Leto 1909
LJUBLJANSKI
Štev. 9
ŠKOFIJSKI LIST
80.
v
Zavod sv. Stanislava v St. Vidu pri Ljubljani.
O razvoju zavoda poročam vsako leto preč. gg. dekanom na velikonočni konferenci in potem vsem ostalim čč. gg. duhovnikom v »Škofijskem Listu«.
Letos sem omenil, da se mora dozidati še levo ■krilo, ker na jesen leta 1910. ga bodemo nujno potrebovali. Proračun se glasi na 360.000 K.
To krilo zavoda bo meseca okto'bra že pod streho; pozimi se zidovje osuši, potem pa se do 'septembra leta 1910. vse dovrši.
V minulem šolskem letu je bilo v zavodu 190 dijakov. Za vse potrebe se je potrošilo 87.000 K. Iz prispeVkov dijakov samih, potem iz prispevkov naših vernikov in iz darov vseh duhovnikov smo minula štiri leta vse stroške pokrili in je še preostalo okoli 120.000 K za letošn-jo zidavo.
Za šolsko leto 1909/10. je sprejetih 214 dijakov. Žal, da 'smo le premnogo prosivcev morali odbiti; zmanjkalo je prostora, posebno onega za spalnice, pa moramo hiteti, da se čimprej vse dozida.
'Iz tega poročila vidite, da je letos in prihodnje leto za zavod važno, zame pa posebno težko. Ta okolnost me sili, da pošiljam vernikom kratek listič, katerega jim izvode prečitati in iz katerega kote tudi sami spoznali, kaj me tišči in kaj želim.
Vernikom.
V škofijskem zavodu sv. Stanislava, katerega zidam z Vašo pomočjo, se Vaši otroci že štiri leta poučujejo in vzgajajo.
Zadnje šolsko leto je bilo v zavodu 190 di-jakov iz vseh krajev naše škofije. Poučevalo jih je v štirih razredih devet profesorjev, vzgojevalo pa še šest prefektov.
Državni nadzornik je pouk jako pohvalil; visoko c. kr. ministrstvo je pa na predlog c. kr. deželnega šolskega sveta dalo zavodu pravico javnosti, da ima pouk v zavodu ravno tako veljavo, kakor jo ima na državnih gimnazijah.
Tudi vzgojitelji so dosegli krasnih uspehov. Dijaki se marljivo uče, radi molijo in pre-jemajo prav
pogosto svete zakramente, čednostno se obnašajo, pa včas h tudi veselo poskočijo. Skoraj vsi so bili jako radi v zavodu.
Gospodinjstvo oskrbujejo usmiljenke zagrebške hiše, med katerimi je mnogo Slovenk iz Kranjske in Štajerske. Za dela po sobah, po hiši, v hlevu in na vrtu je še deset dekel in sedem postrežnikov. Usmiljenke so spretne gospodinje in nam marsikaj privarčujejo.
Iz vsega tega pač lahko izračunite sami, da morajo stroški za vse potrebe prav veliki ‘biti, posebno pri sedanji draginji živil. V minulem šolskem letu se je potrošilo 87.000 K; pride torej na vsakega di'a'ka ,po 458 K. Ker celotna plača iznosi le 400 K, bi bilo primanjkljaja nad 11.000 K, ko bi tudi vsi po 400 K plačevali. Ker pa mnogi plačujejo le po 300, 200 K in je vel.ko dijakov sprejeto brezplačno, zato je primanjkljaj še večji.
To sem Vam povedal, da se ne bote pritoževali, ako se sedaj še ne more več dijakov spreleti brezplačno, ali za močno znižane cene. Vkljub temu pa smo dosedaj dobro izha;:ali in še za dozidavo zavoda prihranili okoli 120.000 K ter za pokojnino profesorjev naložili 28.000 K.
Odkod ti dohodki ? Gospodje duhovniki so mnogo darovali in tudi Vi prispevate vsako leto pri razmh darovanjih, ki jih gospodje napovedujejo za zavod. Bog naj Vam obilno poplača to nesebično Vašo darežljivost, ki je v korist vsej obsežni škofiji.
Iz zavoda bodo namreč izšli goreči duhovniki in tudi drugi pošteni, učeni, strogo verni katoliški možje, vdani cerkvi in Bogu, in bodo vsak v svojem poklicu delovali za blagor naše škofije.
Za tekoče šolsko leto je sprejetih 214 di akov. Mnogi so še prosili in ’bi bili sposobni, pa se sprejeti niso mogli, ker nam je zmanjkalo prostora posebno za spalnice. Saj lahko sami preračunite, koliko prostora se potrebuje za stanovanje, za 'šolske sobe, za postelje, za kuhinjo, obednice in druge potrebe.
16
Zato sem prisiljen, da dozidam še zadnji del zavoda in se bo potem moglo v zavod sprejeti 400 dijakov. Moj graditelj je preračunil, da se bo potrebovalo za ta del še 360.000 K. Kaj ne, velika je ta vsota! Odkod jo dobim ?
K Vam pribežim, k Vam, verniki naše ljubljanske škofije. Deset let že pomagate; zavod lepo napreduje in obeta obilega sadu v Vašo kor/st. Zavod je in bo prava trdnjava za obrambo kral-jestva božjega na zemlji, za obrambo naših najdragocenejših svetinj. Zavod je in ostane najboljši dokaz, da vera ne nasprotuje znanosti in ne znanost veri, saj v njem poučujejo verni duhovniki, ki so dovrši i nauke na istih visokih šolah, kakor naši svobodomiseini bo-gotajci, in negujejo svetno znanost z svetim žarom izredne navdušenosti.
Pa 'kaj prosim od Vas! Prosim, da letos in pa prihodnje leto še pri navadnih darovanjih za. zavod nekoliko več darujete. Možje in mladeniči, pri trgajte si vsacega meseca po eno nedeljo navaden strošek v gostilni; žene in dekleta, premagajte se in ne kupujte kake manj potrebne rute, kacega manj potrebnega krila. Prosim tudi razne denarne zavode,
naj bi se me spominjali letos in prihodnje leto. One pa, ki imate več, prosim za kak večji milodar ali za kako volilo v oporoki. Morda bi se tudi v društvih moglo agitirati, da bi se za zavod kaj več darovalo.
Prepričan sem, da mi bote nujno prošnjo uslišali, saj se gre za zavod, ki je nas vseh ponos, za zavod, ki bo pravih koristi donašal še poznim zanamcem, za zavod, ki je posvečen: »Kristusu, Zveličarju sveta« in Njegovemu kraljestvu na zeml-ji.
Ko sem Vas začel prositi za vsakoletne milo-dare, sem rekel, da jih bom prosil le do konca leta 1913., ker v onem letu bo že popolna gimnazija z vsemi osmimi razredi. V kolikor morem sedaj položaj pregledati in soditi po ostalih dohodkih, se bo zavod po tem mogel vzdržavati sam brez posebnih prispevkov.
Kakor dosedaj zaupam tudi v prihodnje v pomoč bož‘o po priprošnji prečiste Device in Matere božje Marije; Vam pa vsem prosim iz nebes prav obilega božjega blagoslova.
Goričane na praznik sladkega Imena Mari-j nega, dne 12. septembra 1909.
f Anton Bonaventura i. r.,
knezoškof.
81.
Proti alkoholu.
Prav gorko priporočam vsem p. n. gospodom duhovnikom sledeče mi predložene pozive in spise za. pospeševan e abstinenčnega gibanja.
Podajam najpoprej I. poziv na delo, potem II. podatke o cerkveni družbi treznosti, III. poročilo o občnem zboru protialkoholne zveze duhovnikov, in IV. poročilo g. kaplana Fr. Zorka, tedaj kaplana v Smledniku »o boju zoper pijančevanje*.
I.	Slovenski duhovniki.'
Sobratje v Gospodu!
Vabimo, prosimo in. pozi vijemo Vas: Vstopite v krog sobojevnikov zoper alkoholizem, — tega zakletega sovražnika duhovnikovega delovanja in duhovnika samega!
'Pomislite to: Na Kranjskem — glej poročilo o porotnih obravnavah! — je bilo v teku preteklega pol (!) leta deset (!) umorov v pijanosti: Zena za-ižgala svojega moža, prijatelj ubil prijatelja itd. . . .
1 Ta poziv se bo razposlal vsem slovenskim duhovnikom tudi izven ljubljanske škofije.
Vprašamo: katera druga strast rodi take grozote?! Kako more duhovnik biti brezbrižen nasproti temu .divjanju alkoholizma med krščanskim' ljudstvom?.. Vlada je dolžna kaj storiti temu nasproti, in mi pritiskamo nanjo, da bi storila, pa — duhovniki smo dolžni še bolj! Oni iz naravnih, mi pa iz nadnaravnih ozirov.
Neki cerkveni dostojanstvenik je rekel nedavno: Ko bi mogli pijančevanje zatreti, bi odpravili tri četrtine vseh grehov. — Vprašamo: Kateri .duhovnik nebi hotel odpraviti tri četrtine g r e h o v ? In če ne more vseh treh četrtin, zakaj bi jih ne skušal vsaj eno ali dve četrtini? — i Kateri duhovnik more biti mirnodušen, videč, kako mu pijančevanje pastir-ovanje otežuje, delo uničuje, ljudstvo skvarja, mladeniče podivjava, družine razdira, dneve Gospodove skruni? ... Iz pijače in (gostilne prihajajo in okoli nje sesujejo vse nerodnosti. Goistilna je antipod cerkve, tempelj satanov, kjer se podira, kar duhovnik v cerkvi s trudom zida. Kdor kolikaj opazuje življenje, mora videti: Vse večje pregrehe,
(V s a s p r i j e n o s <t ljudstva je iz alko-Ji O' 1 a.
Neki skrben župnik v vinskem kraju je rekel: .Vesel sem bil, videč, da sem v fari vendar nekaj dosegel. Odkar pa je zopet tol ko vina, je ves moj trud -zopet uničen, fara za 50 odstotkov slabša, moštvo ■vse podivjano, nedelje polne razgrajanja.
Neki drugi duhovnik je opomnil: Ko bi mogli •alkoholizem premagati, bi bilo konec tudi vsemu liberalizmu in socijalni demokraciji. Kajti kaj je -pravzaprav ves liberalizem in kaj žene ljudi v soci--jalno demokracijo? Nič drugega kakor moralna 'korupcija: pijača in posledica pijače, nečistost. To liberalci dobro vedo. Zato je »Narod« naravnost povedal, da niu protialkoholno gibanje ni všeč, ker bodo pri tem največjo škodo trpeli liberalni krčmarji in liberalizem sam. Če »Narod« tako pravi, potem vemo, kaj imamo mi storiti. — To velja pa še posebno za obmejne slovenske, pokra j i n e : Štajarsko in Koroško, kjer se ■ljudstvo po gostilnah tudi raznaroduje, in za P r i-morsko, kjer z veselicami, s pijačo in plesom mladino strašno kvarijo in na svojo stran speljuje o.
Kakor moralna korupcija, tako ima tudi vse nasprotovanje cerkvi in duhovniku svoj vir in temelj, svoj začetek in konec v pijači.
Povejte, bratje:
Katera stvar na svetu je, ki bi krščansko življenje tako izpodjedala, grehov toliko zakrivila, duhovniku tako nasprotovala, njegovo delo tako uničevala?! — In a k o se borim o- zoper vse nasprotnike, pa naj bi bili popustljivi ravno nasproti najhušemu? — Ali pa je morda res vsak poskus, vsak trud in boj brezuspešen?! ...
(Duhovščina slovenska, sobratje v 'Gospodu, ki ljubite svoje ljudstvo in mu želite dobro, vi delate mnogo za kraljestvo božje, — dvignimo se vendar enkrat kot en mož n a skupen odločen odpor zoper to nesrečno st.rast! Česar eden sam ne doseže, ako se vzamemo skupaj, vsi bomo gotovo, če ne ravno vsega, pa vendar veliko dosegli. Če ne naenkrat, v nekaj letih bomo dosegli ogromno. Če smo vsi duhovniki edini in odločni, tedaj mora pekel trepetati, ker velik plen mu bomo ugrabili...
Vabimo torej: 1. Pristopitek protialkoholni zvezi duhovnikov (2 stopinji). Ker se toliko z nezmernostjo greši, je prav, če se služabnik božji nekaj malega žrtvuje.
2.	Vpeljujte in vpeljite v treznost tudi svoje ljudstvo! po župnijah vpeljite druž-
bo treznosti, po društvih in Marijinih družbah pospešujte in podpirajte abstinenčne o d s e -k e ! Vpišite vse šolarje v treznost ali zdržnost •— in čez 20 let bo drugače!
■ IN a društvo »Abstinent« v Ljubljani pa pošiljajte pritožbe o prestopkih, kakršnih je po vseh farah dovolj. Zakaj le če pred vlado pridemo z ob ilii f mi rrt a t e r i j a 1 o m goto vi H| f a k 'tov, jo moremo prisiliti, da se bo kaj zgenila. Naša zahteva mora biti: nobene nove gostilne, ker je že zdaj dežela z njimi prenasičena; pač pa stare zap rati ob vsakršnem prestopku! Vse pritožbe bodo šle na Vlado, zato naj bodo v primerni obliki sestavljene.
Čas j e, da se zgodi! Tempus faciendi, Domine, dissipaverunt legem tuam ...
II. Družba treznosti.
Knezoškofijstvo je z odlokom dne 14. sept. 1909, št. 4160, odobrilo, da se družba treznosti, ki je doslej imela tri stopn'e, spremeni v toliko, da ima odslej Je dve in se sedaj glavno pravilo družbe glasi tako:
Družba ima dve stopnji. Zato so tudi udje razdeljeni v dve skupini:
I. Oni, ki ne pijejo nikakfh opojnih pijač;
II. Oni, ki ne pijejo nikakega žganja, druge pijače uživajo zmerno, toda redno vsak dan (najmanj en dan v tednu) ne.
Družba se je doslej vpeljala v sledečih župnijah:
Trstenik, 'Predoslje, Šenčur, Smlednik, Trbovlje, Zapoge, Šenturška go<a, Komenda, Kamnik, Homec, Domžale, Moravče, Šmartno pod Šmarno goro, Preska, Škofja Loka, Selce, Polhov gradeč, Dobrova, Borovnica, Kamna gorica, Gorje, Št. Rupert, Mirna peč, Šmarjeta, Studeno, Stranje.
Organizacije, ki niso na strogo cerkvenih tleh, kakor abstinenčni krožki in odseki, tukaj niso naštete.
A’ko -je morda še v kaki župnih cerkvena družba, ki tukaj ni navedena, se prosi, naj se ista prig asi škofijstvu, da bo imenik in razpregled popoln. Istotako naj se .prijavi vsaka nova družba.
IV prodajalni Katoliškega tiskovnega društva .(Ničman) se dobe zdaj nove čedne sprejemnice in .vpisoval n e pole, ki se priporočajo v pridno porabo. — Posebe se pa dobe še manjše podobice ;za šolske otroke, ki naj bi se z novim šolskim 'letom .vpeljale pač po vseh naših šolah.
Seveda samo z vpisovanjem v družbo še ni vse .storjeno; treba marveč misel treznosti gojiti vedno, .ude na dolžnost opominjati, o Kresu po primernem nagovoru ž njimi zavezo ponoviti in Število zvestih udov natančno v evidenci imeti.
16*
Da bomo pa imeli tudi splošen pregled protialkoholnega gibanja, zato bo kazalo vsako leto o Kresu odboru v Ljubljano sporočiti število udov obeh stopenj.
Prav dobro je, ako ima duhovnik na strani nekaj 1 a j i k o v — morda udov Marijine družbe ali društva — ki so zato posebno vneti in mu pomagajo pri tem težavnem delu z živahno agitacijo. 2 a t o naj duhovnik, ako tudi ni sam abstinent, vesel bo a b s t i n e n t o v , na j jih o s r č u j e in pospešuje ter pošilja ,v boj zoper pijanost. Bodo mu najboljši pomočniki zoper strast, ki napravlja duhovmku in njegovemu delovanju naj večjo škodo. Če bi pa imel kdo s prevel ko gorečnostjo res kaj pokvariti, naj ga duhovnik modro pouči in vodi po tisti potj, ki naj-gotoveje vodi do zaželjenega cilja.
III.	Občni zbor protialkoholne zveze duhovnikov.
Isti dan kakor shod vodnikov Marijinih družb in pa istem kraju ob dveh popoldne je bil občni zbor protialkoholne zveze duhovnikov. Navzočih kakih 30 duhovnikov, ž njimi premilostni gospod knezo-škof. Referi ral je župnik Kalan:
Zveza šteje 115 članov. Naša »Zveza« je oddelek splošne »Družbe treznosti«. Ta pa je svoje dosedanje tri stopnje skrčila na dve; torej imia odslej tudi naša zveza le dve stopnji. Saj so itak skoro vsi člani priglasili za prvi dve stopnji.
Zaveza velja navadno — kdor drugače ne določi — za eno leto: od Kresa do Kresa. Oni gospodje, ki zaveze ne prekličejo, se štejejo, da so jo v Kresu zopet za eno leto podaljšali.
1 > Zveza i'ma dvojen namen in pomen: ,a) za duhovnike satne, ker njim samim daje zdržnost, oziroma treznost večjo moralno jakost in večji ugled med ljudstvom ter jih obvaruje marsi-kake nevarnosti.
b)	za ljudstvo, nam poverjeno. Člani zveze ,naj se ne zadovolje samo s tem, da so sami zdržni ali trezni, ampak naj bodo propagatorji treznosti ,i n z d r ž n o s t i med svojim ljudstvom. Zato naj vsak član gotovo in kmalu vpelje v svojem delokrogu družbo treznosti, v svojih društvih in družbah pospešuje abstinenčne odjeke, posebno pa še vpiše vse šolarje v popolno zdržnost.
i Bilo bi dobro, ko bi b'il v vsaki dekaniji kak duhovnik, poseben propagator treznosti, na katerega ,bi se drugi duhovniki lahko obrnili, ako žele imeti kako tozadevno predavanje ali da jim pomaga (s
pridigo) pri snovanju družbe treznosti v fari, vko— likor ne morejo iz Ljubljane tem zahtevam zadostiti.
Sicer se pa iz Ljubljane rado pomaga, kolikor je mogoče, — ako je pomoči sploh kaj potreba.
Poročilo je bilo vzeto z zadovoljstvom nazna-nje. Stavilo 'se je še nekaj vprašanj In dodalo nekaj pojasnil, med drugim kako nekateri lajiki goreče delujejo v svojem krogu za treznost in kake lepe uspehe so že dosegi i. Ker ima duhovnik večji vpliv in njegov :gas sega mnogo dalje, koliko bi lahko dosegli, ako bi se stvari lotili z isto gorečnostjo kakor taki lajiki!
Za predsednika Zvezi je bil izvoljen znova gospod prelat Andrej Kalan, za tajnika pa g. Fr. Krtine, kaplan pri Sv. Jakobu v Ljubtani, ka-,tn o r naj se pošiljajo vse p r i g 1 a s n i c e.
IV. O boju zoper pijančevanje.
Predaval Fr. Zorko na pastoralni konferenci.
„Ob delavniku, ob belem dnevu so se ljudje opotekali po cesti in kričali kakor prasci in prepevali, da je bilo žalost in sramota. Celo župan tam je ležal nekoč v jarku dva dni in dve noči, predno se je toliko naspal in streznil, da je mogel zopet v krčmo. Župnik je pridigoval in rotif, pa ni nič pomagalo, ker ni bilo nikogar v cerkev.
Cankar.
Kdor je bral le nekaj Cankarjevih spisov, spozna na prvi	pogled,	da je tudi te vrst ce zapisalo njegovo	sarkastično	in	satirično pero. V par vrsticah
nariše prizor, ki se zdi vsakemu banalna karikatura, .smešenje in norčevanje. A vendar je tu podal sliko, ki jo je že marsikdo sam videl, če tudi v nekoliko mile.ših konturah. Nihče ne more tajiti, da med ljudstvom v resnici grozovito vlada in kruto gospodari alko ho', nihče ne more tajiti, da so njegove žrtve mnogoštevilne in žalostne, da je 'pijančevanje drugi vesoljni potop, ki grozi pokončati ljudstvo v gospodarskem, fizičnem in moralnem oziru. Alkohol je naš najhujši sovražnik; vsakemu sovražniku pa je treba napovedati boj. Boj se je pričel tudi zoper pijančevanje? Alf sploh napreduje? Kje in kaki so uspehi tega boja?
Kratek odgovor bi se glasil: boj zoper pi'anče-vanje napreduje počasi, počasi in s težavo, a napreduje vendarle. Uspehi so še malenkostni, a uspehi so tu, in sicer taki, da ni treba nobenemu obupavab, češ, tu je vse izgubljeno, tu se ne da doseči ničesar. Navzlic temu, da vidimo dan na dan alkoholno povodenj, ki preplavlja našo deželo, navzlic temu, da pije navprek mlado in staro, vendar lahko rečemo:
e p p u r si m u o v e , in vendar se giblje! Giblje se bi napreduje tudi boj zoper pijančevanje.
Toda eno moram poudariti v začetku. 'Nismo še tako daleč in ne bomo, da bi b:lo treba biti že v skrbeh: kaj bo z vinogradniki, kaj bo s krčmarji?! Če se mi je kda; kaka stvar zdela na svetu smešna, se mi je zdel smešen kri'k in vik, strah in trepet, ki je nastal v Izraelu, ko so se nekateri majčkeno do-taknili alkoholnega vprašanja v javnosti. Par številk »Piščalke« je izšlo, a po licu mnogih so se udrle solze sočutja in usmiljenja z vinogradniki in krčmarji. Videli so v 'duhu prej tako premožne vinogradnike, dobro rejene krčmarje, ki s culico in beraško palico v roki romajo od hiše do hiše, proseč mllodarov. Videli so že ljubeznive čričke, ki so po zapuščenih vinogradih obesili solznih oči svoje harfe na ondi rastoči fižol in mesto veselega: zori, zori! žgoleli samo tožne elegije med zatrto in uničeno rujno kapljico.
Kdor količkaj pozna alkoholov pliv, kdor le nekoliko pomisli, kako grozno je vkoreninjena med ljudstvom strast pijančevanja, kdor le malo pogleda, kako grozno je alkoholizirano celo javno in privatno .življenje, ta pač ne more imeti najmanjšega strahu .že sedaj: kaj bo z vinogradi! Ta skrb naj nikogar ne zadržuje, da ne bi z vso silo nastopil proti pijančevanju! Šlo bo počasi, počasi toda šlo bo
vendarle. Eppur si muove. To treba imeti pred očmi, da nam ne upade pogum. Ka:ti če kdo ni trdno prepričan, da se bo vendar nekaj doseglo, ta bo nekaj časa delal in delal, a ko bo videl le krasne neuspehe, bo pustil vse skup pri miru in si mislil — prosto po Prešernu:
„Slep je, kdur se z abstinenco ukvarja,
Kranjec moj mu frakelj kaže;
Abstinenca — prazne vraže,
Pij na puf, fe nimaš d’narja!“
Gotova resnica pa je, da kjer se dela in dela, se tudi nekaj doseže. Semper aliquiid haeret, nekaj se vendar prime, nekaj le ostane. Po tem načelu presodimo tudi napredek na protialkoholnem polju. Kaj se je že doseglo? Doseglo se je brez dvoma to, da vedno bolj prodira med ljudstvo spoznanje, da je alkohol res naša največja nesreča, naš največji škodl ivec. In če bi ne bilo ničesar drugega, je to tudi že nekaj. Da, to je prvo. Ako se mli na potu pridruži človek, ki je z menoj silno prijazen in ljubezniv, tedaj pač nimam povoda, da bi zgrabil za samokres. To bom stori; 'šele tedaj, ko zapazim, da ima tudi moj spremljevalec v roki smrtonosno orožje, s katerim me hoče končati. Dokler ga ne poznam kot sovražnika, se ž njim ne bom
bojeval. Slično je z alkoholom. Dokler ljudje jasno ne spoznajo in n'so prepričani, da je alkohol neizmerno nevaren in škodljiv, toliko časa tudi boja zoper njega ne bodo začeli. In ravno spoznanje škodljivosti in o groznih posledicah alkohola vedno bolj in bo j prodira med maso.
Dalje! Med ljudstvo se vedno bolj :n bolj zanaša dozdaj neznana resnica, da se da živeti tudi brez alkohola. Morda ni kmalu kaka beseda tako pretresla javnosti 'kot beseda: 'az ne pijem nič, jaz sem abstinent! Vse se je zgražalo nad tem, vse je bilo po koncu tembolj, ker se je za prvim abstinentom oglasil drugi, tretji itd. Malo je manjkalo, da tem ljudem n so puščali na glavi, oziroma v grlu, in ker so pili samo vodo, so miis ili, da je za take čudake v pravem pomenu besede najbolj primeren kraj Studenec.
Toda — 'jeza nad abstinenti se je ohladila, krik in vik je potihnil in marsikdo si je mislil: kaj ko bi še jaz poskusil. Poskusil je marsikdo, veliko j h je odpadlo, nekaj ostalo zvestih, in četudi so abstinenti »rari nantes in gurgite vasto« (aloobolico), vendar so med ljudstvo zanesli smisel, zanimanje za abstinenco, in to je že veliko. Zače o se je o tem govoriti, začelo debatirati, prepirati, — dokaz, da raste za to stvar zanimanje, da vedno bolj in bolj prihaja na dnevni red alkoholno vprašanje.
Napredek v boju zoper pijančevanje je tudi v tem, da ponehava vsaj med olikanimi krogi grdo siljenje k pijači. Saj je marsikdo mislil, da skaže svojemu gostu največjo ljubezen in uslugo, če ga spravi s pijačo pod mizo, če vliva vanj kot i»rcnije« v živino.
'Naštel bi iahko tudi vsaj nekaj Imen onih, 'ki lih je boj zoper pijačo rešil gotovega propada. Pouk, opomini, prigovarjanje, pro'tialkoho’no berilo, to je že marsikomu odprlo oči, 'da je spoznal svoj žalosten položaj, napel zadnje sile in pretrgal verige, v katere ga je vkovalo žganje. Marsikdo je začel piti manj, mars:kdo p jačo tudi popolnoma opustil.
.Marsikje pa vendar boj proti pijančevanju ne napreduje. In kje ne? Tam, kjer tega b o 'j a sploh niso pričeli, kjer v tem smislu nič ne delajo. Kdor drži roke križem, pa toži in zdihuje, da je vse izgubljeno, da se ne da ničesar doseči, ta 'e podoben onemu, ki nikdar ne stavi v loterijo, pa se pritožuje, da ne more zadeti terne. Ako pa se bo povsod delalo z vsemi modni, ako se bo delalo vztrajno in neutrudljivo, se bo gotovo tud' kaj doseglo. Uspeh, ne bodo tako kmalu vidni, toda tekom časa ne bodo izostali. Ako bi se bil začel boj proti alkoholu pred 30 do 40 leti tako intenzivno 'kot zadnja leta, bi bilo že marsika-j drugače. Ako
»Zlata Doba« danes preneha, ako danes postanejo vsi abstinenti pivci, bo vendar dosedanji boj ostal do'go v spominu in imel tudi blagodejne posledce.
Iskra je zanetena, ena brazda je urezana, gorčično zrnce je vrženo v zemljo. Ce jih prime za plug veliko, ki se ne bodo ozirali nazaj, pa tudi ne na desno ne na levo, ampak krepko orali dalje opuisto-,šeno ravan, bo gotovo enkrat krepko vzklilo seme bolj treznega živkenja.
Boj proti alkoholu treba na vsak način pričeti, oziroma nadaljevati. A kje naj začnemo? Ali pri odraslih? Ni veliko upanja na uspeh. Kdor 'je udan pijači že ce’o vrsto let, s tem bo šlo težko. Strast je vedno hujša, volja vedno slabša, organizem je uničen. prilike pa toliko za pijačo, da se ji skoraj ne ,more umakniti. Dorasli ljudje sploh ne kažejo veliko zanimanja za to; kajti preveč so nava eni dosedanjih navad in razvad; uživeli so se v to, in vsaka novotarija jim je neprijetna. Bolj hvaležno bo delo proti alkoholu pri mladini. Pa tudi tu ne gre tako lahko in gladko kot bi 'kdo mislil. Prav lepo se sliši /in bere: le pri mladini začnite, mladina ima srce .mehko kot vosek, ona se navduši za vse. Vse, res. Toda če ima mladina za dobro stvar srce mehko ,kot vose'k, ima pa za slabo stvar srce mehko kot raztopljen vosek. Otrok sam še ne pozna, kako se jel ■ravno v mladosti treba varovati p'jače, in če gaj drugi k pijači naravnost navajajo in silijo, se je boj tudli oprijel. Kaj pomaga, če ste otroku v šoli celo ^ ,uro govorili o škodljivosti alkohola po vseh formalnih stopnjah 'n stopn'icah in po vseh mogočih metodah, če mu pa doma, 'ko pride iz šote, dajo glažek ,»ta fajn brinjevca«, da ga ne bo trebuh bolel. Otroke vod jo seboj v gostilno in jih napajajo. Punčka, ma'o večja kot taka, ki se dobi za pet krajcarjev na štantu, mi pripoveduje v šoli, kje je vse v nedeljo bila. Seveda tudi v gostilni z mamo. »Ali si kaj pila?« »O ja.« »Koliko pa?« »Tri gvaže.« »Kaj pa
potem?« »Nč, dam so me nesli.« In to pove
.tako prostodušno in odkritosrčno, kot bi hotela reči: ali misliš, da bom potem še sama domov šla?! — .Mladina vidi krog in krog sebe pijačo in zopet pijačo; zato ni čuda, da ne sliš rada o abstinenci. Lansko leto dečkov v višjem oddelku na noben način ,ni bilo mogoče pridobiti za vstop v družbo treznosti.
,Rekli so sicer, da jih p jača ne veseli, da je tudi ne pijejo, a da bi se ji pa formalno odpovedali, tega pa ,ne. Letos so se v ponavljavni šoli dečki vpisali 'skoraj vsi. Prihodnjo uro pa je eden prinesel sprejemnico nazaj rekoč: nate nazaj, doma so se mi smejali. Drugi se oglasi: jaz sem bil še včeraj pijan. Ko so doma zagledali sprejemnico v družbo treznosti, so ga toliko časa zbadali in silili s pi ačo, da
se je vpijanji. Tretji se oglasi: »Ata so rekli, da se ne smem vpisati, to je neumnost.« Verba ipsissima!
'No, to nas ne sme preveč iznenaditi, temveč ,š e bolj krepko treba prijeti za protialkoholni meč. Več se bo seveda doseglo pri .mladini, a obenem treba poučevati in .svariti tudi starejše; če že sami neče-jo opustiti pijače, vsaj mladine nikar zapeljevati!
In kaj naj storimo, kako naj delamo in kje?
Same pridige ne zadostujejo, delati treba sistematično v cerkvi'in zunaj cerkve.
iV »Zlati Dobi« imenuje nekdo naše zlo — gostilne. 'Pritrjujem. Toda' gostilne same po sebi še ne toliko, veliko bolj grde razvade, ki ljudi zvabijo .v gostilno ali j:m doma dajo povod k pijači, to so predvsem: botrinje, ženitovanja in pogrebščine. Kako tesno je spojeno vse naše življenje z alkoholom! Prva pot nedolžnega, v svetem krstu prerojenega otroka je pot v — gostilno. In ker so botri v cerkvi mesto njega izpovedali vero in storili ob'jubo, .zato tudi zdaj botri mesto njega p jejo. Da gredo ,iz cerkve naravnost v gostilno, to je tako gotovo, tako samo po /sebi umljivo, da bi se jim zidelo nezaslišano, če bi to opustili. Na vprašanje: Ali ste že kaj oblili? je neki boter hitro odgovoril: »O ne, zdajle bomo pri N ... « ker je seveda razumel [vprašanje: ali ste že kaj pili? Nekje so krstili dvojčke, in zato so potem tudi botri v gosti’ni naredili bolj »topelt«. Domov grede je pač botra, kot navadno, vzela otroka, a boter je druzega pozab 1. Zato je potem slovesno sklenil: »Preteto! Dvojčkom pa že nikol več za botra!« No, na vse zadn e ,to še ni najhujše. A grdo je, da se pijača takorekoč smatra kot neobhoden »supplementum baptismi«.
!0 ženitninah ni treba govoriti. Rečem samo, da treh stvari nisem še videl pri možeh in mladeničih:
1.	da bi šii hitro v cerkev, 2. počasi iz cerkve in 3. t r e z n i z ženitnine.
Najbolj neprimerne, naravnost grde pa se mi zdijo pogrebščine. Saj se vendar tako kruto upira pieteti do mrliča, upira navadnemu človeškemu čutu, upira krščanskemu naziranju — pijančevanje takoj po pogrebu. Grob še ni zasut, a »žalujoči ostali« so že v gostilni. Ža na obleka, solzne oči, dub po svečah in mrliču — obenem pa smeli in šala, vpitje in kričanje, zabuhli obrazi, omahujoče postave — .mislil bi, da se more naleteti na take prizore samo pri Malajcih.
Grde in nevarne so te razvade najbolj zato, ker je pijača zastonj, in da bi se takrat ne napil,, ko je zastonj, večjega tepca ljudje ne poznajo. Na pogrebščine in ženitnine pridejo sorodniki in sosedje, mladina in tudi otroci. Tako pa se polagoma sistema-
tično navajajo k pijači. Zato naj se boj proti pijančevanju začne posebno proti tem grdim, tako globoko v k o r e n i n j e n i m r a z v a -d a m. Ako se začno odločno pobijati te razvade, se bo veliko več doseglo, kot pa če se prepiramo, koliko gramov strupa je v enem litru vina, koiiko vragov bi se lahko kopalo v eni kaplji žganja itd. Mnogo jih je, ki hrupnih ženitnln in pogrebščin ne napravljajo radi, saj drugim za pijačo noben ne daje tako rad. Toda ne upajo se upreti javnemu mnenju. Terorizira jih misel: kaj bodo pa ljudje rekli! Ljud^ stvo ječi pod jarmom teh razvad — kako bo hvaležno, ako mu pomagamo, da se ga osvobod !
Eden na.' se upre, naj ne napravi pogrebščine — kmalu mu bodo sledili drugi. Kakega uglednega gospodarja treba pregovoriti ob taki priliki, da ne bo napravljal pogrebščine, mesto ženitnine samo 'kratko kosilo. Da mu ne bodo očitali skoposti, naj pa da kak lep dar cerkvi ali revežem itd. Pogrebcem naj se da odškodnina v denarju, marsikdo je bo boij vesel kot pijače. Nekaki aranžerji pogrebščin so pa cerkovniki. Pri nas ima cerkovnik skoraj pri vsakem .pogrebu sledečo nagrobnico: »Zdaj pa kar vas je od žlahte, sosedov in pogrebcev pojdite v gostilno, bote dobili vina, kruha in žganja.« Pri pogrebščini ga dobro potegnejo, potem čakajo, da začne cerkovnik moliti, potem je konec. Seveda se cerkovniku k temu •ne mudi posebno. Saj je gotovo, da bodo cerkovniki zadnji naročniki »Zlate dobe«. — Zato naj bi se cerkovnikom kratkomalo prepovedalo hoditi na pogrebščine, zanje naj bi se postavila gotova svota v račun za pogreb. — Pri Marijinih družbah naj se osnujejo abstinenčni odseki, v katere vstopijo dekleta, ki se zavežejo ne hoditi na sedmine, ne hoditi v gostilno, kadar so za botro, ne dopustiti dolgotrajnih gostij, kadar se može. Od birmanskih botrov naj se zahteva od očna izjava, da birmanca na dan birme ne bodo peljali v gostimo. Zagrozi se jim, da drugače otrok ne bo šel k birmi; to bo vsaj na deželi v marsikakem oziru •vplivalo.
Z vsemi sredstvi in ob vsaki priliki pa treba ljudi poučevati, j m pojasnjevati, kako nevaren je alkohdl, kako grda je pijanost sama po sebi itn kako. lahko se je obvarovati, če človek pazi pra-
vočasno na to. V a b i t i treba ljudi vedno in vedno v družbo t r e z n o s t i. Če se vpiše — ni rečeno da bo zdaj večen abstinent — a to mu da .oporo, ker vidi krog sebe tovariše, sobojevn ke, ker dobi tudi milost, spodbudo . . . Družbo pa treba ohraniti pri življenju, jo vedno bolj širiti, vzbujati zanjo zanimanje. Če je za vse shode čas — za III. red, za Marijino družbo, za matere in za vse druge bratovščine, — bo pač tudi Čas za 'kak shod družbe treznosti. Vsaj vsako leto parkrat,da člani ponovijo obljubo, da dob jo novih navodil, novega poguma. Tretji red ;'e gotovo lepa reč, a če umrje še tako pobožna tretjerednica, bodo zanjo naprav.li pogreb-•ščino in se ravnotako opijanili, kot če pokopljejo največjega vinskega bratca. V družbi treznosti pa bi se .tudi tem lahko položilo na srce in priporoč.lo, naj v .testamentu zabran jo pijačo po pogrebu.
Mladinske organizacije lahko veliko .storijo zoper pijančevanje. Predavanja, deklamacije, igre s protialkoholično tendenco', tudi razširjanje protialkoholnih knjig in časnikov ne bo brez uspeha.
Z »Zlato Dobo« ne bo šlo tako hitro, vsaj v ve-.liki množini ne. Gotovo je, da jo mora imeti vsak duhovnik, kdor ima količkaj smisla za potrebe časa. Tri kronice za tako reč, to je malenkost. A drugače je pri priprostih ljudeh. Recite komu: »Naroči »Zlato dobo«, ti daj dve kroni, jaz dam eno«, in skoraj stereotipen je odgovor: »Dajte raje vi za dva litra vina, jaz pa za enega!« »Sv. vojska« je ljudem res zelo všeč in tudi poceni. Naj bi jo razširili pač po vseh ifarah! Neobhodno pa bo potrebna pri »Domoljubu« posebna priloga protialkoholne vsebine.
Žetev je vel.ka, delavcev pa ;e malo — malo posebno na protialkoholnem polju. Quid h:c stamus otiosi?... Propali ponosni domovi, vsled pijače mničeni siromaki, solze nesrečnih žena, plač zapuščene dece, prezgodnji, vsled alkohola izkopani grobovi, duše trpeče večne kazni — vse to nam kliče: nrgue, obsecra, increpa in omni patientia et doctrina. Zvso potrpežljivostjo, z v s o vztrajnostjo, z v s o u č e-<n ostjo in spretnostjo — v b o j zoper alkohol!
82
Poročilo o IV. shodu vodnikov Marijinih družb.
22. julija 1909 v knezoškofijskem dvoru.
Na shodu je bilo kakih 70 duhovnikov - vodnikov. Predsedovali so premllostni gospod knezc-Škof. Posvetovanje je trajalo od 9. do pol 1. ure.
Kot sad zborovanja bodi priobčeno:
1. Stanje družb. Dekliške družbe se lahko večinoma imenujejo dobre, nekatere prav dobre, nekatere pa tudi manj. — Drugače je z mladeniškimi. Tudi teh so nekatere dobre, druge pa pe-Šajo; nekatere so pa popolnoma zaspale.
Zato je treba poslej na mladenške Marijine družbe obračati vso pozornost. Kar je enkrat ustanovljeno, to je treba držati.
Pri mladeniških, deloma pa tud. pri dekliških družbah so tele pomanjkljivosti: a) premalo sho-d o v. Ako je shod samo dvakrat ali trikrat na leto, .potem je gotovo, da družba ne more cveteti. Shod naj ima vsaka družba vsak mesec; b) premalo ,ali nič sej p r e d s t o j n i š t v a. Na teh 'sejah je .veliko ležeče. Pri družb, ne sme vsega vodn k sam .delati, ampak naj pusti delati udom, in to se zgodi .zlasti pri sejah predstojnlštva. Taka seja naj bo .pred vsakim shodom, na prav ma ih farah vsaj pred vsakim drugim shodom; c) premalo naraščaja. To ie deloma tudi pri dekletih, a še ,bo.lj pri fantih. V vsaki količkaj veliki fari vsako .leto zapusti šolo kakih 20 fantičev. Ko bi se jih od ,teh oglasilo za Marij no družbo vsaj četrtino, bi jih .bilo vsaj pet, — pa bi se jih lahko oglasilo najmanj polovico, torej deset, — na večj h farah pa primeroma več. Kako je torej to, da marsikje niti en nov ud celo leto ne priraste? . . .
Družbe, ki so zaspale, naj se požive; vse pa natanko p o pravilih vodijo.
2. Dekanijski vodniki. Da bo organizacija Marijinih družb bo je izpeljana, ker eden ne more vsega pregledati, izvoli naj se v vsaki dekaniji po en dekanijski vodirk Marijinih družb, in sicer letos do 'konca oktobra. Vsi dekanijski vodniki bodo imeli .vsako leto najmanj enkrat skupno posvetovanje v .Ljubljani, vsi vodniki ene dekanije pa vsako leto .enkrat med seboj. Tako bo dobro preskrbljeno za napredek in prosipeh Marijinih družb.
(Dekanijski vodniki naj se izvolijo (oziroma nanovo volijo) letos do konca oktobra in njih izvol tev naznani kn. šk. ordinariatu; kjer bi se to ne zgodilo, ,se bodo imenovali od škofa. — Za dekanijske vodnike se priporočajo živahni, goreči gospodje, ki 'imajo voljo in veselje z Marijinimi družbami se pe-
čat, in ki imajo možnost in priložnost, kako nedeljo ,a i praznik popoldne kako družbo obiskati, — najbolje kak župnik s kaplanom. — Ko bodo izvoljeni ,vsi, bodo imeli konferenco, na kateri se bo določilo .nadaljno delovanje.
3. Razmerje Marijinih družb do »Orlov«. O tem se je vnela živahna debata. Referent je bil župnik Anton Oblak. Odgovarjala sta župnika Fr. Bernik in Šinkovec. — Razmerje med .obema organizac.ama se bo še natančneje določilo, ,ker je osrednje vodstvo Marijinih družb stopilo v dogovor z osrednjim vodstvom »Orla« v svrho spo-.razumljenja in zbližanja, in je upanje, da bo razgovor dovedel do ugodn h uspehov.
Ce bi se namreč dala najti neka ožja zveza med .Orli in Mar jinimi družbami (ne da bi se oboje zlilo v eno), bi na eni strani mladeniške Marij,ne družbe dobile večjo živahnost in privlačnost, lepa organizacija Orlov bi pa dobila tisto zanesljivo ozadje, tisto .trdno oporo, ki bi jo držala na vedno pravi poti pred .onimi 'nevarnostmi, katerih se nekateri boje za pri-.hodnost. Na ta način bi bilo vsestransko dobro .oskrbljeno za vzgojo naše moške mlad.ne.
4. Vpisujejo naj se otroci v Marijino družbo že ,ko izstopijo iz vsakdanje šole, ali pa že ob prvem .svetem obhajilu. Do 14. leta so novinci, pri 14. letu .se sprejmejo za prave ude. Nato je paziti p o -,s e b n o p r i dečkih. Ti zlasti naj bi se pri prvem .svetem obhajilu slovesno zavezali, da bodo svete ;z a k r a m e n t e vedno prejemali vsak .mesec; obenem naj se v p i š e j o vsi v družbo treznosti, ker ravno pijača največ fantov .spridi in na slabo pot spelje. Ce bodo to dvoje držali, bodo dobri ostali in bodo tudi dobri družabniki.
5. Shodi mladeničev naj se napravljajo zanaprej .večkrat; časih v večjem, časih v manjšem ob-,segu; najmanj za eno dekanijo skupaj. Vsako leto enkrat naj imajo fantje tak skupen shod; veliki shodi za vse družbe, kakor letos na Brezjah, bodo na vsakih tri do pet let. — Svetinje dobijo fantje nove, tako ,da jih bodo bolj veseli.
6. Kandidatura ali čas poizkušnje naj se pri .družbah natanko drži, in sicer od pol do enega leta. .Slovesen sprejem je dosti, da je enkrat na leto, in ;sicer ob glavnem družbenem prazniku. — Zeleni .trak s svetinjo se kandidatom ne ibo več dajal; .dado se jim v roko samo pravila, katerih naj se .dobro nauče.
7. Med starimi in mladimi se ne more delati Razloček v družbi. Stari se nanovo ne sprejemajo; ,če se pa v družbi postarajo, imajo vse družbene pravice. Mladi in stari naj žive med sebo-j v bratski, oziroma sestrski ljubezni.
8. Nasproti plesu naj se postopa odločno; kajti tam-, kjer se ravna premehko, pred plesom ni miru. Pravilo, veljavno za vse družbe, je to: Brez dovoljenja'vodnikovega se ne sme nikoli plesati. Pošten ples sme vodnik po svoji previdnosti dovoliti. Vsako nedovoljeno plesanje, kar velja zlasti za plese po gostilnah, naj se strogo kaznuje, in 'sicer: prvič z začasnim izključenjem za eno leto, drugič s popolnim izključenjem za vedno.
9. 2 e 1 e t i j e , da bi se shajali družabniki, če mogoče, vsako nedeljo, ali v cerkvi, da kaj skupaj molijo, berejo tn pojejo, ali zunaj cerkve v kaki sobi ali dvorani, kar je za fante naravnost potrebno; za dekleta pa tudi vsaj enkrat na mesec.
10. Odseki, ki jih je priporočal »Bogoljub«, se toplo priporočajo, da jih vpeljejo po razmerah in
potrebah vse družbe. Treznostni odsek naj bi imela vsaka družba.
11. Družbeno glasilo »Bogoljub« se toplo priporoča, da ga ima naročenega vsak ud Marijine družbe. Lahko se trdi: Le tisti udje so zares zavedni in goreči, kakor imajo biti, kateri imajo svoje glasilo. Zato se po številu udov lahko presoja zavednost in gorečnost posameznih udov in celih družb. ,Vzor je: kolikor udov — toliko naročnikov.
12. Družabniki, ki se preselijo v drug kraj, se morajo vselej v novem kraju takoj zglasiti pri vodniku dotične družbe. K tej točki se je oglasil g. Guštin iz Trsta, ki vodi tamošn;o družbo, in prosil, naj bi vodniki družb to večkrat zabičevali družabnicam, pa zaradi večje gotovosti še sami nakratko sporočili .vodniku dotične družbe (v Trstu njemu: Fr. Guštin, ,kaplan pri sv. Antonu novem — In nič drugega): ,Ta in ta pride k Vam in je članica Marijine družbe. .Zakaj le prerade nekatere dekleta same pozabijo ,na to. Kar velja za Trst, velja tudi za druge kraje, posebno za mesta: Reka, Ljubljana itd. •— Kdor se .tuji družbi ne priglasi, se Izbriše tudi iz domače.
„Apostolstvo sv.
„Apostolstvo sv. Cirila in Metoda“ se je našemu ljudstvu v kratkem času že zelo priljubilo; postalo bode prava ljudska bratovščina. Doslej se je v naši škofiji oglasilo že blizu 10.000 udov. Da se rešijo nekateri pomisleki in da se doseže enotno postopanje, hočemo stvar še nekoliko pojasniti.
1. Najbolj navaden ugovor je: Saj imamo že tako preveč bratovščin in družb. Odgovor: Ne vpraša se, koliko bratovščin imamo, ampak le, če je „Apostolstvo“ koristno, našim razmeram primerno ali celo potrebno.
a) „Apostolstvo sv. Cirila in Metoda“ je koristno in potrebno. Potrebno je delati za cerkveno zedinjenje razkolnih Slovanov; ako bi se bilo za nezedinjene Slovane toliko storilo, kolikor se je storilo za druge narode, bi uspehi med Slovani gotovo daleč presegali uspehe vseh drugih misijonov. Potrebna je molitev in dejansko misijonsko delo. Apostolstvo izvršuje in pospešuje oboje. Čim bolj se bodo katoliški Slovani udeleževali dela, ki ga že celo tisočletje goreče priporočajo in izvršujejo rimski papeži, toliko več bode uspeha. Zadnji „Velehradski shod“ je dokazal, da vsi katoliški narodi žele, naj bi Slovani vodili to veliko, mednarodno, katoliško akcijo.
83.
Cirila in Metoda.“
b) „Apostolstvo“ je našim razmeram primerno Pri nas je zelo razširjeno češčenje sv. Rešnjega Telesa in Device Marije. Častivce sv. Rešnjega Telesa bode vnelo še k večji gorečnosti, ako jih opozarjamo, da imajo tudi razkolniki sv. Rešnje Telo. Med razkolniki mora Jezus v sv. Rešnjem Telesu prestati posebno mnogo ponižanja in nečasti. Kako bi se pomnožilo število gorečih častivcev sv. Rešnjega Telesa, če bi bili nezedinjeni Slovani prav poučeni in bi se zedinili s pravo cerkvijo! Naj bi se torej v vsaki župniji neko-likokrat na leto opravila ura molitve v ta namen. Podobno je s češčenjem Device Marije. Tudi z našo izobraževalno organizacijo se da „Apostolstvo“ prav lepo združiti; saj sta sv. Ciril in Metod začetnika krščanske izobrazbe med Slovani. Ako se ljudstvu pojasnjujejo predmeti, ki so v zvezi z „Apostolstvom“, se obenem pospešuje izobrazba in utrja verska zavest. Celo naša socialno politična organizacija ima v „Apo-stolstvu“ prav primerno oporo. „Apostolstvo“ je torej koristno in potrebno dopolnilo vse naše organizacije.
c) „Apostolstvo“ ljudstvu ne naklada posebnih bremen. Očenaš in Češčenamarijo lahko izmolijo po Angelovem češčenju ali po rožnem vencu; prispevki so za večino našega ljudstva neznatni. Kdor pa na-
17
mene „Apostolstva“ podpira samo z molitvijo ali samo z denarnimi prispevki, tisti se gotovo nič ne pregreši, ampak nasprotno izvrši zelo bogoljubno in zaslužno delo. „Apostolstvo“ je le združena molitev in organizirana dejanska ljubezen v namen, ki ga mora vsak katoličan (posebno še Slovan) po svojih močeh pospeševati
2. „Apostolstvo“ duhovnikom ne naklada novih bremen; delo je tako neznatno, da se nikakor ne da primerjati z važnostjo te stvari. („Apostolstvo“ ni prava bratovščina, ampak samo „pia unia“; zato imen ni treba nikamor pošiljati.) Kjer je verska in izobraževalna organizacija že dobro razvita, tam se vse delo lahko izroči dotičnim društvom in družbam; v ta namen se lahko ustanovijo odseki. To je popolnoma v soglasju s pravili „Apostolstva“, ki priporočajo (ne obvezno) (§ 3.b): „Za nabiranje doneskov naj se ustanovijo v župnijah skupine z nabirateljem ali nabi-ralko na čelu“; pravila so potrjena od c. kr. ministrstva in od c. kr. deželne vlade za Kranjsko.
3. Da se delo olajša, je odbor preskrbel nabiralne pole in sprejemne podobice s kratkim pojasnilom; za agitacijo so na razpolago knjižice, v katerih je ponatisnjen oklic, objavljen v „Škofijskem Listu“. Za dopošiljanje prispevkov bode odbor poslal položnice. Gospode duhovnike nujno prosimo, da tajniku „Apostolstva“ sporočajo, koliko tiskovin potrebujejo; tajnik in blagajnik je dr. F. Grivec, Ljubljana, semenišče.
4. Odbor „Apostolstva“ želi, naj bi se v vsaki dekaniji izvolil poseben zaupnik (poverjenik) „Apo-
stolstva“, ki bi pri konferencah „Sodalitatis“ poročal o delovanju „Apostolstva“ in o predmetih, ki so v zvezi z „Apostolstvom“, ter skrbel, da se „Apostolstvo“ v dotični dekaniji razširja. Odbor bi tem zaupnikom lahko sporočal stvari, katerih ne kaže objavljati v časopisih; gg. duhovniki bi pa po njih lahko odboru sporočali svoje želje in nasvete.
5.	Gg. duhovnike opozarjamo, da gotovo vsako leto darujejo vsaj eno sveto mašo v namen „Apostolstva“, za njegove žive in mrtve ude; to mašo naj vernikom oznanijo. To bode pripomoglo, da bodo uspehi „Apostolstva“ še večji.
(Ker izraz „Apostolstvo“ našemu ljudstvu še ni zadosti domač, zato se lahko rabi izraz „apostolska bratovščina“.)
Prispevki za tekoče leto naj se odboru do-pošljejo do novega leta
Vsa znamenja kažejo, da se je „Apostolstvo“ v naši škofiji o pravem času vpeljalo. Razmere na vzhodu in zahodu so dozorele za delovanje „Apostolstva“. Kažejo se že očitni uspehi molitev našega vernega ljudstva. Vsi, ki se kaj trudijo za razširjanje „Apostolstva“, naj bodo prepričani, da izvršujejo bogoljubno, potrebno in res apostolsko delo, ki ne bo brez blagoslova in uspeha.
V Ljubljani, dne 19. septembra 1909.
Odbor „Apostolstva sv. Cirila in Metoda pod zavetjem preblažene Device Marije“.
84.
Podrobni načrt za verouk na ljudskih šolah.
Odbor »Društva slovenskih katehetov« je poslal semkaj sledečo vlogo:
Odbor »Društva slovenskih katehetov« je sestavil podrobni načrt za poučevanje verouka v popolnih ljudskih šolah — o s e m' r a z p e d n i c a1 h, ter tudi pridejal ena'k načrt za ponavljavce šole. Da bi se sestavili podrobni učni načrti tudi še za druge kategorije ljudskih šol, nasvetuje to-le:
i 1. Priloženi načrt je tiskan 'kot rokopis. Naj ga blagovoli knezoškofijski ordinariat razpo>-slati dekanijam, z naročilom, da ga čč. duhovniki proučijo ter nasvetujejo morebitne premembe in izboljšave. Morda bi kazalo v vsaki dekaniji določiti dva referenta, enega za splošni načrt, drugega za ponavljavne šole.
2. Na podlagi tega načrta naj se sestavijo podrobni načrti za druge kategorije ljudskih šol. Zadostovala bi dva načrta; za štirirazrednice in za razdeljene enorazrednice. Iz treh podrobnih načrtov bi si z malo premembo lahko vsak katehet prikrojil načrt za vmesne razrednice, n. pr. za šestrazrednice, tri- in dvorazrednice, tudi za nerazdeljene enorazrednice, kakršnih je pa v naši škofiji le še kakih dvajset. — Tudi za izdelavo teh dveh načrtov naj bi se določila referenta, eden, ki uči na štirirazrednici, eden pa, ki ima enorazred-nico, ali pa se jih morda določi še več.
3. Take načrte naj bi si osnovali kateheti že v začetku šolskega leta in jih preizkusili v (teku leta v svoji šoli. Potem bi se dali načrti za stalno natisniti.	t
'4. Priporočamo pa zato to pot, ker bi se drugače ne dala doseči enakomernost v načrtih raznih šolskih kategorij, a'ko se ne upošteva povsod ista podlaga; pa tudi zato, da ima vsakdo priliko že naprej izreči svoje pomisleke, ker prepozno kri-tikovanje nič ne koristi.
V L j u b 1 j a n i, 6. septembra 1909.
Za odbor:
Ant. Kržič 1. r.
iVsled te vloge bo ordinariat razposlal čč. dekanijskim uradom tiskani načrt v več izvodih. En iz-
vod naj ostane pri č. dekanijskem uradu, ostali izvodi naj se pa razdele med referente, to je tiste katehete, ki jih gg. dekani po svoji previdnosti določijo.
Gg. referenti naj med letom načrt premišljajo in preizkušajo ter svoje opazke zaznamujejo. Dobro bi bilo, da bi o teh točkah razpravljali pri raznih konferencah.
Svoje opazke naj potem do 1. avgusta 1910 ordinariatu predlože, da jih more izročiti »Društvu slovenskih katehetov«.
85.
Shod svobodomislecev v Ljubljani.
Dne 5. septembra so slovenski svobodomiselci napovedali shod v Ljubljani. Da bi vsi verniki dobro razumeli, kaj ta shod pomeni, sem izdal na vernike sledeči pastirski list:
Vernikom.
Prežalostnega srca Vam moram poročati o groznem zločinu, ki se ravno danes 5. septembra vrši v beli Ljubljani. Pa kaj se godi ?
Za današnji dan so napovedali svoj shod v Ljubljani »svobodomiselci«, ki v svojem listu hujskajo za odpad od katoliške Cerkve, grde našega Gospoda in Zveličarja Jezusa Kristusa in taje samega osebnega Boga, Stvarnika nebes in zemlje.
Pridobivati ljudi in jih združevati v strasten boj proti katoliški Cerkvi, proti Jezusu Kristusu in proti Bogu je namen tega shoda. Ali ni ta zarota zoper Boga grozen zločin? In vendar ga državne postave dopuščajo.
Upam, da se tega zlobnega dejanja ne bo udeležilo mnogo Slovencev, prepričan sem, da ta zarota med Slovenci ne dobi privržencev, ampak se bodo vsi z gnusom od nje obrnili in jo zatrli, vendar se pa bojim, da se vsaj nekateri zapeljejo, se shoda udeleže, njegove sklepe odobre in se s temi sami iz 'katoliške Cerkve izobčijo. Gotovo je pa ta shod sam neizrekljivo razžaljenje večnega Boga in izredno veliko javno pohujšanje.
Obžalujem nesrečne zaslepljence, ki shod sklicujejo, ki bodo na shodu govorili ali se shoda udeležili; obžalujem posebno nesrečne stariše, katerih sinovi so tako globoko zabredli, da ne le sami taje Boga in vse Božje razodenje, ampak v svoji hudobiji
še druge zapeljujejo in v globoki prepad za seboj potegujejo; obžalujmo jih in molimo zanje, da bi se jih Bog usmilil in bi se od zmote zopet povrnili k resnici, od črne tmine k svetlobi spoznama božjega. Da'mo pa tudi Bogu in Gospodu Jezusu Kristusu za zasramovanje in žaljenje današnjega dneva kar največje zadoščenje. Zato določim:
Danes popoldne naj se po krščanskem nauku moli žalostni del svetega rožnega venca in litanije na čast presvetemu Srcu Jezusovemu z dotičnimi molitvami.
iK tej zadostilni pobožnosti nujno vabim vse vernike: može in mladeniče, žene, dekleta in otroke. Udeležite se je danes popoldne mnogoštevilno!
: Blagoslov božji naj pride nad Vas in naj nad Varni vedno ostane. Amen.
V Ljubljani, 5. septembra 1909.
f Anton Bonaventura, 1. r.
knezoškof.
Iz več župnij sem čul, da so se verniki naznanjene zadostilne pobožnosti prav obilno udeležili. Prepričan sem, da nobena župnija ni zaostala. Bog naj blagoslovi vse vaše verne družine, ker so Mu dale zadoščenje za javno in predrzno razžaljenje v Ljubljani.
iNo, hvala Bogu! Shod teh svobodomiselcev je bil klavern; zbranim je Bog zmedel pamet, pa so se med seboj zmerjali in grdili. Dosegli niso ničesar in se brez uspeha razšli.
Seve, mirovali ne bodo. Zato molimo in prosimo, da sovražnik ne bo zasejal ljuljike na naše njive, med tem ko bi mi spali. Posebno na to pazite, kaki listi se po župnijah bero. Svobodmiselci pošiljajo svoj list skrivaj in na vse strani. Naši verniki, delavci, kmetje, meščani, trgovci ne morejo sami vedeti, kaj je v listu res, kaj zmotno in lažnjivo, pa bi
se mogli zapeljati. To bi bilo pa silno škoda, ker vsaka duša -je odkupljena s krvjo samega Gospoda našega Jezusa Kristusa.
Goričane, 12. septembra 1909.
t Anton Bonaventura, 1. r.,
knezoškof.
86.
Constitutio Apostolica SS. D. N. Pii div. prov. Papae X. de Romana Curia.
Ordo servandus in sacris congregationibus tribunalibus officiis romanae curiae.
(Konec.)
2. Plenae Congregationi huius Officii competunt condendae novae studiorum Universitates ac Facultates omnes, quibus ius est academicos gradus conferendi; mutationes maioris momenti in iisdem iam institutis; cognitio quaestionum graviorum in ipsis occurrentium de patrimonii administratione, de magistri alicuius decurialis nominatione, de ratione studiorum, et de aliis huiusmodi; item quae necessario capienda consilia in commune videantur; postremo iudicium de excellenti aliquo viro academicis gradibus ad honorem decorando.
3. Congressus officium est ad plenam Congregationem deferenda parare; leviores controversias in aliqua studiorum Universitate vel Facultate subortas dirimere, ad normam praescriptorum superius.
4. Si qua velit in posterum studiorum Universitas aut Facultas nova constitui, opus est id fieri per Breve. Nulla pariter in praesentem Facultatum et Universitatum statum gravior immutatio induci poterit nisi per Breve.
Cap. VIII.
De singulis tribunalibus.
Art. 1. — Sacra Poenitentiaria.
1. Tribunalis huius ambitu ad solum forum internum coarctato, suis muniis addicti manebunt, praeter Cardinalem Poenitentiarlum, Regens, Praelati quinque Signaturae, Procurator, seu a secretis, Substitutus et aliquod inferiores officiales.
2. In officii parte quam retinet, hoc sacrum Tribunal se geret ad normas praesertim Const. In Apo-stolicae, editae die XIII mensis Aprilis a. MDCCXLIV a Benedicto XIV, salvis immutationibus legitimo usu
posterius inductis, quae erunt scripto redigendae et a Cardinali Poenitentiario subiiciendae approbationi Pontificis ; firmisque praescriptis a Const. Sapienti consilio et ab hac lege, in omnibus quae hoc sacrum Tribunal spectent.
3.	luxta memoratae Constitutionis Benedicti XIV praescripta, omnia secreto et gratis in hoc sacro Tribunali expedientur.
Art. II. — Sacra Romana Rota et Signatura Apostolica.
1. Utriusque Tribunalis quae debeat esse procedendi ratio, qui et quales administri, a Lege propria potissimum decernitur adiuncta Constitutioni Sapienti consilio.
2. Nihilominus in his etiam Officiis servanda sunt praesentis Ordinationis praescripta in iis omnibus, quae ad expedienda negotia, ad iusiurandum, ad administrorum munia horumque similia referuntur, quantum scilicet huius Ordinationis normae cum Lege propria consentiant.
Cap. IX.
De singulis Officiis.
Art. I. — Cancellaria Apostolica.
Purpuratorum Patrum coetus, constans Cardinalibus tribus, Cancellario, Datario et a secretis Consisto-rialis, reformandas quamprimum curabit formulas Bullarum collationis beneficiorum, sive consistorialium, sive aliorum; itemque Bullarum constitutionis dioece-sum, Capitulorum; denique Regularum, quas Cancel-lariae vocant.
Art. II. — Dataria Apostolica.
1. Ob inductam a Const. Sapienti consilio novam ordinationem Datariae Apostolicae hoc relinquitur munus, quod in beneficiorum non consistorialium collatione versatur. Atque in hoc etiam Officio sunt retinendae normae huius legis in iis quae ipsum attingant.
2. In collatione beneficiorum ea ratio servabitur, quam praesens lex et vigens usus praestituunt, cauto tamen ut hic cum novis praescriptionibus memoratae Constitutionis cohaereat, donec, reformatis Cancellariae Regulis, aliter provideatur.
3. Bullae collationis prima praescriptio (minuta) fieri debebit ab uno adiutore, et loco erit veteris, uti vocant, supplicationis; eaque in actis servabitur ad cautionem et recognitionem, si qua forte incideritimpugnatio.
Nihil immutatur in invecto usu providendi non-nunquam beneficiis per decretum simplicis signaturae, hoc est nullis Bullis expeditis.
4. Subscribetur Bullis a Cardinali Datario, eoque impedito, a Cardinali a publicis negotiis seu a secretis Status, contra posita subscriptione illius officialis, qui primus ordine temporis post Datarium sit, et in Officio adsit.
5. Curabit praeterea Dataria ut imponantur et exigantur pensiones et onera beneficiis Urbis adnexa, ad arcam pensionum, quam vocant, pertinentia. Quare officialis distributor exiget solvendam ab iis pecuniam, qui oneribus aut pensionibus graventur; ac deinde ius habentibus ad pensiones aliave emolumenta debitis modis satisfaciet.
Trimestri quoque spatio Cardinalis Datarius, aut eius vice alius, arcae statum explorabit, supputatisque rationibus, suae auctoritatis testimonium adscribet.
Art. 111. — Camera Apostolica, Secretaria Status, Secretariae Brevium ad Principes et Epistolarum latinarum.
1. Haec Officia receptum huc usque suis muniis fungendi morem ut ante retinebunt, salvis praesscrip-tionibus Const. Sapienti concilio et huius Ordinationis, in iis omnibus quae eadem attingant.
2. Peculiaris coetus trium Cardinaliiim, quos inter Cardinalis a secretis Status, Brevium Apostolicorum formas instaurandas curabit, quae ab ea Secretariae Status parte mitti solent, cui est Apostolicorum Brevium cura commissa.
Appendix
institutio circa modum in tabulas referendi et scripta expediendi.
1.	In omni Officio liber erit annui protocolli, in quod, ordine temporis, preces et expostulationes referentur singulae, quae per annum exhibeantur.
Haec in album adscriptio, post numerum ordinis, indicabit 1. dioecesim, ad quam preces aut expostulationes pertinent; 2. petentem aut expostulantem;
3.	cur, aut contra quem expostulatio fiat; 4. exhibitionis diem; 5. procuratorem, seu agentem, si fuerit interpositus. Subinde vacuum chartae relinquetur spatium, in quo notetur, qui fuerit negotii processus, hoc est, scriptumne sit ad Ordinarium, impetratane gratia, an transmissa, negata, dilata, et ita porro.
Numerus protocolli debet in supplicem libellum referri, scriptum ad modum fractae partis, cuius numerator exprimat ipsius numerum protocolli; denominator vero annum, elisis litteris. Ita si negotium, pertinens ad annum MDCCCCV11I, in protocolli libro numerum ferat 500, inscribendum positioni erit fracta sic parte: ~ Tergo praeterea supplicis libelli apponentur adno-tationes earum fere similes, quae in libro protocolli, hoc est, nomina dioecesis, recurrentis, ac cetera.
2.	Habebitur etiam protocolli index, hoc est annua parva rubrica, in quam negotia ordine dioecesum digesta referantur, indicto, post nomen dioecesis, nomine postulantis cum numero protocolii, quo facilius investigationes in positionibus institui possint.
3 Numerus protocolli, semel positioni adsignatus, manet, etsi negotium ultra annum trahatur. Quod si, aut instaurata post aliquot annos quaestione, aut alia quavis de causa contingat, ut alius ei sufficiatur numerus, huius mentio fiet in priore numero, tam in libro protocolli quam in parva rubrica.
4. Relatis in protocolium chartis resumptisque, si quae sint, prioribus, positiones ad maiores administros aut adiutores transmittendae sunt, eorum cognitioni subiiciendae et ad rem secundum suas cuiusque Officii normas, ad exitum deducendam.
5. Re deliberata et provisa, positiones deferendae sunt a) ad scriptores, quoties eadem de re aut epistola conficienda sit, aut aliquis vocandus, aut exarandum rescriptum; b) ad distributorem, si positio Consultori vel alio viro studii causa committenda sit; c) ad protocolium, si aut iussum fuerit resumi priores, aut si coeptum consilium peculiarem exsecutionem non postulet, quemadmodum si rescriptum sit: ad acta, reponatur, lectum, aut horum aliquid simile.
6. Nisi quid aliter in suis cuiusque Officii normis praescriptum sit, aut nisi Moderatores opportunum duxerint alia ratione consulere, communiter ad eum qui prior est inter addictos protocollo, haec munium partitio spectabit. Ipsius igitur erit suas cuique scriptori positiones adsignare. prout singulis competunt sive materiae. Idem in protocolli libro rescripta, de quibus litt, b et c num. 5. superioris, notabit. Priora vero illa, de quibus litt, a, in album referet absoluto negotio.
7. Scriptores, expleto suo munere, positiones cum adiectis rescriptis ad ratiocinatorem transmittent.
Hic acta tradet ad subsignandum. Actorum vero fasciculos, seu positiones, apud se retinebit, ut in suo administrationis folio et deinde super rescriptis, cum subsignata redierint, taxationes adnotet, si quae sint adiectae. Deinde positiones ad protocollum remittet, cum sigla ex convento constituta ad significandum omnia esse confecta; litteras vero et rescripta distributori tradet.
8. Protocollo addictus rem in librum referet et positiones in suo quamque loco reponet. Distributor autem acta secundum proprias leges distribuenda curabit.
9. Si non subscripta redierint acta, vel si cum aliqua animadversione coniuncta, administri, pro variis casibus, Praepositorum sese mandatis conformabunt.
10.	Memoratae normae sunt omnibus retinendae diligenter, nisi quid in iis quae sequuntur peculiaribus legibus exceptum sit pro aliquo Officio.
Quae superioribus capitibus continentur, SSmi D. N. Pii PP. X iussu accedunt Constitutioni Sapienti consilio editae die XXIX mensis Iunii a. MDCCCCVI11 et Ordinationi communi tunc temporis vulgatae. Eädem proinde vi pollent, anteriores abrogant contrarias leges, et servari ab omnibus integre debent, quavis alia ordinatione, usu, privilegio contrariis non obstantibus.
Datum Romae, die XXIX mensis Septembris an. MDCCCCV1II.
De speciali mandato SSmi D. N. Pii Papae X.
R. Card. Merry del Val.
87.
De precibus in fine cuiusvis Missae privatae dicendis.1
De precibus, quae ad instar precum ex mandato s. m. Pii PP. IX. peracto ss. Missae sacrificio recitandarum a fel. Leone PP. Xlll. a. 1884 et paululum immutatae a. 1886 praescriptae et a praesenti S. P. Pio PP. X., causis perdurantibus, minime sublatae sunt, cursu 25 fere annorum, quando et quomodo recitandae sint, varia dubia prolata sunt et differens praxis enata, quae admirationem popuii movet, devotionem minuit et fructum indulgentiarum in periculum adducit. Non inutilem itaque putamus suscepisse laborem, si quae praeprimis in „Ephemeribus liturgicis“ Romae editis et a S. Sede iterum iterumque laudatis et commendatis ad rem dicta inveniuntur, colligimus, in ordinem redacta proponimus et observanda praescribimus.
I. Preces, de quibus agitur, dicendae sunt in toto orbe catholico, etsi auctor earum p. m. Leo Xlll. interim defunctus sit, ubicumque sacerdos privatam Missam celebrat neque privatis oratoriis exceptis, quia decretum S. Rituum Congregationis de die 6. lanuarii 1884, quo praescribuntur, decretum Urbis et Orbis est.
II. Dicendae sunt ex decreto modo citato „in fine cuiusque Missae sine cantu“ sacerdotis „celebratae“ et iussu P. Leonis Xlll. a 1886 „post privatae Missae celebrationem“. Missae conventuales sine cantu quoad preces considerari possunt veluti solemnes; item excipiuntur Missae exequiales, quia statim sequitur absolutio, et functionis ordo a rubricis praescriptus precibus interiectis turbaretur; non autem aliae Missae de Requiem. — In die Nativitatis Domini, si tres Missae
1 Iz „Ordinariats-Blatt der Prager Erzdiözese“, 1909, str. 97.
privatae immediate se excipiunt, preces dicendae sunt post ultimam tantum; si vero diverso tempore celebrantur, post unamquamque. — Ad preces omittendas non sufficit, ut Missa, etsi lecta tantum, aequiparetur solemni, quia aliqua in ea solemnitas, uti est in pa-rochiali, neopresbyteri, iubilari et aliis, nisi fuerit con-ventualis, neque ea circumstantia, quod plures sacerdotes eadem in ecclesia eodem fere tempore Missam absolvant.
III. Dicendae sunt „in fine cuiusque Missae sine cantu“ seu „privatae“, itaque finito ultimo evangelio, ita ut aliae preces, licet indulgentiis ditatae, vel functiones sacrae, quae ultimum evangelium hinc inde subsequi solent, e. gr. paraenesis, varii generis promulgationes, s. communio, benedictio cum Sanctissimo una cum praemittendis hymno, versiculo, responsorio et oratione, interponi nequeant, excepta lectione pericopae, epistolicae et evangelicae, paraenesi et promulgationibus, si ab altari fiunt et preces illae lingua vulgari (ut infra) recitandae sunt. — Si autem mense Octobri s. rosarium una cum litaniis lauretanis et oratione ad s. loseph sub Missa privata recitatur a fidelibus et Missa finita recitatio fidelium nondum absoluta est, celebrans preces, de quibus agitur, recitet cum ministro solus.
IV. Recitet autem eas non in reditu in sacristiam, sed flexis vel in suppedaneo vel in infimo gradu altaris genibus. Absoluto itaque ultimo evangelio sacerdos manibus iunctis ad medium altaris redit et minima cruci inclinatione facta, quin calicem manu capiat, quod nimiae properantiae esset indicium, sive in sup-
pedaneo sive in gradu infimo, iunctis manibus et ne-que ad orationem „Deus, refugium nostrum“ surgens, preces peragit.
V. Peragit eas, „ut quod christianae reipublicae in commune expedit, id communi prece populus Christianus a Deo contendat auctoque supplicantium numero divinae beneficia misericordiae facilius assequatur“, itaque cum populo et per consequens iingua eius vernacula; accedit, quod actus est extraliturgicus.
VI. Preces istae incipiunt et finiunt absque signo crucis et absque verbis signo huic addi solitis, quia decreta, quibus decernuntur, eo de signo nihil habent. Sacerdos, quam primum genua flexerit, statim solus idque alternatim cum populo ter dicat primam partem salutationis angelicae populo prosequente: „Sancta Maria“ et rei., dein una cum populo integram anti-phonam „Salve Regina“, quia antiphonae huius divisio in plures rythmicas partes nec in Breviario invenitur, nec Romae in istis precibus in usu est. Sequitur versiculus, quem dicit solus sacerdos, et responsorium, quod dicit solus populus. Orationem „Deus, refugium nostrum“ solus dicit sacerdos, conclusionis autem vocabulum „Amen“, ut ipsa rei natura ferre videtur, addat populus. — Conveniret quidem, ut una cum sacerdote etiam populus invocaret s. Michaelem, quem-
admodum in nonnullis collegiis Romanis revera fit; quia vero populus invocationem hanc memoria non tenet, consultius est, ut eam a sacerdote recitatam addito tantum „Amen“ suam quoque faciat. — Ubi autem eodem tempore duae vel plures Missae praesente populo legi solent, recitatio in lingua vernacula, quod per se intelligitur, post unam tantum Missam quocunque sensu principaliorem locum habeat.
VII. Preces post Missam privatam rite peractae ter centum dierum indulgentia locupletatae sunt, quam precantes sibi acquirere possunt et ita digniores fieri, ut quascumque alios eorum preces Deus exaudit.
VIII. Quam porro Sanctitas Sua Pius PP. X. decreto Urbis et Orbis diei 17. luni praedictis precibus adiicere commendavit invocationem dicente sacerdote: „Cor Iesu sacratissimum“ et populo prosequente: „miserere nobis!“ ea ita cum istis precibus cohaeret, ut quae de illis supra dicta sunt, de his quoque valeant, excepta indulgentia, quae 7annorum totidemque quadragenarum est et defunctis quoque applicari potest.
IX. Multum sane conducet ad preces saepe dictas pie peragendas earundem opportuna interpretatio, ut fideles et finem earum sciant et cuius efficacissimam intercessionem et fortissimum praesidium ecclesiae et sibi acquirant et quos fructus ex iis habere possint.
88.
Kolkovnina priziva zoper odmero verskozakladnega davka.
C. kr. deželna vlada za Kranjsko sporoča z dopisom z dne 23. avgusta 1909, št. 19.713, semkaj do-slovno:
Das k. k. Ministerium für Kultus und Unterricht hat mit dem Erlasse vom 13. August 1909, Z. 31271, sämtliche politischen Landesstellen im Einvernehmen mit dem k. k. Finanzministerium zur ferneren Darnachachtung darauf aufmerksam gemacht, daß Rekurse gegen die 'Bemessung deg im Sinne des Gesetzes vom 7. Mai 1874, R.-G.-Bl. Nr. 51, zu leistenden Religionsfondsbeiträge zufolge der Bestimmungen der T. P. 44
lit. a) und b) des Gesetzes vom 13. Dezember 1862, R.-G.-Bl, Nr. 89, wenn der vorgeschriebene Religionsfondsbeitrag den Betrag von 100 K nicht überschreitet, der Stempelgebühr von 3 0 h und außer diesem Falle der Stempeigebiihr von 72 h von jedem Bogen unterliegen.
Auf diesen Umstand wird das hochwürdige fürstbischöfliche Ordinariat zur gefälligen eigenen Kenntnisnahme und weiteren Verständigung aufmerksam gemacht.
Cč. gg. nadarbinarji, ki plačuje-jo verskoza-kladni davek, se na ta opomin opozarjajo.
89.
Slovstvo.
Frommes »Kalender für den katholischen Klerus Österreich-Ungarns. 1910.» Vsebina tega koledarčka je splošno znana. Poleg navadnih koledarskih podatkov prinaša še izkaz kardinalov in osobja rimskih cerkvenih uradov, pregled avstrijske cer-
kvene provincije in bolj na kratko vse katoliške hierarhije. V dodatku razpravlja dr. Schmöger o .»župnijskih pravicah«, Florian Sagmeister o »Osebni dohodnini«, Fr. Riedling o »Razmerju med župnikom in kaplanom«. Cena 3 K 50 h.
90.
Konkurzni razpis.
Razpisujejo se sledeče župnije: Postojna, Homec v kamniški, Tržič v kranjski, Sv. Križ nad Jesenicami v radovljiški, Mirna peč v novomeški dekaniji.
Prošnje so nasloviti: za Postojno na c. kr. deželno vlado Kranjsko, za Homec na baronico Hildo
Lili pl. Lilienbach roj. baronico Rastern v Gradcu, za Tržič na lastništvo tržiške graščine, za Sv. Križ nad Jesenicami na lastnišvo fužin na Savi, za Mirno peč na kolegijatni kapitelj v Novem mestu.
Zadnji rok za vlaganje prošenj se s tem določi 20. oktober 1909.
91.
Škofijska kronika.
Cerkveno odlikovanje. Sveti Oče papež Pij X. je podelil graščaku Nikolaju vitezu Gutmannsthal-Benvenutti komturski križ reda sv. Gregori a.
Č. g. Tomaž Potočnik, župnik na Breznici, je bil imenovan za kn.-šk. duhovnega svetnika.
Imenovani so bili: preč. g. Franc Spendal, duhovni svetnik in župnik v Tržiču, za kanonika ko-legiatnega kapitlja v Novem mestu; preč. gosp. dr. Franc Ušeničnik, rektor v zavodu sv. Stanislava v St. Vidu, za profesorja pastorale na bogoslovnem učilišču v Ljubljani; č. g. Karol Čuk, kaplan na Jesenicah, za župnega soupravitelia pri Sv. Križu nad Jesenicami.
V zavodu sv. Stanislava v Sent Vidu so bili imenovani čč. gg.: dr. Janez Gnidovec, gimnazijski direktor, hkrati za rektorja v zavodu; Alojzij Markež, prefekt za ekonoma; Josip Kržišnik, za pravega gimnazijskega učitelja z naslovom profesor; Fran Rebol za namestnega gimnazijskega učitelja. Č. g. dr. Ivan Zore, regens, je odšel v Palestino nadaljevat svoje študije; č. g. Anton Bukovič, prefekt, je pa vstopil v jezuitski red.
Za veroučitelja na c. kr. gimnaziji v Novem mestu je imenovan č. g. dr. Ciril Ažman namesto
preč. g. profesorja, kn.-šk. duhovnega svetnika dr. Jožefa Marinko, ki je stopil v stalni pokoj.
Premeščeni so čč. gg. kaplani: Janez Zavbi iz Žužemberka za župnega upravitelja v Ambrus, Karol Gnidovec iz Sent Vida pri Zatičini v Žužemberk, Franc Novak iz Stopič v Sent Vid pri Zatičini.
Nameščena sta kot kaplana: 5. g. dr. Anton Prešeren v Borovnici, Feliks Funtek v Stopičah.
Nadaljevat svoje študije je odšel v Lovanj v Belgiji č. g. novomašn.k Izidor Cankar.
Prezentiran je č. g. Valentin Bernik, župnik na Homcu, za Komendo; č. g. Andrej Magajna, kaplan v Borovnici, za Rakitno: č. g. Anton Zore, župnik v v Mirni peči, za Motnik.
Stalni pokoj je dovoljen preč. g. monsignoru Antonu Zupančiču, profesorju bogoslovja v Ljubljani, in preč. g. Frančišku Gornik, dekanu v Postojni.
Začasni pokoj je dovoljen č. g. Valentinu Ja-kelj, župniku pri Sv. Križu nad Jesenicami, in č. g. Andreju Zgaga, župnemu upravitelju v Babnem ■polju.
Umrl je č. g. Karol Miklavčič, župnik v pokoju tržaško-koperske škofije, 3. septembra t. 1. pri Sv. Križu pri Litiji.
Knezoškofijski ordinariat v Ljubljani, dne 25. septembra 1909.
Vsebina: 80. Zavod sv. Stanislava v Št. Vidu. - 8'. Proti alkoholu. — 82. Poročilo o IV. shodu vodnikov Marijinih družb. — 83. Apostolstvo sv. Cirila in Metoda. — 84. Podrobni načrt za verouk na ljudskih šolah. — 85. Shod svobodomiselcev v Ljubljani. — 86. Constitutio Apostolica de Romana Curia. (Konec.) — 87. De precibus in fine cuiusvis Missae privatae dicendis. — 88. Kolkovnina priziva zoper odmero verskozakiadnega davka. — 89. Slovstvo. — 90. Konkurzni razpis. — 91. Škofijska kronika.
Izdajatelj kn. šk. ordinariat. Odgovorni urednik Viktor Steska. — Tiskala Katoliška Tiskarna.