se mu  zdi  solnčen pojav,  prav tako  utemeljen in zanimiv  kot najiskrenejši razmah življenja; spomni   se   je   z   vdanostjo   zdravega   zeiuljuna. Ves   se   sprošča  v  prirodo:   »dati  se   vetru  kao list, / oblaku kao tuga / u zagrljaju blagom. / Nestati kao pesma čist, / bez drage i bez druga / tihim / mesečevim tragom ... /.« Na tej poti doživlja   večno  prelivanje   oblik,  neprestano   pretvarjanje,   veličastno  kipenje   vekov:   »i   sve   se menja;   /   sad   su  tuge   radosti   /  a  sada  radost tuga ...«. / Trajna je samo bol, ki je zanj izvor pesmi in življenja, bol porajajoče  se  zvezde  v vsemiru,  bol  pevajoče ptice  na veji, bol  ladje na   nočnem   morju,   bol   vetra,   —  to  je   bol,   v kateri   dozoreva   samota  kot  žito,   v  kateri  postajajo tišine polne in plodne ko jesensko sadje, to  je tovarišica, najzvestejša in najvernejša in najmilejša, brez nje bi bilo življenje prazno in bi   bil   človek   izkoreninjenec,   kajti   »kad   me život zverski goni po drumu / dalekom, golom stepom, / bol me zanese u plavu detinju šumu / i sanjam samo o lepom. I ... i gledam ravno u lice Boga. /« Iz boli telesa, oči, krvi, iz viharjev blodenj   raste   tišina   spoznanja   in   se   prebuja otrok, tisti otrok, ki je davno nekoč skakljal po livadah okopan v solnčnih valih, zavzet poslušal pevanje ptic. In pesnik nanovo doživlja to raz-proščajočo prirodnost in veruje: »samo ljubezen je dala pticam peroti. Ptice, ljubezen vas dviga k nebu ... O, da bi imel peroti, radostne peroti, da bi bil bliže Bogu!«  V vsepozabljenju leži v travi in večnost lije preko očiščene duše. Velik je dan, vseširen je svet in vse stvari so oživele, pokrajina se je poosebila v smeh starega Pana, a   nad   njo   plove   daljno,   ubrano   zvonjenje.. . »Spas«  je  zanj  v detinskem doživljanju življenja.   Noče   nasilno    odgrinjati   večnih   tajnosti, ampak  kot  bel  oblak  zaplove  nad  zemljo,  kot bel  oblak plove  skozi duše,  da zapoje  z  njimi svojo   pesem    ljubezni,    saj    mu    je    tuj    vsak »zakaj«   in »kam«.  Vzporedno  s  to  vedrino valovi   kalna   reka  trpljenja,   žalosti,   obupov,   ko trudni romar vidi samo somračje in se razodeva le v raztrganih krikih, toda še te viharje odeva z  umerjeno  godbenostjo,  pod  katero   se  skriva bolesten nasmeh trenutnih razdvojen j: »a danas: / smejem se svemu, i svetu i tebi / i noči iz de-tinjstva davna. / Kroz prozor bacih sva ljubavna pisma / i stare vence iz doba slavna / ... O, da me  vidiš,  o   da  znadeš  /  razkošnu  moju  bol,  i patnju,  / i crnu  radost!  /«.  Toda pesnik  se ne rešuje morda v  abstraktno modrovanje,  ampak sanja o morskem valu, ki bi se vanj pretvoril, o listih v viharju, o zrnu v pustinji, in hoče biti ves obenem v zemlji in v nebu, spajajoč v svojem srcu vesoljstvo. Ponekod  se to hrepenenje po   Panu   javlja   kot   romantično   iskanje   brez-krajho   tihega   in   nemega   podzemskega   vrta, polnega sanj in črnih rož. Strgati hoče vezi, ki so ga priklenile na telo in ga ne puste v mračno spokojnost    Karonovega    kraljestva.    Obide   ga spoznanje:  »Znadem:  / kad celog sebe dadem / i kad mi savest čista / poslednjim dahom javi / da krenem u život novi / — ladja če da zaplovi«. V resnici pa je samo pesnik, ki je truden od do-
življajev, ki je izmučen od romanj, od žen, od razkošja, od vetra, mesečine in čakanj in ki ve, da »kao stih / o proleču i o ženama / nestajem lak i tih. / ... Mrtvi sjaj / beskrajnog, tajnog svemira / donosi mir / i kraj.« Tako se završi s tem »Epilogom«  »Ljubezen ptic«.
Oblikovno uporablja Krklec ponajveč tradi-cijonalne stihe s stiki, seveda se ne drži strogo določenih štirivrstnih kitic, in ljubi refrene, tuje pa mu je prostostihje. Tudi jezikovno so pesmi izčiščene in ne kvarijo jih pojmovne besede. Opaža pa se — kot tudi pri Ujeviču — tu pa tam nedonošenost in nedozorelost oblike, ki včasih le za silo izraža močno prvotno doživetje. Že omenjana črta razigranosti se tu pa tam uveljavlja na škodo čiste lirike in neugodno spominja na dekadentsko ironijo. Pa vsi ti nedo-statki ne zabrišejo močnega vtisa, ki ga na-pravlja Krklečeva poezija.                         (Dalje.)
Slovensko glasbeno življenje v letu 1926
Dr. Stanko Vurnik
V duševni konstelaciji današnje Evrope se je po vojni znatno ojačila materialistična sestavina, v umetnostnem življenju smo zaznamovali realistično reakcijo na l'art pour 1'artistični impresionizem in na idealistično nianso ekspresionizma. V tej naši moderni Evropi, ki se v nekih ozirih čedalje vidneje »amerikanizira« po svojem odklanjanju idealizma in v svoji visoki cenitvi praktično porabnih, materialnih vrednot, je cena umetnosti občutno padla. Arhitektura služi v novih, betonskih konstrukcijah praktični potrebi, s fasad sta odpadla ornament in senti-ment, prostor se oblikuje po realni, ne idealni potrebi in s tega vidika je previsoka gotska cerkev laž: »lepoto« je zamenila »resnica«. Plastika in slikarstvo služita oba plastiki in arhitekturi v znatni meri, sicer prevladuje »porabni« portret in dekoracija. V literaturi, kakor smo v tem listu že poudarjali, bohotno živi zabavni šund, zadovoljujoč nižje vrste duševne potrebe, in o glasbi moremo reči, da je velika večina produkcije in reprodukcije posvečena »rabni«, plesni glasbi in le majhen del »visoki« glasbeni umetnosti, ki se danes v strogi reakciji na brez-ogrodni »zveneči nič« impresionizma razvija v ritmičnih in linearno-formalističnih umetnijah. Kakor da sta ritem in linija edini »realni«, pri-jemljivi vrednoti glasbe, fabriška arhitektura edina arhitektura, šund edina literatura... Slutimo končnoveljavno smrt starega srednjeveško-baročnega idealizma, toda, je li v tej smrti tudi rojstvo čisto nove umetnosti? »Absolutno novi« stil, današnjemu času bdgovarjajoč, trdijo, da se je že izkristaliziral v arhitekturi, ki se je oprijela novega materiala, z novimi, doslej neznanimi konstruktivnimi možnostmi in ki novo pojmuje oblikovanje prostora. V literaturi, glasbi in
47
slikarstvu tega absolutno novega stila še vedno ne vidimo jasno. So tu kakor podlage, drobci nečesa analognega kakor v arhitekturi, pa ni še sistema in enote. Mari naj je danes arhitektura naša umetnost kakor je Lilo slikarstvo staro-krščanski dobi in plastika antiki?    •
Kdo bi odgovoril že danes na ta vprašanja? Hoteli smo s tem nekako orisati današnji položaj glasbe v okviru umetnosti našega časa sploh in reči treba ko j, da pri nas Slovencih ni drugače kakor je v Evropi v teh ozirih.
Stilni napredek v našem glasbenem življenju je izza vojne sem postal tako počasen, da naša muzika daleč taplja zadaj za našimi najnaprednejšimi arhitekti in slikarji; produkcijski nimamo v glasbi še ničesar podobnega kakor v slikarstvu Pilon-Kraljevo delo in večinoma tiči naša produkcija še v impresionizmu. Najmodernejše domače operno delo, Kogojeve »Črne maske«, očituje še vedno ilustrativen orkester, k recitativu nagnjen »Sprechgesang« in vodilno motiviko, kakor smo tega vajeni izza Wagner-jevih reform opere, izraziti impresionizem v atonalni formi ne znači baš epohalne novosti ... Posvetna produkcija se večinoma izživlja v vokalnem skladanju, ki je v bistvu še vedno impresionistično, le E. Adamič včasih pokaže naprednejše simptome. Cerkvena glasbena občina, ki bi imela po svoji vzgojenosti v koralu in starem kontrapunktu še največ podlage za ustvaritev moderne v glasbi, se z malo izjemo (dr. F. Kimo-vec s svojim, morda nehotenim naslonom na plastiko XVI. stol.) nahaja v stilnem stadiju, v kakršnem treba šele utrjevati tla (!) oni moderni impresionistični glasbi, ki je v ostalem svetu že doigrala vlogo. Skoro nerazumljivi so v tej zvezi ljuti napadi kakega »Slovenčevega« Cvenka na Premrlovo moderno in pa ljuta obramba te, sicer zelo zelo zmerne impresionistične moderne zoper stare Foersterjeve Cecilij ance! — Na drugi strani so naši koncerti neizmerno dolgo mleli češko romantiko in tiščali na moderni vrh francoski in ruski impresionizem kot odkritje, odkrito pred 50—40 leti in šele zadnje mesece lanskega leta smo culi na našem koncertnem odru prvega Honeggerja, Prokofjeva, Stravin-skega, Grainger ja ...
Da bi po stilni naprednosti kmalu dosegli vsaj naše slikarje in z njimi Evropo, zato nam manjka t glasbi mladih, kakršni orjejo v upodabljajoči umetnosti (L. M. Škerjanc že par let ni ničesar pokazal, edini, ki bi tu prišel v poštev), nam manjka iniciatorjev, glasbene orientacije, požrtvovalnih delavcev.
Da podamo razmere kaotično, kakršne so: Naš najvišji glasbeni zavod je konservatorij in od tega smo se že davno odvadili zahtevati kake glasbene ali umetnostne iniciative. Ta urad uči gospodične prstnega reda na klavirju in večje naloge mu še nihče naložil ni. Matica še vedno propagira že davno za zaslužnega spoznanega Mokranjca in skoraj nikjer se ne prodaja modernejše blago, ki naj bi nam kaj koristilo v boju. za modernejšo glasbeno orientacijo in moderno glasbo. Filharmonija je strohnela in je le
denarna podružnica Glasbene Matice, delavni novi člani vanjo nimajo dostopa, ker so njena pravila največji kuriozum našega stoletja in — kakor smo lani na tem kraju začetkom Orkestralnega društva posvetili najstrožjo pozornost, zgleda vendarle, da treba rešitve domače filharmonije iskati izven Filharmonije. Na polju simfonične reprodukcije nas hvalevredno odškodu-jejo za smrt staroslavne naše ljubljanske filharmonije: Orkestralno društvo Glasbene Matice z diletanti, dr. Čerinov orkester Dravske div. oblasti in operni orkester, oficialno Godbeniška podzveza Ljubljane. S tem aparatom bo vsaj mogoče letos dostojno proslaviti Beethovnovo smrtno stoletnico, Orkestralno društvo in Podzveza pa sta vsaj že podala nekaj jamstva, da bomo končno culi v Ljubljani zopet kdaj sodobno muziko. Matica in Filharmonija kot ofi-cielni aranžerki naše ostale koncertne sezone kakor lani tudi letos še vedno svoje naloge: nuditi nam sodobnih kvalitet v prvi vrsti in ne-giede na narodno pripadnost skladateljev, starejših kvalitet v drugi vrsti, ne moreta ali nočeta razumeti. Edina cvetoča glasbena panoga so pri nas visoko stoječi pevski zbori.
Treba nam je vsekakor močne roke z vplivom in veljavo na vodilnem mestu, ta roka pa mora biti orientirana in iniciativna, roka pedagoga in voditelja, ki bo uredil tok našega glasbenega življenja v zmislu nivoja   sodobne   Evrope!
Naj v nastopnem podrobneje obravnavamo glasbeno reprodukcijo lanskega leta in začnemo z opero.
Predvsem treba ugotoviti, da ni nobena šala voditi v naših razmerah opero. Velike dunajske, nemške, češke opere so v zadnjih letih radi premajhnih državnih dotacij likvidirale, potem ko so morale na smrtni postelji gojiti skoro izključno opereto in opustiti umetnostno udejstvovanje. Ljubljanska je v sezoni 1924/25 stala kratko pred podobno likvidacijo in šele lansko leto je prineslo delni izhod iz krize. Dobili smo novega opernega ravnatelja v osebi delavnega in nenavadno veščega M. Poliča, s 1. aprilom pa nekaj znosnejše zvišano dotacijo. Dejstvo podržav-ljenja naše opere, moramo reči, občutno ogroža svobodni umetnostni razmah njenega kretanja. Treba se povsod držati ozkega okvira dovoljenih denarnih sredstev, po sistemu državnega nameščanja raste operi nepotreben balast. Potem so tu še interne težave: za velepotrebno moderno preureditev opernega poslopja in odra ni denarja, električne razsvetlje-valne priprave iz leta 1896. ne dopuščajo nikakih svetlobnih efektov s prehodi, dalje je kriza garderob in še občutnejša kriza novih dekoracij in dekorater-jev, ki stanejo veliko denarja. Da ne govorimo o krizi nekih solistovskih zasedi) — saj vemo, da stanejo sloviti tenorji težke denarce — je naš operni orkester konglomerat izobraženih in tehnično zelo zanesljivih godbenikov ter takih, ki jim te zmožnosti manjkajo. Godala so v sestavi še vedno neekviva-lentno zasedena, v sorazmerju orkestra slabotna, Jesena   pihala   le   komaj   dvojno   zasedena,   zelo   malo
homogena in nekih instrumentov, postavim basovskega klarineta, sploh ni.
Koj po nastopu g. Poliča za ravnatelja je zavel v operi nov, zdrav duh dela, kateremu se je koj poznala neumorna, energična roka vodje. Sezona 1925/26 je čas trdega dela opere po njenem najnižjem stanju, da zavzame zopet položaj na našem kulturnem poprišču, ki ga ji je treba zavzeti. G. Polič se je dela lotil z vseh strani naenkrat: zdiseipli-nirati orkester, izza Rukavine tako slab, vzgojiti vsakega posameznega delavca posebej in občinstvo obenem. Stalno je tekom sezone rastla kvaliteta opernih izvedb in koncem sezone smo že čutili, da je zavoženi voz skoroda čisto v tiru in v par letih nemara bomo na našo opero lahko ponosni, seve, če ji ostane sedanji ravnatelj in če se ji ne zmanjša dotacija, kakor čujemo. Sezona je dala od nameravanih 25 novitet 14, še vseeno največ v državi. Gledišče je z najmanjšo dotacijo in najmanjšim številom sodelujočih v državi (214 napram zagrebškim 360 ali belgrajskim 450) priredilo skupaj 430 predstav, od tega opernih 208, tudi največ v državi.
Tudi lani so številke kazale podobno forsiranje, toda niti po delu za visokoobdelane predstave niti po kvalitetnosti repertoarja sezoni ne vzdržita primere. Topot je repertoar pokazal izrazitejše moderne težnje: namesto večnega Verdija smo culi Borisa Godunova, ki je bil po precizni in visokokvalitetni izvedbi resničen ponos te sezone in višinska točka, ki se vsaj po vojni pri nas še ni bila dosegla. Dobili smo na repertoar tudi dvoje Wagnerjevih del. Absolutnih novitet je bilo osem: Mrtve oči, Nabor, Po-vratek, Zvedave ženske, La Wally, Figarova svatba in opereta Grofica Marica, poleg tega nove reprize: Manon, Večni mornar, Žongler naše ljube gospe, Boris Godunov, Gianni Schichi, Tannhauser in opereta Orfej v podzemlju. V ostalem so se izvajale še: Cavalleria rusticana, Glumači, Hoffmannove pripovedke, Aida, Brivec bagdadski, Netopir, Don Juan, Rigoletto, Prodana nevesta, Trubadur, Tosca, Boheme in Gorenjski slavček. Opera je absolvirala tudi za umetnostno komunikacijo važno turnejo v Split, Dubrovnik in Sarajevo, kjer je dajala deset del s svojega opisanega repertoarja in žela večinoma zelo ugodne ocene, ki so ponekod stavile našo opero in njen dosegljaj še nad zagrebško in beograjsko. Dalje je gledališki orkester pod vodstvom N. Štritofa dal med letom kot samostojen simfonski koncert V. Novakovo Burjo in Širolino Abrahamovo žrtev.
Začetek nove sezone je prinesel Verdijevega Otella in Ples mask, dalje Mozartovo Cosi fan tutte in Ilale-vvjevo Židinjo, vse štiri v precej skrbni in eksaktni izvedbi. Za Beethovnovo stoletnico se pripravlja Fi-delio. Novi načrt predvideva iz nemške romantike in pozne romantike poleg Večnega mornarja in Tann-hauserja še Walkuro, dalje Straussovo Salomo, moderne Francoze bo zastopal Ducasse (Arianne et Barbebleux), iz italijanskega repertoarja dobimo po načrtu še morda Zandonaijevo Francesco da Rimini. Od drugih skladateljev se namerava uprizoriti Santov Tajfun, Prokofjeva Ljubezen pri treh oranžah, Fibi-chova Šarka', Szymanowskega Kralj Rogier in Rozsy-ckega Eros in Psiha. Od slovenskih oper so za izvajanje na razpolago nova dela: P. H. Sattnerjeva Tajda,   R.  Savinov   Matija   Gubec   in   Foersterjeva
Materina žrtev poleg M. Kogojeve mnogo obetajoče opere Črne maske na tekst Leonida Andrejeva. Skoro gotovo se bosta izvajali zaenkrat Tajda in Črne maske, o katerih bomo prinesli obširnejše poročilo v prihodnji številki med pregledom produkcije.
Koncerti v l. 1926: Orkestralni koncerti so bili nekam redki. Culi smo 8. maja češko filharmonijo pod vodstvom V. Talicha absolvirati Dvorakovo simfonijo Iz novega sveta, V. Novakovo simfonično pesnitev V Tatrach, Ricli. Straussovo pesnitev Don juan, Sukovo Serenado in Wagnerjevo uverturo k Meister-singerjem. Češka filharmonija stoji na svetovni stopnji, njen dirigent je moderen arhitekt in pesnik prve vrste, lahko ga je primerjati z velikim Niki-schem. Ta koncert je bil največji glasbeni dogodek leta. Operni orkester je dal, kakor že rečeno, dr. Širolino Abrahamovo žrtev, oratorij elektičnega stila, s prevladujočim impresionizmom, Orkestralno društvo Glasbene Matice je pa dalo dne 5. marca takle program: Čajkovski: Ščeljkunčik, Borodin: Polovska plesa 8 in 17, in poleg tega slovenske izvirne skladbe: Mihevc: predigra k operi Planeti, edino retrospektivno slovensko glasbeno dejanje sezone, ki je posvetilo v delovanje našega plodovitega rojaka iz dobe klasicizma in zgodnje romantike, ki pa žal še ni preiskan in odkrit, dalje kot noviteto Adamičeve Ljubljanske akvarele in S. Šantla Malo suito. Dočim zadnja skladba v svojem neoromantičnem, cesto na Čehe spominjajočem in z ljudskimi motivi prepletenim stilom ni kdovekakšna nova pridobitev, so Adamičevi Akvareli edino resnejše in pomembnejše delo na polju domače simfonične produkcije. Dočim je jedro skladbe s svojo ilustrativno, programsko mu-ziko še impresionistično, je eden izmed stavkov zgrajen že modernejše, »in modo antico« in se nekatera mesta nagibljejo iz impresionizma ven, h ko-rahi in polifoniji. Modernizem se kaže pač v novi ljubezni do stroge forme in do linearnega izraza. Izmed ostalih instrumentalnih koncertov lanskega leta je absolvirala Italijanka A. Ferrari violinski program z Vivaldijem, Vieuxtempsom, Straussom, Bi-zet-Hubayem, Paganinijem, Čajkovskim, Zsoltom, na II. glasbenem predavanju 24. januarja smo culi skladbe Poulenceja, Debussyja, C. Francka, Saint-Saensa. Dne 5. februarja je igral bolgarski goslač S. Popov Čajkovskega, Glazunova, Vladigerova, 8. februarja Francozinja Juliette Alvin znatnejši program: Breval, Bach, Debussy, 1. marca A. Trost: Novakovo Junaško sonato, dvoje Sukovih in Rahma-ninovih del, eno Skrjabinovo in Balakirjevo delo. Dne 9. marca smo culi svetovnoznani Ševčikov kvartet, ki je izvajal po en Dvofakov, Mozartov in Szyma-nowskega kvartet, dne 15. marca sta koncertirala pri nas K. Sancin in R. Kroemer s Szymanowskim, Roslavcem, Respighijem, Straussom in Debussyjem, 17. maja Francoz A. Cortot z Vivaldijem, Debussyjem, Albenizom, Lisztom, Saint-Saensom in pretežno Chopinom. V juniju so bile produkcije Matice in konser-vatorija, ter zagrebškega konservatorija. Novo sezono je otvoril Amerikanec koncertni pevec William Gwin z moderno francoskim in zamorskim programom ter angleško pesmijo XVIT. stoletja. Culi smo bogat spored: Faure, Roussel, Poulenc, Debussy, Ra-vel in glasovito zamorsko ritmiko in lineariteto, ki je danes moderni tako všeč. 15. oktobra je koncertiral
4
domači pianist I. Moč z nekaj manj pomembnejšim programom: Mozart, Hummel, Gluck-Brahms, Chopin, Debussv, Ravel, Liszt ter z zadnjo Beethovnovo sonato. Ko se bo dodobra poglobil, bo tehnično spretni Noč pri nas veliko odtehtal. Dne 21. oktobra je zopet koncertiral S. Popov z Brahmsom, Chausso-nom, De Fallo, Debussyjem in Respighijem. 28. oktobra smo culi Zlatka Balokoviča s pomembnejšim programom: Pugnani-Kreisler, Fiorillo, Tartini, Co-relli, Ireland, Bach (Chaconne), Sarasate, Gardiner, Nachez, Stolzer. Če izvzamemo tri predzadnje točke, so bile ostale za moderno tvorbo važne, posebno smo presenečeni v Stolzerju culi najtesnejši naslon hrvatskega rojaka na najmodernejšo rusko glasbo. 8. novembra je koncertiral naš velepriljubljeni umetnik A. Trost, ki se uvršča v vrsto umetnikov evropskega slovesa po svoji prečuteni, arhitektonski interpretaciji in moderni igri. Dal je program: Rameau, Beethoven (Sonata 109), Marx, Debussv, Albeniz, Chopin, Chopin-Liszt in Liszt. Doktorja Čerina orkester Dravske muzike je hitel poslaviti Beethovnov jubilej z izključno Beethovnovim programom. Na čelu je bila vzorno izvajana Peta, ta biser mojstrovega dela, poleg tega Lenorina uvertura in C-mol-koncert, pri katerem je v klavirskem partu sodeloval tudi A. Trost. Po mučnih krizah vojaške godbe se je neumornemu doktorju končno posrečilo sestaviti orkester, s katerim namerava izvajati tekom sezone še Deveto od Beethovnovih simfonij. Codbeniška podzveza — naš operni orkester — je koncem leta priredila pomena vreden koncert z Balakirjevo simfonijo, Honeggerjevim Pacificom in Straussovim Plesom Salome. Pri tej priliki se je izkazal operni dirigent g. Neffat za pomena vrednega dirigenta tudi na koncertnem podiju in mislimo, da bo prav, če vzame na rame še nekaj koncertne naloge. Koncem decembra je Orkestralno društvo Glasbene Matice podalo Borodinovo simfonijo št. 1, Glinkov orkestralni kos, dalje Stravinskega Žar ptico in modernejšo Honeggerjevo skladbo Poletje. Zlasti drugi del, ki ga je dirigiral prof. Adamič (prvega je dirigiral L. M. Škerjanc), nas je uvel v sodobno evropsko moderno; na novinarskem koncertu 1. decembra je dalo Orkestralno društvo pod vodstvom g. Adamiča en Dvofakov valček, Graingerjevo skladbo Mock Morris, ki je kazala absolutno sodobno najmodernejšo formo, in nekaj orkestralnih obdelav turkestanskih pesmi iz oeuvra E. Adamiča.
To naj bi bil pregled ljubljanskih instrumentalnih koncertov v 1.1926. V Mariboru se je gibal orkester precej živahno pod vodstvom dirigenta Hladka-Bohinjskega. Dal je programe s Havdnom, Schuber-tom, Beethovnom, Mendelssohnom, Saint-Saensom, Dvofakom, dal je tudi simfonično skladbo štajerskega skladatelja S. Osterca Povodni mož, ki je v Ljubljani žal še ne poznamo. Tudi celjska Matica je prirejala koncerte.
Izmed vokalnih koncertov v Ljubljani treba omeniti 21. januarja vokalni koncert srbske pevke Stamatovičeve, ki ni prinesel dosti več, kakor našim Jugoslovanom zadoščenje, da so culi i srbsko pesem, za napredek umetnosti pa ni imel nobene koristi. Omenili smo dalje Gwina in predavanje o francoski pesmi. Dne 10. in 11. aprila je nastopil prvič Učiteljski pevski zbor  pod  vodstvom Sr. Ku-
marja, ki je proslavil 75 letnico skladatelja Sattnerja s Sattnerjevimi, Premrlovimi in Lajovčevimi vokalno-instrumentalnimi skladbami. Matica je sodelovala to leto le pri Abrahamovi žrtvi pod Štritofom, na novinarskem koncertu pa je sijajno izvajala Mokranjčev XIV. rukovet pod starim pevovodjem Hubadom in zavzela v pevskotehničnem pogledu zopet prej nekoliko osporjeno prvo mesto pri nas. Ljubljanski zvon pod agilnim Z. Prelovcem je ponesel našo pesem letos z uspehom v Zagreb, na novinarskem koncertu je dosegel velik uspeh, še pevsko društvo Slavec si je pod vodjem Brnobičem letos toliko opomoglo, da bo moglo že v par letih uspešno konkurirati z našimi prvovrstnimi zbori. Dne 18. aprila je priredila Pevska zveza svojo produkcijo s petimi okrožji, ki so pokazala jako zanimanje za vokalno glasbo na deželi. Izmed ljubljanskih pevskih društev so koncertirala še Grafika, Sloga, Združeni delavski pevski zbori, Krakovo-Trnovo. Na deželi so se gibala pevska društva v Tržiču, Kočevju, Kamniku, Ptuju, Novem mestu, vršili so se znatni cerkveni koncerti, na primer na Viču, v Ptuju, na Vrhniki, na Jezici, v šmartnem pri Litiji, v Radovljici, Logatcu itd. v mnogih krajih. Pojo se od domačih skladateljev večinoma Adamič, Premrl, Lajovic, Sattner. V Ljubljani smo culi velik cerkveni koncert, posvečen manom našega klasika cerkvene skladbe A. Foersterja, dne 18. oktobra. Priredilo ga je društvo Ljubljanski zvon v frančiškanski cerkvi. Izvajalo je Missa solemnis, Ave Maria in samospev Domine in auxilium, spremljalo je orkestralno društvo, na orglah stolni regens chori, ki je dodal še nekaj orgelskih solotočk Bossija in Vitadinija.
Zapiski
Slovensko slovstvo
Ivan Cankar: Zbrani spisi. Četrti zvezek. Uvod in opombe napisal Izidor Cankar. V Ljubljani, 1926. Založila Nova založba. Tiskala J. Blasnika nasledniki.  Str. XX+ 351.
Dasi ta zvezek obsega samo dve deli: Knjigo za 1 a h k a m iselne ljudi in Tujce, nam prinaša Ivana Cankarja na najznačilnejši stopnji njegovega razvoja. Te značilnosti niso toliko važne za motivnost, ko vidimo, kako nastopajo prve stalne tipične osebe (Iz življenja odličnega rodoljuba, Križev pot, tipičnosti v Tujcih), in ki se pozneje povračajo v neštetih, vedno popolnejših podobah; tudi oblikovno sta obe deli vsako zase zelo nepopolni — tembolj važna je pisateljeva duševna osnova, iz katere nujno sledi značaj vsega njegovega dela. Subjektivist in indivi-dualist, kakršen se je bil bolj in bolj razvil, je tu začel izpovedovati svojo filozofijo, odnos do življenja in sveta, ki je bil predvsem — prelom na vse strani. Ta odločni upor proti vsemu podedovanemu duhovnemu življenju, proti predpisani avtoriteti, državni in cerkveni, je tolik, da obvladuje vse pisateljevo snovanje, ki poraja same prevratne teze in podobe. »Knjiga za lahkomiselne ljudi« je skoraj vsa miselna, le programatična ni mogla postati; v nji se v nedoločenem boju borita umetnik in ideolog in večkrat se umetnik umakne ideologu. Urednik zbranih spisov   nam   je   poiskal   najznačilnejše   teoreme,   ki
50
Francosko slovstvo Haj-kaj
Doslej je Nipon vplival na zapadno čutljivost bolj z upodabljajočo umetnostjo nego s slovstvom. Vendar opažamo že nekaj let, da skušajo na Francoskem udomačiti pristno japonsko pesniško obliko, namreč h a j k a j ali lirski napis, kratek epigram s trojnim ritmom, ki naj vsebuje 17 zlogov oziroma stopic, iz-ražajočih na točen in dovršen način čuvstvo, dojem ali pa idejo, v naglici zgrabljeno. Takšna so vsaj pravila japonskemu hajkaju.
Na francoskih tleh so od jedrnatega izvirnega zgleda pridržali zgolj trojni prelom ritma, t. j. tro-vrstičnico. Tako je vsaj ravnal P.LCouchaud, početnik te pesniške forme. Po njegovih stopinjah jo je predlanskim ubral njegov prijatelj R. M a u -b 1 a n c , izredni profesor filozofije, z zbirko »Cent Ha'1-Ka'i«. Te trovrstičnice s pestro vsebino se pokore edinemu pravilu: izraziti misel z najtočnejšimi besedami, brez dolžin kakor tudi brez meglenosti. Pred seboj imate sto naglih pogledov, ki razodevajo podrobno umetnost, otroško tu pa tam, a včasi tudi nekam vsakdanjo. Vzemimo filozofski refleks, ki ga banalni odsev v reki obudi modrijanu:
Možak stoji na bregu,
drugi pa v vodi z glavo navzdol.
A kateri je pravi?
Cesto naletiš na slikovit obrat, na preciozno nežnost, kakršno zasledujemo po narodnih zagonetkah in narodnih pesmih, n. pr.:
Na griču sedi                      Črn grm z belo liso,
in pase svojo čredo hiš      je li to še sneg — čokata cerkev.               ali pa že cvet?
Ob nekih motivih mi je spomin nehote uhajal na Župančičevih Sto ugank ali na ljudska izkustva in gesla, ki jih je lani v Beogradu obelodanil dr. Vlaji-nac (Poljska privreda u narodnim poslovicama, strani 414). Spričo takšne redkobesednosti pušča hajka j domišljiji vso prostost. Dovolj mu je, če jo vzvalovi. To je umetnost prevejancev, umetnost odtenkov, od-ličic, nenadnih prikazov, čudnih odkritij. V naši na-glični dobi, ko se bojimo dolgih krotovičnic, utegne hajkaj dobiti precej pristašev.
Nekaj mesecev za Maublancom se je pojavil Marc G u e g a n s knjižico »Trois petits tours et puis s'en vont« ...   Hočete nekaj vzorcev?
Ž i r a f a.
Žirafa. Velik polž,
ki je zgubil svojo hišo
in jo išče na obzorju.
Vlak.
Vlak gre za tirom.
Mimo gre. Tir gre za vlakom.
Rosa.
Kakšna zgodnja procesija
je šla črez polje, da se iskri od blagoslovljene vode?
Sli čno s t i.
Roža je vzela hladno vodo, kjer se jej noga namaka. Ti pa vse moje solze.
Lanska Revue hebdomadaire je 23. januarja priobčila snopec Florvjevih hajkajev iz živalstva in rastlinstva. Nekaj prevodov vam napišem kar zaporedoma. Moški: Ta opica je brez repa, da si ga nadomesti, nosi palico. Galeb : Malo pene, ki je zletela z valov. Ribe: Bliski v nevihti hudournika. Krastača : Kamenček, ki odskakuje pod nogo. Pav : Odletel bo. Eh, svoj rep je smatral za perot! Želva : Noge, glava in rep tvorijo šest rogljev zvezde. To je vrtna zvezda repatica. Kresnica : Kresnica je zvezda, pretvorjena v žival. Itd.
Mercure de France 1922 utegne dati nekaj zgledov, n. pr. kar priobčuje Ker Franck-Roux. Slično mladi mistik Loys Labeque (Poemes primitifs in Poemes visionnaires). Iz Tempsa pa posnemam, da je Andre Suares pravkar izdal knjigo »Hai-Kai d'Occident«.
A. Debeljak.
Glazba
Slovenska glasbena produkcija v letu  1926
Večina je zopet, kakor lani, vokalne, zborske literature, ki so jo skoro izključno prinesle naše tri glasbene revije.
Najstarejši gre prvo mesto. »Cerkveni glasbenik« praznuje letos svojo petdesetletnico. Izživel in preživel je Foersterja in njegovo dobo in pod Premrlom zrevolucioniral cerkveno skladbo v modernem, našem zmislu, delal je na glasbenozgodo-vinskem, glasbenoestetskem, folklornem in kronikal-nem polju ter bil naši cerkveni glasbi vedno zvesto ognjišče, pobuda in praktičen nasvet. G. stolui regens chori Stanko Premrl je vodil »Glasbenik« celih sedemnajst let; in ni bila šala vzdrževati list med vojno, ko so skoro vse naše revije ugasnile. Premrlova zasluga je pri Glasbeniku zlasti, da je vedno znal najti v njem ton, ki je zbližal tudi podeželske organiste z moderno, meščansko glasbeno strujo in zaplodil soliden kader modernih skladateljev pri nas. To dejanje si na polju naše posvetne glasbe ne najde nič podobnega.
Lanski letnik je doslej najobširnejši. V literarnem delu je prinesel od piscev: A. Anžič, F. Fer-jančič, J. Gašparič, A. Jobst, dr. Fr. Kimovec, F. Klančnik, F. Kramar, dr. J. Mantuani, A. Mi-helčič, I. Mladineo, dr. F. Mlinar-Cigale, S. Premrl. P. H. Sattner, dr. P. B. Sokol, H. Svetel, M. Železnik v celoti 27 člankov zgodovinske, teoretske itd. stroke, vodil kroniko, koncertna poročila, podajal vsebinske preglede glasbenih listov (Pevec, Zbori, Sv. Cecilija, Jugosl. Mužičar), dajal kotiček orga-nistovskim zadevam, obravnaval v »Oglasniku« vso novoizšlo cerkveno in posvetno glasbo in storil s tem hvalevredno literarno delo na polju slov. glasbe, ne samo cerkvene, nego tudi posvetne. V posebno dobro mu je šteti, da se je s F. Kramarjevim člankom »Kako in kje sem nabiral narodne pesmi« zanimal i za naš glasbeni folklor in bil lani edini list, ki se je s tem pri nas pečal!
V glasbeni prilogi je Glasbenik objavil 25 religioznih   skladb,   moških   in  mešanih   zborov,  deloma
z orglanii. skladateljev: dr. E. Bunc, A. jobst, dr. Fi\ Kimovec, Jos. Klemenčič, dr. F. X. Lukman, A. Mav, J. Pogačnik, St. Premrl, P. H. Sattner, M. Tome, M. Železnik. Poleg Kimovca, Premrla, Sattnerja torej nadarjena generacija »mladih« Jobsta, Klemenčiča, Tomca, Železnika, Mava, ki se vsem več ali manj pozna Premrlova šola in ki pridno orjejo po poti, začrtani jim od duhovnega vodje. Premrlovo skladateljsko šolo označuje preprosto ekspresivna, cesto unisona " vokalna linija, ki jo podpira krepak basov kontra-punkt v orglah, v akordičnem zmislu pa siti glasbeno telo nasičeno barvita harmonika. Vendar vokalni part ne stavi na pevce nevokalnih zahtev, pisan je cesto zelo preprosto. Kakor se radikalen impresionizem niti v slikarstvu niti v glasbi v cerkvi ni uveljavil — kakor da preveč čutna umetnost cerkvi ne prija prav — je stil Premrlove šole, ta umerjeni impresionizem, ki ni še izgubil linearitete, pameten kompromis, ki gotovo ne zasluži napadov reakcionarne  cerkvenoglasbene  struje!
»P e v e c«, glasilo agilne »Pevske zveze« je lani hrabro stopil v VIL letnik pod vodstvom M. Bajuka in A. Dolinarja. »Pevec« je prinesel lani 20 člankov estetskega, biografskega, organizatornega značaja izpod peres M. Bajuka, A. Dolinarja, J. Primožiča, SI. Savinška, A. Severja, H. Svetela, M. Tomca, vodi vestnik P. Z., evidenco novih skladb in vsebine glasbenih listov. V glasbeni prilogi je prinesel 20 večinoma posvetnih skladb, moških in mešanih zborov: E. Adamiča, A. Dolinarja, F. Ferjančiča, A. Foersterja, E. Hochreiterja, J. Klemenčiča, A. Mava, F. Mlinar-Cigaleta, V. Mirka, Al. Mihelčiča, J. Ocvirka, R. Savina, H. Svetela, SI. Savinška, M. Železnika. Pevec je v teh prilogah pokazal še preprostejšo, še zmernejšo, starejšo tendenco kakor zmerni »Glasbenik«.
»Zbor i«, glasilo pevskega društva »Lj. Zvon« v Ljubljani, so lani pod vodstvom Z. Prelovca zopet marljivo delovali za našo zborsko glasbo in v L 1926 prvič prinašali tudi literarno prilogo, v kateri so sodelovali Emil Adamič, A. Dobronič, A. Dolinar, S. Cerut, dr. P. Kozina, dr. J. Mantuani, K. Pahor, H. Svetel, dr. S. Vurnik. Priloga je prinašala pregled organizatornega dela, vodila kroniko itd., žilavo boreča se za obstoj. Opozarjamo na Mantuanije>r članek »O jugosl. glasbi«, ki hoče biti prva popolnejša biografska skica in katalog skladb sloveu-skih, hrvatskih in srbskih skladateljev. Opozarjamo še posebej na neki pasus, kjer avtor ugotavlja majhno pomembnost zavednega naslona na »narodno glasbo« za umetnostni razvoj in dokazuje to s primeri v srbski in češki glasbi. Tudi mi smo mnenja, da je »narodno skladanje« vsako resnično vredno umetnostno delo in da naslon na ljudsko melodiko, ritmiko, harmoniko... itd. kakor vsakojak »naslon« sploh omejuje umetniško prostost, dalje, da še tako razkošno opremljen folklor ne pomeni dosti za razvoj in je do neke meje estetski absur-dum kakor je absurdum mestno pošminkana in oblečena zdrava, rdečelična dekle iz naroda! Opozarjamo tudi na Adamičeve »Razvojne smeri«, kateri članek zavedno propagira najmodernejšo  smer.
»Zbori« so razpisali tudi nagrade za zborske skladbe in objavili 11 moških, 6 ženskih in 15 mešanih zborskih skladb skladateljev: E. Adamič, J.   Gotovac,  P.   Jereb,  K.   P.   Manojlovič,   F.   Marolt,
V. Mirk, L Ocvirk, J. Pavčič, S. Premrl, R. Savlu, M. Tajčevič, V. Ukmar, V. Vodopivec, M. Železnik. »Narodni ton« cesto zazveni iz »Zborov«, dalje univerzalnost v izbiru skladateljev vseh jugoslov. narodov, še dalj univerzalnost glede lahkih in težkih, tradicionalnih in zelo modernih, posvetnih in religioznih skladb. Do neke mere treba to univerzalnost odobravati, zakaj »Zbori« so nam tako z Gotovcem, Tajčevičem in deloma Adamičem prinesli — najmodernejšo zborsko muziko sploh v L 1926. Hrvati so stilno daleč pred nami, njih kader glasbenih mladih orje kakor naši mladi slikarji povsem vzporedno z visoko-evropsko najmodernejšo. (Pred Božičem je izšla Missa poetica dr. širole, ki stilno dosledno kopira mnogoglasje in izraz XVI. stoletja. Dasi je to eklektična moderna, je pristno moderen postavim Stolzerjev naslon na moderne Ruse, dalje Gotovac, Tajčevič, Grgoševič. — Slovenci bi se tu lahko učili in dobili pobudo, da bi stvarjali sodobno!) Naših mladih ni v glasbi nikjer videti; že parkrat smo pribili, da naš konservatorij ni nobeno ognjišče ter iniciativa in impulz našega glasbenega življenja nego le suh državni urad. Zbori so prinesli edino iskrico mladega naraščajnika v preteklem letu, neko mlado zborsko skladbico V. Ukmarja, ki se v njej izkazuje za Škrjančevega učenca s pestro neoromantiko in mladostno natrpanostjo izraza, ki se še ni izjasnil. To je, žal, vse, kar je lani pokazal naš posvetni skladateljski naraščaj. Zelo žalostno! Apeliramo nujno na vodstvo konser-vatorija, naj vendar tudi »izven urada« malo gleda na talente in jih vzbuja in vzgaja! Kar čujejo na tej umetnoobrtni šoli, je vse premalo, treba jim je ljubeznive pažnje, treba se je žrtvovati zanje!
Glede »Novih akordov« je v »Jutru« od 24. XII. 1926 obljubil dr. G. Krek za letos njih ponovno izdajo. Obljubil je v njih gojiti instrumentalno glasbo, in združiti stare in mlade Jugoslovane k skupnemu delu. Do danes, 20. februarja, »Akordi« še niso izšli, baje je bil odziv na urednikovo vabilo premajhen. Morda bi kazalo dati »Akorde« v druge roke? Stari urednik se jih brani iz upravičenega razloga, češ, da je izgubil kontakt z glasbeniki.
Kar se ostale produkcije tiče, so izšle izven revij sledeče skladbe: (2) Oskar Dev: Koroške narodne V., (1) M. Bajuk: Zbirka slov. nar. pesmi (večinoma izbir in ponatis Odmevov itd.); K. Bervar: 6 pesmi k blagoslovu; E. Hochreiter — P. H. Sattner: Planike II, A. Jobst: Mariji, src kraljici, 6 cerkvenih pesmi, Slava sv. križu, dr. F. Kimovec: Oče naš (12 obhajilnih), F. Marolt: Nagrobnice, F. Marolt: 10 masnih pesmi, Al. Mihelčič: Zavetnici M. Devici, J. Mercina: Slovenski pritrkovavec (doslej edino delo na tem polju glasbenega folklorja, o katerem se sploh menda še nikjer ni pisalo!) A. Mav: Božični šopek Jezusu, Ave Jezus! (11 blagoslovnih), Vzdihi po Mariji (14 Marijinih), Up bolnikov (3 pesmi v čast sv. Jožefu), Josip Pavčič: Gozdič je že zelen (kot nagrobnica), SI. Osterc: Štiri belokranjske (priredba s klavirjem), Cir. Pregelj: Nageljci (narodne za šolo), Z. Prelovec: Zakleti grad (vložki k dr. L. Remčevi igri), S. Premrl: 13 obhajilnih, ponatis in preuredba Slava Brezmadežni, Sv. Frančišek, P. H. Sattner: Pesmi za skupščine 3. reda, glej i Planike II. obenem    s   Hochreiter jem,   V.    Vodopivec:    Kraljici
svetogorski (12 Marijinih), Pesem v čast sv. Ceciliji, Pesem za posvečenje nove cerkve ali novega oltarja, Kristusu kralju (16 evharističnih). Med literaturo še: Adolf Grobming, Osnovna violinska šola, med revije Tamburaš, urednik Ad. Grobming. Izšla je tudi Lavtižarjeva igra s harmonijem ali klavirjem Mlada Breda za ljudske odre.
Kar se instrumentalne glasbe tiče, smo že v letošnji 1. številki kratko omenili Adamičeve Ljubljanske akvarele (6 stavkov), naj omenimo še njegove orkestralne priredbe turkestanskih pesmi, ki so se lani izvajale. Koncem leta je dogotovil še: Sonato za klarinet in klavir, Šest madrigalov na Jenkove tekste in se sedaj peča s štirimi intermezzi za veliki orkester. Z madrigali je Adamič nastopil izrazito moderno pot; te skladbe so stilno najmodernejše, kar Slovenci danes imamo. Naj sledi primer iz petglasnih madrigalov:
Primera. Lahko.
Kdo        bi                   bil  v sta    -    nu
cve-tje pre    -    šte          -          ti
(Iz Adamičevih 5 glasnih madrigalov.)
A. L a j o v i c je v »Jutru« od 24. XII. 1926 izjavil, da instrumentira simfoničen stavek za veliki orkester, pa ni še navedel naslova: dalje ima v načrtu liričen ciklus P. Verlaina »Moj Bog« za glas z orkestrom. — L. M. Š k e r j a n c je istotam naznanil svoje delo ob trodelni skladbi za veliki orkester »Koncert«, v načrtu ima še Gradnikov ciklus »De profundis« za ženski glas s komornim orkestrom (17 instrumentov). Sr.  O s t e r c   je  lani  izdal  že  omenjene   štiri  belo-
kranjske za glas in klavir, ki kažejo poznoimpresioni-stični stil; culi smo v listih lani tudi o mariborskem izvajanju njegove simfonične balade »Povodnji mož«; v cit. »Jutru« je najavil »Koncertino« za kvartet in 8 Chaplinovih anekdot za glas in 9 instrumentov. V načrtu ima balado Lepa Vida za sopran, tenor, ženski zbor in komorni orkester. R. S a v i n ni razen opere »Matija Gubec«, predložene ljubljanski operni upravi za sezono 1926-27, izkazal v dotičnem »Jutru« nič. Žal, se Jutro ni obrnilo tudi na skladatelja S. Premrla in K i m o v c a. Prvi ima že davno gotovih »Dvanajst klavirskih skladb« in igro »Mater dolorosa« in še par drugih stvari, pa mu jih Matica, žal, ne more založiti. Kaj pa Filharmonija? Saj klavirskih  izdan j nimamo  skoraj  še nič!
Glede operne produkcije treba na prvem mestu omeniti P. H. S a 11 n e r j e v o novo operno delo »T a j d e«, ki se je uprizorila v marcu 1927 v Ljubljani. Avtor, ki je lani praznoval 75 letnico, je veliko storil za Slovence na polju cerkvene in posvetne vokalne glasbe in oratorija. Njegova »V pepelnični noči« in »Jeftejeva prisega« kakor oratoriji očitujejo jake dramatične talente in ni čuda, da je zato skladatelj Kimovec avtorju predlagal opero. Opera na dr. Pregljev tekst se imenuje »Tajda«, je romantična trodejanka v verzih (za katere je avtor poskrbel, da se ne čutijo preveč) in ima v kratkem tole vsebino: Graščak Urh sovraži graščaka Osojskega zato, ker si namišlja, da mu je ubil sina. Osojskega sin Erazem ljubi Urhovo hčer Tajdo. Urha udari Bog za zlo sovraštvo s slepoto; peljejo ga v Kompostelje na božjo pot, da bi zopet dosegal vid (I). Med potjo se pravi zločinec razkrije in spokori (II). Na cilju se dogodljaj razvozlja ugodno z ozdravljenjem Urha in poroko Tajde z Erazmom. Zoper libreto so imeli neki glasbeniki pomisleke; libreto je pač vedno težavna stvar.
V godbi prevladuje čuvstvena, »lepa« in »mehka« melodika, v harmonskem oziru zmerno moderni, barviti kolo rit, vodilnih motivov ni, muzika gladko poteka v neprestanost, le redko presekana z recita-tivno ali baladno »arijo«. Orkester ima ilustrativno, duhovno ozadje dogajanja slikajoč značaj. V ostalem opera ne zapusti nikoli mej tonalitete, nima nobenih eksotizmov. Značilno je za skladatelja in njegovo delo po njegovem mnenju i to, da je v mladosti eminentno gojil dunajske klasike (Havdn, Mozart, Beethoven), da je vseskozi duhovni pristaš klasike in romantike, in da je v njegovi glasbi značilna slovenska miloba in mehkoba.
Opera je ob premieri uspela, k čemur skladatelju iskreno čestitamo in mu želimo, da bi dolgo ostala na našem odru. Morda bi prenesla še nekaj pile v opernotehničem zmislu? — Nastala je spričo avtorjevega stanu, ki prezira čast in denar, iz čistega, idealnega namena in častno pomnožila operno tvorbo.
Druga nova domača opera, ki bo menda jeseni šla na naš ljubljanski oder, so »Črne maske« Marija Kogoja. Trodejanska opera na simbolični tekst L. Andrejevega, ki ga tu vsebinski predpostavljamo (Črne maske — Lorenzove slabe lastnosti in grehi, ki ga obiščejo in Lorenzovo končno očiščenje v »ognju«).
Ker se tiče kompozicije in tematične strukture, ima opera poleg situacijskih en splošen vodilni motiv (maske), ki variira skozi vse delo:
127