Gr. Novalc:  Osamelke tožba.
593
Na rojstveni dan.
•etrtino veka		»Rojenic izreka
Gledam za seboj :		Ne pozna nikdd,
Čas beži!		Hčeš ga ti?
:>liko je teka		Sreča za  človeka,
Zdaj  še pred  menoj,		Da mu je temno
Kdo li znaj ?	* w	Mnogokaj!«
Osamelke tožba.
J   omlad cvete,  zame Svet pomladi nima : V prsih   mrak  in mraz  na  lici,
V   srci mojem zima !
V   mrtvem srci!   Žalost Nedrije mi dviga,
Z žalostjo si mi družica Ti,  spominska  knjiga !
List na list prebiram,
Vsi so  dragi  listi —
J eden bil mi je najdražji :
List nj ego v je tisti!
Bil je dan prekrasen Nadeje vzbujene, Ko mi nanj je on zapisal: »Ne pozabi  mene!«
»Ne pozabi mene!   —« Pomenljiva slova ! Vsa ljubezen  vanja vlita Bila je njegova  .   .   ,
Danes pomlad  cvete, Z line zvon pozvanja   — Moie li resnica biti, Ni li motna sanja?
Bodisi,  kar drago, Vrši se  —  poroka, Zunaj pdmlad cvete jasna,
V   meni srce poka.
Mrtvo srce!    Žalost Nedrije mi  dviga: Bridko  varala si dekle Ti, spominska knjiga!
»Ne pozabi mene!«
Je li sploh mogoče?
Tvoj   celd  spomin ljubilo
V   vek srce" bo vroče '
Tebe pa, nezvesti, Kjer korak te vddi, Sreča spremljaj  te družica, Milo Bog te sodi!
Jaz  grešila  nisem: Zvesta  sem ti bila, Le  da sem ljubila preveč, V  tem sem zagrešila !
Gr.  Novak.
3«