1Vaša obveza:
Do i. oktobra bo Paka tekla po prvem dela novega korita
VeUkiski
LETO V. — ŠTEVILKA 11 IZDAJA SINDIKAT RUDNIKA VELENJE


VELENJE, 15. SEPTEMBER 1956
UREJA UREDNIŠKI ODBOR. ODGOVORNI UREDNIK KOČAR FRANJO — UREDNIŠTVO: RUDNIK VELENJE. ČEKOVNI RAC. STEV. 622-T-4 PRI N. R. ŠOŠTANJ. TISK CELJSKE TISKARNE V CELJU
Ne več vi in mi, temveč - skupnost
VISOKI OBISK NA NAŠEM RUDNIKU:
IZ NASE GRADITVE Ijela na novih stanovanjskih blokih — vsak po 55 stanovanj — stopajo 11 zaključno obdobje
Precej konservativni so nekateri Ve-lenjčani in skorajda ljubosumni na svoj kraj. Nekako nezaupljivo gledajo na vse »novo t ari je«, ki nezadržno spreminjajo lice in okolico njihovega starega mesteca in potiskajo njegov pomen nekam v ozadje. Mnogi med njimi opazujejo z mešanimi občutki nastajajoče novo mesto, parke in igrišča, ki se dvigajo in rastejo tako rekoč pred njihovimi vrati.
»Saj od tega nimamo ničesar, to gradi rudnik,« je slišati tu in tam. »Oni itak že imajo vse, mi pa niti vodovoda, niti tlakovane ceste in urejenih hiš.«.
Na srečo je razmeroma malo Velenj-čanov, ki tako gledajo na rast in razvoj našega novega rudarsko-industrijskega središča, ki še niso razumeli velikanskega pomena rudnika in njegove izgradnje za blaginjo Velenja in vse Šaleške doline.
Velika večina gleda na novo življenje in veliko dogajanje pravilno in z razumevanjem, ker se zaveda, da bo nezadržen tok socialistične izgradnje, ki je zajel in vrgel njihovo mirno mestece iz enolične vsakdanjosti, popolnoma preobrazil njegovo zunanjo podobo in mu odprl neslutene možnosti napredka in blaginje.
Naša skupnost je za izgradnjo Velenja že ogromno žrtvovala in še žrtvuje. Milijarde so že vgrajene v velenjski jami, v novih zgradbah in napravah pri jašku v Prelogah, novem rudarskem naselju in drugod. Milijarde pa še bodo potrebne za popolno dograditev rudnika, ostale predvidene industrije ter novega mesta, ki bo sprejelo naše delovne ljudi, katerih naloga bo, zgraditi velenjski rudnik do predvidenih zmogljivosti in nato upravljati s tem ogromnim družbenim bogastvom.
Dolžnost slehernega Velenjčana in okoličana, ki bodo prvi in neposredno uživali sadove velikanskih naporov naše skupnosti, bi bila po svojih najboljših močeh prispevati, da bi čimprej dosegli naš veliki cilj: Dokončno izgradnjo rudnika in Velenja.
K finančnim sredstvom, ki jih zagotavlja država, naj bi vsak »priložil« delo svojih rok in na ta način pomagal pri uresničenju velikega načrta.
Nikogar ne bi smelo biti med nami, ki tega ne bi razumel in bi se iz kakršnega koli vzroka postavil ob stran ter čakal, da bodo skupnost in pridni Velenjčani opravili njegovo delo ter zgradili lepšo bodočnost tudi zanj in za njegove otroke.
Od našega novega, velikega rudarsko-industrijskega Velenja bo imel — kot smo ugotovili že prej — velike neposredne koristi vsak prebivalec šaleške doline, predvsem Velenja, ne le rudar in industrijski delavec.
V prvi vrsti se bo zelo povečala možnost zaposlitve. Večjemu delu velenjske mladine ne bo treba iskati zaposlitve drugod, ker bodo z dokončno izgradnjo šaleškega rudarsko-industrijskega središča z vsemi uslužnostnimi podjetji odprte najširše možnosti zaposlitve skorajda v vseh panogah, predvsem seveda v rudarstvu. Ze prihodnje leto bo rudnik pričel graditi novo, moderno rudarsko šolo, ki bo sprejemala in pripravljala za življenje in poklic večinoma mladino iz Velenja in okolice.
Kot že vemo, bo novo Veliko Velenje štelo kakih 30.000 prebivalcev, ki bodo potrebovali mnogo trgovskih, obrtniških in ostalih uslug, brez katerih si sodobnega, udobnega življenja ne moremo niti zamisliti.
močmi uresničimo čimprej bogato in sončno bodočnost, ki nam jo omogoča naš premog in z velikimi žrtvami uresničuje naša socialistična skupnost.
Enkrat za vselej morajo pasti pregraje med rudnikom in Novim Velenjem ter Velenjem!
Energično moramo pomesti z raznimi nezdravimi ločitvenimi pojmi, ki so jih nehote in brez hudobnega namena ustvarili razni prenapeti krajevni »rodoljubi« in ki jih je pogosto in s pridom znala uporabiti reakcija za sejanje razdora med vsem, kar razumemo pod pojmom »Rudnik« na eni in ostalimi občani na drugi strani.
Vsi smo občani ene občine, vsi državljani naše svobodne socialistične domovine, vsi delamo za boljšo in lepšo bodočnost nas in naših otrok in vsi brez razlike bomo poprijeli pri izgradnji našega Velenja in šaleške doline!
Rcgulacija Pake jc osnova za gradnjo bodočega Velenja. Ne samo to! Regulirana Paka ne bo v primeru nalivov več razbesnela, neukrotljiva reka, ki je v letih po osvoboditvi uničila za stotine milijonov ljudskega premoženja — predvsem premoženja okoliških kmetov in
Obiskali so nas tov. Kardelj s soprogo in tov. Leskošek
V sredo, 29. avgusta, so v popoldanskih urah nepričakovano obiskali naš rudnik tovariš Kardelj s soprogo in tov. Leskošek. Spremljala sta jih tovariša Zen, predsednik SZDL okraja Celje in tovariš Cvenk, podpredsednik OLO Celje.
Na rudniku so se visoki gostje zadržali več kot tri ure. S strani podjetja so se razgovorov z njimi udeležili tov. direktor Zgank, tov. ing. Pipuš, glavni inženir, tov. ing. Kirn, obratovodja jame, tov. ing. Ahčan, šef študijskega oddelka, tov. ing. Kovačič, šef jamske mehanizacije, tov. Svetina, šef gradbenega oddelka, tov. Hubert Mravljak, predsednik delavskega sveta in tovariš Ciril Grebenšek, predsednik upravnega
odbora ter sekretar osnovne organizacije Zveze komunistov tov. Tekavec. Prisoten je bil tudi sekretar občinskega komiteja ZK tov. Marolt.
V jamomernici je tov. ing Pipuš tolmačil visokim gostom dosedanji razvoj in perspektivo rudnika. Zanimali so se za zazidalni načrt bodočega Velenja. Razpravljali so tudi o dopolnitvah v plačnem sistemu. Naš rudnik je dobil nalogo izdelati predlog osnutka z novimi elementi, ki bo služil za razpravo o novih elementih v plačnem sistemu.
Gostje so se zelo zanimali za bodoči razvoj Velenja in vse probleme, ki so v zvezi z našo perspektivno izgradnjo.
F. Z.
Gostj€> Iz Italije
V spremstvu tov. predsednika OLO Celje Jermana, okrajnega sektretarja Zveze komunistov tovariša Simoniča in okrajnega predsednika SZDL tovariša Zena so 18. avgusta obiskali Velenje trije člani Centralnega komiteja Komunistične partije Italije. Uprava rudnika jim je priredila sprejem v dvorani ja-momerstva. Sprejemu so prisostvovali predsednik občine Šoštanj tov. Podvrat-nik, s strani rudnika pa glavni inženir tov. Pipuš, obratovodja jame tov. ing. Kirn, sekretar osnovne organizacije ZK tov. Tekavec in tajnik rudnika tovariš Furlan. Glavni inženir je gostom v kratkem, toda zanimivem predavanju tol-
novanje v petorčku. Mimogrede so se ustavili na otroških igriščih, ki so prav takrat bila v fazi dovršitve. Zelo laskavo so se izrazili o skrbi za delovnega človeka in o udejstvovanju prebivalstva pri urejevanju Velenja.
Okrajni odbor SZDL je gostom priredil kosilo v restavraciji »Jezero«. Ob tej priložnosti se je razvil razgovor o razmerah v Italiji, o delu italijanske Partije in o borbi Jugoslavije na vseh področjih izgradnje, kakor tudi na področju mednarodnih odnosov.
Italijanski tovariši so bili zelo zadovoljni z obiskom v Velenju, zakaj spo-
Ze pri sedanjem — sorazmerno zelo nizkem — številu prebivalstva predstavljajo usluge vseh vrst enega največjih problemov in niti približno ne zadovoljujejo obstoječih potreb. Mnogo je za to stanje kriva nezainteresiranost in tehnična zaostalost podjetij in obrtnih delavnic, ki pri prenaseljenosti in rastočih potrebah prebivalstva vedno najdejo odjemalce tudi za drugo — ali celo tretjerazredno blago in se skorajda ne trudijo za izboljšanje uslug ter kulturno, socialistično postrežbo.
Z izgradnjo Velenja se bo povečalo tudi število prebivalcev, vzporedno pa potrebe, kar daje velike in vsestranske možnosti razvoja in' napredka vsem vrstam trgovske, obrtniške in ostalih dejavnosti, ki bodo nedvomno zaposlile in dale zaslužka mnogim Velenjčanom.
Za prehrano mesta s 30.000 prebivalci je potrebno mnogo kmetijskih pridelkov, predvsem mesa, sadja in zelenjave. To pomeni, da bodo vsi šaleški kmetje brez slehernega truda lahko prodali vse svoje pridelke. Še več! Zelo se bodo morali potruditi in obdelati vsak razpoložljiv košček zemlje, če bodo hoteli pridelati vsaj toliko, da bodo delno krite najnujnejše potrebe novega mesta. Torej bo tudi naš kmet imel velike neposredne koristi od izgradnje rudnika.
Samo bežno smo se dotaknili velenjske bodočnosti in videli, da je velika in lepa za nas vse — rudarje, ostale industrijske delavce, nameščence, kmete, obrtnike, skratka za vse prebivalstvo Velenja in šaleške doline.
Torej je na nas vseh, da s skupnimi
Italijanski sindikalni funkcionar je obiskal naš
rudnih
V spremstvu okrajnega inšpektorja za delo iz Celja tovariša Kleča je prispel 7. septembra na naš rudnik najmlajši funkcionar naprednih sindikatov Italije. Ta tovariš se je v razgovoru z našimi funkcionarji iz sindikalne podružnice prav posebno zanimal za delavsko samoupravljanje in sindikalno delo. Bil je tudi v jami. Zelo laskavo se je izrazil o vseh uspehih, ki jih je naš kolektiv že dosegel. Prijetno je bil presenečen, ko je ugotovil, da so mu spremljevalci govorili tudi o težavah in napakah. Predlagal je, naj bi naši rudarski sindikati navezali stike z italijanskimi.
F. Z.
Člani CK italijanske Partije so se zelo za-velenjskih meščanov in terjala človeške 7 nimali, kako skrbi žrtve, temveč bo ukročena tekla po poti, naSa skupnost za de-ki ji jo bomo nakazali z našim delom.
Velenjčani! S prostovoljnim delom smo zgradili dom Svobode, športna in otroška igrišča, park, jezero itd. — predvsem z rokami naših pridnih rudarjev, upokojencev, žena in mater iz Novega Velenja ter šolske mladine. Sedaj s prostovoljnim delom reguliramo Pako.
Paka naj podre vse umetno ustvarjene pregrade, ki nas ločijo, in naj nas prvič vse, brez ozira na Staro in Novo Velenje, poklic in socialno pripadnost, poveže v trden, nerazdružljiv kolektiv Velenjčanov oziroma Šalečanov, ki dodobra poznajo dobo v kateri živijo in svoje častne naloge in dolžnosti.
Ta regulacija ne bo naše zadnje delo. Sledila bo napeljava vodovoda v Velenje in še mnogo drugega, vendar naj ne bo med nami nikogar, ki bi se pri tej veliki akciji postavil ob stran in se izločil iz naše sredine.
Z delom bomo dokazali, da smo vredni svetle bodočnosti našega Velenja; dokazali bomo, da te bodočnosti ne maramo poklonjene, temveč da bomo združeno pomagali skupnosti pri njeni čimprejšnji ustvaritvi.
lovnega človeka. Na slikah: . V spremstvu glavnega inženirja rudnika tov. I j. Pipuša in sekretarja osn. organizacije Z K tovariša Tekavca si gostje ogledujejo rudarska stanovanja v Novem Velenju
mačil dosedanji razvoj in perspektive znali so enega delovnih kolektivov Ju-rudnika ter Velenja. Nato so si gostje goslavije, njegove probleme in delo.
ogledali rudarsko naselje in eno sta-
i smo regulirati Pako
Po uspešno zaključenih prostovoljnih delih pri ureditvi športnih in otroških igrišč ter po vsestranski temeljiti tehnični in politični pripravi so 2. septembra slavnostno pričeli dela pri nadaljnji veliki prostovoljni delovni akciji, na regulaciji Pake, kar pomeni ključno fazo v izgradnji novega modernega mesta.
Ze v zgodnjih jutranjih urah so Ve-lenjčane in prebivalce okoliških vasi prebudili zvoki rudarske godbe in naznanili veliki zgodovinski dan v nadaljnjem razvoju Velenja. Komaj so utihnili zadnji zvoki budnice, so se pričele ob Paki zgrinjati množice delovnih prostovoljcev iz Velenja in okolice ter Šoštanja. Z zastavami in transparenti obdana nova bodoča struga Pake, mogočno brnenje buldožerjev in bagra ter zvoki godbe so napravili globok vtis pri vseh navzočih.
Pred začetkom dela je bilo slavnostno zborovanje, na katerem je govoril o pomenu regulacije Pake predsednik Občinskega ljudskega odbora Šoštanj, tovariš Podvratnik. Nato je pevski zbor Svobo-
de zapel nekaj borbenih pesmi. Po končanem zborovanju pa je delovišče oživelo pod udarci krampov, ob žvenketu lopat in škripanju samokolnic ter ob mogočni pesmi strojev. Preko 400 prostovoljcev, članov kolektiva rudnika, elektrarne, občinskih podjetij, občinskega odbora Šoštanj, upokojencev, gospodinj, obrtnikov, prosvetnih delavcev in mladine se je zagrizlo v zemljo, da bi ji dali novo obliko. Kot na dosedanjih delovnih akcij, je tudi tukaj vladala sproščenost. Nikjer pregraj med službenimi položaji in rezerviranosti, temveč povsod tovariško sožitje in skupen cilj ter kljub pripekajočemu soncu in znoju dobra volja, šale in delovni polet, ki bo dal šaleški dolini novo podobo. 1211 opravljenih ur je končni rezultat prvega dne regulacije Pake.
Dela nadaljujejo z nezmanjšanim poletom. Število udeležencev je proti prvemu dnevu sicer manjše, kar pa je v skladu z delovnim programom. Število opravljenih ur do 8. t. m. po dnevih je naslednje:
			udelež.	oprav, ur
2.	9.	1956	430	1211
3.	9.	1956	151	529
4.	9.	1956	200	651
5.	9.	1956	187	697
6.	9.	1956	186	654
7.	9.	1956	228	733
Izkopane je okoli 100 m nove struge in izvršenih 3.600 m3 zemeljskih del. Vsekakor nam dosedanji rezultati jamčijo za uspešno izvršitev predvidenih del, kar potrjuje tudi udeležba, saj se je do 7. t. m. udeležilo dela na regulaciji 1382 prostovoljcev, ki so izvršili 4475 delovnih ur.
Čeprav je udeležba pri delu zelo zadovoljiva in izpričuje visoko politično zavest večine naših delovnih ljudi, jih je še mnogo, ki še vedno stoje ob strani, ki niso doumeli važnosti in potrebe regulacije Pake na prostovoljni osnovi in mislijo, da se ta dela njih ne tičejo. Upamo, da bo čas preusmeril njihovo mišljenje ter se bodo vključili v delovno skupnost večine velenjskih prebivalcev.
Povpraševanje po premogu je na tržišču ponovno zelo naraslo in vse kaže, da bo tako stanje trajalo dalje časa. Čeprav je proizvodnja premoga v naši državi v porastu (od doseženih 13 milijonov ton v letu 1954 na predvidenih 15.5 milj. ton letos) proizvajalci ne morejo zadovoljiti naraščajočih potreb potrošnikov.
Vprašanje proizvodnje in porabe premoga je namreč samo del splošnega energetskega problema, ki postaja v Jugoslaviji, kakor tudi v LR Sloveniji, bolj in bolj zamotan. Danes je že jasno, da naša republika lahko porabi ves premog,
ne na Koroškem, Metalna Maribor itd.) kakor tudi termoelektrarn (Trbovlje, Šoštanj). Slednje bo prišlo do izraza predvsem proti koncu letošnjega leta. Prav tako so se povečale tudi potrebe Železniškega transportnega podjetja. Posebno značilno vlogo pa ima na tržišču s kurivom široka potrošnja. Ker igra odločilno vlogo pri porabi premoga v gospodinjske namene cena, prihaja v po-štev za potrošnike prvenstveno lignit — in sicer v LRS samo iz velenjskega rudnika. Predstavniki trgovske mreže v LRS ugotavljajo, da so potrebe za ši-
vega premoga, v kolikor bo uspela, pa celo z nabavami lignita iz ostalih republik.
Stanje naročil odn. prijav za IV. tro-mesečje 1956 je naslednje: Skupaj 526.750 ton, od tega
Delavska šola v Velenju
I. industrija II. železnica
III.	široka potrošnja
IV.	ostali odjemalci
319.250,— t 26.000,— t 164.500,—t 17.000,— t
in naročila še vedno prihajajo, medtem ko je plan proizvodnje le 325.000 t. Proizvodnja v nobenem primeru,tudi če bi
JESENSKE SKRBI
(dovoli)
PREMOGA M
ki ga proizvaja brez ozira na količino in kvaliteto (porast proizvodnje lignita). Zato se že postavlja vprašanje uvoza iz drugih republik. V kolikor pa bi si ogledali to vprašanje v širšem obsegu, bi lahko ugotovili začasni primanjkljaj tudi v vsedržavnem merilu (uvoz ameriškega in poljskega premoga). Še več, Evropi kot celoti nc zadošča več lastna proizvodnja premoga, zato raste uvoz iz ZDA v evropske države.
Vsako leto kaže povpraševanje za premogom značilne sezonske izpremembe. Vsi se še spominjamo, da so v lanskem letu v naših časopisih mnogo pisali o tej problematiki. Značilno je, da lahko zasledimo letos že pred začetkom jesenske sezone v časopisih drobne vesti o tem, n. pr. iz Celja: »Zakaj ni mogoče dobiti velenjskega kockovca« iz Ilirske Bistrice: »Ko bi dobili vsaj nekaj lignita, pa bi pretolkli zimo tudi z manj drvmi,« itd. Toda ne samo pri nas, tudi na Jugu se bavijo časopisi s sličnimi težavami, n. pr. iz Niša: »Nerazumljivo stališče rudnika Kreka, glede preskrbe Niša s premogom-«.
Poizkušal bom odgovoriti na vprašanje, zakaj je tako. V prvi vrsti se je zelo povečala poraba premoga v industrijskih podjetjih, zaradi izgradnje novih objektov po vojni (Litostroj, Kidričevo, Videm pri Krškem itd.) in razširitve obstoječih (železarne Jesenice, Štore, Rav-
roko potrošnjo ogromno narasle predvsem iz naslednjih razlogov:
1.	Zaradi znatnih potreb po rjavem premogu v industriji je v času planskega dodeljevanja premoga za široko potrošnjo lignit v precejšnji meri nadomestil rjavi premog. V primerjavi z lanskim letom je značilno, da so se letos zaradi deloma manjše porabe rjavega premoga v industrijskih podjetjih sprostile določene količine tega premoga v gospodinjske namene.
2.V	zadnjih letih se je povečalo število prebivalcev v večjih potrošniških centrih in so bile zgrajene mnoge poslovne in stanovanjske zgradbe, kar zahteva zopet nove količine premoga. V nekaterih od teh zgradb s centralno kurjavo so začeli uporabljati v mešanici z rjavim premogom tudi lignit, vsled česar potrebe po lignitu še bolj naraščajo.
3.	Poraba drv za kurjavo, zaradi stalnega porasta cen, iz leta v leto občutno pada; vzporedno s tem pa seveda naraščajo potrebe po premogu, predvsem po cenenem lignitu.
V sedanji situaciji se je pokazal na tržišču za široko potrošnjo v mestih Celje, Maribor, Ljubljana in Kranj že znaten primanjkljaj premoga, predvsem lignita, ki pa se bo verjetno še povečal do konca leta. Trgovska mreža namerava delno kriti primanjkljaj z dobavami rja-
dosegli in morda celo presegli prvotni osnovni plan (ki je iz objektivnih razlogov znižan), ne bi zadoščala, zato je postal problem širšega značaja ter prerašča možnosti rudnika. Uprava rudnika smatra, da ga mora reševati Direkcija za sirovine, ki ima po obstoječih predpisih najširša pooblastila odrediti komu naj rudnik prvenstveno odpremlja lignit in s katerimi podjetji naj sklene pogodbe za dobave. Na ta način bo letos odpadla neupravičena kritika na račun premogovnikov, lahko bodo odpadli navzkrižni prevozi po železnici n. pr. lignita in rjavega premoga iz BiH za TE v Sloveniji, istočasno pa prevoz lignita iz Velenja v Videm—Krško in Zagreb, rjavega premoga iz Trbovelj v Beograd, Senovega v Zagreb in si.
Ne glede na možnosti te delne rešitve nam mora biti vsem, ki smo zaposleni na rudniku, jasno, da so oči vseh odjemalcev uprte v Velenje in ostale premogovnike, ker se tukaj rešuje vprašanje kako bo lahko obratovala industrija in železnica in ali ne bo potrošnikov pozimi zeblo.
Zato so razumljive jesenske skrbi potrošnikov, ker premoga ni dovolj, lahko pa smo prepričani, da bodo rudarji odgovorili: povečali bomo proizvodnjo in s tem opravičili zaupanje potrošnikov v Velenje.
V. D.
Naša javnost je bila že seznanjena z uspehom izobraževalnega tečaja v pretekli sezoni. Okoli 70 mladih rudarjev .je v štirih mesecih predelalo obsežen program, ki jim je dal osnovno izobrazbo iz vseh področij, ki jih mora obvladati sodoben delavec. Ker se je ta tečaj obnesel na vsestransko zadovoljstvo, je delavsko prosvetno društvo »Svoboda« sklenilo, da bo tudi v letošnji sezoni priredilo tečaj take vrste.
Okrajni svet Svobod in prosvetnih društev v Celju je izdelal učni program za tako imenovane »Šole za izobraževanje«. Take šole naj bi delovale v 8 centrih celjskega okraja. Med njimi je tudi Velenje. In ker smo mi bili prvi, ki smo začeli in tudi imeli uspehe, z veseljem sprejemamo strokovno pomoč okrajnega sveta.
Šola bo trajala od oktobra do aprila. Učni program obsega pet predmetnih skupin: slovenski jezik, zgodovina, gospodarski zemljepis, osnove gospodarskega poslovanja, osnove prirodoslovja /. biologijo ter fizikalno-kemične osnove tehnike.
Namen šole je, pomagati splošnemu izobraževanju naših delovnih ljudi. Sola mora usposobiti človeka, da se znajde v problemih svojega časa in v procesu družbenega razvoja, ki ga doživlja. Pridobil si bo določeno znanje o prirodi in družbi. Pridobil si bo osnovno praktično in splošno tehnično znanje, kakršno zahtevajo današnji življenjski pogoji ne glede na ožji poklic.
Metoda poučevanja ne bo šolska. Poučevanje bo v vseh predmetih venomer iskalo stike z življenjem. Obiskovalec šole ne bo le pasiven poslušalec, temveč bo imel priliko posluževati se diskusij, pripravljati bo mogel lastne samostojne referate. Organizirali bodo skupne obiske gledaliških predstav, muzejev, podjetij, razstav itd. Šola bo morala uporabljati vse razpoložljive pripomočke: slike, diagrame, filme, diapozitive, eksperimente itd. Predavali bodo razni strokovnjaki za določene predmete.
Vsekakor bomo s to šolo napravili še en korak naprej pri izobrazbi naših ljudi. Ker se bliža že čas pričetka te šole, pozivamo vse, ki se zanjo zanimajo, da se nemudoma prijavijo pri funkcionarjih Svobode. Prijave sprejema tovariš Fur-lan na rudniku ter tovariša Šmajs i» Arlič na gimnaziji. Lahko pa se prijavite tudi pri svoji sindikalni organizaciji do 1. oktobra.
F. Z.
Šola za starše
Povsem nekaj novega je oblika izobrazbe, ki jo letos uvaja naša »Svoboda« v svoj program. Izkazalo se je namreč. da je potrebno pomagati staršem pri vzgoji njihovih otrok. Da bi bila ta pomoč sistematična, je izobraževalna sekcija predložila, da se naj ustanovi šola za starše. V krožku dvanajstih zanimivih predavanj se bodo starši seznanili s problemi vzgoje otrok, odnosa do ljudi in družbe sploh, mentalne in seksualne higiene ter z drugimi prepotreb-nimi vprašanji.
Na ta način bodo roditelji mnogo laže samostojno in na pravilen način reševali mnoge probleme, ki se pojavljajo v življenju otroka, v zakonu in medsebojnih odnosih. Mnogo nesoglasij, mnogo nevšečnosti bo v bodoče odpadlo. Otroci bodo pravilneje vzgajani in starši jih bodo lažje pripravili za življenjsko pot. Njihovi otroci bodo postali resnično dobri državljani, koristni družbeni skupnosti in seveda tudi njim samim.
Izobraževalna sekcija je razposlala staršem povabila. Vsakdo, ki misli obiskovati to večerno šolo, naj podpiše vabilo in ga vrne. Šola bo dvakrat tedensko, tako da bo možno končati en tak tečaj že v poldrugem mesecu. Šolnina je določena v znesku 200 dinarjev.
F. Z.
Kratka slikovn
Z izgradnje stadiona: dela na dograditvi igrišča za odbojko, košarko in mali rokomet
1»
Igrišče 3a m*li rokomet dobiva svoje končne oblike
Naši pridni pionirji so krepko zagrabili pri gradnji stadiona, ker vedo, da gradijo za sebe
reportaža z prostovoljnega
našega dela
Zadovoljno se smeji srednji krilec našega nogometnega kluba, saj gredo dela na pomožnem igrišču že proti koncu
^i-a.
Pri prostovoljnem delu v Vel'~v razlike med direktorjem, inl . delavcem in naumeščeneem
Delo na nasipu pomožnega igrjšča za Rudarskim domom
llIMi
Razvoj odhopnili metod v jomi Rodnih Ognite Velenje
Varnosti pri delu je treba
posvečati več pozornosti
Od nastanka velenjskega rudnika pa vse do danes je predstavljala metoda odkopavanja sloja lignita, katerega debelina raste od 20 do 120 m, osnovni problem podjetja. Prav posebno ostro se je ta problem pojavil pred nekaj leti. ko je bilo treba dnevno proizvodnjo povečati od takratnih 1500 na 5.000 ton.
Tik pred uresničitvijo postavljenega -cilja, to je proizvodnje. 5.000 ton dnevno v novembru 1. 1956, so nastopile nove naloge. Perspektivni razvoj Velenja predvideva proizvodnjo 10.000 ton dnevno že v letu 1963.
Zaradi nizke kalorične vrednosti lignita in njegove cenenosti, so prihajale v poštev samo odkopne metode z zarušavanjem. Pri tem so si v času pred osvoboditvijo prizadevali, da je bila od-kopna višina čim večja, da so na ta način dosegli čim višje učinke pri čim nižjih proizvodnih stroških. Pri eksplo-ataciji višina odkopnih izgub ni igrala nobene vloge.
Sloj lignita se je odkopavalo v etažah, katerih višina je znašala 12—25 m. Etaža je bila razdeljena v komore, širine 20 X 20 m. Komoro se je odprlo s podkopom višine 10 m. Ko je bil pod-kop izgotovljen, se je pričelo streljati v strop toliko časa, dokler se ni prišlo v bližino krovnine. V delu je bila le vsaka druga komora.
Nakladanje in odvoz z jamskimi vozički je bilo v začetku ročno, kasneje pa mehanizirano s pomočjo račjega
Ta metoda je bila v uporabi do nedavnega in to skoraj 30 let. Sloj je bil razdeljen v etaže z višino 8—10 m. Odkopi go bili postavljeni v stebrih (20 X 60 m) stopničasto v medsebojni razdalji 20 m. Najprvo se je izdelal pod-kop širine 8 m in dolžine 20 m, nakar se je moglo položiti do 12 odkopov. Od-kopni učinek je znašal 7,5 tone/dnino.
Že čas uporabe te metode v jami priča, da je bila le-ta za potrebe velenjskega rudnika do 1. 1953 najpriklad-nejša, ker so bili proizvodni stroški sorazmerno nizki. Tudi v varnostnem ozi-ru je odgovarjala, saj so bili težki nesrečni slučaji zelo redki.
Glavni nedostatek te metode je bilo nečisto odkopavanje, ker je ca. 40 odst. premoga ostalo v jami. Zaradi tega in prepočasne brzine napredovanja (0,4 m na dan), so nastopala velika ogrevanja,
Sloj lignita je pri tej metodi razdeljen v etaže z višino 15 m, odkopno polje pa v stebre z dolžino 60 in širino 12 m. Istočasno se odkopava po dva stebra. Iz odkopne proge se na kraju stebra s streljanjem izdela 3 strmine, da premog prihaja sam do stresaljke. Premog se odstreljuje do krovnine, katera zaruši v odkopni prostor. Zračenje je mogoče samo z ventilatorji. Povprečni učinki na odkopu so znašali 13,5 ton/dnino.
Pri delu po tej metodi so nastopala velika nihanja proizvodnje. Odkopne izgube so bile zelo visoke in je ca. 60 odstotkov premoga ostalo v jami. Posledica tega so bila velika ogrevanja,
Ta metoda je bila le kratek čas v poizkusu in ni dala zaželenih rezultatov, ker ni nudila zadostne varnosti zaradi odkopne višine (20—25 m), a po-
Nobena od zgoraj opisanih odkopnih metod ni mogla zagotoviti rudniku potrebno povečanje proizvodnje. Odkopavanje po le-teh je zahtevalo veliko količino odprtih jamskih prostorov
Skupno je bilo doslej v uporabi 9 različnih odkopnih metod, od tega 4 pred prvo svetovno vojno, katere pa niso dale nobenih omembe vrednih rezultatov. Po prvi svetovni vojni pa do osvoboditve so se razvile tri odkopne metode, po osvoboditvi pa še dve, in sicer: komorna odkopna metoda, stebrno odkopavanje z zarušavanjem, metoda odkopavanja v dolgih stebrih, širokočelna odkopna metoda, bunkerska odkopna metoda, Rezultati dela po zgoraj navedenih odkopnih metodah, ki so bile v obratovanju pred osvoboditvijo, niso nudili rudniku garancije, da bo možno povečati proizvodnjo na zahtevano višino. Poleg tega so imele navedene odkopne metode niz pomanjkljivosti. Zaradi pravilne ocene težine problema za uvajanje nove, povečanju kapacitete odgovarjajoče odkopne metode, izvršimo kratko analizo teh metod.
kljuna in stresaljke. Učinki na odkopu so bili visoki in so presegali 15.0 ton-dnino.
Ta metoda pa je bila v varnostnem oziru zaradi izredne višine zelo nesi-gurna in nevarna, zaradi česar je bilo mnogo nesreč. Tudi odkopne izgube so bile izredno visoke in so presegale 53 odstotkov, zaradi česar je nastopalo ogrevanje jame. Poleg tega so nastopili pri zarušavanju vdori plinov manjše jakosti.
katerih posledica je bilo poslabšanje klimatskih prilik in pojava jamskih ognjev. Delovni pogoji so bili zaradi visokih temperatur zelo težki in mnogokrat je bilo treba skrajšati delovni čas.
Poleg tega je nakladanje premoga v jamske vozičke, visoke 1,2 m,'in odvoz le-teh po slabih progah zahteval visok fizični napor zaposlenih delavcev.
Nadaljnja pomanjkljivost te metode je slaba produktivnost odkopne fronte, ki je znašala 3,5 t/ur in dan. Za proizvodnjo 5.000 ton/dnino bi bilo potrebno pri odkopavanju po tej metodi imeti na razpolago za odkopavanje 1430 m odkopne fronte odnosno pet etaž v odkopavanju in najmanj 2 etaži v pripravi. Iz tega sledi, da s to odkopno metodo ni bilo mogoče zagotoviti rudniku zahtevani razvoj.
zaradi česar so nastopile v jami težke klimatske prilike, ki so se odražale v visokih temperaturah in slabem zračenju odkopov.
Zaradi nizkih stebrov je bila vsa etaža močno prevrtana z odkopnimi hodniki. Ti so bili stalno v visokih pritiskih, ki jih je bilo mogoče kljub mehaniziranemu odvozu le z največjo težavo vzdrževati. Ogromno število prog je zahtevalo mnogo dnin za pripravo in vzdrževanje, kar je znatno zmanjševalo, sicer dober odkopni učinek. Prav tako s tem načinom odkopavanja ni bilo možno doseči potrebne koncentracije proizvodnje.
trebna koncentracija dela ni bila dosežena, odkopne izgube so znašale preko 55 odstotkov.
in ogromne odkopne izgube. Poleg tega je posledica odkopavanja pri etažnih višinah, višjih od 10 m, zmanjšala varnost dela. Z večjo odkopno višino je nevarnost vdorov plinov in krovnih
Sirokočelni odkop v velenjskem rudniku
> Ino večja, kar ogroža v jami zaposlene delavce.
Zaradi zgornjih nedostatkov je bilo potrebno, kljub popolnemu neuspehu poizkusov s širokočelnim odkopava-njem v i. 1947—1949, ponovno pričeli s poizkusi odkopavanja s to metodo.
Ponovni poizkusi s to metodo so se zaradi spremembe ciklusa dela, z boljšo organizacijo in uporabo nove mehanizacije obnesli. Povečala se je brzina napredovanja odkopne fronte preko 1,0 m/dan, s čimer se je moglo uhajati velikim pritiskom, kar je bil osnovni pogoj za omogočanje širokočelne-ga odkopavanja. S tem se je doseglo tudi povečanje produktivnosti odkopne fronte na 8—12 ton na meter čela in dan pri odkopnem učinku 7,5 ton/dnino. Poleg tega so se zmanjšale odkopne izgube, na 15 odstotkov, t. j. na ca. eno tretjino prejšnjih. Prav tako so se klimatske prilike z ureditvijo zračenja in tudi splošne delovne prilike znatno popravile. Zaradi tako ugodnih rezultatov se je to odkopno metodo vpeljalo v vso jamo in se sedaj pridobiva premog sko-ro izključno po tej metodi.
Po uvedbi odkopavanja s širokim čelom se je to metodo stalno izpopolnjevalo in se še vedno študira, da bi se našlo najugodnejše pogoje, pri katerih bo storilonst ob povečani varnosti največja. Z dosedanjimi študijami in poizkusi so bili določeni osnovni elementi, ki omogočajo uporabnost širokočelne metode tudi pri eksploataciji lignita. Tako je bila določena najugodnejša odkopna višina, odrejen je bil ciklus dela in ugotovljena je najugodnejša brzina napredovanja. Na široka čela je bilo nadalje uvedeno podpiranje z jeklenimi stojkami, ki se je popolnoma obneslo, pri čemer se je odpravilo na čelih zamudno izdelavo lesenih skladov (kašč).
Poizkusi v zadnjem času, predvsem pri odkopavanju po padu sloja, so pokazali, da je možno povečati dolžino čel od sedanjih 30 m na 50—60 m in da je pri tej dolžini prav tako možno do-
Ze ca. leto dni se vršijo poizkusi podpiranja z jeklenimi stropniki odnosno jeklenimi stropnimi ploščami. Pritiski, ki nastopajo v velenjski jami, so izredno visoki, zaradi česar je uvedba jeklenega oporja zelo težavna. Poizkusi z jeklenimi stropniki niso dali zadovoljivih rezultatov, prav tako tudi ne poizkusi z avstrijskimi stropnimi ploščami. Šele tretj poizkus z doma pripravljenimi ploščami (po predlogu ing. Kirna), ki sedaj teče v jami, je dal boljše rezultate in je pričakovati, da bo mogoče ob še povečani gostoti stoj k ta način podpiranja uvesti v jamo. S tem bi bila na odkopih znatno zmanjšana poraba jamskega lesa in bi bilo olajšano rudarjem težko delo pri spravilu lesa na odkope. Tudi proizvodni stroški bi se znižali, kajti jeklena stropna plošča se izplača že po dvajseti vgraditvi, t. j. v dveh mesecih, medtem ko se jeklena stojka izplača po 90. vgraditvi.
Pri podrobni analizi sedanjega stanja širokočefnega odkopavanja v velenjski jami ugotovimo, da ima ta metoda še niz pomanjkljivosti,, katere bo treba odstraniti odnosno izboljšati.
Odkopna storitev je še vedno nizka in znaša ca. 7,0 ton/dnino. Glavni vzrok tako nizke odkopne storitve je slaba storitev pri izdelavi podkopa, katera znaša povprečno 3,5 do 4,5 ton/dnino, medtem ko je storitev v odkopu (za ca. 15,0 ton/dnino) zadovoljiva. Glavna naloga je, izboljšati podkopno storitev, kar je možno doseči z izboljšanjem organizacije dela (k temu se je že pristopilo) in z izpremembo tehnološkega procesa pri izdelavi novega podkopnega dela. Sedaj odpade od skupnega časa, potrebnega za izdelavo podkopa, na nakladanje 45 odstotkov, na pridobivanje premoga 13 odstotkov, na podgrajeva-nje 29 odstotkov, na ostalo dostavo lesa 8 odstotkov, na ostala dela pa 5 odstotkov razpoložljivega časa. Iz tega sledi, da moremo največ časa prihraniti na nakladanju in pridobivanju premoga. V tem cilju se bodo izvršili poizkusi z uvedbo še enega transporterja na čelo, ki bo položen tik ob čelu podkopa. Nadalje bo z uporabo jeklenega oporja odpadel čas, ki je potreben za spravilo lesa. S temi izboljšavami bi se zmanjšal čas izdelave za ca. 25 odstotkov.
Nadalje bi se v končni fazi mehaniziralo še pridobivanje premoga v pod-kopu in nakladanje s posebnimi stroji, ki jih pa posamezne inozemske firme šele razvijajo (fm Krupp, Joy, Ander-sonboys). To bi bila izpopolnjena faza širokočelnega odkopa v jami Velenje.
Z zgoraj opisanimi spremembami sedanjega načina dela na podkopu in z uvedbo nove odkopne mehanizacije na čela bo mogjjče v bodočih letih doseči odkopno storitev preko 10 ton na dnino, kar bo močno povečalo rentabilnost našega rudnika. Inž. Ahčan Rudi
Skrb za človeško zdravje je ena najvažnejših nalog naše socialistične skupnosti. Posebno važno mesto zavzema v tem okviru skrb za varstvo zdravja in življenja zaposlenih oseb pri delu. V tej zvezi je bila od konca vojne do danes sprejeta vrsta predpisov, Ki urejujejo to vprašanje. Najvažnejša sta Splošni pravilnik o higienskih in tehničnih zaščitnih merah pri delu in pa Pravilnik o higienskih in tehničnih varstvenih ukrepih pri rudarskem podzemeljskem delu. Ta določa ukrepe in varnostne mere pri delu v jami. Seveda imamo poleg teh še številne druge predpise in pravilnike, ki to urejajo. Kot važnejšega je omeniti še Pravilnik o zaščitnih merah zoper nevarnost električne struje na delovnih prostorih in deloviščih.
Z doslednim izpolnjevanjem teh predpisov in skrbjo vsakega posameznika za sebe in svoje tovariše pri delu bomo dosegli, da bo število nezgod, nesreč in raznih obolenj čim manjše. Pri našem rudniku imamo zaposlenega strokovnjaka, ki se bavi samo s temi vprašanji, namreč s tem, kako doseči, da se bodo HTZ predpisi dosledno upoštevali in izpolnjevali in kako tudi sicer zagotoviti čimvečjo varnost za zdravje in življenje članov našega kolektiva. Če si nekoliko natančneje ogledamo primere, ki jih obravnava naša HTZ služba, dobimo nič kaj razveseljivo sliko. Med nezgodami je večje število takih, ki so posledica brezvestnega in malomarnega odnosa do dela in do izpolnjevanja HTZ predpisov. Poučni so nekateri primeri, ki od nas kar kričeče zahtevajo, da se tako ne sme delati in, da je tem vprašanjem treba posvečati večjo pozornost s strani slehernega člana kolektiva.
Primeri, kot je bil tisti, ki so v jami z vednostjo nekaterih nadzofnikov postavili za skoraj tri mesece v pogon transportni trak brez signala, ali pa tisti, ko signalne naprave pod Glinško-vim jaškom niso bile v redu, so imeli za posledico nesrečo in poškodbo dveh delavcev. V enem primeru težjo poškodbo z zlomom reber, v drugem je ponesrečeni sicer imel srečo, da je odnesel lažje poškodbe, kaj pa bi se lahko zgodilo, ko ga je trak potegnil skozi ozko odprtino pod bunker niti ni treba napisati. V kaki smrtni nevarnosti je bil, lahko nazorno vidimo na risbi, nabiti na oglasni deski. Le srečnemu slučaju se imamo zahvaliti, da v enem dnevu nismo doživeli kaj mnogo hujšega od dveh poškodb. Krivda za oboje pa je v tem, da se signali niso uporabljali in dajali kot je to predpisano. Disciplinsko sodišče bi moralo zoper krivce izreči učinkovite kazni, da se kaj podobnega ne bi več zgodilo.
Včasih je nezgode kriv tudi ponesrečenec sam. Izrazit primer take malomarnosti je slučaj Videmšek Albina, ki je spal na transportnem traku. Ta ga je potegnil v skipovo dozirno posodo, od tam pa v skipovo posodo, nakar ga je skip potegnil v stolp in iztresel med premogom. Odnesel je le lažje poškodbe, srečnemu naključju pa se ima zahvaliti,
Občinski odbor ZB v Šoštanju bo izdal za svoje območje kroniko narodnoosvobodilne borbe, in sicer na podlagi podatkov, ki jih bodo zbrale posamezne osnovne organizacije ZB šoštanjske občine. Delo bo zgodovinskega pomena in bo pričalo še poznim rodovom, kaj so pretrpeli naši narodi pod knuto fašizma in s kakim junaštvom so si priborili svojo svobodo. Da bo slika našega trpljenja in nadčloveškega boja čim popolnejša, prosimo vse prebivalstvo Šaleške doline, da pri tem delu sodeluje, kajti vsakdo, ki ni služil okupatorju in se mu vdinjal, je nedvomno po svoje žrtvoval za osvobojenje.
Okrajni odbor ZB Celje je izdal navodila, po katerih bi zbirali zgodovinsko snov za sestavo kronike. Navajamo nekaj točk:
1. Politični položaj v kraju do 1. IV. 1941, zlasti delovanje Komunistične partije. Kje so obstojale celice, kdo so bili člani ter njihovo delovanje pred in med okupacijo, kje so bile konference itd.
2.	Delovanje Kulturbunda in njegovih članov ter ostalih petokolonašev in fašističnih simpatizerjev pred in med okupacijo.
3.	Bivši jugoslovanski vojaki naj pišejo o zlomu bivše jugoslovanske vojske, predvsem o vzrokih poloma.
4.	Vdor nemške vojske, razpoloženje ljudstva, uvedba nove oblasti, razmere na šolah, uničevanje slovenskih knjig, prepoved slovenskega jezika, sprejemanje v Heimatbund ter njegova organizacija in delovanje.
da je na poti med premogom ostal živ. Po dogodku je v strahu pred posledicami takega ravnanja samovoljno zapustil delo, zaradi česar ga bo poiskal sodnik za prekrške.
Romih Jože pa je v jami vkljub prepovedi kopača kopal tam, kjer ne bi smel. Premog se je zrušil in bil je poškodovan tako, da je bil več dni za delo nezmožen. Za tako samovoljo se bo seveda zagovarjal pred disciplinskim sodiščem. To niso osamljeni primeri. Podobnih nezgod iz malomarnosti in nediscipline imamo kar lepo število.
Škodljive posledice, ki zadenejo podjetje, pa tudi ponesrečenca in njegovo družino, so v vsakem slučaju posebej lahko zelo težke. Če jih pa obravnavamo skupno, se nam posledice pokažejo v vsej svoji teži. Cela vrsta problemov, ki nastanejo v zvezi s tem, se začne pri zmanjšani delazmožnosti in bolniških dopustih, ter se stopnjuje vse do popolne delanezmožnosti ali smrtnih slučajev. To je ena plat, ki zadeva delavca in njegovo družino in je brez dvoma najtežja. Ne smemo pa pozabiti tudi na škodo, ki jo ima podjetje zaradi nezgod in obolenj vseh vrst. Tu gre za plačevanje povečanega prispevka za zdravstveno zavarovanje, ki dosega pri nas zaradi prekoračitve okrajnega povprečja izostankov zaradi nezgod in obolenj nad en milijon dinarjev mesečno. Dalje za plačevanje bolniških dnin, zmanjšano storilnost pri delu, rušenje discipline, v težjih primerih pa tudi za plačevanje rent oziroma družinske pokojnine. Ko vse to seštejemo vidimo, da je zadevo jemati zelo resno in da je treba ukreniti vse to seštejemo, vidimo, da je zadevo to zahtevajo zakoniti predpisi.
En sam človek — pri nas sanitarni tehnik z nekaj ljudmi v HTZ službi, vseh teh problemov ne more rešiti. Ta lahko hvaležno delo pri varnosti za življenje in zdravje ljudi samo usmerja in opozarja ter daje navodila kaj in kako je treba storiti. Naloga vseh pri delu pa je, da skrbijo, da do nezgod iz malomarnosti, nerodnosti ali neznanja ne bo prišlo. Zato pozivamo vse poštene člane kolektiva, da temu posvečajo vso pozornost. Posebno pa starejše izkušene rudarje, ki že tekom let kažejo kako je treba delati in paziti na sebe in tovariše. Mlajše, posebno novince, je treba poučevati in učiti ter opozarjati na resnost in nevarnost pri delu. Tiste pa, ki so malomarni, opominjati. Za nepoboljšljive pa je naloga kolektiva, da jih iz svoje sredine izloči.
Z odpravo nepotrebnih nesreč in obolenj bomo koristili predvsem sebi in svojim družinam, obenem pa tudi skupnosti, ker ji bomo prihranili nepotrebno izdajanje materialnih sredstev. S povečanjem discipline pri delu pa bomo dvignili tudi delovno storilnost. Bolj ko bomo pazili na sebe in tovariše pri delu, lažje bomo delali in tudi rezultati dela bodo večji. Žene rudarjev pa bodo manj težko čakale na vsakodnevni povratek svojih mož, posebno, če pridejo z dela malo kasneje.
5.	Prva etapa zapiranja in izseljevanja. Imena vseh izseljenih družin i> njihovih članov. Čas aretacije, imena zaporov in kraj izselitve. Imena umrlih v internaciji — kdaj in kje.
6.	Preživeli naj pišejo o vseh grozotah in mukah, ki so jih morali prestati v zaporih in taboriščih.
7.	Upor pod vodstvom ZK se je pričel. Odjek prvih partizanskih strelov ppi Nemcih in Slovencih. Imena prvih znanih partizanov in njihove akcije. Kdo so bili prvi aktivisti in podporniki partizanov? Morebitna izdajstva in posledice izdajstev za borce in aktiviste. Ustanovitev OF v kraju, prvi člani, njihovi sestanki. Delovanje OF.
8.	Nastop narodnoosvobodilne vojske. Borbe v kraju. Kdaj so bile? Katere enote so se borile in s kakšnim uspehom? Kraji partizanskih bunkerjev, bolnic in javk. Kurirske poti. Sabotažne akcije. Kaznovanje izdajalcev. Imena hiš, kjer so našli partizani pomoč in zaklonišča. Akcije Nemcev proti onim, ki so podpirali ali imeli svojce v NOB. Obveščevalna služba NOV.
9.	Divjanje nemške soldateske. Umori in požigi. Morebitni nastopi raztrgancev in belogardistov.
10.	Za muzej NOB je treba zbirati pri borcih in partizanskih hišah vse predmete, ki so v zvezi z osvobodilno vojno: partizanske značke, orožje vseh vrst, partizansko obleko, orodje, razglase in oglase (nemške in partizanske), razne slike s pohodov, borbe in položajev, slike padlih borcev, talcev in umrlih in-ternirancev, poslovilna pisma, zapiske, dnevnike itd. Slike in pisma bomo svojcem vrnili.
V glavnih obrisih smo podali snov, ki je potrebna za kroniko NOB, ki pa bo vsebovala tudi življenjepise vseh žrtev fašizma s slikami, če jih bo mogoče dobiti.
Z zbiranjem materiala smo že pričeli. Osnovne organizacije ZB so že prejele navodila in bodo vsakomur dale potrebne informacije. Obrnete pa se lahko tudi neposredno na tov. Avgusta Rozmana v Smartnem ob Paki, ki vodi celotno akcijo.
Občinski odbor ZB, Šoštanj
Razpis štipendij
RUDNIK LIGNITA VELENJE RAZPISUJE ŠTIPENDIJO ZA: 1 MESTO NA TEHNIČNI FAKULTETI — STROJNI 1 MESTO NA TEHNIČNI FAKULTETI — ELEKTRO ODDELEK INTERESENTI NAJ DOSTAVIJO PROŠNJE UPRAVI PODJETJA DO 20. SEPTEMBRA 1956.
RUDNIK LIGNITA VELENJE TAJNIŠTVO
Komorna odkopna metoda
Stebrno odkopavanje z zarušavanjem
krovnine
Odkopavanje v dolgih stebrih
Bunkerska odkopna metoda
Širokočelno odkopavanje
Poziv vsem borcem in aktivistom NOV ter okupatorjevim zapornikom in internirancem
hrig. Rogl Erazem
Pot po Gorenjski in Primorski
(nadaljevanje in konec)
Naša nadaljnja pot nas je vodila prav skozi osrčje Julijskih Alp. Iz zgornje Savske doline, ki tvori severno mejo Julijskih Alp, smo jih po cesti Kranjska gora—Vršič—Bovec presekali. Od tu smo zavili ob reki Koritnici na sever, pa nazaj k Soči in ob njej na jug ter tako potovali po sami ločnici med zapadnimi in vzhodnimi Julijskimi Alpami. Ko smo strmeli iz dolin k mogočnim vrhovom, smo si dokaj težko predstavljali, da je tu bilo nekoč dno morja, ter da so lupine drobnih morskih živalic zgradile vse te velikane. Med temi vrhovi in grebeni, ostrimi in koničastimi, s številnimi navpičnimi stenami, si je težko zamišljati sile, ki so vse to nekoč dvignile in postavile tako, kot to danes vidimo. Zadnjo besedo so imele še padavine in veter, ki so te vrhove obrusili, razklali, potegnili globoke alpske doline in nasuli široka melišča.
Vrnimo se k naši poti. Od junija pa doslej so že mnogi člani našega in drugih kolektivov preromali isto pot, toda naša skupina je bila druga, ki je prišla s TAM-ovim avtobusom čez Vršič. Ce povemo še to, da je bil isti avtobus štirinajst dni popreje tudi prvi, ki se je prekobalil čez sedlo na Vršiču, mislim, da je to lepo priznanje tovarni, še bolj pa našim šoferjem.
Pot od Kranjske gore, nad dolino rečice Pišnice, nam je dala priliko, občudovati grebene in vrhove Škrlatiške skupine še s severne strani medtem ko smo že prej v Savski dolini onemeli nad divjo lepoto Martuljkove skupine. Čim više smo se vpenjali, tembolj se nam je odpiral razgled: pod nami kadunja Krnice, ki so jo razrili nekoč ledeniki izpod Križke stene, desno ostri greben Razorja, za njim pa mogočni Prisojnik. Skozi Prisojnikovo okno, veliko odprtino sredi skalnega masiva, smo prvič pogledali na primorsko stran, in se veselili, da je tam nebo plavo in čisto, medtem ko nas je na tej strani stalno spremljal droben pršivec.
Drzni »alpinisti« naše grupe so se takoj izkazali z nekaj smelimi vzponi. Kot prva žrtev je padel Tičarjev dom, stre-ljalj od Erjavčeve koče, ki je bila naše izhodišče. Drznejši so osvojili še 10 minut hoda oddaljeni Poštarski dom, najdrznejši pa so se celo povzpeli na teme 100 m višjega vrha—Vršiča (1721). Pri vsej tej »plezariji« je manjkal samo tov. predsednik DRMIT, ki se je sam, po novo zapadlem snegu, skromno povzpel na vrh Mojstrovke (2366 m).
Želodci, veter in mrak so nas pregnali v Erjavčevo kočo. Sredi pogovora z gorskimi reševalci z Gorenjske, ki so naslednji dan imeli tu vaje, da bi mogli uspešneje reševati tov. predsednika, privihra slednji živ in zdrav v kočo, hud, ker ni na vrhu Mojstrovke našel štam-piljke. Sele dobra večerja in pogovori s starostami slovenskih plezalcev so pomirili tudi njega. Dve, tri Gustlove okrogle, malo pesmi in spravili smo se spat.
Rano jutro v planinah je pokazalo veliko prednost enonadstropnih postelj. Prebivalci gornjega nadstropja so namreč lahko kar iz postelje občudovali
4,5 km dolg predor, po katerem že desetletja hodijo naši ljudje kopat svinec in cink v Rabelj, ki leži onstran gora v Italiji.
Ob povratku smo se še za hip ustavili na mostu, pod katerim teče Korit-nica v 60 m globokem kanjonu. Poleg mosta stoji velika utrdba iz časov prve svetovne vojne, Kluže. Številne kaver-ne, rove, bunkerje in obrambne zidove smo srečavali že ves čas ob Soči, neme spomenike minulih borb. Prav nad Klužami se dviguje tudi Rombon (2208 metrov), poprišče najsrditejših bojev med prvo svetovno vojno.
Bocev in Karabid, od koder je le dobrih 10 km do vasi Borjane, ki je bila žrtev strašnega snežnega plazu v letu 1952, smo minili, ne da bi se oddaljili od Soče za več kot dober lučaj. Pred Tolminom, kjer se dolina Soče dokaj razširi, smo krenili z glavne ceste, zdrseli skozi Tolmin in počasi zapeljali k obali Modrejskega jezera. Jezero je umetno, jez hidroelektrarne Doblar ga je ustvaril. Voda Soče se tu umiri, ne izgubi pa svoje modrine.
Kmalu smo obšli v prah zavito cementarno Anhovo in se približali Goriški ravnini. Od Mosta na Soči nas je že spremljala železniška proga, skozi številne predore, drzno speljana med hribom in Sočo. Pred Solkanom pa naredi še zadnji drzen zalet, predno se požene v ravnine in preskoči v veličastnem loku Sočo, ki zavije proti zahodu v Beneško Slovenijo.
Težko je videti v raztrganih naseljih od Solkana naprej strnjeno mesto. Toda vrsta novogradenj na vseh straneh priča o tem, da bomo tukaj zgradili mesto vkljub prečudni razmejitvi, ki nas je po mačehovsko odrezala od naše Gorice. Res čudna meja: iz vlaka izstopiš pri nas, čelna stran kolodvora pa je že v Italiji, če pa kreneš korak, dva z glavne ceste, si že v ozkem obmejnem pasu.
Ne toliko radovednost, videti sarkofage zadnjih francoskih kraljev — Bur-bonov, in poslušati klepetanje oskrbnika kripte v cerkvi samostana Kostanjavica, kolikor želja videti Gorico, to veliko slovensko mesto, nas je nagnala v breg k samostanu. Dolga, strnjena vrsta hiš se vleče daleč na jug, kjer se svetijo v soncu strehe tovarniške četrti.
Še nekaj sto metrov nas vodi cesta ob sami državni meji, nakar krenemo pri mednarodnem bloku po cesti na vzhod, proti Ajdovščini, nazj domov. Lepo mesto na začetku Vipavske doline nas razveseli s svojo čistostjo in spleti tesnih uličic v starem delu mesta, v katerih ne veš nikoli, ali si na dvorišču ali na cesti, ker prehajaš skozi oboke, skozi portale, zavijaš levo, desno, toda na kraju vedno padeš na moderno avtostrado, ki nas je gnala naprej, sedaj samo še proti domu.
Toda tu je še Vipava in ... vipavčan. Član ekskurzije, ki je tu služil vojake, nam je zaupal čarobne besede, kako odpreti vrata v skalnato klet pod vipavskim gradom, »Sezam« se je odprl in žlahtni vipavčan je stekel.
Daljni del poti, ki smo ga prešli že v temi, ni vredno opisovati. Nekaj zaradi
Organizacija telesnovzgojnega
društva »PARTIZAN" Velenje
Od uprave TVD Partizan Velenje smo dobili v objavo članek, ki ga brez slehernega komentarja priobčujemo v celoti, čeprav se z nekaterimi bistvenimi navedbami nikakor ne strinjamo.
NA POBUDO SZDL V VELENJU JE BIL NEDAVNO SKLICAN SESTANEK ZASTOPNIKOV MNOŽIČNIH ORGANIZACIJ, ZASTOPNIKOV ŠPORTNEGA DRUŠTVA IN TVD »PARTIZANA«, KJER SO PO VSESTRANSKI DEBATI SKLENILI, DA SE V VELENJU OSNUJE SAMO ENA TELESNOVZGOJNA ORGANIZACIJA, IN TO TVD »PARTIZAN«.
V	Velenju sta obstajali do nedavnega dejavnost telovadne in športne organizacije. Obe organizaciji istega delovnega področja in z stimi vzgojnimi smotri nista ostali brez medsebojnih vzajemnih vplivov. Ti vplivi so bili večni konflikti, ki so zelo negativno vplivali na sam razmah in kvaliteto telesne vzgoje v Velenju. Vzrok nesporazumu je bilo premajhno teoretično poglabljanje organizacij v šport in njegove družbene naloge v socialistični skupnosti. Zakaj je do te združitve prišlo, bo v naslednjih številkah »Rudarja« še utemeljeno.
Društvo »Partizan« Velenje bo začelo z rednim delom po 15. septembru t. 1. Svoje prostore ima v Zadružnem domu. Kakšne so konkretne oblike našega dela. predvsem struktura vadbene ure in sredstva telesne vzgoje »Partizan«, Vam hočemo v naslednjem, v grobih obrisih pojasniti.
Vadba bo za vsak oddelek 2 uri tedensko (po 80 minut).
Pionirji in pionirke do 10 let, mladinci in mladinke od 14.—18. leta in člani ter članice od 18. leta dalje.
Vsaka vadbena ura se bo razdelila na 4-krat po 14 minut in 2-krat po 10 minut. Prvi del vadbene ure bo namenjen ogrevanju in oblikovanju telesa, v drugem, najvažnejšem delu, se bodo vadili elementi iz atletike in gimnastike. Tako bo n. pr. 1 ura v tednu posvečena atletiki, druga pa gimnastiki, Zadnji del vadbene ure je pomirjevalen, za kar so na razpolago različne sredstvene oblike.
Na ta način bi se zaporedno vršile ure gimnastike, ure atletike, športnih iger itd. Vsak vadeči bi se sistematično vsestransko izobraževal, pri čemer bi tudi etične in moralno-politične strani ne zanemarjali. Zato velja v celoti, da je v naši organizaciji redna vadba po oddelkih in vrstah, kar je najvažnejši element v našem delu.
Vsako uro bo lahko vadilo 40 telovadcev. Prvi del vadbene ure bo vadilo vseh 40 kot celota, nato se bo oddelek grupiral 4-krat po 10 telovadcev. Vsaka desetorica bo imela svojega vodnika. Če bo na programu gimnastika, bo vsaka desetina vadila po 15 minut na svojem orodju (bradlja, drog, konj, krogi itd.), a vsakih 15 minut bi na znak načelnika orodje zamenjali. Enaka razdelitev in oblika ure bo pri atletiki, kjer sc ravno tako dajo desetine razdeliti po atletskih disciplinah. Pri športnih igrah, kjer se skoraj pri vsaki igri udejstvuje od 12— 20 igralcev, bo polovica oddelka v prostem delu dvorane ali delu igrišča trenirala posamezne elemente tiste igre, medtem ko bo ostala polovica koristila mrežo, koše ali gole in se urila neposredno v igri.
V	zimskih mesecih bi večji del časa posvetili zimskemu športu, v letni sezoni pa plavanju in vadbi na prostem. Zavedati se moramo, da ne zadostuje
čudovit sončni vzhod. Šesta ura nas je teme, nekaj pa zato, ker je večina čla- samo 2-krat tedensko vadba po oddel --XI ~ ,---i ......______ i • ______- 1___ nni, fllrcViirTiia cr-ialn »snartip nravinne- > -U	rrtnnrtn \rar< nrrtctocff
našla že spet v avtobusu, ki je previdno začel razvozlavati zamotan klobčič strmih cestnih zavojev. Vrh, ki smo ga imeli še pred kratkim na levi, je bil kmalu spredaj, pa zadaj, potem na desni, in tako se je to ponavljalo, seveda če je šlo za isti vrh, kar pa ne bi mogel trditi. Celo »dobri poznavalci«, opremljeni z zemljevidi, se često niso znašli ter krstili sedaj Mojstrovko za Goličico, slednjo zopet za Kanceljne, za Uršljo itd.
Vrh griča ob cesti, že nizko nad dolino Trente, je sedel na skali velik bronast mož. Zre proti Gornji Trenti, nad katero se bočijo Jalovec (2643 m) in Mangart (2678 m), — vrhovi, katerim je posvetil vse svoje življenje Dr. Julijusu Kugy-ju, tržaškemu rojaku, prvemu opisovalcu lepot Julijskih Alp in pionirju visokogorskega planinstva, je tu postavila spomenik Planinska Zveza Slovenije. Tako je veliki gornik še po smrti ostal med svojimi planinami, ki jih je ljubil nad vse.
Ob Soči navzgor smo se zapeljali do njenega izvira. Čiste in svojstveno me-dro-zelene vode te naše gorske reke so tu kipele iz skalnate vdolbine, pod mogočnim obokom. Silna je že ob svojem rojstvu. Divje se peni in bije ob skalovje. Tudi ko ostari in nabrekne od pritokov, še dolgo ne izgubi svoje sile. Globoko korito, velika kamenita grobišča na zavojih, so še daleč po dolini Soče znaki njene moči. Šele jezovi hidroelektrarn Doblar in Pekre jo umirijo.
Toda zašli smo že naprej, preskočili sma kar štiri nepozabne ure. Od izvira Soče smo se podali do planinskega vrta »Julijana«, v katerem so pred štirimi leti zbrali vse planinske cvetlice. Danes je vrt zapuščen in ne dela časti ljubljanskemu Prirodoslovnemu muzeju, ki ga je ustanovil. Dalje do Bovca smo si vsi izvinili vratove, razen onih na strehi, strmeč visoko k nažaganim vrhovom Bovškega Grintavca in Triglavskega pogorja.
Žejni lepot, zavijemo pred Bovcem na desno v dolino rečice Koritnice. Cesta, ki pelje dalje čez prelaz Predel (1156 m) v Itaiijo, nas je privedla v Log pod Mangartom. Od tu je pogled na razorane vrhove Mangarta in Jalovca, ki sta milostno razgrnila meglene tenčice, nepopisno veličasten. Izpod Predela je tu
nov ekskurzije spala »spanje pravičnega«. utrujena od takega mnoštva vtisov, in itak ni ničesar videla.
Ob slovesu v Velenju smo pa vsi soglasno sklenili: takšnih ekskurzij še več.
OBVESTILO Mezdni oddelek Rudnika lignita Velenje obvešča, da se tovariši, ki so vpoklicani na odsluženje kadrovskega roka ali vojaške vaje v JLA, predhodno zgla-sijo v mezdnem oddelku zaradi ureditve prejemkov.	Mezdni oddelek
kih, mladina ima mnogo več prostega časa, zato moramo organizirati čim več vadbe ves teden. Posebno preprosto bo to poleti in v jeseni, ko delamo v prosti naravi. Da pa bo vadba čim pestrejša, naj bodo ure izven 2-krat tedenske redne vadbe po oddelkih še posvečene vadbi posameznih panog. Prednjaški zbor mora določiti prostor in uro, ki bo posvečen določeni panogi in določiti pred-njaka, ki bo za to odgovoren. K posebni vadbi mora imeti dostop vsak član društva pa tudi tisti izven njega, katere želimo s takim načinom dela povezati
Arltč Franjo:
Mnogokrat slišimo od staršev, pa tudi od drugih ljudi očitek, češ, kakšna je današnja mladina, kako je slabega vedenja, kako je pokvarjena itd. Ti ljudje mečejo vso krivdo za to na današnjo šolo, celo na družbeni sistem itd. Žalostna je ugotovitev, da celo na množičnih sestankih slišimo zaradi nekaj slabo vzgojene mladine očitke le na račun prosvetnega kadra, na račun šole. Toda vzgoja mladine ni monopol šole in prosvetnih delavcev, ampak je to naloga celotne družbe. Šola in vzgoja otrok ni neka privatna zadeva, šola je družbena ustanova. Med vzgojne faktorje ne spada samo šola, ampak tudi dom, družina, vse množične organizacije, društva itd.
Nova družbena stvarnost je prinesla v naše vzgojstvo precej novih nazorov in pogledov. Med drugimi tudi to, da se za vzgojo otrok danes zanima celotna družba, da prevzema za to vzgojo tudi odgovornost in da v raznih oblikah sama pomaga vzgajati. Nekateri starši mislijo, da se je s tem zmanjšala njihova odgovornost za vzgojo otrok v krogu družine. Ker pa otrok preživi le večji del časa v krogu družine, je družinska vzgoja nadvse važna in je ni mogoče z ničemer nadomestiti. Zato je tudi povsem napačno zaradi nekaj slabo vzgojenih otrok metati vso krivdo na drugega, starše pa razbremeniti vse odgovornosti.
z organizacijo in rednim delom. Pri tem se je treba zavedati, da cilj posebne vadbe ne sme biti izbor najboljših tekmovalcev in njihovo pošiljanje na športne prireditve, temveč le čim večja zaposlitev in razvedrilo mladine. Zato se posebna vadba ne sme organizirati v sekcije, ker bi to razbijalo enotnost društva, krnilo pravilni fiziološki razvoj mladinca, temveč mora biti le ena izmed oblik društvenega dela pod polno kontrolo in odgovornostjo partizanskega prednjaške-ga zbora. Vse to, o čemer smo govorili, zahteva seveda mnogo več strokovno dobro usposobljenih prednjakov, ki se ne rode čez noč in tudi ne brez žrtve raznih podjetij, kjer so le-ti zaposleni. Podjetja naj jih puste na večdnevne strokovne tečaje, ki jih prireja zveza »Partizan«. Samo sposobni in požrtvovalni prednjaki bodo razvili pestro in koristno delo, uvajali nove oblike dela, imeli redno svoj določeni cilj in ne bodo kršili osnovnih načel, ki jih postavlja naš statut. Pestrost in zanimivost vadbe pa je odvisna tudi od prepotrebne zadostno opremljene telovadnice, športnih objektov in rekvizitov. Vsako četrtletje pa bodo morali vsi oddelki tekmovati v mnogoboju, za katerega bi določil discipline prednjaški zbor.
Vse to bo dosegljivo samo z enotnim vodstvom, enotno športno miselnostjo, kjer si ne bodo nasprotovali za to sposobni ljudje. Za prihodnje leto predvidevamo javni letni nastop, ki ne sme ne številčno ne kvalitetno zaostajati za letošnjim.
.PARTIZAN« društvo za telesno vzgojo Velenje (Hudovcrnik Edo)
OBČINSKI LJUDSKI ODBOR ŠOŠTANJ
Komisija za prodajo stanovanjskih hiš iz SLP
RAZGLAS
Po sklepu seje Občinskega ljudskega odbora Šoštanj z dne 20. 8. 1956, se bodo prodale na javni dražbi naslednje hiše — gospodarska poslopja iz Splošnega ljudskega premoženja:
1.	Enostanovanjska hiša v Šoštanju, Heroja Gašperja cesta št. 6, sezidana na parceli št. 130 — stavbišče v izmeri 132 m-', pripisana k zk. vi. št. 306 k. o. Šoštanj (bivši lastnik Kozel Amalija), izklicna cena 329.448 din.
2.	Gospodarsko poslopje v Šoštanju Koroška cesta št. 20. stoječe na par. št. 205 — stavbišče v izmeri 82 m-', pripisano k zk. vi. št. 168 k. o. Šoštanj (bivši lastnik Mazej Jožefa), izklicna cena 199.100 din.
3.	Gospodarsko poslopje v Lazah štev. 3 (Gradič), stoječe na parceli št. 210 — stavbišče v izmeri 288 m3, pripisano k zk. vi. št. 265 k. o. Laze (bivši lastnik Goričar Eleonora), izklicna cena 489.692 din.
4.	Gospodarsko poslopje (svinjak) v Lazah št. 3 (Gradič), stoječe na parceli št. 211 — stavbišče v izmeri 54 m-', pripisano k zk. vi. 265 k. o. Laze (bivši lastnik Goričar Eleonora). izklicna cena 131.545 din.
Javna dražba bo dne 26. septembra 1956 ob 9. uri dopoldne v prostorih ObLO Šoštanj, kjer se dobijo tudi vsa potrebna navodila.
Vsak dražitelj mora do pričetka dražbe položiti pri dražbenem uradu varščino v gotovini v znesku 10 % od izklicne cene.
Ob podpisu pogodbe mora kupec položiti pri ObLO Šoštanj najmanj 10 % kupnine, preostali del kupnine pa plačati v enakih mesečnih obrokih v 1 letu. če znaša kupnina do 500.000 din, oziroma v dveh letih če kupnina presega 500.000 din.
Za Komisijo za prodajo stanovanjskih hiš in stavb iz SLP Brunšek Jože
Hli bi verjeli, če bi Vam nehdo rekel,
... da je restavracija Jezero kulti-virala usluge in znižala cene?
... da so velenjske gospodinje na množičnem sestanku sklenile, da ne bodo več kuhale doma, ampak se bodo z vso družino prehranjevale v rudarski menzi, ki je znana po izredno kvalitetni in obilni hrani, smešno nizkih cenah ter zelo kulturni postrežbi?
... da bomo jedli dober kruh, ker velenjska pekarna ne bo več prodajala pokvarjenega in zdravju škodljivega kruha?
... da bo velenjska mesnica povsem spremenila odnos do potrošnikov ter odslej prodajala izključno le kvalitetno meso?
• ... da bodo naši trgovci in KZ popolnoma, v bogati izbiri in poceni zagotovili našim delovnim ljudem ozimnico?
... da so naše trgovine dobro založene z najrazličnejšim, dobrim in cenenim sadjem?
... da bo tržnica v Novem Velenju po dveletni gradnji končno otvorjena 1. oktobra letos?
... da bomo odslej v kinu Svoboda gledali same kvalitetne filme?
... da ima Zdenko velike težave kako kompletirati zasedbo za »Matička«, ker nihče noče na gostovanje v Nemčijo?
... da je konec krize pri NK »Rudar«, ker so vsi velenjski pionirji in mladinci začeli igrati nogomet, rudnik pa je sprejel v službo pet nogometašev, ki bodo okrepili prvo moštvo?
... da si funkcionarji TVD »Partizan« že celo leto belijo glave, kako- bi— pomagali omasoviti delo v SD Rudarju in organizirati kvalitetna športna tekmovanja?
... da so naši rudarji in mnogi Ve-lenjčani soglasno sklenili, da ne marajo več gledati nogometnih tekem na stadionu, kjer naj bi bil vsako leto le en nastop Partizana?
... da je TVD Partizan že spravil v telovadnico rekvizite, ki so že od letnega nastopa ležali v domu Svobode in čakali, da bi se prebudil odbor in jih predal njihovemu namenu?
... da je ŠD Rudar povzročil hud konflikt s TVD Partizanom, ker ga je delno oskrbel le s telovadnimi oblekami in po svojih močeh pomagal pri telovadnem nastopu, ni se pa spomnil, da bi mu prepustil svoj tekoči račun.
... da je KZ Velenje, ki je imela lani blizu 5 milijonov čistega dobička, sklenila umakniti tožbo proti ŠD Rudarju in za izgradnjo stadiona dolžni znesek 145.000 din, poklonila v že porabljen namen, to je velenjski mladini?
Izvenšolske ustanove in množične organizacije kot vzgojni činitelji
V družini, kjer ni toplih, prisrčnih vezi med otroki in starši, kjer otrok pogreša skrb staršev, nastopajo najpogosteje največje vzgojne težave.
Družinsko okolje, v katerem otrok do-rašča, vpliva na razvoj otrokove dušev-nosti v precejšnji meri za vse življenje. Otrok je mnogokrat v marsikaterem pogledu ie odraz duševnih lastnosti svojih staršev in razmer, ki vladajo v družini, v kateri dorašča. Če ti starši, oziroma družina zabrede v kakšne težave, se te težave odražajo tudi na otroku in pogostokrat se javljajo v obliki vzgojnih težav pri oblikovanju tega otroka.
Moderna psihologija nas prepričuje, da je treba, če naletimo na vzgojne težave pri nekem otroku, iskati za to najprej krivdo pri njegovih starših, oziroma, če je otrok brez staršev, pri tistih ljudeh, ki nadomeščajo otroku starše.
V mnogo težjem okolju v večini primerih doraščajo in se vzgajajo otroci brez enega ali obeh staršev. Zakaj ravno pri partizanskih sirotah opažamo, da jih večina v šoli zelo težko napreduje ali, da se pri njih pojavljajo težki vzgojni problemi? Ravno zaradi tega, ker so ti otroci oropani pravega družinskega vzdušja, pogrešajo pravo materinsko ljubezen. Velike vzgojne težave pa nastopajo čestokrat tudi pri otrocih, ki imajo
starše. Pri takih primerih ugotavljamo, da so to otroci, ki izhajajo iz družin, kjer ni duševne harmonije, kjer vlada alkoholizem in prešuštvo ali pa, če se zakonca ločita. Takim otrokom v resnici ne manjka nič drugega kot ozračje družinske sreče; kjer ni pravega sožitja in miru, nastopijo vzgojne težave, ki lahko povzročajo hudo vzgojno krizo. Otrok začne lagati, krasti, včasih gre še celo dalje. Velik odstotek mladih zločincev pri nas in povsod po svetu je prav iz vrst takih porušenih družin. Vzgoja v družini torej ni postranska zadeva, ampak velika državljanska dolžnost.
Težke vzgojne posledice se kažejo tudi pri otrocih tistih družin, kjer si oče in mati v vzgojnih smotrih in prijemih v ravnanju z otrokom in svojih zahtevah do njega nista edina, skratka, kjer je otrok deležen neenotne vzgoje. Oče zahteva eno, mati drugo, oče je strog, mati popustljiva, oče pusti otroka v kino, mati ga ne pusti, oče ne pusti otroka v cerkev in k verouku, mati ga sili itd. V takšnih razmerah postane otrok zmeden, razdvojen, ne ve kdo od staršev ima prav. Efekt takšne dvolične vzgoje je največkrat ta, da starši izgube vso avtoriteto, da jih otrok sploh noče več poslušati, ampak začne živeti čisto po svoje. Primeri takšne neenotne vzgoje so na žalost zelo pogosti, niso pa vsi enako težki in škodljivi. V večini primerov starši teh napak ne delajo namerno, ampak le zaradi nepoznavanja pra-vinih vzgojnih prijemov.
Otroka pa ne vzgajajo le starši, ampak tudi šola in okolica. Veliko pa je še staršev in to starejših, predvsem kmečkih, ki še niso razčistili z mnogimi
svojimi naziranji o svetu in dogodkih v njem. Živijo še po starem, tako kot so jih učili njihovi starši in dedje. Ti starši se ne strinjajo v celoti z vzgojnimi cilji in pogledi v svet. ki jih propagira in uči današnja šola. Ti starši še danes doma vzgajajo in učijo otroke po starem, torej mimo šole in celotne družbe. Otrok sliši doma eno, v šoli drugo. To se pravi, da otrok tudi v tem pogledu ne uživa enotne vzgoje. Otrok vsemu temu ni kriv in zaradi tega postane takšen, kakršen pač je. Ker pa je jasno, da soc. družba svojih nazorov o svetu in dogodkih v njem ne bo spremenila. ker temeljijo na znanstveni podlagi, je nujno, da se ti starš: čimprej otresejo starih naziranj in vložijo-vse sile v to, da si priborijo znanstveni pogled na svet in na družbo in da potem v tem smislu vzgajajo svoje otroke, kajti vsi faktorji, ki vzgajajo otroke, se morajo v svojih ciljih in gledan , skladati.
Staršem sedaj torej bolj kot kdaj koli prej rastejo tudi nove, družbeno izredno odgovorne naloge, t. j. biti otroku vzgojitelj, starejši in izkušen svetovalec in vodnik pri njegovi rasti v dobrega človeka, v človeka z materialističnim znanstvenim pogledom na svet, v dobrega državljana naše socialistične skupnosti.
Ker so torej vzgojne naloge staršev vse večje, jim je treba pri tem delu nujno priskočiti na pomoč. To je naloga šole, športnih društev, društva prijateljev mladine, prav posebej pa še SZDL in ZK, torej celotne družbe.
(nadaljevanje prihodnjič)