Na'š tisk BHiso časi, ko jc veljal tisk za šesto velesilo; to se pravi, da sc je javno mnenje, uveljavjajoče se v tiskovni svobodi, uvrščalo poleg drugih velesil kot samostojna moč z vsemi pripadajočimi ji atribufi. Kot vse drugo pa je doživel v zadnjih letih tudi tisk velike izpremembe. Iz samostojne velesile je izoblikavala današnja totalitama dinamika podrejeno silo, postavila jo je v služfoo svojih celostnih teženj ter ji tako odvzela možnost, nastopati z vplivom suverene moči. Ni izključeno, da bo imela prav ta detronizacija na foodočo obliko in izgTaditev čioveške družbe mnogo globlji vpliv nego vse ostale ukinitve državnih suverenitet, katerim smo v polpreteklem času imeli priliko biti navzoči. Kdor koli čuti dandanes potrebo, govorirti načelno o tem vprašariju, ne sme brezbrižno mimo tega družboslovnega dejstva. Neodvisen tisk je vedno rcdkejša prikazen, ne glede na to, da je imela ta »ncodvisnost« tudi v zlatih dobah, ko je opravljala državna avtoriteta v prvi vrsti še službo nočnih čuvajev, za vsakega sociološko šolanega razumnika zelo sumljivo vrednost. Za tako navidezno neodvisnostjo so se skrivali često interesi najrazličnejših klik in družb, ki so pod geslom svobode in neodvisnosti odvračali pozornost javnosti od svojih nečednih namenov. Pa bodisi v preteklosti kakor koli, dane^ so pregledi čez delo tiska in drugih propagandnih možnosti mnogo lažji, ker nam od vseh strani udarja na ušesa volja novodobnih državnih in drugih organizacij, postavljati tisk v izključno službo zasledovanja svojih smotrov — in to brez predsodkov in oklevanja. Dovolj nam je, da spoznamo izvor tiskanc in govorjene besede, pa si ustvarimo že takoj sodbo, čemu se je to vrglo v svet. Kar velja v velikem, prilagodrti se mora tudi na malo. Naš stanovski tisk ne bo delal tu nobene izjeme. Organizirano učiteljstvo ga plačuje in vzdržuje, da mu služi v svrhe, ki si jih je postavilo ob ustanovitvi in pristopu v stanovsko udruženje. Štirinajst let je preteklo že od tistega časa, ko je slovensko učitcljstvo izjavilo v svoji deklaraciji, da se hoče boriti združeno z vsemi stanovskimi tovariši brez ozira na politično in nazorno pripadnost za skupne gmotne in pravne dobrine. Na osnovi tega načelnega programa sc zbiramo na okrajnih, banovinskih in državnih skupščinah, kjer predlagamo javnosti in njenian odločilnim činiteljem take zahteve, za katerimi stoji lahko vse organizirano članstvo in prati katerim se bodisi s političnega ali svetovnonazornega stališča posameznih pripadnikov ne morc uveljavljati kakršen koli ugovor. Dolžnost našega stanovskega tiska je, da razlaga in utemeljuje pred javnostjo in oblastjo težnje našega stanu, da daje pobude za potrebne reforme obstoječih zaikonav, ki se tičejo šole in učiteljstva ter da iz svojih izkušenj pomaga graditi tisti del nove družbe, ki se tiče njegovega življenjskega poklica. Vse dotlej, dokler stoji slovenska učiteljska organizacija na tcm stališču, mora tudi njen tisk slediti izključno tem smernicam ter se mora vsa naša totalitarnost kživljati v tem okviru. Morebitne zahteve, ki se stavijo tu in tam na naš stanovski tisk, morajo upoštevati to dejstvo. Posamezni organizirani člani imajo pravico na zborovanjih predlagati in utemeljevati svoje posebno gledanje, toda vse dotlej, dokler si naš najvišji organizacijski forum ni osvojil takega novega gledanja na svojo stanovsko politiko, mu naš tisk oficielno ne more slediti. Vse kritike našega stanovskega tiska, ki grcdo za tem, da bi se tako rekoč uradno iz organizacijskega vodstva dovoljevale koncesije posameznim, svojstveno opredeljenim članom, preko okvira našega osnovnega deklaracijskcga stališča, streljajo mimo cilja ter zadevajo same scbe namesto onih, ki bi jih hotele pogoditi. Vsak član ima pravico govoriti in utemeljcvati v svojem imenu vse, kar se mu zdi, da bi služilo koristnemu razvoju našega stanu in stvari, ki jo zastopamo. Nihče pa nima pravice zahtevati, da bi njegovo privatno gledanjc uradno prinašal naš tisk ter se spotikati nad tem, da ne najde v tisku tega, o čemer pisati in utemeljevati bi bila njegova dolžnost. Potrebno jc, da se to enkrat priibije, ker sc prav v zadnjem času obračajo na uredništva naših stanovskih listov, zlasti pa na Učiteljski tovariš, neverjetno disparatne zabteve, ki često druga drugo izpodbijajo. Ne glede na to. da ima urednik po skupščinskih sklepih in osnovnem programu nujno vezanc roke, je jasno, da bi nc mogcl slediti takim protislovnim zahtevam, tudi če bi bil v vsakem oziru prost. Raznim takim predlagateljem in kritfknm moramo nujno svetovati. da se pogiobc v organizacijske sklepe ter nc zahtevajo od urednika, da bo uradno zavzemal stališče proti uradno sprejetim odlotitvam. Nc pozabimo, da se s periferije vidi marsikateri prablem v popolnoma drugačnem zornem kotu kot iz središča. Tudi odgovornost iz sredine se kaže v drugačni pespektivi.