Marijan:
<title>Dedkove sanje</title>.
— Kp-i bi vam povedal za povest božično, zlati moji malčkl? Ali naj povem vam ono bajko mično, ki pojo /o valčki našega potočka vsako, vsakb jutro, ko se dan zaznd? —
*Ne, ne, dedek dragi! Mnogokrat že čuli smo to bajko mično, ki čibljd jezično
/o potočck naš . . . Ded, kaj drugega rajši nam povejte!"
— Dobro, pa povem vam,
kar se mi sanjalo
snočl ravno je.               ^
Star scm, a imel sem lepe, mlade sanje — mislite si — starček, pa mladostne sanje! Pa /ih poslušajte:
Fantič mlad sem šetal v šumo, v temno šumo brez strahu, da bi jaslice naredil, po zelenega mahu.
Tant po šumi, temni šami dolgo hodil sem in nabiral mah zeleni — pa zablodil sem.
nGlej ga spaka, kaj storim naj, če dobi me noč?"   . Zeblo tne je, ali hkrati    > pot mi lil je vroč...
Kar zaplešejo pred mano drobni škrateljčki: BNič ne boj se, saj smo tvoji mi prijateljčkl!"
In skakljali so krog mene, ne da bi opešali — nagajlvčki so še "name se celo obešali...
Bilo ni me strah, a vendar, vendar sem se bal. 9Ah, nocoj ne bom v domači posteljici spalf
Kflr vzbadim se... pod menojpa —
mehka pernica,
skczi okno pa smejala
se mi je večernica ...
Deca se zasmeje, smehom dedka deje: ^liaha, dedek, haha! Lepe to so sanje, vsak da ima take, dal cekin bi zanje." Pa so se smejali . dedkovl povesti, dedek pa smejali so se deci zvesti.