Darja Zaviršek
Nasilje kot del intimnosti,
spolne zlorabe otrok in posilstva
Kaj pa socialno delo?
1. Nasilje v družini
1.1. Razgrnitev področja in zgodovinska osvetlitev
Nasilje v družini je najpogosteje definirano kot način nadzorovanja, ki ga izvaja
ena oseba nad drugo in ki se manifestira na različne načine, vključuje pa fizično in
spolno nasilje, grožnje, emocionalne zlorabe in ekonomsko zatiranje. Najpogo-
stejša oblika nasilja v družini je nasilje nad ženskami. Policijske statistike v Slove-
niji dokazujejo, da so v 99% primerih nasilja med odraslimi v družini žrtve ženske,
povzročitelji pa moški (Bašič, Striker 1990: 64).
Danes je družina še vedno socialna institucija s trdno določenimi spolnimi
vlogami. Ponuja predstavo o idealni materi in o poslušnih otrocih, kar spominja na
antični pojem "familia", ki je pomenil služabnike v gospodinjstvu. Čeprav vse več
ljudi živi v drugačnih oblikah gospodinjstva, kot je jedrna družina, je tudi socialna
politika na tem področju usmerjena v podporo in reguliranje "klasične" družine, ki
velja za nekaj funkcionalnega, druge oblike skupnega življenja pa za bolj dezor-
ganizirane, manj funkcionalne ali celo deviantnejše (mati z otrokom, žensko-cen-
trirana gospodinjstva, istospolne partnerske zveze, stanovanjske skupnosti).
Gillian Pascall (1991) poudarja, da v tradiciji socialne politike manjka ženska
perspektiva, saj so začeli oddelki za socialno administracijo v zahodnih državah
nastajati po drugi svetovni vojni, ko je družbeni govor, ki so ga podpirale različne
znanosti (sociologija, socialna politika), začel ponovno potiskati ženske iz sfere
javnosti v polje družine. Zato je socialna politika spregledala razlike med tipi go-
spodinjstev in življenjskih stilov. Pogled nazaj odkrije, da je tudi socialna politika
spolno specifična in da je v vsej zgodovini podpirala jedrno družino z moškim, ki
prinaša zaslužek, in tako zadrževala ženske v krogu privatnega (Ostner 1980; Pas-
call 1991). Ena večjih britanskih raziskav gospodinjstev (General Household Sur-
vey 1982) je pokazala, da le 29% gospodinjstev sestavljajo poročeni pari s
preskrbovanimi otroci, med njimi pa je le 5% gospodinjstev, ki odgovarjajo vsem
aspektom družinskega stereotipa (poročeni par z dvema otrokoma in z žensko go-
spodinjo). To ne pomeni, kot poudarja Gillian Pascall, da je postala poroka manj
popularna, temveč da se je večini ljudi to življenjsko obdobje skrajšalo, če ga
primerjamo z drugimi obdobji. Socialna politika je tako izpustila ljudi, ki živijo
drugačne vrste skupnega življenja kot klasična družina, pozabila je posameznika/
41
Darja Zaviršek
posameznico, ki se o tem neprestano odloča in v življenju svoje odločitve spremin-
ja, ter prikrila, da pomeni podpiranje družine pravzaprav podpiranje skrbstvenega
dela žensk doma, ki je še vedno pomembno za delitev dela v sferi javnosti.
Tudi teorija o disfunkcionalni družini je vzroke za nasilje iskala v družinski
dinamiki in družinski patologiji (Driver, Droisen 1989). Glavna akterja: frustriran
moški in nesposobna žena/mati ne vzdržujeta družinske hierarhije, temelječe na
starosti in spolu. Teorija, ki se je razvila sredi 40. let, je bila povezana z novimi
težnjami v družinski psihiatriji, ki je namesto individualističnega pogleda odkrila
družino kot posebno entiteto. Patološko vedenje enega od družinskih članov je
postal simptom celotne družinske patologije. Ker je po familialistični ideologiji in
stereotipnih predstavah o ženski vlogi v družbi ona tista, ki je odgovorna za emoci-
onalno dinamiko družinske skupnosti, je bolj odgovorna tudi za disfunkcionalno
družinsko skupnost. Njena napaka je trojna: zatajila je kot žena, saj ne zadovoljuje
potreb svojega moža in ga ne vpne v družinsko življenje tako, da mu ne bi bilo
treba zadovoljevati svojih interesov zunaj nje; zatajila je kot mati, saj ni ustrezna
negovalka svojih otrok; zatajila je kot odrasel človek, saj je njena potreba, da nare-
di iz otrok starše, porušila družinsko hierarhijo.
Teorija o disfunkcionalni družini preprečuje, da bi se spolna zloraba otroka
ali pretepanje žene definiralo kot nasilje tistega, ki ima v družinski skupnosti rela-
tivno moč in pravico do fizičnega kaznovanja drugih družinskih članov. Pojem dis-
funkcionalna družina bi v antropološki maniri lahko označili kot "pokrivajoč"
(cover term), saj pokrije opise vsakdanjih dogodkov (tudi nasilja, zlorab in odvis-
nosti). Nekatere raziskovalke upravičeno govorijo o "neizgovorjenih sporočilih", ki
se pogosto skrivajo za psihološkimi in medicinskimi opisi družinskih procesov.
Obstoj dvojne morale pomaga razumeti pogoste izjave povzročitelja, da spol-
na zloraba ali pretepanje nista pač nič takega, da to vendar ni zločin, da se ne
počuti krivega, saj si je vzel nekaj, kar mu pravzaprav pripada. Razširjeno je tudi
prepričanje, da moški zlorabljajo otroke zaradi potrebe po seksualnosti, ki jih ne
morejo zadovoljiti z odraslimi osebami, s katerimi živijo. Raziskave pa so poka-
zale, da so glavni izvori konfliktov, ki vodijo do moškega nasilja, štirje: posesivnost
in ljubosumnost, moška pričakovanja o ženskem delu v gospodinjstvu, njihovo pre-
pričanje, da imajo pravico kaznovati žensko, če naredi kaj "narobe", in potreba
moških, da vzdržujejo in manifestirajo svoj položaj avtoritete (Dobash, Dobash
1992). Fizično in spolno nasilje je torej praviloma moško ravnanje in povezano s
predstavo o tem, da je moško nasilje sprejemljiva posledica vsakdanjih stresov, na-
porov in odgovornosti. Z nasiljem v družini moški usmerjajo agresivna čustva
navzven, ženske pa jih z naučenim vedenjem usmerjajo navznoter, k sebi, kar po-
gosto manifestira v obliki psihosomatskih motenj, kroničnih bolezni, depresije ipd.
V družinah, kjer se izvaja nasilje nad ženskami, je pogosto žrtev nasilja tudi
otrok. In narobe. Številne raziskave so dokazale, da so bile v 40-60% primerov na-
silja nad otroki v družini zlorabljane tudi matere (Gary 1991: 20). Lenore Walker
je leta 1983 v svoji raziskavi, ki je obsegala vzorec 403 oseb, žrtev nasilja, ugotovila,
da je 53% moških, ki so zlorabljali partnerko, zlorabljalo tudi njene otroke, 33%
moških pa je grozilo z nasiljem. Raziskovalka je ugotovila, da je med 403 ženska-
mi, ki so doživljale nasilje, 28% tistih, ki so same izvajale nasilje nad otrokom,
medtem ko so živele z nasilnim partnerjem, 33% paje otrokom grozilo z nasiljem
42
Nasiue kot del in timnosti, spolne zlorabe otrok in posilstva
{cf. Gary 1991: 20). Žrtev zlorab pa so tudi tisti otroci, ki so priče nasilju v družini.
Vse to dokazuje, da je nasilje nad ženskami povezano z nasiljem nad otroci in na-
robe. Poleg nasilja nad ženskami in otroci pa je v družini pogosto tudi nasilje nad
ostarelimi ter fizično ali psihično prizadetimi.
Pogled v zgodovino dokazuje, da je bila družina v vsej zgodovini prostor in-
terpersonalnega nasilja. Najverjetneje so bile izjeme obdobja spolno egalitarnih,
nizko strukturiranih družb, katerih zgodovina sega v čas lovsko nabiralniških skup-
nosti, pred nastankom družbenih slojev in mest. Za vso poznejšo zgodovino je bilo
nasilje v partnerskih odnosih in med otroki ter starši nekaj običajnega. Eugen
Lupri (1990), ki definira družino kot najbolj nasilno institucijo moderne družbe,
trdi, da ima vsaka družina tako socialno dinamiko, ki lahko privede do nasilja.
Zanimivo je, da v spolno egalitarnejših kulturah, kjer niso poznali ostre delitve
dela na ženska in moška in kjer vloga ženske ni bila določena v prvi vrsti z njeno
reproduktivno sposobnostjo, tudi niso poznali nasilja med družinskimi člani in po-
silstev (Leacock 1983; Lenz, Luig 1990).
Zgodovina nasilja je torej dolga, vendar pa ima tudi zgodovina novega zave-
danja tega, daje proti nasilju nad ženskami potrebno nekaj ukreniti, svojo zgodovi-
no. Gibanje proti nasilju nad ženskami izhaja iz ženskega gibanja, ki je konec 60.
let začel preraščati v široko socialno akcijo v Veliki Britaniji in ZDA in se v 70.
letih začel širiti po drugih zahodnoevropskih državah.
^ Tako je ena od prvih ženskih akcij v 70. letih dosegla nastanek zavetišča za
pretepene ženske in otroke (Chiswick Women's Aid) na obrobju Londona. Gi-
banje se je začelo kot protest mater zaradi ukinitve brezplačnega mleka v šolah.
Na protestnem maršu se je zbralo 500 žensk in otrok s kravo, ki je simbolizirala
njihove zahteve (Dobash, Dobash 1992). Po tej skupni akciji so ženske dobile pro-
stor za druženje v lokalni skupnosti, kjer so prvič med seboj začele deliti zgodbe o
fizičnem nasilju, ki so ga doživljale od moških partnerjev. Večina je o nasilju spre-
govorila prvič in tako tudi pi-vič artikulirala potrebo po varnem prostoru za tiste, ki
se hočejo umakniti pred nasilneži.
V ZDA se je tako gibanje začelo leta 1973, kjer je leta 1974 v Minnesoti
začela delovati ženska zagovorniška služba (Women's Advocates) in prehodno
zavetišče za pretepene ženske v Bostonu. Isto leto so se številne ženske skupine v
VB združile v Nacionalno federacijo ženske pomoči (National Women's Aid Fe-
deration), prva zavetišča pa so začela nastajati tudi na Škotskem (Glasgow in Edin-
burg). Celotno gibanje se je usmerilo zlasti v pomoč in podporo za pretepene
ženske, njegove akterke pa so bile praviloma ženske. V začetnem obdobju usta-
navljanja ženskih zavetišč so slabe izkušnje, ki jih je prineslo delo moških prosto-
voljcev v VB, privedle do tega, da so bili izključeni iz ženskega gibanja pomoči, ki
je postalo izključno organizacija žensk (prav tako v ZDA).
Ko se je leta 1972 v Londonu odprlo prvo zavetišče Chiswick, se je takoj na
začetku vanj vselilo 56 žensk z otroki. Nekaj let pozneje paje bilo povprečno števi-
lo prebivalk v zavetišču od 70 do 100 (Haffner 1978). Zavetišča v Glasgowu in
Edinburgu so nastala v hišah, ki jih je ženskim organizacijam pomoči odstopila
država. Ko je organizacija ženske pomoči v Edinburgu (Edinburgh Women Aid)
odprla prvo zavetišče, se je po dveh tednih v tri sobe vselilo 35 žensk z otroki
(Dobash, Dobash 1992: 65). To je dokazalo izjemne potrebe po takih namestitvah,
43
Darja Zaviršek
potrdilo pa je tudi nezadovoljstva mnogih, ki so se v zavetišča zatekle in živele v
prenatrpanih prostorih skupaj s številnimi ženskami, z otroki in prostovoljkami.
Ena od nacionalnih raziskav v Angliji in Walesu kaže, da je v času od septembra
leta 1977 do septembra 1978 v zavetiščih ter drugih prehodnih namestitvah za
pretepene ženske živelo 11.400 žensk in 20.850 otrok, številne pa so bile zaradi
pomanjkanja prostora zavrnjene (Dobash, Dobash 1992: 66). Škotsko gibanje
ženske pomoči (Scottish Women's Aid), ki ga sestavlja 37 ženskih skupin z 32
zavetišči, je med leti 1989/90 omogočilo namestitve za 12.000 žensk in otrok, 2.000
prizadetih paje bilo zaradi pomanjkanja prostora zavrnjenih (ibid.: 70).
Prvo zavetišče v nekdanji ZRN je bilo zgrajeno pozimi 1977/78 v Berlinu
(Frauenhaus Berlin), v katerega se je takoj vselilo 90 žensk in otrok. Med leti 1976
in 1983 je nastalo okoli 150 novih hiš, iskalke pomoči pa so bile najpogosteje stare
med 20 in 40 let, imele dva otroka in polovica od njih tudi stalno zaposlitev
(Bergdoll, Namgalies-Treichler 1987).
Zavetišča so po vseh zahodnih državah postala ena od najpomembnejših re-
zultatov ženske socialne akcije v 70. letih, Rebecca Dobash in Russell Dobash
definirata zavetišče kot "fizični prostor, kjer se ženska lahko začasno umakne pred
nasiljem, najde varnost in se odloči o svojem življenju" (ibid.: 60). Stiki z drugimi
ženskami ji pomagajo videti, da ni edina, ki doživlja nasilje, in ji pomagajo prema-
gati socialno izolacijo. Zavetišča pa niso bila pomembna le kot fizični prostor in
prostor neformalne podpore, temveč tudi kot možnost profesionalne socialne in^*'
emocionalne podpore, svetovanja ter praktične medicinske in pravne pomoči ter
pomoči pri iskanju zaposlitve.
V Sloveniji je leta 1989 ženska skupina, ki je izšla iz feminističnega ženskega
gibanja, ustanovila prvi telefon za ženske in otroke-žrtve nasilja, ki je veliko
prispeval k detabuizaciji tega vprašanja. Prostovoljke, ki so prizadetim na voljo
nekaj ur na dan, sprejmejo na večer tri do štiri klice. V zadnjem času pa je vse več
posameznic, ki s svojimi klici ne odkrivajo le področja fizičnega nasilja, temveč od-
krivajo tudi spolno nasilje in spolne zlorabe v družini.
Dvojno perspektivo, ki je sprožila diskusijo o nasilju nad ženskami in otroki v
družini, je začel Inšitut za kriminologijo, ki je marca 1990 organiziral seminar o
nasilju v družini. Od leta 1990 pa nastaja vse več novih pobud, ki izhajajo iz raz-
ličnih ženskih skupin, ki poskušajo z javnimi akcijami, teoretičnimi debatami, okro-
ghmi mizami, vzbuditi zanimanje za ta problem in ga postaviti ob bok drugim
problemom, ki se zdijo večini aktualnejši. Vseeno pa se politika na tem področju
namesto za zavetišča odloča za tradicionalnejše rešitve in je usmerjena v ustanav-
ljanje materinskih domov, katerih ime in njihova narava delovanja prikrivajo raz-
loge za brezdmostvo žensk, ki so posledica nasilja.
Poročilo o delovanju materinskega doma v Gumnišču kaže, da od 9 žensk, ki
so prišle v dom leta 1991, nobena ni imela samo stanovanjskih težav. Vse so prišle
v dom zaradi nasilja v družini ali alkohola. Dve ženski sta prišli, ker sta ju trpinčila
moža. Kot zapišeta avtorja: "Vse mamice so v MD prihajale zelo čustveno priza-
dete in notranje ranjene. Rabile so najmanj trimesečno intenzivno delo, da so se
nekoliko notranje uredile, da so začele sebe ceniti in spoštovati ter imeti sebe rade
kakor tudi svoje otroke" (Jerebic, Jerebic 1992: 2). Gre torej za (ne)prostovoljno
brezdomstvo kot eno od možnosti, da človek utrpi čim manj izgub.
44
Nasiue kot del in timnosti, spolne zlorabe otrok in posilstva
1.2. Nasilje nad ženskami in praksa socialnih služb
Ena od pomembnih značilnosti prakse socialnega dela v Sloveniji je, da področje
nasilja nad ženskami v družini obravnava zgolj v okviru "družinske problematike".
To implicira prepričanje, da so problemi žensk vezani le za področje družine in da
je izhodiščni položaj moškega in ženske v družini enak. Tak koncept ima pred
seboj družino kot sistem, v katerem ima vsak član določeno vlogo in določeno
mesto. Če se spremeni vloga in položaj enega družinskega člana, se spremeni ce-
lotni družinski sistem. To pojmovanje spregleda, da moški in ženske na temelju
svojega biološkega spola zasedata v zgodovini, konkretni družbi, človeški skupini in
družinskem sistemu povsem drugačni mesti. Nekatera ravnanja so pripisana, priča-
kovana in sprejemljiva le za ženske in druga le za moške. Emocionalna odgovor-
nost za družinsko življenje in skrb za otroke, ostarele in za delo nezmožne člane
gospodinjstva je naložena ženski, moški pa ostaja predstavnik družine in domnevni
materialni skrbnik.
Zato je za doktrino socialnega dela pomembno razumeti koncept socialnih
spolov in ideologijo, ki moškemu pripisuje dominantni položaj. Razumeti je treba
družbeni kontekst, v katerem živijo ženske in moški, ki šele omogoča tako strokov-
no intervencijo, ki je, kot poudarja Gabi Čačinovič Vogrinčič (1992), koristna za
"družinsko skupino". Hkrati s tem je treba videti družino kot socialno institucijo, ki
je nastala v zgodovini. V njej so spolne vloge natančneje določene in rigidnejše kot
v drugih socialnih institucijah, moški vlogi pa je pripisano več pravic in moči kot
ženski. Nekateri avtorji poudarjajo, da je struktura družinske skupnosti taka, da
otežuje reševanje konlliktov prav zaradi ranljivosti, ki jo sprožajo intimni odnosi.
Pogosto postane čas, ki ga družinski člani/članice preživijo med seboj, "čas-tve-
ganje" (Zeitrisiko), ki povečuje možnost za konflikte (Lupri 1990). Konflikti pa v
marsikateri družini nikoli ne postanejo viri novih spoznanj o sebi in drugih in se
nikoli ne izidejo brez žrtve.
Socialno delo pogosto uporablja medicinski model reševanja problemov, ki
družinsko nasilje vidi kot stvar zasebnosti in individuane patologije. Tak model
prizadeti ne daje moči, temveč, kot poudarja Lisa Gary (1991), usmerja pozornost
k njej namesto k povzročitelju. Zato je pomembno, da strokovnjaki razumejo feno-
men viktimizacije ženske v družbi, ne da bi okrivili žrtev in jo tako potisnili na pot
dvojne viktimizacije.
Ker se nasilje v družini ne povezuje le s človekom kot "družinskim člove-
kom", temveč se povezuje z vprašanjem žensk, otrok in moških kot nosilcev kultur-
no definiranih vlog, je v socialnem delu pomembno videti ta problem po eni strani
ločeno od družine in po drugi strani povezanega z njo.
Teorije pomoči za ženske, ki doživljajo nasilje v družini, so v preteklosti izha-
jale zlasti iz koncepta ženske kot žrtve, ki je zaradi svoje nespecifičnosti zabrisal
neenako izhodiščno situacijo obeh spolov in spodbudil predstave o ženski kot pa-
sivnem objektu. Gibanje proti nasilju je že na samem začetku izpostavilo probleme
poimenovanj, ki s pojmom "žrtev" najpogosteje zaobsežejo celotno identiteto posa-
meznice. Tako so se začeli uveljavljati različni pojmi in sintagme, kot so "ženska
objekt nasilja", "zlorabljena ženska", "trpinčena žena". Pozneje je pri večini pre-
vladal koncept prizadete, ki je "preživela".
45
Darja Zaviršek
Položaj posameznice v nasilnem odnosu je torej položaj "prizadete", dejan-
sko dejanje povzročitelja pa jo postavlja v vlogo žrtve nasilnega dejanja. Ta kon-
cept, ki upošteva omenjeno distinkcijo, poudarja pomen tehnik za preživetje in
vloženi napor posameznice, da ne bi bila žrtev nasilja in zlorab. Ženska, ki je na
primer objekt spolnega nasilja, mora v trenutku sprejeti različne odločitve, zato da
preživi. Da bi ublažila trpljenje in poškodbe, postavlja svoje reakcije v odvisnost od
povzročiteljevih in v hipu reagira na nove taktike njegovega obnašanja. V taki si-
tuaciji lahko deluje kot pasivni objekt ali kot aktivni subjekt. Včasih izbere pasiv-
nost kot najprimernejšo pot za preživetje. Preživele so zavrnile tudi teorijo o
"naučeni nemoči" (learned helplesness) žensk, ki naj bi pojasnjevala, zakaj priza-
dete ne zapustijo nasilneža. Številne raziskave so dokazale, da ženske v situacijah
družinskega nasilja uporabijo silno energijo, moč in emocionalno pripravljenost, da
bi preprečile nasilje in da bi odnos postal znosen. V upanju, da se bodo rešile pred
nasiljem, iščejo pomoč in nasvet v različnih socialnih ustanovah, in dolgo verjame-
jo, daje bil nasilni dogodek le naključje in pomota (Burgard 1985; 1988). Za njiho-
vo življenje v nasilnem odnosu je značilno "dejavno preživetje", ki je posledica
spoznanja, da tudi obnašanje, ki je kar se da prilagojeno zahtevam povzročitelja,
ne more preprečiti nasilja. Zato je delovanje posameznic usmerjeno le še v iskanje
poti za preživetje in v to, da bi bile fizične in psihične poškodbe čim manjše.
Koncepta ženske kot nemočne žrtve, ki se je v praksi uveljavil zlasti v ZDA,
tiste, ki so vodile socialno akcijo proti nasilju v VB, niso podpirale. Britanske sku-
pine ženske pomoči so poudarjale aktivni boj prizadetih, ki poskušajo spremeniti
nasilna partnerska razmerja in svoje vsakdanje življenje.
Vseeno pa ostaja pojem žrtve pomemben takrat, ko opisujemo dogodek kot
izkušnjo, kjer paje ženska dejansko žrtev nasilnega napada. Policijske statistike od
leta 1988 kažejo, da nasilje v družini narašča in postaja tudi "težje", saj je vse več
psihičnega in spolnega nasilja (Bašič, Štriker 1990: 57). Ti podatki dokazujejo, da
postaja policija senzibilnejša za pojave teh vrst nasilja, saj prav večja pozornost za
problem zveča število znanih zlorab in odkrije, koliko je tistih, ki doživljajo nasilje.
Nikjer pa ne obstajajo celovite študije o nasilju v družini, kar poudarjata tudi poli-
cijska strokovnjaka: "V zasebnih prostorih je v praksi za okoli 50% več kršitev, kot
jih statistično prikazujemo. Gre za primere, ko miličnik ne ukrepa, kršitelja samo
opozori na morebitne posledice nadaljne kršitve in zadevo zaključi kot dogodek"
{ibid.: 56).
Prakse socialnih služb je mogoče shematično razdeliti na tiste, kjer je ženska
potisnjena v vlogo pasivne sprejemalke pomoči in objekta intervencije, ter na tiste,
kjer je obravnavana kot dejavni subjekt, ki s strokovno pomočjo deluje za spre-
membo lastnega položaja. V prvem primeru gre za hierarhični odnos med stro-
kovnjakinjo in prizadeto, ki ga nekateri poimenujejo birokratski, filantropski ali
klasični terapevtski odnos. V drugem primeru gre za odnos enakovrednosti, ki žen-
ski omogoča, da najde lastne izvore samopomoči in da sama ustvarja svojo realnost
brez nadzora in paternalizma. To je mogoče imenovati tudi aktivistični pristop (v
smislu socialne akcije, ki vidi osebno kot del družbenega in narobe) ali pristop, v
katerem se strokovnjakinja ali strokovnjak zaveda, da je profesionalna pomoč in
ideja "pomaganja" pogosto ovira za samostojno akcijo, ki namesto spodbude in
spoštovanja prizadete vzpostavlja odnos patcrnalistične skrbi.
46
Nasiue kot del in timnosti, spolne zlorabe otrok in posilstva
Veliko žensk, ki prihaja po pomoč v socialne službe, potrebuje poleg opo-
gumljanja zlasti veliko praktičnih napotkov, da bi se lažje znašle v vsakdanji real-
nosti. Za doktrino socialnega dela je pomembno, da je njen koncept pomoči
usmerjen v pomoč in ne v ponovno viktimizacijo.
Eden najpomembnejših delov te realnosti je varen prostor za življenje ali vsaj
začasna namestitev v izjemnih razmerah. Status ženske, ki se mora umakniti na-
silnežu, je status brezdomke, saj ji njen fizični prostor ne zagotavlja tudi občutka
temeljne varnosti. Občutek negotovosti v takih situacijah se še poveča v tistih
kulturah, kjer ne obstajajo možnosti za to, da bi se posameznica umaknila v zave-
tišče, prehodno stanovanje ali stanovanjsko skupino. V Sloveniji so zahteve po na-
stanku prvega zavetišča, tako kot v drugih državah Vzhodne Evrope, povezane s
padcem komunizma in z novo možnostjo redefinicije socialnih problemov in ranlji-
vejših družbenih skupin. Nekdanji jugoslovanski mesti Zagreb in Beograd pa sta
zaradi močne feministične tradicije pred nekaj leti zapolnjevali praznino, ki so jo
na področju nasilja nad ženskami ohranjale okostenele socialne institucije.
V večini Zahodnih držav ima posameznica tudi pravne možnosti za odstrani-
tev nasilneža iz skupnega stanovanja. V VB, na primer, zakon o nasilju v družini
(Domestic Violence Act), ki je nastal leta 1976, omogoča, da se nasilneža nemudo-
ma odstrani iz stanovanja. S tem so pogosto preprečili dvojno kaznovanje priza-
dete, ki se je morala po preživetem nasilju iz skupnega stanovanja izseliti.
Obrnjena logika sedaj omogoča, da ženska ostane v prostoru, kjer živi, in ni
podvržena dvojni viktimizaciji.
Vprašanje varnega stanovanja ostaja eno najtežjih in najpomembnejših
vprašanj, ki jih morajo reševati socialne službe. Šele varen prostor brez nasilja daje
možnost za reševanje drugih življenjskih problemov. Mnogo žensk zaradi pomanj-
kanja izbire ostane pri nasilnežu, ali pa si zaradi finančne in stanovanjske stiske
izbere drugega partnerja, kar pogosto pomeni nov nasilni odnos. Nekatere se vrne-
jo v primarno družino ali pa vstopijo v institucijo. V času prvega obdobja moje ra-
ziskave med uporabnicami bolnice Polje (jesen/zima 1992) so tiste, ki so jih možje
pretepali, pogosto izjavljale, da se v bolnici "spočijejo od nasilja". Nekatere ženske
plačujejo torej visoko ceno za to, ker ni bazičnih namestitev, kamor bi se lahko
posameznica umaknila in kjer bi imela možnost pretrgati izolacijo ter dobiti iz-
kušnjo solidarnosti in vzajemne pomoči.
1.3. Perspektiva prizadetih v socialnem delu
Fizično nasilje je praviloma povezano s psihičnim in spolnim nasiljem, kar je naj-
pogosteje tudi skriti vzrok za duševno trpljenje žensk, ki iščejo pomoč zaradi raz-
ličnih odvisnosti od substanc in zaradi obdobij globokih kriz. Zato je pomembno,
da se socialno delo odziva na potrebe uporabnic, ne da bi podpiralo njihov molk,
in da namesto vnaprej definiranih rešitev in definicij problemov omogoča, da vsak
človek zase definira zlorabo in nasilje. To je pogoj, da lahko strokovna delavka
prevzame vlogo zagovornice prizadete ženske.
Reševanje tega problema je proces, ki se redko giblje linearno v smeri re-
šitve, temveč veliko pogosteje v krogu, ki so ga nekateri opisali kot "ostati, oditi,
vrniti se" (Dobash, Dobash 1992: 231). To so potrdile tudi izkušnje iz zavetišč, v
47
Darja Zaviršek
katera so se nekatere vedno znova vračale, dokler niso enkrat zares odšle, tako iz
zavetišča kot od nasilneža. Pomemben obrat je narejen takrat, ko začne ženska
namesto tolažbe in moči, da se vrne v nasilni odnos, iskati poti in podporo za iz-
stop iz njega.
V	pogovorih so prizadete pogosto izražale čustva odtujenosti in nepovezanos-
ti z drugimi ljudmi. Za nekatere je bilo nasilje v partnerskem odnosu nadaljevanje
nasilja, ki so ga doživljale kot otroci, marsikatera pa takega nasilja ni poznala. Ne-
katere ženske so poznale izkušnje nasilja iz preteklih partnerskih odnosov, vendar
pa podatki kažejo, da le minimalno število žensk ponovi nasilni odnos, ko se ga
enkrat reši (Walker 1990). Zelo pogosto pa so moški nasilni tudi v vseh poznejših
v
odnosih. Ženske, ki so doživljale spolne zlorabe v otroštvu, nosijo s seboj izkušnjo
zgodnjega nasilja, kar neposredno vpliva na njihove odnose. Kot zapiše Moira
Walker: "Ženske, ki so doživljale nasilje kot otroci ali kot odrasli, vidijo svet z dru-
gačnimi očmi kot tiste, ki ga niso" (1990: 145).
Pomembno je razumeti izkušnjo izolacije in sramu pred drugimi, ki sta skup-
ni značilnosti vseh žensk žrtev nasilja. Občutek izolacije ima različne oblike: žen-
ska lahko čuti, da je edina na svetu, ki doživlja tako nasilje; nasilnež ji lahko
prepove zapustiti stanovanje ali družiti se s prijatelji in prijateljicami; lahko je brez
telefona, ki gaje nasilnež uničil; lahko je izgubila vse stike z družino, saj je nasilnež
z različnimi taktikami uničil družinske vezi, ipd. (Gary 1991: 30). Taka izolacija
lahko žensko počasi preplavi in povsem onemogoči. Opisani proces izolacije je
dokaz, kakšno moč imajo moški na področju zasebnosti in javnosti. Večina pri-
zadetih prav zato živi v stalnem strahu za svoje življenje, ko ostanejo s povzročite-
ljem, ali pa z občutki krivde, če od njega odidejo. Roswitha Burgard poudarja, da
prizadete niso ženske, ki "preveč ljubijo" (kot je leta 1986 trdila svetovna uspešni-
ca avtorice Robin Norwood z naslovom Women who love too much), temveč tiste,
ki imajo premalo samozavesti in samozaupanja, da bi si predstavljale življenje brez
tega moškega (1988: 20).
V	tujini se na področju svetovanja v socialnem delu v skupinah za samopo-
moč vse uspešneje uporablja metoda svetovanja s pomočjo ljudskih pravljic (Ucko
1991), ki dokazujejo legitimnost nasilja nad ženskami skoz zgodovino. Ženske se
lahko v ljudskih pravljicah identificirajo s prizadeto, prepoznajo vzorce ženskega in
moškega vedenja in prepoznajo svoj vzorec delovanja, obenem pa lahko te zgodbe
pripovedujejo naprej, ljudem izven skupine. Ena najzgovornejših je ruska ljudska
pravljica o stari ženski, ki je zbežala pred možem, ki jo je pretepal, lasal in brcal.
Nekoč se je stara ženska odločila, da ga zafiusti in zato si je pripravila ogromen nahrbtnik, v
katerega je naložila hrano in [)ijačo. Pi-eden je odšla, je rnož skrivoma izpraznil nahrbtnik in
se sam skril vanj. Ženska seje s iežkitii lovorom podala na pot, iz njega pa seje vsakič, ko
ga je hotela odpreti, zaslišal sli-ašni klic: "Vse vidim in vse slišim!" Prestrašena, daje v
nahrbtniku hudič, je pot nadaljevala, doklei' se ni vsa omagana le 0[)0gumila in nahrbtnik
odprla. Iz njega je skočil mož, žena [)a je vsa skesana in izmučena prosila, naj ji odpusti, in
obljubila, da ne bo nikoli več zbežala. Mož ¡i je od[)ustil in skupaj sta se napotila domov.
{Ibid.-.Ml)
Veliko žensk je v zgodbi prepoznalo težki tovor občutkov krivde, odgovor-
nosti, dvoma vase in v pravilnost svoje odločitve, ki so ga nosile, ko so izstopile iz
nasilnega odnosa. Nekaterim je zgodba potrdila njihove izkušnje, da mora ženska,
ki odhaja od nasilneža, zares oditi in se izogibati srečanj, pogovorov in pogajanj.
48
Nasiue kot del in timnosti, spolne zlorabe otrok in posilstva
Socialne delavke poudarjajo, da ljudske pravljice kot tehnika svetovanja
omogočijo prepoznati nasilje nad žensko kot zgodovinsko institucionaliziran vzorec
vedenja moških, ki z njim izvajajo nadzor nad ženskami. V Sloveniji je še danes
popularna stara zabavljaška pesem o možu, ki je vrgel ženo v reko, da bi jo kazno-
val {Po cesti gre en stati mož, na rami nosi zvrhan koš (...) Ko pride mož na Savski
most, pa vrže ženo dol čez most (...) Ker ni hotela kuhati (...) V vodi baba čofota, na
mostu mož se krohota (...).) Obenem pa lahko prizadete bolje ločijo med prete-
klostjo, ko so imele ženske manj alternativ, da bi se umaknile pred nasilnežem, in
sedanjostjo, ko je več možnosti, da nasilneža zapusti, čeprav patristična kultura
vedno znova reproducira razloge za vztrajanje v nasilnem odnosu.
Nekatere ženske se tako globoko definirajo prek odnosov z moškimi, da
konec odnosa doživljajo kot izgubo "same sebe"; druge iz nasilnega odnosa ne
morejo izstopiti zaradi ekonomske odvisnosti; tretje je strah naporov, kijih zahteva
skrb za otroka, ki ni porazdeljena med več odraslih; četrte dolgo verjamejo oblju-
bam storilcev in zaupajo v smisel lastnega žrtvovanja. Mnogo žensk doživi premalo
podpore pri odločanju za tako dejanje, prestrašene in premalo zavarovane so tudi,
ko gre za vprašanje pravnih norm in osebne varnosti.
Socialne delavke dolgo niso bile pozorne na to, da je za večino žensk pro-
blem nasilja prevelik, da bi ga lahko rešile same brez podpore drugih žensk in dru-
gih podobnih izkušenj. Kot poudarja Moira Walker (1990), je treba pri svetovanju
v socialnem delu upoštevati, da se vsaka ženska različno odziva na svetovalne teh-
nike. Nekaterim se posreči rešiti iz situacij neverjetnega nasilja in zmorejo never-
jetno dobro skrbeti za svoje otroke ali druge ljudi. Druge ne preživijo, ali pa je
cena za preživetje previsoka. Včasih posameznice zavrnejo vse ponujene možnosti
ali poti, ki se zdijo v določenem obdobju pomembne, kvaliteta njihovega življenja
pa ostaja nizka. V svetovalnem procesu je treba upoštevati obe skupini in vedeti,
da nekatere ženske, iz kakršnegakoli razloga že, ne preživijo in ostajajo skrajno
ranljive. Pomembno pa je, da ostaja strokovna delavka vedno v vlogi njene zago-
vornice, kar v slednjem primeru pomeni tudi to, da spoštljivo ravna z vsemi od-
ločitvami ženske, tudi z odločitvijo, da ostane v nasilnem odnosu.
1.4. Od kontrole do socialne akcije
Delo z ženskami,' ki so žrtve nasilja v zakonu ali partnerskem odnosu, sproža v
socialnih službah številne probleme in protislovja, med katerimi se zdijo najpo-
membnejši naslednji:
•	Ker v psihosocialnih službah še vedno prevladujejo stereotipna znanja o
nasilju nad ženskami, strokovnjakinje in strokovnjaki pa imajo premalo znanja o
njegovem reševanju, prizadete pogosteje spodbujajo k molku kot k odkrivanju pro-
blema. Upravičeni zadržki tistih, ki potrebujejo pomoč, izhajajo iz izkušenj, da ob-
staja možnost, da bo v socialni službi naletela ne le na "nevtralnost", temveč tudi
na kritiko.
•	Ker ni povezave med različnimi službami, ki naj bi reševale problem nasilja
v družini, je socialna delavka pri reševanju tega problema brez možnosti timskega
dela in organizirane supervizije.
•	Prepletanje svetovalne in nadzorne funkcije v socialnem delu briše meje
49
Darja Zaviršek
med kontrolo in pomočjo ter namesto zaupanja pogosto sproža občutke frustracij
in nezaupanja tako pri prizadeti kot pri socialni delavki.
•	Strokovnjakinje se pogosto soočajo z občutkom nemoči, saj za konkretno
pomoč v Sloveniji nimamo specializiranih služb, kamor bi se lahko prizadeta
umaknila.
•	Socializacija in družbeno priznane spolne norme povzročajo pri nekaterih
socialnih delavkah moralistično držo in predsodke, ko gre za nasilje nad ženskami.
Prizadeto vidijo kot krivko za nasilje, ne da bi razumeli, kakšna je razlika med
močjo moškega in močjo ženske v patriarhalni družbi. Tako lahko delavka/delavec
dvojno viktimizira žensko, ko verjame, daje moč v partnerskem odnosu enakomer-
no porazdeljena. V primerih nasilja nad otroki socialna delavka pogosto pričakuje,
da bo mati najlažje in najbolje zavarovala otroka, in ne vidi, da so nekatere matere
prav tako nemočne in nezavarovane kot njihovi otroci.
Nekatere socialne delavke v tujini so aktivne v različnih skupnostnih akcijah
in projektih, ki varujejo prizadete, hkrati pa prek izobraževalnih programov vpliva-
jo na spremembe v vedenju nasilnežev. Nekatere so začele javno akcijo za spre-
membe kazenskih zakonov, in večinoma se jim je posrečilo doseči, da je pretepanje
zakonsko obravnavano kot kaznivo dejanje. V Sloveniji so posameznice pravno
povsem nezavarovane, saj morajo imeti več kot le zlomljen nos, rebro, lažji pretres
možganov ali izbite zobe, če hočejo, da se storilca kazensko preganja.^
Nekatere socialne delavke vodijo javne socialne akcije, ki opozarjajo na
problem nasilja v družini in na posledice, ki jih ima to za ženske in otroke. Opozo-
rile pa so tudi na problematičnost spolnih vlog, ki pogojujejo nasilje. Tak socialni
angažma zahteva, da se strokovni delavci in delavke soočijo z lastnimi spolnimi
vlogami in da namesto samoumevnosti, ki sproža stereotipe in predsodke, nepre-
stano prevprašujejo svojo vlogo ženske in moškega v današnji družbi.
Socialne službe morajo torej upoštevati tisto, kar vsak človek zase definira
kot nasilje ali zlorabo, pa naj gre za nasilje nad žensko, spolne zlorabe otrok ali
posilstvo. Reševanje problema z vidika uporabnice/uporabnika (user perspective),
pa zahteva tudi pogled, ki se kritično ozira v družbena razmerja in v preteklost.
Nasilje nad ženskami in otroki in še zlasti spolne zlorabe otrok so namreč zgolj
učinki patriarhalne ideologije, ki se manifestirajo predvsem skoz tisto, kar patriar-
hat najbolj nadzoruje, skoz telo.
' Omenjene poškodbe uvršča Kazenski zakon med lahke telesne poškodbe, ki se kazensko
obravnavajo le na zasebno tožbo prizadete, pa čeprav se nasilje ponavlja tudi več let {cf. Dobnikar
1991). Zato se ženske skupine v Sloveniji že nekaj let zavzemajo za naslednje zahteve: 1) da se
kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe in kaznivo dejanje ogrožanja varnosti v družini, zakonski
ali izvenzakonski skupnosti, uradno preganja; 2) da se za primere kaznivih dejanj lahke in hude
telesne poškodbe, ogrožanja varnosti ter posilstva in spolnega nasilja uvede nov varnostni ukrep,
ki bo nasilnežu prepovedoval napadati, groziti, strahovali ali se približati žrtvi, njenemu bivališču
in njenemu delovnemu mestu; 3) da pravna definicija posilstva zajema tako vaginalno kot analno
in oralno prisilno spolno občevanje; 4) da ima žrtev fizičnega ali spolnega nasilja pravico do
pravnega zastopnika po uradni dolžnosti; 5) da ima prizadeta pravico do izbire spola vseh
strokovnjakov, s katerimi se srečuje v postopku, in da jo pri tem lahko spremlja tretja oseba po
njeni izbiri {ibid.:ì42).
50
Nasiue kot del intimnosti, spolne 7xorabe otrok in posilstva
2. Nasilje nad otroki
2.1. Pogled nazaj
Kot v večini znanih kultur v preteklosti, so imeli tudi pri nas otroci status objekta
in lastnine odraslih, bili so funkcionalizirani kot dodatna delovna sila in bili garant
ekonomske in socialne varnosti ostarelih staršev ter drugih članov gospodinjstva
(Puhar 1980). Šele v 19. stoletju se je z nastankom novih socialnih reform in novih
znanosti deloma spremenilo nekdaj brutalno obnašanje do otrok ter celotno doje-
manje fenomena otroštva. Tako so v Sloveniji nastala zavetišča za revne otroke pa
tudi za tiste, "katerih starši ne morejo zadostno nadzorovati svojih otrok" (Karel
Pire, Kronika otroškega zavetišča Marijenišče, cf. Kikelj 1985: 86). V Ljubljani so
delovali otroško zavetišče v Marijenišču, ustanovljeno leta 1876, otroško zavetišče
Lichtenturen za deklice, zavetišče za zapuščene otroke do 7. leta starosti za Beži-
gradom in prehodni mladinski dom v Cukrarni za otroke stare nad 7 let. Podobni
domovi in socialni zavodi so obstajali tudi drugod po Sloveniji (Kikelj 1985).
Potem pa je minilo spet veliko časa, preden se je začelo govoriti o "sindromu
trpinčenega otroka" (sintagmo je začel leta 1962 uporabljati Henry C Kempe), in
nastalo je velikansko zanimanje za to vprašanje. Ko se je začelo verjeti pretepenim
otrokom, ki so raje zakrili kot razkazovali vidne dokaze, je bilo še malo znanega o
spolnih in psihičnih zlorabah. Pomemben premik je v strokovnih krogih prineslo
delo Alice Miller (1979; 1981), ki je poudarjala, da prihaja do psihičnih zlorab ta-
krat, ko odrasli (najpogosteje starši ali skrbnik) iz najrazličnejših vzrokov (osebnih,
medosebnih, družbenih) niso sposobni tolerirati emocionalnih potreb otroka in
odgovarjati nanje. Ta emocionalna nesposobnost odraslega ima številne osebne,
medosebne in družbene vzroke. To lahko privede, kot je pokazala Millerjeva, do
fizičnih in spolnih zorab. Zgodbe otrok in odraslih, ki so o tem govorili, pa kljub
novim teoretičnim perspektivam pogosto niso bile slišane, ali pa so bile označene
kot fantazije in laži. Realnost, v kateri so ti otroci živeli, je bila tako drugačna od
predstav o otroštvu in družini, da je bila zatajitev te realnosti za mnoge edini način
soočanja s tem problemom. Zato je še danes malo strokovnjakov in strokovnjakinj,
ki bi se aktivno ukvarjali s potlačeno realnostjo zlorabljenih otrok.
Šele v 90. letih so se začele v Sloveniji pojavljati obsežnejše študije o proble-
mih zlorab nad otroki in otroškimi pravicami, ki jih je zaznamoval zbornik člankov
Psihološke pravice otrok (1990). Prav gotovo paje nenavadno, daje prvo brošuro z
naslovom Spolni napad na otroka - NI opravičila NIKOLI izdal leta 1990 Republiški
sekretariat za notranje zadeve in ne katera od socialnih ali pedagoško raziskoval-
nih ustanov.
2.2 Spolne zlorabe otrok in odraslih
V plinski celici sem, to je tu, največja [)linska celica na svetu, in jaz sem sama v njej. V
plinu se ne hraniš. Moj oče je izginil, vedel je, kje so vrata, in mi jih ni pokazal, in medtem
ko umiram, umre moja želja, da hi ga še enkrat videla in mu tisto povedala. Moj oče, rečem
njemu, ki ga ni več tukaj, jaz le ne hi izdala, nikomur ne hi povedala.
Ingeborg Bach mann, Mfl/ша, 1983
Ker so otrokove pravice nekaj, kar si mora vsaka družba in vsak odrasli v njej šele
51
Darja Zaviršek
pridobiti, je tudi za doktrino socialnega dela danes pomembno, da izhaja iz dejstva,
da imajo otroci in starši enake pravice. Neenakovredna zastopanost otroških pravic
zahteva na otroka usmerjen pogled (child-centred perspective). To angleško sin-
tagmo je mogoče prevesti tudi kot otroško-centriran pogled, ki ima v slovenščini
več konotacij. Po eni strani zahteva prostore in odnose, kjer se varujejo interesi
otrok, po drugi strani pa implicira, da zna strokovni delavec gledati ne samo kot
odrasli, temveč tudi kot "otrok", da torej prek stika s svojo lastno izkušnjo otroštva
bolje razume, občuti in s tem podpre otroka, ki potrebuje pomoč. Komunikacija
med strokovnjakinjo in otrokom temelji vedno na pristranosti, ki je pogoj za vzpo-
stavitev sistema zaupanja in varnosti.
V Sloveniji je na tem področju pomembno razvijanje neposrednega dela z
otroki po principih zagovorništva, ki omogoča, da si človek postavi hipoteze o tem,
kaj se dogaja v notranjem svetu otroka, ki se mu dogaja nasilje. To popotovanje v
otrokov notranji svet izkušenj ni mogoče brez potovanja skoz izkušnje lastnega
otroštva in otroškega sveta v sebi. Nekatere strokovne delavke gredo skoz ta pro-
ces, druge ne. Zato ni nujno, da je strokovna delavka že tudi otrokova zagovornica
in nasprotno, človek, ki ni strokovnjak, je lahko otrokov zagovornik, če upošteva
temeljne funkcije in načela zagorništva: poslušanje z nedeljeno pozornostjo, priče-
vanje, protest, prevajanje, podpiranje notranjega otroka in osebno ustvarjalnost
(Southgate I990a: 90; 199()b; White 1990).
Številna razmišljanja o tem, kaj je zloraba otrok, je mogoče strniti v sklep, da
gre za zlorabo moči odraslega nad otrokom. Če govorimo o spolni zlorabi, je ta
moč spolno specifična, saj gre praviloma za zlorabe moških. Ker je otrok pri vseh
vrstah zlorab od odraslih odvisen in povsem nemočen, večine zlorab ne odkrijejo.
Kot poudarjata Sue Richardson in Heather Bacon (1991), je prvi korak v smeri
zdravljenja storjen takrat, ko postane na zlorabo pozoren neki tretji človek, ki od-
kritju verjame ter je pripravljen slišati otrokovo bolečino in začeti akcijo, da se zlo-
rabljanje preneha. Ker so pravice otrok v družbi neenakovredno zastopane,
pomeni taka akcija tudi začetek različnih konfliktov, ki jih sproža problem zlorab.
Spolne zlorabe imajo različne oblike in otrok jih lahko doživlja od različnih
ljudi. Veliko jih trpi več kot le eno obliko zlorabe, včasih od različnih povzročite-
ljev. Številne definicije spolne zlorabe poudarjajo, da gre za različne vrste spolnih
dejanj, ki pomenijo vdor v otrokovo notranje življenje, njegov svet in njegovo spol-
nost, njihova skupna značilnost paje, da odrasli zlorablja zaupanje, odgovornost in
svojo moč, pred katero se otrok takrat, ko odrasli uporablja različne vrste nasilja,
groženj in manipulacij, ne more braniti (Rush 1988; Thuermer Rohr 1987; Rijnarts
1988; Steinhage 1989; Enders 1989). Odrasli, ki spolno zlorablja otroka, uporablja
otroka v svoje lastne namene, ga funkcionalizira in ne spoštuje otrokovega sveta.
Otrok je orodje za zadovoljevanje potreb tistih odraslih, ki, kot poudarjajo omen-
jene avtorice, izkoriščajo otroke pod "plaščem starševske ljubezni".
Povzročitelji so namreč najpogosteje moški, ki jih otrok dobro pozna in naj-
pogosteje izhajajo iz ožjega ali širšega družinskega kroga, ali pa so kakorkoli pove-
zani tudi z drugimi družinskimi člani (prijatelji, zdravniki, učitelji). Statistike
zahodnih držav ugotavljajo, da so najpogosteje zlorabljene deklice (okoli 80%) in
da je zlorabljen približno vsak četrti otrok. Vse to govori o položaju otrok v zahod-
nih družbah in še zlasti o položaju ženskih otrok in položaju žensk v družbeni
52
Nasiue kot del in timnosti, spolne zlorabe otrok in posilstva
strukturi. Vse več odkritij pa kaže, da tudi matere zlorabljajo svoje otroke. Študija,
ki sta jo izvedli Kraljeva bolnica v Belfastu (Royal Belfast Hospital) in Kraljeva
univerza (Queen's University) leta 1991, je odkrila, da so bile matere aktivno vple-
tene v tretjino visokega števila spolno zlorabljenih otrok (Gorman 1992: 12).
Vseeno pa spolne zlorabe v družini malo povedo o tem, koliko spolnih zlorab
se dogaja ranljivejšim skupinam otrok, namreč, fizično in duševno prizadetim, tis-
tim, ki živijo v nadomestnih družinah, in tistim, ki živijo v različnih institucijah. V
zahodni kulturi, kjer prevladuje idealizacija otroštva, so fizično in duševno prizade-
ti in otroci z drugimi težavami, ki jih delajo "drugačne", še veliko bolj kot tisti, ki
odgovarjajo predstavi o "lepem" otroku, izpostavljeni nevarnostim različnih zlorab
(Watson 1989).
Moira Walker (1992) poudarja pomen razumevanja izkušenj otroka in
otroškega sveta, ki so nujne za razumevanje posledic, ki jih ima zloraba tako na
otroka kot pozneje na odraslega. Otrok, ki je odvisen, ki potrebuje zaupanje, lju-
bezen, varnost, skrb in občutek, da je pomemben, doživi z zlorabo izkušnjo izgube
tega varnega sveta. "Katalog izgub", o katerih govori avtorica, za mnoge pomeni,
da morajo hitro odrasti in zapustiti dom ter se tako rešiti okolja, kjer se človek ne
počuti varnega. Za mnoge pomeni nujnost, da razvijejo različne strategije za preži-
vetje. To ima pomembne posledice na življenje odraslega človeka, ki za nekatere
lahko pomeni tudi začetek bolezni ter fizičnih in psihičnih simptomov, kot so mi-
grene, astma, ekcemi, epilepsija, bolečine v križu, problemi z grlom, želodčne
bolečine, bolezni ustne votline, ginekološki problemi, motnje v hranjenju in odvis-
nosti od različnih substanc (Walker 1992). Valeri Sinason (1992) govori o "telesnih
spominih" (body memories), ki so redko verbalno artikulirani.
Posledice, ki jih imajo spolne zlorabe na otrokovo poznejše življenje, so za
različne ljudi različne. Pogosto se kažejo v različni možnosti za izobraževanje, pri-
dobitev poklica in delovnega mesta. Nekateri zato, ker hočejo kmalu oditi od
doma, hitro zapustijo šolanje in imajo zato slabše možnosti za pridobitev delovne-
ga mesta, ki si ga želijo, za druge pa lahko velja prav nasprotno. Izkušnje spolnih
zlorab vplivajo na človekov občutek lastne vrednosti, samozavesti in naravnanosti
do življenja in prihodnosti. Zato so s spolnimi zlorabami povezani poskusi samo-
morov, razvoj "telesnih strategij" in tistih duševnih stanj, ki dobijo psihiatrične
diagnoze in peljejo v psihiatrično hospitalizacijo (multipla osebnost, anoreksija,
bulimija, depresije, odvisnost od substanc). Nekateri avtoji/avtorice imajo prav raz-
voj multiple osebnosti (multiple personality disorders) za zelo kreativo metodo za
preživetje in za spopad z izkušnjami zlorabe. Psihiatrična hospitalizacija paje spet
rizični dejavnik za ohranitev delovnega mesta ali za pridobitev boljšega, kar doka-
zuje, da imajo spolne zlorabe za osebo-v-okolju včasih usodne posledice.
Čeprav različni ljudje reagirajo različno, pa so za večino izkušnje spolnih zlo-
rab travma, ki vpliva na celotno življenje prizadetega človeka (Miller 1979; 1981;
Walker 1992; Sinason 1992). Za večino je značilno, da se v vsakdanjem življenju
počutijo manj gotove, da težje najdejo občutek varnosti in samozavesti in da imajo
pogosteje občutke izgube, poškodovanosti in kaosa ter da redkeje najdejo intimen
partnerski odnos, ki bi temeljil na medsebojni skrbi in negovanju. Mnogi od njih
vse življenje ponavljajo izkušnje izgube, pa naj gre za partnerske, prijateljske ali
strokovne odnose. Čeprav iščejo v odnosih varnost in zaupanje, le redko tak odnos
53
Darja Zaviršek
tudi najdejo. To je povezano z učenjem zaupanja ali nezaupanja do ljudi, z uče-
njem o lastni pomembnosti ter vrednosti, z učenjem o mejah, spoštovanju sebe in
spoštovanju drugih ljudi. Zaradi negotovosti, ki jo ponavljajo v intimnih odnosih, ki
so še zlasti za ženske pomemben del njihove identitete, potrebujejo veliko ener-
gije, da v teh odnosih preživijo, zato pa jim ostane manj moči za druga področja
življenja. Tako se reproducira krog izgub, neenakih priložnosti in skrite
deprivacije.
Kljub doživetju šoka in bolečine veliko otrok nikoli ne pove, kaj se jim je
zgodilo, in sicer iz različnih razlogov. Odkritje je še zlasti redko takrat, ko se stro-
kovnjaki/strokovnjakinje zanašajo le na pravno in medicinsko razumevanje spolnih
zlorab, saj le okoli 30% otrok kaže tudi medicinske znake zlorabe, večina dokazov
pa je zbranih v "zavesti, spominih, čustvih in obnašanju otroka" (Sinason 1992:
312). Tiste/tisti pa, ki o tem govorijo, a niso slišane/slišani in razumljene/razumlje-
ni, doživljajo dvojno zlorabo, ki še poglobi njihovo travmo. Različne psihosocialne
službe so pogosto prostor dvojne zlorabe, tako v psihičnem kot v dejanskem smislu,
ki jih človek doživi od osebja. Nasprotno pa lahko varno okolje za otroka bistveno
zmanjša posledice izgub, povzročenih s spolno zlorabo.
2.3. Socialne službe in mreža pomoči
Kako torej ravnati takrat, ko problem spolne zlorabe zahteva neposredno delo z
otrokom, za katerega je premalo strokovnega znanja, ko med različnimi institucija-
mi ni dovolj velikega pretoka informacij, ko za specifične probleme ni enotne dok-
trine in ko ni mogoče zagotoviti varnega prostora niti za zlorabljenega otroka niti
za mater, ki je pogosto ogrožena skupaj z otrokom?
Vprašanje nasilja nad otroki in še zlasti problem spolnih zlorab je področje,
ki pri socialnih delavkah in drugih strokovnjakih v socialnih in psihosocialnih
službah povzroča številne konflikte, v samih ljudeh, med njimi in z ljudmi, ki pride-
jo po pomoč. Te konflikte imajo pogosto za posledico neprofesionalnosti, le redko
pa v njih prepoznajo tudi kreativno možnost za reševanje tega kompleksnega in
težkega vprašanja. Prav tiste strokovnjakinje, ki neposredno delajo s spolno zlo-
rabljenimi otroki, vedo, da ne morejo zares pomagati otroku, če nimajo podpore in
razumevanja skupnosti ter različnih institucij.
Izvor konfliktov je vedno znova že samo dejstvo, da opravljajo Centri za so-
cialno delo po eni strani represivne funkcije odvzema otroka ali oddaje v rejniško
družino, po drugi strani pa svetovalno delo z otrokom in starši. Za odvzem otroka
ali za oddajo v rejništvo se socialne službe odločijo takrat, ko je prizadeta večina
otrokovih pravic in je ogrožen otrokov telesni in duševni razvoj v okolju, v katerem
živi. Pri tem upoštevajo tako družino kot širše socialno okolje, kar včasih sproža
konflikte, zlasti če gre za odvzem otroka izrazito socialno marginaliziranim
skupinam žensk, kot so prostitutke, tiste, ki so odvisne od legalnih ali ilegalnih
drog ipd. Centri za socialno delo lahko podajo tudi predlog za odvzem roditeljske
pravice enemu ali obema staršema, ki ogrožata otroka.-'
^ Eden od ukrepov socialnih služb v primerih nasilja nad otroci je iskanje nadomestne (rejniške)
družine. Na tem področju nastaja mreža specializiranih rejniških družin za zlorabljene otroke.
Njen koncept temelji na pripravi otroka, ki vstopa v novo družino, na pripravi otrokove primarne
54
Nasiue kot del in timnosti, spolne zlorabe otrok in posilstva
Večina socialnih delavk in drugih strokovnjakov na socialnem področju doži-
vi vsaj enkrat izkušnjo "neučinkovite" intervencije, ko gre za nasilje nad otrokom.
Pogosto se neučinkovita intervencija zgodi takrat, ko gre za sum spolnih zlorab, ne
da bi se lahko to zares odkrilo. V teh primerih se strokovna delavka/delavec znajde
pred redko rešljivim vprašanjem, kako v takih primerih zavarovati otroka. To po-
gosto zbudi veliko občutkov nemoči in razočaranja, ki so posledica pričakovanja
javne in institucionalne podpore v družbi, kjer je otroško centriran model reševan-
ja teh problemov še vedno tabu.
Med zdravstvenimi in socialnimi ustanovami (pa tudi šolami in vrtci) obstaja
premajhno sodelovanje, ki bi ga bilo mogoče vzpostaviti z rednimi timskimi kon-
ferencami in z neposrednim sodelovanjem med strokovnimi delavkami. Številne
raziskave namreč dokazujejo, da je tam, kjer so se zdravstvene ustanove senzibilizi-
rale za probleme zlorab in o svojih domnevah obveščale socialne službe, prišlo do
izjemnega porasta števila odkritih zlorab in do tega, da otroci niso molčali, temveč
so razkrili dejanje in tako omogočili inteivencije (Richardson 1991). To paje pove-
zano zlasti z učinkovitim delom z mrežami (networking), s katerim je mogoče v
skupnosti najti ljudi, ki se s to problematiko ukvarjajo in so pripravljeni s skupnim
delom reševati problem spolne zlorabe.
Delo z mrežami pomeni po eni strani način vzpostavljanja partnerstva z raz-
ličnimi strokovnjaki/strokovnjakinjami v skupnosti in s številnimi osebami, ki so
povezane z otrokom. Po drugi strani pa je delo z mrežami raziskovanje, kako varna
je otrokova osebna mreža. Steve Trevillion poudarja, daje delo z mrežami, ko gre
za spolne zlorabe otrok, pomembno še zlasti zato, da se ugotovi, ali obstajajo v
otrokovi socialni mreži določeni rizični dejavniki, ki bi osebno mrežo spreminjali v
polje zlorabe (1992: 124). Gre torej za odkrivanje tega, kateri deli mreže otroku
niso naklonjeni in kateri deli mreže otroka varujejo in lahko tudi vnaprej varovalno
vplivajo na otroka. Prav to pa so ljudje, na katere se obrača socialna delavka, ko
išče tiste, na katere lahko naslovi zahteve po varstvu in skrbi za otroka.
Osebno mrežo otroka tvorijo številni ljudje, čeprav se včasih zdi, da je otro-
kov svet omejen le na odrasla v nuklearni družini: to so tudi sorodniki, sosedje,
drugi otroci in njihovi starši, učiteljice in vzgojiteljice, zdravniki/zdravnice. Vsak od
njih lahko sestavlja otrokov podporni ali pa ogrožujoči del socialne mreže. Prav
zato na otroka usmerjen pogled upošteva ne le družino, temveč tudi druge ljudi, s
katerimi prihaja otrok v stik. Ko je povzročitelj zlorabe družinski član, je treba
iskati podporo pri tistih osebah v otrokovi mreži, ki niso del najožje družine, pri
drugih sorodnikih, prijateljih, učiteljicah ipd. To je pomembno zlasti takrat, ko
drugi od staršev iz kakršnegakoli razloga ni sposoben zavarovati otroka. V primeru
spolne zlorabe v družini je le redko pričakovati, da bo pomoč zagotovila družinska
socialna mreža, ki je v tem primeru praviloma izrazit rizični dejavnik in ogrožujoči
del. In narobe, otrok, ki doživi izkušnjo spolne zlorabe v šoli, pri zdravniku ali v
stanovanju sošolca, potrebuje družinske člane in članice, ki so lahko izrazito varo-
valni, podporni del socialne mreže, ki ga zavaruje pred novimi zlorabami.
družine in nove reiniške družine. Specializirane družine so nuklearne družine, imajo le enega
rejenca/rejenko in se strokovno usposabljajo za vlogo rejnikov/rejnic zlorabljenega otroka. Poleg
takih rejniških družin obsega ta koncept tudi t. i. stand-by družine, ki bi bile na voljo ves dan (24
ur) v primerih, ko je treba otroka hitro in začasno umakniti iz njegove družine.
55
Darja Zaviršek
Vloga socialne delavke pri tem pa je, da osebam, ki so povezane z otrokom,
posreduje informacije, novo znanje, razvidnejši vpogled v problematiko ter učenje
tega, kako v taki situaciji ravnati kot otrokov zagovornik. Delo z mrežami v pri-
meru spolnih zlorab torej ne pomeni urejati in odločati namesto drugih, temveč
delovati v smislu posredovanja informacij, spodbujanja stikov med ljudmi, ki so del
otrokove mreže, opozarjati na nujno pomoč, ki jo otrok v taki situaciji potrebuje, in
skupaj z otrokom iskati najboljšo rešitev. Najboljša rešitev za otroka pa pogosto
pomeni, da socialna delavka omogoči otroku zaupno osebo, ali pa je sama v tej
vlogi, in otroka ne izpostavlja mučnim pritiskom različnih ljudi, ki so seznanjeni z
otrokovo stisko. Ko se socialna delavka odloči za delo z mrežami, se mora zavedati
nevarnosti, da prekrši načelo zaupnosti podatkov in otroka tako izpostavi različnim
postopkom, ki ga vse bolj viktimizirajo.
Delo z mrežami torej ne pomeni nasilnega poseganja v realnost nekega
človeka ali izvajanje institucionalnega nadzora, ki se včasih spreminja v odločanje
o človekovi prihodnosti, temveč nasprotno, pomeni aktiviranje članov mreže, da
prepoznajo problem in skupaj razmislijo o različnih rešitvah. To pomeni, da po-
stanejo stiki med nekaterimi člani mreže in otrokom pogostejši in bolj poglobljeni,
kar hkrati deluje varovalno tudi takrat, ko oseba, ki je rizični del mreže, zahteva
stik z otrokom.
Socialna intervencija ob tem ne pomeni, da je otrok izključen iz lastne so-
cialne mreže, temveč da se okrepijo stiki z varnim, varovalnim delom mreže in da
se poskušajo izključiti stiki z rizičnim delom. Otrok ostane povezan s tistimi ljudmi,
pri katerih se počuti varnega in sprejetega. Za tiste, ki imajo izjemno majhno in
plitko socialno mrežo, pa je pomembno, da socialna delavka/delavec s pomočjo
lastne strokovne mreže vzpostavi novo varovalno mrežo za otroka, ali pa deluje v
vlogi zaupne osebe, ki varuje otroka.
Kakšno bo delo z mrežami socialne delavke, ki je soočena s problemom
spolne zlorabe otroka, pa je odvisno predvsem od njene lastne sposobnosti, us-
tvariti široko in poglobljeno strokovno osebno mrežo. Socialna delavka/socialni
delavec, ki dobro pozna lokalno skupnost, zdravnike in zdravnice, ki so senzibil-
nejši za vprašanje zlorab, učiteljice in učitelje, ki so pripravljeni verjeti, razumeti in
zavarovati otroka, nove prostovoljne službe, ki nastajajo v skupnosti, bo imela/imel
več možnosti, da najde zagovornike in zagovornice za otroka ter strokovno pomoč
pri svojih lastnih dilemah in problemih. To prinaša nove možnosti tako za otroka,
ki je zlorabe odkril, kot tudi za pogumncjše nevsakdanje strokovne rešitve socialne
delavke, ko gre za pomoč otroku.
Delo z mrežami v primeru spolnih zlorab je po Trevillionu (1992: 134) po-
membno iz naslednjih razlogov:
•	omogoča, da se otrok ne izgubi med neznanimi ljudmi, če je oddan v nado-
mestno družino ali v institucijo, temveč da ohranja stike z ljudmi, ki so del osebne
mreže (prijatelji, družina, sorodniki);
•	omogoča, da otrok razširi stike tudi na druge pomembne odrasle in da nje-
govi stiki niso omejeni le na družinske člane;
•	pelje k praksi, ki je usmerjena na otroka (child centred practice) in pripo-
more, da se preidejo medstrokovni nesporazumi;
•	spodbuja nove oblike skupnega dela, kar lahko privede do tega, da se
56
Nasiue kot del in timnosti, spolne zlorabe otrok in posilstva
aktivirajo novi izvori pomoči in nenavadne rešitve;
•	spodbuja in daje podporo mladim, da se družijo med seboj v smislu
samozagovorništva;
•	omogoča ustvarjanje novih mrež, ki jih uporabljajo mladi ljudje, .ko za-
pustijo nadomestno družino ali institucionalno skrb in ki poleg mladih ljudi
vključuje tudi različne skupine vrstnikov, nadomestne starše, delavce in delavke v
ustanovah ter prostovoljne službe.
Ko je delo usmerjeno v neposredno svetovalno pomoč otroku, je pomembno,
da socialne službe ustvarijo socialni in emocionalni prostor, ki ga otrok potrebuje,
da zmore proces odkritja. Sue Richardson in Heather Bacon (1991) sta intervenci-
jo razdelili na korektno identifikacijo situacije, ki je omejena najmanj na nujnost,
da se zloraba konča, iskanje načinov, kako vzpostaviti otrokovo zaupanje vase in
občutek lastne vrednosti, in ponudba svetovanja (terapije) tako otroku kot nje-
govemu najbližjemu. Ko gre za sum spolne zlorabe, ki postaja vidna, je gotovo, da
se zloraba dogaja že dolgo časa. Tak otrok je razvil številne strategije za preživetje,
s katerimi se brani. Zato študije opozarjajo na pomen časa, ki si ga mora vzeti so-
cialna delavka za razmislek o tem, kaj lahko stori za otroka, in da razišče, kakšne
možnosti ima otrok zunaj družinskega sistema, kjer se odvija nasilje. Taka otroško-
centrirana intervencija poudarja delovanje v smeri otrokovih dolgoročnih inte-
resov, kar pomeni, da je treba prav pri spolnih zlorabah včasih narediti tudi tisto,
česar otrok noče in kar zadeva samo odkritje spolne zlorabe, in da iz družine od-
strani povzročitelja in ne otroka.
Že omenjeni pomen zagovorništva, ki vsebuje poslušanje, podporo otrokovih
čustev in hkrati nadaljevanje postopka za pomoč, vsebuje po Sue Richardson
(1991: 21) tudi pet pomembnih elementov, ki jih mora strokovna delavka izreči ali
pa neverbalno sporočati otroku:
•	verjamem ti;
•	vesela sem, da si prišel k meni;
•	žal mi je, da seje to zgodilo;
•	to ni tvoja krivda;
•	skupaj bova poiskala možnosti za pomoč.^
V socialnem delu je torej prav pri vprašanju zlorab otrok pomembno zago-
vorništvo, ki mora postati norma, ne da bi bile socialne delavke, ki sprejmejo vlogo
zagovornice, etiketirane ali celo viktimizirane od drugih institucij. To je pogosto
posledica razlik v definicijah, ki so na primer v zdravstvenih službah, temelječih na
medicinskem modelu, pogosto ožje kot v socialnih službah. Včasih lahko postanejo
nekatere funkcije zagovornice/zagovornika, kot na primer pričevanje, protesti-
ranje, prevajanje, nelegitimne in nerazumljene. Zato se nekatere strokovnjakinje
zavzemajo za princip avtoritativne intervencije, ki zagovorniku ali zagovornici
podeli avtoritativni mandat, ki ga sprejema in podpira skupnost in ki izhaja iz
spoštovanja otrokovih pravic. Tak mandat pomeni tudi zvezo med zagovornikom in
^ V tujini se pogosto uporablja tehnika dela z anatomsko natančno izdelanimi lutkami, ki
personiiicirajo različne družinske člane in članice in ki jih terapevtke, socialne delavke in druge
strokovnjakinje uporabljajo pri delu z otrokom. Anatomsko natančne lutke omogočajo, da otrok
na različne načine prikaže, kakšen odnos ima z družinskim članom ali drugim človekom, ki ga
lutka personificira.
57
Darja Zaviršek
tistim delom otrokove družine, ki otroka varuje.
Tudi preventivno delo na področju spolnih zlorab je pogosto odvisno zlasti od
pripravljenosti socialne delavke za vzpostavljanje partnerstev v otrokovi socialni
mreži in v svoji lastni strokovni mreži.
Danes vemo, da so prav zaprte, vase umaknjene nuklearne družine rizični
prostor za pojav spolnih zlorab. V njih se zlorabe redko odkrijejo, saj so otrokovi
stiki s pomembnimi odraslimi zunaj družine bežni in premalo trdni, da bi pomenili
varnostni dejavnik v trenutku pojava zlorabe. Otroci imajo v takih družinah malo
možnosti, da spregovorijo o zlorabah, in zato pogosteje razvijejo strategije prežive-
tja, ki se nekaterim bolje posrečijo, drugim slabše. V vseh pa ostanejo sledovi
trpljenja, ki se kažejo na najrazličnejše načine in najpogosteje s svojo raznovrst-
nostjo za vedno prekrijejo sledove zlorab in vzroke njihovega nastanka.
Preventivno delo v socialnem delu torej pomeni, da socialne delavke spodbu-
jajo vzpostavljanje otrokove osebne mreže, ki lahko v odločilnih trenutkih deluje
varovalno. Kot piše Steve Trcvillion (1992: 125): "Preventivni pristop zmanjšuje
priložnosti za zlorabe in je hkrati spodbuda za otroke, da so ljudje, h katerim se
lahko obrnejo, ko se pojavi zloraba ali če obstaja nevarnost, da se to zgodi."
Tu pa znova ugotovimo, kako pomembno je, da socialne delavke in delavci
čim bolje, čim pogosteje in čim širše uporabljajo lastno strokovno mrežo, jo širijo
in poglabljajo ter tako pridobivajo nove informacije in podporo za svoje delo. So-
cialna delavka, ki dobro pozna vzgojiteljice v lokalni skupnosti, lažje pride do in-
formacij o novih ponudbah za otroke, ki nastajajo v lokalni skupnosti, ter hitreje-
vzpostavi stik z učiteljico, za katero domneva, da bi bila lahko pomembna zago-
vornica prizadetemu otroku. Njeni pogosti stiki z lokalnim vrtcem lahko vplivajo
varovalno že sami po sebi, njej sami pa omogočajo, da ugotovi, katere vzgojiteljice
so senzibilnejše za problem zlorab med otroki in katere ne. To pa omogoča vzgoji-
teljici, da hitro najde učinkovito pomoč za otroka in za svoje strokovno delo.
Socialna delavka, ki dobro pozna zdravnike ali zdravnice v lokalnem
zdravstvenem domu, bo iskala pomoč pri svojem lastnem strokovnem delu, pri ti-
stih, ki se intenzivneje ukvarjajo z vprašanjem zlorab in so pripravljeni otroka
spodbujati k odkritju. In narobe, na podlagi slabih izkušenj, ki jih ima z lokalnimi
zdravniki, bo iskala strokovno podporo zunaj lokalne skupnosti.
Pogosto je zaradi sistemskih pomanjkljivosti pri obravnavi zlorabljenih otrok
(sodstva, premalo različnih ponudb za pomoč otrokom, premajhno znanje stro-
kovnjakov in strokovnjakinj za konkretno delo ipd.) pomoč otroku odvisna od
konkretnega interesa in zavzetosti posamezne strokovne delavke. Delo z mrežami,
ki je pomemben princip v praksi socialnega dela, onemogoča, da bi bila dolgotraj-
nejša pomoč otroku ustavljena zaradi individualnih razlogov, kot so nastop novega
delovnega mesta, porodniški dopust ipd., saj iskanje partnerstev v skupnosti delegi-
ra odgovornost na različne ljudi in ni vse odvisno le od profesionalne strokovne
delavke. Delo z mrežami omogoča strokovnjakom in strokovnjakinjam spoznanje,
da le malo otrok živi samo v družinski mreži ter da je učinkovita intervencija
možna takrat, ko aktiviramo čimveč delov varovalne mreže zunaj družine.
Ena od blokad je sistemsko delo pravosodja, ki primere nasilja v družini ob-
ravnava nefleksibilno (čakalna doba je lahko tudi leto ali več) in pogosto premalo
pozna ter razume socialne vidike nasilja. Ta blokada onemogoča postavljanje
58
Nasiue kot del in timnosti, spolne zlorabe otrok in posilstva
pravih vprašanj. Zato se je pojavila zamisel o družinskih sodiščih, ki bi bila spe-
cializirana za družinsko problematiko in bi zmogla obravnavati primere v nekaj
dneh. Članice in člani družinskih sodišč pa bi morali biti ljudje, ki se s to proble-
matiko intenzivneje ukvarjajo, ki zagovarjajo k otroku usmerjen pristop in so pri-
pravljeni odkrito obravnavati tabuizirana družbena vprašanja.
Poleg družinskih sodišč so za varnost zlorabljenih otrok potrebne nove
državne in prostovoljne službe, kot so otroške hiše, kamor se lahko zatečejo zlo-
rabljeni otroci, hiše za deklice, krizni centri, svetovalnice za spolno zlorabljene
otroke, otroške skupine, skupine za samopomoč staršev, ki tepejo svoje otroke,
skupine za samopomoč staršev, katerih otrok je doživel spolne zlorabe ipd.
Ob tem pa se mora spremeniti zakonodaja, ki bi specializiranim socialnim
službam omogočala, da v primeru hudih zlorab nemudoma odstranijo otroka iz
družine in zanj poskrbijo tako, da ne utrpi še večje viktimizacije. Tako je mogoče
otroka zavarovati za 48 ur, medtem pa morajo strokovne delavke in delavci čim
natančneje raziskati položaj otroka v družini, organizirati pogovore s starši in z
drugimi ljudmi, ki so del otrokove socialne mreže.
Poleg Centrov za socialno delo. Svetovalnega centra, šolskih svetovalnih
služb in pedopsihiatričnega oddelka se s problemom zlorab otrok ukvarja speciali-
zirana služba za preprečevanje zlorabe otrok pri ljubljanskih Centrih za socialno
delo, ki je leta 1990 ustanovila Otroški telefon. Njegov cilj je "odkrivanje težav in
pomoč otrokom v stiski" (zgibanka Otroški telefon), pri katerem sodelujejo poklic-
ni strokovnjaki in strokovnjakinje in prostovoljni sodelavci in sodelavke. Glavne
dejavnosti telefona so sprejemanje klicev (v 90% kličejo otroci, veliko je tudi klicev
žensk, ki kličejo zase in za otroke, nekaj pa je tudi klicev moških) in povezovanje z
drugimi službami na tem področju (v obliki organiziranja timskih konferenc, na
primer). Taka strokovna služba omogoča, da imajo otroci neposredno priložnost
govoriti o svojih stiskah, in je hkrati medij, prek katerega imajo otroci možnost
sporočiti, kaj se jim dogaja. Otroški telefon ponuja otroku neposredno pomoč v
obliki pogovorov, nasvetov, zagovorništva, obenem pa senzibilizira tiste odrasle, ki
kličejo po telefonu, druge strokovnjake ter javnost. Od njegove ustanovitve do
konca leta 1992 je telefon odgovoril na 6045 klicev, od katerih jih je 354 statistika
Otroškega telefona uvrstila med na novo odkrite primere na najrazličnejše načine
zlorabljenih in zanemarjenih otrok (Conč 1993).
Spomladi 1992 je začel delovati Center za pomoč mladim. Njegovo delo izha-
ja iz teoretičnih konceptov alternativnega in radikalnega socialnega dela in temelji
na neposrednih potrebah tistih uporabnikov (otrok in mladih), ki sami iščejo
pomoč in sami definirajo svoje potrebe. Center za pomoč mladim ima širok infor-
macijski sistem, ki deluje s pomočjo odprtega telefona in pisarne za pomoč in sve-
tovanje mladim, deluje pa tudi preventivno v primerih zlorabe in uporabe drog,
odvisnosti od alkohola in na področju spolnih zlorab otrok. Njegovo delovanje, ki
temelji na skupnostnem socialnem delu, spodbuja organiziranje mladih v različna
združenja, društva, skupine za samopomoč in podobno.
Ena od "slepih peg" socialnih služb je že omenjeno prepričanje, da lahko
otroke zavarujejo zlasti matere. Ko so odkrili, da tudi matere zlorabljenih otrok
največkrat same potrebujejo varovanje, so v tujini začeli razmišljati o novem mode-
lu pomoči za otroke in matere.
59
Darja Zaviršek
Zato je leta 1986 v Bostonu nastal model socialno zdravstvene intervencije za
matere in otroke v primeru nasilja v družini. Gre za projekt AWAKE (Advocacy
for Women and Kids in Emergencies), katerega osrednja dejavnost je zagovorniška
služba, ki naj bi obema dajala podporo, matere pa naj bi bile s pomočjo sistema
dvojnega zagovorništva v prihodnosti sposobne zavarovali sebe in svoje otroke.
AWAKE, ki je nastal v bostonski otroški bolnici, je bil prvi most med službami,
specializiranimi za ženske, in tistimi, ki se ukvarjajo samo z otroki (Gary 1991).
Služba AWAKE je učinkovita zlasti v pristopu k delu z mrežami, ki se omejuje na
otroke in na matere. Delo z mrežami, ki temelji na dvojnem zagovorništvu, omo-
goča, da se zlorabe odkrijejo prej, da je možnost intervencije večja in da otrok
ostane z nenasilnim članom družine.
Od leta 1986 je AWAKE delal z okoli 430 ženskami in z več kot 500 otroki
(Gary 1991: 26). Ugotovitve in izkušnje te zagovorniške službe je mogoče strniti v
naslednje:
•	ob nasilju nad otroki so bile v 60% ogrožene tudi matere, ki zato potrebu-
jejo pomoč ter dovolj varen in zaupen način podpore;
•	kadar ženske ne zanemarjajo ali zlorabljajo svojih otrok, je pomembno in
nujno, da otroci in matere ostanejo skupaj;
•	če ostane povzročitelj v družini, je pomembno podpreti tistega starša, ki ni
nasilen;
•	za socialne službe je pomembno, da vedo, da veliko žensk prikriva nasilje
nad otrokom, ker se bojijo, da bodo izgubile otroka, bojijo se povzročiteljevih'
groženj in jih prikrivajo, ker se počutijo odgovorne za nasilje, ki se mu tudi same
največkrat ne morejo ubraniti. Veliko se jih boji, da jih bodo tudi institucije in širša
družba imele za krive povzročenega nasilja;
•	včasih socialne službe materam sporočajo, da niso "dovolj dobre matere"
(good enough mother), da morajo izboljšati "starševske sposobnosti", kar je v pro-
storu, ki ni varen, zelo neustrezna ponudba;
•	ženske, ki so objekt zlorab, potrebujejo številne službe, kot so hiše, stano-
vanja, ustrezne policijske službe, zagovorništvo na sodišču, krizne centre, kjer si
lahko poiščejo varstvo.
Kot kaže primer bostonske zagovorniške službe, je pomembno, da nove in-
stitucije ne utrjujejo zlorab in moralističnih ravnanj in da v svoji nesposobnosti, da
bi odgovorile na potrebe otrok, žensk in drugih družinskih članov, ki doživljajo na-
silje, ne razvijejo posebne vrste institucionalne "naučene nemoči", ki jo doživljajo
ljudje, ko iščejo pomoč.
Namesto dramatičnih posegov, ki izpostavijo otroka travmatičnim raziskoval-
nim postopkom, je pomembneje iskati tisto, kar otrok v situaciji zlorabe najbolj
potrebuje: varnost, zavetje, občutek sprejetosti in spoštovanje njegovih potreb. To
lahko omogočijo ljudje, ki sestavljajo varni del otrokove socialne mreže. Ta del je
potrebno odkriti, spodbuditi k pomoči in k skupinskemu zagovorništvu.
Prav delo z mrežami omogoča, da pri zlorabi otroka ugledamo celosten pro-
blem skupnosti in ne le vprašanje družinske zasebnosti. To pa hkrati zahteva, da
ponovno premislimo stališča o varovanju družinske zasebnosti, saj to včasih pome-
ni, da se zlorabe prikrivajo tako v celotni družbi kot v strokovnih institucijah.
60
Nasiue kot del in timnosti, spolne zlorabe otrok in posilstva
3. Posilstvo - kaos in travma
Izkušnja spolnega nasilja transformira ljudi v žrtve in za vedno spremeni njihovo življenje.
Koje oseba enkrat viktimizirana, se ne more nikoli več čutiti tako neranljivo kot prej.
Mary P. Koss, Mary R. Harvey 1991
3.1. Posilstvo kot katastrofa
Do začetka 70. let se je o posilstvih govorilo zlasti v zvezi z izrazitimi nasilnimi de-
janji, ki so bili storjeni nad žensko in so vsebovali uporabo orožja ali predmetov, ki
so osebo poškodovali ali ranili. Šele z nastajanjem različnih kriznih centrov za po-
siljene ženske po ZDA, Kanadi, Evropi in Avstraliji se je začelo govoriti o posilst-
vih, katerih posledice niso bile nujno hude fizične poškodbe, temveč globok
psihični šok, občutki sramu in globokega nezaupanja (Koss, Harvey 1991). To seje
nadaljevalo zlasti z zahtevami po skupnostnih akcijah feminističnih skupin, ki so
začele ustanavljati zagovoruiške službe za posiljene ženske in krizne svetovalnice,
ki so vplivale na premik perspektive od fenomena posilstva kot problema posame-
znice k problemu družbe in kulturnih vrednot. Ta premik je opozoril, da posilstvo
ni le individualno "patološko" dejanje posameznika, temveč korenini v družbenih
odnosih med spoloma.
Danes postaja pojem posilstvo vse spornejši. Do leta 1978 je osem držav
pojem nadomestilo s pojmom "spolno nasilje", ali "kriminalno spolno nasilje", in
tako poudarilo, da gre za nasilno kriminalno dejanje povzročitelja. Posilstvo je
torej nasilje, ki prevzame formo seksualnosti.
Posilstvo je v Evropi prvič opredelilo za zločin angleško sodišče kralja Alfre-
da v 10. stoletju. Zakon ni govoril o posilstvih žensk, temveč sužnjev, in je gospo-
darjem zagotavljal povračilo storjene škode nad njihovo lastnino. Svobodni moški,
ki so jih obsodili za posilstvo, so morali plačati lastnikom in kralju globo, sužnji, ki
so posilili sužnje, pa so bili kastrirani (Koss, Harvey 1991: 125). Ko je živela sta-
rogrška Kasandra, ki jo je Ahajec Mali Ajas, eden od osvajalcev Troje, posilil pred
Ateninim kipom, posilstvo še ni imelo oznake zločina. Prav v Kasandri pa je, kot
zapiše Christa Wolf, "ohranjeno izročilo ene prvih ženskih figur, katere usoda vna-
prej kaže, kaj se bo potem, celih tri tisoč let, dogajalo ženskam: da jih bodo spre-
minjali v objekt" (1989: 80).
Po tem pa je minilo veliko stoletij, preden je bilo posilstvo po zakonu opre-
deljeno kot kriminalno dejanje (v ZDA, na primer, šele v 70. letih). Za večino
držav je še danes značilno, da mora ženska kriminalno dejanje šele dokazati. To
pomeni, da mora dokazati, da v spolni napad ni privolila, in še več, ponekod tudi,
da se je fizično branila.
Tudi slovenska zakonodaja temelji na binarni opoziciji privolitev/neprivoli-
tev, kar pomeni, da mora ženska dokazati (predvsem s fizičnimi poškodbami na
svojem telesu), da se je aktivno branila. Taka logika izključuje uklonitev in zmanj-
šuje žensko avtonomno odločitev o tem, kakšna bo njena strategija ob nasilnem
dejanju. Taka logika ne upošteva, da se posameznica v konkretni situaciji odloči o
tem, kako ravnati, da bo utrpela čim manj poškodb in čim manjše nasilje. Dosti
žensk se posilstvu namreč ukloni, ker je to najmanjša nevarnost za njeno življenje.
Posilstva se razlikujejo med seboj po formi (individualno, posilstvo dveh
61
Darja Zaviršek
oseb, skupinsko posilstvo), po interpersonalnem kontekstu (osebi se poznata,
bežno poznanstvo, sta neznani, ali pa sta v zakonski zvezi) in po spontanosti (načr-
tovano posilstvo, delno načrtovano posilstvo, nenačrtovano posilstvo, ki je pogosto
povezano z alkoholom). Dejanje se razlikuje tudi po tem, ali javnost zanj izve ali
ne (prijavljeno, neprijavljeno posilstvo). Mary Koss in Mary Harvey (1991) ločita
med neprijavljenim posilstvom, ko se oseba zavestno odloči, da ga iz kakršnegakoli
razloga ne prijavi, in tistim neprijavljenim posilstvom, ko oseba ne prepozna dejan-
ja kot kriminalnega in se nima za žrtev.
Evropske statistike dokazujejo, daje večina posilstev storjenih ženskam, ki so
stare manj kot 21 let (več kot 50%), in da se po 30 letu starosti možnost posilstva
zmanjša. Podobno pa je tudi z povzročitelji, ki so pogosteje stari manj kot 30 let
(Schräm 1978).
Povezave med posilstvi, rasnimi in nacionalnimi razlikami ter ranljivejšimi
skupinami ljudi (fizično in duševno prizadetimi) kažejo, da obstajajo skupine ljudi,
ki so pogostejše žrtve nasilja. Ameriška raziskovalka Gail Wyatt se je usmerila v
raziskovanje posilstev med posebnimi skupinami ljudi in jih je spraševala po spol-
nih izkušnjah, ki so jih imeli pred 18. letom starosti, ne da bi privolili vanje, s
prijateljem, znancem, sorodnikom, tujcem. Njene primerjave med črnimi afro-
ameriškimi ženskami in belkami v Los Angelesu leta 1990 so pokazale, da je po-
silstev črnih žensk več kot posilstev belk. Med črnimi ženskami je vsaka četrta
poročala o preživetem posilstvu (intervjuvanih je bilo 126 žensk), med belkami pa
vsaka peta (intervjuvanih je bilo 122 žensk) (Koss, Harvey 1991: 27). Za ranljivejše '
skupine ljudi je značilno, da so lahko tudi moški pogosteje žrtve posilstev. Ena od
študij iz leta 1986, ki je raziskovala posilstva med ljudmi v psihiatrični instituciji in
ljudmi v zaporih, je ugotovila, da je med prvimi 49% pacientk psihiatrije poročalo
o posilstvih v instituciji in noben moški. V nasprotju s tem so vse vprašane zapor-
nice poročale o posilstvih v zaporih in 8% vprašanih zapornikov {cf. Koss, Harvey
1991: 28). Ameriške primerjalne študije različnih skupin žensk v različnih amer-
iških državah ugotavljajo, da ima približno 20 odstotkov vprašanih odraslih žensk
izkušnjo posilstva po standardizirani definiciji posilstva kot kriminalnega dejanja.
Te raziskave so ugotovile, da ima torej vsaka peta ženska izkušnjo posilstva do tre-
nutka v njenem življenju, ko se je odvijala raziskava {ibid.: 29).
Vzrokov za to, da moški posiljujejo ženske, je veliko, povezani pa so z do-
ločeno stopnjo družbene legitimnosti, ki jo imajo posilstva, saj so izraz spolne
neenakosti in sredstvo podrejanja žensk. Številne študije so našle povezavo med
družbenimi vrednotami in tolerantnostjo do nasilja, kulturno pogojenimi predsta-
vami o ženskah in moških, manifestiranjem seksualnosti in stopnjo posilstev v do-
ločeni družbi (Koss, Harvey 1991; Brownmiller 1988). V nekaterih družbah je
kulturno sprejemljivo in del moške stereotipne vloge, da žensko z različnimi takti-
kami in strategijami sili k spolnemu odnosu. Z agresivnim seksualnim vedenjem je
povezana tudi izkušnja spolnih zlorab v otroštvu, saj vpliva na predstavo o tem, kaj
je "normalna" seksualnost. To velja tako za ženske kot za moške. Novejše analize
zato zavračajo tiste študije, ki so poudarjale pomen ženske obrambe v trenutku
napada (kričanje in poskus pobega naj bi odločilno vplivala na nasilneža in na izid
napada), saj je vprašanje izida spolnega napada odvisno predvsem od nasilneža in
le redko od odpora.
62
Nasiue kot del in timnosti, spolne zlorabe otrok in posilstva
Kako je mogoče tako travmatično izkušnjo integrirati v življenje in tako ne
narediti razkola med svojim telesom in miselnim svetom? Ta potencialno travma-
tičen dogodek je za nekatere bolj travmatičen kot za druge, in nekatere posame-
znice imajo več mehanizmov za njihovo premagovanje kakor druge.
Posilstvo je totalno dejanje, saj vpliva na telo in na čustva hkrati. Mnoge
ženske, ki so posilstvo preživele, so ga opredelile za dogodek osebne katastrofe.
Marion Gibson govori o njih takole: "Ena od skupnih značilnosti večine katastrof
je, da se dogodijo navadnim ljudem, ko počnejo navadne stvari. Ljudem, ki se
peljejo na delo, ljudem na delu, ljudem, ki uživajo v športnem dogodku - ljudem,
kot ste vi injaz"(1991:9).
S tem pojmom označujemo navadno naravne nesreče, vojne, nacionalistična
etnična čiščenja, pa tudi smrtne nesreče in neozdravljive bolezni. Tudi posilstvo je
lahko katastrofa, saj mnoge ženske doživijo občutek strahu pred izgubo svojega
življenja, obenem pa ima ta dogodek za mnoge ženske dolgotrajne posledice v nji-
hovem vsakdanjem življenju. Nekatere so ga opredelile za veliko osebno krizo, saj
vsebuje številne temeljne elemente krize: nepričakovanost, občutek izgube nadzo-
ra nad lastnim življenjem, občutek ponižanja, ki je povezano z občutkom stiske in
življenjsko ogroženostjo (Parry 1990). Posilstvo je za veliko žensk težka travma-
tična izkušnja. Travmatični dogodki pa so tisti, ki imajo naravo nenavadnega do-
godka, ki vsebujejo močan občutek nevarnosti, saj zamajejo bazično gotovost in
občutek varnosti, namesto katerega se pojavijo negotovost, strah in zmedenost.
Ljudje, ki preživijo tako emocionalno katastrofo, potrebujejo posebno emocional-
no pomoč in podporo, ki jim pomaga v življenje znova vnesti urejenost, varnost in
samozaupanje. Potrebujejo tudi ljubezen in skrb. Hkrati pa gre za globoko osebno
izkušnjo, na katero vsaka ženska odgovori na svoj način. Za nekatere je to po-
memben obrat v življenju, za nekatere globoka travma, za nekatere pa dogodek, ki
ne vpliva odločilno na življenje, na njihov odnos do sebe, do drugih, do moških.
Posilstvo je za mnoge preživele katastrofičen dogodek, saj je izginilo prepričanje o
varnem in dobrem svetu in o tem, da se ženski ne more dogoditi nič "hudega".
Ženska je soočena z izkušnjo, da je v elementarno šibkejšem in ranljivejšem
položaju kot moški zaradi svojega biološkega spola. Izkušnja ženske je, da lahko
postane žrtev moškega. Tiste, ki preživijo, doživijo poleg občutka globoke izgube
tudi spoznanje, da je nasilni vdor, ki je totalen, nekaj, česar ženska ne more pre-
prečiti in kar jo potisne na raven objekta drugega. Travmatični dogodek včasih
zahteva zatajitev realnosti, ki se lahko v skrajni obliki manifestira v norosti (na
primer po množičnih posilstvih).
Posilstvo je travma, zato se govori tudi o sindromu travme po posilstvu, za
katero so značilne različne reakcije. Prva je skrajni psihološki šok, ki nekaterim
onemogoči, da bi takoj prijavile posilstvo, temveč naredijo to šele nekaj dni poz-
neje. Nekatere imajo v tem obdobju občutek, da so umazane, zato se neprestano
umivajo in preoblačijo. Druga faza je povezana z dejstvom, da vsaka posameznica,
ki je žrtev posilstva, občuti šok v smislu življenjskega strahu in totalne življenjske
ogroženosti. Strah jo lahko spremlja dolgo časa in jo navdaja s kontinuiranim ob-
čutkom nevarnosti ali ogroženosti, saj je bilo v času posilstva v nevarnosti njeno
življenje. Poleg občutka izjemnega strahu pa obstajajo tudi številne druge emocije,
jeza, sram, krivda, tesnoba, maščevanje, nemoč, ponižanje. To emocionalno stanje
63
Darja Zaviršek
nekatere opisujejo, da je "vse v redu", in tako manifestirajo racionalno nadzorova-
no reakcijo, ki ji lahko sledi občutek nemoči, tesnobe in strahu.
Študije, narejene na osnovi intervjujev z ženskami, ki so preživele izkušnjo
posilstva, ugotavljajo, da je za prvo fazo samega spolnega napada značilno zani-
kanje in prepričanje žensk, da se jim ne bo nič zgodilo, saj se jim kaj takega ne
more pripetiti. Ko pa se zločin zgodi, je večina žensk pripovedovala o občutkih
strahu pred izgubo življenja in o strahu pred smrtjo. Reakcije tistih, ki posilstvo
prijavijo, raziskovalke delijo na tiste, za katere je značilno močno izražanje čustev
(jok, tresenje) in na tiste, kjer so emocionalne reakcije zastrte z umirjenim in nad-
zorovanim izražanjem emocij. Značilne so številne somatske in psihosomatske re-
akcije, od nespečnosti, depresije, strahov in tesnobe, glavobolov, pa do poskusov
fizične poškodbe same sebe. Veliko jih po fazi šoka zamenja telefonsko številko, se
odseli ali se vrne v družino, iz katere so odšle. Strah, ki je najbolj izrazit v obodob-
ju po posilstvu, paje značilen praviloma za vse prizadete.
Tiste, ki preživijo posilstvo, pogosto potebujejo ljudi, da jim pomagajo pre-
magati kaos. Ljudje, ki "pomagajo", so lahko družinski člani in članice, prijateljice
in prijateji, člani in članice prostovoljnih organizacij in prostovoljci ali profesionalci
in strokovnjakinje itn. Človek, ki pomaga drugemu po osebni katastrofi, ni nujno
strokovnjak, temveč je lahko vsakdo, ki stoji človeku ob strani, ga posluša, mu daje
psihično podporo, občutek varnosti in ga opogumlja. To pomeni, da nismo nepri-
zadeti, objektivni poslušalci in distancirane priče, temveč izražamo svoje sočustvo-
vanje in osebno prizadetost po dogodku osebne katastrofe. Ali, kot poudarja
Marion Gibson (1991: 6): "Ko smo v vlogi pomočnikov, zrcalimo čustva tistih, ki so
neposredno prizadeti. Edinstvene zahteve, ki jih katastrofa nenadoma usmeri na
nas, povzročijo kaos tudi v nas samih. Pojavi se občutek, da smo nevešči in da ni-
mamo znanja. Red se ponovono vzpostavi takrat, ko spoznamo, da so bili naše
predhodno učenje in izkušnje pri delu s travmo ustrezni. Svoje veščine moramo
prilagoditi tako, da jim dodamo znanje, ki se ga naučimo iz dinamike katastrofe."
Marion Gibson (1991) govori o mehanizmih delovanja v kriznih situacijah, ki
jih ima vsakdo, tudi ko je v globoki krizi. Psihološko ravnotežje med stresom in
mehanizmi za njegovo preprečevanje je porušeno takrat, ko sta kriza in stres pre-
globoka in je mehanizmov za njuno ublažitev premalo. V taki situaciji človek po-
trebuje pomoč. Ko takrat pomagamo ljudem, moramo vedeti, da mehanizmi za
ublažitev stresa še vedno delujejo, le da potrebujejo čas, da se prilagodijo na nove
in večje zahteve, ki jih je sprožila kriza. Zato je pomembno, da tisti, ki pomaga,
najde pri človeku, kateremu pomaga, mehanizme za ravnanje v težki situaciji
(coping mechanisms). Kdor pomaga, mora spodbujati prav te človeku lastne meha-
nizme za delovanje, jih podpirati in se pri svoji pomoči opirati nanje. Nekateri po-
trebujejo podporo prav v fazi, ko znova iščejo omenjene notranje sile, drugi
potrebujejo pomoč tudi, ko jih že najdejo, pa ne zadostujejo, da bi se oseba vrnila v
stanje "psihološkega ravnotežja", tretji pa se v stanje pred krizo in stresom ali ka-
tastrofo nikoli več ne vrnejo. Veliko jih vse življenje trpi čustveno prikrajšanost,
veliko jih stopi na pot duševnega trpljenja in kariere psihiatričnega pacienta. Ko
govorimo o pomoči ženskam, ki so preživele posilstvo, mislimo pomoč, ki jo lahko
ponudi določena oblika emocionalne socialne podpore v obdobju po dogodku indi-
vidualne katastrofe.
64
Nasiue kot del in timnosti, spolne zlorabe otrok in posilstva
3.2. Poti iz kaosa
V strokovni literaturi, pa tudi v svetovni književnosti je omenjenih malo žensk, ki
so morale po posilstvu pozabiti, potisniti in zavreči identiteto, da bi preživele. Prav
tako je malo napisanega o tistih, ki se po posilstvu nikoli več niso počutile tako
varne kot prej. Tiste, ki vedo, da je preživeto posilstvo za zmeraj zaznamovalo nji-
hovo življenje, o tem praviloma molčijo. Kako trden pa bo njihov molk, je odvisno
od tega, koliko možnosti imajo v določeni kulturi, da o dogodku spregovorijo, in
koliko možnosti imajo, da bodo razumljene in da bodo dobile pomoč.
Poti iz kaosa peljejo za večino prizadetih prek predelave travmatičnega do-
godka v obdobje po krizi, ki je lahko krajše ali daljše in vsebuje naslednja obdobja:
šok, spoznanje, kaj se je zgodilo, sprejetje dogodka, nova prilagoditev glede na
preživeto izkušnjo (Gibson 1991; Southgate 1990b). Za prvo obdobje šoka je
značilna zelo pogosta otrplost, katere posledica je, da ženske pogosto ne prijavijo
posilstva, ne gredo k zdravniku in pozabijo na vse tisto, kar večina žensk ve, da
mora storiti (ohraniti oblačila, oditi po zdravniški izvid, pobrati ostanke, ki jih je
zapustil storilec). Mnoge se počutijo povsem same in ne občutijo nobene povezave
in pripadnosti z drugimi ljudmi. Nekatere v obdobju šoka izgubijo občutek za to,
da se to dogaja njim. Druga faza je spoznanje o tem, kaj se je zgodilo, in veliko ti-
stih, ki so verjele, da se posilstvo njim ne more dogoditi, je spoznalo, da se lahko.
Včasih pride do obdobja zanikanja, ali za obdobje jeze in agresivnega obnašanja.
Tretja faza je obdobje med bolečino spoznanja in med ponovno prilagoditvijo, čas
sprejemanja situacije, v katerem je pomembno svetovanje. Oseba je pogosto v ob-
dobju žalovanja in nase naslavlja številna vprašanja, kot na primer: "Zakaj se je to
moralo zgoditi meni?"
Zadnja faza je obdobje okrevanja, prilagoditve na situacijo in sprejetje do-
godka ter njegovo integriranje v celotni izkustveni svet. Nekateri ljudje ne le preži-
vijo travmo, temveč jo, kot poudarja Marion Gibson (1991: 160) preživijo "trium-
firajoče": "To so ljudje, ki so razvili strategije za preživetje. Z bolečino se ukvarjajo
v majhnih segmentih, grejo naprej in jo vnesejo v svoje življenje. To so tisti, ki se z
bolečino soočijo, vzdržijo v stanju nemoči in vedo, kako najti ravnotežje med sa-
mostojnostjo in sposobnostjo, da se obrnejo na druge, koje to potrebno."
Za vse prizadete pa je pomembno, da se jim omogoči prostor, v katerem se
bodo počutile varne, kjer bodo čutile zaupanje, moč, bližino in samozaupanje. Var-
nost pomeni zaupanje v to, da lahko človek sam sebe brani in zavaruje, pa tudi os-
novno zaupanje v to, da mu drugi ne bodo povzročali bolečine, nasilja in izgube.
Iz feministične perspektive in s feministično akcijo so v 70. letih po vsem
svetu ustanavljali skupnostne službe za pomoč ženskam, ki so bile posiljene. Filo-
zofija feministično usmerjenih skupnostnih služb je-temeljila na štirih poudarkih:
1)	na dejstvu, da je posilstvo nevarnost, ki so ji izpostavljene vse ženske in ki
je povezana s patriarhalnimi vrednotami;
2)	poudarila je pomen emocionalne in fizične travme, ki je posledica tega
nasilnega dejanja, in zahtevala, da obstoječe službe ustrezneje odgovarjajo na ta
problem in prenehajo institucionalno viktimizacijo;
3)	feministična perspektiva je kritizirala obstoječe hierarhično in androcen-
trično organizirane psihosocialne službe in zahtevala nove, manj centralizirane in
65
Darja Zaviršek
egalitarnejše skupnostne strukture, ki bi temeljile na definiranju problema s priza-
dete perspektive;
4) poudarjala je pomen nastajanja novih specializiranih skupnostnih služb in
zlasti kriznih centrov za posiljene ženske, ki naj bi v obliki svetovalnih služb delo-
vali na individualni ravni, z raziskavami in preventivnimi programi pa na politični.
Najpomembnejše skupnostne službe so postali krizni centri, ki delujejo sku-
paj z bolnišnično oskrbo in policijsko službo. Med pomembne krizne službe prište-
vamo tudi telefonsko linijo, ki deluje 24 ur dnevno, kjer dajejo socialno podporo s
poslušanjem in različnimi informacijami. Ponekod je obveljala zahteva, daje dobra
svetovalka in zagovornica le tista, ki je sama preživele izkušnjo posilstva.
Krizna služba lahko deluje kot svetovalnica, kjer ženska s svetovalko prede-
luje travmatično izkušnjo. Lahko pa se organizira krizni center, kamor se prizadeta
zateče takoj po posilstvu ali pa pozneje in ostane v njem določeno obdobje. Ženske
najpogosteje kontaktirajo krizni center zaradi potrebe po tem, da bi s kom govo-
rile, da bi dobile informacije, pravni in zdravniški nasvet, spremljevalko, ki bi šla z
žensko k zdravniku, ali pa takrat, ko hočejo narediti anonimno prijavo na policijo.
Prvi krizni centri za pomoč posiljenim ženskam so bili ustanovljeni leta 1970
v približno šestih mestih po ZDA in do leta 1974 je bilo ustanovljenih že 61 skup-
nostnih kriznih centrov v 27 državah. Nacionalna ženska organizacija (National
Organization for Women, NOW) je pomagala iniciirati 136 skupnostnih projektov
za preprečevanje posilstev v skupaj 39 državah (Koss, Harvey 1991: 120). Leta
1976 je federativna zakonodaja ustanovila Nacionalni center za preventivno dejav-
nost in nadzor nad posilstvi (National Center for the Prevention and Control of
Rape, NCPCR), ki naj bi financiral raziskovanje, izobraževanje in delo v javnosti
na tem področju. Zanimivo je, da je bil NCPCR nameščen v Nacionalnem inštitutu
za duševno zdravje (National Institute of Mental Health), kar je pomenilo, da je
posilstvo dobilo legitimnost kot kriminalno dejanje, katerega travmatične posledice
lahko odločilno vplivajo na duševno zdravje posameznice.
Za bolnišnično oskrbo je pomembno, da je osebje senzibilizirano za vpra-
šanje posilstva in da se je sposobno odzvati na travmatični dogodek. Ženska mora
imeti možnost izbrati žensko osebje, ustanova pa mora poskrbeti, da bo medicinski
postopek čim manj travmatičen. Podobno morajo tudi na policijski postaji omo-
gočiti žensko policijsko osebje in prilagoditi policijske postopke prizadeti osebi.
Čustva prizadete morajo biti razumljena skupaj z razumevanjem travmatičnega
dogodka in se zato nanje ne sme odgovoriti z medikalizacijo, temveč s psihično
podporo in opogumljanjem, ki bo vrnilo ženskam samozavest in zaupanje vase.
Skupnost pa mora odgovoriti tudi na dejanje povzročiteljev. Eden od možnih
odgovorov je preventivno delo z ženskami kot potencialnimi žrtvami nasilja in z
moškimi kot potencialnimi storilci. Prvo vsebuje znanja o varovanju in samovaro-
vanju, o različnih strategijah in mehanizmih za izogibanje napadov, in hkrati razšir-
ja znanja o tem, kako je dejanje posilstva povezano s spolnimi stereotipi in s
predstavami in ženskem in moškem ravnanju in ženski in moški seksualnosti. Delo
s potencialnimi storilci pa je povezano z učenjem o izvorih spolnega nasilja, o tem,
kako se počuti žrtev ob napadu in kako ravnati z lastnim nasiljem.
Pomembno je o tem govoriti pogosteje in bolj javno, saj posilstvo ni le dogo-
dek posameznice ali interakcija med povzročiteljem in prizadeto, temveč je
66
Nasiue kot del intimnosti, spolne zlorabe otrok in posilstva
posledica določenih kulturnih izkušenj, učenj in okolij.
3.3. Posilstva v vojni in prizadete v begunskih centrih
Posilstva so bila v vseh vojnah taktika sovražnikovega bojevanja, ko je stopil na
nasprotnikovo ozemlje. Zasedba ozemlja je bila simbolno dokončana takrat, ko so
moški posilili tudi ženske poražencev. Tako so markirali moško dominacijo. V L
svetovni vojni so ohranjeni dokumenti množičnih posiljevanj, ki jih je nemška voj-
ska leta 1914 izvajala po zasedbi Belgije kot namerno taktiko (Brownmiller 1988).
S konca 30. let in iz druge svetovne vojne je znano množično posiljevanje Židinj,
množična posilstva, ki so ga izvajali japonski vojaki v kitajskem mestu Nanking in
jih (do leta 1945) cenijo na okoli 200 tisoč, ustanavljanje institucionaliziranih tabo-
riščnih bordelov, kjer so morale biti ženske pod grožnjo smrti pripravljene na vsa-
kodnevne ritualne prihode sovražnikovih vojakov. Posiljevali pa so tudi ruski
zavezniški vojaki, ki so na primer množična posilstva v Berlinu izvajali kot posebno
metodo povračila in maščevanja. Pakistanski vojaki so v devetmesečni vojni z
Bangladešem posilili več kot 200 tisoč bengalskih žensk, večinoma muslimank, od
katerih jih je 25 tisoč zanosilo (Brownmiller 1988: 76-80). Veliko se jih je znašlo v
zavetiščih za žrtve posilstev, saj jih možje in očetje, zvesti islamu, niso več sprejeli v
družino. Ameriška vojska je posiljevala v Vietnamu in Koreji ter tako strahovala
domačinsko prebivalstvo. V zalivski vojni so Iračani posilili okoli 5000 Kuvajtskih
žensk; večino so njihovi možje pozneje zavrgli. Skope informacije, ki prihajajo o
množičnih posilstvih v Bosni in drugih področij nekdanje Jugoslavije, kažejo na to,
da so posilstva del uradne vojne, ki pa so zavita v propagandno-informacijski molk
(glej izjave prizadetih: Posiljevanje je del politike. Delo 21. dec. 1992, s. 5; Verge-
waltigung als Waffe in Menschenrechte sind Frauenrechte, Stern, št.49, 1992, ss.
21-28). Po mednarodnih ocenah je bilo doslej v Bosni in Hercegovini posiljenih več
kot 60 tisoč deklic in žensk.
Ker muslimanski nauk moškim prepoveduje, da bi šli v posteljo z žensko, ki
jo "oskruni" drugi moški, in obenem zapoveduje, da se očetje takih hčera sramuje-
jo, se mora veliko žrtev odseliti od doma ter v zavrženosti živeti s svojo sramoto.
Ženske so torej dvojno prizadete, kot objekt posilstva in kot objekt šovinistične
religiozne ideologije. To iracionalno dejanje mož in očetov je mogoče pojasniti le z
naravo samega posilstva. Gre torej za akt podreditve, potlačitve, ki jo moški po-
siljenih žensk dojemajo kot lastni poraz in sramoto, in s tem znova dokazujejo to,
kar vztrajno zanikajo: da je ženska lastnina, ki igra menjalno vlogo med samimi
Ч'
moškimi. Ženska je tisti simbolni predmet, prek katerega komunicirajo moški med
seboj, ko govorijo v jeziku penetrativne ideologije, ki zapoveduje, da prav ti moški,
ki zavržejo posiljeno žensko, posiljujejo na ozemlju, kjer so zmagovalci. Susan
Brownmiller to ilustrira takole: "Dejansko si moški po navadi vzamejo k srcu po-
silstvo "svojih žensk" le kot del svojega moškega trpljenja ob porazu. Ta egocen-
trični odnos je deloma celo pravilen. Poleg pristne, človekove skrbi za žene in
hčere, ki so jim blizu in drage, je posilstvo, ki ga izvrši zmagovalec, neovrgljiv
dokaz stanja moške impotence premaganca. Obramba žensk je bila dolgo znak
moškega ponosa, enako, kot je bilo lastništvo nad ženskami znak moškega uspeha.
Posiljevanje, ki ga izvršijo zmagovalni vojaki, poruši vse preostale iluzije moči in
67
Darja Zaviršek
lastnine moških premagane strani. Telo posiljene ženske postane ceremonialno
bojišče, paradna steza zmagovalčevega pozdrava zastavi. Dejanje, ki je izvršeno
nad njenim telesom, je sporočilo moškega moškemu - živ dokaz zmage enega ter
neuspeha in poraza drugega" (ibid.: 41).
Položaj muslimanskih žensk je podoben položaju bengalskih žrtev posilstva v
sedemdesetih letih in kuvajtskim v devetdesetih, ki so bile pogosto izgnane iz vasi.
Moški, ki jih zavržejo, jim s tem naložijo krivdo samega posilstva in jim tako poleg
trpljenja in sramu naložijo tudi breme totalne odgovornosti. Tako postanejo priza-
dete implicitno tudi krive za moško taktiko vojskovanja. Ker je glavna naloga
nacionalističnih vojn prav narodno podjarmljenje, pomeni podreditev sovražniko-
vih žensk dejansko podreditev in ponižanje tistih, ki narod reproducirajo in "vzga-
jajo". Največ, kar lahko takrat naredijo njihovi moški, je, da preprečijo rojevanje
sovražnikovih sinov. Kot dokumentira Susan Brownmiller, je v Bangladešu pet
tisoč žensk opravilo splave brez medicinske pomoči, z različnimi domačimi meto-
dami, tudi s strupom za podgane (ibid.: 80). Vprašanje pravice do izbire se spet
pokaže kot zgolj politični in ne moralni ali verski problem.
Marsikatera, ki je preživela množična posilstva, je danes begunka v begun-
skem zbirnem centru, katerega politika je praviloma taka, da jih izključuje iz do-
mačinskega naroda, in hkrati etnocentrična, ko gre za spoštovanje in spodbujanje
kulturnih vrednot in vzorcev obnašanja begunk in beguncev (od pripravljanja hrane
do obredov zdravljenja in žalovanja). Biti begunka/begunec postane totalno
družbeno dejstvo, ki zakrije vse druge identitete.
v
Ce se na tem mestu omejim le na razmišljanje o tem, kakšna je travma po-
silstva današnjih begunk, se moram ustaviti najprej pri zapletenosti izgube. Biti
begunka/begunec pomeni doživljati izgube, kot so izgube domovine, osebne last-
nine, najosebnejših predmetov, izgubo znanega okolja, socialnih vezi in socialne
mreže, izgubo kulture in tradicije, socialnega statusa in neke samoumevne
emocionalne podpore, ki jo ima večina ljudi v domovinski kulturi. Biti begunka, ki
je preživela množična posilstva, pa poleg naštetih izgub pomeni izgubo osebne
integritete, izgubo emocionalne pripadnosti, pomeni občutke krivde in sramu. Še
več, lahko pomeni tudi popolno izgubo družine, ki je preživela z njo, moža, otrok,
staršev. Njen status matere, žene in hčerke ni več enak njenemu statusu pred zloči-
nom. Posiljena ženska je v muslimanski kulturi ožigosana in izločena.
Osebje, ki dela v begunskih centrih, ima pogosto razvite številne obrambne
mehanizme, s katerimi se brani, da bi videlo vprašanje posilstev ali omogočilo
varen prostor, v katerem bi lahko prizadeta o tem spregovorila. Take obrambne
mehanizme so antropologinje pogosto opazile med osebjem, ki je delalo z begunci
iz Afrike; med njimi je vladalo prepričanje, da "Afričani ne občutijo bolečin" in da
"niso prizadeti ob smrti otroka, saj so tega tako ali tako navajeni".
Eden od razlogov za tako ravnanje je prav gotovo v tem, da je posilstvo ta-
buizirana tema tako za prizadete begunke kot za strokovno osebje ali prostovoljke
v zbirnih centrih. Pravijo, da lahko Muslimanke govorijo o največjih strahotah, ki
so jih preživele in videle, o trpljenju svojih mož, prijateljev in sorodnikov, le o iz-
kušnji lastnega posilstva molčijo. Njihov molk je posledica socializacije, položaja
ženske v muslimanski kulturi, odnosa do lastnega telesa in naučene pokorščine, ko
gre za vprašanje moških pravic do žensk nasploh, pa tudi posledica molka in
68
Nasiue kot del in timnosti, spolne zlorabe otrok in posilstva
zanikanja osebja v begunskih centrih, medijev in večinske kulture. Molčati o preži-
vetem posilstvu je torej kulturni vzorec in kulturna prilagoditev hkrati, je najspre-
jemljivejši način reagiranja na moško podjarmljenje ženskega telesa.
Nekatere pa so o preživetem posilstvu govorile in v begunskih taboriščih med
seboj delile osebne zgodbe ter opravljale različne rituale zdravljenja travme (pogo-
vori, pripravljanje hrane in delitev hrane med seboj, medsebojna skrb, iskanje
medijev za obvestitev mednarodne javnosti ipd.).
Antropološka perspektiva nas je naučila pozornosti na kulturne razlike, kar
zahteva tudi razumevanje tega, na kakšen način različne kulture manifestirajo ob-
čutke hudega trpljenja in stresa ter kakšen je njihov stil reševanja težkih življenj-
skih situacij.
Za tisto, ki je preživela množična posilstva, življenje ne bo nikoli več tako,
kot je bilo prej, in človeku, ki je v vlogi "pomočnice", ostane ob tem kaj malo
besed. Še manj pa ostane idej za izumljanje novih rešitev. Ostati na tej točki, iz nje
razumeti nekaj o kulturi prizadete in o tem, kakšni so mehanizmi nje same za last-
no zdravljenje, je najboljša rešitev. To prav posebno obmolčanje vključuje vzpo-
stavljanje odnosa varnosti in varne navezanosti, gotovosti. Vključuje socialno
podporo, poslušanje in opogumljanje prizadete, da izrazi jezo in gnev nad posilje-
valci, žalost nad izgubo in bolečino, sram in občutke krivde, pa tudi spodbujanje za
notranjo pomiritev in uporabo tistih notranjih potencialov in zunanjih mehanizmov
podpore, ki ji bodo pomagali h kreativnemu preživetju. Vse to so ravnanja zago-
vornice. Biti zagovornica pa mora po mojem mnenju postati ena od temeljnih
značilnosti socialne delavke, če hočemo imeti kvalitetne socialne službe.
Literatura:
K. Bašič, m. Striker (1990): Družinsko nasilje in žrtev v njein. Seminar Nasilje nad žensko - zlasti v družini,
Ljubljana.
K. BefìGDOLL, C. Namga[.IES-TreicH[.ER (1987): Frauenliaus im laendlichen Raum. Schriftenreihe des Bundes-
ministers fuer Jugend, Familie, Frauen und Gesundheit, Verlag Kolilliammer, Band 198, Stuttgart/Berlin/
Koeln/ Mainz.
S. Br0WNM1L[,ER (1987): Proti naši volji. KRT, št.45, Ljubljana.
R. Burgard (1985): Misshandelte Frauen: Verstrickung und Befreiung. Beltz, Weinheim und Basel.
R. Burgard ( 1988): Mut zur Wiit; Befreiung aus Gewallbeziehungen. Orlanda Frauenverlag, Berlin.
G. ČačINOVIč VoGRINčlč (1992): Psihodinamski procesi v družinski skupini. Biota, Ljubljana.
M.Čonč(1993): Preprečevanje zlorabe otrok v letu 1992. Ljubljana, tipkopis, 6 str.
E. R. Dobash, P. Doba sil, P. Rusell (1992): Women, Violence and Social Change. Routledge, London.
M. Dobnikar (1991): Nasilje nad ženskami kot oblika socialne kontrole. V: Zenska-Politika-Družina, Časopis
za kritiko znanosti, št. 136/137, Ljubljana, pp. 138-142.
E. Driver, Л. Droisen (1989): Child Sexual Abuse. Feminist Perspecitve. MacMillan, London.
U. Enders (1989): Sexueller Kindesmissbrauch und Jugendhilfe. Der Minister fuer Arbeit, Gesundheit und
Soziales des Landes Nordrhein-Weslfalen, Duesseldorf.
L. T. Gary ( 1991 ): Feminist Practice and Fannly Violence. V: Bricker-Jenkins, Mary, Hooyman, Nancy R.,
Gottlieb, Naomi: Feminist Social Work Practice in Clinical Settings. Sage, London, pp. 19-33.
M.Gibson (1991): Order from Chaos; Respodning to Traumatic Events. Venture Press, Birmingham.
J. Gorman ( 1992): Out of the Shadows. MIND cam|)aigns for women's mental health, London.
S. HaFFNER (1976): Gewalt in der Ehe. Klaus Wagenbacb, Berlin.
L. Jerebic, 1. Jerebic (1992): Analiza dejavnosti materinskega doma v letu 1991. Slovenski Karitas, neobj.
poročilo.
69
Darja Zaviršek
A. Kikelj (1985): Socialno skrbstvo med NOB in v povojni izgraclnji (1940-1950). Raziskovalno poročilo
Socialna politika in socialno delo v samoupravni socialistični družbi, Univerza Edvarda Kardelja, Višja šola
za socialne delavce, Ljubljana.
M. P. Koss, M. R. Harvey (1991): The Rape Victim; Clinical and Community Interventions. Sage Library of
Social Research 185, Newbury/London.
E. Leacock (1983): Položaj žene u egalitarnotn društvu-implikaci)e po društveni razvoj. V: Antropologija
žene, Zarana Papié, Lydia Sklevicky ured., Prosveta, Beograd.
I. Lenz, U. Luig (ur.) (1990): Frauenmacht ohne Herrschaft. Geschlechterverhaeltnisse in nichtpatriarcha-
lischen Gesellschaften. Orlanda Frauenverlag, Berlin.
E.	Lupri (1990): Harmonie und Aggression. Ueber die Dialektik ehelicher Gewalt. Koelner Zeitschrift fuer
Soziologie und Sozialpsychologie-, Nr.3, Opladen pp. 474-502.
A.Miller (1979): Das Drama des begabten Kindes. Suhrkamp, Frankfurt a. M..
A.Miller (1981): Da sollst nicht merken. Suhrkamp, Frankfurt a. M..
I. Ostner, B.Pieper (ur.) (1980): Arbeitsbereich Familie. Frankfurt, New York: Campus.
G. Parry (1990): Coping with Crises. The British Psycliological Society and Routledge, Leicester/London.
G.PascaLL (1991): Social Policy; A feminist Analysis. Routledge, London/New York.
A. Puhar (1980): Prvotno besedilo življenja. Globus, Zagreb.
S. Richardson (1991): The Continuum of Disclosure. V: Child Sexual Abuse: Whose Problem? Venture Press,
Birmingham, pp. 65-81.
S. Richardson, H. Bacon (ur.) ( 1991): (^hUd Sexual Abuse: Whose Problem? Venture Press, Birmingham.
J.Rijnarts (1988): Lots Toechter. Ueber den Vater-Tochter-Inzest, Claasoii, Duesscldorf.
F.	Rush (1988): Das bestgehuetele Geheimnis. В(м1Јп, Orlanda Vorlag.
D. D. Schräm (1978): Rape. V: Chapman, Jane Roberts, Gates, Margaret (edit.): The Victimization of Women.
Sage, London,pp.53-79.
v. Sinason (1992): Mental Handicap and the Human Condition; New Approaches from the Tavistock. Free
Association Books, London.
J.SOUTHGATE (1990a): Skriti otrok v nas. V: Psihološke pravice otrok, ur. Zoran Pavlovic, Društvo psihologov
Slovenije, Ljubl)ana, pp. 80-90.
J. SOUTHGATE (1990b): Toward a Dictionary of Advocate basiul Self Analysis. Journal of the Institute for Self
Analysis, London, Vol 4, No.l, pp. 47-57.
J. SoUTHGATE, K. White (1990): Chnical A|)|)lication of Linie Caretaker Self to Mourning./ozima/ of the In-
stitute for Self Analysis, London, Vol. 4, No. I, pp.42-47.
R.Steinhage (1989): Sexueller Missbrauch an Maedchen, Hamburg.
C.Thuermer Rohr (1987): Frauen in Gewaltverhaeltnissen. Koeln.
S. Trevillion (1992): Caring in the Community. A Networking Approach to Community Partnership. Long-
man, Essex.
V.Turk, H. Brown (1992): Sexual Abuse of Adults with Learning Disabilities. Results of a Survey carried out
by the University of Kent 1989-1990. razisk. poročilo, Univ. of Kent.
L.g.ucko (1991): Who's Afraid of the Big Bad WoHV Confronting Wife Abuse through Folk Stories {Social
Work, No. 5, Vol. 36, pp. 414-419.
M.Walker (1990): Women, Therapy and Counselling. 0|)en Univ. Press, Buckingham.
M. Walker (1992): Surviving Secrets; The experience of abuse for the child, the adult and the helper. Open
Univ. Press, Buckingham/Pliiladelphia.
G.	Watson (1989): The Abuse of disabled children and young people. V: Rogers, Wendy Stainton, Hevey,
Denis, Ash, Elizabeth, Child Abuse and Neglect. Facing the Challenge. The Open University, London.
K. White (1990): The little caretaker self. Journal of the Institute for Self Analysis, Vol. 4, No. 1, London,
pp. 38-42.
C.	Wolf(1989): Kasandra, Obzorja, Maribor.
D.	Zaviršek (1993): Ženske in duševno zdravje. O novih kulturah skrbi. Visoka šola za socialno delo,
Ljubljana.
70