle so od srca, bile so organizato-rično na višku in so pokazale izredno vitalnost češkoslovaškega naroda. Zanimivo je omeniti pri tej priliki tudi to, da so med mnogimi velikimi osebnostmi evropskih politikov opazili na teh svečanostih tudi zelo ugledne angleške osebnosti, kakor so na primer: zastopnik angleškega prosvetnega ministrstva stotnik J. S. Parker, vojvodinja Athollova, konzervativni član parlamenta, profesor Seton-Watson, znan pod svojim psevdonimom Scotus Via-tor, dolgoletni zunanje politični urednik ,Timesa* Wickham Steed in mnogi drugi. .Manchester Guardian' je o vseso-kolskih slavnostih napisal te dni med drugim, da je češkoslovaška ponovno dokazala, da znajo tudi demokratske države ravno tako dobro organizirati ogromne povorke, kakor diktatorske države, hkrati pa še z večjim notranjim ognjem, »če hočejo mnogoštevilni nemški opazovalci, da bo njih slika o tej prireditvi ustrezala resnici, morajo priznati, da se je duh češkoslovaške pod nemškim pritiskom ojačil in da je postal trden ko jeklo. In pisec dostavlja dalje: »V svojem dolgem novinarskem udejstvovanju nisem še nikoli videl tako spontanega in trajnega navdušenja, kakor pri čeških množicah, ki so stale na pločnikih in pri onih, ki so korakale po cestah.« Grožnje republikanske Španije, da bo bombardirala letalske baze nasprotnih taborov, se do danes niso uresničile. Da do tega ni prišlo, je zasluga Anglije in Francije, ki sta pri republikanski vladi energično protestirali, špansko vprašanje še zmerom tli in še dolgo ne bomo dočakali njegove rešitve. Prvič zato, ker si stranki tako zagrizeno nasprotujeta, da ni pričakovati popuščanja z ene ali druge strani, drugič pa zato, ker so v Španiji na deiu tajne sile, ki jim je mnogo do tega, da se španska zadeva še ne bo tako kmalu končala. *** Na Angleškem so imeli te dni ogromno politično senzacijo. Zet Windsona ljudje, tisti mladi možje, ki bodo po dolgotrajnem delu, premagali vse ovire, bodo sami do sebe čutili takšno spoštovanje, prav takšno, kakršnega bodo čitali tudi v očeh svojih bližnjih! Haka Churchilla, 29-letni konzervativni poslanec Duncan Sandys, je prejšnje dni v parlamentu naslovil vprašanje, ki se je tikalo števila angleških protiletalskih topov. Namesto, da bi vojni minister na to vprašanje odgovoril, je to stvar predal vrhovnemu državnemu pravniku in ta je Sandysu zagrozil, da ga bodo zaprli, če ne pove imena osebe, ki mu je zaupala strogo zaupne državne tajne. Stvar se je vse bolj zapletala tudi zato, ker je Sandys rezervni častnik in ga je vrhovno vojaško poveljstvo pozvalo, naj se zglasi pred vojaškim sodiščem v uniformi. Nastalo je vprašanje, ali mora San-dys kot častnik ubogati vrhovno vojaško poveljstvo, ali pa kot narodni poslanec parlament. To vprašanje bo zdaj, po končanem sporazumu, najprej pretehtal posebni odbor angleškega parlamenta, vojno sodišče bo pa ta čas počakalo na sklep tega odbora. Kakor vse stvari na Angleškem, ki so v zvezi s parlamentom, tako se je tudi ta stvar, čeprav posega globoko v najbolj občutljiva angleška vojaška vprašanja, začasno uredila parlamentarnim potom. Nedvomno je, da za Sandysovo afero stoji njegov tast Winston Churchill, in da bo posledica te San dy so ve interpelacije še bolj radikalno oboroževanje, kar je nedvomno Churchill tudi hotel doseči. Notranje narodno razpoloženje na Angleškem se je zelo poostrilo in je dokaj naperjeno proti zdanjemu ministrskemu predsedniku g. Chamberlainu. Okrog g. Chamberlaina in njegove vlade se kažejo znaki začetka krize. V primeru, da gospod Chamberlain v doglednem času ne bi mogel angleškemu narodu pokazati vidnih uspehov svoje politike, se kaj lahko zgodi, da bo angleški narod iskal v svoje pomirjenje ne samo rekonstrukcijo kabineta, ampak tudi nov kabinet. Gauleiter Biirckel med novinarji Izjava gauleitra Burckla Inozemski tisk je v zadnjem času prinašal o položaju v Avstriji dokaj nepovoljna poročila, ki so jih v nemških uradnih krogih zasledovali z veliko pozornostjo. Vsa ta poročila so v Berlinu demantirali; nemško propagandno ministrstvo je pa povabilo dopisnike velikih evropskih listov, naj gredo za dva dni v Avstrijo in naj se na lastne oči prepričajo o položaju na Dunaju. Propagandno ministrstvo je povabilo 20 dopisnikov, odzvalo se je pa 50 zastopnikov inozemskega tiska. Na Dunaju je novinarje sprejel gauleiter Burckel. * Biirckel je odločno demantiral, da obstojajo v bivši Avstriji kakršne koli omembe vredne napetosti in je zagotovil, da se z vsemi silami dela za * Gauleiter je načelnik okrožja ali župe, Gauleiter Burckel ima pa posebno polnomočje in nalogo da v enem letu docela Venosmeri Avstrijo z Nemčijo. tem, da se razvija vse na podlagi zakona in da posamezni člani stranke ne bi mogli na lastno pest nastopati proti Zidom ali političnim nasprotnikom. Na vprašanje po Schuschniggu, je Burckel demantiral njegovo poroko in je mnenja, da bodo Schusčhnigga zaradi zločina, ki ga je bil zagrešil z opozicijo proti priključitvi 7 milijonskega naroda, postavili pred sodišče. Neki član Burcklovega štaba je po-jasnjevaje pristavil: i-Knezoškofijski ordinariat je izjavil, da ni govora o tem. da bi bil Schuschnigg poročen. Tudi ni bilo ni-kakšnega poročnega obreda, kakor so ga svoje dni opisovali.« Burckel sam je nadaljeval: »Lahko se zanesete, da se mu dobro godi. On živi, on je in on pije. Dolgo je imel pri sebi svojo prijateljico, ,žensko, ki je z njo živel v konkubinatu'. Kot dober katoličan tega ne bi bi! smel početi in iz katoliškega prepričanja sem mu jo zato vzel. Ona je zdaj prosta. Schuschnigg sam ima, kolikor se mo- Naraščajniee korakajo v stadion, rem spominjati, tukaj tri sobe na razpolago.« , Glede na politične kaznjence v avstrijskih zaporih, je Biirckel izjavil: »Nekako polovica od 3.780 političnih kaznjencev je Židov. & Burckel je priznal, da pri tej številki nikakor ne gre za kriminalne zločince. Na vprašanje, ali ni Schuschnigg danes tako nevažen, da ga lahko mirno spuste, je Burckel odgovoril: »Ne smatram tega za zadevo, ki gre pri njej zato. ali je neki človek nevaren, ampak za vprašanje pravičnosti. Da je še zmerom pri življenju, se ima zahvaliti izključno našemu pojmovanju poštenja.« »Zdi se mi verjetno, da bo fishrer odredil proti njemu sodno postopanje. Kajti mi stojimo na stališču, da so tisti, ki hočejo, preprečiti zgodovinski razvoj zločinci, če pa nekdo zagreši zločin, ki se tiče 7 milijonov ljudi, je to še dosti večji zločin.< »13 mož.« je dajal dalje Burckel, ■so pod Schusehniggom protipostav-no obesili, 30 so jih pa hoteli obesiti iti samo pod pritiskom ljudskega mnenja, tega niso storili.« Na vprašanje, ali smejo zdaj Schuschniggovi prijatelj! nekdanjega kanclerja obiskati, je Burckel smeje se odgovoril: 'On nima več nobenih prijateljev.« Na vprašanje po baronu Rotschildu: »Domnevam, da sedi rekje v ječi. Njegovo firmo upravlja neki, za to posebej imenovani komisar. Odkupnina za Rotschilda ne pride v poštev, ravno tako ne, kakor ne bi sprejeli 10 milijonov mark, ako nam bi jih ponudil za izpustitev Schusčhnigga. Zakonito vprašanje ni mogoče urediti z denarjem.« Glede na različna poročila o notranjih sporih stranke v Avstriji, je Burckel izjavil: »Moji glavni problemi so bili tu psihološke in gospodarske narave. Vse dotlej, dokler ni vkorakal ftthrer, srno bili v Avstriji protizakoniti in kakor pri vseh protizakonitih strankah so se oblikovale skupine.« Zidovsko vprašanje bo urejeno strogo zakonito in po pravici. V kar najkrajšem času je pričakovati tudi zakonito ureditev o tem, kaj smejo vzeti 2idje s seboj, če se izselijo v inozemstvo, Za to zakonito ureditev so potrebne tudi ugotovitve o vrednosti židovskega premoženja, ki so ravno zdaj na dnevnem redu. število Zidov, ki nameravajo ta čas odpotovati iz Vzhodne marke v inozemstvo, cenimo j lahko največ na 15 •/• do 30 v eh Zidov. Izjava ministra tir. Krofie Te dni je izšla posebna številka »Newyork Herald Tribune«; prinesla je 12 strani obsegajočo prilogo o ČSR, Med drugimi uglednimi osebnostmi je tudi dr. Krofta poslal svojo izjavo za to prilogo. Izjava se glasi: »Danes živi človeštvo v zelo nervoznih časih in nemogoče je reči, kako se bodo dogodki v neposredni bodočnosti razvili. Zato morajo celo stare ustaljene države s tradicijo notranje m zunanje politike pogosto svojo tradicionalno zadržanje spremeniti. Celo velike, močne države si morajo nakupičiti velike rezerve, da prenagljeno ne reagirajo, če so ogroženi njihovi neposredni interesi ali njihov prestiž. Kako naj bi ostali ob takšnih okoliščinah srednjeveliki državi v srednji Evropi očitki in zmote prihranjeni? Eno je pa pribito: češkoslovaška je bila brezkompromisno svobodna država in bo to tudi ostala — država, kjer lahko vsakdo brez strahu pred posledicami pove svoje mnenje. Da smo mogli to stanje ohraniti, je naš največji ponos, in ponosni smo, da nismo izdali duha zapadne demokracije, duha, ki spoštuje Svobodo in mnenje vsakega posameznika.« Impozanten pogled na rajalni nastop naraščajnic na X. vse sokolskem zletu v Pragi, Predsednik ČSR dr. Bene* as gospo Poštnina plačana v gotovini Cena 2 din DRUŽINSKI TEDNIK Bodi zares zapet nasproti vsa- \ komur, na videz pa tako rekoč \ proti nikomur; kajti zelo nepri- j ietno je, če se kažeš zape- \ tega, in nevarnega, če nisi. Lord Chesterfield, ; ‘ aiujleški državnik (1694—1773) Leto X. V Ljubljani, 7. julija 1938. štev. 27. »DRUŽINSKI TEDNIK« izhaja vsak četrtek. Uredništvo in uprava v Ljubljani, Gregorčičeva ul. 27/111. Telefon št. 33*32. Poštni predal št. 345. Račun Poštne hranilnice v Ljubljani št. 15.393. — NAROČNINA: za lU leta 20 din, leta 40 din, leta 80 din. V Italiji na leto 40 lir, v Franciji 50 frankov, v Ameriki 21/* dolarja. Naročnino je treba plačati vnaprej. ROKOPISOV ne vračamo, nefrankiranih dopisov ne sprejemamo, za odgovore Je priložiti za 3 dinarle znamk. — CENA OGLASOV: med besedilom stane vsaka enostolpčna petitna vrstica ali njen prostor (višina 3 milimetre fn širina 55 milimetrov) din 7*—. Med oglasi stane vsaka petitna vrstica din 4*50. — Notice: — vsaka beseda din 2*—. Mali oglasi: vsaka beseda din 0*50. Oglasni davek povsod še posebej. Pri večkratnem naročilu primeren popust. .* Dama v puščavi (Gl. str. 4) V NEDELJO sem bil v Rogaški Slatini. O zdravilišču samem vam nimam kaj posebnega napisati, saj ste bili najbrie že sami kdaj tam. Lepo je tam, dober, svež zrak, tu pa tam pomešan s prahom avtomobilistov; krasen kopalni bazen imajo, obložen z belimi porcelanastimi ploščicami. Te dni bodo odprli velik in moderen nov hotel, ki ne more utajiti, da ga je naredil Plečnik, ali pa Vsaj kakšen njegov učenec. Popoldne sem si privoščil belo kavo v kavarni ,Zdraviliškega doma‘. Toda moram vam reči, da mi je ta bela kava presedala. Ne morda zato, ker bi bila predraga; nekaj drugega je bilo na stvari. Prvi natakar, ki mi je stregel, je bil doma nedvomno nekje z Madžarskega. Na moje slovensko vprašanje in slovensko naročilo mi je odgovoril v spakedranščini z neutajljivim .madžarskim naglasom in popolnim neznanjem slovenščinPosredovat je prišel drug natakar, a ta je lomil nemogočo spukedranščino z nemškim naglasom in popolnim neznanjem slovenščine. No, in na koncu je prišel na pomoč še plačilni. Z njim sem $o imel priložnost pogovoriti v •— hrvaščini. Mislim, da je pravilno, da natakarji, ki strežejo v Rogaški Slatini, v zdravilišču in letovišču, kamor prihaja mnogo tujcev, Hrvatov, Srbov, Nemcev in Madžarov, razumejo in govore ;vse te jezike. Toda docela nepravilno se mi zdi, da ti ljudje V uglednem kopališču v Sloveniji ne znajo v našem jeziku postreči našim ljudem. Za to ni nobenega opravičila! Kronist Vsesokolske manifestacije v Pragi Sokolski nastopi naraščaja v Pragi so se na koncu prejšnjega tedna končali, hkrati so pa v zlato, starodavno Prago, ob navdušenem pozdravljanju množic, vkorakale množice Sokolov iz Češkoslovaške, Jugoslavije, Bolgarije, kakor tudi telovadna društva iz drugih evropskih držav. X. vsesokolski zlet v Pragi je to pot pritegnil ne samo tiste narode, ki so s sokolstvom v stalnih stikih, ampak tudi druge narode, ki so v nastopih tega zleta hoteli videti organizacijo sokolstva, posebno glede na težaven položaj in težko stanje, ki se v njem nahaja češkoslovaška država. Inozemstvo je to 6voje veliko zanimanje pokazalo z izredno velikim številom svojih novinarjev, saj se je ob tej priložnosti zbralo v Pragi okrog 350 dopisnikov vseh mogočih inozemskih listov. Sokolstvo je pa s svoje strani pokazalo izredno disciplino in požrtvovalnost kakor tudi izredno moč, ki jo nosi v sebi. Topovski streli so v nedeljo ob 15. uri popoldne naznanili, da se je zlet začel. Zletu so prisostvovali pred- sednik češkoslovaške republike dr. Beneš s soprogo, ministrski predsednik dr. Hodža, ves diplomatski zbor in mnogoštevilni ugledni odposlanci in politične osebnosti iz vseh evropskih držav. Vaje, ki so se vršile v praškem stadionu, je 300.000 glava množica pozdravljala s prisrčnim viharnim navdušenjem, ki ga ni mogoče popisati in ki je naraščalo od trenutka do trenutka. Izrednega navdušenja so bili deležni jugoslovanski Sokoli in Soko-lice, ki jih je nastopilo 2.500. Pri njihovem nastopu so orile ovacije Jugoslaviji, kralju Petru II. in jugoslovanskemu Sokolu. Prav posebno navdušenje se je pa razlegalo po stadionu, ko so jugoslovanski Sokoli podarili češkemu Sokolu kip kralja Aleksandra Zedinitelja. Jugoslovansko sokolstvo, kakor tudi jugoslovansko vojsko, ki je v nedeljo pod vodstvom brigadnega generala g. Kukavičiča pripotovala v Prago, so sprejeli s tolikšnimi manifestacijami in tolikšnimi bratskimi izlivi prijatelj- stva, da jim ne vemo primera v zgodovini. * Te dni je v praški kratkovalovni radijski oddajni postaji govoril gospod Mita Dimitrijevič, odposlanec skupščine, ki se je kot jugoslovanski dramatik udeležil XVI. kongresa Pen-kluba. Mita Dimitrijevič je dejal: »Češkoslovaška republika si ni še nikoli tako globoko in v toliki meri pridobila srca in prepričanje jugoslovanskega naroda, kakor v preteklih dneh. — V Beogradu med Srbi, v Zagrebu med Hrvati in v Ljubljani med Slovenci, povsod so se e čustvi Čehoslovakov okrepila čustva zavedne solidarnosti vseh Jugoslovanov. Filozofski ideali Masaryka, njegov veliki humanizem, njegova demokratska ideologija so v teku poslednjih desetletij vzgajali mlado jugoslovansko inteligenco. Med Jugoslovani in Čehoslovaki ni ne političnih in ne zemljepisnih meja. .Zvestoba za zvestobo,1 je naše geslo, ki sta si ga zadala naša mladina in ves narod.« Politični ieJen Velika manifestacija ZFO Prejšnji teden so se zbrali v Ljubljani slovenski fantje in dekleta na velik tabor, baje največji v slovenski zgodovini. Svoje svečanosti je mladina pričela s sv. obhajilom. Po vseh ljubljanskih cerkvah so že na V6e zgodaj maševali in obhajali. Z jutrnjim vlakom so se pripeljali v Ljubljano Nj. Vis. knez namestnik Pavie, ministrski predsednik dr. Stojadinovič, dr. Korošec in drugi narodni predstavniki. Z avtomobilom se je pripeljala še Nj. Vis. kneginja Olga. Vse odličnike so slavnostno sprejeli. Na trgu kralja Petra so se na častni tribuni zbrali pred začetkom sprevoda: Nj. Vis. knez namestnik Pavle, Nj. Vis. kneginja Olga, večina naših ministrov z ministrskim predsednikom dr. Stojadinovičem in notranjim ministrom dr. Anionom Korošcem. Med njimi je bil tudi češkoslovaški ministrski podpredsednik msgr. dr. Šra-mek. Med odličniki so bili tudi senator Stevanovič in Anton Mihalovič, predsednik JRZ v Zagrebu. Senat je zastopal poleg predsednika dr. Mažu-raniča tudi podpredsednik dr. Ojura Kotur. Narodno skupščina je zastopa! predsednik Stevan Čirič. Od Krekovega trga do Stadiona se je vil dolg, pisan sprevod. V začetku sprevoda so bili kolesarji, za njimi konjeniki. V sprevodu so bili tudi Poljaki s tremi zastavami, Francozi s svojo godbo in češki Orli s tremi zastavami. Slovenskih fantov in deklet je bilo okoli 9.000. Ko so je sprevod pomikal mimo knezove tribune, so mimoidoči častne goste viharno pozdravljali. Nj. Vis. knez namestnik Pavle se je Živo zanimal za katoliške organizacije in njih izvor. Po končnem sprevodu so okoli enajstih vsi hiteli na Stadion. Tamkaj je bila namreč slovesna služba božja. Stadion je bil tako poln, da so še zunaj njega 6tale množice. Po službi božji je slovensko mladino nagovoril škof dr. Rožman, dr. Basaj in dr. Žitko, predsednik ZFO. Častnim gostom je ban dr. Natlačen s soprogo priredil na banovini slavnostno kosilo. Popoldne so se na Stadionu pričeli telovadni nastopi. Vršili so se v najlepšem redu, spremljale so jih ovacije množic. Lepo je uspel nastop Čehov, Francozov in Poljakov. Slavnost se je zaključila z razdelitvijo nagrad zmagovalcem. Pojrol-danskemu nastopu so na častni tribuni prisostvovali vsi miličniki. Mladini je k lepo uspelemu nastopu čestital ilr. Miletič, minister za telesno vzgojo. Nj. Vel. kralj Peter 11. je z odličnim uspehom dovršil VI. razred realne gimnazije. Te dni je prispel na Bled v spremstvu svojega dežurnega adjutanta generala Žarka Majstorovi-ča in vzgojitelja Cecile Parote. 1— Na mesto upokojenega dosedanjega češkoslovaškega poslanika v Beogradu, Vaclava Clirse je bil imenovan dr. Jaro- Spetiaini atelje za okvirenie s/ik in gobelinov JULIJ LJUBLJANA, VVolfova ul. 4 slav Lipa, dosedanji češkoslovaški poslanik v Letoniji. — Ministrski predsednik dr. Stojadinovič se je udeležil konference JRZ v Skoplju. V daljšem govoru je pojasnil svojo gospodarsko in socialno politiko in dejal, da je na vseh straneh kraljevine Jugoslavije zavarovan mir in da vsi naši sosedi priznavajo naše meje in jih smatrajo za nedotakljive. * Japonska ofenziva pri Ilankovu se ni obnesla. Uspešni kitajski protinapadi so prisilili Japonce v obrambo. — V Antijohiji so podpisali posebno konvencijo med francoskim in turškim generalnim štabom. Ta vojaški dogovor med obema državama bo velikega pomena za razvoj razmer v vzhodnem Sredozemlju. — Na protestno noto angleške vlade zaradi letalskih napadov na angleške trgovske ladje je general Franco odgovoril, da ni res, da bi angleške trgovske ladje bombardirali in navaja, da letalci iz velike višine ne morejo ločiti angleških ladij od drugih. — Skupina neznancev je napadla kitajskega ministra Tana, člana šanghajske vlade in ga ustrelil. Japonske policijske oblasti so na zahtevo šanghajske vlade prijele več sumljivih elementov, le-ti pa niso baš v najtesnejši zvezi s tajnimi zarotniškimi organizacijami na Kitajskem. — Nizozemska vlada je izdala zelo stroge ukrepe proti nezaželenim tujcem. Politični emigranti bodo morali zapustiti nizozemsko ozemlje v treh dneh, tujci bodo pa smeli v bodoče priti na Nizozemsko le tedaj, če se bodo izkazali s povabilom svojih sorodnikov, odnosno, če bodo dokazali, da prihajajo poslovno. — Angleška obramba zelo naglo napreduje. V kratkem bodo zgradili 130 novih vojnih ladij. — Francosko vojsko bodo povečali. V bodoče bo imela 20 ar-mijskih zborov. — Anglija s Francovim odgovorom ni zadovoljna. Angleška vlada ne verjame, da bi letalske bombe angleške ladje le slučajno zadele in da bi Francovi letalci ne vedeli, čigave ladje bombardirajo. — Poljsko mornarico bodo povečali. V bodoče bo v vsakem državnem proračunu določenih 50 milijonov zlotov za poljsko mornarico. Njena tonaža se mora dvigniti na najmanj 50.000 ton. — V vodstvu japonske vojske so izvršili znatne spremembe. Za vrhovnega poveljnika japonskih 6i! na Kitajskem so imenovali generala Koiso. bivšega poveljnika v Kvantungu in sedanjega guvernerja Koreje. Zanimanje Anglije za naš trg se je letos izredno povečalo, kar vidimo v velikem izvozu našega blaga na Angleško. Od 30 milijonov dinarjev v aprilu se je izvoz dvignil za. 85'3% ali za 140 milijonov dinarjev. V našem izvozu je zdaj Anglija na prvem mestu, bilanca je pa že v prvih petih mesecih aktivna za 96‘8 milijona dinarjev. Septembra bo baje prišla v Beograd posebna angleška komisija, ki bo proučevala, kako bi se povečal izvoz tistega našega blaga na Angleško, ki ga je Anglija doslej v velikih množinah kupovala v drugih državah. Ker ga je dekle odklanjalo, je iz maščevanja zažgal hišo njenega očeta v’ Ljubljani 261etni študent prava Aleš Kovič. Fant se je bil zagledal v Greto Ložarjevo. uradnico v splošni bolnišnici v Ljubljani, dekle ga pa ni maralo, zato je bil zadnje čase živčno zelo nemiren in je večkrat grozil, da se bo maščeval. Ondan je na treh krajih zažgal podstrešje, potlej 6e je pa sam javil policiji. Lastnik trpi okoli 30.000 dinarjev škode, kajti zgorelo je podstrešje in del prvega nadstropja. Naš mladi šahovski velemojster Vasja Pirc je na šahovskem turnirju v Harzburgu (kopališče v Nemčiji) porazil vse svoje tekmece in s tem postal šahovski prvak ne samo doma, ampak tudi zunaj mej svoje domovine. S to zmago je spet potrdil svoj vel-mojstrski razred in 6e vrača v domo-vineo z lavorikami, kakršnih je v tako kratkem času deležen le malokateri velmojster. HaS napredek 2. julija t. I. je predsednik vlade doktor Milan Stojadinovič prisostvoval posvetitvi novega obrata za elektrolizo bakra v Boru. Ob tej priliki je imel nagovor, ki iz njega povzemamo: >Železno, bakrovo in aluminija-1 [sto nulo pridobivamo čisto v novo zgrajeni železarni v Zenici, v novi tvomici aluminija pri Šibeniku in z današtijtrn dnem u novo otvor-jenem obratu za elektrolizo bakra v Boru. Nič več ne bomo izvažali teh rud v surovem stanju, da bi jih potem, predelane v tujini,* spet kupovali od tujcev nazaj. Tisoči in tisoči naših marljivih delavcev bodo dobili delo, a celi kraji okoli teh velikih industrijskih središč bodo dobili nov polet za napredek in gospodarsko blagostanje. Toda če se z današnjimi svečanostmi v Boru zaključuje začeta doba in končuje prvo razdobje dela, želim že zdaj povda-\riti, da mora priti po tem zaključku nov začetek, nov program . [dela.«. ♦ ; »Ta program obsega v prvi vr-± ,sti to, da se mora glede svinca in cinka takoj ukreniti isto, kar se je že storilo z bakrom. Nove to-liilnice v Kosovski Mitroviči in v Šabcu imajo nalogo izvršiti ta cilj. Pri želez>ii industriji predvideva naš novi program proizvodnjo jekla in zato sc je osnovala delniška družba z državnim kapitalom (>U0,000.000 din. Poleg bakra želimo ustanoviti tovarno za. izdelovanje telefonskih kablov. _ Prej je obstojal predlog, da bil gotove kable kupovali v inosem-i stvu. To idejo smo zdaj zavrgli.1 Dvignili bomo lastno tovarno ka-i blov in ta bo dobila vsa naročila,! ki gredo v stotine milijonov di-} tur,'jev iti ki Ito nje dobiček takoJ « veliki večini ostal domu.«. i t ; Rušilca »Ljubljano« so 2ft. ju-1 lilija na svečan način v Splitu* |splovili v morje. Poleg rušilca* | Zagreb«, ki so ga splovili v morje že spomladi, bo tudi »Ljub-lljana« do jeseni izročena naši ! vojni mornarici. • '********************************* Kor ga niso potrdili k vojakom, se je le dni ustrelil 24-letni Milovan Gluhovie iz Grebna blizu Sarajeva. Nesrečni fant je takoj izdihnil. Prebrisano je osleparil neznan slepar blagajničarko v Bafevi trgovini v Smederevu. Zamenjal je štiri za- Sanka Baruclt 11. Ffue Aiihcr, PAIflS (9e) Odpremlja denar v Jugoslavijo najhitreje in po najboljšem dnevnem kurzu. — Vrši vse bančne posle najkulantneje. — Poštni uradi v Belgiji, Franciji, Holandiji in Luksemburgu sprejemajo plačila na naše Čekovne račune: Belgija: št. 30G4-G4. Bruxelles; Holandija: št. 1458-66. Ded. Dienst; Francija št. 1117-94, Pariš; Luxem-burg: št. 5967, Luxemburg. Na zahtevo pošljemo brezplačno naše čekovne nakaznice. vitke kovancev, ki je zanje trdil, da je v njih 2000 dinarjev, za 2000 dinarjev papirnatega denarja. Ko je možakar že izginil, so ugotovili, da je bilo v zavitkih samo 612 dinarjev. Desetaki so bili samo na obeh koncih, v sredini so bili pa dinarji. Škodo bo morala trpeti revna blagajničarka. Fant, da malo takih je nadarjeni Aleksander Tot v Vukovaru. Hodil je v gimnazijo, hkrati se je pa učil brivske obrti in je z odliko dovršil obrtno šolo. Pridni fant si je za bodočnost skoval velike načrte. Sekti »Svetionik« v Mariboru je te dni banska uprava prepovedala delovanje. Ta verska sekta je prišla k nam iz Amerike in je proučevala biblijo. Odlok banske uprave je državni svet ovrgel. Prva prometna nesreča na novi železniški progi Koprivnica—Varaždin se je primerila le dni, na srečo pa človeških žrtev ni terjala. Pri Lud-bregu je vozil čez progo neki tovorni avtomobil, v tem je pa pri vozil iz Varaždina mešani vlak. Tovorni avto se je srečno umaknil, pač pa je lokomotiva zgrabila njegovo prikolico in jo zdrobila. Pri tem se je tako poškodovala, da ji je morala prihiteti na pomoč lokomotiva iz Koprivnice. Novo tramvajsko progo k sv. Križu v Ljubljani so te dni začeli graditi. Stala bo 2,240.000 dinarjev. Ljubljanska občina je pred kratkim zaključila dokaj ugodno posojilo, ki ga bo dala na razpolago Maloželezniški družbi. Zaradi slabega dimnika je zgorela domačija posestniku Rudolfu Mlačniku v Libeličah nad Prevaljami. Škodo cenijo na več ko 40.000 dinarjev. Poštarski dom na Pohorju so te dni zelo slovesno odprli. K prisrčnemu planinskemu slavju so prihiteli gostje iz V6eh krajev naše države. Otvoritev novega gorskega okrevališča je nov pomemben korak poštnih uslužbencev na socialnem polju. Strela je ubila na Cretu pri Celju 73-letno vdovo tovarniškega delavca Apolonijo Mikšetuvo, ko je baš grabila seno. Nesrečna žena je pri priči izdihnila. Njeno sosedo Vrhovškovo je strela samo omamila. Zaradi prevelike teže se je pod težkim tovornim avtomobilom porušil slab most in avlo je zdrknil v globino pri vasi Kleščah, 9 km od Čabra. Težke cementne vreče so se zgrnile nad 56-letnega trgovca Tavčarja iz Logatca in nad trgovca Gopa iz Tržce nad Gabrom. Oba sta bila pri priči mrtva, šofer je pa odnesel nevarne rane. Domačini 60 ponesrečencem sicer takoj prihiteli na pomoč, a trgovcema niso mogli več pomagati. S pepelom, ki je bilo v njem še precej žerjavice, so se igrali otroci pri posestniku Antonu Krambergerju na Bisečkem vrhu in po nesreči zanetili požar. Ker je bila domačija na hribu, niso mogli gasiti in je zgorela hiša in gospodarsko poslopje. V hlevu je zgorelo tudi Sest svinj. Škoda znaša okoli 40.000 dinarjev, a je le delno krita z zavarovalnino. V .Muro je zavozil s kolesom v Gornji Radgoni čevljar Jože Vukan iz Lomanoša. Fripeljal se je s precejšnjo brzino čez ovinek, pa je padel naravnost v Muro. Na srečo se mu ni primerilo nič hudega, ker je voda prav tam dokaj plitva. Žrtev Save je postal v Krškem 21-letni trgovski pomočnik Martin Šuln. Fant je po nesreči zašel v globino in ker ni znal plavati, je v vodi izginil. Takoj so ga začeli iskati, a vse iskanje je bilo zaman. Z verigo kravje vprege se je obesila v Čemšeniku blizu Trojan 23-letna posestnikova hčerka Marija Zajčeva. Dekle je pred leti odšla služit v bližnjo okolico in se je tamkaj spoznala z nekim rudarjem. Iz njunega razmerja se jima je rodil otrok, a ker otrokov oče še ni imel stalnega zaslužka, se nista mogla poročiti. Doma je Marija spoznala drugega fanta in te dni je začutila, da bo tudi z njim dobila otroka. Prav tedaj ji je Pa ponudil zakon njen prvi izvoljenec i« to je nanjo tako vplivalo, da je obupala in si v obupu vzela življenje-Njenega 13-mesečnega sinčka je vzel k sebi otrokov oče. Ženo je nevarno obstrelil dimnikar Andrej Tratnik iz Ljutomera. Žena ga je baje večkrat zaprla v stanovanje in tako je storila tudi ondan. Ker je mož zelo divjal, ga je prišla mirit z lovsko puško v roki. Mož pa le m odjenjal, zato je puško vrgla vanj, mož je pa ne bodi len, puško pograbil in sprožil. Zadeta v levo ramo se je žena zgrudila na tla. Tratnika so aretirali, nevarno ranjeno ženo so pa prepeljali v murskosoboško bolnišnico. /Jz Medveda, ki je strašil na Menini planini in ki je povzročil tamkajšnjim kmetom toliko škode, da je sresko načelstvo razpisalo nanj 1000 dinarjev nagrade, so te dni ustrelili. Smrtno ranjena zver je prehodila še nekaj metrov, potlej se je pa mrtva zgrudila. Žival je tehtala 205 kg; v njenem želodcu so našli ovčje uho. Roparja Melhiorja Pintariča, glavnega junaka dravopoljskih razbojniških pohodov, so te dni prijeli v Pod-ložah pri Ptujski gori, dočim je njegov pajdaš Koder pobegnil. Ropar je popival pri županu Rodošku in plačeval fantom vino. Ker mu pa gostilničar po policijski uri ni hotel dati več pijače, mu je zagrozil s samokresom-Rodošek je takoj vedel, koga ima pred sabo, zato je ubogljivo prinesel pi-jačo na mizo, nato se je pa na skrivaj odstranil in obvestil orožnike, iinan-carja in dva gasilca. Neopaženo so vsi prišli razbojniku za hrbet, ga potlačili na tla in zvezali. Njegov pajdaš Koder je v splošni zmedi pobegnil, upajo pa, da ga bodo tudi kmalu prijeli. Sekira je med delom padla na prsi 35-letnemu delavcu Vinku Likarju s Preserja. Ponesrečencu 6e je odprl ves prsni koš do pljuč. Njegovo stanje je smrtno nevarno. Prepeljali so ga v ljubljansko bolnišnico. Kranjska industrijska družba na Jesenicah bo dobavila železarni v Zenici 15.000 ton jekla, ker ga Industriji železa d. d. v Zenici primanjkuje. Te dni sta obe železarni sklenili pogodbo. S čolnom se je prevrnilo v valove nad Mariborskim otokom 12 ljudi. Bili so zelo do-bre volje in niso opazili, da jim je čoln zaneslo med deroče valove Drave. Na lepem so valovi čoln zaeuknili in ga obrnili in vseh 12 kopalcev se je znašlo v vodi. Na srečo so znali plavali vsi, le dietna deklica ne. Rešil jo je neki moški, drugi dobri plavači so pa pomagali slabšim, da so prišli na breg. Tik pred bregom je neka ženska omagala in bi bila zanesljivo utonila, da ji ni priskočil na pomoč neki kopalec in jo še o pravem času potegnil iz vode. Vloge pri slovenskih hranilnicah so v maju narasle za več ko 6 milijonov dinarjev. Od tega odpade na vloge na knjižice 636.5 milijona dinarjev, na vioge v tekočem računu pa 4344 milijona dinarjev. Zaradi pikov čebel je poginil konj nekemu vozniku blizu Parja pri Sv. Petru. Posestnik Kranjc je imel namreč tamkaj na paši svoje čebele, a ker sta konja premočno otepala z repom, je to čebele razdražilo, da so se zakadile v živinčeti in ju opikale. En konj je kmalu nato poginil, drugega bodo pa morebiti rešili. Napravo za dviganje potopljenih hrodov je izumil brodarski kapetan Mirko Gatič iz Zemuna. S svojim izumom se je bavil že več let sem in zdaj ga je dal patentirati. Njegov izum pregledujejo strokovnjaki za pomorski in rečni promet in če bo praktično preizkušen z uspehom, ga bo država odkupila. Bolniki romajo k izviru Sv. Save v okolici Daruvarja. Verujejo namreč, da jih bo čudodelna voda ozdravila. Prav tako romajo tja tudi mlada dekleta, ki bi se rada poročila, ker upajo, da bodo moža dobile kmalu, če se bodo umile s to sveto vodo. Oželine vesti o Poročili so se: V Ljubljani: ing. rami. Evgen Gogala in dr. rer. pol. Tatjana Hrovatova. — Na Opčinah : Peter Sosič in Veko-lava Hrovatinova. — Na Proseku: Ivan Rupel in Justina Starčeva. — V Sežani: Ivan Volk iz Štorij in Anica Počkarjeva. — Novoporočencem iskreno čestitamo! -j- Umrli so: V Celju : fitiletna vdova Amalija Altzieblerjeva. rojena-Kebrova; 731etna zasebnica Ana Kod1’ lova. — V Dornbergu na Goriškem: 831etna Jožefa Godničeva. — V Gradcu: Dr. Milko Daneu, diplomirani ekonomist iz Maribora. — Y Lahovčah: pri Komendi: 54le(ni Ignac Kosirnik. — V Ljubljani: 741etna Ivana Kordanova; dr. Anton Sclnvab, upokojeni višji zdravstveni svetnik iz Celja .— V M a r i bo r u : 331etni šofer Bruno Wernhardt: 79-letna zasebnica Marija Golobova; 61-letna Roža Canjkova, žena višjega p0' licijskega nadzornika. — V Podnartu : Pavla Božičeva, roj. Pirčeva, žena postajnega načelnika. — V Srednji vasi: pri Bohinju; Frančišk* Arhova, roj. Sod jeva. — V Š t. J u r i -ju ob Južni železnici: IJletni trgovski potnik Viktor Koračin iz Celja. •— Žalujočim naše iskreno sožalje! Magistri pozor! Maščevanje razočarane zaljubljenke Brezimna pisma, ki so kradla ugled lepemu magistru (nR-I) Torino, junja. V torinski lekarni pri Sv. Duhu y*'si svoje samaritansko delo magister Marielli, visok, lep mož. Mlada dekleta prihajajo najrajši k njemu, da Jim črnolasi in črnooki Apolon postre-Ze z zdravili, ki ublaže bolečine in ute-S1'čne slabosti. Lepi magister ima Polne roke dela, saj prihajajo oboževalke kar v trumah; kadar ravno ni >'oki recepta, stopi ta ali ona na kratek pomenek' saj učinkujejo blage {magistrove besede na njih vroča srca Kakor balzam na razbeljeno rano. A kadar lepi magister nima niti trenutka casa, napiše nežna ženska roka rožnato Pisemce in ga vrže na njegovo mizo. Mnogo pisem je deževalo na magistrovo mizo, a magistra Luigia je zanimalo Vselej samo eno, samo tisto, ki je prihajalo ponoči, s petka na soboto. Ko Je magister Luigi v soboto stopil v lekarno, je prvo minuto posvetil branju toga pisma, ki mu ga je točno vsak teden v isti noči neznan sel porinil skozi špranjo pri vratih. Neprijetno .ljubezensko pismo* In vendar so bila ta pisma vse prej ljubezenska. Zaman si iskal v njih nežnih besed ali pohvale; od pričetka do konca je bilo pismo ena sama obtožba, polna kar se da sramotnih obrekovanj in laži. Magister si je zaman belil glavo, kje naj bi iskal skritega sovražnika, kje pisca teh nesramnih Vrstic. Po pisavi je naposled dognal, da gre za žensko, da piše te sramotilne obtožbe nežna ženska roka. A kako ji Priti na sled? Magister Marinelli se je odločil, da bo zagrabil -zlo pri korenini. Počakal bo pri nočni službi skrivnostnega sla, ki mu prinaša obrekovalna brezimna Pisma. Magister je tedaj uvedel redno nočno službo in usodno noč s petka ha soboto je sam ostal v lekarni, si '■redil ležišče ob vratih in napeto čakal, kdaj mu bo neznanka prinesla Zasebno pošto. Okoli treh zjutraj je zaslišal ob vratih pritajene korake. Pogasi se je skozi špranjo prikazalo belo Pismo in spolzelo na tla. Magister ga je dvignil in koj spoznal: bilo je eno tistih osovraženih pisem... Zdaj ni bilo časa za oklevanje. Skočil je s postelje, stekel skozi stranska Vl'ata na cesto in pogledal po ulici navzgor. In glej, ni se zmotil: tam ob koncu ulice je hitela ob zidu zagrnjena ženska postava. Razjarjeni lekarnar je pričel teči, hoteč po vsaki ceni uloviti pošiljalko sramotilnih pisem. Neznanka je spoznala nevarnost, tla so ji postala prevroča, zato je tudi ona pospešila korak. a magister je bil hitrejši. Na koncu ulice jo je ujel in jo tako dolgo držal, dokler ni izza vogala prihitel stražnik gledat, kdo kali nočni mir. Tedaj je morala skrivnostna neznanka na dan s svojim imenom. In izkazalo se je, da se ji ga ne bi bilo treba sramovati, saj je bila žena enega najuglednejših torinskih trgovcev, gospoda Cardellija. Maščevanje je sladko, a kazen velika In tako je morala te dni mlada gospa zaradi svoje maščevalnosti stopiti pred sodnike. Hladnost ljubljenega moža namreč še ne sme biti vzrok za pisanje sramotilnih, obrekovalnih pisem. Sprva je gospa ogorčeno tajila, da bi bila ona pošiljala brezimna pisma. Ko so ji pa pokazali grafologovo izjavo, je morala hočeš nočeš odnehati. Med solzami je priznala, da je sama pisala in prinašala inkriminirana pisma, in sicer zato, ker lepi magister o njeni ljubezni ni hotel ničesar slišati. Želja po maščevanju je bila tako silna, da je gospa žrtvovala marsikatero nočno uro za sestavljanje obrekovalnih pisem. Sodnik je imel pa le malo razumevanja za takšne užaljene ljubezenske občutke in je gospo Lino Cardellijevo obsodil na 11 mesecev ječe in še na denarno globo 3000 lir. Tako je odločilo sodišče, drugo je pa, kaj bo dejal gospod Cardelli in kako bo zadovoljen z ženino ljubezensko gorečnostjo do — drugega. Zvestoba do groba (n) Sv tl ne.v, junija. Ko se je te dni vrnila slavna ameriška pevka Katarina Smutsova domov, je zagledala na pragu svoje hiše v Adelaidu (v Avstraliji) truplo nekega moškega. Vsa prestrašena se je sklonila bliže in spoznala v mrtvecu svojega moža. Življenjska zgodba Katarine Smutso-ve je vse prej ko vsakdanja. S 16. letom je bila lepa, nadarjena Katarina že pevka v neki francoski operi; tiste dni se je spoznala s kapitanom Smut-som in se z njim poročila. Zakonca sta se kmalu po poroki odpeljala v Avstralijo in si tam ustvarila domek. Mlada sreča pa ni dolgo trajala. Lepega dne so sporočili Katarini pretresljivo novico da je postal njen ljubljeni mož žrtev hudega viharja na morju. Od tistega usodnega dne se je življenje za Katarino čisto spremenilo. Mlada žena je sicer žalovala za svojim možem in se ni hotela v drugo poročiti, a vse svoje življenje je posvetila svojemu delu, svojemu petju. Imela je uspeh. Njeno ime je zaslovelo po vsem svetu. In zdaj, po 16 letih, skoraj do dne natanko od tistega usodnega dne, ko je izvedela za tragično smrt svojega moža, je dobila svojega dozdevno mrtvega moža na pragu svoje hiše resnično mrtvega. V žepu njegovega suknjiča je našla poslovilno pismo, in šele iz tega pisma je Katarina razbrala vso moževo tra- gedijo. Pred šestnajstimi leti, ko se je njegova ladja na morju potopila, se mu je čudežno posrečilo, da se je rešil. Hudo ranjen (nekaj sodov je padlo nanj) je odpotoval na Javo, da bi se pozdravil, a ostal je vse življenje pohabljen. Ker ni hotel biti v breme svoji mladi ženi, se je rajši odpovedal sreči z njo in je le od daleč spremljal njeno življenje in njeno pot k slavi. Zdaj je začutil, da se mu dnevi stekajo, odpotoval je k ženi, da bi ji vsaj zdaj dokazal, kako zvesto jo je ljubil vsa ta dolga leta. Katarino je moževa žrtev tako pretresla, da je dala postaviti svojemu možu pred svojo hišo 16 metrov visok spomenik, za vsako leto en meter, na vrhu pa srce, simbol ljubezni in zvestobe... Ljubezen v zaporu (nA-I( Montpellier, junija. V Mont-pellierju na Francoskem sta se te dni poročila neka kaznjenka in njen čuvaj. Njuna ljubezen je vzcvetela v kaj nenavadnih okoliščinah in zaljubljenca sta morala premagati marsikatero oviro, preden sta smela stopiti pred oltar. Petdesetletna Amelija Tourtaujeva je morala odsedeti kazen zaradi tatvine v nekem montpellierskem zaporu. Razen tega so jo tudi izgnali iz mesta. V zaporu se je pa Amelija do ušes zagledala v svojega čuvaja, a tudi častivredni možak ni ostal slep za čare svoje brhke kaznjenke. Tako se je spletla ljubezen. V tem je pa tudi že potekla Amelijina kazen. Toda Amelija Tourtoujeva ni hotela oditi iz mesta, kjer je živel njen ljubljeni čuvaj, in tako so jo kmalu ujeli in spet zaprli, ker ni ubogala oblasti, ki so jo iz Montpellierja izgnale. Po nesreči je pa tokrat prišla v drugo kaznilnico in ne k svojemu izvoljencu. Ko je čuvaj zvedel, kaj se je zgodilo z njegovo ljubljenko, je takoj odšel v drugo kaznilnico in Amelijo zasnubil. Bila je to ena najnenavadnejših porok. Na županstvo in tudi pred oltar so spremljali nevesto jetniški čuvaji in namesto na poročno potovanje se je morala vrniti nazaj v ječo. A kmalu bo prosta in bo smela ostati v mestu, kjer ima njen mož domovinsko pravico. Pes, ki voha — dragulje London, julija. Posestnik Farquart bogataš v bližini Londona ima zelc inteligentnega psa. Poleg drugih ime nitnih lastnosti ima ta pes izredne razvit vonj. Ko se je mrcina lepega dne sprehajal z nekim služabnikom v bližini Farquartovega doma, po travniku, kamor domači le redko zahajajo, je pričel r.a lepem grebsti v tla luknjo in bevskati. Služabnik je pristopil in opazil na dnu luknje prgišče dragih kamnov in draguljev. Bil je to zaklad, ki so ga neznani vlomilci lansko leto ukradli Farquartovim, ko so se le-ti mudili v Londonu na kronskih svečanostih. Zdaj so pa srečni lastniki draguljev v zadregi, komu hočejo izročiti nagrado. služabniku ali psu? Vse kaže, da bodo angleški sodniki prisodili naj-denino pravemu najditelju, inteligent- ČUDNI LJIIDIE • (UDEN SVET nemu psu in ne služabniku. Pridni pes bo imel potlej do konca svajih dni dovolj kosti za obiranje, saj bo dobil nič več in nič manj ko 1.000 funtov, okrog 240.000 din. Noe v mrtvašnici Varšava, julija. Strašno noč je te dni preživela neka mlada poljska zdravnica. Na univerzi Pilsudskega je neko popoldne ostala po 6. uri v se-cirni dvorani. Bila je tako zatopljena v svoje delo, da je preslišala, ko je sluga vrata zaklenil. Iz secirne dvorane pa drže vrata naravnost v univerzitetno mrtvašnico, kjer je tedaj ležalo okrog 50 mrličev. Zdravnica se je šele v mraku spomnila, da mora domov. Zelo hitro se je v sobi stemnilo, tako da je morala tipaje iskati izhoda. V temi se je pa zmotila in zašla v mrtvašnico, kjer se je najbrže dotaknila kakšnega mrliča. Ker so bila vsa vrata zaklenjena, je morala v mrtvašnici preživeti vso noč. Strahotno doživetje jo je tako pretreslo, da je zblaznela. Ko so jo drugo jutro našli, so jo morali takoj odpeljati v umobolnico. Tudi vonj ni kar tako London, julija. Pred nekaj meseci se je na nekem izletu z avtomobilom v Franciji ponesrečila mlada, lepa strojepiska miss Margareta Cardusova iz Liverpoola. Odnesla je le nekaj neznatnih prask, a vseeno je tožila lastnika avtomobila za visoko odškodnino, češ da je pri nesreči baje izgubila vonj in okus. Težko je takšno trditev dokazati, a gospodična Cardusova je sodniku zgovorno popisala svoje težave: »Opojno dišeče cvetje zame nič več ne pomeni in kadar sedem za mizo In kaj založim, ne ločim, ali jem morskega raka ali pa jagodov sladoled...« In pristavila je: »Ta napaka me je stala službo in zdaj sem na cesti brez beliča.« Sodnik je bil zelo galanten In je gospodični Cardusovi prisodil za izgubo vonja in okusa nič manj in nič več ko 200.000 frankov odškodnine • okrog 300.000 dinarjev). EVINA TOLAŽBA 1 BONBONI Sirom po svetu v 58 vrsticah Truplo matere angleške kraljice so pokopali v prastarem posestvu Strath-noru na škotskem. Na zadnji poti so opremljali pokojno grofico samo-člani angleške kraljeve rodbine in najbližji sorodniki. — Novo odredbo o delovnem času in o mezdah v industriji je te dni podpisal ameriški predsednik Roosevelt; najnižja mezda sme zna- šati 25 centov na uro. — Raketa se je razpočila v romunskem mestu Pi-kešti na prireditvi mestne gimnazije ob zaključku šolskega leta. Ožgala je 35 ljudi. — Efiptski kralj Faruk bo proti koncu julija, ali pa v začetku avgusta službeno prišel v Pariz. — Koloradskega hrošča, nevarnega krompirjevega škodljivca, so te dni zanesli močni zapadni vetrovi proti Švici; kanton Solothurn je že čisto okužen; občine si zelo prizadevajo, da bi zatrle nevarno žuželko. — Srebrno poroko v 37. letu je praznovala te dni kmetica Futotova iz vasi Valdor pri Amiensu, na Francoskem; mož je star 40 let. Ko sta se poročila, je bilo njemu 15, njej pa 12 let. Ves čas sta živela srečno. — 6.000 metuljih kril potrebujejo v Ameriki za izdelavo kar najmodernejše ženske obleke; takšna obleka stane 1000 dolarjev, torej okrog 40.000 dinarjev. — Kolera v Indiji je terjala v 11 tednih 30.000 smrtnih žrtev. — Vlake za fotoamaterje je uvedla norveška državna železnica; vlaki vozijo v slikovite pokrajine, kjer je dosti živali in lepih cvetlic. V vagonih imajo tudi temnice, kjer lahko amaterji plošče in filme razvijejo, še preden se pripeljejo domov. — Zdravilišča v Sahari nameravajo zgraditi Francozi; izkušnje so namreč pokazale, da se rane v puščavi izredno hitro celijo, ker tamkaj ni bakterij. — Greta Garbo in dirigent Sto-kowski sta se te dni v bližini Stockholma z avtomobilom prevrnila; bila sicer nista ranjena, a zelo sta se prestrašila. — Strela je ubila šest ljudi v Munkačevem, na Slovaškem. — Svečano kronanje albanskega kralja bo letos 'l. septembra; ta dan bodo namreč slavili 10-letnico ustanovitve kraljeVine. — Veseli dogodek bodo imeli na grškem dvoru, nekako v začetku novembra; princesa Friderika, žena prestolonaslednika Pavla, se že dalj časa čuti mater. V Dardfordu, na Angleškem, je knjižničar Edvard \Vood, bistra glava, ustanovil ,klub dedov*. Wood jfe na lastni koži občutil osamljenost priletnih ljudi, ki jih njih svojci ne morejo ali nočejo razumeti. Pričel je zbirati denar, radijske aparate in Pohištvo in naposled ustanovil ,klub dedov*. Ker je klubska članarina zelo [>oceni, imajo v klub dostop tudi revnejši ljudje. In zdaj so v Dardfordu zadovoljni ne samo starčki, ampak ;Udi njihove družine, ker ,dedi* ne 'epe kar venomer doma in ne sitnarijo ob sleherni priložnosti. * 55 » Menda ne žalimo naših bralk, če menimo, da je najbrže ta ali ona fe videla igrati slavnega filmskega igralca Rudolfa Valentina. Rudolfo je bil pred 12 leti med najslavnejšimi filmskimi zvezdniki, in med lepotci ki so se zenske kar pulile zanje, Ko je umrl, je korakalo mimo njegove krste več ko 50.000 žensk in ■e so zasule njegovo krsto s cvetjem, v vrednosti 70.000 dolarjev. A Valentinova priljubljenost še ni izumr-«• Te dni sta dva newyorška kina Pričela predvajati stare Valentinove filme, in glej, spet so dvorane polne nladih in starih žensk. Med tem, ko '''•o drugi kini prazni, sta ta dva kina dni zaslužila že lepe denarce, ^est, da ženske še niso pozabile Valentina in da ga še zmerom hodijo^ Oledat na platno, je zbudila v vsej Ameriki veliko senzacijo. Neka film-ika družba se je celo odločila, da bo drugo leto priredila film o Valentinovem življenju. *** Ne samo materinska, tudi očetovska ljubezen je lahko včasih brezmejno požrtvovalna. Tako je te dni 'met Luka Kojič iz Petrovega Sela Jjesel svojega ranjenega sina 40 km 'taleč v Tuzlo k zdravniku; 14-let- nega sina je ranil plug in ker oče ni imel denarja za voz, ga je naprtil na rame in odnesel k zdravniku — 40 km daleč. T’ največji ameriški kaznilnici Sing-Singu predvajajo v zabavo kaznjencev razne poučne filme. Največ teh filmov kaže lepe ceste in razne naravne lepote. Kaznjenci so se pa proti predvajanju teh filmov uprli, češ da bude hrepenenje po svobodi in da je torej kazen v takšnih okoliščinah dvakrat težja. **# ,Ne vemo ne ure ne dneva* pravi naš slovenski pregovor kar se da upravičeno. Te dni je na dan svoje poroke, pred oltarjem umrl 21-letni prokurist John Landi iz Midwaya, v Združenih državah. Ženin je ravno dejal: »Da«, tedaj ga je pa zadela kap in zgrudil se je mrtev. Uboga nevesta je odšla iz cerkve kot vdova.,. ***- Mala ameriška filmska zvezdnica Shirleg Templovu je bila te dni s svojimi starši v gosteh pri predsed-sedniku Združenih držav, Rooseveltu. Slavni državnik se je z malo igralko pomenkoval o pečenih ovčjih zrezkih, ki gredo Shirleyi posebno v slast. Srčkana moderna idila! ***■ V Kluju na Poljskem se je te dni rodilo nenavadno dete: deček z dvema srcema in tremi rokami. Eno srce ima ubošček blizu popka in to srce ne bije. Zanimivo je, da je otrok sicer zdrav in da pod skrbnim zdravniškim nadzorstvom kar dobro uspeva. **# Vsakovrstna zdravilišča so na svetu, a takšne bolnišnice, kakršne mislijo letos zgradili na Angleškem, svet' doslej še ni videl. Angleški zdravniki, pravniki in duhovniki so sc odločili, da Icaže zgraditi bolnišnico za — zaljubljence. V tej bolnišnici bodo paciente vzgajali ne samo teoretsko, ampak tudi praktično za srečno zakonsko življenje. Menda mi nihče ne bo zameril, ako pripomnim, da si te svojevrstne vzgoje ne znam prav dobro predstavljati... Pravijo, da ženske v letih ne morejo dobiti moža, a to bo najbrže le grdo obrekovanje. V angleški vasi Tanderslayu, v Essexu, se je te dni poročila neka 75-letna starka z možem, ki si ga je bila izbrala izmed 140 oboževalcev. Kako je pa prišla do takšne čete oboževalcev? Starki je pred leti umrl mož in od tistih dob je živela zelo osamljeno. Zaželela si je tovariša, ki bi ji lajšal samoto starih let. Svojo željo je zaupala županu v Tanderslayu. Županu se je starka zasmilila in je dal v časopis poročni oglas. Nanj se je oglasilo nič manj in nič več ko 140 snubcev. In tako je imela 75-letna starka lepo izbiro. Konec pa že tako veste. Pa še pravijo, da je dandanes težko dobiti moža... Kralj Jurij V. angleški je menda imel največ ur na svetu. V’ vseh svojih palačah in sobanah je imel namreč nič več iti nič manj ko 770 ur. Te lire so urarji vsako leto skrbno pregledali in očistili. V tej nenavadni in imenitni zbirki je imel kralj tudi uro, ki jo je bil poklonil Henrik VIII. nesrečni Ani Bolegnovi na dan njune poroke. V času, ko se bosta sedanji angleški kralj Jurij VI. in kraljica Elizabeta mudila v Parizu, bodo urarji spet natanko in skrbno očistili vse te ure — dragoceno zapuščino njunega kraljevskega prednika. ALI STE SE BODIL11859-1930? Cit ut el je tega Časopisa, ki so se rodili v letih 1859—10,‘;o, prosimo, naj napišejo svoje ime in točen datum rojstva. Imeniten astrolog, čigar znanstve-ne napovedi so žele obča priznanja in obsežna obravnavanja v vseh časopisih, se je odločil, da bo bralcem tega lista postregel s senzacionalnimi prerokbami, ki bodo na njih podlagi lahko generacije, rojene med 1859. .in 1980. letom popravile svojo življenjsko pot in dosegle srečo v vsakem pogledu. Ta objava je največje važnosti m nudi bralcem edinstveno priložnost, da dosežejo svojo življenjsko srečo. Nezmotljiva jasnovidnost grafologijc in astrologije Vam bo tole objasnila: 1. Vaš značaj, njegove prednosti, njegove pomanjkljivosti. 2. Vaše Sanse v ljubezni. 3. Vaše fianse v Spekulacijah in t rgovini. 4 Vaše fianse glede na dedovanje. f». Dolgost Vašega življenja. t5. Vaše prijatelje in Vaše dobrotnike. 7. Vaše sovražnike in krive obtožbe. 8. Potovanja in spremembe v bivanju. 9. Družinske razmere. 10. Vse, kar želite vedeti o uspe* hih v loteriji. Ta imenitni astrolog, znameniti dobrotnik človeštva, dobiva za svoje delt vsak dan nešteto priznanj. SPODNJE NI TISTO, KAR TRDIMO Ml, AMPAK NASPROTNO TISTO, KAR TRDIJO ONI, KI SO MERODAJNI: »Naredili ste mi veliko uslugo. Zahvaljujem se Vam za horoskop...« izkazali ste mi veliko uslugo.« Madamc it. 8. »Vse se je zgodilo tako, kakor ste mi bili povedali.c G. D. »Očarana sem ob resničnosti Vasin besedi.« Gospodična L. »Moje najgloblje priznanje za \al modri nasvet...« Madame A n ne B. »Zdi se mi, da se mi je danes vrnila sreča...« Gospodična J. S »Uspelo mi je, da sem re3il kapital, ki sem zanj mislil, da je že is* gubi jen...« J. M. »Moj horoskop mi Je najdragoce-nejži vodič...« Go3pod*čna R. V. »Vse spremembe ko se zgodile, kakor sle mi jih razložili...« I. R. IZVLEČKI IZ DRUGIH PISEM; »...to je zares odlično delo...« M. M. »...dokaz Vašega daru pogoditve...« M. It. »...Neomejene tisluge...« A. N. »...Nobenega vzroka nimam več, da bi dvomil v astrologijo...« H. V. »...žal mi je, da Vas nisem prej poznal...« I. C. »...vse, kar ste mi pisali, je res...« C. A. »...spet sem dobil dobitek...« »...mogel sem nastopiti službo po . Vaših nasvetih...« C. H. »...Vse je res...« D. F. »...moj horoskop je čudovito res* ničen...« 1*. I*. »...mislim, da je nemogoče napraviti bolje...« A. G. »...blagoslavljam dan, ko sem Vam pisal...« P. S. »...V korist Vašega podjetja...« A. B. . , »Ugotavljam, da je Vaša metoda dobra in da vsi tisti, ki kupujejo samo na slepo srečo, ničesar ne vedo Mednje sem spadal tudi jaz, dokler nisem spoznal Vas.« Gospod .Unico Popovič, industrijcc iz Beograda, se zahvaljuje njegovimi imst-nemil nasvetu in K* je bogato nagradil, ker je po njegovem nasvet« eadel v leteiij lon.rtlM) dinarjev. Izpolnite tudi Vi Se danes, lire* odlašanja apoilnjo naročilnico In pošljite »a stroške sta iidelavo in ekspedicijo Vašega življenjskega horoskopa »atno dU rlo— na pofitnl Čekovni račun Itev. 14.099. Hkrati naj opomnim, da nimam . službi nikakšnih rastopnikov ali agentov in da je to moj edini In točni naslov FRANC TERŽAN, CELJE, »sitni *radal H NAROČILNIC A ki z njo naročam posebni življenjski horoskop, aaim. la din 5*’—, ki j Hi poliljam f>» Čekovni položnici štev. 14.999 hkrati • to naročilnico. Dan vplačila Ime in priimek 1‘okllc ....... uniiHMmniNnHnmNiNinMMHii lumiHiiniinimiiiniiH1 Dan, mesec in leto rojstva Barva oči lan . * Naslov, ki leftte* da *.»».•> mm............... " Vam nanj pošljemo diskretno Vaš posebni življenjski horoskop v, :p H:, Novela „Družinskega tednika“ MCA16 naiin dni 'Dama v Nemški napisa/ Kar! Otto Windecker Za vsak prispevek v tej rubriki plačamo 20 din Pretirana nega V današnjih dneh so psički selo v modi. Videla sem še psičke, ki so jim dame posvečale večjo pozornost ko ljudem. Prav te dni sem imela priložnost opazovati takšne vrste pozornost. Šla sem po Bleiiveisovi cesti, pred menoj je pa neka dama peljala na vrvici svojega psička. Psiček je vohal in vohal, dokler ni iztaknil primernega prostorčka, kjer je opravil svojo potrebo. Dama je pa med tem časom brskala po svoji torbici in izvlekla iz nje mehak bel toaletni papirček. Nisem si mogla kaj, da se ne bi ozrla in pogledala kaj bo s tem papirčkom. In — pomislite! —; sklonila se je — in psička prav skrbno obrisala. Aderb Trafikantka nam piše: Še precej zastavna gospa pride kupit tri škatlice vžigalic po 50 par. »Pa take prosim, gospodična, ki so bolj polne!« Nalašč ji dam na izbiro najmanj petnajst škatlic. Hvala Bogu, ko pretipa in pretrese vse, izbere konč-; no tri in plača. ; Na to bi bila že skoraj pozabila —; pa pride njen sinko in prinese eno; škatljico nazaj, češ naj jo zamenjam,; ker je v njej le sedem in dvajset; vžigalic in ne trideset, kakor jih; mora biti. Zamenjala sem, kaj pa naj; drugega storim. Hudo se mi je pa; le zdelo, ker kakor veste, sama ne; polnim vžigalic. »Boljši gospodu Ko sem se šla neko vročo nede-: ljo popoldne kopat v neko kopališče,; sem doživela kaj neprijetno igro. Mladi fantje in dekleta so se lo-; vili po vodi in se veselili lepega dne.; Najboljši plavač med njimi je bil neki boljši starejši gospod, ki je bil pa kar preveč razposajen. Skočila sem v vodo in hotela pla-; vati, a nisem mogla. Nekdo me je držal za nogo in vlekel pod vodo, da sem se pošteno napila umazane »godlje«. In veste kdo me je držal za nogo? »Boljši gospod«. M. Z. Slaba reklama za tujski promet Po glavni cesti, ki vodi preko Maribora, Celja in Ljubljane, vozi mnogo avtomobilistov, med njimi tudi zamejski. IJa potniki zabavljajo o} naših cestah, ni treba posebej po-? vdarjati. Toda to še ni dovolj; tujci} morajo dobiti čim slabše vtise o Slo-} veniji. * Eden izmed nemških avtobusov se je pred kratkim ustavil na poti in Nemci so vstopili v bližnjo gostilno. Prišel sem mimo in se tudi razgo-varjal s tujci. Lahko si mislite, da se nisem malo čudil, ko so trdili, da pri nas hrana ni prav nič cenejša kakor v Nemčiji. Naknadno sem pa zvedel, da je gostilničar računal dvakrat pa tudi trikrat toliko, kakor ima napisano na jedilniku. Eden od potnikov me je vprašal, kaj pomenijo številke na cigaretni škatlji. Debelo je pogledal, ko sem mu povedal, da označuje številka 7 ceno, ko pa je plačal za cigarete v Mariboru 8 dinarjev. Kaj mislite, gospod urednik, ali se temu ne bi dalo pomagati? Takšni primeri niso nič kaj v korist tujskemu prometu! Ka. Opomba uredništva. H gornjemu prispevku našega prijatelja pristavljamo: Praški magistrat, je te dni; ponovil svoje svarilo pred povišanjem cen za časa vsesokolskcga zle-; ta. Ponovno je povdaril, da so za ne-; utemeljeno povišanje cen življenjskih potrebščin določene kazni do 50.000 • češkoslovaških kron in da bodo kršilcem te odredbe vzeli tudi obrtni list.' V enem razkošnih in elegantnih ho-! telov v Tripolisu sem se spel srečal ’ s konteso. Zdi se, da hoče jo ti hoteli > in sploh vse to mesto, ki raste na j razvalinah prastarega minulega sijaja, preskočiti sedanjost. Trdo in sko- ; po sedanjost gradnje, kolonizacije in • bojev za vodo in proti peščenim vi-; barjem... Zdelo se je, da elegantni hotelski ; 1 ar ne ve o vsem tem nič. Zdelo se ;je, da dame v večernih toaletah in • gospodje v smokingih nimajo nič skup-; nega 6 kolonisti v pokrajini Djebel [okrog Tharuna. Odondod sem se vrnil ;pred dvema urama z avtom po muke-; potni vožnji skozi peščeni vihar in [senčno vročino, ki zanjo ne vem pri -; mere. Nato sem sedel na nizkem di-[vanu, truden in sproščen in sem prisluškoval prismojeni moderni plesni ; glasbi jazz kapele. NJEN PES »Ali plešete, kontesa?« sem jo vpra-1 šal. Konteso sem namreč spoznal t pred dvema dnevoma v nič manj razkošnem hotelu, kjer sva oba stauo- > vaia. Da sva se seznanila, je prav za ’ prav kriv njen pes. Ta peš je bil • pasme Slougov, ki so tako red k) v ' Evropi. Arabski lovski pes nepopisno ljubke postave, peščene barve, pleme-[ nit, hitrejši od najhitrejšega arabske-; ga konja, pes, ki ga arabski pisale-; lji imenujejo kralja psov. »Silno rada plešem , je odgovorila. »Toda tu ne bi rada plesala. Libvja ; je majhna, manjša ko italijansko po-; deželsko mestece. Moj mož bi zvedel ; to že jutri, najpozneje pa v osmih ; dneh. Ne bi rada, da bi bil zato ža-; losten. Nisem je docela razumel! ; »On je s svojim polkom na luneški ; meji, on je edini Evropec 100 km ; naokrog, — on in podčastnik radio-; telegrafist. To je spahi jeki polk. naša ; najboljša arabska koionijalna četa — ; tcda,..!< ; »Zanimivo!« sem rekel tjavdan. ; Kontesa me je pogledala. »Zanimi-; v o?« je vprašala z nepričakovano moč-[nim giboni svoje-zagorele drobne ro-; ke. »Zanimivo? Seveda, tudi zanimi-; vo, saj sem bila vendar pri njem četrt ; leta... po polmesečnem dopustu sem ; bila lam še enkrat dva meseca... po-; i ocena sva komaj leto, sedaj pa že [ dva meseca samevam tu v Tripolisu. [ Molčal 6em. VSE KAR JE NOVO, NAS MIKA »Vsega sein sama kriva!« je nadaljevala kontesa po kratkem odmoru. »Bila sem častihlepna, vedela sem, da so častniku kolonijske vojske odprta pota navzgor. Poleg tega ljubim sonce, rojena sem v Trstu, torej skoraj južnjakinja... Pregovorila sem svojega moža, da je prosil za premestitev v Libyjo; premestili so ga takoj, obenem je pa napredoval. Izvrsten jezdec je, celo Arabce je zadivil. Nekaj časa sva preživela v Tripolisu. To so bili tudi najlepši dnevi najinega zakona. Kmalu je bil pa njegov polk premeščen na tuneško mejo, v bližino Ohadamesa na meji Sahare.« * »Ali I want to do...!« je pel mož pri orkestru. »Ali I \vant to do. is to be \vilh you...k Kontesa se je trudno smehljala. »Dali so nama staro arabsko hišo z dvema sobama. V eno teh sob. ki so jo bili določili za naju, so nama •postavili dve zložljivi postelji. V drugi sobi je bila podčastnikova radijska oddajna postaja. Spočetka se mi je vse lo zdelo nebeško. Saj se mi vsi radi pritožujemo nad našo .utrudljivo evropsko kulturo, fu ni bilo ne radija, ne jazz banda, ne promenade in ne neumnih prisiljenih vabil z nesmiselnimi pogovori; tu so biti samo konji, psi in Arabci. Kmalu bi bila pozabila, rta se razor, športne srajce, jahalnih hlač in Škerli ie v nosijo še druge obleke. Očarljiv je ta beg v preprostost.. mar ne?« Samo odkimal sem. * »Vse kar si želim je to, da sem v vaši družbi.« VEČNA MINERALNA VODA Spočetka sem tudi jaz tako mislila. Vse me je živo zanimalo. Imela sem dostop v šotore Arabcev, spoznala sem njihove običaje in navade, pogovarjala sem se z njihovimi ženami, mislila sem celo, da bi o tem lahko napisala knjigo. Pridno sem zbirala zapiske, zapisovala sem si njihove pesmi, jahala sem z njimi na lov, učila sem ea jahati kakor jahajo spahi... Toda čas, sonce in pesek so vse to zabrisali. Zapiske sem zažgala in tudi pesmi sem naposled zasovražila. Vse, kar se mi je prej zdelo tako očarljivo, nii je potlej postalo grozm muka. V vodi, ki je tamkaj izvirala, je bilo vse polno črvov. Res, da smo dvakrat na teden dobili mineralno vodu v steklenicah, a bila je vroča in nezaslišano draga. Vzlic temu sem jo v začetku uporabljala celo za umivanje, kajti druga voda se mi je gnusita. Počasi sem se pa le privadila nanjo. Kuhala nama je neka Arabka. Riž in kokoši, kokoši in riž. Tudi črn čaj. ki je vanj mešala pražene afriške orehe. Arabci zelo cenijo to jed. Toda — morda vas dolgočasim s svojim pripovedovanjem V ; »Niti inaio ne, kontesa L »O tem ne morem več dosti povedati. Bilo je zmerom enako. Peklensko vroči dnevi in ledenomrzle noči. Cesto sem bila dolgo čisto sama. Kadar je moj mož od jezdil na inšpekcijo, tudi po več dni nisem ničesar zaužila Ležala sem apatično na zložljivi postelji in čakala, da se vrne. Res, strašne so bile te noči. Moj zakon se je spremenil v trpljenje. Postala sem razdražljiva in svojevoljna. Občudovala sem svojega moža, ko mi je s svojo nespremenljivo dobroto dajal poguma. Včasih sem ga pa prav zato sovražila. On sam je trpel, toda vsaj svojo dolžnost je vršil; bil je vojak. Njemu se življenje v tem zapuščenem kraju ni zdelo tako ničevo, kakor sem ga občutila jaz. Bilo je grozno. Večkrat sva si bila prava sovražnika... Potlej sva sklenila, da se vrnem v Tripolis in ga tamkaj počakam. Rekel je, da bo kmalu dobil dopust, — prav gotovo že čez štiri tedne. Od takrat sem tu. sama, samo psa imam s seboj in spahija, da mi streže.« Prikimal sem. Tega Arabca v slikoviti uniformi spahijev sem že videl, ko je peljal slougija na sprehod. »Ali ne boste nikoli več šli v puščavo, kontesa? »Nikoli,« je odgovorila. »Prav nikoli več... ne morem več... puščavo sovražim, sovražim jo... sovražim jo... !”< ARABSKA PIŠČAL Skupaj sva se vrnila v najin hotel. Šla sva mimo čudovito negovanega, krasnega »Lungo mare«, mimo veličastnih novih stavb, ki jih povsod dvigajo in ki dajejo temu italijanskemu mestu na afriških tleh značilen obraz. Tu blesteče-bela poslopja, ki so svetila v modri luči eomraka. Pred eno teh stavb je kontesa na lepem obstala. »Ali slišite?« je vprašala. Prisluhnil sem. V senci nove hiše sem videl majhno kolibo, zagledal sem majhen ogenj, krog njega so pa čepeli arabski rokodelci. Le-ti v tem modernem mestu niso imeli drugega bivališča, kakor kolibe, ki so v njih čez dan delali. Zaslišal sem tudi godbo arabske piščali. Na njo je zelo enolično igral neki mož, otožno, nepopisno enolično kakor ranjena žival. Topo, brez veselja; godba, ki je bila od časa do časa močnejša, ki je počasi poje-njavala, godba, ki je razburjala in obenem opajala. Kontesa me je zgrabila za roko. Pojdite!« je rekla s prosečim glasom. »Tega ne morem poslušati... res ne moreni! Drugi dan nisem kontese nič vuč videl. Spet sem se odpeljal v tisto neskončno prostranost te pokrajine, ki o njej arabski pisatelji v pravljicah pripovedujejo, da jo je Alah preklel in ukazal vrelcem, naj usahnejo, kajti ljudje so bili hudobni in so pozabljali na svoje dolžnosti. SPREMEMBA ČEZ NOČ Po dveh dneh sem srečal konteso v veži svojega hotela. Njen obraz se mi je zdel spremenjen, njene kretnje so bile živahnejše, samozavestnejše. »Ali ste dobili dobre novice?« sem jo vprašal. »Prav za prav ne!« je odgovorila, a pri tem se je smehljala. »Včeraj mi je mož pisal, da bo dobil dopust šele čez četrt leta. Zakaj, ne vem. Prosi me, naj tako dolgo ostanem še tu v Tripolisu. Jaz sem mu jia že brzojavila, da jutri odpotujem.« »K njemu?« »Da, k njemu!« Stisnil sem ji roko. Spregovorila sva še nekaj nepomembnih besed, potlej sva se poslovila. S hitrimi koraki je odbrzela. Šla je tako hitro, kakor da obžaluje nekaj, kar bi rada spet popravila. Pogumna mala kontesa! Pogumna ženica sredi afriške puščave, na prednji straži Evrope, na razbeljenem pesku in sredi peščenih viharjev... Madlenin največji uspeh Nemški napisal F. Horst Madlena je veljala za najboljšo igralko v Parizu. Njena naravnost je prišla že v pregovor in vsaka njena premiera je bila največji družabni dogodek. Vzhičeno in oduševljeno občinstvo se je zmerom znova spraševalo: Kje neki jemlje Madlena to svojo zmožnost, da se tako lahko vživi v vsako vlogo? Kako more tako dovršeno igrati vloge, ki zahtevajo brezpogojni jioznavanje snovi? Prav to je bila pa Madlenina največja skrivnost. Vsako vlogo, ki bi jo morala igrati, je hoti la poprej resnično doživeti. Tako je bila nekoč štiri tedne v službi v nek' bolnišnici, da bi si pridobila potrebno znanje za vlogo bolniške strežnice. Nalašč je odpotovala v Afriko, da je potlej lahko uporabila svoje vtise v neki drami iz tropskih krajev. Učila se je ročnosti poštne uradnice in j: prebirala bolniške zgodbe nekega norca, da bi lahko čim naravnejše igrala podobne vloge. Madlena je bila suivna in v vsej Franciji ji nisi našel enake. Stanovala je v razkošni vili v rekem pariškem okraju in cena njenega nakita je venomer rasla s številom njenih oboževalcev. V novi komediji »Sreča« bi morala Madlena igrati vlogo dekleta iz podzemlja, ki šele po nekem drznem vlomu spet najde pot do meščanske sreče. Vloga je bila čisto po Madleninem okusu. V njej je hotela zaigrati z vsem svojim znanjem in pokazati takšno glavno junakinjo, da bo strmel ves Pariz. Za svoj namen je pa morala natanko preštudirati okolje. In tako se je nekega večera odločila, da bo obiskala eno zloglasnih zakotnih krčem pariškega podzemlja. * * * Medlena se je začudila. Takšen loka! si je prav za prav predstavljala drugače. V ozračju še zdaleč ni bilo tiste romantike, ki se o njej toliko govori. Pri nekaj mizah so sedeli moški z zavihanimi rokavi in kvartali. Ma-dlene še opazili niso. Ko je klavirski igialec na neki stari škatli zaigral neko pesem, ki so jo bili pred meseci vsak večer s senzacionalnim uspehom p:epeva}i, je sprva začela pritajeno, potlej pa polglasno pripevali. V vsakem drugem okraju bi jih bilo na tisoče, ki bi plačali bajne vsote, samo RADENSKO KOPALIŠČE zdravi z dobrim uspehom bolezni srca, ledvic, živcev, nervozo, želodec, jetra, ženske kafare, spolne motnje, notranje žleze. Ako trpite od katere teh bolezni ali sploh obiskujete zdravilišče, zahtevajte naš prospekt, v katerem imate mnogo koristnih navodil o zdravju. Uprava Radenskega zdravilnega kopališča SLATINA RADENCI Direktni vagon za zdravilišče SLATINA RADENCI odhaja Iz Ljubljane ob 8.00 ter prihaja v RADENCE ob 14.42. da bi slišali Madleno peti. Tu se pa še zmenil ni nihče za njeno umetnost. Po drugem refrenu je neki kvar-tač naposled vstal, velik je bil, širo-kcpleč, v črni, pretirano moderno ukrojeni obleki, s sivim, na tilnik poveznjenim klobukom, prišel je k Ms d leni in ji mirno reliol; »To me razburja! Pojdi!« Prijel jo je za roko, jo odvedel k svoji mizi, ji ponudil stol, ki je nanj avtomatsko sedla, potlej je pa sedel še sam, da bi nadaljeval prekinjeno kvartanje. »Peti ne znaš, morebiti mi prineseš srečo,« je pristavil iu stavil ves svoj denar na poslednjo karto. Madleni je bilo, kakor bi padla z nebes. Kaj takšnega se ji še ni bilo zgodilo. Borila se je s solzami. Hotela j.-; proč. Vstala je in hotela oditi. Sedi!: ji je dejal neki glas. Dobra si.«- Madlena je zastrmela v govornika. I.e-ta se je na široko zarežal. Vse sem debil!« Cisto pod nos ji je pomolil mošnjiček denarja. »Pri meni ostaneš. Prinašaš srečo.« In s svojo močno roko jo je dobrodušno potrepljal po rami. Zdajci so se odprla vrata in neki mladenič, svetlo se mu je lesketal šop rdečih las, se je usmeril k velikanu in mu nekaj zašepetal v uho. Le-ta je napeto prisluhnil. Potlej je vstal in rekel svojim tovarišem: Na delo! Ilenrry ve za nekakšno kupčijo! Sklonil se je k Madleni: : Pojdi z menoj! Ti prinašaš srečo!« Dvignil jo je e stola in jo potisnil pred vrata. * * * Madlena je sedela v nekem avtomobilu. Peljali so se skozi temno mesto. Najprej so vozili po uaspol razsvetljenih ulicah, potlej so zavozili na širok bmilevar in se peljali mimo nočnih lokalov in zabavišč, ki je njihova od časa do časa prižgana svetlobna reklama metala v notranjost avtomobila žarko luč, tako da je lahko spoznala obraze štirih moških, ki so se molče vozili z njo. »Kam se prav za prav peljemo?« je pomislila Madlena. Bili so že zunaj mesta iu se peljali v smeri proti četrti elegantnih vil. Na nekem temnem mestu so ustavili. Tudi Madleni so veleli, naj izstopi. Pot so nadaljevali peš. Počasi in nemo so kolovratili tja kakor neskrbni sprehajalci. Pred nekimi železnimi vrati so se ustavili. Tu je, je zašepetal rdečelasec. Madlena je strmela v hišo. O joj... o joj... Vlomilcem mora pomagati! »Nikogar ni doma,« je pritajeno dejal velikan. »To bo dober lov. Torej na delo!« »No, no, mala, ne smeš izgubiti poguma, je dejal eden in prijel Madleno, ko se je opotekla. Z nezaslišano naglico so odprli železna vrata, hiteli po posuti vrtni poli iu se kmalu nato znašli v temni veži, kajti tudi velika hišna vrata jim niso delala nič preglavice. -Ali veš, kje je nakit?« je vprašal velikan rdečelasca. »Ne!;< mu je odgovoril. »Poiskati ga bomo morali!« Vse so natanko razdelili. Eden je c-stal na straži, drugi so pa odšli premetavat po sobah. »Ti moraš tudi iskati,« je dejal velikan Madleni. »Ti boš prinesla srečo!« »Upam,« je dahnila Madlena in se splazila po stopnicah. Počasi je potlej pritisnila na kljuko nekih vrat in stopila v sobo. Tam- (Nadaljevanje na 8. strani) fogled na Stadion o priliki slavnostnega uastopa ZFO v sredo, 2ft. junija 1938. — Visoki gostje lia častni tribuni: Nj. Vis. knez-nainestnik Pavle, Nj. J is. Kneginja Olga, ministrski predsednik dr. Stojadiuovie, notranji minister dr. Korošec iu ban dr. Natlačen. Okama mazilo se nah in drogerijah, ■kovčeg. Mislim namr za na pot, na zobno pico, na pahovko, vi Zelo praktičen je nu 60 v njem predali za šeme, nekak ženski spraviš škatlice za čice s kol insko vodi ščetke za lase, oblel« je vroče, higienično tako malo Počitniška bolezen - beg v naravo 0000000 Šaljivo - resni pomenki o počitnicah OOOOOOO Vsako leto, takole v juniju se loti vrlih, meščanov poselnia bolezen — počitniška mrzlica. Simptomi te bo-ezni so kaj različni; značilni so: kupovanje usnjenih kovčegov in me-valut, prošnje za dopuste in ekanje za potnim listom. Lažje obli-mel smolo, da si naletel na razjarjenega bika, ki jo je tako jadrno brisal proti tebi. Morda je bil pa vsega kriv tvoj živordeči telovnik, Prodajalka ti ga je tako toplo priporočala, kako moderen je in kar Prepotreben za hladno gorsko klimo... Glavno je pač, da smo obrnili mestu hrbet in se podali ven, v božjo naravo. Nič nas ne moti, da denarnica ni napihnjena kakor žoga, da nas sredi izleta preseneti nevihta in 'ta naš sosed v hotelu ponoči silovito smrči. Kmalu se namreč privadimo na .počitniško klimo1, s sosedom se cclo seznanimo — ni napak človek — Pričnemo smrčati in vidimo v dežju Prijetno hladilo vročega poletnega 'trie. Dobrodušni postanemo, ,živcev' otresemo, to je vse, to je menda tudi cilj in smoter vsakega ,ubežnika' iz mesta. čudovito je, kako ganljive ,tipe' Srečamo na počitnicah. Naj omenim šanio debelo gospo v hlačah, pravi Zcnsl;i ,Trebušnih', a da bi jo videli, kako potrpežljivo se je vzpenjala na floro. Postala je sicer pogosto, se odhrkala, a naposled je le prispela na l'rh. Muzajočim se turistom je izjavila, da ne hodi na planine zato, da Pri kožnem vnetju in izpuščajih dojenčkov, pri razpokanih in razbolelih prsih mater čudovito učinkuje pravo rastlinsko mazilo dobi v lekar-Škaf. din 8’-. Razpošilja proti predhodnemu nakazilu din 10’—. LEKARNA Mr. 10ŽE OBLAK Št, Vid nad Ljubljano bi shujšala, pač pa, ker ji je ,vsaka skala sveta'. Neki zlobnež je sicer pripomnil, da so kamni tudi v dolini, a kamni niso skale kajne, in to tudi ne spada k zgodbi. In za konec še tisto o gospodu ,Garaču', pred dvema tednoma se je odpeljal na dopust in te dni se je vrnil. Pred odhodom se je odločil, da bo vstajal zgodaj in zgodaj šel v posteljo, da bo pil samo mleko in ležal v ležalniku na trati pred penzionom. Tudi žena mu je naročila, naj bo le lepo priden, sicer bo prišel nazaj še bolj >polomljen' kakor odhaja. (Polomljen je namreč strokovni počitniški izraz za bolehen.) Gospod Garač je odpotoval. V penzionu je pa srečal svoje stare znance in ti so — smola ali sreča? imeli s seboj tarok. In tarokirali so od ranega jutra do poznega večera, zraven pa zalivali \ napor — a ne z mlekom. Bili so pač \ na dopustu in doma jih ni čakala \ žena. Kmalu so imeli gospoda Ga- \ roča v svojih krempljih. (Tudi ,kremplji‘ so strokoven izraz v počitniškem žargonu.) Namesto mleka je bilo dobro tudi pivo in vince in namesto ležalnika je gospod Garač rajši uporabljal navaden stol ob gostilniški mizi. In idilične jutrnje sprehode je nadomestil prozaičen ,maček' s kislimi kumaricami. Gospod Garač se je vrnil domov zdrav ko dren, spočit in pomlajen. Bil je pač na dopustu, živel je po svoji pameti in užival sladke urice svobode. Ljube moje bralke, menda niste hude, hotela sem vam napisati uvodnik, spodoben, resen uvodnik o dobrem in zlem, o lepem in grdem, a tole se je izmaličilo iz mojih dobrih namenov. Menda mi boste oprostile, kajti tudi jaz sem — pred dopustom. Saška TmcU iz&icchi okus 1111 Novi vzorci lahko zadovolji velika izbira naših nove barve novih vzorcev damskega in moškega ugodne cene blaga za pomlad in poletje. JI. Htildauc -„pri Lingarjeva ul.-Pred Škofijo Trgovina, kjer se kupuje z zaupanjem. ioi/oio (Som no tnoefe... Na današnji ženski strani, posvečeni — kakor ste najbrže že same opazile — predvsem počitnicam, pričenjam vrsto praktičnih člankov; v njih naj vam po-jasnim, kako se kar najceneje organiziramo, če odpotujemo na počitnice k morju, v gore, s čolnom itd.. Pričnimo torej s počitnicami ob morju. Ce si želiš jarkega močnega sonca, skoraj da neusmiljeno pekočih dni, dolgih večerov in tujskega vrvenja, potlej odpotuj na morje v juliju. Če ti je pa do grozdja, fig, do prijetnega vetriča in idiličnega miru, odpotuj sredi avgusta ali pričetkom septembra. Kako boš naredila, da boš lepo ogorela, ne da bi se luščila in ne da bi se ti koža starostno nagubala? Od pomladi sem se pripravljaj na sončne kopeli z zračnimi kopelmi; telovadi pri odprtem oknu v kopalni obleki ali še bolje v kratkih hlačali in nedrčku. Preden se podaš na peščino pod žgoče sončne žarke, se že doma nekajkrat sonči. Te prve sončne kopeli so izvrstne za kožo, a pri njih si ne smeš vtreti v kožo kreme. Tako se koža privadi na sončno toploto; ne ravnaj se po nasvetih, ki pravijo; sprva ei sonči samo noge, ali samo hrbet itd. Natrite se z mastno kremo itd. Sončite se rajši v beli kratki pid-žami, saj veste, da skozi belo barvo prodirajo ultravijolieasti žarki. Sončite se pred 10. zjutraj in po 3. popoldne, tedaj je sonce manj močno, a dovolj močno še zmerom, da pripravi vašo kožo za obmorske sončne kopeli. Dva dni po prihodu na morje se šele pričnite sončiti. Pričnite ob 9. in se sončite pol ure. Drugi dan pričnite ob 10. in se sončite V* ure. Četrti dan ob 10. in se sončite eno uro. Tako se koža res po malem na- vadi na toploto in ne reagira z luščenjem. Kožo pričnite mazati z oljem šele tedaj, ko se sončite dalje ko eno uro. Koža mora dobro vsrkati olje. Če imate na počitnicah na razpolago kopalnico, je najbolje, da kanete vsako jutro pri jutrnji kopeli v kopalno kad nekoliko olivnega olja. ’ro zlezete iz kopeli, sle že enakomerno naoljeni po vsem telesu, saj veste, da olje ostane na vrhu vode. Koža mora biti pa tako pripravljena, da čisto vsrka mast ali olje. Da ne pomažemo obleke, se s posebno krpo še nekoliko obrišemo. Samo pravilno gojena koža dobro vsrkava olje. Če hočete enakomerno ogoreti, si morale kožo stalno ščetkati s ščetko, ki pri vsaki kopeli posname vso odmrlo kežo, saj veste, da se nabira na koži zmerom plast odmrle kože, ki ovira dihanje kože. Samo docela zdrava koža hitro in enakomerno ogori. Če slučajno dobiš sončne opekline, jih zdravi z beljakom. Stepi en beljak v sneg, namaži z njim opekla mesta in pusti, da ostane na koži 20 minut. Nato izmij s presnim mlekom. Videla boš, kako hitro bo bolečina odnehala in kako hitro se bodo opekline zacelile. Za sončenje si kupite belo, sinjo ali svetlorumeno obleko, kajti edino te tri barve prepuščajo h koži ulira-vijoličaste žarke; kajpak, če vam je do ultravijoličastih žarkov. Če vam je pr. več do ,linije’, izberite temnejše odtenke. Obraz si sončite brez očal, naj se tudi vaše veke navadijo na svetlobo in toploto, saj jih sicer ščitite e temnimi očali. Nos si — za vsak slučaj — zavarujte s koščkom papirja, figovim peresom ali kožo od banane. Lase tudi sončite, torej jih nikar ne mučite s pahovkami in ne s trakovi. Prve dni sončenja si vtrite v kožo mastne kreme, pozneje, ko se koža privadi, to opustite (To velja samo za obraz.) Če opazite, da je koža na obrazu nekoliko ožgana, si dajajte zvečer, pred spanjem na obraz sadne obkladke. Kakršno koli sadje — fige, breskve, kumare, banane. Sadje izvrstno poživi kožo in hladi opeklino. Če si na čolnu preveč prepihate kožo, da postane suha, si dajajte namesto sadnih obkladkov obkladke iz stopljenega la-nolina. Tudi dvajset minut. Nato si umijte obraz s presnim mlekom, da se bodo znojnice spet skrčile. Ne pozabite na lase, tudi ti morajo biti pri morju mehki in valoviti. Paziti morate, da se pretirano ne osuše in da ne izgube svoje naravne barve. Vsak dan jih napišite z dobro briljantino, kajpak jih pa tudi vsak dau umijte po slani kopeli V sladki vodi. Ko so še mokri jih uravnajte v kodre in valove. Pri morju si ne loščite rok z lakom, ker bi imele preveč dela, če bi hotele lak vsak dan znova obnoviti, sicer so pa slabo obarvani nohti grdi. Če hočete, da vam členki postanejo tenki, korakajte vsak dan J km v morski vodi, tako da vam voda sega do kolen. Po veslanju si natrite roke s kakšno mastno kremo. Pudrajte in šminkajte se samo zvečer, če greste ven, na ples. Za nego vzemite e seboj; vodo za čiščenje kože, kakršno uporabljate tudi doma, olje za sonce, Janolio, škatlico temnega pudra, dobro temnordeče rdečilo za ustnice, kremo za roke in nekaj izvrstnih knjig, da boste duševno in ne samo telesno v prijetnem ravnovesju preživele počitnice. Simona. Predigra k potovanju Dve ljubki, zelo lahki poletni oblekci za sprenoae Predigra k potovanju je pripravljanje kovčegov. Marsikomu ali pa vsakemu bi smeti reči: »Pokaži, kako si pripraviš svoje kovčege in povem ti, kdo siv« Žal ta pregovor ne obstoja v tej obliki, sicer je pa ravno tako upravičen, kakor v svoji prvotni obliki. Mnogo je namreč ljudi, ki jim je pripravljanje kovčegov deveta briga, potlej ee pa pritožujejo, kako se jim je obleka zmečkala ali pa, da se jim jo to ali ono v kovčegu strlo in razbilo. Pripravljanje kovčegov ne odlašajmo do zadnjega dne, temveč pričnimo delo že dan pred odhodom. Kajpak moramo najprej pregledati, ali so kov-črgi v redu in napake in škodo takoj popraviti. Obleko, čevlje in perilo pa zgrnimo in pripravimo ua mizo, da ne bo nepotrebnega likanja. Posebno važno je to, da veš, katere stvari so neobhodno potrebne za na pot in katere lahko brez škode pustiš doma. Le ne preveč prtljage, rajši manj kakor preveč. Najbolje je, da odpreš vse omare in predale, potlej pa ob pogledu nanje sestaviš seznam, katere stvari potrebuješ in katere ne. S tem seznamom v roki prični pripravljanje kovčegov. Pri urejanju kovčegov uredimo tako, da spravimo stvari, ki jiti moramo imeti hitro pri roki, v manjši ročni . Mislim namreč na; blazinico na zobno ščetko, toplo jo-listine, itd. majhen kovčeg, ki toaletne potreb-... .neseser": vanj i za puder, steklenini parfumom, in zobe. hkrati j tudi poseben predalček za ši- j in za hranjenje nakita. V ta 1 1 vtakneš brez škode še nekaj papirnatih prtičev, milo in svoj^ jedilni pribor. Videla sem tudi kovčege z urejenimi predali za ves pribor, ki ga potrebujemo, kadar naredimo izlet ----------- V takšnem kovčegu so vi- ta žlica, krožnik, vse iz plo-olnica, stekleničice za kis in olje in še dva manjša krožnika. Zelo praktično in tudi ne posebno drago. V kovčeg naloži na dno težje stvari, torej čevlje, knjige. Ne pozabi vzeti s seboj tudi kopita za boljše čevlje, sicer so kopita težka, a tako si čevlje ohraniš dolgo lepe, torej prihraniš pri denarju. Da se čevlji ne dotikajo obleke, si sešiješ za čevlje vrečice iz pisanega kretona, ali kakšnega drugega poceni blaga, ali jih pa zavijemo v papir. 'Fe vrečice so pa praktične zato, ker jih pozneje lahko operemo, nato pa na počitnicah uporabljamo za jedi. ki jih jemljemo s seboj na izlete. Saj veste, kako grdo je, če so jedi zavite v slab, morda celo časopisen papir, kar nič teka nimate do njih, posebno,' če V teh . vrečicah so pa jedi shranjene in ta higiena te stane! Prostor med čevlji izpolni z vi mi obešalniki. Zdaj pride plast rila, nogavic in kopalnih oblek, stvari, ki se ne mečkajo. Čez šele zložimo poletne obleke, krila in jopice. Pri občutljivih umi kah vložimo v rokave papirnate svit ke. tamkaj, kjer jih preganemo. V poseben kovčeg damo dežnik — kajpak le za vsak slučaj — čezenj zložimo plašč ali - plašče,, brisače ogrinjala. Ali smo še kaj pozabili? Natanko premislimo, nato pa izpolnimo ta kovčeg še s tistimi stvarmi, ki smo se nanje spomnili šele v poslednjem trenutku. Za kopalne stvari imamo navadno poseben kovčeg iz kretena, platna ali jia celo nepremočljivega blaga. V ta kovčeg naložimo potlej jedi, ki jih potrebujemo po poti, razne popotne listine in denar. Najbolje je namreč, da nosimo denar na poti pri sebi, ker se kakšen kovčeg utegne zgubiti, morda ga kje pozabiš itd. Pred potjo preštej svojo prtljago in si dobro zapomni, kaj vse k njej spada. Ali še kaj manjka? Nič več, kvečjemu lepo vreme in dobra volja. Oboje bo kmalu tu, samo da sedete na vlak. Torej — srečno pol! Teta Meta (,'uspa 1. 11. Francija Otekanje nog m rok v stopalih da slutiti, da imate slab krven obtok, morda celo krčne žile. Vsekako pride ta nadloga od slabega krvnega obtoka, torej morate gledati, da predvsem krvni obtok poživite in spravite v red. Vsak večer si Ji) minut kopajte noge izmenično v topli in mrzli vodi, to krvni obtok zelo poživi. Imejte v postelji noge zmerom nekoliko više od ostalega telesa, podložite si torej spodnji konec postelje z blazino ali čim drugim, A ko vse to ne bi pomagalo, kar pa dvomim. vprašajte za svet še kakšnega zdravnika. Za potenje rok nimamo pravega zdravila in bi bilo skoraj Škoda trosili denar za to ali ono mazilo, ki tako ne bi nič pomagalo. Edini pripomoček, k: jaz zanj vem, je tale: umivajte si reke kar se da pogosto, zvečer preden greste spat in zjutraj, ko vstane!-, ei pa natrite v dlani vazelina. To se sicer čudno sliši, a videli lioste, da vam bo odleglo in da se ne boste več tako zelo potili. Saška Porabni nasveti j Če torta noče iz tortne oblike, je nikar ne skušaj s silo povezniti ali pa izrezati z nožem, ker bi se utegnila razsuti. Rajki tortno obliko s torto vred postavi za 6—8 minut na marmornato mizo. Torta se ho tam shladila in zlahka jo boš stresla iz oblike, če vam neroden gost po nesreči polije bel prt z rdečim vinom, se nikar ne razjezite, ampak vljudno recite; Nič imdega.« V resnici ni to nič hudega, kajti pozneje zlahka odpravite madež, če pomočite prt v vrelo mleko. Madež bo izginil, kakor bi trenil. Izperite v hladni vodi in še vlažno polikajte. Problemi našega časa Hormon za naglušnott Presenetljivi uspehi dunajskega zdravnika V eni izmed aprilskih številk tl mm jskega >Medicinskega vestnika*t je višji vojaški zdravnik dr. Zajiček napisal izčrpen članek o uspehih motega zdravljenja naglušnosti s hormoni. človeku se zdi kakor čarovnija: bolnik pride k zdravniku, potoži mu o naglušnosti, ki ga muči že več let in ki postaja od leta do leta hujša. Zdravnik najprej natanko preišče bol-uikov sluh in ugotovi, kolikšna je bolnikova naglušnost. Nato seže po majhen lonček, vzame iz njega za fižolovo zrnce rumenkastega mazila in ga <>olniku vtre v okolico ušesa in v tilnik. In takoj po tej masaži se bolnikov sluh — tako so pokazali najnovejši poskusi — trikratno izboljša. In vendar ni vse skupaj nikakršna čarovnija. Stvar smo posneli samo iz rt varnega poročila nekega dunajskega zdravnika o njegovih opazovanjih modernega zdravljenja naglušnosti s hormoni1. Vsekako so pa hormoni, ki o njih presenetljivem učinku poroča višji vojaški zdravnik dr. Zajiček v dunajskem medicinskem časopisu, hormoni čisto posebne vrste. Niso namreč produkti iz retort iznajdljivih kemikov in ne denaturirani, z vsemi mogočimi reagencami spremenjeni ekstrakti. Narobe: to so sveže, zgoščene življenjske snovi same. ki jih pridobivajo iz žlez, brez kemijske predelave, brez segrevanja, brez čiščenja in ne da bi jim kaj vzeli. 2e več let zagovarja dr. Zajiček svojo tezo, da so hormoni drugačni in več kakor mrtve snovi, spojene v tem ali onem kemijskem obrazcu. Hormoni, tako pravi dr. Zajiček, so za življenje kakor bencin za motor, so torej tudi živa snov. ki jim z vsakršnim poskusom kemijske predelave vzamemo sleherno učinkovitost. Svojo polno zdravilno moč kot zdravilo razvijejo hormoni le tedaj, če jih zdravniki uporabljajo ravno tako, kakor jih uporablja zdrav, živeč organizem: kot življenjsko sočno žlezno celoto. Od hormonske juhe do hormonskega mazila Dolgo se nihče ni zmenil za trditve dr. Zajička, posebno ker je raziska-vanje hormonov krenilo v ravno nasprotno smer: znanstveniki so se nam-res trudili, da bi sestavili hormone kemijsko kar najčisteje v retortah in celo čisto neodvisno od živili žlez. V poslednjih letih je pa našel Zajičkov nauk med avstrijskimi in tudi drugimi zdravniki precej pristašev; pridobili so jih predvsem učinkoviti in očitni uspehi zdravljenja z živimi ribjimi hormoni. Na Dunaju je nastal poseben zdravniški krožek s priznanimi zdravniki kakor dr. Poppom in dr. Feilerjem, dr. Prattom in še mnogimi drugimi zdravniki. Vsi ti so se ravnali pri zdravljenju s hormoni po navodilih dr. Zajička. Novo zdravlje- nje so uvedli celo v dveh zdraviliščih v bližini Dunaja: v Kalksburgu in Perchtolsdorfu. Ze v prvi uporabni obliki — v obliki hormonske juhe — se je pokazal učinek tega zdravljenja pri starostnih težavah, pri mrtvoudu in pri oslabelosti. Pozneje se je učenjakom posrečilo, pripraviti sveže hormone v obliki mazila, in s tem se je novo zdravljenje šele pričelo. Tudi skeptiki niso več mogli spričo hitre zdravilne reakcije pri masaži s hor-monovim mazilom tajiti učinkovitost tega zdravila. Zdravniki so namreč v nekem primeru ugotovili, da je že po eni sami masaži s hormoni naduha čisto izginila; a tudi migreno in nespečnost lahko v mnogih primerih preženemo. Izboljšanje sluha Najnovejši poskusi dr. Zajička in njegovih sodelavcev so veljali preiz-kusitvi učinkovitosti svežega hormon- skega mazila pri naglušnosti, posebno pri trdovratni starostni naglušnosti. «Ze prvi poskusi zdravljenja so se obnesli. Učinek je bil skoraj v vseh primerih kar presenetljiv: večjidel se je sluh izredno popravil.« Tako poroča dr. Zajiček in se sklicuje na celo vrsto ozdravljenj, ki so jih potrdili sloviti dunajski špecialisti za sluh. Vendar dr. Zajiček odkrito priznava, da je bil uspeh v nekaterih primerih neznaten, ali ga pa sploh ni bilo. Hkrati poziva svoje sodelavce, naj bi preizkusili novo zdravljenje v večjem obsegu, tako da bi lahko s poskusi ugotovili, v kakšnih primerih in pri kakšni dozi zdravila so uspehi največji. Dosedanji poskusi z zdravljenjem naglušnosti so prav dobro uspeli; ali se bo to zdravljenje tudi v praksi obneslo, bo pa že v bližnji bodočnosti pokazala klinična preizkušnja. Po »N. VV. JournalH« Oči mrtvih »Na/nove/ši poskusi na polju okulistike.« Mrtvec je mrzel in trd. strog in veličasten ležal na parah. Po njegovi smrti je vse na njem izgubilo svoj smisel: njegove oči, njegove roke, njegovo srce, njegova kri. Toda okrog njega je burno kipelo življenje; živ človek se je sklonil k njemu in mu skrbno in rahločutno iztaknil oči. Izrezal je iz teh oči košček rože-nice in ga potlej presadil v oči nekemu živemu človeku, ki je bil skoraj popolnoma oslepel. Zaradi neozdravljive skaljenosti roženice, normalno prozornega varovala oči, je ta mož že od mladosti nejasno razlikoval svetlobo cd teme. Samo ena je bila možnost, da se mu vrne vid: nadomestitev neprozornega tkiva z drugo, kajpa'. človeško roženico. Zdravnik je slepcu izrezal droben košček roženice in je na izrezano mesto položil košček nove roženice, iste oblike in velikosti s premerom kakšnih 4 milimetrov. Mrtvečevo roženico je torej presadil v živo oko. Roženica je ouranila svojo prozornost, prepuščala je svetlobne žarke in mož je spregledal. Kdor je bil le enkrat samkrat priča takšne operacije, mu bo za vse življenje ostala v spominu. »Kaj je to?« je vprašal odrasel mož in pokazal nekam s prstom. »Mačka,« je odgovorila njegova mati in solze so se ji vdrle po licih. »Mačka! — Kako se imenuje to drevo?« je vprašal mož smehljaje se. »Kje je pa kakšen voz? — Pokaži mi jabolko!« Vse hkrati je hotel videti in tudi po njegovem razburjenem obrazu so lile solze. Te vrste operacije niso čisto nove. Medicinska literatura poroča o primerih, ko so v slepe oči presadili novo roženico in se je očem spet vrnil vid. Toda te čudovito uspele operacije so ostale osamljene, ker so potrebno roženico izrezali iz oči živih ljudi, iz oči, ki so jih morali zaradi kakšne rane operirati. Profesor V. T. Filatov z medicinskega instituta v Odesi je bil tisti, ki je prvi krenil na novo in drzno pot. Dokazal je, da se da mrtvečeva roženica presaditi v oči živega človeka. Nadaljnji poskusi so pokazali, da ni pri tem treba niti posebne hitrosti: roženica obdrži namreč svojo živost več dni. Potlej je Filatov dokazal, da je celo boljše, če sežemo po mrličevi llllIlIlllllllllIlIIllillllllLi KOLESA) = damska in moška, najnovejši ~ E letošnji modeli v največji iz- ^ 3 biri naprodaj po neverjetno j; nizkih cenah. E § NOVA TRGOVINA = = TVRSEVA (DUNAJSKA) CESTA 36 E ^ nasproti Gospodarske zveze ^ ?iiiniimiiiiimmnmmmnmnK Za kolesa samo »Durlin-lak«! roženici, kajti roženica živega človeka ima svojo posebnost; kadar jo presadimo. so r.am namreč tuja kri, tuje stanice. skratka ves tuji, drugačni organizem, ki iz njega izvira, samo v napoto; vse to se je pa v mrtvečevi roženici že izgubilo. Pri nadaljevanju svojih poskusov je opazil profesor Filatov nov pojav. Mrtvečevo tkivo je spodbodlo stanice k novemu delovanju, okrepilo je njihove življenjske funkcije in omogočilo silno hitro ozdravljenje. Živost, ki jo je sprožil drobceni košček mrtvečeve roženice, je bila neizmerna. Skaljeni del roženice se je začel jasniti; postopek preosnove med živim in »mrtvim« tkivom je učinkoval silno oživljajoče. Tako je profesor Filatov začel kar redno presajati roženico vselej, kadar je imel opravka z vnetjem oči. Doslej so izvršili že 400 takšnih operacij. Institut nadaljuje te poskuse, zraven pa uči zdravnike iz vse Rusije o uporabi te nove operacijske tehnike. Zdaj zidajo cel6 tovarno za instrumente, potrebne pri teh operacijah; nekatere je iznašel profesor Filatov sam. (Po moskovskih »Izvestjih«) * Medtem ko v Rusiji uporabljajo roženico mrtvih, je začel zdravnik J. W. Tudor Thomas v Cardiffu delati poskuse z roženico zajčjih oči. Toda navadna kunčeva roženica ni bila dovolj velika in zato je dr. Tudor vzredil posebno pasmo orjaških kuncev, ki se njih oči za te operacije posebno dobro obnesejo. V prejšnjih časih so uporabljali roženico iz oči slepcev, ki so iz kakšnega drugega vzroka oslepeli. (Po »Sunday-Dispatchu«) Skrivnost številk 1, 7, 9. so magične številke 2e od starih časov sem pripisujejo številki 7 preroški, kar magičen pomen. Zakaj ravno številki 7? Morda boste v spodnjih vrsticah razbrali odgovor na to vprašanje. številka 1. prva v nepregledni vrsti števil, predstavlja absolutno enoto, izhodišče vsega, nekakšnega boga številk. Delite torej številko 1 s 7; dobili boste: 0,142857. To na videz vsakdanje število pa obdrži svoje lice, če ga pomnožimo z 2, 3, 4, 5. 6: vsakokrat naletimo v njem na iste številke, samo v nekoliko drugačnem redu; prepričajmo se, ali je to res; 142.857 X 2 = 285.714, 142.857 X 3 = 428.571, 142.857 X 4 = 571.428, Itd. Kar neki se pa s tem številom zgodi, ako ga pomnožimo z magično številko 7? Spet nekaj presenetljivega; dobimo namreč skrivnostno število iz samih devetič: 142.857 X 7 = 999.999 Devetica je torej na vsej črti zmagala. Devetica, najvišje enoštevilčno število, preizkusni kamen številk. Misterij številk. (»InIran«, Pariz.) 44.1' 45,5 27,6 45.5 44.6 45.5 43.2 45.2 32.8 40.1 31.6 315 29.3 42,5 23.8 32,6 21.2 30.0 17,7 28.4 1G.8 25,1 16,6- 32,3 16,5 20,1 16.4 26,4 15.5 26,7 15,2 26.7 14.1 25,6 Število porodov pred vojno in danes Spodnje številke kažejo, koliko ljudi se v raznih državah rodi povprečno na 1000 prebivalcev na leto: Letno Letno povprečje povprečje 1931—1935 1905—1909 Rusija Poljska Palestina Egipt Romunija Japonska Bolgarija Italija Nizozemska Danska Belgija Nemčija Francija Švica Velika Britanija Norveška švedska 1 Za Rusijo velja povprečje 1923 do 1925, ker novejše statistike še ni. ! V Nemčiji se je število porodov pod Hitlerjevo diktaturo v letih 1937 do 1937 dvignilo na 19,0. * Padec porodov v raznih državah t teku 25 poslednjih let — v odstotkih; Japonska IV« Nizozemska 29 ♦/«' Egipt 4 •/. Bolgarija 31 •/. Francija 18*/. Belgija 33 •/• Romunija 18 •/« Danska 38*/* Italija 27 •/• Švica 38 V. Britanija 42 •/« švedska 45*/» Norveška 43 •/* Nemčija 49 */» * » * Vidimo torej, da ni Francija, tolikanj razkričana kot izumirajoča dežela, niti zdaleč na čelu obeh 7predelale. ge več; črta relativnega padanja porodov je n. pr. pri Nemčiji mnogo strmejša kakor pri Franciji, in celo zastran absolutnega števila porodov se Nemčija vse do 1. 1935. ni mogla bahati, da prednjači pred Francozi. (Podatki po »Intranu«) Ali ze veste... ... da italijanski tisk energično brani Chamberlaina pred angleškim javnim mnenjem, ki zahteva represalije za potapljanje angleških trgovskih ladij v španskih republikanskih vodah? ... da je pomočnik ministra ameriške vojne mornarice Johnson dejal, da je Amerika absolutno za mir, a ne za mir po vsaki ceni? ... da se je zdaj razvedelo, da je voditelj sudetskih Nemcev v nedavnih kritičnih dneh odpotoval v London proti fiihrerjevi volji? ... da japonski list .Japan Times' demantira glasove o sklenitvi nenapadalnega pakta med Nemčijo in Rusijo? ... da ameriška vlada vseeno ni v Nemčiji protestirala zaradi velike vohunske afere, ki so jo pred kratkim odkrili v Ameriki? ...da je nemška vlada obljubila Angleški. da bo poravnala obresti inozemskih posojil bivše Avstrije, a samo tedaj, ako Angleži tega dolga ne bodo smatrali za obveznega? ... da bo imelo angleško vojno letalstvo 100.000 ljudi? 1-1. nadalje vanje »Teta, daj mi zdravila,« me je zaprosila, »tamkaj v moji potni torbici so. Predpisal mi jih je zdravnik v Bor-digheri. Nekakšno uspavalo je to. Pregrozno je vse skupaj, da bi mogla kaj mislili. Nekoliko sj moram odpočiti razhičane živce.« Skoraj jezno je zgrabila žličko r. belim praškom in ga použila. V polsnu je se nekaj polglasno govorila predse. Sedela sem pri njeni postelji in jo držala za drhtečo, vročo roko. Zavetne na oknu so bile spuščene, tako da je v sobi vladal globok mrak. Zgoraj je bilo mrtvaško tiho, «amo deževne -kajtije so enolično udarjale na okna in zdaj pa zdaj se je zaslišalo pritajeno smukanje mi hodniku in počasno, previdno zapiranje vral blizu ranjenčeve sobe. Ko je Helena trdno zaspala, sem stopila h Kttrli. Sedela je v svoji sobi z oskrbnikom, v obraz je bila spel vsa zaripla in me je kar ua kratko odslovila. Dej»la je, da bo z menoj poračunala pozneje. Ko sem odšla od uje, sem srečala Breitenfelda. »No, kako je pri vas? Ali je goapod profesor že prišel?c Peljala sem ga v salon in mu povedala, kar sem vedela. »Ali je mirno prenesla udarec?« Zelo mirno, gospod baron. Pravkar se pogovarja z oskrbnikom,< sem mu odgovorila. >V«a čast!« je osuplo zamrmral. Dobre živce ima! In mladi princ, ali je zdrav?« »Hvala. Ali naj gospe Ithodnovi sporočim, da »le prišli?; »Za božjo voljo, nikar! Najprej bi rad govoril s profesorjem — saj res, kaj pa Helena?« »Spi.« »tiromska strela! Nordntanuovi imajo pa dobre živce.« se je začudil. »Použila je uspavalo.« »Tako, tako! Saj sirota res ni videli posebno krepka. Mojo ženo je tako orelreslo, da je morala v posteljo na- PREPOVEDANA LJUBEZEN PO NEMŠKEM IZVIRNIKU PRIREDILA R. L. LJUBEZENSKI ROMAN DVEH MLADIH LJUDI ineslo Karle in se venomer dere.« »Karla ne pozna sočutja do same sebe...« »In do drugih tudi ne,c je pristavil, »to že dolgo veni. Takšnih žensk ne maram. A to pot ji bo to prav prišlo. No, profesor je že tu — ali ‘tliš it e voz? Prosim, gospodična Meissnova, »poročite mu, da bi rad z njim govoril, ko bo pri Juriju opravil.« Ko je zdravnik odšel na vrb, je Karla prišla k meni. >Služkinja mi je pokazala vaše knjige,« je dejala, »hvala vam za pomoč.c Barona, ki je stal pri oknu skoraj na-apol skrit aa zavese, ni niti opazila, ; Kaj ste prav z«i prav prej hoteli, gospodična Meissnova?« je vprašala. -Zastran Heleninega odhoda ne odje-njam niti za las. Kar sem rekla, sem rekla, in pri tem ostane. t'e bi me hoteli kaj pregovarjati, mi je prav žal, da...« Prestrašeno sem ji namignila in tudi Karla je nekam prestrašeno zastrmela v gospoda Breitenfelda, ki se je zdajci obrnil k njej. »Oprostite, gospod baron,« je zaprosila, »sama ne vem, kje se me glava drži. Samo pomislite, kaj vse je prišlo nadme. Moj ubogi mož... kajne... in...« »Moje sožalje, gospa. Prav tako sočustvujejo z vami moja žena in moji starši. Lahko si mislite, da me nemalo skrbi, kaj bo z ntojiin ljubim, starim prijateljem,« je toplo povzel baron. »In zakaj vse to?r je vprašala Karla. »Ce bi bila doma, se kaj takega ne Iti zgodilo. A ženska dvojega hkrati ne zmore. Ko bi ne bila bolna in ne bi odpotovala zdoma... To me je že izučilo.« Potlej »e je spel obrnila k meni. »Torej resno, gospodična Meissnova, Helena ne »me tratiti časa. Lotili se mora kakšnega poštenega dela, dovolj dolgo je lenarila... najkasneje po* jutršnjein...« »Se jutri, gospa Karla,« sem ji odsekano odgovorila, se poslovila od gospoda Breitenfelda in spet odšla na vrli, kjer je Helena še zmerom »pala ko ubita. Tako, sem pomislila in jo opazovala, zdaj si cigančica, brez sleherne domovinske pravice, ti ubogo, nesrečno dekle! Kakšno uro pozneje sem še enkrat povprašala po Jurijevem zdravju, naročila, naj odnesejo na vrh nekaj obloženih kruhkov in potlej za seboj zaprla vrata, da bi se še sama odpočila. Jurijevo »tanje se ni prav nič izboljšalo, pa tudi poslabšalo se ni. Profesor je dejal, da pred enim tednom ne moremo pričakovati nobene spremembe. Ponoči sem iz trdega spanja planila pokonci. Sredi sobe je stala Helena. V roki je držala prižgano svečo in se čisto zmedena ozirala okoli. »Otrok veka, venomer veka, saj brez mene ne more zaspali. Kje pa sem prav za prav? Kje je otrok?« V svoji beli spalni srajci je stekla k vratom in potresla za kljuko. »Helena, saj ga boš zbudila! Otrok spi!« eem ji šepnila in jo trduo prijela, »lepo in sladko spi. Pridi in spet mirno lezi, sicer se bo zbudil.« In ona, še zmerom pod vplivom močnega uspavala, se je brez volje kakor otrok pustila odvesti k svoji postelji. »Ali ni ljubek? Ali ni »rekan?« je vzdihnila in »pet zaspala. Drugo jutro sem šla s Heleno k pastorjevim. Na videz je bila čislo mirna. Loti in jaz sva vedeli, da se ne bo več vrnila. Njen kovčeg sem že na vse zgodaj poslala z mojim ua postajo in z Lorenzom sem »e domenila. da bo z vozom prišel po naju. Upala sem namreč, da se bo Helena lažje odločila za odhod, če ji bosta prigovarjala še pastorjeva. Pastorjevim sem kajpak vse povedala. Hotela sta naju spremiti še na postajo. Sama sebi sem se zdela kakor krvnik, ko sem za nama zaprla vrata parka in prepustila pastorjevima, da 6ta se lotila pregovarjanja. Brinkmanu je odvedel Heleno v svojo delovno sobo. Tamkaj je dolgo govoril z njo, potlej me je pa prosil, naj pridem k njemu. Slišala sem še, kako je paetorica bodrila Heleno: »Tako, dekletce moje, zdaj bomo šo malce pokramljali in zajtrkovali, potlej se pa odpeljemo.« Ubožica je bila kakor nezavedna, ko je pastor Brinkinann /.a mano zaprl vrata. »Ubogala bo... danes... morebiti jutri tudi še, a kako bo pozneje, to bomo videli, ljuba gospodična,« je dejal. »V vaše in Helenino dobro vas najlepše prosim, samo nikar nobene solzavosti, in ne opravičujte preveč njene krivde. Bodite z njo strogi in v strogosti kar se da dosledni. To bo zanjo zdravilo, povrhu ji dajte pa še dela, mnogo dela. Le nikar tako obupno ne glejte, gospodična, veliko odgovornost ste si naprtili. Ce hočemo Heleno obraniti pri zdravju, mora odtod, tla bo pozabila na svojo preteklost!« »Torej ne bi bilo najboljše zdravilo proti takšni boli resnična, globoka, oproščajoča ljubezen in |H>trpežlji-vost?« sem ga vprašala. »Ne,« je rekel s poudarkom. »Helena si že sama prestrogo sodi in vsakršno mehko oproščanje bi jo zabolelo. Ta greh se ji nikoli ne sme oprostiti, za to ni vzgojena. Svojo žrtev mora pač doprinesti. Le tako se bo umirila, drugače ne.« »A stati ji smem menda še zmeraj ob strani lako kakor nekdaj? Saj bo tako hudo trpela- In boli ji ne bi rada še povečala. Ce mi bo položila, da bo umrla od hrepenenja za svojim otrokom, ji vendar ne bom odgovorila: to je kazeu za tvoj greh, ampak jo bom bodrila, jo poljubljala i« ljubkovala bolj ko kdaj (toprej.« Pastor mi je položil roko na ramo. sNihče vam ne brani, da bi z njo sočustvovali! Mar ne sočustvujemo z njo mi vsi. moja žena, jaz, celo stara, dobra Loti? Kdo ne bi imel to lepo. ubogo dekletce rad? Saj v sebi celo sam iščem za njen greh olajševalnih okoliščin, a na svetu so neoporečni I>ojmi o običajih in o tem, kaj j® prav in kaj ni prav in kršenju teh pojmov ne smemo po nobeni ceni pri' zanašati. Ljubite Heleno, sočustvujte z njo, nikdar ji pa njene krivde ne prestavljajte milejše kakor je; kajti to bi bilo docela zgrešeno.« ' Kako pa mislite glede Karle? Prosim vas, še to mi povejte, gospod pastor.« Obraz se mu je še bolj zresnil. »Karla ima prav,« je trdo dejali ^veliko je storila za tiste, ki so )° prevarali.« »Ali ne bi mogla storiti še več, a« ne bi morala še več storiti?« sem zaprosila. »Ali ni to tudi greh, da hoče nekaj, kar ni njeno, pa vsej sili obdržali zase?« Po nemškem izvirniku priredila >To je njeno po zakonu in postavi, ■juha moja,« je ostro dejal. Kakšno uro nato sva se s Heleno že Peljali z vlakom proti Dresdenu. Vso P°t ni Helena črhnila niti besedice. * * * S težavo sva se spet vživeli v najinem skromnem stanovanju. Helena je "Olehala. Tudi mene je napadla in-•luenca. Marec je že trkal na vrata, Helena pa še ni mogla dobiti primerke službe; a ne zato, ker je nisva lsKali; ampak zato. ker je nisva znali Po veliki noči se je ponudila ?a. ®troško strežnico v neki otroški 'oinišnici. Obljubili ji sicer še niso, Jo bodo v službo vzeli, kajti po-jafcati jim ni mogla nikakršnega spri-Cl'vala. To službo je Heleni priporočil Zll|avnik, ki je stanoval v isti hiši ko niedve 'n !,,e ie zdravil. . Spel se je v najina okna uprlo sonce j" na vrtu je zadehtelo po španskem bezgu. |)o narcisah in vijolicah. Loti vsak teden pisala Heleni čudna uo-lga pisma. Takšna zmešnjava je '''a v njih, da sva si morali pošteno beliti glavo, če sva jih hoteli razumeti, 'oliko sva pa vendarle razumeli, da otrok lepo raste, da Jurij še zmerom leži v brezupnem stanju, da se je Karla sama lotila gospodinjstva in gospodarstva in da so za Jurija namočili posebnega strežnika, ki ga mora oblačiti in ga hraniti, kajti ubogi gospod je po desni strani popolnoma hrom. Njegovo edino veselje je, kadar pride k njemu Loti z otrokom. *'°spa se takrat vselej naredi, kakor bi tega niti ne opazila. Sploh pa ne utegne, da bi se brigala za moža in otroka, kajti gospodinjstvo... Po takšnih novicah je Helena navadno kar pol dne presedela nemo v svoji sobici ob oknu. Okno si je bila Rkoraj čisto zazidala s cvetlicami, kajti >>iž hujšega ji ni bilo, kakor če je Mo e ceste radovedno pogledal v sobo. Ljudi se je kar nekam bala. . O priložnosti sem glede n je govo-r*la z zdravnikom. Njeno stanje sem »«u opisala kot domotožje. Le-ta je pa sočutno menil, da živiva preveč tiho 'n sami zase. Malo razvedrila nama ne bi škodilo. Dolgo sem sicer 1110-lala moledovati in prositi, nazadnje Sem pa Heleno le pripravila, da je kla z menoj v gledališče. V Dresdenu je bila takrat premiera Sudermannove ^Domovine«. Vsebine tega dela še uisem poznala. Zdelo se je, da He-jena komaj posluša, in šele v prizoru, ko se Magda zave veličine svoje materinske ljubezni in brani pravico do svojega otroka, v prizoru, ki je moral vse poslušalce pretresti prav v globino njihovih duš. šele takrat se je nagnila naprej, se z očmi vpila v igral- k-ne ustnice, obraz ji je pa zalila rdečica notranjega razburjenja. v Doma se je najprej malo okrepila, potlej je pa takoj odšla v spal- " co. Ko seih malo pozneje prišla za n!0, je naspol oblečena stala pred toaletno mizico in se ogledovala v zrcalu. ■ (\ teta,« je dejala in se na lepem obrnila k meni. »ali sploh veš, kaj s|e iz mene naredili?? Z drhtečimi rokami si je na tilniku bežno spela lase in zakričala vame: »Veš, kaj ste naredili iz mene? Nenaravno mater, ki pozablja na svoje materinske dolžnosti, mater, ki je slabša od živali, da... da... to ste naredili iz mene. Že ves čas sem razmišljam samo o tem in zdaj sem J>a čistem. Nočem več tega, jaz ho- čem otroka! Svojega malega Jurčka liočf-m! Kako le pride Karla do tega, da mi jemlje nekaj, kar ni njeno? Jaz ga hočem zase, in ga bom pripeljala semkaj. Če je pa tebe potlej gram živeti z menoj... pojdi! Le kar Pojdi k drugim lažnjivcem... le pojdi!« Pokazala mi je vrata in me trdo Prijela za roko, da me je zabolelo. Nič ji nisem mogla oporekati. Mol-cati sem morala spričo skoraj divjega Vedenja tega drugače tako nežnega “‘tja. To je bil le krik njene zatajevane narave, to je bil materinski krik P° njeni, ki ga je rodila, to je bil *rik, ki ie prirojen sleherni živali, ce ji ukradejo njenega mladiča. Sredi razburjenja 6e je vrgla na Preprogo, skrila obraz v roke in obupno jokala in kričala, dokler ni nazadnje samo lahno ihtela. »Helena... ubožica... ubožica moja...« . eein dejala in pokleknila prednjo, ' to Vendar ne gre! Premisli malo. To je iieniogoče... nemogoče zato. ker bi malčka s tem onesrečila! K prvemu , pehu ne smeš tvegati še drugega. S tvoje strani bi bila to kazniva sebičnost, če hi hotela otroka imeti pri **-bi. kajti potlej bi bil brez očeta iz-,POštavljtu zasmehovanju in zapostavljanju ljudi in prav zato bi bil nesrečen. Saj to menda sama uvidiš!* ;ii strašni, neusmiljeni ljudje! : je 'jdihovala. >Ko bi vsaj mogla stran, ualef j-tran. kjer naju nihče ne pozna!« ,. ^Nikjer se ne bi mogla skriti pred ‘Judini In zakonom. Helena. Le po-mjsli. kolikšno bol t>i s tem prizadela možu. ki si ga ljubila, če bi mu la sina! Ali si to že dobro premislila? Otrok je edino, kar ima ta . ‘'-r-čnež še na svetu, edino, kar ima "Viiuhi.tr S''0! objokani, zaripli obraz je ohr-l,a k meni in me naspol vzravnano ■'"‘'de n o pogledala. ni\ ie zamrmrala, ogreli moram .j)j'1,'ati sinja., tako mi je usojeno... mam pravice, vem, da, da, vem!« 23. nadaljevanje Zaročencev« slika je bila resda malce v ozadju. Imela ga je rada. Kajpak! Saj je tako zaljubljen, zmerom ji pisari iii šteje .ure do njene vrnitve. Sicer ji je pa res še nekam tuj. Njegova v glavnem mirna nrav in živosrebrna nevestica sta si bila pač prerazlična, da bi se koj našla. In njeno čudno strastno žilico, ki je kljub njeni navidezni otročjosti tlela v njej, ie ni znal nikoli zbuditi in ga nemara niti ne mika... Sicer se pa Lizika ni trapila s takšnim razmišljanjem, ko je stopala s svojini zvestim spremljevalcem Borom po hribu nizdol proti velikemu gozdu. Ta jo je že koj od začetka mikal. In danes, ko je tako živo dn vabljivo šumel, se skušnjavi fii mogla upreti. Tam vsaj ne bo posutih potk in zliče-nih klopi... S hriba je žuborel potoček in mudilo se mu je, da je bilo kar veselje. Bistra vodica je skakljala čez kamenje in mah. Venomer jo je vabila: Pridi! Pojdi z menoj! In Lizika je skakljala ko za stavo s potočkom. O, kako krasno je v gozdni samoti! Bori in jelke, visoke smreke, sinjii encimi, vse je vabilo. Enkrat samkrat se je spomnila, da je nemara že daleč od hotela in da bi morala nazaj, pa jo je spet premotilo vabljivo klicanje: Pridi, pojdi z menoj! In otresla 6e je skrbi in je tekla dalje. Kakor mlada srnica je skakljala sončnemu gozdu nasproti. Zdajci je pa mlado dekle obstalo in prisluhnilo. Žuborenje živahnega potočka je bilo dotlej edini glas v neskončni tišini, zdaj je pa na lepem zazvenelo v zraku, kakor pritajeno zvenenje iz daljave. Naraščalo je in zamiralo, kakor da bi prihajalo in odhajalo z vetrom. Bilo je kakor lahno petje in zvonenje, naspol zamolklo in vendar slišno. Prihajalo je odondod, kjer se je začel gozd redčiti. Lizika je še zmerom prisluškovala temu tujemu dn skrivnostnemu zvenenju, ki se je nekam neopazno kradlo v njeno smejočo se in vriskajočo prešernost. Tako zelo jo je omamljalo, da je nehote zavila proti svetlikajoči se jasi. Se kakšnih deset minut je hodila po gozdu in čedalje svetlejše je postajalo okrog nje, čedalje jasneje se je bleščalo sinje nebo med vrhova dreves. Zdajci je zmanjkalo gozda in Lizika je stala na sočnozeleni jasi. Tedaj je bila tudi uganka rešena. Na levi, komaj kakšen streljaj daleč, je stala gorska kapelica, majcena samotna cerkvica, ki jo je bržčas kakšna pobožna duša dala sezidati Bog sam si ga vedi v kakšen namen. Bila je že pošteno ostarela. Ponekod se je že kazal gol kamen in streha je bila obtežena z velikimi kamni. In iz zvonika te skrite hiše božje je donel drobni glas zvona, ki ga je v globini gozda slišala samo kakor petju podobno zvenenje. Lizika je ubrala pot proti kapelici. Ko se je približala vhodnim vratom, je zdajci prestrašeno kriknila. Tam na ki opici je sedel neki neznanec, tako nepremično in zatopljen vase, da ga do tistega trenutka še opazila ni bila. Šele tedaj, ko je preplašen od njenega krika dvignil glavo, je spoznate, da je samotni mož čudaški znanec doktorja Eckarda. Boro. ki je bil zasledoval neko sled, je na krik svoje gospodarice koj pritekel. da jo obrani. Pripravljen na boj se je postavil ob njen bok in je med nejevoljnim renčanjem kazal tujcu svoje ostre zobe. Meseci so bili že minili od prvega srečanja s tem čudnim človekom — in Lizika skoraj res nikoli ni več mislila nanj. čeprav so jo prve noči morili prividi in mučile moreče sanje. In zdaj, ko ga je spet uzrla, je občutila prav isto kakor takrat... Nerazumljiva sila njegovega pogleda ji je omrtvičila vso voljo! Neznanec je vstal in stopil tesno k njej. Tokrat jo je ogovoril: »Zakaj se me bojite? Saj vam ne bom storil nič žalega k Prvikrat v življenju je tedaj slišala njegov g'las. Vsaj mMila je tako! Glas mu je bil trd in ubit, a vendar je bil v njem nekakšen prizvok, ki je pričal, da je nekoč mehko in ubrano zvenel. Lizika se ni upala odgovorili in je vsa v zadregi mečkala šopek encijana v rokah. Tedaj je utihnil zvon in vrata kapelice so se odprla. Na pragu se je prikazal star kmet. ki je bil menda pravkar odzvonil. Pozdravil je starega gospoda in z začudenim pogledom oplazil mlado gospodično in njenega psa. Potlej je tudi njo pozdravil s prijaznim : Bog daj! in odšel proti kmetiji na spodnjem robu jase. Lizika bi bila najrajši slekla za njim. da bi ušla iz bližine tega mrkega tujca. Saj bi lahko kmeta povprašala za pot. saj bi lahko z-.nila nazaj v gozd. odkoder je bila prišla — in vendar tega ni storila. Nihče je ni zadrževal — in vendar je »tak tik neznanca ko ukopana. kakor ukleta v čarobni krog. Minile so minute, preden je Brunold spet spregovoril: »Hoteli ste si najbrž malo počiti! Izvolite; na klopi je prostora m dva.« Spet je sedel na svoj prostor in z roko pokazal na drugi konec klopi. Mlado dekle je ubogalo brez volje, kakor da bi ji bil kdo strogo ukazal pokorščino. Boro se je naposled prepričal, da njegovi gospodarici ne grozi nevarnost, zato je nehal renčati in je legel poleg nje v travo. Njegove čuječne oči so pa neprestano počivale na tujcu, ki je zdajci spet spregovoril: »Varni ste ob svojem psu. Zdi se mi, da sva se nekje že srečala.« »Da,« je plaho odgovorila. »V Berlinu — saj ste menda prijatelj doktorja Eckarda?« »Da.« »Ali je tudi on tu?« »Jutri pride. ,Prisojnik' tu spodaj je njegova last in tudi zvon. v kapelici je on izbral in kupil. Hribovski zvonovi so včasih nezaslišano kričeči in nekam počeno zvene, zato je Eckard menil da je treba kupiti novega, ki ga ne bo motil, temveč bo prijeten za njegovo uho. Naš zvonček včasih kar poje...« »Da, slišala sem. V gozdu. Tako le-•po je zvenelo, tako pobožno.« Okoli Brunoldovih ustnic je trznilo nekaj, kar bi nemara moralo pomeniti nasmeh, zdelo se je pa ko trpek zasmeh. »Vam je menda res tako zvenelo. S sedemnajstimi leti je človeku pobožnost še potrebna. V teh letih človek še veruje, pozneje pa vse to mine.« Mlado dekle ga je preplašeno pogledalo. »Ali mar ne verujete več?« »Ne!« Bila je samo ena beseda, zvenela je pa neznansko trdo in zaničljivo. Zdelo se je, kakor da bi mu bilo v zabavo, V 24 URAH barva, plisira in kemično čisu obleke, klobuke itd. Skrobi in svetlolika srajce, ovratnike, zapestnice itd. Pere, suši, monga in lika domače perilo. Parno čisti posteljno perje in puh tovarna JOS. REICH LJUBLJANA če lahko to mlado bitje ob svoji strani plaši. Niti za hip je ni spustil iz oči. Kakor na redkem plenu je počival njegov pogled. »Sploh pa, saj sva rojaka,« je spet povzel. »Doktor Eckard vam je tako že povedal.« »Tudi vi ste Rus?« »Seveda, celo v Petrogradu sem se rodil kakor vi.« Lizika ga je začudeno pogledala. Za njena leta ve in za njen rojstni kraj tudi! »Odkod pa to veste?« ga je radovedno vprašala. »Odkod?« je samo ponovil in ji ostal odgovor dolžan. Kako ne bi vedel! Saj so vendar bili časi, ko je še veroval v .pobožnost", in bila je ura, ki mu je odkrila vso svetost in vso najslajšo srečo življenja — takrat, ko mu je babica položila njegovega otroka v naročje! Majceno nebogljenče, ki je komaj zadihalo, ki je komaj gibalo z drobcenimi prstki — in je bilo očetu vendar sreča vsega sveta... Tiste ure bi ne zamenjal za vse prelestno življenje carja! Mnogo, mnogo let je ni videl, te svoje punčke, mnogo, mnogo let ni nič vedel o njej — in zdaj mu jo je usoda že v drugo pripeljala na pot, zdaj je sedela na isti klopi z njim in je bila tako plaha ko srna s svojimi velikimi sinjimi očmi. Z njegovimi očmi! Zdaj jih je spoznal. In spoznal je tudi svoje črte na njenem cvetočem, ko breskev rožnatem obrazu. Tedaj je preklel stari, temačni sum, ki ga je tolikokrat mučil in mu kradel sen. Ukloniti se je moral spričo očitnega potrdila narave. Menda sem vas prestrašil s svojimi temačnimi besedami?« je dejal. "Ne bojte se, nisem meril na vas k Lizika je prisluhnila. Saj to je vendar popolnoma drugačen glas kakor prej. Vse, kar je prej samo hotelo v njem zveneti in vendar ni moglo, je zdaj zapelo v njem. Dvignila je pogled in mu pogledala v oči. Zdaj so bile že čisto drugačne, še zmerom sicer temačne, toda trdi in sovražni sij v njih je zamrl — in hromeči strah, ki jo je bil zbegal in upla-šil, je po malem izginjal. Molčal je in tudi Lizika ni odgovorila. Oba sta nemo gledala proti gozdu. Malo niže je stal na sočno zeleni preprogi Prisojnik — mir zbujajoča idila — okrog in okrog obdan z gorskim gozdom, da še v dolino nisi videl. Samo pred teboj se je dvigala ogromna kamnitim stena, divje nazobčana in zmaličena v fantastične postave in prikazni. Zdelo se je, da so v teh omotičnih višinah njega dni pra-velikaui zidali svoje gradove s stolpi in konicami in da stoje še današnji dan sami otrpli v kamen, da čuvajo svoje stvaritve. Tam ni bilo videti zelenja, v nobeni razpoki se ni bohotil mah, tam je bilo vse pusto in mrtvo, sam trd in mrzel kamen, strahotno dvigajoč svoje pošastne grebene v sončne višave. »Lepo je tam gori, kajneda?« je zdajci vprašal Brunold, kažoč navzgor. »Ali vam pa gore nemara niso všeč?« »Gore, o da! Gore žive s svojimi gozdovi in brzicami, toda to tam zgoraj je tako otrplo, mrtvo...« »In vendar tudi to živi! Resda enkrat samkrat na dan, samo nekaj minut — kadar se sonce poslavlja!« »Vem, videla sem že gori iz našega hotela. Po večerih, da takrat gore krvave...« Prečudno! Prav te besede je bil Rihard koj po svojem prihodu napisal Eekardu! In zdaj sliši iste besede iz ust svoje hčere! »Ali vi sami tako občutite?« je zamišljeno vprašal. »Zakaj drugi ljudje vidijo samo, kako gore žare in plamene.« »Zame krvave, zakaj po večerih, ko sonce tone, ne vidim nič več gor — zde se mi mogočne postave, ki se v njih pretaka rdeča kri.« Brunold se je vzravnal in je uprl vanjo dolg in začuden pogled. Kako se more neki v tem otroku, ki ga je videl takrat v vsej njegovi prešer-nosti in šegavosti, zbuditi takole občutje? Kjer vidijo drugi samo žarenje, tam vidi kri... To vendar ni naravno, to je vendar — in zmagoslavno ga je prešinila odrešilna misel — to je vendar dediščina, dediščina po očetu, ki je imel sam že od pamti-veka otožno in sanjavo nrav, še celo v dnevih sreče. Njegova dediščina! »Da, da, v starodavnih pripovedkah je prečudno mnogo besed o krvi,« je spet povzel. »In to se ponavlja vsepovsod. Tukajle krvave skale, pri nas doma pa drevesa, ukleta drevesa. Ne veste nič o tem? Ort, da, v Severni Rusiji komaj še poznajo stare vraže, ob Volgi jih pa pozna vsak otrok!« »In tam so ukleta drevesa?« »Ne, samo eno! Med milijoni samo eno — in to je sveto, tega se nihče ne dotakne, zakaj v njem ždi zakleta duša in čaka odrešenja.« »O, rada bi poznala to povest!« »To ni nič za vašo mlado dušo. Ta povest ne pozna ne palčkov ne vil — to vam je žalostna, grozotna in mrka povest.« »Povejte mi jo. Prosim, lepo prosim!« Lizika je proseče dvignila ročice. V tem trenutku je bila spet vsa pravi otrok, drhteč v pričakovanju nove pripovedke. še zmerom jo je uklinjala čudežna moč, izžarevajoča od tega temačnega tujca, vendar je ni več navdajala s strahom. Brez bojazni se je piimaknila bliže k njemu, in Brunold je opazil ta njen pivi vzgon zbujajočega se zaupanja... Skoraj mehko mu je postalo pri duši — in vdal se je njeni prošnji. Pripovedoval ji je povest, ki jo poznamo že iz prve njegove novele. Govoril je o samotnem drevesu v debelem gozdu, ki ga ne oplazi blisk, ki ga še tako hud vihar ne more izruvati iz tal. ki se mu ljudje ne upajo približati. V njem prebiva neka duša, ki ne živi več na zemlji in vendar ne more umreti. In kadar kdor koli rani to drevo, pricurlja iz njegovih žil vroča, rdeča kri... In to ukletje traja tako dolgo, dokler se najde , junak, ki z enim samim zamahom podre drevo. Takrat privre iz njegovih žil vroča kri v potokih in žejna zemlja jo vso popije — duša je pa odrešena! Govoril je s pritajenim glasom — in Lizika je kar s hrepenečim zamaknjenjem čakala sleherne njegove besede. In ni bila samo skrivnostna groza starodavne povesti, ki jo je tako uklenila, prevzel jo je še mnogo bolj pripovedovalcev glas. Vse živce ii ie pretresal. Zdelo se ji je, da vse to doživlja, da je vse to res... Pogosto se je mrki tujec prekini); težko je govoril in od kašlja, ki je hropeče in zamolklo stresal njegove prsi, se je prikazala na njegovem oveleni licu vročična rdečica. Zdajci je obmolknil — in mlado dekle je nemo zastrmelo vanj, ne da bi črhnilo besedo. Čutila je samo nekaj: temačno, nerazumljivo bolečino, ki se je zbujala v njeni duši. Naposled je Brunold spet spregovoril: : V planinah ste menda prvikrat?« Odkimala je. »Dobro poznam planine. Premnogo-krat sem zrla nanje, čeprav samo od daleč. Saj sem bila mnogo let v ženevskem penzionatu.« »V domovini pa niste medtem nikoli bili?« -.Ne, nikoli. Mama je venomer popotovala. mene pa ni vzela nikoli s seboj, saj sem bila še premajhna. To je bilo kmalu po smrti mojega očeta, generalnega ravnatelja Arnikova...« Obmolknila je spričo nenadejane spremembe na obrazu svojega sobesednika. Ob imenu, ki je zbudilo v njem rco grozo in ves pekel minilih let, se je sunkovito zdrznil, »drznil zlasti zato, ker je njegov lasmi otrok imenoval tega ostudnega zapefivca in tatu -njegove sreče — očeta... Tedaj se ni mogel več obvladati. Skočil je pokonci, divja, grozna psovka mu je bila na jeziku, a zamrla je v hudem izbruhu kašlja. S krčevitim gibrm je potegnil robec iz žepa in si ga pritisnil na usta. Potlej se je .naslonil na zid in hropeče lovil sapo. A kjiželj ga ni hotel popustiti. Zdelo se je, da mu bo prsi raztrgalo. Lizika je koj priskočila, toda pomagati mu ni znala. Otrok je bil ves zbegan, toda še sanjalo se mu ni, da je bila hujša od telesne bolečine — bolečina v srcu tejfa mrkeca moža... Zdajci je neznancu omahnila roka in Lizika je videla, da je robec ves krvav... »Za pet ran božjih, saj vendar krvavite!« je kriknila. Počasi se je obrnil. Njegov zagoreli obraz je bil bled in upadel ko obra* mrliča. Na čelu so se mu svetile ne kapljice, na ustnimti se mu je So tu pa tam rdečila kri... Nič posebne«,* je zamolklo spregovoril. »Ve6kra> me napade. Domovin o ra m k Hotel je res oditi, toda opotekel se je in se z roko ujel za naslonilo klopi »Naj grem z vami!« je zaprosilo deklo. »Samo do hiše vas spremim. Sami ne moret«, ko ste pa bolni!« »Nek je sunkovito hlipnil. Napad kašlja ga je bil sicer na videz do smrii izčrpal, toda z odločno voljo ja premagal telesno slabost. Vzravnal so je in se postavil trdno na noge. “Ostali i te. lahko grem sam.« Lizika mu ni upala še v drugo ponuditi svoje pomoči, toda ko je £ trdnim korakom stopil mimo nj«. je vstopila predenj in mu nemo ponudila šopek encijana. Samo njene oči so prosile in v njih so se bleščale vroče solze. Brunold jo je pogledal — in toliko bolečine in trpljenja je bilo v njegovem pogledu, kolikor ga ni še nikofi videla v človeškem očesti. In vendar je švignil truden nasmeh okoli njegovih ustnic, ko je segel po šopku. »Hvala — zdravst vujte!« Lizika je nemo gledala za njim, kako je trudno stopal po mehki travi do hiše. Zdajci je bila sama na tej svetli jasi pred cerkvico — in solze so se ji vlile )>o licih. Sama ni vedela, zakaj je jokala, vroče in strastno, kakor še nikoli v svojem mladem življenju. * Prisojnik je bil samotno gorsko posestvo, kakršnih je mnogo v tirolskih Alpali. Na višini in pozimi odrezan od vsega sveta. Mala kočica, ki je bila njega dni prav siromašna, je dobila novo obleko. Z novimi prizidki in popravili je postala kar na moč gosposko bivališče. Novi lastnik je nadzidal nadstropje iz brun, tako da ni bilo v kvar kmečkemu slogu. Vse tri sobe, ki je v njih ob počitnicah stanoval, so bile urejene po kmečko, vendar z vso udobnostjo, ki je mestni človek za daljšega bivanja pač ne more pogrešali. Starima kmetoma, ki sla prebivala tu leto in dan, se je zdelo, da jima je sam Bog poslal tega dobrega gospoda, ki jima je obvaroval dom in jima zagotovil na stare dni neskrbno življenje. Gospodarila sta po stari navadi, samo dolg ju ni tiščal več. Kar je manjkalo, je dobri gospod vse nakupil — in v zameno za vso njegovo dobrolo jima ni bilo treba nič drugega kakor pospraviti sobe, kadar je bil gospodar iz mesta na počitnicah. Še za njegov želodec jima ni bilo treba skrbeti, saj si je gospod pripeljal zmerom kakšno kuharico s seboj. lllapček, ki ga je bil najel, je hodil v dolino po vse potrebno in tako je bilo življenje na Prisojniku starima kmetoma lepše ko kdaj koli. Letos je bilo vse boli zgodnje, zakaj že sredi julija je bil prišel Ju ji gospod. A njega ni bilo kdo ve kaj videti. Zvečine je hodil po gozdu, čile ni bilo dežja, ali je pa presedel ure iu ure pred gorsko kapelico. Občeval je z domačjni na moč pičlo. Samo dober dan in lahko noč. pa kdaj kdaj kakšno odmerjeno naročilo. V J so se nekam bali tega temačnega in čudnega gosta. O, kako vse drugače, je bilo, če je prišel gospod doktor,, ki je imet za vsakogar in vsekdar prijazno besedo! * Evgen Eckard je naposled vendar prišel in tisti popoldan je sedel pred hišo s svojim nečakom, ki ga je bil prišel obiskat na Prisojnik. Doktor, oblečen po turistovsko, je mirno puhal dim dehteče smotke in se je zdel na moč zadovoljen s seboj in z vsem svetom. : Viš, vse to mi je podložno! se ie pošalil in zarisal velik krog z roko. Prav do gozda sega moje kraljestvo. Hvala večnemu Bogu. da sem se otresel te večne .kulture' in mi je pri duši kakor pristnemu tirolskemu kmetu.: s>S havanko med zobmi in s kuharico iz Bočna k se je norčeval Krvin. Opoldne smo skoraj tako imenitno obedovali kakor pri gospe NVittiehovi. "'VfJ OpeKta DRUŽINSKI TEDNIK V VSAKO SLOVENSKO HIŠO! Sicer pa, lep in miren je ta kotiček, ki si si ga prilastil. Ali šteješ to tudi za svojo last?« je vprašal in pokazal na dve belkasti lepo rejeni kravi. Doktor ie prikimal. »Moji kravi! Da! Kmet ju je moral že lani kupiti, za moj deupr seveda, ker ni kazalo nasiti še mleka iz doline. Da, da, mnogostranski človek sem: glavni urednik, gorski kmetovalec, živinorejec in tako dalje! Živinoreja je kakor nalašč za moje živce. Kravi sta pridni, mukata le redkokdaj, ker imata dovolj krme, mleko pa prija mojemu želodcu! Pravi prijatelji smo že, kravi in jaz.;; Brankov se je nasmehnil, zdajci je pa dejal: >Kakšnega čudaka si si pa povabil v goste? Ta gospod Aleksej še besedice ni spregovoril med obedom in je moje zanimanje in priznanje za njegovo leposlovno udejstvovanje skorajda surovo zavrnil.i Navaden zavojček za približno t kgr r’”nelade, cena Din 4*— Eckard je zmignil z rameni. »Čudak je, ki ga ne kaže spreminjati. Saj sem ti že prej povedal. Sploh je bilo že to nekaj posebnega, da je prisedel za mizo, ko je videl, da si me prišel obiskat. Sicer sovraži ljudi, da je kar čudno.c Pa tako star je že! V Berlinu si nam takrat pravil, da je tista novela prvenec nekega mlad-ga pisatelja. : »Tako sem tudi sam mislil, dokler se nisva osebno seznanila. In sploh: ta mož še ni toliko star, kolikor kaže. Mlajši je celo ko jaz." >Ne verjamem!: je presenečen vzkliknil Ervin. To že ne bo držaio! Tač! Za cela štiri leta! Letos mu je šest in štirideset." Beži no, saj je v teh letih vendar še vsak človek v cvetu življenja in moči. Ta se pa zdi ko kakšen starček.« »Niso samo leta, ki sive lase in zgubajo lica. To včasih usoda opravi. Aleksej je moral že mnogo doživeti in dobrega menda ni bilo mnogo vmes. To pričajo njegovi spisi.« j Že res, toda v besedi je še ognja in sile na prebitek, vendar je ta ogenj grozo zbujajoč. Že vso zimo je bival v Berlinu, pa ga nisi nikjer upeljai kot sodelavca svojega ,Prapora"? Ni mi dovolil,.; je kratko odgovoril Eckard. »Stric Evgen,;; je vzkliknil Brankov in vprašujoče pogledal doktorju v oči. >;Zdi se mi, da ga poznaš že dalje kakor tri mesece in več o njem ves, kakor priznaš. Vendar ne bom silil vate z vprašanji, zakaj zdi se mi, da je vse skupaj nekakšna skrivnost. »Da, toda moja skrivnost ni,c je resno odgovoril doktor. »Torej molčiva o tem. Hotel sein te še vprašati: Saj ostaneš dalje časa tu?c Ne, čez par dni spet odpotujem.« »Odtod? Kam pa?« Nekam po Tirolih, ko sem že tu. Morda kam pod Ortler, ker pokrajine tam še ne poznani. Zdaj poleti je pri nas tako počitek, še volilni boji počivajo. zato me ne potrebujejo ne doma ne v politiki. Na Rodensteinu pa tudi ne maram sam ostati, ko je pa Reineck tako blizu...« Eckardovo čelo se je ob poslednjih besedah mračno nagubalo. »Ervin, smrt gospe Dankinarjeve je bila kakor nalašč priložnost, da bi se s Hano pobotal. Upal sem, da boš popravil svoj greh, pa sem se zmotil.« >0 tem se moraš s Hano pomeniti. Ona je bila tista, ki je vztrajala pri svoji volji.« >Vem, dankniarska trdoglavost! Kdaj se bosta ločila?« >-Ko bo žalovanje pri kraju.« »Ti se pa zdiš že zdaj samemu sebi prost. Bilo bi boljše, da bi bil zdaj še obziren, že zaradi svoje bodoče politične kariere.« Prostosti 6e mi res hoče, toda nemara drugačne, kakor ti misiiš.r Njegove besede so bile tako temačno odločne, da se je doktor zdrznil. »Kaj pa to spet |>omeni? Saj si vendar v gorskem hotelu?? »Ne, v ,Planiki* 6em si najel sobo.« »Prava reč, saj je samo četrt ure vmes — in dobro mi je znano njeno ime iz spiska gostov. Bil si klican, ukazalo se ti je — in ti si kajpak pohitel, da dokažeš svojo pokorščino." 1’rišel sem, to drži. Kako je pa s pokornostjo, boš šele lahko presojal.- Eckard se je vzravnal in ga je ošinil z zaskrbljenim pogledom. »Ervin, popolnoma spremenjen si v poslednjih treh ali štirih mesecih. To vidim — in vendar nočem siliti vate. Toda rečem ti, da se je treba nevarnosti, ki jo poznamo, ogniti v velikem loku. Nikar ne izzivaj' ; Pomiri se, strieko. Bom že prav uredil. Treba je velike strasti, da človek naposled p pozna, kaj je svoji strasti in kaj je svoji časti dolžan." »Ali si mar tako gotov, da gre proti koncu? Da! — Toda zdaj moram oditi. Več ko uro hoda imam nazaj. — Sicer pa, saj se še kaj vidiva. Brankov je vstal in se poslovil. Doktor je gledal za njim. Torej vendar! Prost hoče postati! To je mnogo, če ne kar vse! Kaj pa. če ga spet ureče? Takrat ga bom pa jaz odvrnil, jaz ga bom oprostil — če drugače ne pojde.i Spet je sedel na klop. Dolomitov ni bilo videti. Hudi in debeli oblaki so viseli na obzorju in sonce se ;e skrilo. Nebo je bilo svincenosivo, roparica v vzdušju je pa. postajala od minute do minute neznosnejša. Tedaj je stopil BrunoM čs-z prag. Ali je tvoj nečak odšel? ie mrko vprašal. Da — in upam. da bo še suh prišel do doma, zakai nevihta se kaj kmalu obeta.f Ne !k> je še tako brž. saj vise oblaki že več ur na stenah. Na koncu jiii veter še zasuče, pa se bo ves dež zli! na dolino.c ■Kadar zdrknejo oblaki s skalovja, je lahen piš dovolj, da jih prižene v par minutah sem. Dobro že poznam vremenske znake tod. Rihard, danes si se spet posebno izkazal z nevljudnostjo, da moj nečak res ni vedel, kaj naj s; misli o tebi. Saj ti vendar ni delal poklonov, ko je hvalil tvoje delo. Govoril je po pravici in resnici.« - Prava reč. Meni ni vse skup nič mar! -Sploh pa ni tujec zate, ko si ga pa že kot dečka pozna! in si bil takrat prav vesel tistega mladega, nadarjenega in lepega fantiča.« Takrat... Hm, takrat me je še marsikaj veselilo. Kar se pa njegove na- Navadno opazimo prepozno! Ko začutimo sončne opekline, je že prepozno! Zato se morate poprej namazati s kremo NIVEA ali z oljem NIVEA. Če pripeka sonce zelo močno, treba mazanje večkrat ponoviti. Potem boste počrneli hitro enakomerno. darjenoati tiče, smo menda takrat vsi pretiravali. Mož ni izpolnil tega, kar je kot fant obetal. Časniške kritike o njegovi drami so bile porazne. Marsikakšen kritik mu je skoraj naravnost povedal, naj pesni kovanje obesi na klin.. In če je količkaj pameten, bo to tudi storil. Hudo skušnjo ima, ki ga je menda izučila. Ali bo večkrat prišel sem?: Za tem vprašanjem je tičala skoraj neprikrita nejevolja, da je Eckarda kar pogrelo. Prihodnje dni že odpotuje, vendar bo gotovo še kaj prišel. Upam, da mi boš dovolil, da sprejmem svojega nečaka tukaj, v tej hiši? Kajpak, saj si vendar gospodar na Prisojniku. Toda prosim te, da pustiš v bodoče mene pri miru in me ne vabiš več na obed. Zdaj si me moral predstaviti pod imenom .Alekseja* in moj dozdanji inkognito je že šel rakom žvižgat." Radenci-naše najboljše zdravilišče Po cestah in parkih radenskega zdravilišča je postalo spet živahno. Prišli so meseci, ko človek začenja misliti na svoje zdravje. Dolgo je bilo le+o — mnogo moči mu je vzelo, telo se je obrabljalo dan za dnem, kakor se obrablja stroj, ki je venomer v pogonu. V teh poletnih mesecih pa navadno začnemo misliti na obnovo svojih moči, popraviti je treba, kar je pokvarjenega, dobiti novih sil, dokler organizem popolnoma ne omaga. Tu v tihih Radencih z neprekosljivim bogastvom zdravilne vode je že marsikdo nsšel izgubljeno zdravje in se telesno iu duševno okrepljen podal zopet na delo. Nenadkriljivo }e bogastvo radenske zdravilne vode! Ni je bolezni, ki bi ali oktobra, za 750 dinarjev pa 10 dni junija ali septembra. 10 dni je pa Ž3 devolj, da se s stalnim pitjem in kopanjem organizem okrepi. Po desetih dneh bivanja v Radencih imate pravico do brezplačnega povratka. Tudi v glavni sezoni je uv - !en pav. So! — 73 dinarjev dnevno za vso oskrbo. Kaj čuden je človeški organizem! V ni e m se neprestano vse presnavlja, dela. V njem so vse mogoče soli i:i rudne sestavine, seveda v neznatnih količinah. Le-te pa venomer trošimo in zato dovajamo nove s hrano in vodo. Vsaka voda pa nima zadostne količine teh soli, ali jih ima pa preveč. Ker ima pa radenska zdravilna voda seli in sestavine rud prav v taki meri, nanjo radenska ne imela svojega blagodejnega učinka. Tu se z uspehom zdravijo bolezni, ki so tako zelo razširjene prav med našim ljudstvom. Žolčni kamni, ledvični kamni, srce, jetra, skleroza, neurastenija, nervoza, pritisk krvi, sladkorna bolezen, slabokrvnost... Žolčnih kamnov se iznebite brez operacije, samo s tem, da pijete radensko vodo r>o zdravnikovih navodi-lih. Gostom so na razpolago štiri restavracije, ena med njimi je brezalkoholna in ena dijetična. Ker so v Radencih trije različni vrelci za kopeli, ogljikov, mineralni i;i železni, česar nikjer drugje ui, dobi vsak bolnik tisto kopel, ki njegovi bolezni najbolj ustreza. Prav tako je omogočeno različno zdravljenje s pitjem, ker je voda v vsakem vrelcu dru-gf.čna. Zdravnikom so pa na razpolago najboljši iu najmodernejši aparati za zdravljenje vseh mogočih bolezni. Za 710 dinarjev lahko prebijete 10 krasnih dni v Radencih meseca maja ki je najbolj potrebna naši krvi, vsi zdravniki priporočajo, da vsakdo pije vsaj nekaj mesecev v letu radensko zdravilno vodo, ki je edina te vrste v vsej srednji Evropi. Radenska odstrauja iz našega organizma strupe, ki povzročajo mnoge bolezni, če ostanejo v telesu. Kdor ima v želodcu preveč kisline, mora Radensko vodo piti pred jedjo. Če jo pa pijemo med jedjo, deluje zelo po voljno na prebavo in delovanje črevesja. Radenska voda pospešuje prebavo, tako da hrana ne leži predolgo v želodcu. Ni je skoraj bolezni, ki bi je Radenska z vstrajnim pitjem in kopanjem p-> navodilih zdravnika ne ozdravila. Zlasti je dobro, ee pijete radensko zdravilno vodo slabokrvni in bolehni otroci. Prijazui, tihi Radenci vabijo a svojo lepo okolico, mirom in zdravilno vodo vse one, ki so potrebni okrepitve, bodisi duševne ali telesne. Nenehoma vre iz skoraj dvajset vrelcev hladilna pijača ter se ponuja in vabi — njen simbol so srce, njeu dar je zdravje! Hadienln največji uspeh Nadaljevanje s 4. strani kaj je bila postelja. Zraven nje nočna onarica. Na njej je bilo nekaj majhnega, okroglega. Madlena je previdno potipala... zdajci... Rezko so zabrneli alarmni zvonci. Madlena je še slišala, kako so moški koraki urno hiteli po stopnicah, potem je onemogla padla na tla. * * * Nekaj tednov nato je bila premiera komedije Sreča;. Madlena je zaigrala ko še nikoli. Občinstvo je divjalo od navdušenja in časopisi so enoglasno pisali: >Kje neki jemlje Madlena to svoio zmožnost, da se lahko vživi v vsako vlogo? ; Ko je Madlena lo čitala, se je morala nasmehniti. In ne brez rahle zone je pomislila na tisto noč, ko je postala vlomilka in lo celo v svojem lastnem stanovanju. Najnovejše škotske Neki Škot je iznašel izvrstno zdravilo za morsko bolezen: med zobe 6i je vtaknil šiling In se nagnil čez krov. - Evo vam,c meni angleški gostitelj škotskemu gostu, /tukaj sta dve steklenici izvrstue kapljice. Ena je za vas, druga pa za vašega prijatelja Jima.' Skot se lepo zahvali in jo 'mahne domov. Na stopnicah mu pa spodrsne, pade in razbije eno steklenico. ; Ubogi .Tim,c vzdihne sočutno in se lahke vesti pobere s tal. Radio Ljubljana od 30. VI. d« 6. m 1938. ČETRTEK, 7. JULIJA 12.00: Plošče ■ 12.45: .Poročila B 1-5.0": Napovedi ■ 13.20: Koncert slovenskih skladateljev ■ 14.00: Napovedi B 19.00: Napovedi, poročila • 1 !.30: Nac. ura ■ 19.50: Deset minut zabave ■ 20.00: Dva speva iz opere Modame Butterflv B 20.10: Slovenščina za Slovence * 20.30: Vijolinski koncert Karla Rupla * 21.15: Koncert Radijskega orkestra * 22.00: Napovedi. poročila ■ 22.15: Okrogle iu vesele ■ Konec ob 23. uri. PETEK. 8. JULIJA 12.00: Nasi pevci, naše pevke 5* 12.45: Poročila ■ 13.00: Napovedi B 13.20: Opoldanski koncert Radijskega orkestra B 14.00: Napovedi ■ 19.00: Napovedi, poročila ■ 19.30: Nac. ura ■ 19.50: Poročila o izseljencih ■20.00: Plošče ■ 20.10: Posvetovalnica za matere ■ 20.30: Koncert pevskega zbora »Cankar; iu Radijskega orkestra B 22.00: Napovedi, poročila ■ 22.30: Angleške plošče ■ Konec ob 23. uri. SOBOTA, 9. JULIJA 12.00: Plošče ■ 12.45: Poročila B 12.00: Napovedi ■ 13.20: Plošče ■ FR. P. ZAJEC IZPRAŠAN OPTIK IN URAR LJUBLJANA - STARI TRG O Velika iibira vsakovrstni!] naočnikov, povečevalnih stekel, daljnogledov, toplomerov, barometrov, barotermometrov, bjsrvmetrov itd. — Raznovrstne ure, zlatnina m srebrnina. - Ceniki breiptaCno' 14.00: Napovedi ■ 18.00: Radijski orkester S 18.40: Pogovori s poslušalci B 19.00: Napovedi, poročila 3 19.30* Nac. ura ■ 19.50: Pregled sporeda ® 20.00: O zunanji politiki K 20.30: l’i-san večer S 22.00: Napovedi, poročila H 22.15: Radijski orkester a 23.00: Poročila o pripravah za XX. mednarodni kongres katoliških esperantistov v Ljubljani H Konec ob 23.50 uri. NEDELJA, 10. JULIJA 8.00: Šramel -Šktjanček 91 9.00! j Napovedi, poročila ■ 9.15: Prenos cerkvene glasbe iz trnovske cerkve ® 1 9.45: Verski govor B 10.00: Koncert miadinskega pevskega zbora iz Št. Vida * 11-00: Otroška ura * 11.30: Pisan drobiž ■ 12.00: Koncert Radijskega orkestra B 13.00: Napovedi, poročila ■ 13.20: Veseli in priljubljeni napevi B 17.00: Kmet. ura B 17.30: Trboveljski pevski jazz-kvartet in harmonika solo B 19.00: Napovedi, po-rr t ila B 19.30: Nac. ura B 19.50: Pev-eki kvartet • Fantje na vasi B 20.00: Operetni napevi B 22.00: Napovedi, poročila B 22.15: Plesna glasba ® Konec ob 23. uri. PONEDELJEK, 11. JULIJA 12.00: Plošče iz južnih krajev ® 12.45: Poročila ■ 13.00: Napovedi B 13.20: Salonski kvartet B 14.00: Napovedi S 19.00: Napovedi, poročila ® 19.30: Nac. ura B 19.50: Zanimivosti ■ 20.C0: Plošče ■ 20.10: Pogled na naša gradišča B 20.30: Koncert lahke glasbe (Tamburaški sep tet, sestre Stritarjeve. Stanko Avgust in Radijski orkester) ® 22.00: Napovedi, poročila B 22.15: Plošče H Konec ob 2;Š. xiri. TOREK, 12. JULIJA 12.00: Češke plošče B 12.45: Poročila B 13.00: Napovedi B 13.20: Koncert Radijskega orkestra B 14.00: Napovedi B 19.00: Napovedi, poročila •* 19.30: Nac. ura B 19.50: Zvočna šala B 20.00: Plošče B 20.10: (Iradovi. Valvazor in nastanek renesanse B 20.30: vsakemu nekaj igra Radijski orkester B 21.15: Koncert Majde Lovšetove in Čedomila Dugana B 22.00: Napovedi, poročila B 22.15: Radijski orkester B Konec ob 23. uri. SREDA, 13. JULIJA 12.00: Citre in Šramli igrajo H 12.45:” Poročila B 13.00: Napovedi B 13.20:« Z\oki iz Jugoslavije B 11.0!): Napovedi B 18.00; Pisan spored Radijske? g;i orkestra B 1S.40: Mladinska ura B 19.00: Napovedi, poročila B 19.30: : Nac. ura B 19.50: Za zabavo in za ples B 20.30: Prenos simfoničnega koncerta iz Rogaške Slatine B 22.00: Napovedi, poročila B 22,15: Zdaj j>a na dopust B Konec ob 23. uri. Lahka letna oblačila, vefme suknjiče, perilo itd. prodaja najceneje Presker Ljubljana, Sv. Petra c. 14 Izdaja za konsorcij »Družinskega tednika« K. Bratuža, novinar; odgovarja Hugo Kern, novinar; tiska tiskarna Merkur d. d. v Ljubljani; za tiskarno odgovarja O. Mihalek — vsi ? Ljubljani