192
Skovirji maščevalci
edaj je to bilo,  ne ve se natanko.   Toliko je pa verojetno,  da takrat,  ko
¦ se je vojskovala v Nemeih dolga vojska, dolga trideset let. In tedaj se je primerilo tole:
Lepa gotiška cerkev je stala v lepem logu. Ptice so pevale okolo nje — pripovedka trdi, da jih je bilo od sile, pa samo takih, ki so lepo pele. — Vselej pa so utihnile, kadar so zvonovi naznanjali, da gredo zdajci pobožni menihi pre-pevat Bogu hvalnice. Je li, da je moralo biti prijetno v tistem kraji? Pastirji so pasli po gozdu. Toda nobeden ni bil toliko hudoben, da bi bil nastavil žimnico ali ptičnico ter lovil ptice pevke. Pa tudi ni bilo potreba loviti drobnih pevcev. Zakaj neki? Saj je bil ves gozd ptieja kletka — ne kletka — ptičji raj je bil. Da pa živalice niso stradale po zimi, potresali so usmiljeni samostanci — takoj ob cerkvi so imeli svojo liišo in vrt — zrnja in šemena po deskah, katere so nalašč zato razpostavili po vrtu.
Tako je bilo pred vojsko. Kar Bog udari s to šibo vso nemško deželo, zato ker je potegnila z Lutrom Martinom, tistim prevzetnikom, ki se ni hotel pokoriti Kristovemu namestniku — rimskemu papežu. Umeje se potem takem, da je pri-hrula tudi v ono tiho zavetje. To vam je bil cvič in vrišč! Vse živalice so pri-bežale k menihom iskat zavetja. Ti so pa klečali in molili litanije: nKuge, lakote in vojske, reši nas o Gospod!" Zunaj po gozdu se je pa razlegal bojni rog. Bobni so ropotali, konji rezgetali, vojaki upili in razsajali ter drli naravnost nad cerkev. Oropali so jo, samostan zažgali, menihe pa razkropili na vse kraje. Mnogo so jih tudi posekali ti kruteži kruti.
Vojske ni bilo več. Oerkev je razpadala, samostan je bil vže popolnonia razrušen. Po razpokah cerkvenega zidovja je nanesla burja prahu in prsti in z njo vred večkrat kako drobno semence. To je kalilo in kmalu so gledala iz cerkvenih razpok razna zelišča, mahovi in pusto grmičevje. Tiha groza je obdajala človeka, ko bi bil stopil v oskrunjeno in zapuščeno božje svetišče. Celo ljubi ptički so menda žutili to grozo. Zakaj vsi so zbežali in šli iskat drugam novega doraovja. Samo skovirjem in drugim Dočnim ujedam je ugajala ta podrtija. Kaj oblastno so moževali po cerkvi in gnezdili na koru in na zidcih, kjer jim je bilo bolje všeč.
To je bila izpreraemba! Poprej so peli in molili na koru pobožni menihi; sedaj so skovikale in čukale grdoglede ponočne ptice. Poprej so imeli zavetje tukaj nedolžni, drobni ptički, sedaj je bila tu zanje vedna smrtna nevarnost.
Tako je bilo pri tisti cerkvi, ko je prišel nekega dne prednjo star menih. Ob palici je priromal čestitljiv mož in pot mu je tekel po zgrbančenem lici.
nHvala Bogu," vzdihnil je, ko je prišel pred velika vrata ter sedel na ma-hovito skalo. Gledal je dolgo časa razvaline, potem pa zakril suho lice s krče-nima rokama in dolgo sedel nepremično. Ljudje pravijo, da je mož jokal dva dni in dve noči in tugoval, kakor Jeremija na razvalinah Jeruzalemskih. Jokal je tako silno, da si je izjokal vse solze in da so lete kapajoč na zemljo naraakale divjo trto, katera sedaj vsako leto jo6e, naj jo obrezuješ ali ue.
In ne bodemo se čudili svetemu možu, če je jokal. Bil je on namreč oče Damijan,  zadnji saraostanski  predstojnik.   Uhitel je tedaj  kruti vojski in dolgo,
193  >¦•
dolgo brodil po svetu; živel je strogo in skromno ter veduo pridigoval trdovrat-nemu ljudstvu. Ali na stara leta se mu vzbudi vroča želja, da bi videl še jeden-krat cerkev in samostan, kjer je živel toliko sreČnih let. Kar oprtal je bisago pa romal naravnost tjakaj. Ko je mož gledal razvaline na svetem mestu, storilo se mu je inako in spomini nekdanje sreče so mu vstajali v duši.
Ali mož je bil dober. Hotel je Bogu zadostiti nekoliko za silno nečast, katero so mu napravili hudobni vojaki. Zato je sklenil, da ostane do smrti na teh raz-valinah. Pokoraval se je, postil in raolil. Po cele noči je prebedel pred altarjem in zadostoval križanemu Jezusu za grehe hudobnežev. In glejte! ob takih prilikah ni bilo golčanja in vrišča po koru. Iljede so molčaie in pozabljale celo plena. dokler je molil starcc. Šelepotem
so se vsule skozi okna in prhutale po okolici.
Nekega ve-čera pa pri-deta dva hu-dobneža prav mimo cerkve. Bila sta prava klativiteza. — Verovala sta samo v denar in razsipno življenje. Zato sta se pa po-sebno srdila na redovnike, ki so prav te lastnOsti    po-
bijali z besedo in vzgledom.
BNo, tako-le naj bi se pokazalo in posvetilovsem cerkvam, ka-kor tej le tu-kaj; presneto bi se dobilo denarja, pa mir bi imeli pred vednim kričanjem ti-stih dolgosuk-njarjev."
Tako je be-sedoval sta-rejši mlajše-mu tovarišu, ko sta prišla bridek vzdih.
pred razpadajočo  eerkev.   Tedaj  se  pa začuje po  prostoru  kakor Klativiteza sta slišala."
»Ali si slišal?" vpraša mlajši.
»Nekaj je bilo, da. Menda ta sodrga še po smrti ne rairuje. Oaj, morda se še oglasi. Potem mu pa zaprem sapo za vselej."
Tako je miril svojega pajdaša, ki se je vender še nekoliko bal. Kmalu zopet odmeva globok vzdih ob praznih stenali in pa tele besede je bilo razločiti: nOče, saj niso vedeli, kaj so storili, odpusti jim, prosim te!" Pa je bilo zopet tiho.
,,Aha, tukaj imava nekega ptička, ki je menda ušel meču. Ce oni niso vedeli, kaj so delali, vem pa jaz, kaj bodem storil."
In kar šel je po prstih proti koncu cerkve, od koder je prihajal glas. Luna je tedaj priplavala izza oblakov in motno razsvetlila tiho samdto. Tedaj sta videla zlobneža pred altarjem sključeno meniško postavo. Kdor bi imel le količkaj strahu
—»¦<  194  >¦*—•
božjega še v sebi, presunil bi ga ta prizor, da bi padel na koleni io se trkal na grešne prsi.
Ali ta dva sta vže davno omrznila za vse nadzemsko. Vražji nasmeh je legel — starejšemu — na lice; izdrl je bodalce ia — zabodel meniha.
nOee, odpusti jim . . ." razlegalo se je zategneno po zidinah in Damijan je ležal mrtev pred altarjem. Kri je vrela iz srca, katero je tako ljubilo svoje so-vražnike. Ali komaj je jeknil sveti mož, zaženo skovirji in sove silen hrup pod stropom. Glasi so bili tako odurni in grozeči, da se razbojnika poloti strah. S krvavim bodalcem dere iz cerkve in maha okolo sebe, kakor bi hotel odganjati preganjalce. Zakaj ujede so tropoma frčale iz cerkve. Mlajši tovariš se je pa drvil za njim. Ali v tem, ko maha oni z bodalcem, zadene v prsi svojega spremljevalea, da se takoj zgrudi na zemljo.
BJoj, mene si zaklal," zakriči obupno in grda kletev je bila zadnja beseda nesrečneža. Tedaj se še le obrne stari kosmatinec in se zave, kaj je storil. Ob prijatelju je stal in si ruval v divjem srdu lase. Nad njim so pa kričali skovirji, ki so se krohotali dejanju in bili veseli, češ, mi smo maščevali smrt raenihovo. Takrat se pa vzbudi v razbojniku črv vesti, ki je vže dolgo miroval. Zato je pa glodal sedaj toliko bolj pereče. Divjal je zlodejnik po hosti, tulil kakor divja zver. Ljudje so se ga bali in strašili neposlušne otroke z njim.
Begal je, kakor nekdaj Kajn. Nikjer ni imel mirii. Po noči se mu je pri-kazoval menih. Eana mu je zevala na prsih in z roko je pretil razbojniku. Sko-virjev in ptičev se je tako bal, da je bežal pred njimi in pogosto iskal pomoci pri ljudeh. Ti so trdili, da je zblaznel. Mi bi pa rekli z Martinom Krpanom:
n0e se človek zasukne s prave poti, naj bode še tako močan pa se vender boji, če veja ob vejo udari."                                                                      Basnigoj