Štev. 32. V Ljubljani, 7. avgusta 1908. XLVIII. leto. UČITELJSKI TOVARIŠ Glasilo avstrijskega jugoslovanskega učiteljstva Vse spise, v oceno poslane knjige itd. je pošiljati samo na naslov: Uredništvo Učiteljskega Tovariša v Idriji. Rokopisov ne vračamo. Vse pošiljatve je pošiljati franko. Na poti v Prago. Danes popoldne so se odpeljali s posebnim vlakom h kongresu slovanskega učiteljstva v Prago zastopniki in zastopnice slovenskega, hrvaškega, srbskega in bolgarskega učiteljstva, vseh skupaj okrog 300 učiteljev in učiteljic. V Prago potujejo najboljši reprezentanti slovanskega juga, da v zvezi s slovanskim severom store važne sklepe, ki naj bodo uresničeni v blagor ljudstva, šolstva in učiteljstva. Kraljeva Praga se pripravlja, da najsi-jajnejše in najgostoljubnejše sprejme mile brate in sestre. Z njimi potujejo tja naši najiskrenejši pozdravi in naše vroče želje, da bi njih delo in posvetovanje rodilo najlepše sadove. V Pragi se osnuje Zveza slovanskega učiteljstva v Avstriji, ki bo štela okrog 25.000 članov. To bo nepremagljiva armada ! Iz Prage naj se vrnejo vsi v svoja do-movja z ojačenimi močmi, da poprimejo za kulturno delo na polju šolstva in stanovske organizacije z novimi, krepkimi silami! Bodi vsem bivanje v Pragi najprijetnejše! Na zdar! Živio! Poziv! Velika radost se nas je polastila, ko smo zvedeli, da zboruje dne 6., 7. in 8. septembra letos naša dična „Zaveza" v solnčni Gorici. Takoj se je sestavil podpisani pripravljalni odbor, ki ukrene vse potrebno, da sprejme naj-dostojnejše vse stanovske tovariše in tovarišice. Kjerkoli je do danes zborovala naša „Zaveza", povsod so jo sprejeli z odprtimi rokami, povsod se je priredil veličasten sprejem vzgojevalcem in prijateljem naše mladine. Zal, da Vam ne bomo mogli nuditi takega sprejema v Gorici zaradi neugodnih goriških razmer. Zagotovljamo Vas pa, da Vam bodo odprta vsa naša srca in tudi naše slovensko LISTEK. f Janez Jesenko. Po dolgi in mučni bolezni je preminul gospod šolski svetnik Janez Jesenko. Dolgo že so bili tržaški Slovenci pripravljeni na kata strofo; a vendar je vest o Jesenkovi smrti globoko pretresla vse. Z njim izginja iz vrste živih odličen delavec na slovstvenem polju slovenskem, vzoren učitelj in vzgojevalec naše mladine, kremenit značaj, ki je v svoji zvestobi do lastnih nazorov ni poznal nikakega transigiranja, mož, čigar ljubav do domovine in svojega rodu je bila uprav idealna, a njegova ljubezen do slovenske učeče se mladine naravnost brezmejna, in pa človek, ki je pod navidezno trdo vna-njostjo nosil najmehkeje srce in najčuvstvenejo dušo. — O tem more pripovedovati neštevilo njegovih bivših učencev, ki jim je pokojni Janez Učiteljski Tovariš izhaja vsak petek popoldne. Ako je ta dan praznik, izide list dan pozneje. Vse leto velja .... 8 K pol leta......4 „ četrt leta......2 „ posamezne številke po 10 h. prebivalstvo se gotovo izkaže najprijaznejše došlemu učiteljstvu iz drugih kronovin. Dragi tovariši, cenjene tovarišice ! Pohitite torej v največjem številu h glavni skupščini naše „Zaveze" na jug in pokažimo svetu, v kako močni falangi je organizovano slovensko učiteljstvo. S tem si pridobimo moč in veljavo med ljudstvom; pridobimo si pa tudi prijateljev, ki nas bodo podpirali v naših težnjah! Na veselo snidenje v Gorici ! Pripravljalni odbor za XX. glavno skupščino v Gorici, dne 25. julija 1908. Slov. učiteljice, hajdimo v Zagreb! Dne 19. t. m. imajo hrvaške učiteljice veliko skupščino v Zagrebu. Ideja jugoslovanske vzajemnosti prodira vse stanove — v vse sloje našega naroda. Zanjo sodelujejo književniki, umetniki, učitelji, politiki — vsak po svoji moči, po svojem znanju. Da se uresniči lepa ideja, bi imeli združeni Hrvati in Slovenci zgradbo — utrdbo, ki bi z njo kljubovali vsem navalom zunanjih sovražnikov. A pravijo, da vsaki hiši mož podpira le en vogel — žena tri. Tedaj treba pri naši zgradbi slovanske žene — združenih Slovenk in Hrvatic, ki bi |s skupnimi silami pomogle k tej mogočni zgradbi. Za to svrho se moramo pobližje seznaniti Slovenke s Hrvaticami. — Da se moremo od naših južnih sester marsikaj naučiti, nas je osvedočilo „Letno poročilo" društva slovenskih učiteljic iz 1. 1906. — prinašajoč nam črtice iz organizacije hrvaških učiteljic. A sedaj se nam nudi prilika, ogledati si njih delovanje od blizu — razgovoriti se z njimi v njih blago-donečem jeziku — spoznati jih iz lic v lice. Njih težnje so tudi naše težnje — njih smotri — naši smotri. Zato vse slovenske učiteljice, ki jim je le količkaj mogoče — dne 19. avgusta — v kraljevi Zagreb! Odbor društva slov. učiteljic. Jesenko posvečal vso svojo ljubav in svojo skrb. Javno življenje slovensko šteje danes veliko vrsto mož, ki delujejo za blagor in napredek naroda v najrazličnejih pozicijah in ki nam jih je vzgojil Janez Jesenko. Ni jim bil pokojnik samo vzoren učitelj, ampak tudi pravi ljubeči — oče. Sirom domovine je mož, ki gotovo, doznavši o Jesenkovi smrti, porose na sveži grob solze in usade nanj cvetko naj-resničneje, globoko čutene — hvaležnosti. Uprav ganljive so reminiscence in epizode, ki jih pripovedujejo izza Jesenkovega učiteljevanja njegovi bivši učenci in ki pričajo, kako jim je bil pokojnik pravi oče, ki neprestano skrbi za bodočnost svoje ljubljene dece. Ves svoj veliki vplfv in avtoriteto, ki jo je imel v zboru profesorjev, je zastavljal, ko je videl, da je kateri njegovih miljencev v nevarnosti. Z eno besedo lahko rečemo : marsikateri, ki je danes v dobri poziciji, bi bil morda izgubljen, da ni bilo Janeza Jesenka. Še ene vrline pokojnikove se moramo tu posebno spominjati: njegove radodarnosti. Bilo Za oznanila je plačati od enostolpne petit-vrste, če se tiska enkrat . . 14 h i» ii ii dvakrat. . 12 „ ...... trikrat . . 10 „ za nadaljna uvrščenja od petit-vrste po 8 h. Oznanila sprejema Učiteljska tiskarna (teleion št 118). Inkvizitorji. -f- Ljudje — ali so še ljudje ? — ki sede v uredništvu „Slovenca" in pišejo članke proti učiteljstvu — glej imenovanega lista štev. 169. in 172.! — so ali popolnoma posiroveli ali pa dozorevajo za blaznico na Studencu. Drugače si teh sirovih izbruhov slepe strasti in gorostasne domišljavosti ne moremo razlagati. Vse svoje strelice, otrovane z žolčem besnega sovraštva, so sedaj namerili na učiteljstvo. To stoji čvrsto in neomajno na stališču svojega prepričanja. Seveda: seksualna filozofija kakšnega ekslemenatarja ali prostaška hujskarija kakšnega imunnega celibatarja ne more učiteljstva spraviti na druga pota in ga tudi ne bo spravila, in sicer že zato ne, ker ima samo do sebe preveč spoštovanja. Lahko rečemo, da se ni zadnje desetletje nihče s tako pobesnelostjo bojeval proti učiteljstvu, kakor so se klerikalci, katerih jedro ustvarjajo škof in duhovniki, namestniki uče-nika resnice in ljubezni ! In to na Slovenskem, specialno na Kranjskem! Tudi drugod imajo klerikalce, toda ti so krotka jagneta v primeri s kranjskimi fanatiki. A kar piše „Slovenec" zadnje dni, to presega celo glasoviti Krekov „Pons asinorum". Lepe lavorike slave si spletajo ti prečastiti gospodje. Toži se jim po krvavih časih „svete" inkvizicije. Pa bila bi tudi slast, rezati poli-tiškemu nasprotniku jermena iz žive kože. To koprnenje po gorki človeški krvi razumemo takoj, ako čitamo prilogo k 172. štev. „Slovenca", kjer zagovarja — smrtno kazen!... Smrtna kazen! — To bi najrajši izvršili naši novodobni inkvizitorji nad vsem onim uči-teljstvom, ki se jim ni brezpogojno vrglo pod peto. Pa zakaj vse to? Tega — žal — „Slovenec" ne pove. Njegovo natolcevanje je pavšalno, njegova pisava grozi in žuga, njegove infamije kličejo na poboj! V štev. 169. piše: „Vsekako se morajo najti sredstva, da se v okom pride napredujoči demoralizaciji in protiverskemu cinizmu, ki je zavladal v velikem delu učiteljstva." A kje se kaže ta „napredujoča demora- je v njem žarko srce za usodo svojega naroda, a ta njegov patriotizem je nahajal vsekdar izraza — v odprti roki. Kadarkoli je izšel apel na slovensko požrtvovalnost v plemenite namene, vsekdar je bil Jesenko med prvimi, ki so storili svojo rodoljubno dolžnost. Ali dosledno je odklanjal vsako hvalo, vsako laskanje mu je bilo do kraja zoprno ; ko je dajala desnica, ni hotel, da bi vedela za to levica. In pri vsem tem, da ga je visoko cenil ves slovenski svet, da je njegovo ime z zlatimi črkami zabeleženo v sodobni kulturni zgodovini slovenskega naroda, da je bil najpresrčneje ljubljen od vseh svojih učencev, da smo vsi tržaški Slovenci brez razlike stanu in mišljenja gledali nanj z najvišjim spoštovanjem, da smo se ponašali z njim pred svojim slovenskim in drugorodnim svetom, da ga je tudi ta poslednji visoko cenil, da pokojnik — z eno besedo — ni imel nasprotnika med nami, pač pa neštevilo občudovalcev in prijateljev ; da so se od kom-petentnih strani in tudi z najvišjega mesta izrekala priznanja njegovih vrlin kakor učitelju Naročnino, reklamacije, to je vse administrativne stvari je pošiljati samo na naslov: Upravništvo Učiteljskega Tovariša v Ljubljani, Gradišče št. 2. Poštna hranilnica št. 53.160. Reklamacije so proste poštnine. lizacija", ta „protiverski cinizem" — tega seveda „Slovenec" ne pove. Njegov člankar je prevzel ulogo tistega cigana, ki je sam kradel, a ko so ga zasledovali, sam kričal: Primite tatu! — Dekan Koblar govori na banketu, da imajo kateheti pri pouku veronauka mnogo lažje stališče kot so ga imeli poprej, ker so uspehi spričo delavnosti učiteljstva v ljudski šoli tudi v drugih predmetih od leta do leta boljši, kar vpliva indirektno jako dobro tudi na pouk v veronauku; zatrjuje, da so se razmere med duhovščino in učiteljstvom v novejšem času znatno ublažile; zagotavlja, da bo mogoče — vsaj kar se tiče vzgoje in pouka v šoli — delati obojestransko skupno; napija delavnemu učiteljstvu kranjskega okraja — v istem hipu pa pišejo obrekljivi fantalini v škofovem glasilu o — napredujoči demoralizaciji in o protiverskem cinizmu! To je tako velika lumparija s tako prozornim denuncianstvom, da bi tisti nesramnež zaslužil paiic in zaušnic na sredi ceste pri belem dnevu! In če ne bo miru, če bodo ljudje brez otrok in taki, ki so ušli iz lemenata, na tak brezstiden način blatili in sramotili pošteno, vestno in naporno delo učiteljstva, se res utegne zgoditi, da pride do boja na pesti! Kakor se širi ostudna bolezen, tako raste lumparija teh inkvizitorjev. Brez sramu in vesti brodijo po blatu obrekovanja. Poleg tega se napihujejo od ošabnosti, da se poštenemu človeku gnusi. Lumparija, denuncianstvo, ščuva-nje in ošabnost — to je signatura, da se Bogu usmili! V štev. 172. piše „Slovenec": „Morebiti pa mislijo liberalni učitelji, da bodo nastopili proti našemu mladinskemu glasilu, kakor so svojčas nastopali proti „Domoljubu", ki so ga otrokom prepovedali domov nositi in brati?... Gospodje le poizkusite! To pa povemo že danes: Proti učitelju, ki se ho kaj takega predrznil, bomo nastopili z vsemi sredstvi, ki so nam na razpolago — le en sam učitelj naj se spozabi tako daleč, da bo mladež v šoli teroriziral in jo odvračati izkušal od naših listov, ali pa jo z nedopustno agitacijo silil za „Domače smetišče", ta naj bo pripravljen, da ga in vzgojevalcu, vzlic vsemu temu je bil pokojnik in ostal do smrti — skromen mož, pravi sin naše zdrave slovenske matere, pristen tip jedrnatega Gorenjca : odkrit, brez fraze, brez praznih komplimentov, ali vsekdar pošten in lojalen — svetovalec. Z Janezom Jesenkom izginja markantna pojava iz našega tržaškega življenja. Težko ga bomo pogrešali, pozabimo ga pa ne — nikdar ! V svojih srcih mu postavimo večen spomenik — iskreno, bogato zaslužene hvaležnosti ! * Prof. Janez Jesenko se je rodil v Poljanah na Gorenjskem dne 7. oktobra leta 1838. kot sin kmetiških posestnikov. Ko je dovršil domačo ljudsko šolo, je vstopil jeseni 1. 1851. v drž. gimnazijo v Ljubljani, kjer je položil zrelostni izpit 1. 1859. Šel je potem na Dunaj in obiskoval modroslovno fakulteto na tamošnji univerzi. Svoje učiteljevanje je pričel I. 1863. kot suplent na goriški drž. gimnaziji. O Veliki noči 1. 1867. je prišel za profesorja zemljepisa Za reklamne notice, pojasnila, poslana, razpise služb je plačati po 20 h za petit-vrsto. Priloge poleg poštnine 6 K. burja ljudske nerolje pomede, kamor mu ne bo ljubo! — Naša naloga pa bo zdaj še bolj kot kdaj, ljudstvu povsod in vselej, kadar in kjer nastopa kak naš govornik, pojasniti, zakaj in kako se ima boriti proti svojim škodljivcem. V tem boju mora v prvih vrstah stati mladina." — Ali je še kje brati kaj tako ošabnega in prostaškega, pa hujskajočega obenem? Le en sam učitelj naj se spozabi! Ali misli „Sloven-čev" naduti člankar, daje on tisti, ki vlada učitelj-stvu ter neljube osebe meče v kraj kot garjeve pse ?! Naj se vendar pokaže to klerikalno ščene in naj ne laja samo izza varnega plota! Ali morda misli, da se učiteljstvo ne zaveda svojih dolžnosti in svojih pravic, ki jih ima v šoli in zunaj nje? Ali misli, da ga bo grozeča napihnjenost potisnila pod klop in da bo kapituliralo pred njo kot nezavestna kreatura? Moti se mož, pa naj nosi še toliko blagoslovov na ošabni glavi l , „Slovenec" razglaša, da bodo hodili po deželi hujskači, denuncianti, ki bodo ščuvali zlasti mladino proti šoli in učiteljstvu. Namen posvečuje sredstva ! Mladini hočejo zagabiti pouk in vzgojo, da bodo lažje vladali in si zagotovili naraščaj, ker sami nimajo zakonskih otrok in ker se od njih odmi-kajo ljudje, ki so začeli misliti s svojo glavo. Dobro! Tudi mi si bomo zapomnili hujskače in denunciante! Naposled pride čas, da bodo žalostno poginili na — domačem gnojišču, t. j. na tistem, ki ga znašajo sami v viden znak svoje žalostne slave! Naposled izrekamo začudenje nad tem, da ni nikogar v stranki „Slovenčevi", ki bi izrekel svoj veto nad lopovščinami, kijih zagreša nad učiteljstvom. Naj pomislijo, da ni tatvine kriv samo tisti, ki krade, temveč kriv je je tudi oni, ki drži vrečo. To naj preudarijo in naj po tem uravnajo svoja pota. Sicer pade sramota tudi nanje! Naš denarni zavod Geslo: Kar plodonosno naložim, v pomoč le sebi podarim. Hranilnica in posojilnica Učiteljskega konvikta v Ljubljani. registrovana zadruga z omejenim jamstvom. Promet do konca julija: K 123.60218. Naznanilo. Kdor želi od zadruge kakih informacij, naj za odgovor priloži 20 h v poštnih znamkah. Na prošnje brez vpošiljatve navedenih znamk se ne odgovarja. Proti naprednemu učiteljstvu.* Ni dovolj, da jim nanosijo lurško vodo in neumnost v vasi, nosijo jim tudi vse druge klerikalne čednosti: vohunstvo, ovaduštvo in nasilnost. „Bdeči Prapor." Klerikalci imajo že sedaj večino v deželnem odboru, po izvolitv^poslancev iz splošne kurije pa bodo imeli tudi večino v kranjski deželni zbornici. Tega ne prikrivajo nikjer, nikoli in nikomur, zato pa so postali tudi neznansko ošabni in hudobni. Pošten človek bi mislil, da napoči v njih vrstah sedaj res doba miru in resnega dela, kakor so zatrjevali tik * „Gorenjec" % dne 25. julija t. 1. in zgodovine na drž. gimnazijo v Trstu, kjer je po 33-letnem izvrstnem službovanju stopil v pokoj 1. 1899. Ob priliki vpokojenja je dobil naslov šolskega svetnika; tedaj so celo nemški in italijanski listi pohvalno omenili njegovo delovanje na gimnaziji, ki ji je bil na slavo. Bil je izvrsten pedagog, ki je zanimivo in poljudno razlagal svoj predmet. Vsi njegovi bivši dijaki — in teh je neštevilo v raznih generacijah — se vedno radi spominjajo na Jesen-kove ure ; v srcu je bil vseh, ki so ga vsekdar spoštovali kot pravega očeta dijakov. Po vpokojenju je prof. Jesenko tudi nadalje stanoval v Trstu, ki mu je postal druga ožja domovina ; poleti pa je zahajal na Gorenjsko. Še do pred letom svež in zdrav starček je začel hirati za neizprosno boleznijo, dokler ga ni rešila smrt njegovih muk. Umrl je v isti sobi (ul. Acquedotto št. 1, III. nadstr.), v katero je prišel stanovat 1. 1867., ko se je preselil v Trst. Bil je torej neprenehoma 41 let podnajemnik — prof. Jesenko je ostal vedno samec — iste rodovine, oziroma dveh njenih generacij, v istem stanovanju. pred deželnozborskimi volitvami na svojem glavnem zaupnem shodu. Ampak drugo je dana beseda in zopet drugo so njihovi pohlepni načrti. Že brusijo nože in nobeno orožje jim ni dovolj zarjavelo in gnilo, da ne bi šli z njim na boj proti vsemu, kar ni čisto klerikalnega. Gnusno je, gledati jih pri tem delu. S podvojeno močjo pa so se vrgli na napredno učiteljstvo. Naj dela učitelj z uspehom tudi v docela nepolitičnih društvih, a ni njih privrženec — in teh je jako malo — proč z njim. Vohunijo, nastavljajo pasti, sumničijo in denun-«irajo vsepovsod. Grmeki, Fabinci, Silvestri, Korbarji niso več bele vrane, en gros so začeli s krvniško obrtjo. Javna obsodba jim ni mar, zaplembe listov in razdružitve „izobraževalnih" društev se ne boje, ker jih naša vlada menda ne sme videti, ne slišati. Sedaj osvajajo mladino, toda kako! Telovadcem ni vzgojno sredstvo telovadba, ampak razgrajanje in izzivanje. V Komendi je eksle-menatar Fran Terseglav pri tamkajšnem shodu javno naravnost hujskal proti učiteljstvu. „Slovenec" poroča o tem shodu to-lo: „Kar se učiteljev tiče, je silno lahko njihovo rovanje onemogočiti in izpodnesti tla, ako se jih že iz početka natančno kontrolira . . . Odločilno je, da ljudstvo učitelju veliko zaupa, če je pa učitelj nevreden tega zaupanja, občutijo to ljudje hujše kot razžaljenje, kot prevaro . . . Sicer imajo učitelji pravico snovati različna tambu-raška, pevska in telovadna društva, zato pa ima ljudstvo tudi pravico in dolžnost učiteljem povsod in vselej nasprotovati, se proti njim z vsemi dopustnimi sredstvi bojevati. Za ta boj je poklicana zlasti mladina." Kaj je namen temu hujskanju? Onemogočiti slehrno, še tako potrebno napravo, posebno na kmetih, če ni že takoj iz početka vsa v klerikalnih rokah; vzeti ljudstvu vsako zaupanje do učiteljstva; nasprotovati z vsemi sredstvi že obstoječim raznim društvom, ki niso popolnoma klerikalna. Vsaka stranka mora skrbeti za svoj obstoj, sme pridobivati novih tal, toda nje delovanje mora sloneti na poštenosti. Taki Jjudje pa, kakor so naši klerikalci, s takimi pogubnimi sredstvi ne smejo nikdar sami zagospodariti nad slovenskim narodom. In kdo je ta predrzni Terseglav? Šolal se je na kranjski gimnaziji, ko je bil njegov varuh še policijski nadstražnik v Kranju. Šel je v semenišče, a ni mu dišalo biti duhovnik, ampak izstopil je in se poročil s prejšnjo šen-čursko učiteljico. Odkar je zasedel dr. Lampe stolec deželnega odbornika, je on njegov namestnik v „Slovenčevi" politiki. Vidi se, da se je zdel dr. Lampetu najsposobnejši naslednik, ta Terseglav, dejanja pa kažejo, da se trudi učenec celo nadkriliti svojega učitelja. Doktor Krekov „Pons asinorum" ni nič proti novodobni gonji. Še celo prej tako mirni uradnik tobačne tovarne v Ljubljani, sedanji dolenjski poslanec Mandelj, se je moral posluževati laži, da je mogel ščuvati na Dolenjskem proti učiteljstvu. Jutri pa poroča v Škofji Loki nek Pod-lesnik „o boju proti liberalnemu učiteljstvu". Ironija usode je menda hotela, da je vsak izmed teh navedenih pobojnikov učiteljstva v najožjem sorodstvu z učiteljskim stanom, bodisi kakor sin, mož, brat ali svak. Naše nujne želje so, da ravno v tem času ne sme učiteljstvo prenehati z delom na gospodarskem in kulturnem polju. Naj se ne boji groženj! Vso pažnjo bomo obračali na sklepe deželnega šolskega sveta. Da, tudi glede poli- Bil je sploh prof. Jesenko glede življen-skih običajev jako konservativen mož. Oprezna njegove sobe je bila vedno ista staromodna, ampak nežna, vzorno redna. Obleka njegova je bila vedno v enakem kroju, vedno enake barve in črtil je vsako lepotičje, vsako tiranstvo mode. On, navdušen občudovalec prirode, je ljubil preprostost: ono notranjo duše in preprostost zunanjosti. In vendar je bil on, strog konservativec v svojih običajih, duševno mlad še v svoji starosti. On je pojmoval svojo dobo in bil vedno mladeniško zavzet za ideale naroda in človečanstva. Značaj njegov je bil blag do skrajnosti; zunaj ni tega nikoli kazal, ali pod to trdo skorjo se je skrivalo najblažje, najple-menitejše srce. Ravno ta dozdevni kontrast je bil oni, ki je napravil iz Janeza Jesenka ono simpatično markantno postavo. Živel je z vzorno in proverbialno solidnostjo. Zaradi svoje šted-Ijivosti si je tekom časa prihranil precejšnje imetje. In to prihranjeno imetje je Jesenko porabil za to, da si je postavil najlepši spomenik : Ko je začutil, da se mu bliža zadnja tičnega delovanja mora biti učitelj prost prav tako, kakor je prost vsak drug državljan. Na objektivnost obeh nadzornikov in obeh zastopnikov učiteljstva v kranjskem deželnem šolskem svetu imamo še dosti vere. „Slovenska Ljudska Stranka" hoče ves nerazsodni slovenski svet s strahom, žuganjem in nasilstvom spraviti pod svojo oblast. Proti takemu javnemu zastrup-ljenju je treba povsod mnogo dobro organiziranih ljudi, pa najsi so potem katerikoli struje. Zlasti vsi vi, ki pripadate narodno-napredni in socialno-demokratični stranki, bodite pozorni pri tem boju, ki ga je zavzela z vso krutostjo „S. L. S." napram svobodomiselnemu učiteljstvu. Tisti, ki bi morali biti po svojem zvanju oznanjevalci miru in sloge, so zavrgli božje postave, so zašli že daleč s pota. Pripeljimo jih zopet nazaj h Kristusu Kralju. Šolske zadeve v Trstu in okolici. i. Ne bom govoril o naši stari rani v Trstu: o vzkračeni šoli v mestu Trstu, ampak opozoriti hočem vlado in naše javne faktorje na dvoje, troje drugih stvari. „Učiteljsko društvo za Trst in okolico" se je spomladi z dobro motivirano prošnjo na pristojno deželno šolsko oblast zavzelo za ustanovitev kurza za učitelje meščanskih šol v Trstu s slovenskim učnim j e z i k o m ter se pri tem sklicevalo na določbe min. odloka z dne 31. julija 1886, štev. 6032, in na dejstvo, da je laško učiteljstvo Trsta in okolice že imelo tak kurz, in sicer zadnjikrat v letih 1906—1908. V dotični spomenici se je tudi opozarjalo na to, da se letos v Ljubljani otvori znova tak kurz, četudi je bil pred enim letom na ravno istem učiteljišču podoben kurz, le za druge predmete, kar utegne biti za tržaško učiteljstvo škodljivo, ako se v Trstu samem ne odpre v kratkem tak tečaj. Nev rnost tiči v tem, da se v Ljubljani najbrž pojavi nadprodukcija meščanskih učiteljev, ki bodo za slučaj, da se v Trstu in okolici otvorijo meščanske šole, nam tržaškim učiteljem močnejši konkurenti, ker se vlada pri nas ne briga za vzgojo meščanskih učiteljev. Poudarjamo pa, da se tržaško učiteljstvo ni p r o -t i v i 1 o kurzom v Ljubljani, ampak zahtevalo je iste ugodnosti tudi zase. In sicer je učiteljsko društvo tržaško pričakovalo in prosilo, da se ta kurz otvori že jeseni 1908, ker mi nočemo izgubljati časa. Seveda bi morali biti zdaj dotični učitelji, ki nameravajo posečati tak kurz, že obveščeni, ali bo kaj ali nič. No, vlada si je izvolila lažji del: vrgla je menda spomenico učiteljskega društva v koš ter ni društvu, ki je prosilo višje n a o -brazbe svojim članom, dala nobenega odgovora. Torej slovenski učitelj, želeč višje naobrazbe, od naših šolskih oblasti niti odgovora ne dobi! Ali ta gospoda ne pozna § 43. državnega šolskega zakona? Tam omenjene šolskostrokovne liste si vzdržuje slovensko učiteljstvo samo brez vladne podpore; okrajne učiteljske knjižnice — zahtevane v §§ 43. in 45. drž. šol. zakona — v Trstu ni, ker vlada § 45. tega zakona — sklicevanje vsakoletne okrajne učiteljske konference — v Trstu ne izvršuje; in če prosimo za zakonito nam zajamčeni učni tečaj (§ 43.), ne dobivamo niti odgovora! ura, je že razdelil svoje imetje v svrho ustanove dijaških štipendij in v lokalne slovenske dobrodelne svrhe. Velike so tudi Jensekove zasluge na literarnem in znanstvenem polju. Jesenkova delavnost se razteza na dvoje strok, na zemljepisno - zgodovinsko pa leposlovno in pričuje o njegovi nenavadni marljivosti. Lepe zasluge ima Jesenko za šolsko slovstvo z ozirom na zgodovinsko in zemljepisno stroko, ker je priredil potrebne knjige. Zemljepisnih del je priredil šest: Mali in Veliki občni zemljepis, Zemljepis za I., II. in III. razred srednjih šol, oba v dveh izdajah, potem Avstrijsko - ogrsko monarhijo ; Občno zgodovino v treh zvezkih v manjši in večji izdaji, večinoma vse na svoje stroške. Njegovo delovanje obsega celo četrtstoletje, od 1865 1., ko je bil suplent na goriški gimnaziji, do 1890.1. Najvažnejša knjiga je njegov „Občni zemljepis" 1873. Knjiga, primerna ne samo raznim šolam, nego tudi vsakemu omikanemu človeku, obsega zvezdoznanski, prirodoznanski in državnoznanski zemljepis (osobito je Avstrija Bavno isti zakon ustanavlja v § 46. deželno učiteljsko konferenco, ki se ima vršiti vsakih šest let. Ker še nimam sivih las, ne vem, se je li kdaj sklicala kje na Primorskem taka konferenca ali ne, to pa vem, da je zadnjih 15 let ni bilo. In zakaj ne? Odgovora na to vprašanje nam ne da nihče. Morda tiči košček tega odgovora v vzroku, zakaj se v Trstu in okolici ne skliče v § 45. drž. šol. zakona določena okrajna učiteljska konferenca! Taka konferenca se je pred 5 ali 6 leti res sklicala, a ker so imeli nekateri udeležniki pravico do potnine in dnevnine, mestna šolska oblast pa teh stroškov ni hotela plačati, drža v n a se pa mestne ni upala k plačilu prisiliti, se taka konferenca za slovensko učiteljstvo Trsta in okolice ne skliče več in učiteljstvu je dana svoboda, zbirati se na konferenco če hoče, a mora seveda vsak udeležnik sam trpeti potnino in dnevnino. Torej uradna, v drugih deželah redno vsako leto vršeča se okrajna učiteljska konferenca, katere dnevni red je določen v § 45. odst. 2. drž. š. zakona in ki se je mora udeležiti (§ 45. odst. 3 drž. šol. zakona) vse učiteljstvo javnih ljudskih šol in učiteljišč, sklicanje take urad« n e konference je v Trstu in okolici odvisno od dobre volje in — žepa učiteljstva! Tako se v Trstu in na Primorskem izvršuje člen IV. drž. šol. zakona z dne 14. maja 1869, oziroma 2. maja 1883, ki ima ponosen . naslov „Nadaljna izobrazba učiteljstva". Pa ne bodimo krivični in priznajmo to, kar se končno res namerava storiti. Laški listi so te dni objavili dnevni red deželne učiteljske konference, ki je sklicani (za laške učitelje seveda) v Istri za 6., 7. in 8. dan septembra t. 1. v Bovinj. Terej končno se vendar začenja vršiti zakon tudi na Primorskem, pa le za laško učiteljstvo, t. j. v korist laškega šolstva. Kdaj in kje bo pa deželna učiteljska konferenca za slovenske šo 1e p o G oriške m ; v Trstuin okolici in za slovanske v Istri? Ali slovansko učiteljstvo in z njimi slovansko šolstvo na Primorskem ni vredno tistega negovanja kakor laško?! Gospoda, prepričajte nas z dejanji o nasprotju naših trditev, sicer bomo vedno prepričani, da vam je dobrobit slovanskega prebivalstva te dežele deveta briga! III. Glede šolskega nadzorništva so na Primorskem sicer minuli tisti časi, ko je v slovenski šoli vzpodbujal učence k delu nadzornik z besedami: „Pisi ga na tabla: Sitta je selena". Pa vendar ni še vse, kakor bi moralo biti. Dobri nadzorniki, bodisi deželni ali okrajni, so dobri geniji šolstva, posebno pa še v razmerah, kakršne obstoje pri nas na šolskem torišču. Pri nas je šolski nadzornik skoro docela uradnik, ki ima silnega dela z akti. In če ti akti niso rešeni, trpi šolstvo v vsakem oziru. Zato je treba, da je nameščenih dovolj nadzornikov, in ravno y tem pogledu smo na Primorskem mi Slovenci na slabem. V mislih imam deželnošolsko nadzorništvo. V Trstu so za vse Primorje le trije deželni šolski nadzorniki, in sicer eden za nezakonito vzdrževane državne nemške ljudske in srednje šole ter zasebne nemške zavode (rekel sem „nezakonite", Dalje v prilogi. popisana obširno). Ta zemljepis ni prevod, nego izvirno delo strokovnjaka, ki je vestno porabil vse nemške, francoske, angleške podatke in bogato tvarino Slovencem priredil v lepi umevni obliki. Janez Jesenko je v izpodbujevalen zgled napisal lep sestavek : „Massimo Azeglio, eden največjih rodoljubov italijanskih našega časa" in koreniti spis : „Zemeljski potresi" ter je prevel več znamenitih romanov na slovenski jezik. Z veliko pohvalo omenja Stritar v svojem „Zvonu" lepi Jesenkov prevod angleškega romana : „Župnik Wakefieldski" ter poudarja, kako lepo ga je znal Jesenko prirediti za slovensko občinstvo. Po „Edinosti". Svita se! Evo, novič se je zagrnil en list dovršenega dela. Evo, novič stojimo pri cilju, ki vodi človeške duše v višino in v jasnost. Evo, novič gledamo nov pridelek ter kličemo z glasom, prihajajočim iz srca: „Svita se, svita skozi noč — a zaradi našega poguma nastaja blesk. Svit nastaja po Priloga k 32. štev. „Učiteljskega Tovariša", dne 7. avgusta 1908. ker nemščina ni deželni jezik na Primorskem), eden za vse laške učne zavode, torej srednje in ljudske šole, in slednjič eden za slovenske in hrvaške ljudske in srednje šole po Primorskem. Zaradi zastarelega deželnega šolskega zakona na Goriškem ima sieer tudi vedno ravnatelj enega goriških srednješolskih zavodov kakor član deželnega šolskega sveta naslov „fungirajoč deželni šolski nadzornik", a to je brez pomena za razvoj šolstva, ker ta „deželni šolski nadzornik" nima referata na namestništvu ter je v resnici nadzornik v pravem pomenu besede ljudskih šol enega okraja. Torej so na vsem Primorskem faktično le trije deželni šolski nadzorniki, ki imajo obenem važen referat v VII. oddelku c. kr. namestništva. Da so ti gospodje z delom preobloženi, to ve vsak učitelj ali profesor, ki je imel kdaj kaj opraviti s temi gospodi. In res so deželnega šolskega nadzornika za laške šole že nekoliko razbremenili s tem, da so mu pridodali v pomoč izkušenega !pedagoga izmed meščanskih učiteljev. Pokojni dež. šolski nadzornik dr. Perschinka se je pa takoj po imenovanju v lanskem decembru pro-tivil prevzeti tudi referat za nemške ljudske in meščanske šole poleg onega za nemške srednje šole in vse kaže, da bo zaraditega za nemške in meščanske šole imenovan poseben nadzornik. Le glede slovanskih šol se ni nič storilo. Tu ima še vedno en deželni šolski nadzornik referat o vseh slovenskih in hrvaških šolah, dasi delokrog vedno raste, čas je, da vlada ustanovi za slovanske šole na Primorskem še en inšpektorat, tako da bo eno mesto za slovenske, a drugo za hrvaške šole. Dokler se to ne stori, ni možno zahtevati, da bi se naše šolstvo tako razvijalo kakor bi se moralo, ker zaradi obilice dela referent, t. j. deželni šolski nadzornik, nikakor nima časa, da bi inicija-tivno posegel v podroben razvoj šolstva. Opozarjam pri tem le na dejstvo, da na vsem Primorskem ni niti ene slovanske meščanske šole, dasi so tuintam ugodna tla za tak zavod; treba bi bilo le interesirane faktorje primerno opozoriti na to. Pa tudi že sedanji položaj zahteva dveh slovanskih deželnih šolskih nadzornikov. V Istri bosta s prihodnjim šolskim letom dva popolna srednješolska zavoda, na Goriškem bomo menda tudi imeli dvoje učiteljišč; poleg tega pa vlada končno menda vendar otvori v Gorici in Trstu slovenske vzporednice na srednjih šolah. In četudi vsega tega ne upoštevamo moramo in smemo z narodno-politiškega stališča zahtevati, da imata hrvaško in slovensko šolstvo vsak svojega zaščitnika na tržaškem namestvištvu, da nas ne bodo gledali drugi kakor pastorko! Jubilejski slovenski višji gimnazij v Celju. Lansko leto so na shodu narodno-radi-kalnega dijaštva sprožili misel, da naj se osnuje v Celju privaten slovenski višji gimnazij. Tudi navzoči nedijaški posetniki shoda so se ideje razveselili in odličen rodoljub je takoj izjavil, da ponudi sredi mesta za tako šolo učne prostore brezplačno. polju in po hišah, svit nastaja med srci in dušami... in čim več te jasnosti mi danes oddamo drugim, tem svetlejši bo jutrišnji dan!" , Svita se, svita! . . . Slehrno dete, ki se vrača od dela v hišo z ono knjigo, ki govori njegovi mladi duši na srce ter z ono vsebino resnice, razsejane med črke, je žarek sijajočega solnca ter meče svit na to jasnost. Svita se, svita!... Slehrna hiša, v kateri stanuje narod, zavedajoč se svojih pravic, postane slična vzhajajoči zarji, ker po tej zarji se bliža narodu življenje. Svita se, svita! .. . To, kar niso doprinesla ona stoletja, ki so gojila mogočno hinavstvo, česar niso dosegli oni veliki junaki, ki so na tablicah kresali ognje zmage — evo, to sedaj delamo mi, tihi in sklonjeni nad otroškimi glavami; dvigamo srca kvišku in vodimo duše k znanosti. Vendar na te naše glasove odgovarjajo nekateri: Zopet je minulo eno šolsko leto in ni dolgo, ko se zopet odprejo šolska vrata. A višji gimnazijITrebaje le energične inicijative, in vjeseni imamo lahko V. razred! Okrajni zastopi, občine, denarni zavodi ter privatniki gotovo Btore svojo dolžnost, ako vidijo, da je stvar resna. Tudi družba sv. Cirila in Metoda ne bo zamudila prilike, priskočiti na pomoč najpomembnejšemu vzgojerališču. Morda se pa še danes ne zavedamo, da višjega gimnazija sicer drugače ne dobimo in da nam brez njega ni dalje vztrajati? Ako posnemamo v ljudskem šolstvu Čehe in druge, zakaj bi jim ne sledili tudi v ustanavljanju srednjih šol! Celo Lahi, ki jih smatramo, da so pri slabih živ-ljenskih močeh, so zadnji čas sklenili ustanoviti zasebni gimnazij v Pulju. Niso pa tega le sklenili, marveč imajo že zbran fond za I. razred ! Zaseben višji gimnazij nima po naših mislih nepremagljivih težkoč! Učni prostori so obljubljeni brezplačno. Ravnateljstvo lahko prevzame morda kak zgleden in že doslužen šolnik, ki bi hotel vsaj nekaj uric še posvetiti svoje krepke moči našemu zasebnemu zavodu. Sicer pa je na priliko ravnatelj ljubljanskega dekliškega liceja tudi profesor ljubljanskega državnega gimnazija. Tudi skoraj vse druge učne osebe na tem zavodu so izposojene od drugih ljubljanskih srednjih šol. Mar ne bi bilo možno v Celju enako operitati ? In če bi primanjkovalo zgoraj imenovanih sil, imamo mnogo mladega profesorskega naraščaja, ki bi radostno prevzel pouk na tem zavodu. Predlog je torej z lahkoto izvedljiv. Menimo pa vztre-zati željam našega presvetlega cesarja, ki hoče, da se proslavi njegov jubilej s tem, da se do-prinašajo žrtve deci, ako osnujemo tako prepo-treben zavod, kot je za naše otroke gimnazij v Celju. Eavno zaraditega pa naj vstane ves slovenski rod ter naj v proslavo njegove g a Ve1 ičans t v a postavi najlepši spomenik jubileja — zaseben slovenski višji gimnazij v Celju! četudi je misel nekoliko zapoznela, vendar je še čas, da jo uresničimo. Osnujmo v Celju takoj v to svrho odbor, oziroma naj prevzame akcijo že kaka obstoječa organizacija. Novi pevci — stara pesem. Pač se ni motila velika cesarica Marija Terezija, ko je izrekla krilate besede, da e šola politikum. Politikum je šola ! To vedo avstrijski in sploh internacionalni, posebno pa slovenski klerikalci pač dobro. In slovenski klerikalci so pričeli glodati šolstvo in še bolj pa slovensko učiteljstvo po vseh shodih, ki so jih prirejali in jih prirejajo ter jih bodo še prirejali, kakor gloda sestradano ščene pomoljeno mu kost. Vzrok, čemu se vsi klerikalni govorniki brez izjeme stanu in sposobnosti zaletavajo tako srdito ravno v slovensko napredno učiteljstvo, leži jasno na dlani. Klerikalci so dosegli višek svoje mogočnosti na Kranjskem. A dosegli niso one moči, ki bi jo radi, a je [ne bodo nikdar, temveč njih voziček se je nagnil na stran in pričel se je pomikati navzdol — čeravno polagoma, vendar vidno. — Zagospodovati so menili ne- polju, preveč počasno poganja kal to zrnje, ki bi imelo pognati klasje." Nekateri hočejo, naj bi se naše delo slično stoletjem vleklo po polju, drugi novič hočejo, naj bi naše delo slično plamenu dopri-našalo čudeže, in zopet so drugi, ki si žele, naj bi naše delo ugonobilo vse to, kar se za-more imenovati zlo ter povzneslo duše v višine, ki bi nezdržljivo koprnele po polnosti. In evo, ko se konča šolsko leto, evo, ko zagrinjamo list knjige enega pridelka in stojimo pred obličjem naroda, vprašamo slično z onimi, ki polagajo račune: „Ali res ne vidite velikega pridelka?..." In na vse očitanje, opazke, tarnanje in nezadovoljnost zaradi prepočasnega dela moramo pa odgovarjati z besedami pesnice: „V temni noči delamo svit, a vi niti ne veste, kako žuljavo je naše delo ter ne Jvidite, koliko oblakov je treba pregnati in razpršiti, da vsaj en žarek jasnosti zamore prodreti temo in jo razsvetliti! Ne recite, da gre naše delo preveč po- omejeno po lepi slovenski Krajini. A njih račun je prekrižalo kolikortoliko slovensko napredno učiteljstvo, in ravno slovensko napredno učiteljstvo je še ona mogočna sila, ki še visoko vihti prapor pravega napredka, prave izobrazbe v slovenskem narodu. Slovenski klerikalizem dobro ve, da je vsak posamezni slovenski napredni učitelj močna ovira po gospodstvu hra-penečemu klerikalizmu, in čeravno je delovanje naprednega slovenskega učiteljstva mirno, brez-hrupno, je pa tem uspešneje, ker ne deluje po hipnih, vidnih uspehih, temveč zasaja korenine svojega dela v srca in v um onega dela človeštva, ki zagospoduje v dobrem desetletju po slovenskem ozemlju. In slovenski klerikalizem napada tem huje slovensko napredno učiteljstvo, ker se le-to združuje čimdalje tesneje z naprednim učitelj-stvom drugih narodov, drugih kronovin, v prvi vrsti z mogočno falango češkega učiteljstva, onega učiteljstva, ki glasno kliče po pravi svobodi napredka v gospodarskem in umskem oziru. Le-to tesno združevanje pa obenem slabi vrste one učiteljske združitve, ki so jo ustvarili nekateri sebičneži pod patronanco internacionalnega klerikalizma, ki sliši na ime „Slomškova zveza". Vajeni smo čitati v „Slovencu" razne napade na napredno učiteljstvo na tem ali na onem shodu tega ali onega krščansko-politiš-kega društva. Svoje dni je s tako kramo kroš-njaril po slovenskem svetu s kmetiškimi žulji obogateli milijonar dr. Šusteršič, a ko je iz-previdel, da napredno učiteljstvo vkljub njegovim grožnjam po „numeriranju svojih kosti" noče pod črno kuto njegovih priganjačev, je opustil to nehvaležno polje in se posvetil vedi o lahki in uspešni pridobitvi nebeških zakladov. Prevzel je nato to nehvaležno delo prvi finančnik avstrijskega juga, dr. Lampe, poza-bavljal je na nekoliko shodih zoper neljubo mu učiteljstvo, a ker ni žel onega priznanja . kakor je upal, je prepustil to staro pesem novim pevcem. „Und wie er sich räuspert und wie er spuckt, das hat er ihm treulich abgeguckt." Nastopil je „vseznalec", fant vseh fantov, Fr. Trseglav, bodoči kandidat dr. Krekovih služb, ter se razkoračil pred zbrano množico kot na-polodrastel petelinček ter hripavo zakukurikal: Po njih ! V Komendi je bilo. Resnosti takim mlečnozobim mladim postopačem ne pripisujemo, temveč mu svetujemo po „Slovenčevem" receptu : Fant, knjige v roke ! Uči se, da postaneš enkrat koristen član človeške družbe! Zanimivejši je nastop prve kapacitete na slovenski zemlji v kmetiških zadevah in o živinskih zavarovalnicah, odkar je postal po milosti raznih kaplanov in župnikov dež. poslanec, tobačnega uradnika Mandeljca, ki ima učiteljevo sestro za ženo. Dne 19. julija 1908 se je vršil nekak shod „Kmečke zveze" v Mokronogu. Nadkmet poslanec Mandelj je govoril na tem shodu po „Slovencu" št. 164 z dne 20. julija t. 1. o šolstvu to-le : „Šolo je -treba obdržati na verskem temelju. Šola pa mora postati za kmete tudi bolj praktična, nepotrebni balast proč, mesto tega pa teoretični in praktični kmetijski pouk. Za to treba reforme šolskega zakona. S. L. S. ni nasprotnica šole, ker ve, da je dandanes nevednost najdražja stvar v deželi in stranka pri svojem zadružnem delovanju potrebuje le izobraženih ljudi, nasprot- časi, zakaj mi orjemo njivo ne le za eno samo leto in ne le za eden sam pridelek. Mi bomo želi tisočkrat in tisočkrat bomo pozdravljali svit bližajočega se jasnejšega dneva. In ko sedaj še ne stopamo vsi v obliki popolnosti, ko še dandanašnji naš pridelek in naše delo ne donašata samih cekinov, torej spoznajte vsi, ki vladate ter držite tehtnice in mero, da se je le našemu programu treba zahvaliti za to, da se je jelo svitati. Oceniti doprineseno delo je lahko, toda pretehtati trud, ki ga je veljalo to delo, je — težavno. Lahko je mogoče preračuniti moč vzhajajoče zarje, toda preračuniti moč premagane noči je težavno. Narod se pospenja kvišku ter se otresa verig. Zberimo letošnji pridelek in izročimo domovino moči duha. Za toliko bo svetel jutršnji dan, za kolikor mu danes na-krešemo isker. To pa je plemenit in vzvišen trud ! Slava njim, ki vztrajajo do konca! Svita se, svita!... niča je le onih tendenc, ki jih oznanja del učiteljsva po svojih shodih. Del učiteljstva se je v Radovljici izrekel za to, da se izloči iz šole verski pouk. Tem širokoustnim ljudem, ki so oznanjali ta frama-zonski evangelij v Radovljici, je verski pouk v šoli nepotreben balast, ali naša stranka bo takim tendencam stopala z največjo odločnostjo nasproti." Tako je govoril „širokoustnež" Mandelj. Da se je v prvem delu svojega govora, ki ga tukaj navajamo, popolnoma spri z logiko, mu ne zamerimo, ker je od tobaka do šolstva prevelik skok. A le nečesa ga prosimo. „Slomškova zveza" priredi menda po dolgem času zopet enkrat svoj občni zbor v Bohinju. Ker pa je sploh stara navada, da med krščanskim mislečim učiteljstvom rešujejo šolska vprašanja zgolj neučitelji, naj prevzame šolski reformator Mandelj referat o preosnovi ljudskega šolstva po načelih S. L. S. — Ako pa misli, da bo imel na tem občnem zboru premalo poslušalcev, naj pride na naš shod v Gorico. Zagotavljamo ga, da ga sprejmemo tako, kakor sprejmo dostojni ljudje dostojnega človeka. A če se bo hotel poprijeti tega našega nasveta, pride nemara nehote do zaključka: „Le črevlje sodi naj kopitar !" Glede drugega dela poslančevega govora pa: Najprej fakta, g. poslanec, potem šele zavijanje, inače Vam pritisnemo znamenje, ki ga nočemo zapisati .. . Amerling in njegova šola. Originalen človek, tip narodnega delavca v dobi prebujenja češkega naroda, učenjak, tovariš, odgojevalec je — Karel Slavoj Amerling. Rojen je bil dne 17. septembra 1807 v Klatovera. Svojo mladost je preživel na deželi pri delu. Bil je namenjen iti učit se bogoslovja, toda zamudil je poštni voz, ki bi ga bil imel zapeljati v duhovsko semenišče. Posvetil se je zdravilstvu ter odšel za mejo, toda ondi se je seznanil s šolstvom. Zaželel je izobraževati obrtnike in zanje je oglašal obširne vesti iz stroke obrtnije in umetnosti pod naslovom „Obrtniški poslanec". K temu velikemu poslu je pristopil leta 1839. Vzgojevalni in izobraževalni zavod, narodna učilnica za učitelje, vseučilišče in strokovna šola obenem, to vse bi imelo biti nastanjeno skupaj, to vse bi imela biti narodu njegova šola, ki ji je dal naslov „Budeč". Imel bi biti nekak zgleden šolski vsesvet, iz katerega bi prihajali pravi narodni učitelji, vzorni obrtniki, vestno vzgojeni odgojevalci, matere, žene in gospodinje. Želel je urediti svojo učilnico tako, da bi naj imela nekak splošni muzej, bo-taniški vrt, knjižnico, galerijo slik, vsakovrstne kabinete, kakor prirodne, fiziške in kemiške. Njegova šola se je razlikovala v štiri naučne stopnje: v pripravljevalno (pripravnico), v nazorno stopnjo, v razumovalnico in misliteljico. In na ta način je nastala „Budeč" ali „šola prihodnosti". Posrečilo se mu je, pridobiti od bogatinov nad 60.000 gld. podpore in s temi je kupil za pet tisočakov prostoren vrt v Pragi pri sedanji Žitni ulici. Stavba šole je le polagoma napredovala, in Amerling si je nestrpljivo želel videti vteleseno svojo besedo. Ko so stavili prvo nadstropje, je že urejal spodnje sobe. Komaj se je nahajalo pod stropom prvo nadstropjo, kar se je že preselil tjakaj s svojo šolo. čimdalje bolj truščno | in živahno je bilo v šoli, toda med tem so stav-barji stavili šolo dalje. In „Budeč" je rasla! Nastala je prva češka kemična delavnica in prva strokovna češka šola za kemike. Z njo so bile združene tudi druge delavnice, kakor: strugarnica, mizarnica itd. Botaniška in prirod-ninska šola sta dobili takoj zdatne zbirke. Amerling je preskrbel kmalu lepe zbirke knjig, ki so imele pred vsem obilico slovarjev vseh važnejših jezikov. Njegovi učenci so kmalu znali sušiti rastline, razločevati rudnine domače dežele; opazovali so nebo z visokega šolskega stolpa ter gojili zvezdoslovje. Osnovatelj šole ni pozabil tudi na zavodovo bolniščnico in eno krilo je bilo odločeno nalašč za bolnike. V njegovem zavodu je od zgodnjega jutra do poznega večera vladalo živahno življenje, gibanje in delo; tu so odmevali udarci kladiv ter doneli glasovi godbe, ljudje vsakršne starosti, stanu in obojega spola so prihajali in odhajali; tu je bilo pravo vseučilišče v pravem pomenu te besede. Celo zavod zdravljenja z vodo je osnoval pri svoji šoli, in posledice so bile vredne občudovanja, zakaj v prvem letu je izmed 291 bolnikov umrlo komaj 10 oseb, drugi pa so bodisi ozdraveli popolnoma, ali se jim je vsaj izboljšalo zdravje. Delo idealista se je razvijalo. Amerling je snoval daljše in drznejše nakane; nakrat pa ga je zadel hud udarec; v svojem zavodu je zdravil nekega bogatega Rusa. Zaraditega so ga razvpili kot panslavista in rusofila. Oni, ki so mu bili naklonjeni, so se ga iz politiškega strahu jeli ogibati. Končno je kupil grofThun stavbo z vrtom vred od njega ter jo izpreme-nil v svoje stanovanje. To se je zgodilo leta 1848. Plemeniti delavec je že imel predhodnike v svojem delovanju. L. 1837. so hoteli osnovati svojemu narodu vseučilišče učeni ljudje in češki patriotje, ter sloveči prirodoznanc, kakor: Canal, Purkiné, Sternberg in bratje Prešli. Vse-kako pa bi to ne imelo biti vseučilišče v vsem pomenu te besede, marveč najvišja šola, ki se deli v prirodno in poljedelsko izobrazbo. Takšno šolo je nameraval osnovati vse svoje življenje Emanuel Canal grof Malabaila. Uredil je že zgleden botaniški vrt in obširen sadnik. Y sad-niku je negoval vsake vrste sadno drevje. Tu se učenec ni seznanil zgolj s koristno stranjo sadjereje, marveč se je seznanil v prirejenih zbirkah tudi z rastlinskimi škodljivci. Tu je tudi osnoval 1. 1795. prvo razstavo gospodarskega orodja. Nekateri spomeniki takratne kulturne slavnosti se nahajajo še sedaj v muzeju češke tehniške šole, na mestu kjer je bil poprej vrt, pa so nastale nekatere druge navadne stavbe (hiše). Nedostajalo je naslednika, ki bi bil tako požrtvovalen kakor je bil Canal. Amerling je torej posnemal njegov zgled, samo da ga je še bolj razširil. To zgledno njegovo delovanje pa je bilo pretrgano po slovanskem kongresu, ki se ga je bil udeležil. Zaprli so ga. Resnica, da je preiskava dognala njegovo nedolžnost, vendar sad njegovega pedagoškega truda je bil že padel z vej. Vlada ga je začela prositi odpuščanja in ga je postavila za ravnatelja prve glavne šole v Pragi, ki je pa kmalu na to bila izpremenjena v učiteljsko semenišče. Na tem stališču je razširjal pred vsem drugim znanje prirode ter podpiral kemiške preiskave. Svoje delovanje je zaznačil pozneje kaj odlično kot ravnatelj zavoda blaznih, ki inu je posvetil 1. 1868. svoje življenje. Pero svoje je posvetil v tem času diaso-fiškim razpravam, za katere je sprejel kot temelj računsko modroslovje Pitagora. Dasiravno nahajajoč se na tleh diasofiških, se je vendar še vrnil k pedagogiki, toda to pot le samo še v teoriji, zakaj njegova praksa se je razvijala v obzidju zavoda za blazne. Bil je privrženec nazornega pouka, kakršnega je priznaval tudi Komenski. Velik pomen je pripisoval slikam vsake vrste, ki so lepšale šolske sobe. Razlikoval pa je čvetero šol: dnevno (1.—7. leta), tedensko (za leta 8,—14.), mesečno (15.-21.) in letno (22. do 28.). Prva seznanja otroškega duha í tem, kar dela človek čez dan sam, druga ga seznani s tedenskim življenjem v občini, ' tretja ima namen seznaniti otroka z mesečnimi skrbmi ro-dovin in naroda v vsi očetnjavi, poslednji pa je ostala skrb vzgoje človeka, ki naj bi bila primerna za njegov poklic in za življenje na tem svetu. V prvi šoli se nahajajo slike, ki predstavljajo rodovino v raznih letnih časih pri jedi, rimske številke na stenah, jasne in temne, seznanjajo otroke z dnevnim časom {in dobo ponoči. Kot tovarišica številk se sme smatrati kukavica, ki se oglaša vsako uro. V tedenski učilnici pa se dobe druge podobe in slikarije. Tu so že naslikani razni drugi opravki, kakor: kuhinja, kupčija, pobožnosti (božja služba). V tesni zvezi s slikami so razgovori o opravkih z državljani in gospodarji. Tretja šola zopet razširja svoje razgovore in slike na človeško življenje v raznih mesecih in večjih okrajih ali okrožjih dežele. Četrta pa začenja pouk z ustvarjenjem človeškega telesa ter o človeških lastnosti in pogreških. Vsebino vsakdanjega pouka priporoča Amerling popolniti z gibanjem, mimiko in isto dati ponavljati učencem. Svojo pepagoško teorijo je želel uvesti v rodovinsko narodno življenje ter svoje ¿ pisane nazore izpopolnjeval z risanjem in tablicami. Tako n. pr. je priporočal staršem voditi rodo-vinske kronike, držati se nekega gesla, izraženega v pregovoru, ali nekakšnih drugih sen-tencij. Podajal je kaj dobre nasvete tudi me- stom, češ, naj stavijo v njih stavbe čveterokotne ki naj imajo obenem skupen vrt, in sicer v svoji sredi za vse otroke tega od stavb zastavljenega čveterokotnika. Ideal in delavnost Amerlingova sta našla priznanje že pri sočasnih njegovih sovrstnikih. L. 1848. so mu ponujali profesuro na vseučilišču, toda rajši je ostal pedagog na nižji šoli, zakaj ljubša mu je bila vzgoja nego učenost. Njegova dela sicer niso našla čestilcev, zakaj njih jezik je bil nekoliko originalen, da naravnost čudovit. Osupnen nad tem, da je imel tako malo čeških čitateljev, je pisal pozneje nemški, vsekako pa ni nehal biti Ceh. Saj je za svoje rojake deloval f » » «tej« » 1 » » i. » M lapis „ 1 » .. » .. P'« lepo „ Naročite takoj po povzetju od tvrdke Adolf Buchta v Kamenei, p. Sàdek v Poliôky, Češko. 113 26—7 Anton Šare Ljubljana, Sv. Petra cesta 8. Specialna trgovina za opreme nevest. Moško, žensko, otroško in perilo za novorojence se po meri izdeluje solidno in najceneje. — Platno vseh širin za telesno in posteljno perilo, namizni prti, serviete, garniture za kavo, bele in barvaste, bri-salke, žepni robci, brisalne rute, šifon, širting, kreton, batist itd. itd. Najnovejše modele za perilo radi pokažemo na ogled. — Švicarske vezenine. Strogo solidno blago. Nizke stalne cene. Gg. učiteljem in njih rodbinam 5°/0 popusta. Svetlolikalnica: 15 52-47 Kolodvorske ulice št. 8. n s Blaž Jesenko Ljubljana a Stari trg štev. 11 priporoča (154) 12—9 cepice m. najnovejše fagone po najnižji ceni. „SLAVIJA" vzajemno zavarovalna banka T7- FTZ^GrX zavaruje v življenskih oddelkih: na slučaj doživetja in smrti, doto otrokom, dohodke in pokojnine, ter dovoljuje uradnikom, častnikom, profesorjem, učiteljem in vpokojencem posojila proti prenotaciji na služnini, pokojnini, ženitveni kavciji itd., in v požarnem oddelku: proti škodam po požaru. Zavarovani kapital . . K 1053,737.339 88 Zavarovalnine . . . . „ 8,090.621-62 Izplačane škode in kapi- tali leta 1905 ..... 4,361.283-89 Eezervne in poroštvene zaloge...... 34,791.584-99 Pokojninski zalogi (uradniška in zastopniška) . „ 2,188.391-24 Premoženje, naloženo v vrednostnih papirjih, posestvih, posojilih na posestva...... 34,087.781-48 Izplačana dividenda členom življen. oddelkov 1. 1905 „ 206.296 40 V vsem pa doslej. . . „ 1,606.893-21 V letu 1905 se je premoženje pomnožilo za . „ 3,004.509-80 V 37 letni dobi svojega obstanka izplačala je banka „Slavija" svojim členom odd. I—V. za škode in nagrade . . „ 87.176.383-75 Vsa pojasnila daje 22 26-16 General, zastop banke ,Slavi]e* v Ljubljani, G-osposke vilice št- ±2. Odlikovana Prva tanj. tvornica klavirjev Ljubljana, Hilšerjeve ulice št. 5 blizu Gradišča priporoča svoje prve vrste, za vsa podnebja solidno narejene pianine, klavirje in harmonije tudi samoigralne za gotov denar, na delna odplačila ali naposodo. Poprave in uglaševanja se izvršujejo točno in računijo najceneje. 28 52—27 Hiajvečja tvornica na jngu Avstrije Jamstvo 6 let. Eksport v vse dežele. VERONIKA KENDA v Ljubljani na Dunajski cesti štev. 20 priporoča p. n. krajnim šol. svetom, šol. vodstvom in učiteljstvu svojo veliko zalogo pisalnih in risalnih potrebščin. Dalje imam v zalogi risalni papir raznih vrst v vseh predpisanih velikostih, pisalni in pismeni papir, zavitke različne velikosti, veliko izbiro peres, držal, svinčnikov, gu-mic, krede, črnila, barvic, ravnil, ter vseh v to stroko spadajočih predmetov. 14 52—49 Postrežba točna in solidna. i— O-le-vaa ^loira j Jos. Petričevih zvezkov. Marodna 2 „ knjigarna v Ljubljani, SfJ združena s trgovino s šolskimi, pisalnimi, risalnimi in drugimi v to stroko spadaj očimi potrebščinami, se priporoča vsemu zavednemu naprednemu učiteljstvu za dobavljenje vseh knjig in časopisov ter šolskih in drugih potrebščin. P. n. učiteljstvu in si. občinstvu se priporoča Kavarna Evropa v Ljubljani, na Dunajski cesti. Na razpolago je „Učiteljski Tovariš" in vsi drugi slovenski in velika izbira tujih časopisov. — Za točno postrežbo in dobro pijačo je kar najbolje preskrbljeno. Anton Tonejc, 27 26—16 kavarnar. L Ortopedično zdravilni zavod v katerem se zdravi pod nadzorstvom dr. Ivana Oražna raznovrstno skriv-ljenje hrbtenice, izbočen hrbet, neenake rame, neenaka ledja itd. se nahaja na Turjaškem trgu št. 4, I. nadstropje. Zavod je otvorjen tudi med počitnicami julij in avgust. Pojasnila daje dr. Ivan Oražen ob svojih ordinacijskih urah od 9.—10. dopoldne in od 2.—3. popoldne v IVolfovih ulicah št. 12. 185 12—9 ■ I priporoča svoj angleški plinov koks kot kurivo prosto dima, saj in smradu, pripravno za kurjavo v šolah in stanovanjih. Cenjeno učiteljstvo in slavne šolske oblasti vabimo, da si ogledajo v ljubljanski plinarni naše plinove peči in aparate za kuhanje katere imamo vedno v najbogatejši izberi na razpolago. 137 12—12 IVAN JAX & SIN LJubljana, Dunajska cesta št. 17. "^Telilra zaloga 12-8 dvokoles, šivalnih in pisalnih strojev. Ceniki zastonj in poštnine prosto. Stanje hranilnih vlog koncem oktobra 1907: K 22,158.277-33. Pošt. hran. rac. št. 828.406. Telefon 185. Stanje upravnega premoženja koncem oktobra 1907: K 12,746.874-08. Kmetska posojilnica ljubljanske okolice reglstrovana zadruga z neomejeno zavezo Ljubljana, Dunajskacesta 18, v lastnem zadružnem domu obrestuje 'hranilne vloge po 472 % brez vsakega odbitka rentnega davka, bi ga plačuje posojilnica sama za vložnike. Sprejema tudi vloge na tekoči račun v zvezi s čekovnim prometom ter jih obrestuje od dne vloge do dne dviga. Posojuje na zemljišča po 5 '///o z 1 J/,0/0 amortizacijo ali pa po 5 '/«"/o brez amortizacije. Na menice po 6 °/0. Posojilnica sprejema tudi vsak drugi 10 načrt glede amortizacije dolga. 12 i2 Naš denarni zavod. (24) 12—8 Geslo: Kar plodonosno naložim, v pomoč le sebi podarim. Hranilnica in posojilnica Učiteljskega konrikta y Ljubljani registrovana zadruga z omejenim jamstvom. Vplačuje in izplačuje se vsak četrtek od 11.—12. ure dopoldne in vsako soboto od 5.—1L7. ure zvečer ali pa vsaK dan potom poštne nakaznice ali c. kr. poštne hranilnice (čekovni račun št. 866.312). Za drugače storjena vplačila zadruga ni odgovorna. Sprejem hranilnih vlog po 5°/o, oddaja posojil na osebni kredit po določenih rokih vračevanja (gfej spodaj) proti zadostni varnosti. Za tako velja: vsaj eden dober porok in plačnik), zastava premičnin, zemljišč invknjiženih terjatev, predznamba na plačo ali penzijo. Prošnje za posojila brezplačno proti vpošiljatvi 20 h v poštnih znamkah za frankaturo. Tudi prošnjam za posojila naj se priloži poštna znamka za 20 h za dopošiljatev rešitve. Vsakih 100 K posojila, (dva pasivna deleža) se vrača po načinu: A v 12 mesečnih rokih, in sicer 11 rokov a 9 K — h, 12. rok 4 K 73 h B C D E F G H 18 24 38 46 60 70 n n n n 17 r» n 6 n — n 18. 3 56 n „ n n 23 n n 4 50 24. 4 — rt „ n n 37 n n 8 n — n 38. — 66 n n rt n 45 n n 2 n 50 46. 1 81 n n n n 59 n n Si n — n 60. — 70 n n n n 69 n n 1 n 75 70. 1 42 n n •1 n 84 n n 1 n 50 n 85. n 1 n 26 n Zadružni lokal je v Ljubljani, Komenskega ulice štev. 17. Trgovina s papirjem, pisalnimi in risalnimi potrebščinami, prodaja c. kr. šolskih knjig in igralnih kart Zvezna trgovina v Celju Rotovška ulica št. 2 priporoča kancelijski, konceptni, pismeni, dokumentni, ministrski, ovitni in barvani papir; svinčnike, peresa, peresnike, radirke, kamenčke, tablice, gobice, črnilo itd. — Knjige v vseh velikostih, črtane, z eno ali dvema kolonama, v papir, platno, gradi ali polusnje vezane. Odjemalne knjižice po raznih cenah. — Največja zaloga vseh tiskovin za občinske urade, krajne šolske svete, učiteljstvo, župnijske urade, okrajne zastope, užitninske zastope, hranilnice, posojilnice, odvetnike, notarje in privatnike. Lastna zaloga šolskih zvezkov in risank. Temni lak za šolske table. — Strune za gosli, citre, kitare in tamburice. — Štambilje, pečatniki, vignete (Siegelmarken) za urade in privatnike izvršuje se v najkrajšem času. — Dopisnice, umetne, pokrajinske in s cvetlicami od najpriprostejše do najfinejše. — Albumi za slike, dopisnice in poezije. — Zavitke za urade v vseh velikostih. Ceniki za tiskovine in pisarniške potrebščine so brezplačno na razpolago. — Trgovci in preprodajalci imajo izjemne cene. — Priznano dobro blago. Solidna in točna postrežba. 5 52_45 estna hranilnica = ljubljanska = v lastni hiši Prešernove ulice štev. 3 z=z poprej na Mestnem trgu zraven rotovža. ===== Stanje hranilnih vlog: nad 24 milijonov kron. = Rezervni zaklad: nad 860.000 kron. = sprejema hranilne vloge vsak delavnik od 0. do 12. ure dopoldne in od 3. do 4. ure popoldne, jih obrestuje po 4 °/0 ter pripisuje nevzdignjene obresti vsacega pol leta h kapitalu. Rentni davek od vložnih obresti plačuje hranilnica iz svojega, ne da bi ga zaračunila vlagateljem. Za varnost vlog jamči poleg lastnega rezervnega zaklada mestna občina ljubljanska z vsem svojim premoženjem in vso svojo davčno močjo. Da je varnost vlog popolna, svedoči zlasti to. da vlagajo v to hranilnico tudi sodišča denar malo- letnih otrok in varovancev. 4 12—12 Denarne vloge se sprejemajo tudi po pošti in potom c. kr. poštne hranilnice.