Sped. In abb. post. II. gruppo Lit. 25.— VIDEM, 16.-31. JANUARJA 1953. Leto IV. - Štev. 57 UREDNIŠTVO in UPRAVA via Mazzini, 10 - Videm-Udine Naročnina: letna 50C.— lir, 6 mesečna 300.— lir. Trinkove proslave v zamejstvu ZAMEJSKI SLOVENCI NA KOROŠKEM, V TRSTU IN V GORICI, BODO IMELI NASLEDNJE PROSLAVE ZA 90 LETNICO MONS. IVANA TRINKA: V CELOVCU BODO V PETEK 23. T. M. OB 14.30 URI IMELI PO RADIU SVEČANO PROSLAVO V SLOVENŠČINI; V TRSTU V SOBOTO 24. T. M. OB 21. URI SVEČANA PROSLAVA V »AUDITORIUMU«, KI JO PRIREDI SHPZ; V NEDELJO 25. T. M. OB 17. URI SVEČANA PROSLAVA V GORICI, V PROSVETNI DVORANI NA KORZU VERDI 1, KI JO PRIREDI ZAMEJSKA MLADINA S SODELOVANJEM GORIČANOV, BENEČANOV IN KOROŠCEV. Ob devetdesetletnici monsignorja Ivana Trinka januarja 1948, ki odpravlja protislovenske fašistične zakone, kolikor so v protislovju ali v nasprotju s to novo in napredno ustavo, iti priznava Slovencem iste pravice kakor mirovna pogodba. To zlato dobo prave in pravične demokracije si želijo vsi zavedni beneški Slovenci, ki niso podlegli sedeminosemdesetletnemu raznarodovanju, najbolj pa si jo želi največji, najzaslužnejši med njimi, ki je posvetil toliko svojega dela in svojih najboljših moči prav temu velikemu smotru. In vendar, in vendar... Vse dosedanje številke »Matajurjae pričajo žal, da tako zaželena zlata doba demokracije za beneške Slovence še ni napočila. Njihovo stanje se je le neznatno izboljšalo v cerkvi, a ne povsod; marsikje se tudi v cerkvi še zmeraj nadaljuje raznarodovanje. Niti najmanjše spremembe, niti najrahlejše demokracije ni opaziti v beneškosloven-skem šolstvu, kjer se nemoteno vrši raz-rarodovanje vseh slovenskih otrok, natan- ko po istih predpisih in zakonih kakor pod fašizmom. Ce pa si starši sami poiščejo slovensko šolo za svoje otroke, jih italijanski oblastniki nadlegujejo in iim grozijo z nevšečnostmi. V Beneški Sloveniji so tudi take italijanske šole, kakršnih ni nikjer na svetu, pri nobenem narodu: če spregovori v taki šoli slovenski otrok s slovenskim otrokom v svoji materinščini, mora plačati kazen in obljubiti, da ne bo več onečaščal italijanske šole s slovenskimi glasovi. Ko je ta vest prvič prodrla v javnost, se je zdelo, da kaj takega v moderni državi ni mogoče, da je to izmišljotina protiitalijanske propagande. Ir, vendar se je ta neverjetna vest še večkrat ponovila in potrdila. Taka nad vse sramotna dejstva morajo v javnost, na zborovanja Organizacije združenih narodov, da se primerno ožigosajo in se postavi v pravo luč država, ki kaj takega dopušča. Ne, država, ki tako razume spa-(Nadaljevanje na 2. strani.) Pred develdestimi Uti se je rodil v be-neškoslovenskem Trčmunu pod Matajurjem otrok, ki je dorastel v mladeniča in n.oža in je delal leta in leta, doma in v svetu, in se je vrnil pod Matajur, da se oddahne od dela in prime za novo delo, ljudstvu v pomoč in blaginjo. Ta delavni mož, ki je začel svojo življenjsko pot pred skoraj sto leti, je monsignor in profesor Ivan Trinko. Naš list je Trinkove gore list, nosi ime po njegovem vrhu, razgleduje se kakor ta po sončnih pobočjih in dolinah Beneške Slovenije, opazuje in beleži, kaj se dogaja v tej slovenski deželi. Gotovo ne bo odveč, ako spregovorimo ob tako častitljivi obletnici o slavljencu, ki tekmuje v stoletni odpornosti z domačim vrhom in se kakor on razgleduje do skrajnih slovenskih meja na zapadnem robu slovenskega ozemlja. Ivan Trinko je delil usodo svojih rojakov v treh Italijah: v liberalni, fašistični in današnji republikanski Italiji. Od tretjega do šestdesetega leta je živel Trinko v svobodoljubni kraljevini Italiji, ki je pregnala nazadnjaško Avstrijo iz svojih dežel in je prišla do Matajurja v imenu svobode. Beneške Slovence si je skušala pridobiti z obljubo narodne svobode in spoštovanja slovenskega jezika. Vladajoči krogi so žal prezgodaj pozabili na svoje lepe obljube in vzvišene nauke največjih italijanskih duhov ter so začeli Slovence raznarodovati po uradih in šolah, gospodarsko pa zanemarjati njihove vasi. Mladi Trinko je postal žrtev teh razmer. Moral je v italijanske osnovne, srednje in višje šole. že tedaj se je zavedel, zlasti ped vplivom Petra Podreke, da v taki uredbi nekaj ne more biti prav, da je vse njegovo ljudstvo prevarano in ope-t erjeno. Z lastno voljo in vztrajnostjo se je dokopal do slovenske izobrazbe, do slovenskih knjig in do slovenskega pisanja. Začutil je živo potrebo po tesni povezavi z matičnim narodom in po stikih s pesniki in pisatelji na Primorskem in Kranjskem, zlasti z dvajset let starejšim gori-škim slavčkom Simonom Gregorčičem. Skladal je slovenske pesmi in jih objavljal v slovenskih listih. Z dvaintridesetimi leti je izdal v Gorici zbirko svojih pesmi, ki so vzbudile pozornost v ožji in širši domovini. Križev pot naroda in pastiria. Vladni krogi so postajali bolj in bolj krivični. Da bi pospešili raznarodovanje, so ustanovili v šentpetru ob Nadiži italijansko učiteljišče namesto slovenskega in silili mlade učitelje, naj raznarodujejo slovenske otroke. Le v cerkvi je imela slovenščina nekaj zavetja. Ivan Trinko je l-ostal profesor v videmskem bogoslovnem semenišču. Poleg drugih predmetov je Poučeval slovenski jezik v prostem tečaju in pripravljal mlade bogoslovce, da so Pozneje po službah pridigali in učili ljudstvo v domačem jeziku. Pisal je o beneških Slovencih in Rezijanih ter zavračal kriva mnenja nekaterih italijanskih piscev o slovenskih narečjih v Italiji. Bil je v zvezi s slovenskimi župniki in kaplar hi, ki so skrbeli za to, da pride ljudstvo «lo slovenskega branja, da sc se širile slovenske knjige in se je vsaj delno zajezil Val raznarodovanja, ki bi bil rad preplavil slovenske Kraje in oropal slovensko ljudstvo domače govorice. Ce je naletel J cerkvenih krogih na neumevanje glede Pravic domačega jezika, se je zavzel zanje z vso odločnostjo, ne gledé na visoke zamere. živeč ob dotiku dveh narodov je kazal Trinko vse življenje popolno umevanje za potrebe in pravice obeh. Nekaj pesmi je zložil v italijanščini. Pisal je italijanske članke, razprave in knjige o raznih snoveh, posebno o južnih Slovanih, da razširi med Italijani poznavanje slovanskih kultur. Z istim namenom je prevajal slovenske in druge slovanske pisatelje v italijanščino. V Vidmu je zasledoval z živim zanimanjem razvoj furlanskega in italijanskega slovstva. Bil je član videmske akademije znanosti in je večkrat predaval v njej. Njegova semeniška sobica je bila vselej zatočišče vsem, ki so potrebovali nasveta ali pomoči. Zlasti njegovi rojaki so se radi zaupno zatekali k njemu v svojih križih in težavah. Trinko je vselej rad pomagal z nasvetom, poukom a’i dejanjem. Čeprav ga je služba vezala na tuje okolje, je ostal ves čas v najtesnejših stikih z Beneško Slovenijo in se zanimal za usode njenega prebivalstva. Po stopiniah kaplana Čedermaca Kako je moralo biti takemu možu v t&šistični Italiji, si vsakdo lahko predstavlja. Trinko se je trudil za ohranitev ih naravni razvoj prebivalstva, za njego-Vt> gospodarsko in kulturno blaginjo, za Urjenje narodne zavesti in za pravice slo-venskega jezika med slovensko-beneškimi rojaki. Fašizem pa je imel prav nasprot-he namene in cilje: gospodarsko in kulturno propadanje Slovencev, ki naj jih •Hi v izseljevanje, od dne do dne brezob-•irnejše raznarodovanje Slovencev z vse-*hi sredstvi, ne le v šoli in po uradih, temveč tudi v cerkvi in družini. Fašizem J® prepovedoval slovensko petje, slovenske Pridige, branje evangelija v slovenščini. Prizori, ki jih poznamo iz Bevkovega romana »Kaplan Martin Čedermac«, se niso 0 111 « i •• m i {1111 m 111 PROF. IVAN TRINKO : Za boljše spoznavanje Jugoslovanov (Uvod v knjigo »Zgodovina Jugoslavije«) Italijanskim čitateljem predstavljam kratek oris politične, literarne in umetnostne zgodovine Jugoslavije v prepričanju, da s tem napravim dobro delo. Pobudo za to so mi dali izboljšani odnosi med Italijo in Jugoslavijo, ker je pravilno, da se prijatelji v vseh ozirih spoznajo med seboj. Jugoslavija, kjer so vedno z ljubeznijo gojili italijanski jezik, pozna dobro Italijo, ker je vedno v veliki meri zajemala iz tega starodavnega studenca civilizacije. Glede Italije pa je drugače; na splošno Italija v preteklosti ni poznani 1111111 m 111111111 n i i iTi n i'111 m 1111111 m 11111 SPOMIN Spomin, kam naj bežim... Pri oknu nem bedim, tja v noč mi zre oko otožno in rosno. Li vidiš zvezde jasne, kako so žive, krasne! Kakd ti vse miglja tam z nočnega neba! A kaj, a kaj vse to? Kaj meni vse nebo? Spominov davnih broj razdira moj pokoj. Zato, ko vse počiva, ponočni mir uživa, pri oknu nem stojim in tiho se solzim. Ivan Trinko la svoje sosede drugače, kot enega izmed raznih narodov avstroogrske monarhije in torej samo preko tistih več ali manj pobarvanih informacij, ki jih je dajala Avstrija. Nepoznavanje slovanskih jezikov, kar ji je bilo ovira, da se ni mogia ustvariti mnenja o Slovanih, neposredno iz njegovih del, je eden glavnih vzrokov zakaj Italijani na splošno ne poznajo zgodovine, kulture in skrajno neugodne politične j.ogoje Jugoslavije, ki so preprečevali in zavlačevali njen razvoj. Samo po združitvi Jugoslovanov v lastno suvereno državo, ie ta vzbudila pozornost. Sedaj imamo že več italijanskih učenjakov, ki so se začeli hvalevredno zanimati o jeziku in o slovstvu modernih Jugoslovanov in imamo tudi že prevode njihovih del. Vendar pa smo še daleč od zadovoljive celotne orientacije na njihovem kulturnem področju, ker so Jugoslovani često slabo prikazani in jih sosedje po krivici obrekujejo. Naj bo to skromen poizkus postaviti jih v boljšo luč in upam, da bo to moje delo majhen prispevek za nadaljnje poglabljanje prijateljstva in medsebojnega spoštovanja med obema narodoma. Petindvajset let je že tega ko sem prvič srečal »moža«. To so bila tista leta ko sta bili naša beseda in naša pesem preganjani ko pes v cerkvi. Takrat torej sem moral v neki skupni narodni zadevi stopiti v Videm k profesorju. Njegovo ime kajpak, komu bi bilo neznano; kaj šele v tistih časih, ko je narod iskal mož, da se nanje vsaj v mislih osloni, da ne omahne! Take misli so orale po glavi, ko ie vlak drdral preko furlanskih planjav proti Vidmu. B izu postaje sem srečal možaka, po videzu kmeta z gora in ga povprašam, če morda ve, kod se pride do semenišča. Možak se nekam namuzne, italijanski sva govorila, in pravi, da mi kar pokaže do vrat. Fomenkujé se, sva že pri palači; tim se neznanec poslovi in še krepko po naše pristavi: »Saj greste k profesorju«. Strme ga pogledam, kako neki mojo tajno pot pozna. On pa ves nasmejan, a previdno se oziraje poudari v lepo pojoči govorici: »To je muož!« — Zdaj sem vedel, da na-ro’, preprosti beneški Slovenci, kar nekako bedi in čuva svojega »profesorja«, kot nad svojim narodnim genijem, nad svojim res »možen«! Temu ljudstvu, sem tam pri vratih spoznal, ni Trinko samo zamejski - pesnik, on jim je mož tak, da jih redko mati slovenska rodi. — Prav kmalu ga bom videl. Pri vratarju povprašam, če dobim mon-sinjora doma. Cez hip me že pokliče iz čakalnice, da pojdem z njim. Po stopnicah in hodnikih sem in tja me vodi na d go vežo v prvem nadstropju. »Ecco, la,« mi pokaže in opazim, visoko skoraj asketsko postavo v svečeniški halji, ki se naglo Ob devetdesetletnici msgr. Ivana Trinka (Nadaljevanje s 1. strani.J šlovanje mednarodnih obveznosti in uživanje človeških pravic, ne sodi med članice Organizacije združenih narodov, temveč pod mednarodno nadzorstvo, ki naj jo prisili, da se raznarodovalnemu nasilju dokončno odpove in končno začne izvajati svojo lastno ustavo. Zdaj ji služi taka lepa ustava samo za to, da z njo vara svet. Prav tako ni nobenega sledu o dvojezičnem uradovanju ne po občinskih ne po državnih uradih. Poroštvo za bodočnost Ta kruta dejstva grenijo dneve zavednemu slovenskemu prebivalstvu Beneške Slovenije in njegovemu največjemu predstavniku Ivanu Trinku. Nasprotniki in potujčevalci še zmeraj napadajo sivolasega starosto slovenskih pesnikov in pisateljev, če izda kakšno slovensko knjigo, pa bodi ta še tako nedolžna in preprosta, samo zato, ker je tiskana v slovenskem jeziku in namenjena slovenskemu ljudstvu. Zrna, ki jih je veliki slavljenec sejal v drugi polovici 19. in v prvi polovici 20. stoletja, niso padla vsa na nerodovitna tla. Kljub najhujšemu vladnemu pritisku v vseh treh Italijah, liberalni, fašistični in demokristjanski, je ostalo beneškoslo-vensko ljudstvo zavedno, ohranilo je ljubezen do svoje domače besede in rado posluša nauke svojega velikega vzornika. V narodnoosvobodilni borbi se je ta ljubezen še bolj utrdila. O tem priča tudi obstoj našega lista, po katerem naše zavedno ljudstvo rado sega, ker ve, da se oori tiidi »Matajur« pioti raznarodovalcem, za našo materino besedo, za slovensko šolo in za naše narodne pravice. Dežela, ki si ponaša s takimi sinovi, kakršen je Ivan Trinko, ne more propasti, ne bo propadlo. Ob devetdesetem rojstnem dnevu želimo Ivanu Trinku, da bi živel še dolgo v zdravju in zadovoljstvu sredi svojega ljudstva in bi z njim dočakal dan, ko se bodo tudi beneškim Slovencem vremena dokončno zjasnila. m 'S ^ ** A M1* TAKO IZGLEDA-JO NASLOVNE STRANI NEKATERIH DEL NAŠEGA JUBILANTA PROF. MSGR. IVANA TRINKA. bliža in razprostre roke kot v objem. »Dobrodošli, saj Vas že poznam, iz Gorice ste, da; kaj delajo naši goriški Slovenci? Kar za menoj !« Na mah me je vodnik beneških Slovencev osvojil. Ni vprašal najprej, uradno, kdo in po kaj sem prišel. Ne! Slovenec si, še Goričan po vrhu, pridi torej sem, da boš s staro slovansko gostoljubnostjo sprejet! že sem čutil, da je to mož, ki zna ljudi pridobivati. Na koncu hodnika, na levi je imel sobo. Vstopim. Res soba delovnega moža. Po mizah, po stolih, v omarah, na vrhu in na tleh lepo zložene skladanice knjig v vseh evropskih jezikih. Na mizah polno odtisov in zapiskov. Z vseh sten zrejo naše slovanske veličine. Vmes lepe perorisbe. Pogledam podpis: Trinko. Torej tudi v tej umetnosti mora biti doma, ta beneški vse-jr alec. Tam je odprt harmonij. Pogled m note na niem — kantata v počost pobratimu nadškofu Sedeju. Pogledam podpis, zopet — Trinko. Torej tudi skladatelj! V posebni omari je zbirka njegovih izdaj. Ko jih ogledujem, pristopi on, ki je bil med tem tihoma nekam zginil, s pladnjem kruha in kozarci. Zlato se zapeni v čašah in ko trčiva slovesno spregovori: »To je kaplja z zapadne slovenske meje. Bog vas živi vse Goričane!« In vas beneške Slovence, ki imate takega moža za steber. Na glas pa: »In Vas, spoštovani Zamejski, ki niste več to sam.« »Da, da, zdaj smo vsi zamejski!« in se zamisli Pokaže mi odtise italijanski pisane knjige o Jugoslaviji in pripomni, da hoče dobrim Italijanom pravilno pokazati, kdo smo, da nas spoznajo, ocenijo in začno spoštovati. Pogovor se je začel razpletati o n ših narodnih vprašanjih Trinku je zdaj pa zdaj zastrmelo oko v daljavo ko da išče pravega izraza delu in skupni bolesti, zdaj se mu spet oko zaiskri kot pesniku vidcu in poišče zbirko svojih poezij in še novih osnutkov. Ko da zna, da mu bo Župančič za zlato mašo zapel: »Mar še tam za mejó naš poje rod?« Vedno bolj prijazen in mil je postajal Trinkov obraz. Kar ni se dalo iz prijetne sobe - delavnice in iz njegove bližine. Že sva obravnavala zadevo in še druge, pa je potrkalo. Profesor vstane in se vrne z nasmehom: »Naši so iz Gornje Benečije!« Se čašo za trdno prijateljstvo in slovo. Far mož čaka na hodniku. Spoštljivo, a prisrčno zaupno ga pozdravijo, on pa m« predstavi: »Kar po naše, ta je pa naš iz Gorice!« žuljave roke možakov sežejo v dlan, njih voditelj pa blažen stoji ob strani, večerni sij obžarja obraz njemu - Mojzesu svojega ljudstva. Spet je dirjal vlak čez furlansko raven. Mislil sem nanj, na tega moža, ki jo bil v mladosti sam klicar zapadne mrtve straže, zdaj pa že ima ljudi, ki jih je on zdramil. Danes pa še bolj in še več ko zre tam izpod Matajurja na beneško ravan in ve, da ni več sam, da živi in hrèpeni novi rod, ki mu je on mož med nami redek, S svojo mislijo in besedo pot pripravil. r. b. St ev. o/ »MATAJUR«- Stran 3 Msgr. prof. Ivan Trinko - Glasbenik Ni naš namen podajati tu kritično razpravo o Trinkovem glasbenem ustvarjalcu, glasbenem udejstvovanju in o njegovih kompozicijah, marveč samo mimogrede ga osvetliti tudi kot skladatelja in glasbenega kritika. Pesnik in glasbenik še morata nekje srečati. Sam Trinko pravi, da sta se pesništvo in glasba rodila istočasno, da sta dvojčka. Njegova globoka duhovna sila zajame vse dojme, vtise, vplive glasbene umetnosti, ki mu preši-ijja dušo in srce, da mora izliti svoja dozorela čustva v sproščene melodije. Pod takimi vplivi je Trinko prisluškoval prizvoku priproste, a bogate domače ljudske pesmi, slovenske in furlanske, kar ga je napolnjevalo z nei?bežnimi hotenji, naravnimi nagnjenji in navdihi prodreti v glasbene skrivnosti in lepote. Kakor navadno — tako tudi tu: Bogoslovec v semenišču se vsede k harmoniju, pcčasi prebira note, tipka za preprostimi pesmi, igra cerkvene ali narodne ter se uvaja v teoretično in praktično muziko. Trinko je tako pričel brez učitelja, brez maestra, a'i ves prežet te umetnosti in v svoji zdravi nadarjenosti ter krepki volji IVAN TRINKO PRED SVOJIM DOMOM V TRČMUNIJ se je poglobil ter se lotil vztrajnega študija v teoriji, harmoniji in kontrapunktu. Ivan Trinko je glasbeni samouk. Le mimogrede za nekaj časa je imel učitelja, ki mu je dal prve nauke v teoriji, ali mu ni znal veliko pomagati. Trinko se ni zadovoljil z njim, zato je kar sam nadaljeval z glasbenim učenjem. Največ izpodbude je prejemal v de.ih velikega čedadskega glasbenika Jacopa Tomadinija in njegovega maestra Can-dottija, poleg tega se mu je nudila takore-koč dnevna praksa v semenišču samem pri poučevanju cerkvenega, koralnega petja in pri orglah. Na razpolago je imel ilasbeno literaturo, ki jo je tudi v veliki meri kritično predelal. Trin.kove kompozicije niso vsem znane, niti niso objavljene, a so tu njegovi mnogoštevilni rokopisi, raztreseni po semenišču in raznih zavodih, predvsem v »Nobile colleggio Dimesse«, kjer je bil preko 40 Jet ravnatelj in voditelj petja. Kar smo jih do danes našli, so te kompozicije le nabožne. Nebroj jih je: Ecce Panis, Jesu Redemptor, Jesu dulcis memoria, Litanie della Madonna, Miserere, 'O Salutaris, O Sacrum Convivium, O quantum in cruce, Panis Angel.cus, S.cro cuor d’amor ferito, Sub Tuum praesidium, Sacerdos et Pontifex, Tantum Ergo, Te ergo quaesumus, Tota pulchra. Tu scendi dalle stelle, Veni creator, Adoramus, AL-ro te devote, Ave verum, Ave Maria, Lanciate, Anima Christi, Cor Jesus flagrans, Cor Arca, Dolce Cuor, Domine non sum dignus, Deus misereatur, Decora lux, Dal tuo celeste trono, Dormi o fanciul, Dormi non piangere itd. tudi v več primerih z istim besedilom, a z drugim napevom. Vse te skladbe so v rokopisu. Posvetnih pesmi nismo zasledili. So tudi slovenske, ki jih še iščemo. Bogvè kje so po Trinko-vih begunskih zabojih? Dve lepi Trinkovi skladbi sta takozva-na »Missus« (Poslan je Angel od Boga...! s slovenskim tekstom. Oba ta »Missus« pojejo pred božičem v št. Lenartu. Ta glasbeni motiv je v navadi po Furlaniji. V izdaji Vittorio Franz: Missus (Udine) je Trinko napisal »A proposito di Missus,« uvodno besedo in razlago. »Missus« (Missus est angelus Gabriel a Deo...,) se poje pri božičnih devetdnevnicah, pri pobožnosti k pripravi za božične praznike. Besedilo je povzeto iz evangelija in je skoraj slično »angelskemu češčenju«, motiv je podan nazorno v obliki pevskega prizora, ko nastopijo angel Gabrijel, Marija in ljudstvo. Missus je sicer pobožen motiv ali ne strogo liturgičen, zato je dana skladatelju precejšnja glasbena »licentia« v podajanju, kar seveda v strogi liturgiji ne bi bilo dopustno. Po italijanskih revijah srečujemo Trin-ka kot finočutečega glasbenega ustvarjanja. Svojemu ljubljencu — vzorniku maestru Tomadiniju posveča v posebnih delih: Jakopo Tomadini e la musica sa-ca in Friu i« (Udine 1910) in v »Commemorazione de Jakopo Tomadini nel primo centenario della sua nascita« (Udine 1923) cele glasbene razprave in marsikaj odkrije Furlanom česar sami niso mogli najti. Na torišču dveli glasbenih kultur, v območju furlanskega in slovenskega ljudstva, kjer se spajajo in vrste različne struje glasbene umetnosti, pa še pod nepo-siednim vplivom cerkvene glasbe, so gotovo bogati viri, iz katerih Trinko zajema svoje znanje in zaklade. V svoji razpravi »Saggio di antiche melodie liturgiche nei paesi italo-slavi« (»Arte cristiana«, Milano 1915) iznaša stare liturgične melodije v slovenskih in furlanskih krajih in jih primerja, v kolikor se med seboj razlikujejo. Najde bistveno razliko med enimi in drugimi. Slovenci v Italiji so ohranili stare liturgične napeve, sploh imajo izredne naravne vrline, da znajo obdržati v svoji lasti svete in posvetne pesmi. Ohranili so stare melodije iz 15. stoletja in še od prej. Tako pojejo še pesem, ki je v Trubarjevi zbirki pesmi iz leta 1584 in ki se glasi: »Stara Velikoriozna pesem«, čigar tekst je objavljen tudi v »Vocabolario Italiano e Schiavo, Udine 1602 P. Gregorio Alasio de Sommaripa«. To pesem pojejo samo še beneški Slovenci: »Jezus je od smrti vstal od svoje britke martre, zato se veselimo ino Boga častimo. Aleluja«.. Pojejo vsi: žene, otroci, moški, bodisi unisofio> bodisi v zboru,, vendar počasi in pobožno. Ves pa je Trinko v svojem glasbenem MOTIV IZ TRCMUNA — ROJSTNE VASI IVANA TRINKA elementu, ko proučuje in razglablja narodno, ljudsko pesem. Ta pesem se dotakne njegove prve nežne strune, ki mu je zvenela še doma, v cerkvi, na polju in mu je pozneje v Vidmu prišepetovala najslajše zvoke kot odmeve iz domačih logov. V reviji »Ce fastu«, bollettino filologico - Udine 1932« izlije svoje utripe v članek »A proposito del canto popolare«. Poda resnično podobo ljudske pesmi, njen pravi izraz in njeno rast. Seznanja Furlane z rusko in jugoslovansko narodno pesmijo, a posebno s slovensko ter najde razlike od furlanskih, ki imajo drugo fizionomi-jo in karakteristiko, vendar so pa medsebojni vplivi dokaj močni, tako, da prevzamejo Furlani slovenske melodije, a še več Slovenci furlanskih. Furlani so prevzeli tudi zborno podajanje svojih pesmi, ker pojejo Italijani po večini le enoglasno. Tomadini in Candotti sta hodila v »Slavic italiano«, da sta se opajala ob napevih slovenskih narodnih pesmi, ki so jih Benečani podajali v zboru in s tako mistično pobožnostjo kakor nikjer drugje. Zadnje Trinkovo delo je »De profundis«, ki naj bi mu bila v zatonu njegovega življenja, odhodnica iz tega sveta. Skladba, posvečena pok. velikemu nadškofu Sedeju, je bila tiskana v Trstu, ali še pred izdajo zaplenjena od takratne fašistične cenzure. Kar je Trinko nabral slovenskih narodnih napevcv, je po večini vse razdal svojim bivšim učencem, kaplanom po sloven-skobeneških duhovnijah, tako, da sam ne ve, kje povsod leže porazgubljene njegove skladbe. 1111111 ! IIIII11 un 1111 Ml i n ih n mili i uhi iliiiillMillliiiiiHiiin minili i Mili i hii miiimiiii i i i ii ih i i i ii i i i 111H h i i i i h h i h i h i iiii i ih i i i i i h h ihi-hiii Jvan 'JmjaJco. : Ustoličenje slovenskega vojvode (lz knjige „ Zgodovina Jugoslavije“) Slovani pripadajo indoevropski skupnosti, vendar pa je njihova začetna zgodovina zavita v tajnost. V začetku so prebivali po obširnih planjavah na ozemlju današnje Ukrajine. Ker so brli oddaljeni od Grkov in Rimljanov, zgodovinarji teh dveh narodov ne vedo povedati mnego o njih; vendar pa se zdi ugotovljeno, da so bili ti Praslovani in Vendi, eden in isti narod. Ker so bili pretežno poljedelci in pastirji, jih je priklepala nase zelo rodovitna zemlja, na kateri so živeli. Ker pa so se namnožili, so se začeli širiti na vse strani in razlikovati med seboj v prazgodovini. Iz tega razlikovanja so nastale najprej tri skupine, ali narodi, ki so se potem razdelili še v nadaljne skupine, iz katenih so nastali današnji slovanski narodi. Zato danes naziv Slovan, ali slovanski jezik, ne pomeni niti nekega določenega naroda, niti nekega določenega jezika, ampak vse Slovane na splošno. Ena izmed treh prvotnih skupin, ki jih zgoraj navajamo, je prekoračila Karpate in se naselila ob spodnji Donavi, kjer sta jih našla zgodovinarja Prokopij in Jomandes, ki sta jih imenovala z imenom Sclavenoi. Ti Sloveni, kakor so sami sebe imenovali, so se še nadalje razmnožili in razširili v vse smeri. Tako smo okrog VII. stoletja ugotovili tri nove skupine, od katerih se je ena naselila na Balkanskem polotoku in ki jo predstavljajo današnji Bolgari. Druga skupina se je pomaknila proti zapadu in severozapa-du, ter prodrla v doline Norijskih Alp, ter ustvarila današnje Slovence, ki so ohranili svoje prvotno ime. Tretja skupina se je naselila v Panoniji in v vsej pokrajini, ki se razteza od Karpatov do Jadrana ter jo tvorijo Srbohrvati. Zelo zanimiva ja bila družabna ureditev teh Slovanov. Posamezne prvotne družine so posedovale zelo obsežna zemljišča. Vsaka od teh je z razmnoževanjem ustvarila preko sinov, vnukov in pravnukov nove družine, ki so živele skupaj pod očetovo streho, dokler je bilo to mogoče, pozneje pa so §i zgradile hiše v neposred- ni bližini. Te hiše so se polagoma namnožile in nastala je vas, ki je imela včasih do 300 ljudi, ki so bili vsi med seboj povezani s sorodstvom. Taka skupina se je imenovala zadruga. Na čelu ji je stal kot naraven poglavar stari oče, ali kdo drug, ki so ga izbrali. Ta poglavar se je imenoval starešina, ali gospodar, ter je v dobi poganstva opravljal tudi svečeniške posle. Premoženje zadruge je ostalo nerazdeljeno, in je pripadalo zadrugi, ki pa je morala skrbeti za posameznike, medtem ko so člani morali delati zanjo in ubogati starešino. Po imenu starešine so se imenovali tudi vsi člani. Ce se je n. pr. ta imenoval Jovan, je bil vsak član zadruge Jovanovič, vsi skupaj pa so bili Jovanoviči; če je bil Marko, se je član imenoval Markovič itd. Dobršen del današnjih priimkov ima ta izvor. Iz združitve več zadrug se je stvorila župa, kateri na čelu je bil župan, ki je bil voljen in je prebival v utrjenem gradu. Več žup skupaj je tvorilo vojvodstvo, kateremu je načeloval vojvoda, ali knez. Koroški vojvoda je bil izbran od ljudstva s posebnim obredom, ki je vredno, da ga navedemo. Svečanost se je vršila na Gosposvetskem polju, blizu zelo starega svetišča ne daleč od Celovca. Na odprtem polju, poleg cerkve, je stal (in stoji še sedaj) kos starega stebra (verjetno rimskega izvora) s kapitljem. Ta je predstavljal tako imenovani knežji kamen. Nanj se je vse-del kmet iz svobodne družine Edlinger, ki je imela to pravico že od davnih časov. V tem je prihajal obdan od velikega števila plemičev in vitezev in v velikem sijaju, izbrani knez. V gotovi razdalji od kmeta je moral odložiti vsa knežja oblačila in si obleči preprosto kmečko obleko ter obuti kmečke čevlje. Fotem je vzel v eno roko palico, z drugo pa je vodil šekasto kobilo in bika, ter se približal. Tedaj je kmet vprašal okoli stoječo množico; »Kdo je tisti, ki se mi približuje?« »To je naš vojvoda,« je odgovarjala množica. »Ali je on pravičen knez, ki skrbi za dobrobit domovine?« »Je in bo tak vedno.« »Ali izhaja iz svobodnega rodu? Je prijatelj in zaščitnik prave vere?« »Je in bo tak ostal.« »In s kakšno pravico me hoče pregnati s tega mesta?« »V plačilo ti bo dal 60 denarjev, kobilo, bika in obleko, ki jo ima na sebi, ter bo oprostil tebe in tvojo družino vseh dajatev.« Tedaj je kmet nalahno udaril vojvodo po licu in ga opomnil na sveto dolžnost, aa mora soditi pravično. Nato je zapustil knežji kamen ter se odstranil in odvedel s seboj obe živali. Vojvoda, ki je bil še vedno v prepros i obleki, se je nato vsedel na kamen, kjer mu je pustil prostor kmet. Prijel je v roko meč in zamahnil z njim na vse štiri strani sveta, ter prisegel, da bo sodnik vsem po dolžnosti in po pravici. Končno ;e iz klobuka popil požirek sveže vode, kakor je običaj med kmeti. S tem je hotel pokazati ljudstvu, da se bo on zadovoljil s pridelki domače zemlje in ne bo želel vina in drugih tujih poslastic. Slovesnost je bila zaključena s svečanim opravilom v bližnji cerkvi. URCMUN JV AN TRINKO: 1MS0 PAGLAVCI imuni mm mutui i iiMtiiiitiiiiiiiiiiiieniiiiiiiiieiiiieiiiiiititiiiiiiiiiiiiiHiiuiiHiiiiitiniiiiiiiiiiii n im iiiiuiiiMiiiiiiiiiiiii ČRTICE )N SLIKE IZ BENEŠKE SLO VENIJE Zimski večer Kako je prijetno bivati v topli, zakurjeni izbi in gledati v prostrani svet, ka-■Var razsaja zunaj huda zima. Vse gore na 'bkolo so se spremenile v čudovito, bujno deželo. Tudi domača vas se je korenito Predrugačila. Vsa je bela in čista. Vse nečednosti, vsako smetje, vse gnojnice in ^6 so izginile pod debelo plastjo svežega snega. Od čudovito našemljenih streh tajijo dolge in goste štruce, a drevje ža-*°stno vzdiguje proti nebu ogoljene vrhe, davite v dolgo odejo kakor ranjeni obvezane roke. Veter prhuta okoli brez navadnega glasu, kakor da bi govoril brezzobi starec; le skozi špranje piska ali pa tuli c*> Vogalih. Sicer pa ga je lepo poslušati, 11. «Inimlr no fnnlom • f't. cl y izbi ali pa ponoči že zarit v toplo posteljo, je ni prijetnejše godbe. Večer je. Domači so pojedli in pomo-lui. Sosedje prihajajo. Noč je zgodnja in dolga. Kdo bo ležal toliko časa! Lojzika zna krasno čitati. Prava naslada je poslušati jo. Vidiš, muša! če sam bereš, ni? ne razumeš. A če bere ona, je vse jasno; še besede, bolj zavite po kranjsko, ti prenese na naše. »No, ali bo kaj nocoj? Kje je Lojzika?« vpraša stari 2ef, izkušen mož in najzvestejši gost, ki strahovito rad posluša in čisto vse drži na pamet, kar sliši. Koleno položi čez koleno, na koleno komolec, v ?t?.re čeUustJ. v čeliusti cinico: ta- ko kadi in posluša. Niti besedice ne presliši. Leto pozneje ti točno pove, kar je slišal, da se mu moraš čuditi. »Nocoj ni Lojzike; glava jo boli in spat je šla.« »škoda! Nič ne bo o rokovnjačia nocoj.« »žef, povejte pa vi kako; saj znate,« rr.u reče Pepič. »Eh, kaj so naše pravljice!« »Pa znate, pa znate! One lepe, kratke znate, one po našem; saj so lepše! Dajte, dajte!« ga vprek prosijo otroci, ki niso za obširne povesti. »Vi ste mnogo prehodili po svetu. Gotovo vas je kdaj strašilo. Povejte o strašilu.« »Kaj strašilo! To ni nič; strašila ni.« »Je, je! Saj je lani strašilo Miho; neli Miha?« Miha je bil drugi sosed, ki je rad poslušal, pa tudi sam rad kaj povedal, kar je bilo in ni bilo. »Seveda me je,« odgovori. »Kaj strašilo!« ugovarja žef, »strašilo je prazna vera.« »Pa ga je, pa ga je in še kako!« zatrju-ieio otroci. »Povejte no, Miha. Da bo vedel in veroval,« priganja nekdo. »Kaj bom pravil ! Kar je bilo, je bilo; saj sem že pravil, saj veste.« »Pa ste rekli, da vas je večkrat strašilo.« »Seveda me j e. c »Povejte, kdaj ste se najbolj ustrašili.« »Ce ne bo Žef godrnjal! On posluša rad samo Lojziko, kakor da bi bilo vse res, kar Lojzika bere!« »Mi pa rajši poslušamo vas.« »No pa povej, kar znaš,« reče žef, »saj bom poslušal in potem povem tudi jaz svojo.« »Da, da ! Oba. Oj joj ! Nocoj bodo naše,« vzklikne Ciril. Otroci so se lepo razvrstili okoli Mihe in se zamaknili vanj, kajti zanje ni lepših pravljic, nego o strahovih. Radi imajo, da se jim domišljija zapleta v čudne in strahovite dogodivščine in da jim groza pretresa mlado dušo. »Pustimo, kar se mi je lani zgodilo, saj sem že večkrat ponavljal. Povem drugo. Bilo je onega leta, ko so našli v Pianinu mrtvega človeka in nihče ni vedel, odkod je bil in kako je umrl. Takrat se je marsikdo bal hoditi ponoči po oni poti; še podne, če je bil človek sam v oni samoti, ni bilo lepo. Potem so se privadili in se niso več bali. Pravili so vendar, da ondi straši in baje se mrtvec še zdaj prikazuje. Bil sem torej neke nedelje v Kobaridu in nazaj grede sem se zapoznil na Livku, kakor se rado zgodi. Dobrega vipavca so točili pri Krocu, dobra družba je tudi bila in tako je prišla noč. Že pozno sem se pobral domov čez Jevšček, kar se mi je zdelo bolj domače, nego po dolini skozi Polavo. V Jevščeku sem zopet popil pol litra, da sem šel še bolj srčno. Bal st itak r item ; no pa je vendar bolje, če je človek ponoči dobre volje, ako hodi sam. In tako sem šel popolnoma brezskrbno čez jevško polje in prišel čez stari »konfin« (mejo) v onegovo senožet, odkoder se lepo vidi na vse kraje. Luna je sijala na polnem. Niti v glavo mi ni prišlo, da bi se bal,, šel sem naprej kakor na perutih, kar mi zajec preskoči pot. No, vižga! Ce bi imel puško, sem pomislil. Tako sem mislil in glej, dolgouhca, obme se nazaj in mi spet prestriže pot. »K s j (Nadaljevanje na 4. straniJ IVAN -TRINKO - ZAMEJSKI : Moje Na tujem nas osamljena je vila s šepetom tajnim tiho navdihnila. Kakor čez noč, oh, temne, nevesele v pustinji žalostni smo se spočele. Samote duh obsipal ni s sijajem, z ledenim nas je davil ogrljajem. Da zvezde nam svetlejše so žarele, krepkeje, veseleje pač bi pele. To pomni, brate, krivo nas ne sodit Prav motri, umi nas in zdrav nam bodi! SLOVANSKI DAN (Odlomki) In koliko pozabljenih gomil brez križa, brez spomina po planjavi pred sabo vidim tu okrog! Oj, grobi, pretočni grobi! Tisoč tu in tisoč leži mi bratov zakopanih v zemlji. Izginilo je njih ime; tuj narod preplavil je njih sela, njih poljane; odmev se čuje glasov tujih v zraku, ki prej vesel se trekel je slovenske raznašajoč veseljebudne pesmi! Na dan, na dan! Vstanite mi, junaki! Dovolj je spanja, pripašite meče! Na dan, na dan! Na vrage krvopivce!... A moj je glas vpijočega v puščavi. Le tihi stoki, vzdihi zadržani šepečejo v odziv po mračnem groblju. Propal je narod moj? Breznadno kličem? Rojaki več ne vstanejo? Planjava, planjava širna, delež naš, planjava nekdaj slovenska, več ne bo slovenska? nestrpno čaka zmagovalnih bratov, čckaje zraven davne pesmi peva. Planjava mrgoli, šibi se zemlja, pretresa zrak se in nebo oživlja: minula noč nam grobnega je spanja, slavjanski dan mogočno se naznanja! Farizej Zamišljen v se, na ramo sklanja glavo, pobožno vzdiha in oči kroti; Bogu na čast in slavo za svetim poslom pod oknom hiti. Poznam te, ptica, podla kukavica: Slotisoč rožnih vencev, svetih maš, in litanij in očenašev vročih, solza ne zbriše do neba vpijočih, za ko je dobro znaš! Poznam te, da; le dobro me poglej, čemu hitiš? Oh, ni zamude, stoj! In mene se ne boj, Kaznuje Bog na nebi in ne prisvajam sebi vladarske te pravice; samo ti pljuvam v bogoljubno lice, a zraven pravim: jej, ostudni farizej! Nebo se jasni, svit odzgor se siplje; potresa zemlja se v korenu, poka, odpira se, zija do groba grob. Kosti mešanje čudno! šum, topot... Pri drvgu mrtvec giblje se, oživlja, na noge skoči, sluša, zre in teka, orožje zgrabi, v bojni red se stavi; mtiiiuiiiiiiiiiiiiiiiuiiiiiiuiiiiiiiiiiMiitiiiiiiniiii iiiiiiiiiiiiwiiiiiiiiiwiiiiiiiiiiiiiiiliiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiwiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiinmiiiniiiiiiiiiiiiiiìiiiiiiiiiiiiMiwiiii'iiiiiiiiMiiiiiiiiniiiiiiiiiii SLOVENCEM (Odlomki) Od zore v mrak zasmeh, pomilovanje grenilo vam življenje bo vsakdanje. Kot sramni vam pečat, ki ga pravica zločincem vžiga, stal vam ob na čelu, zaslužen si po delu, napis krvavo svetel : izda j ic a ! Pozdravljam vas, oj narodna zaveza l oriteljev, vas, male domovine neustrašne hčerke in jeklene sine! Kot vihra gromonosna iLasprotujočih sil divja vam jeza nad bistrimi glavami; a trdna in ponosna pokoncu vam stoji pri glavi glava. Čemu, čemu vaš hrup in divja sila, oj severni in južni naši vragi? Vsa vaša moč zdrobila se vendar bo ob mali, pa nepremični skali; in rodoljubje neukročeno, sveto, s katerim vsako je srce vneto, naposled vendar zmaga z nebeško pomočjo za vragom vraga. Oh, daj zasijaj sviti nam zore bajne, vstani, sonce zmage nam sijajne! Prikaži skoraj žarko nam se lice pogaženej pravice! A kaj iz vas, a kaj tedaj pa bode, nesrečne podle, klete kukavice, ve, ve, na pol dušice, ki zapustivši brate, in narodnost m krilo majke Slave, zastavo svojo ste boječ izdali, iz tabora zbežali nepravdi ste vklonili grešne glave? RAZPRŠENO j ( Odlomki) Noč se že razganja, lahko vetrič veje, a na vzhodu svetlem novi dan se smeje. Vse se vzbuja, giblje, vse živo, veselo po počitku nočnem vrača se na delo. Idi, idi, delaj ves vesel življenja! Meni strto srce skoraj biti jen ja! * * * Kam se, kam drvite, vzburjeni narodi! Ta vas pot prekleta v temno brezno vodi. Brat daj roko bratu, sosed pa sosedu; delajte vzajemno, a po starem redu. Vse zaman, ah Bože! Moj je glas v puščavi, zemlja pa domovje temi in zmešnjavi! Kje si, zemlja rodna, zemlja bedna, mala, ki jo milost božja meni v last je dala? Plašen in brezupen vračam sd ti v krilo; da sem te ostavil, to ni dobro bilo. Kakršna si koli, moja si brez kraja, dokler se s telesom duša moja spaja. * * * Duša mi trepeče, srce poskakuje, ko na vzhod oziram se iz zemlje tuje. Tam, oh tam so bratje, tam sol sestre mile, ki so me iz spanja dolgega vzbudile. K vam na krilih vetra, iz dna gorske duše bratje ljubeznivi, kličem: Beg vas živi! Narod moj umira, padel je na poti, aj, pobit popotnik, zapuščen v samoti. Tožno nad njim plaka, vila čuvarica; smrtni pot otira z bledega mu lica. Vzdiše, zove, čaka v bolečine sili, ne bi li mu došel Samarijec mili... Zbogom, bratje, zbogom, sestre dragomile; najmilejše zvezde z neba vam svetile! Ko po tujem mestu tujec sam bom taval, k vam moj duh k v z h o d u hrepeneč bo plaval. Zbogom, bratje, zbogom, séstrice ljubljene! Tudi vi iz dalje spomnite se mene. TRŽAČANI NA OBISKU V TRČMUNU PRI PROF. IVANU TRINKU bomo predvsem odkritosrčni sami s seboj. Vzpodbuja nas, naj vselej brez oklevanja in odkrito izjavimo, da smo Slovenci, kot so bili naši predniki in kot fcodo naši sinovi. Nikoli ni niti za trenutek podvomil, da smo mi Slovenci in je vztrajal na tem svojem stališču proti vsem tistim, ki so preganjali naše ljudstvo in nam hoteli odvzeti naš neovrgljiv narodni značaj. Danes je star in se je umaknil iz borbe. Njegov pogled se je obrnil v onostranstvo in pričakuje zasluženo plačilo za svoje veliko delo. Ce pa ga kdo vpraša: »Ali prebivajo v dolinah ob Nadiži Slovenci ali Italijani« se njegove oči zasvetijo v ognju, kakor da bi se mu zdelo za malo odgovoriti na tako naivnost. Končno pa premaga njegova dobrohotna potrpežljivost in morda že stotič ponovi, da živijo v Beneški Sloveniji S'ovenci in da je vsak dvom o tem žaljiv in kaže skrajno nevednost tistega, ki o tem dvomi. Prof. Trinko preživlja v miru in v pre- mislili na prof. Trinka. Tudi kadar hočemo pokazati svoj srd in zaničevanje zaradi verig, ki nam oklepajo duha in ki so mnogo bolj krute kot upravne spone, ki nas tiščijo, se spomnimo na častit-, ljevega starčka, ki je v svojih najboljših letih odločno in odkrito branil naše najsvetejše pravice, naš jezik in naše duhovno bogastvo, katero so nam hoteli oblastniki počasi a gotovo uničiti. Sedaj se Trinko ne more več boriti» Toda njegov vzgled nam mora biti vzor v naši nadaljni borbi za dosego tistih pravic, ki nam jih danes, kakor včeraj,, še vedno odrekajo. Trinkovo delo je za nas svetal vzor, katerega čisti plamen na bo nikoli ugasnil. Odgovorni urednik: Tedoldt Vojmir Založnik: »Matajur« d. z o. z.) Dovoljenje videmskega sodišča štev. 47 z dnem 26.7.1950 Tisica: Tiskarna L. Lucchesi - Gorica se ti ja zmotilo, da ne veš kod iti?« sem rekel. A glej hudirja! Pa spet naprej in nazaj. Skočil sem za njim, da ga vja-mern; žo se mi je zdelo, da ga imam, kar se mi pretvori v psa. Oh, hudič! To je pa čudno! Začudil sem se res, pa me še ni bilo strah. Kjer je zajec, je lahko tudi pes! Pes gre modro po poti, jaz pa za njim. Greva nekaj časa, kar se mi spreobrne v kozo! Tedaj pa so mi lasje vstali na glavi. Hitro jo udarim čez senožet, da pretečem zlomka po kratici; pre-rijem se skozi leščevje in zopet sem na poti. A glej hudirja zopet pred mano! Postalo je bilo že vol in je debelo gledalo » me. »Matica božja! In se niste ustrašili?« vpraša nekdo. »Kdo bi se ne bil? Tresel sem se kot šiba.« »Ali pa je bilo vse to res ali se ti je armo zdelo?« vpraša žef. »No, saj nisem otrok, da ne vem, kaj vidim in kaj pravim.« »Veš kaj? Vipavca si se dobro nasrkal in a dobrim vinom v glavi vidiš, kar hotel.« »Eh, seveda! Ce bi bilo tako, bi bil rajši videl dobro klobaso, pa je nisem.« »Nadaljujte, no! Pojdite naprej!« so nestrpno silili otroci. »Bil sem v velikem strahu. Toda k sreči sem prišel na ono rebrce, odkoder zagledaš cerkev sv. Ivana. — Ah, moj predragi sveti Ivan, naš mogočni zavetnik, pomagaj mil — sem rekel in glej! Vol je kakor cepnil na tla, se spremenil v modrasa in žvižgaje smuknil doli po senožeti, da se je iskrilo za njim in zasmrdelo kakor po žveplu. Sam hudič je bil! — sem vzkliknil in jo mahnil čez senožet, kolikor so me mogle noge nesti. Letim in letim in grede me je zaskrbelo, kaj bo, ko pridem v cerkovnico, kjer marsikaterega straši? Letel sem čez gladke senožeti, da bi me še hudič ne bil dotekel, in tako sem srečno prešel mimo cerkovnice. Ko sem bil že precej doli, sem se nekoliko umiril; ustavil sem se in se prav pošteno oddahnil. Pa glej vraga! Ali ti ne zagledam v rečanskih gorah, tam pri Kanalcu, žive luči, potem dve, tri, deset, sto, ki so se hitro premikale in križale in tekle doli po rebru sem proti! — Jejzus! — sem vzkliknil — »bolovantarji« grede! —- Takoj sem spoznal nevarnost in se spustil v obupen beg. — Ce me dobijo na križpotu, me raztrgajo! — sem mislil.« »Kaj so bolovantarji?« vpraša Ciril. »Vidiš, bolovantarji so taki ljudje, da Bog pomagaj! Čarovniki so. Zbirajo se ponoči na križpotih. Ce dobijo kakega kiščana, ga raztrgajo, snedo, ogoljene kosti pa v zrak mečejo in se ž njimi igrajo...« »Ali hodijo tudi podne?« vpraša Rezika. »Podne ne smejo. — No torej, bal sem se križpota, vsi veste, kjer se pot iz Ce-plešišč do Mašere križa z jevško. Kakih dvesto metrov sem imel še do njo. Ti hudiči pa tečejo tako hitro, da so prej, nego se c.gledneš, že okoli tebe. — Čakaj, pa me ne boš, hudičevo seme! — sem rekel in jo prerezal v stran na desno proti ma-Serovskim senožetim in doli, kamor je prišlo. Sam ne vem ne kako ne kodi sem prišel v Kraše, zopet na pravo pot. Priporočil sem se vsem vernim dušam in letel le naprej. Pot mi je curkoma lil od čela. Kmalu sem bil v Hlevencah. Pri Jelinih so psi hudo lajali; gotovo so slutili nekaj. Od sv. Ivana pa je zadonela enajsta. Ni mi dalo srce, da bi bil šel po široki cesti, koder nosijo mrliče v jamo, pa sem jo mahnil za Gabrom čez Mera. V desetih minutah sem bil že pri koritu in potem kmalu doma ves moker in truden, pa tuoi vesel, da sem pri ljudeh in da se mi ni zgodilo kaj hujšega.« Tako je povedal svojo zgodbo Miha. Otroci so z odprtimi usti zijali vanj in zastraženi molčali. »Grozno si pa res povedal, Miha! Kdo ti jo bo veroval? Opit si bil. Kročev Vipavec te je dobro natrkal; kar iskre so se ti delale pred očmi,« reče žef. »Veš, kaj ti povem? Kar sem videl, sem videl, Vipavec gori ali doli. Ponoči ne hodim nikoli sam po oni poti. In čeprav ne veruješ, strah me je bilo kljub temu.« »To pa si dobro povedal: strah te je bilo kljub temu. No, seveda te je bilo, ker si neumen.« »Povej pa ti svojo, ker si modrijan.« »Povem tudi jaz svojo; povem, kako je mene strašilo.« »Aha, tudi tebe je strašilo; tudi ti si neumen.« »Ce je tebe, lahko straši tudi mene, ni izbirčno.« »No, noi Povejte že, povejte!« so vpili otroci. »Bom, bom! Ustrašil sem se til za pravo, a resnici na ljubo, opit nisem bil. Videl sem pa, kar sem videl, na lastne zdrave in jasne oči.« »Oho! Le povej, da bomo poslušali,« leče pikro Miha. »Jej, jej! Kako bo! Nute, nute, Zeti Začnite !« »Jaz se bom bala,« je opomnila inai». Rezika. »Pojdi pa spat.« »Nečem, se bojim biti sama « »Kaj se treba bati? Poslušajte in navadite se, kako je treba delati, da človek* strah preide.« »Začnite že, nol« »Sel sem nekega leta v Matajur glodat, če bi bila kaka pripravna krava n* prodaj ; potreba nam jo Je bilo. Dobil sem jo in ker se mi je zdelo, da sem n*r redil dobro kupčijo, sem povabil prodajalca na kozarec vina v gostilno. Dobr» volje smo bili in tako smo se bili zapoo-nili kakor ti, Miha, na Livku. Ko sena W-zmislil, da bo treba domov, sem plačriL (Nadaljevanje sledi./ Simbol beneških Slovencev Profesor Trinko je dopolnil 90 let. Vse svoje dolgo življenje je posvetil študiju in njegova častitljiva postava vzbuja zaupanje in voljo za nadaljevanje poti za dosego njegovih vzvišenih ciljev. Trinko je ena izmed tistih osebnosti, ki najprej zmagovito dokončajo borbo s samimi seboj, da potem lahko prekašajo ljudi svoje okolice. S tega svojega položaja potem jasno in bistro širijo med človeštvo svojo misel in šibajo njegove napake. Tak je tudi prof. Trinko, ki stoji vzvišen nad vsakdanjimi borbami in spori. Za nas beneške Slovence je simbol in vzpodbuda. On je najboljši zastopnik naših dolin, tisti, ki je v svojih delih izoblikoval naše ljudstva in njegov značaj ; tisti, ki je v pesmi izrazil noša čustva in našo lepo pokrajino. Prof. Ivan Trinko je naš najvrednejši predstavnik tudi zaradi slovenska slovnice, ki jo je sestavil in zaradi svoje »Zgodovine Jugoslavije«, s katerimi je pomagal k razvoju slovenske kulture in jezika. Za nas, prebivalca Beneške Slovenije je Trinko simbol, je častitljiva postava starega modrijana, svečenika iz Trčmu-na, ki nas v svoji sladki govorici opozarja, naj ne dvomimo nad sabo in naj prostosti večer svojega življenja v svoji rojstni vasici, ki je prilepljena pod vrh. Matajurja. Od čssa do časa ir.u piše kakšen slavist, ali ga obišče kateri njegovih častilcev. Mnogo časa prebije sredi svo? jih knjig in svojih del, ki so njegovi naj? boljši prijatelji. V svoji knjižnici ima dela velikih slovanskih pesnikov in pisateljev med katerimi je mnogo ruskih, ki so-razvrščena po policah. Med njimi so popolna dela in redke izdaje. Trinko je eden največjih slavistov v Italiji. Pozna tudi nemščino, vendar v svoji preprosti občutljivosti poštenega človeka ni bil nikoli naklonjen nemški kulturi in sam je priznal, da se ji ni hotel posvetiti, ker je tako cesarska, kakor pozneje Hitlerjeva. Nemčija vedno sistematično preganjala Slovane. Taka je v kratkem orisu osebnost prof. Trinka. Za nas je njegova osebnost simbol tudi takrat, kadar se nam kdo drzne reči, oa je naše ljudstvo rojeno zato, da slepo hlapčuje in vojaško uboga ter da ne zna ničesar ustvariti; je naš simbol, kadar nam bodo rekli, da ne nudimo drugega kot topovsko hrano tistim, ki nas vladajo. V trenutkih malodušja in ponižanja, ko se nam bo zdelo, da v resnici ne znamo drugega kot ubogati, bomo po-