Svečenik Mohamed. V njegovih očeh, in predvsem, če se je pogovarjal z Allahom (mohamedanski Bog) in ga prosil blagoslova, je bil svečenik Mobamed uboga para, ki je imel komaj ikošček kruha in prgišče riža. Pri vseh drugih je veljal za zelo bogatega, ikar je tudi bil v resnici, četudi se je trudil, da bi zgledal na zunaj kot siromak. Krog velike glave je nosil večkrat ovit turban bledikasto-rdeče barve. Ruta je skoraj čisto zakrivala nizko čelo. Liki turška sablja zakrivljeni nos je delal njegov obraz teman, pust ter krut, z izrazom v obrazu se nikakor niso hotele ujemati navadno milo gled&joče oči. Ustnici sta bili ozki in stisnjeni. Lice mu je bilo udolbeno in suho. Gosta, črna brada je visela na oglati bradi. Nosil je dolgo, rižasto suknjo, !ki mu je tegala preko ikolen in je bilo videti izpod nje ko3 belih, favdastib hlač. Gole noge so se skrivale v rdeče, s srebrom obšite copate. Mohamed je bil mullah, mohamedanski duhovnik, v mestnem okraju Khadah indijske prestolice Bombay. Nikomu ni bilo znano, kako se je dokopal do premoženja, ki se je razneslo med mohamedani v pregovorih. Znano je bilo le to, da je začel z nič pred 15timi leti. Danes je bila javna tajnost, da poseda dobrih 20.000 .rupij (600 tisoč Din), katere je imel varno naložene v banki, bil je posestnik ti'eh velikih biš v različnih delih mesta Bombay, govorili so tudi o njegovih brilantih in draguljih, katere je rad kupoval ir. se z njimi ikitil, ako ga ni nikdo opazoval. Njegova hiša v Khadaku se je veselila odlične okolice, le na zunaj je bila očividno revna in v zanemarjenem stanju. Tujec bi bil verjel na prvi pogled radi zunanjosti poslopja, da je zadela hišnega gospodarja kaka težja nesreča. Tc pa pri Mohamedu ni bila istina, baš nasprotnc — zanemarjenje je bilo dobro preračunano, da je odvračalo tatove in lene berače ter postopače Njegova trdosrčnost ga je povzdignila v bo- gatina. Njegova skopost mu je bila tudi v pogubo. 0 vsem tem se njemu niti sanjalo ni. Čisto zadovoljen je bil s seboj in z ljubim Allahom, l.i bi bil še lahko darežljivejši, le napram onim Ijudem ne, ki so se hoteli preveč bližati njegovi nad yse dragi mošnji. »Mohamed, mož božji!« se je razleglo po biŁi. »Allah te naj blagoslovi! Oprosti bratu, ki se te drzne motiti. Slišal je, da ti je podaril Allah veliko srce, da te je blagoslovil, da je dobrote nevernikov, garjevih psov — Allah jih pogubi! — položil v tvoje roke, da delaš dobro svojim bratom. Allah te blagoslovi in odpri uho mojim prošnjam . . .!« Mohamed sedi na svoji preprogi in se ne gane. Mogočni oblaki se 'kolobarijo iz njegovih ust in ga obdajajo. Znamenje jeze. Mislil je pač, da bo mož izginil, ako ostane kakor pribit. Vedno znova odmevajo njegove prošnje: »Allah te blagoslovi! Slava prerokova se naj razlije nad teboj! Povedali so mi, . a si doma. Zakaj zaklepaš dobrohotno srce napram milim prošnjam brata? Dim, ki prodira iz tvoje pipe v moj nos, mi pripoveduje o tvojem dobrem srcu . . .« Sedaj pa je že Mohamedu več nego dovolj. Odloži pipo na tla s toliko nevoljo, da odleti glinasti us.nik. Ves togoten se poda ven. Pred vrati čepi sključen revež. Že po turbanu spozna verskega tovariša. V prahu ponižnosti mrmra siromak izreke blagoslova in prošnje. »Kaj me motiš v molitvah k Allahu! Kaj hočeš?« nahruli neznanca. »Svetniški mož! Prerok te naj blagoslovi! On pravi . . .« »Besede prerokove so mi znane! Kaj pa hočeš ti?« »Mohamed, tvoj brat . . .« »Že vero, da si mi brat! In ne kak nevernik!« »Hvala Bogu, gospodu celega sveta, usmiljenemu sodniku ob koncu sveta! Tebe molimo in te prosimo pomoči. Popelji nas na prr.vo pot, po poti onih, katerim si dober, na katere se ne jeziš, ne po poti blodečih . . .« Mohamed prekine valovečo reko slavospevnih besed. »Povej suro (daljši stih iz mohamedanskega sv. pisma — ikorana) nevernikov!« Ta sura ima to prednost, da je kratka. Na tihem upa, da je mož pred njim ne zna. Pozvani pa začne mrmrati: »V imenu Boga usmiljenega! Govori: O vi neverniki! Ne molim, kar molite vi, in vi ne molite, kar molim jaz. Vi imate svojo vero in tudi jaz svojo!« Škripajočih zob se mora Mohamed prikloniti pri imenu Allah. Lopov zna suro, čeravno je najbolj prilična, da bi se mu bil jezik zamotal v njej. Berač molči, Mohamed mora hočeš nočeš ponoviti vprašanje: »Kaj hočeš?« »Tvoj brat je lačen.« »Nimam ničesar!« »Si vendar bogatin, dovoli, da jem s teboj!« Ogorčen vzroji Mohamed: »Kedo se drzne ziniti, da sem bogat?!Allah, kaznoval si me! Živeti moram od miloščine po- božnih vernikov. Angel nasprotnik raznaša v svet, da sem premožen! Allah me je kaznoval!« »Deli revščino z menoj!« »Poberi se izpred mojega praga! Ali ne vidiš, kako globoko udrta so moja lica vsled pomanjkanja? Prisegam ti pri prerokovi bradi, gladen sem, ne posedam ničesar, s čimer bi si utešil glad!« * Zaklinjajoče dvigne svoje koščene roke. Zna vse povedati odkrito ter prepri.evalno, da je celo sam uverjen o resničnosti svojih besed. Zelo bi se čudil, ako bi kedo dvomil o istinitosti njegove prisege. Resnično je lačen. Neko malenkost je povžil, ne bo več jedel, razen i.e bi ga kedo povabil. Da bi za lasten denar obedoval v najbolj imenitnem hotelu v Bombayu, mu ne pride niti na misel. Kaj takega bi bila razsipnost! »Allah te blagoslovi!« godrnja postava pred njegovimi nogami. Pogled, katerega vrže na Mohameda, osramoti svečenikove besede kot laž: »Svetniški mož si, Al.ah te bo nasitil z menoj vred. Prerok pravi: Miloščina razmnožuje bo- gastvo in podeli mir srcu. Požrešna roka ne more obdržati izobilja. Allah tc blagoslovi!« Ritanski se umakne berač iz verande in izgine v dirindaju na cesti. Mohamed se smehlja zadovoljn., da je srečno odbil prosjaški napad. Vesel je. Sicer mu ni znano, kedaj bi naj bil izrekel prerok zgorajne besede, vendar zakaj bi jill ne bil! Niti grožnje, ki je zvenela iz prosjakovih besed, ni opazil. Vedno bolj ga privija glad. Pušenje je dobro sredstvo, ki želodec omatni in ga zaziblje, da pozabi na praznino. Še ni čas zanj. Še le tedaj, ko mine najhujša dnevna vročina, se napolni ikavarna. Slednjič se le bliža njegova ura. Solnce se nagne, od zapadnega morja zapiha močan veter preko otoka, na katerem stoji veliko pristaniško mesto Bombay. Počasi in samozavestno, ikakor pristoja svečeniku, stopi na ulico, ne da M si ne bil čisto na jasnem, da mu ne grozi nič reprijetnega. Avtomobili švigajo na vse strani mimo njega. Njegovega vstopa v kavarno ne opazi nikdo. Vsi Čepijo na tleh in srkajo iz majhnih skodelic izborno pijačo. Drugi obsdujejo, ker je v Bombayu krog četrte ure popoldne obično kosilo. Mohamed se pomika od skupine do skupine, pri vsaki se pomudi na kratko, da vošči dober tek. Njegova namigavanja postajajo vedno drznejša: »Vsak delavec je vreden svojega plačila!« A_i: »Verniki naj prehranijo Allahovega služabnika in ga naj vzdržujejo!« Vsak mu pokima v zahvalo. Med tem ko roma Mohamed po kavarni, se prikažejo pri vratib tri novi gosti. »Zahvaljen Allah, Sahib, on je tukaj!« »Dobro, le noter!« Kot Sahib nagovorjeni pozdravi kratko in gre naprej. Oba druga, očito mohamedanca, ikakor vsi obiskovalci te kavarne, stopita v obsežni, precej hladni prostor in se spustita bolj ob strani pro. od drugih na tla. Služabnik pribiti. Naročita obed. Mohamed se približa kavarnarju in vpraša: »Kedo pa sta ona le dva?« (Dalje sledi.)