^ Jiju bij arts
Štev. 9.
Leposloven, in znanstven. lis£
V Ljubljani, dne 1. kimovca 1894.
Leto XIV.
čl
Legenda o zlati roži.
(Pripoveduje star samotar.)
mrl žc sem bil in — prebudil se spet.
• Katčri?«
to papež vsak dan premišljuje,
Kdd vč, kaj mejtem pač preteklo je let? Ozira po svetu v dežele se tuje.
Svet kazal je prčcej spremenjeno lice, Odpravil nektere je stare krivice.
»Veliki reči sta svetost in krepost! Oboje dandanes velika redkdst.
Človeštvu dan svital se lepši je, nov; Menj bilo trinogov, menj bilo robov.
»Pa, krij bi krcpdsti iskhl le v višavah! Poglejmo, ni najti jc tudi v — nižavah ?
In tčme poslednje pogubne in klete bežale s svetri so pred solncem prosvete
»Vijdlice skrite najrajši cveto, Nc najde lehko jih površno okd.
Tam v Rimu je vladal baš papež Paskrfl, Svetnik, niodrijdn in pa original.
»Srim Kristus zahajal mej ljud jc priprdsti, Sred njega najčešče je našel krcpdsti j . . .«
S predhodnikov svojih navadoj soglasno Vlit dal i on »rožo krepdsti« je krasno.
V tčh mislih Paskrfl se sprehaja nek dan Po Rimu, v predmestjih oköl nespoznan.
Iz suhega zlata zlauir jo je vlil, Zvenčečih cekinov jc vrfujo stopil.
Tam, koder žc cesta iz mesta se vije. Pod sčnčnim kostanjem na klopi počije.
Cvetdve tri roža je draga imela, Dišava iz čaŠ je umetna puhtela.
Vštric njega na cesti tej dela težak. Mej njima pomčnek razprede se tak:
»Katčra kraljica jo letos dobf? Kateri pač rožo Paskrfl podari ?
»I, revež sem, revež! Zaslužim le jesti, Če tödi potim po ves dan se na cesti.
»Katera je krdnanka letos bo vredna?« Ugiblje vsa Roma zelo radovedna.
»No kruh, ki prislužim ga srfm si trdd. Mi tekne; uživali ga z mirnoj vestjd.
»Krepdsti nagrado kateri naj dam? V zadrego v resnici sem spravil se S d m !
»V predmestji živi pa mi žena-družica, A ona se trudi kot pridna perica.
»Tak<5-le je bilo ... tla! Mlad kavalir Uničiti btel mi je srečo in,mir.
»A dna? Še z mesta Vam ni se gonila ! Pred nosom mu drugkrat je dver zaklenila.
»»Zaptfsti možd — ji je rekel — berača! »Lep fant Vam Antonio Costa baš ni . . . In tvoja bo v Rimu tam moja palača!	In vender mi ttfka-le roža cveti!«
»»Bogastvo sijajno, ki jaz ga i m d m,	Poldan je po Rimu zdaj ravno zvonilo,
Če k meni pobegneš, vse, vse ti rad ddm. Prinesla je dčlavcu žena kosilo.
»»V kočiji vozila se bodeš grofica, Ne boš več prezirana, revna perica
Obsdnčen od smolnatočrnih ji lds Še papežu zdi se Madonnin obräz.
»»Tvoj krasni obräz in prelestni tvoj stas — A drugi dan pfislal je »rožo k rep (S s t i« T d ni za težake, ob, to je za nas!««	V predmestje oddaljeno — dčlavki Costi.
A. Aškerc.
Bala d a o svetišči.
molitvi zbrani pred svetiščem v gaji Klečala čestokral je grajska hči, Pobožno dvigala v nebd oči, Molila dolgo je v cvetočem maji.
I.ep6 jc bilo t&krat pri svetišči tem; Odičen bil bogato žrtvenik, Pred njim svetilka večna je gorela, Svetišče zdelo res se je ljudčm. In danes — dnij minulih je pomuik, Razrušena že davno je kapela, Molitev grajske hčere odzvenela — Obračajo se gozdne cvetke gori, Prepevajo Mu slavo ptičji zbori V molitvi zbrani pred svetiščem v gaji.
Pesmi — ivje.
J š.
Srečo mladostno Vzame vihar,
Mraz pokončii. Vejam golotnim Ivje podsi.
Zanjo zapušča Pesence v dar.
L. Habötov.
V Zali.
Spisal dr. Ivan Tavčar.
(Dalje.)
rasen je lov na divjega petelina, bodisi v Zali, bodisi kjerkoli drugje, koder ima orjaški pevec svoja shajališča! Najlepši del lova pa jc vcnderle — spanje! Kadar je vse čedno dognano, ko si se s težko pridobljenim plenom vrnil iz temnega loga, tedaj ti prav skoro opešajo moči, da moraš leči bodisi na posteljo, bodisi na zeleno mahovje. Kamorkoli pa ležeš, vedno zaspiš mirno in sladko, in zdajci si zaziban v prijetne sanje, v katerih iz nova poslušaš čarobno petje petelina-orjaka.
Takd smo tisti dan zaspali tudi mi. Takoj, ko je bil Jernač izpod Skale dopredel svojo kodeljo, legli smo vsi brez izjeme in zaspali. Gospod Andrej je legel takd, da je imel, če je v polspanju odpiral oči, pred sabo prav tisto vejo, kjer mu je visel ustreljeni petelin. Spali smo v trdo popoldne. Končno pa smo se le prebudili, malone prezgodaj, ker je solnce še visoko plulo po nebu, takd da ni kazalo iti v gozd in ondu poslušati, ali se morda ne oglaša ta ali dni zaljubljeni pevec.
Zanetili smo ogenj in posedli okrog njega.
»In sedaj ?« vpraša kapelan Andrej.
»Naj kdo reče katero!« izpregovorim jaz. »Morda ti kaj veš, žalostni Miha, saj si tudi oženjen!«
»Oženjen, oženjen,« zajoka Miha, »pa ne takd, da bi bilo vredno govoriti o tem!«
»Kdo pa tudi poslušaj to nergo!« oglasi se Jernač izpod Skale. .Če mu daste piti, kolikor hoče, pretakal vam bode solze, da nastane
kar ploha 1 Če pa nima piti, pa ust ne odprč. Sicer bi pa o svojem zakonu tudi ne vedel drugega, nego da ga pretepa, malone vsak dan pretepa, zakonska žena, za katero je hodil, kakor lazi petelin za kuro! Ti si bil ubožen petelin, ali ni takd, Mihec?«
»Lažeš!« zatuli Miha, »lažeš, Jernač! Pa sem jo venderle dobil! Tvoja pa tebe ni hotela, in drug ti jo je vzel! He, kakšen petelin pa si bil ti, Jernejče ?«
»Še jedno mi reci, pa te vrežem okrog glave, da se ti bode zazdelo, kakor bi bil domä pri svoji ženi!« — Jernaču izpod Skale se jc videlo, da je jezen. In ker je bil žalostni Miha tudi jezen, bati se je bilo majhnega pretepa. Zatorej izpregovorim :
»Mirujtal Naj pa iztrese Tinče tam-le povest svojega zakona iz rokava, in radi ga bodemo poslušali.«
»Zakaj ne?« odgovori Tinče lahkodušno. »Dober človek sem in rad vam ustrežem!«
Vsi smo hvalili njegovo postrežnost
III.
Šepasti Tinče pripoveduje:
No dobro! Pa bodi, če žc hočete vse izvleči iz mene! Moja misel je ta, da mora biti človek dobrega sreä, pa je vse dobro! Prisiliti se ne dä nobena reč, ali dober človek lahko izhaja tudi v zakonu. Proti zakonu torej ne govorite, dobra reč je in od Bogä postavljena! Smijali se mi bodete, pa nič ne dč, srečen sem bil v zakonu, in ta je resnična. Dober človek sem in sem bil vselej 1
Kje sem prvič pogledal na ta svet, ne vem in tudi nikoli ne zvem. Nekdaj poleti je prišla v Vinharje mlada, zanemarjena ženska, in lačna je bila tudi. S seboj je nosila v slabih cunjah zavito breme, in to breme sem bil jaz, ki vam pripovedujem vse to. Pri Komar-jevih je prosila večerje in prenočišča. Dobila je večerje, spat pa so jo poslali potem na listje, njo in otroka. To že vse veste, no dobro, pa se mora venderle povedati, da bodete natd še bolje vedeli, kakd je vse prišlo potem.
Drugo jutro je vpilo otročč v listnici, ženske pa ni bilo. Noč jö je bila vzela, ali mene je pustila Komarjevim v dar, ker so ji bili dali večerjo in prenočišče. Bila je ubožica, grozna ubožica, ker bi sicer ne bila takd ravnala z rodnim otrokom. Bog ji odpusti, kdaj sem ji že odpustil jaz!
Komarjevi pa me niso vrgli pod kap; malo so vpraševali za žensko, no dobro, potem pa so me obdržali za svojega in pri bo-
gatejših niso beračili, da bi me bili vzeli. Tudi okrog občine, ki itak nikomur ne da ničesar, niso moledovali, da bi bila kaj pomogla. Sami so me imeli, in to vse veste, da jim ni preostajalo prav nič in da jim je dostikrat hodila prav zeld pičla. Pa so bili dobri ljudjč, in Bog jim daj večno vzveličanje vsem tistim, ki so že pomrli iz njih srede!
Sedem deklet je bilo pri hiši, in njivice so bile majhne, in malo se je pridelavalo. To morate vedeti, kakd so morali delati, če so hoteli živeti 1 Pri njih sem se privadil dela takd, da mi ni bilo treba pozneje beračiti. Sedem deklet je bilo, in vsa je moral stari Komar za praznik lepše oblačiti, kar ni bila šala, prav nikaka šala! Lenčika je bila najmlajša in po moji sodbi tudi najzalša. Umela sva se posebno, ker sva bila skoro tistih let. Tudi pozneje, ko sva prišla v dobo, ko mladost znon, imela sva se rada kakor brat in sestra. Pa drugega nič, saj vidite, kakšen sem. Na obrazu nič, na drugem telesi nič. Leva noga pa še krajša od desne, da hodim kakor staro moto-vilo. Na kaj takega se mlada ženska ne ozre. In tudi Lenčika se ni zagledala vame, kar se mi Še danes ne vidi čudno. Bil sem pač že takrat dober človek in imel sem dobro sreč. Pa kaj gleda mlado dekle na käj takega, in tudi Lenčika ni gledala. Kar itak vsi veste! —
No dobro! Ostal sem pri Komarjcvih, dokler nisem bil za delo. In lepo so ravnali z mano, in prav prav radi smo se imeli. Potem, ko sem le nekoliko dorasel, pa sem šel služit ter sem v pogorji pasel kozč in ovce. In rad sem služil, ker sem že čutil — četudi sem bil otrok — da jim ne smem delati nadloge, ko vender nisem bil njih otrok. Vidite, pošteno sem se preživel, in vsak krajcar sem deval na stran, ker sem se bal beračenja na stare dni. Tudi sem nekoliko kup-čeval, sedaj z jajci, sedaj z borovnicami, sedaj z žaganjem in takd po vrsti. Jedna reč in druga, ko sem imel osemindvajset let, kupil sem Hiščarjevo kočo na griči. Nekaj sem plačal, nekaj sem napravil dolgä, pa sem le imel svoje selišče. In ta je prva!
V tistem času je doletela Komarjeve velika nesreča. Spomladi je starec trebil drevje, pa se mu je zlomila veja, in padel je z debla. Pohabil se je do smrti, in hiša je izgubila gospodarja. Siromaštvo je siromaštvo, in nesreča pride malokdaj sama. Tudi h Komarjevim je prišla Še druga nesreča. Kaj bi vam pravil ? Lenčika se je bila spečala s Pečarjevim starejšim, in stvar ni ostala taka. Takrat, ko je bila največja sila, da bi jo bil vzel, pa je Pečarjev Miha izginil in se potegnil v Ameriko. Tja so takrat prav močno zahajali od nas, in tudi Jernač izpod Skale je bil, kakor nam je pravil, med tistimi, ki so se odpeljali čez morje. Prav takd je bil ž njimi Pečarjev Miha, tu v
Vinharjih pa je pustil dekleta v skrbčh in sramoti. In to ni majhna reč. najsi pride käj malega vmes. No dobro! —
Morda dve leti je bilo potem. Na praznik sv. Vnebohoda sem šel k deseti maši v Poljane. Lep dan je bil, ali nekaj je govorilo v meni: »Vzemi dežnik s seboj, ker se ne vč, kakšno bode vreme.« In res sem bil sam v cerkvi z rdečim dežnikom. Dober mora biti človek, pa oprezen. In prav to opreznost moram zahvaliti, da sem zlezel v sveti zakon. Zaradi nje sem vzel tisti dan dežnik pod pazduho in zaradi tega dežnika sem dobil ženo, ki bi je drugače ne bil dobil.
Po maši sem stal pred cerkvijo, in k meni je stopila Komarjeva Lenčika. Prav bleda je bila in prav drobna. Pa kdo bi ne bil bled in ne droben, Če tiči tisti, ki bi sam mogel pomagati, nekje v Ameriki in če nam ni pustil drugega nego otroka, ki jč in t roške dela! Kdaj je že nisem bil videl! In po pravici rečem: Nič rad nisem zahajal v hišo, odkar si je dala opravka s Pečarjevim. Odkar pa stvar ni bila ostala takd, pa me že celd ni bilo blizu. Vse to mi ni bilo všeč, to veste, in če bi bilo šlo po mojem, Komarjeva Lenčika ne bi bila nikdar pogledala Pečarjevega Mihe. On nič, ona nič, in sedaj mi povejte, ljudjč božji, kaj pride iz tega? Nič, ali pa käj takega, kar je še menj nego nič. No dobro!
»Kako je, da nič ne prideš?» vprašala me je, »in kaj smo se ti zamerili, da ne prideš?«
»Kaj bi hodil,« odgovorim ji, »saj veš, da je opravka dosti in da tudi težko lazim v grič.«
Sevč, pravega vzroka ji nisem povedal, ker mora biti človek dobrega sreä. Bolje, da zamolčiš, kar užali bližnjika, tebi pa nič ne koristi!
»Mati mi je dejala, da bi s teboj rada govorila o tem in dnem. Saj veš, kakd je težko, če zgolj ženske gospodinjijo pri hiši! Rekla mi je, da bi šel z mano po maši in da lahko ješ pri nas, če ti je prav!«
»Pa grem, Lenka, prav rad grem!«
Takd sem ji odgovoril. In šla sva. Po Vinharski grapi sva kresala, molčč in počasi. Kaj sva tudi hotela govoriti, in zatd je bilo najbolje, da sva molčala. Ko prideva do klanca, tam gori proti Muhi, prevleklo se je že vse obnebje s črnimi oblaki, in v Kotu se je pričelo bliskati. In ne dolgo, in vlila se je taka ploha, da je bilo vse v nitih po zraku. Takrat se je izplačala moja opreznost, in razpel sem široki rdeči dežnik, da je bilo strehe obema dovolj. Pod to streho sva tičala, ali prestopiti se nisva mogla, ker bi naju bila ploha zdajci
premočila do kože. Obstala sva torej na mestu in se skoro tiščala drug k drugemu, ker je lilo kakor iz škafa. Sedaj sem ji še bliže videl v obraz, in rečem: bila je bleda in upadla, da me je bilo kar groza. Vedno tudi nisva mogla molčati. Torej sem dejal:
»Ali ti käj piše dni iz Amerike?«
»Nič,« odgovori mi zamolklo.
»In denarja ti käj pošilja?« »Nič!«
»Lepa je ta,« mislim si, »pisma nič, denarja nič, lepa je ta!« Zatorej še vprašam:
»In dekletce, kakšno je? Ali se ti dobro redi?«
»Malo že govori! In vsi pravijo, da mu je zeld podobna!«
»Lepa je ta! Pa pisma nič, pa denarja nič. In v Ameriki pravijo, da se takd lahko prisluži denar!«
»Oj, moj Bog! Oj, moj Bog!« vzdihnila je in že je imela polne oči samih solza. »In zadnjič je prišel Brinovčev iz Amerike, in po njem mi je poročil, da se ženi v Ameriki in naj ga ne čakam, ker ga ne pričakam do sodnega dnč!«
»Ta zverina, ta zverina !« In povem vam, da bi bil v tisti dobi Pečarjevega najrajši zadušil. Pa ga zaduši, Če ga moreš z rokami čez morje!
»Moj Bog, ko bi le otroka ne imela!« Že je zajokala, in tudi meni se je milo storilo. Pa komu bi se ne, če je käj takega! No dobro!
»Veš kaj, Lenka,« odgovorim ji, »brezpametna ne bodi in ne jokaj se! Če se oženi v Ameriki, naj sel Bog že vč, kaj dopušča; da pa temu malopridu — in najsi je v Ameriki, ne bode dal sreče, to je jedna! Kaj bi ga čakala, omoži se tudi! To je druga!«
»Kdo me vzame,« zastoka Lenka, »kdo me vzame z otrokom ?«
»Kdo te vzame, Lenčika? Če drug ne, vzamem te pa jaz, in prav rad te vzamem in tudi z otrokom l«
Takd sem ji odgovoril, ne prepogumno, in malone sram me je bilo. Potisnil sem ji dežnik v roko in dejal:
»Imej ga, da se ne premočiš! Pridem jutri, in z materjo se dogovorita in dobro premislita vse! Hišico imam, deset mernikov je posetve, in dve kravi preredim brez težave. Jedna reč in druga, dolgä ni preveč, pijem ne, delam pa rad. Razgovori se z materjo, po odgovor pa pridem jutri! Oni v Ameriki naj se pa oženi, pusti ga, naj se oženi!«
To rekŠi, spustim sc nizdolu, dekleta z dežnikom pa pustim v klanci, in takd me je bilo sram, da se nisem upal nazaj pogledati proti nji, ki sem jo ravnokar snubil za ženo svojo. Kar tekel sem neprestano, in dež je lil in premočil mi je vsako krpo, da je kar curljalo po meni. Pač, jedenkrat sem se venderle obrnil in zakričal:
•»Veš, otroka pa tudi vzamem, da veš!«
Potem pa sem tekel ves zasopel proti Poljanam. Takd sem sc ženil, da veste! No dobro!
Drugo dopoldne se res primotovilim h Komarjevi hiši v Vin-harjih. Nekaj od vasi stoji, in polno orehov, visokih starih dreves, je okrog nje. Nič mi ni bilo dobro pri srci. ko sem prihajal bliže. Bal sem se, po pravici rečem, bal sem se, in čudno mi je bilo tudi zatd, ker je le nekaj posebnega, kadar hodi možak za žensko, da bi se vzela.
Prišel sem skoro do hiše in dobro sem slišal, da so se zaprla vrata nekje znotraj. Morda odhaja tuj človek, in ta naj me vidi, mene šepastega snubača! Zdrknem za bližnji oreh, da bi se skril. Pa je bila nepotrebna ta plahost. Nikogar ni bilo iz hiše. Izza orehovega debla se nekoliko ogledam : nasproti mi je bilo odprto okno, da sem videl ravno k mizi v hišo. Pri nji je sedela Lenka in glavo — morda jo je bolela — opirala si je na levo roko. »Slaba kaže,« mislim si, »deklč je prezamišljeno, in poznä se ji, da tudi ni spalo ponoči. Šc vedno pričakuje snubača iz Amerike!« — Po hiši je hodila mati Ko-marjeva in nekaj godrnjala. »Vrag vseh vragov,« mislim si, »prav slaba kaže; stara se grdo drži in gleda kakor osat. Slaba kaže!« No dobro!
»Bogd zahvali na golih kolenih,« pričnč starka, »da te hoče 1 Kam pa bodeš na stare dni, ker to vender vidiš, da večno ne bodem živela ? In če umrem, pa se vas oglasi sedem, in sedaj preštej, koliko pride na jednega!«
»Ko bi le ne bil takd grd!« odgovori Lenčika. »Če pojdeva iz cerkve od poroke, zibal se bode ob meni in vse se bode smijalo! Ljubi moj Bog, ti meni pomagaj!«
»Kdo bi se ti smijal? Pameten človek ne! Če pa se smejejo prismode, naj se! Ali stdri, kar hočeš! Čakaj dnega in njega lepote! Morda le pride sodni dan, kakor ti je dal poročiti!«
»Ne morem ga pozabiti, mati,« odgovori Lenka, »in najsi ravna še takd grdo z mano! In pozabila bi ga ne, četudi vzamem Tinčka. Žena bodem njegova, pa vender ne žena! In kaj bi bilo? Tepel bi me in tepel tudi otroka!«
Takrat sc nisem mogel zdržati za svojim orehom. To deklč je čisto napačno sodilo o meni. Stopil sem torej k oknu in dejal:
»Kakd vender govoriš takd, Lenčika ? Saj me poznaš in veš, da sem dober človek. Da bi tepel tebe in tvojega otroka, tega se nikar ne boj! Če bi se oženil, oženil bi se z dobrim srcem. Usmiljena si bodeva drug drugemu, Lenčika, in če me ne bodeš imela rada — kar je težko zahtevati in česar tudi ne zahtevam — videla bodeš, jaz bodem zmirom rad imel tebe in otroka. Le vzemi me, Lenčika, in kesala se ne bodeš nikoli!«
S takimi lepimi besedami sem jo pregovoril, tem lože, ker je tudi starka neprestano režala vanjo in ji pripovedovala, da bode drugače prav gotovo beračila na stare dni. Kakö bi se ubožica še ustavljala ! Ali naj bi šla služit ? Kam pa z otrokom ? Vsakomur je hudd, čc jc v taki stiski, najhuje pa ženski, kadar se je prej spečala z moškim, ki ni nič vreden, kakor ni bil nič vreden Pečarjev Miha. No dobro l —
Udala se mi je, in h gospodu sem šel. da naju je dal na oklice. Prismode so se smijale, ko so naju poročali pred včlikim oltarjem svetega Martina, pametni ljudjč pa so govorili, da je storila prav, ker me je vzela. Pametni ljudjč so namreč vedeli že takrat, da sem dob rega srcä, da bi vsaka ženska lahko izhajala z mano. Tudi Lenčika bi bila, samö da je hotela. Pa ni hotela, ubožica ni hotela!
V	ponedeljek je bila poroka. Godcev nisem najel, nekaj poličev vina sem plačal pričama v gostilni, pa je bilo vse opravljeno!
Takö sem bil oženjen in prav srečen sem bil, ko sem privedel ženo pod svojo streho. Pa se je tudi prčcej poprijela gospodinjstva, da je bilo kär veselje. Pometala je, pomivala in brisala, da se je kär izpremenila vsa hiša, da je malone nisem spoznal! Kdor je pameten, naj se oženi! Moja prva in zadnja beseda je ta. Oženjen sem bil, pa se ne kesam. Že zaradi tistih prvih dnij po poroki ne, ker so bili vsi lepi dnevi!
V	ponedeljek je bila poroka. V četrtek potem mi je dejala žena: »Vzemi samotežnik in pojdi po balo v Vinharje!«
Vzel sem torej samotežnik in se odpravil na pot. Pri veži je žena še zaklicala za mano: »Pa otroka tudi pripelji!«
»To je jedna, da ga pripeljem!« odgovoril sem veselo. Po pravici povedano, tudi jaz sem si želel otročička v hišo, ker je bilo to ponižno, tiho in Človeku takö udano otroččl
V	Vinharjih ni bilo käj naložiti. To sami veste! Starka mi je sicer nekaj trobila na uhö, da Lenka že po materini smrti dobi svoj
delež, da ne bode zapuščena in da ne pride praznih rok pod mojo streho. Pa so bile samd besede in drugega nič! Vesel sem bil, da sem dobil ženo, in Še täko, kakeršna je bila moja Lenčika! Za drugim pa nisem gledal. Čemu neki, in kje naj bi se bilo tudi jemalo!
Naložil sem majhno, plitvo skrinjico in v nji malo, prav malo prazniških cunjic. Tudi staro zibelko sem naložil, da bi imelo otročč kje spati. Pa sem jo nekaj založil, da je ni opazil vsakdo, ker sem predobro vedel, da se bodo zijala prodajala za mano, kadar bodem vozil »balo« po vasi. Tudi sem si mislil, da bi nji ne bilo všeč, če bi se zibelka ne skrila. Če je človek v nesreči, takoj so neslani ljudjč z neslano besedo pri rokah in se šalijo s siromakom! Pač pa sem vzel otročička na voziček; v skrinjo živalce nisem mogel zapreti, ker bi se bila zadušila. To je gotovo. Zatorej sem si mislil: »Kaj mi do vsega poljanskega svetä!« pa sein otroka naložil na voz, da ga je opazil vsakdo, komur se jc poljubilo. Od veselja jc dekletce vriskalo, ko sem drdral s samotežnikom od Vinharjev nizdolu in pri tem še vestno pazil, da mi ni padlo z vozička in prišlo kakd v nesrečo. Pri otrocih moraš vedno paziti, to vem dobro, najsi nikoli nisem imel svojih!
Ko pripeljem svoje bremce — živo in mrtvo — tam döli do sredi vasi, stal je človek na vaškem mostičku. In njemu na ljubo je bilo vse po konci! Na mostiči je stal in imel poslušalcev, da se je kar trlo. Stari Prodovec, stari Primož, stari Zrinec in še obilo drugih je tiščalo tja, kjer je omenjeni človek prodajal svojo modrost. In otročaji, ' ti pa so kar zijali zgolj od strmenja. In to po vsi pravici! Možak je nosil od nog do glave čisto novo opravo. Pa kakšno! In na zelenem telovniku mu je visela veriga, lahko rečem, da ne manjša od tiste, s katero pri Štemburji vlačijo vedro iz vodnjaka! Samd, da je ta železna, dna na zelenem telovniku pa je bila vsa srebrna! In nekje na prstu mu je tičal srebrn obroč, kakor jih nosijo najbogatejši mesarji. Če me s takim prstanom udariš na seneč, pa sem lahko mrtev l Prav lahko 1 In v levem ušesi kar tri murčke in na novem klobuku krivce, pogumno na spredi zasukane! Ni čuda, da je vse drlo k njemu, da ga je gledalo in se mu čudilo. Ko me ugleda, zakriči name:
»Hoj, Tinač, ali doto voziš?«
Jezus, ti se mene usmili I Res, bil je Pečarjev Miha, in naravnost iz Amerike je bil prišel. No dobro!
(Dalje prihodnjič.)
Davorin Trstenjak.
Doneski k njegovemu životopisu. Spisal dr. Janko Pajk.
I.
Črtice o njegovem življenji in značaji.
//
„amen nastopnim črticam ni vsestransko in celotno po-pisavanje Trstenjakovega Življenja, ki obseza zajedno
dober kos slovenske povestnice. Temu ne zadoščajo niti čas niti nabrani podatki. Glavni podatki doslej so : Trstenjakov svojeročni životopis, katerega je rajnik zložil na mojo prošnjo, potem zaslužni očrt Sketov v »Koledarji družbe sv. Mohorja« leta 1892. in moji dodatki istotam. Podam naj samd postranske Životopisne črtice, katere sem narisal nalile slikarju, ki dela študije za večjo celotno podobo. Samd to naj šc pristavim, da so moje črtice posnete z živega originala, in to »sine ira et studio«, zapisane brez drugega ozira razven ozira na istino.
Kot pravi orjaki so se vzdigovali iz nedavno minulih desetletij naše narodne povestnice na slovenskem Štajerji trije možjč, vsi trije duhovniki: O rosi a v Caf, Davorin Trstenjak in H oži dar Raič. Zibel vseh treh je tekla na ozemlji med Dravo in Muro; rodu so bili vsi trije kmetskega. Tudi vzgoja je bila vsem trem jednaka : latinski so se šolali v Mariboru, v modroslovnih in bogoslovnih naukih pa v Gradci. Vzrasli so vsi trije v svežem vzdušji in duhu. Graška bogoslovnica nekdaj ni bila strižnica, nego vadnica čilih duhov. Rajni Davorin mi je pripovedoval, da je v nji vela slobodna sapa samosvojega prepričanja in vsestranskega razvoja. Mladi duh je kakor voda I če jo ustaviš, kmalu zaduhne. Saj pa tudi jedina sloboda gddi značaje; v neslobodi se pokvari najprej duh, ker nima hrane, potem sreč, katero medleva, ne da bi bilo krepko in zdravo, naposled ves značaj. Zatd krčenje svojega prepričanja dela mlitavce in sebičnike. Dajte doraslim mladeničem, ki so prestopili gimnazijo, slobodo samoobrazbe in prepričanja; učite jih jedro krščanstva: ljubiti Boga in bližnjika, a čuvati se Črtenja in sovraštva; učite jih spoznavati resnico, da so sicer »bratje vsi narddi«, a da nam je naš närod najbližji, in vodite jih k spoznavanju, da jedino napredek in izobrazba vodita närode do moči in blaginji, a nazadnjaštvo v siromaštvo in.sužnostl —
Slovenski bogoslovci so bili v Gradci duševni prvaki, dasi proti nemškim v ogromni manjšini. Skof Ravšer, poznejši kardinal, bil je
sicer, kar je Davorin večkrat pravil, očit nasprotnik Slovencem, vender pa je čislal slovenske bogoslovce zaradi njih bistroumnosti in hrepenenja po izobraženosti. In da ne izostane še »tertium com para-tionis« : tudi v telesnem oziru so si bili naši trije možjč podobni, ker so bili pravi korenjaki, visoke in krepke rasti.
Izmed vseh treh je Oroslav zarano slul za jezikoslovca; on je bil v jezikoznanstvu »očka«, Trstenjak »sinek«, a Božidar »benjamin«. Caf. Trstenjakov učitelj, bil je temeljit in obsežen jezikoslovec; v tem mu je bil podoben Štefan Kociančič v Gorici, samd da je ta nagi a šal vztočne in azijske, Caf evropske jezike. V Cafovi glavi je vrelo od »korenov« in »stebel« — vse takd tudi v Trstenjakovi. Caf je bil z jezikoslovnim blagom natovorjen, a mož ni znal prodajati blagä; ne-dostajalo mu je dne modroznanske mirnosti, s katero se nabrano blagd izčinja in prečinja, potem pojmovno razbira in zlaga ter pregledno postavlja pred čitatelja. V tem je bil modroslovno izobraženi Frančišek Miklošič naučitelj vseh učenjakov. Tudi Trstenjak je bil napolnjen jezikoslovnega gradiva, a razpolagati ž njim ni znal popolnoma. Isto je ugonobilo Cafa, ki se je vrhu vsega boril še z drugimi nepri-likami. Caf je bil mehka, boječa, tiha, oskromna, a blažena dušica. Kakd živo stoji' njegova podoba pred menoj, ko sva se pogovarjala v »beneficijatskem« njegovem stanovanji na Ptuji! Mož je bil v svetovnih stvarčh otrok, v družbinskih ženska, takd skrben in pazen, a samd v znanstvenih neodpustljiv in strog. Ali! — in ta »ali« ga je mučil! — znal in vedel ni v sestav spraviti svojega gradiva. To mu je zmedlo vse delovanje, to ga je upropastilo. Sicer pa ni bil na svojem mestu. Grozni materijalizem njegove okolice ga je zadušil! — Trstenjak je bil učenec Cafov, kakor Božidar Trstenjakov. Cafov znanstveni, sosebno jezikoslovni vpliv na Davorina kot kapelana v Slivnici blizu Maribora je bil važen, kakor mi je pravil rajnik. Caf je bil v bližnjem Framu blizu Slivnice glava in teld nekakšne kmetske akademije. Nabiral je besede za svoj slovar, »pulil korenike«, zapisa val slovenske besede in rčke na ozke lističe, tudi na izpovedne listke, a ves ta drobiž je metal v veliko skrinjo, katera je jemala dober del majhne kapelanijske sobe; zarisaval je zajedno närodne napeve, katere je ponavljal piskaje na flavto. Takd je delal tudi Vraz. Časih je imel Oroslav za gostača pri sebi reŠetarja, časih bizjaka, časih rezijanca iz daljne Beneške; od teh možakov je pozvedaval besede za svoj »večni« slovar. Sedaj, po petdesetletnem nabiranji Cafovem, vender vstaja ta slovar iz svojih skrinj, znatno pomnožen. Uboga »slovenska para« — da se takd izrazim z Vodnikom — naš občeslovenski slovar se je
tedaj vender skobacal na noge, počasi sicer, a tem oblastneje in častneje!
Davorin iz prva ni bil jezikoslovec; evropske jezike je poznaval, kolikor se jih je iz početka naučil v Stanko Vrazovi »šoli za silo« v Gradci. Pozneje je bil zavisen od Cafa, naposled od Miklošiča, katerega pa osebno ni maral. Gledč na povestniške študije naš Davorin iz početka še ni bil samostojen; hodil je za Schönlebnom, Muharjem, Kollärjem in Safarikom. V poznavanji narodne naše povestnice pa in našega, t. j. slovenskega narodnega bajeslovja kakor tudi slovstva, bil je Davorin samouk in izviren preiskovalec. V tem oziru si je ustvarjal svojo sistemo. Njegova čutnost za vse, kar je bajeslovnega in po-vestniškega, bila je nenavadna. Jezikoslovje mu ni bila končna zvrha, nego samd pomoček povestnici. Davorin je nosil pregledno sliko naše slovenske prešlosti v duši; iz tc pregledne, samoustvarjene, nekaj po vidnih sledovih sestavljene, nekaj domišljene podobe je posnemal svoje mnogoštevilne članke, kateri so bliskoma nastajali pod njegovim peresom. Slovani prvotni stanovniki Evrope — Slovani tekmeci Rim ljanov in Vlahov v Panoniji in v Ndriku — Slovenci v Alpah do Brente in Rena - Slovenci na vseh rimskih kamenih in pri vseh grških in rimskih povestnikih — evo ti podkladnega načela Davo-rinovegal Evo ti pak zajedno ideje našega Kollärja! — A dobro je bilo vsekakor, da je kdo pri nas jel proudarjati našo närodno minulost, naš nekdanji in sedanji položaj proti närodom, ki nam stojč za hrbtom in na tilniku. Takö smo vsaj začeli premišljati, odkod smo prišli, dokod smo bili nekdaj razširjeni in kje stojimo danes. Davorin je bil tiste trdne vere o naši prešlosti kakor Valentin Vodnik, ki je zapel: »Od prvega tukaj stanuje moj rod; če vč kdo za druz'ga, naj reče, odkod!« A znano je, da trdna vera časih več vzmorc nego glo boka učenost. Miklošič s svojo hladnokrvno bistroumnostjo in s svojo diplomatiško zapetostjo ni nikdar na pol toliko vnemal duhov za slovansko jezikoznanstvo in starinoslovje, kakor jih je Kollär in tudi naš Davorin, le-tä s svojimi navdušenimi in zgovornimi razpravami v »Novicah«. —
Sedaj pa mi čitatelj dovoli oskromen predlog, ki mi je že dlje časa na srci! Davorinovi spisi ležč raztreseni po vseh listih in krajih kakor udje basenskega Absirta. Ali bi ne bil Čas, da se Trstenjakovo književno blagd, vsaj kar ga je znanstvenega, zbere in izdä? — Menda bi se dalo to storiti takd-lc: Vsi članki in vse. razprave naj se poiščejo iz »Novic«, »Matičnih« knjig, »Zor«, »Vestnikov«, »Kresov«, naj se po naslovih dend v prosti azbučni red — in naj se natisnejo
neizpremenjeni, brez dodatkov in opombic, razven odkod so vzeti in iz katerega leta so., To da dva, tri debele zvezke. Jaz trdim, dasi vseh razprav ne bi hotel podpisati, da bi to delo ne bilo brez koristi : koliko narodnega blagä zlate vrednosti tiči' v njih, koliko zdravih idej, dasi časih nedostatno podprtih! Naši kritiki naj si brusijo zobč ob teh člankih; čimbolj si jih bodo brusili, tem bolje po nasi Ali vstajenja, veselega vuzma terjajo od nas Trstenjakovi spisi in napori! Närodna čast in närodna dolžnost sta tudi nekaj. Torej Davorinu ljubav za ljubav, žrtvo za žrtvo, bot za bot! In kdo izdaj Trstenjakova dela? — Kdo drugi nego »Matica«! Zakaj da dobička ne bode založniku, o tem ni treba Šele vprašati pri učenih reččh. Slovenski čita-telji, premislite si moj predlog, a člani pisateljskega društva, pomozite s peresom in nasvetom! —
V družbinskem oziru so si bili Caf, Miklošič, Trstenjak in Raič, vsi sosedni rojaki, iz kraja močno podobni: vsi so bili preprosti in so prinesli v svet s seboj ncpolcvarjenost slovensko; šele družba je vsakemu pozneje vtisnila svoj posebni pečat. Caf je bil izmed vseh imenovanih najmečji in najnežnejši, a vsi ostali so bili precej grčavi. Miklošiča je opililo bivanje v žlahtni poljski rodbini v Gradci; kar mu je Še nedostajalo oglaje, dodal mu jo je Dunaj. Še dijaka so mladega Frančiška učitelji mariborski zvali »neopiljen dijamant«, kar sem zvedel iz Trstenjakovih ust. Raič jc bil vselej »buršikozen« in »korenjaški« v govorjenji in vedenji, vsaj dokler sem ga poznal kot svojega učitelja, a Trstenjak se je izmed vseh najbolj olikal v vedenji. Sosebno na Ptuji se je ogladil v »finega abbčja« z vsemi dobrimi svojstvi te besede brez napačnostij, katere navadno spajamo z izrazom »abbč«. Bil je jako okreten, olikan, duhovit, pa preprost, odkrit in brez nobene hlimbe — pristen nepopačen Slovenec do cela. Zakaj to je po Trstenjakovem mnenji obči značaj Slovencev: blag, odkrit, pošten, večinoma vesel, dosti ognjen, precčj mehak, a premalo dosleden, često lahkomiseln, predobrodušen, a premalo praktičen, precčj neokreten, pa vse premalo napreden in premalo vztrajen in energiški. Pri Trstenjaku si, dokler je bil pri moči, nahajal samd dobra svojstva slovenska ; ko je podlegel starosti, podlegel je tudi nje slabostim. Bil je nenavadno marljiv, neobično moder in oprezen, jako podjeten in vztrajen, vender pa tudi točen in popolnoma zanesljiv v vsakem oziru. Vedel je dobro za slabosti Slovencev, a se jih je znal tudi izvrstno izogibati. Zatd pa je bil v nravstvenem oziru tudi strog proti svojim rojakom.
Brez dvojbe je stal Davorin Trstenjak na vrhunci izobrazbe svojega časa. V vseh posvetnih in stanovskih, takisto v učenih stvarčh je bil dobro poučen razven v nekih znanostih; slab je bil namreč v prirodoslovji in v modroslovji. Za prirodo sploh in nje nauke ni imel dosti čustva; takisto mu je bilo modroslovje zoperno. Tudi matematika ni bila njegova ljubljenka; pravil mi je dosti, koliko preglavice so mu delale imenovane znanosti v Gradci. Sicer pa je naš Davorin družil v sebi vso izobraženost, kolikor je bila sploh Slovencu tedaj pristopna. Po nji se je med Nemci odlikoval prav takd lahko kakor med Lahi in kakor se je odlikoval med Slovenci in med drugimi Slovani. Davorin je, da ostanem pri slovenski izobrazbi, v sebi nosil obč nje obliki: takd zvano »panonsko« in takd imenovano »ndriško« obrazbo. »Panonska« izobrazba obseza ves štajerski slovenski del med Muro, Pohorjem in Dravinjo; »ndriška« pa preseza vso ostalo Slovenijo. Zakaj dasi smo Slovenci samd jedno in isto pleme slovansko, z istim občim slovenskim jezikom — kdor to taji, našega näroda in jezika nc poznäl — kateri jezik pa seza še danes mnogo dalje nego dni, katerega v ozkem pomenu jemljd za »slovenski« ali »slovinski« — vender se ločimo med sabo, in to po različnosti izobrazcb; te razlike seveda v novejšem času močno ginejo zaradi rastoče obče narodne zavednosti. Ti znaki raznih, in to dveh izobrazeb, so neutajni; jezik naš jih rezko pokazuje v svojih podnarečjih, katera niso prvotna, nego šiloma vnesena v prej obči in čisto jednaki naš jezik. To različnost sem nekoliko spoznal sam, porojen sicer v Sent Pavlu v gorenji savinjski dolini, a vzrasel in vzgojen na spodnji Polskavi, kjer se mejašita obe izobrazbi, nekoliko pa me je naš Davorin opozoril nanje. V panonske izobrazbe krog spadajo Podravje, nad Mariborom počenši do hrvaške meje, Slovenske gorice, potem ves svet med Muro, Dravo, Pohorjem, Dravinjo in Halozami, tedaj tudi še Ptujsko polje med Mariborom, Slov. Bistrico in Ptujem. Pri Polskavah, gorenji in spodnji, je nekdaj — še za moje mladosti — nehavala celjska »kresija« in se pričenjala mariborska. Ali dosti važnejša za slovensko izobrazbo na Štajerskem je bila ločitev štajerskih Slovencev po biskupijah, katerih jedna, graška ali sekovska, je obsezala ravno prej opredeljeni kos slovenskega ozemlja; druga pa, labodska, katere sedež je bil v Šent AndraŠi v labodski dolini na Koroškem, obsezala je ves ostali del štajerskih Slovencev. V poslednjem delu Štirskega je vladala »ndriška« izobrazba, katere znaki se vidijo še danes v mnogih laških in nemških besedah, primešanih jeziku našemu. Laški vplivi so bili na slovenski Štajer zaneseni po mnogoštevilnih laških ali polaščenih du-
hovnikih, katerih dandanes na Štajerskem celd več ni, katerih pa je bilo pred davnimi časi tem več. ker je oglejski patrijarhat sezal, kar mi je Davorin večkrat razlagal, do naše Drave. Nemški vplivi so prihajali na slovenski Štajer najbolj po nemških svečenikih s Koroškega. Sčasoma sta laški in nemški vpliv pri nas v labodski vladikovini prevladala slovenskemu življu, in ta bi bil gotovo utonil, da ni čas privčdel semkaj drugih duhovnikov: kranjskih in domačih štajersko-slovenskih. Največja zasluga, da se je ohranil slovenski živelj na Štajerskem. grč mnogim kranjskim svečenikom, ki so nekdaj pastirjevali po Štajerji, tudi tu razširjali svojo domačo govorico in raztrošavali slovenskih knjig med ljudstvo. Ti kranjski duhovniki so na Štajerskem iz nova zanetili ogenj in kresove domačega, slovenskega življa. Zatd vi, mladeniči, ki o počitkih prepotujete lepo našo domovino, le pridno si zapisujte kranjska imena duhovnikov, ki so služili v štajerskih župnijah; nahajate jih na grobnih spomenikih lepo število; to so častna imena mož, zaslužnih za našo štajersko slovenščino; ti nagrobni napisi so zajedno važni kažipotje naše izobrazbe! —
(Dalje prihodnjič.)
c
rs
'-/s
s."
Kosa.

so nekdo kleplje svojo,	Jutri rano pa l>o trava
Čuj, nekje tam sred vasi .	. . IMdala pod kosoj toj,
Ostro-rezko to klcpdnje	In mej travoj rož brez broja
Skoz veččrni zrak zveni.	Cvet zgubilo bode svoj.
Slušam, siušam td kleprtnje . . . Bog vč, kaj da mi se zdi: — Smrt je, ki tam kleplje koso, Da ž njoj mene pokosi.
A. Aškerc.
Rokopis.
Spisal A. Funtek.
(Dalje.)
III.
wjifcz deževnega vremena se je polagoma naredila popolna zima, in veselo so letale snežinke po zraku ter sedale k tova-WT r^'cam» ki so zJutraj pogrnile bel prt po strehah.
TŠic^mll V peči Bronove pisarne je plapolal velik ogenj in širil prijetno gorkoto po sobi; vender pa je Brona zeblo in zeblo, da se kär ni mogel ogreti. Bil je pač bolj notranji mraz nego zunanji, in ako si pogledal drobnega možd dobro v lice, presenetila te je velika izprememba poslednjih dnij. Oči so mu sicer gorele v čudnem svitu, ali nekaj trudnega je ležalo na njih; lice je bilo updlo, z usten pa jc izginila slehama kaplja krvi. To je pač vse prihajalo od prenapornega dela in — od hudih duševnih bojev, ki mu niso dali spati noč za nočjd . . .
Dä, kadar je pozno v noč ugasil svetilko in plašno kakor tat zaklenil vse dne popisane liste v tajno predalce ter naposled trudnih korakov odšel v svojo spalno sobo, tedaj mu ni legel spanec na oči. Vse mu je vrelo po glavi in šumelo po ušesih! In tisti zadnji pla-menček moške časti je naposled ugasnil, in nesrečnega možd je obšlo popolnoma hrepenenje po tujem blagu, kolikor bolj se je prepisujč zaglabljal v pesniške lepote in kolikor bolj se je uverjal, da doseže »Siromak« nezaslišan uspeh.
Z Olgo ni mnogo občeval tiste dni — popolnoma proti svoji navadi. Izgovarjal se je s svojimi opravili, ki so se baš zadnje čase izredno namnožili, in malone ves dan je tičal v uredniški sobi. Nekamo plašno se je celd izogibal svoji hčeri, kakor bi se bal, da bi mu že 7. obraza ne Čitala nečastnega posla, s katerim se bavi. Ali izogniti se pri kosilu ni mogel nje vprašanju po Goranovem delu — ker je gledal samd na krožnik pred seboj, niti zapazil ni, kakd se je zardela ob svojem vprašanji; natd pa je hitro izustil, da še ni pregledal vsega, toda že iz tega, kar je prečital, videti je, da delo ni dosti vredno . . .
Deklici so se takrat povesile oči kakor od žalosti, da ni začula boljšega poročila. Vprašala pa ni več.
Da ni bil Bron v tem času takd zatopljen sam vase, brez dvojbe bi mu ne bila ušla izprememba. ki se je takisto zgodila z njega hčerjo.
34
To ti je prej skakalo in pelo po sobah kakor utelešeno veselje, to je objemalo Brona časih iz ljubezni, časih iz zgolj nagajivosti — sedaj ie minilo vse to. Deklica je zrla resno, kakor se ni prav prilegalo njeni mladosti, in je bila molčeča, zamišljena kakor še nikoli. Iz kratka: vse je kazalo, da se je brezskrbno dete razvilo v deklico, ki je premišljala to in dno, najrajši pa — o mladem, nekoliko bledem visokem moži, katerega je nedavno prvič videla v svojem življenji, prvič sicer, ali vender tolikanj bistro, da se je njegova podoba neizbrisno vtisnila v nje deviško sreč . . .
Vid Goran je bili Olga ni razmišljala o svojem čustvu do tega mladeniča; morda se niti ni zavedala, da jo je obšla ljubezen. Samd to je znala, da bi ji bilo brezmejno všeč, če bi zopet prišel k njenemu očetu, in še več, če bi nagovoril tudi njo. In sram jo je bilo. da je zadnjič takd pridrla v očetovo pisarno, ko je bil on v nji, in sram jo jc bilo, da je potem stala pred njim vsa zmočena in kär brez besedi
Dosti ji ni bilo do tega, da je bil oče takd čuden in nemiren, saj je imela preveč posla s svojimi mislimi. In da jo je puščal takd samo, tudi tega ni čutila — saj se je baš v samini takd rada udajala tistim sladkim in zajedno bridkim čustvom! In prav dna Olga, kateri še nedavno ni bilo mirno prebiti na jednem kraji, posedala je sedaj uro za uro pri šivalni mizici ob oknu in se bavila z ročnim delom, dočim so ji Časih pogledi takd hrepeneče vzplavali na zasnežene ulice, iz mesta, daleč v široki svet ... In če je šel kdo mimo okna, tedaj je hipno vzpogledala, ne takd malomarno kakor prejšnje dni, nego vsa nemirna, zakaj vselej se ji je zdelo, da mora priti mimo nje okna nekdo, katerega bi takd rada ugledala zopet . . .
In res je prišel naposled! Dobro ga je videla, kakd je prihajal po ulicah baš semkaj 1 Kri ji je šinila v lice, sreč pa ji je utripalo malone na glas. Brez dvojbe — k očetu grč! In ondu bode govoril ž njim, nje pa ne bode tam, in kdo vč, ali ga sploh obide spomin, da je v prav tisti tesni sobici pred nekaterimi dnevi ugledal zlatolaso deklico! In če se tudi domisli te deklice, kdo vč, ali se mu ne razlije rahel nasmeh po obrazu, češ: »Kakd je bilo to brezpametno, kakd otročje!«
Srdito je stisnila ustnice, da so se ji zobjč zasekali vanje. Jezna je bila sama nase, jezna pa tudi na Gorana in jezna naposled na očeta. Zakaj na tega? Zatd, ker zopet tiči v pisarni, ko bi se venderle naredilo takd lahko, da bi bil vzprejel svojega gosta tukaj v stanovanji, kjer bi vsaj slišala, kaj se bodeta menila, in kjer bi mu vsaj videla v lice . . .
In sedaj je ukrenila nekaj, kar ni bilo posebno lepo. Iz sobice, kjer je bila, držala so vrata naravnost v uredniško sobo, takd da utegne, če bi stopila k vratom in pazno prisluškovala, začuti vsako besedo, ki se izpregovori. Doslej ni še nikoli storila tega, ker se je ubogo malo zanimala za to, kdo je prišel k očetu — danes pa jo nekaj kar šiloma tira k vratom . . .
Glasno utripajočega srca torej stopi tja, in še več: skloni se celd h ključanici in pogleda skozi njo. Prav tedaj se na ulicah odprd vrata, in med njimi se prikaže on, Goran. Razločno začuje Olga, kakd pozdravi očeta z dnim mehkim glasom, katerega bi najrajši poslušala vse žive dni, zasliši pa tudi, kakd osorno mu odzdravi oče, in zdajci ji zalije žalost sreč . . . Natd šc vidi skozi ključanico, kakd sčde Goran k pisni mizi poleg očeta, potem pa posluša pozorno brez sape . . .
Razgovor je bil iz početka tihoten, toda skoro jc prihajal glasnejši, sosebno glas Bronov je zvenčl malone hripavo. Ti ljubi Bog, kakd je oče z rezkim ironiškim glasom zdelaval delo Goranovo, kakd srdito je pobijal ugovore Goranove, dokazujč in iz nova doka-zujč, da igri nedostaje dramatskega značaja, da je do cela nemogoča, da ne obseza drugega nego nekaj neverjetnih prizorov, v katerih se le pretirano odkriva beda nižjih stanov, prizorov, katerih živa duša ne združi v umetniško celoto. Takd ledena sapa je brila iz Bronove ocene, da je Olgi kär zastajalo sreč . . . »Ali vse te besede mi pričajo —«
»Mladi mož,« vzklikne Bron brezozirno, »moje besede vam pri čajo, da sem še preblago ocenil vašega »Siromaka'! In prijateljski vam svetujem, uničite svoj rokopis in ne bavite se več s stvarmi, ki vam ne prinesd ni dobička nI slave. Sicer pa — storite, kar vam drago; prosil bi vas samd še to, da me ne nadlegujete več s takšnimi poskusi. Jaz sem potrpežljiv, porok pa vam ne morem biti, kaj bi storil kdo drug, komur bi prinesli tak — tak nestvor. Dosti torej 1«
Težko dihaje stoji Olga pri vratih, in solze ji zalivajo oči. Najrajši bi bila planila med očeta in Gorana, proseč, naj vender končata razgovor, čegar vsaka beseda se ji zadira v sreč! V tem pa vidi, da oče hipno vstane, da stopi h klinu, kjer visi njegova suknja, in da se pripravlja na odhod. Baš nasproti nji pa stoji Vid Goran in krčevito drži svoj rokopis. Zdajci se premakne z mesta, srdito, bolestno, in deje z zadušenim glasom:
»Bodisi torej 1 Kakor vi, utegnejo soditi tudi drugi. Zmotil sem se sam v sebi.«
In bliskoma se prestopi od pisne mize, in Olga začuje, kakd se odprd vratca pri peči in zopet zaprd. In kakor v sanjah zasliši nadalje Goranov ubiti glas:
»Tukaj naj zgori, kar ni vredno, da bi stopilo med svet l« Bron se zasmeje, kakor ga ni čula še nikoli. Bilo je nekaj blaznega v tem smehu l
»Prav takd, prav!« deje Bron suhotno in trdo, »to je bilo res najpametnejše, kar ste mogli storiti, prijatelj dragi. Da, da, zgori naj, kar ni vredno, da bi stopilo med svet! In če bi vam svetoval še kaj: uničite takisto vsako idejo, ki bi vas hotela kdaj prevzeti. Saj niste bili nikoli pesnik in ne bodete.«
Sedaj se odprd duri na ulice, da posije velik dan v sobo, in skozi nje odide — kaj odide — pobegne drobni mož, pustivši Gorana samega. Navzlic veliki osuplosti in žalosti Olgo v tem hipu vender obide nekovo čustvo, kakor bi se bila ravnokar zgodila ondu v pisarni velika krivica. In kar nemogoče se ji zdi, da je bil oče takd trd in osoren proti mladeniču, ki mu vender ni storil ničesar žalega. on, ki je bil proti nji zgolj dobrota in ljubezen . . .
Čimdalje bolj se ji rosč oči. in misli se ji zmedejo. Nevede in nehotč prime za kljuko, in zdajci se že pod njenim krčevitim pritiskom odprd duri, in baš pred sabo ugleda njega, Gorana . . .
S povešeno glavo in povešenimi rokami je stal pred pečjd in strmci v ogenj, ki je pokončaval njegov rokopis. Niti vzpogledal ni, ko se je prikazala Olga na pragu, saj niti ni bil čul, da so se odprle duri. Ko pa se počrni popir, ko ugasne zadnji plamenček, dvigne mladi mož glavo in se osupel zgane, uzrši deklico, ki ga gleda s takd nepopisnim izrazom in si v zadregi celd pozabi otreti solzo s trepalnic ... In čim bolj jo gleda, tem bolj mu gine otrplost z obraza, in nekaj kakor vesela iznenadejanost mu prisije iz globokih očij.
Potegne si z roko preko čela, kakor bi si hotel odgnati poslednjo neprijetno misel, natd se molčč pokloni Olgi, ki se šele sedaj dobro zavč neumestnega svojega nastopa in hoče, živo zardela, potisniti vrata za seboj.
»Ne odhajajte, gospodičina,« deje on proseče in stopi korak bliže. Ona pa ga sluša kakor vzpričo čarobnega vpliva njegovega glasu in ostane ter takisto povesi oči kakor ondan, ko ga je ugledala baš v tej sobici. Goran globoko zasope, natd pa povzame z negotovim glasom: »Kdo sem, tega mi menda ni treba praviti. In če me vse ne vara, to ste bili tudi nevidna priča razgovoru med mano in gospodom Bronom - «
»Dä,« šepne deklica plašno, »oprostite mi!«
Bridko se ji nasmehne.
»Kaj naj vam opraščam, gospodičina! Kdo more za to, da je sleharna najina beseda zazvenela tudi v sosedno sobo! Saj ste jo morali slišati, najsi bi ne bili hoteli!«
Ugovarjala mu ni, zakaj sram jo je bilo priznati, da je poslušala. Prav v tem trenutku pa se ji utrne svetla solza, ki je doslej tre-, petala v nje očesi, in ji kane po lici. Goran jo ugleda, zgane se in nehotoma iztegne roko proti Olgi.
»Za Boga!« vzklikne z glasom, ki se trese od začudenosti, »sedaj šele vidim — vi ste jokali, gospodičina? Ta solza — ta solza — jaz ne vem, ne umejem — —«
Ona pa hipoma dvigne glavo in deje s posiljenim nasmehom:
»Oh, to je bilo vse preotročje, da bi govorila o tem! Prosim vas, ne vprašujte me, saj ni niti imena vredno!«
»Ali vender«, mčni dni trdovratno, »vi ste jokali, ker ste čuli prejšnji razgovor ? Dä, meni je tudi vse drugače, samd ne na smeh! Povedati bi vam utegnil brezumno povest o praznih upih, katere je ravnokar uničil plamen tam-le v peči. — Oh, kaj — bolje sedaj nego pozneje!«
»Vi ste sežgali svoj rokopis?« vpraša deklica boječe.
»Sežgal. Sami ste čuli, kakd ga je obsodil vaš gospod papd. Grenko zdravilo, toda morda dobro, da nič boljšega.«
»Tega bi ne bili smeli storiti,« vzklikne ona odločno. »Pregrešili ste se sami proti sebi.*
»Kaj?« vpraša Goran in uprč oči bistro vanjo, »tako govorite vi? In takd govorite celd potem, ko vaš gospod papä ni imel dovolj besed, da bi uničil moje delo?«
»Meni se zdi, da ni ravnal pravično,« šepne Olga. On pa deje nujno:
»Torej mislite, da ni bilo takd slabo, kakor je dejal ? Vi imate torej večje zaupanje do mene?«
»Oh, kaj«, povzame ona z negotovim glasom, »kaj vam je pač do moje sodbe in do mojega zaupanja —«
»Mnogo,« ustavi jo Goran hitro. »Glejte, gospodičina, v teh trenutkih sem slaboten in potrebujem opore, najsi tudi šibke ženske opore. Vi ne veste, kakd je človeku, ki vidi mahoma uničene vse svoje nadeje in sanje!«
»Sami ste jih uničili, ko jih ni bilo treba. Ohranili bi bili svoj rokopis, in kdo vč — —«
Hipno prestane, mladenič pa jo gleda zamišljeno.
»Kdo vč, mislite, ali bi drugje ne bil dobil milejšega sodnika, nego je bil vaš gospod papä! Mogoče; ali to je bil moj prvi korak v književno Življenje, in spodrsnilo mi je. Glejte, vajen nisem tega življenja. Kar sem pisal, pisal sem zatd, ker sem čutil potrebo do pisanja. Ali takd pogumen bi ne bil, da bi bil poslal svoje delo recimo v presojo gledališču kam v večje mesto, predno ga ni pregledal veščak. Vi niti ne veste, kakd težko sem se odločil, da sem ga prinesel gospodu Bronu. Toda menil sem, da bode prizanesljiv sodnik, ki me prijazno opozori na to in dno, kar je slabega — čuli ste sami, da ni bil —*
»In,« povzame zopet ona, »ali vam je bilo mnogo do svojega
dela?«
»In Še koliko!« odgovori ji iskrih očij. »Kaj bi se sramoval priznati? Kopernel sem po blesku, krasoti gledališkega odra. Vzpričo tega kopernenja sem celd zanemarjal samega sebe — oh, res,« ustavi se naglo, »saj nc veste še ničesar I«
»Prosim vas, pripovedujte,« deje Olga in stopi popolnoma v sobo. Doslej sta se namreč razgovarjala kär pri vratih; sedaj pa sčde deklica v očetov naslanjač, Goran pa nji nasproti, prav takd, kakor je bilo prej, ko je poslušal rezke besede Bronove.
Goran je pač čutil, da bi bila ta deklica drugačen sodnik nego Bron! Kakd zaupno so zrle nanj te mile oči, ko jo je minila prva zadrega, in kakd zvesto je poslušala njega besede! Njega samega pa je tudi obšlo nekovo doslej neznano veselje: govoriti ž njo takd popolnoma naravnost, takd od srca, kakor govori prijatelj s prijateljem, zdelo se mu je tolikanj prirodno, kakor bi niti ne moglo biti drugače 1
»Käj posebnega ni treba pričakovati,« povzame mladi mož po kratkem premolku. »moje življenje je navadno in vsakdanje. Blizu tega mesta sem ugledal svet, siromašen, pod slamnato streho. Oče, razsoden mož, dal me je v mestne šole in me vzdržaval ondu do konca, dasi mu ni bilo prelahko. Ko mi je bilo oditi na vseučilišče, umrl je nagloma, in ostala sva samä z materjo, dobro ženico — jaz, stoječ na pragu življenja, zaupen, 7. vsemi možnimi načrti, ona, stara, bolehna ženica ob odprtem grobu, pobita, vsa v skrbčh zaradi bodočnosti. Naj se le na kratko dotaknem poznejše dobe. Prebil sem svoje študije, takd ali drugače, trpel mnogo, stradal dovolj. Prebil, pravim, ali ne popolnoma. V stolnem mestu me je obšla strast do gledališča, in nisem je hotel, ali kar je morda tisto, nisem je mogel
brzdati. Trpel sem glad, mraz, samd da sem zahajal v gledališče. In glejte, ko so se pred mano v tesni sobici porajale vse tiste nebeško-lepe podobe, katere sem bil gledal pred nekaterimi urami, naudalo me je nevdržno hrepenenje, da bi tudi sam ustvaril käj takega. In ta in druga ideja mi je rojila po glavi, in prebiral sem vse v p rek, kar se je dostajalo dramatske umetnosti, vse, karkoli sem utegnil dobiti. In čital sem v nekakšnih grozničavih sanjah, da so me pekle oči in mi goreli možgani. Svoji umetnosti na ljubo sem žrtvoval učenje, ne razmišljujč o tem, ali bi si ne bilo pametneje prej postaviti trdno stališče v družbi človeški . . . Da vam povem po pravici: v tisti döbi mi je mrzel takšen posel, živel sem zgolj ob misli: Toliko jih je, ki niso drugega nego književniki, in poglej, kakd jih častč, kakd slavč! Ta misel me ni minila niti dandanes — seveda, gospod Bron jo je pehnil v prah, ali kdo vč, če se iz nova ne vzdigne poteptana misel moja, vzdigne, da se naposled venderle vzpne na solnčno višino!«
Goran se ob teh besedah ponosno vzravnä, in navdušenost se zasveti v njega oččh. Deklica ga gleda kakor višje bitje . . .
»Ali naj vam pripovedujem po vsem tem, kakd mi je bilo, ko sem prijel za perd, da spišem prvo svoje delo ? Takšnega opisa morda niti nc vzmorem, in potem, saj bi bil tudi odveč. Pisal pa sem svojega ,Siromaka' visoko gori pod streho, kamor je le iz dalje bučalo včliko življenje, pisal ob slabi svečavi, v ljutem mrazu, ko so mi kär ledeneli prstje . . . Delo je prekoračilo že polovico — evo, došla mi je novica, da je mati zbolela na smrt! In ta novica me je iz vseh jasnih višin hipoma postavila na mračno nižino mojega življenja. Mati! V navdušenem svojem delovanji mi je malone zamrl spomin na mi-ljeno ženico daleč domä. Sedaj pa se je vzbudil iz nova, in ker je prav takd naneslo, da sem bil tisti dan prejel nekoliko novcev za domače poučevanje, odpeljal sem se neutegoma domov. Rokopis, to je bilo malone vse, kar sem vzel i7, včlikega mesta . . .«
Zamisli se Goran za nekaj hipov, natd pa deje zamolklo in tihotno kakor samemu sebi:
»Bilo ji je huje, nego sem pričakoval. Pač se ji je nekoliko izboljšalo, ko je zopet gledala mene, jedinca svojega, ali hirala je in hirala ter umrla. Bilo je to pred nekaterimi meseci. Sedaj sem prodal oskromno hišico, uredil vse, česar je bilo treba, in sedaj —« zdajci umolkne, kakor bi mu besede ne hotele prav iz ust — »sedaj odidem zopet iz rodnega kraja, morda za vse večne čase.«
Nji zatrepeče sreč.
»Vi odhajate?« vzklikne nehotoma.
Goran zmiga z rameni.
»Zakaj ne? Jedno, če sem tukaj ali drugje. Menite li, da ni takd?«
Kakd rada bi mu povedala, da ni takd! Ali dušilo jo je. Samd šepnila je naposled:
»Ne vem.«
On prikima, kakor bi bil ta odgovor umeven sam po sebi. Natd deje hitro, nemirno:
»Da sklenem : Besede vašega očeta so mi podrle vero v samega sebe. Rokopis je sežgan — dovršil bodem torej svoje študije in se potem naselil kje kot preprosta duša, nad katero se, to vem, skoro zagrnejo valovi vsakdanjosti. Oh, bodisi! — Sedaj pa, gospodičina, ne vem, kakd se je zgodilo, da sem vas zadržaval toliko časa — odkritosrčno povem, dobro mi je dela prijaznost, katere nisem mnogo vajen. Hvala vam lepa, in ohranite me v prijaznem spominu!«
Rekši vstane in se skloni, da ji poljubi roko. Kakd silno se trese ta roka! Nekovo neznano čustvo izpreleti Gorana. in vprašaje uprč svoje okd na deklico. Iz nova ugleda tiste bridke solze v njenih oččh, in sedaj — nekaj se mu vzbudi v srci, da jo kakor brez uma prime za roko in vzklikne: »Gospodičina, duša zlata, vi se jokate? Zaradi mene? Bog moj, to — ne, ne!« Hipoma skloni glavo in izpusti nje roko. »Po vsem tem, kar se je zgodilo tukaj — jaz nisem nič — to vse je le brezumen sčn — kaj bi slepil samega sebe . . .«
Molčč vzame klobuk in odhaja. Ona pa se ne more več premagovati. .
»Gospod Goran — Vid!« šepne boječe, s solzami in med smehom, in še jedenkrat: »Vid!«
Goran obstane, in zdajci se mu razjasni v glavi in v duši . . . Razprostrl je roke in jo pritisnil nase.
»Ti me ljubiš,« dejal je kakor v sanjah in blažen poljubljal to nežno bitje. Prvi solnčni žarek mu je posvetil v življenje l In kakor neverjetno je ponavljal: »Ti me ljubiš — ljubiš!« . . .
(Dalje prihodnjič.)
Iz domače zgodovine.
Piše Ivan Vrhovec. IV. Sedaj so pa Avstrijanci tu!
(Dalje.)
vedeti, kaj se godi zunaj Ljubljane, bila je do malega nemogoča stvar. Prav taka pa se je godila tudi avstrijski vojski na Koroškem in Štajerskem; tudi ta je zastonj po-zvedovala po dogodkih v Ljubljani. Bilo pa ji je mnogo do tega, da bi käj zvedela. Toda kakd? Tedaj je dobil celjski okrožni glavar Jurrič srčnega človeka, ki je bil pripravljen tvegati svoje življenje in oditi v Ljubljano, da pozvč, koliko je Francozov v nji in kakd se godi Ljubljančanom. Zal, da ne vem imena tega junaka.
Prišel je v Ljubljano dnč 9. junija in šel naravnost k okrožnemu glavarju Vilharju, ki ga je takoj odvedel v svojo sobo. Sreča za oba, da ni bilo videti nikjer človeka, ki bi bil vprašal, kdo je in kaj hoče ta tujec. Ko sta se dogovorila, treba ga je bilo odpraviti zopet iz Ljubljane — ali kakd ? Zdajci sc domisli Vilhar, da je kamniški okraj za francosko vojsko še štiri vole na dolgu. In izmisli si jo. Izdä ga za okrajnega komisarja, ki je prišel iz Kamnika po vojaško pomoč, katere mu je treba pri rubežni. Predrzni človek je celd prenočil v Ljubljani in odšel drugi dan zjutraj z nekim pisarjem in sedmimi Francozi, vojaki, proti Kamniku. Bilo je blizu poldneva, ko so prišli v Kamnik; na včlikem trgu je bila zbrana velika množica, ki je, ugle-davši doŠlece, kričala na ves glas: »Francozje gredd, Francozje!« Ko bi ne bilo pisarja, zgodila bi se bila Francozom slaba, takd razdraženi so bili Kamničani nanje. Ne da bi bil kdo käj opazil ali slutil, spravil je pisar tujega človeka iz Kamnika; zunaj Kamnika je bil popolnoma varen ter je lahko poročil, kaj je videl in zvedel.l)
Strah pred sovražnikom in pred tem, kar se utegne skoro zgoditi, zmedel je Ljubljančanom vse glave In kaj bi jih ne! Dnč 1. junija n. pr. je bilo sv. Rešnje teld, za Ljubljano že stoletja in stoletja jeden najlepših, vsekakor pa jeden najslovesnejših dnij, ko hodi procesija po ulicah, okrašenih z zelenjem in cvetjem. Tudi ta dan je šla, toda kakšna! Bila je procesija z oboroženimi francoskimi grenadirji; trideset jih je hodilo 7. duhovščino v špalirji, nepretrgan špalir je bil postav-
l) Listina v Rudolfmu.
Ijen po vseh ulicah, koder se je pomikala; pred mestno hišo sta stala dva nabasana kanona, zraven pa dva vojaka z tlečo gobo v roki, ko je šla procesija mimo.
Res, da so Ljubljančani prebili mnogo strahu, toda prebili so ga tudi Francozje sami, sosebno ko so proti sredi junija polagoma izostajale francoske čete, idoče skozi Ljubljano; francoska posadka na Gradu je bila uverjena, da jim naši Ljubljane in kranjske dežele, takd imenitne z vojaškega stališča, ne prepustč kar brez boja. Zatd so se tolikanj utrdili na Gradu.
In bilo je res takd! Na Dolenjskem stoječi major Dumontet je sklenil napasti Ljubljano. Toda bila je to drzna, predrzna stvar, ki bi utegnila popolnoma spodleteti. Zategadelj je moral Dumontet poskrbeti za to, da se vsaj lahko srečno umakne preko Dolenjskega. Zatd je bilo treba Dolenjcem najprej vcepiti vero, da se Francozom godf v Ljubljani prav slabo, drugič pa podpihniti v njih še večje sovraštvo do sovražnika. Oboje se je storilo s tem, da je dal novomeški kresijski glavar grof Hohenwart razglasiti pismo, ki ga je neki Napoleonu pisal samMarmont, najvišji poveljnik v deželi, ki pa Napoleona ni doseglo, ker so ga prestregli naši. Pisano je bilo neki dnč 13. junija, grof Hohenwart pa ga je razglasil dnč 16. Slulo je takd-le: »Godi se mi tu (v Ljubljani) prav slabo. Nimam niti denarja niti mesä, ker smo v tistem delu kranjske dežele, ki smo ga zasedli, použili že vse. Priprege tudi že ne morem dobiti, ker sem moral osedlati svojo vozno živino, za priprego namenjene vole pa poklati. Tudi nimamo streliva, ker sem v Ljubljani dobil le prav malo svinca. *) Ne kaže mi torej drugega, nego oditi na Dolenjsko plenit, kjer dobim obilo konj, volov in denarja skritega. Kar naplenim, spečal bodem na Italijansko, če pa to ne bode mogoče, spravim vse vsaj na ljubljanski Grad v varnost. Kar namerjam, ne bode težavno zvršiti, ker se Dolenjci tresd kakor otroci in jih ni šteti za možč.« 2);
Ne rečem ravno, da je to pismo izmišljeno, da si ga je izmislil ali Dumontet ali pa grof Hohenwart; sumnjivo se mi pa venderle zdi, sosebno zaradi zadnjega stavka, ki je hotel reči: »Glejte, Dolenjci, takd sodijo Francozje o vas!«
Ko je Hohenwart poslal dolenjskim gosposkam prepise tega pisma z naročilom, naj ga razglasč v vsaki fari, dostavil je: »To pismo se razgl&si, da ljudjč zvedd, kakšne nakane ima sovražnik, in se
l) Strelivo, smodnik in kremen (puške so hile narejene takrat še na kamen) so Francozje v Ljubljani zbirali duč 8. junija. (Glej Zoisov dnevnik).
-) Listina v Rudolfmu.
takoj zberd, ko se bode prikazoval; bije naj plat zvonä in takd oznani našim vojakom, kje je. Če bi Francoz hotel käj vzeti, uprd naj se ter ga odžend šiloma; uverjeni naj bodo, da jih ne zapustimo. Skoro udari naš general Cah z veliko silo na sovražnika, zakaj uničiti ga moramo popolnoma.«
Dnč 20. junija se je govorilo po Ljubljani, da je kakih 4000 hrvaških brambovcev prišlo že do Vipave in Postojine. Zvedelo se je dva dni kesneje, da so ti Hrvatje dobili v pest več francoskih častnikov, nekega bogatega Rusa in dva kurirja z Laškega. Vsakega Ljubljančana najsrčnejša želja je bila, da bi Hrvatje le skoro priro-potali tudi na Grad.
Käj takega so se bali tudi Francozje na Gradu. Dnč 23. junija jim je ušlo ob pol štirih zjutraj z Gradu 40 mdž. za katerimi je posadka streljala s kanoni.
Nastopna noč, dnč 24. junija, bila je Francozom še celd neprijetna, zakaj po hribih so že gorele grmade okolo in okolo. Francozje so bili na Gradu in v mestu vso noč na nogah. Drugi dan, dnč 25. junija, odvalil se jim je pač težak kamen od srca, ko je prišla v Ljubljano čisto nepričakovana pomoč, cel bataljon, 720 mdž, 6 kationov in 18 vdz streliva!
Ali veselje je trajalo le kratek čas. Zakaj ta bataljon ni bil namenjen v pomoč ljubljanskim Francozom, ampak Marmontu, ki je takrat z veliko svojo vojsko stal še vedno pri Kranji. Bataljon, katerega se je takd oveselila posadka na Gradu, je v Ljubljani samd prenočil in je dnč 26. junija odrinil dalje.
Takrat je bilo na Dolenjskem že vse pripravljeno za napad na Ljubljano. Ravno dnč 25. junija je razglašal grof Hohenwart po Dolenjskem: »Naši hrvaški in slavonski brambovci so se začeli v Zagrebu zbirati, da sovražnika zapodč iz dežele. To vam povemo zatd, da ne bode zmede.« Dan potem, dnč 26. junija, razposlal se je novomeškima brambovskima bataljonoma poziv, naj se nemudoma zbereta in bodeta pripravljena. Tisti dan je stal Dumontet s svojo četo že prav tik Ljubljane in je pri Rakovniku prestregel pikčt francoskih dra-goncev; od šestnajstih mu je ušel le jeden. Med Francozi silen strahl General Guetard ni vso noč zatisnil očij, in bobni so ropotali na Gradu in po mestu do petih zjutraj.1) Dnč 27. junija je deževalo ves dan; ponoči tega dnč pa je udaril Dumontet s kakimi 1600 možmi na Francoze.3)
l) Erinnerungen i. t. d.
3) Ta napad je sicer popisan že v »Mittheilungen d. h. V.« 1851. v Dimitzi IV. 275, 276 in v »Laib. Schulzeitung« 1875, toda je nepopolu.
Ljubljana je bila v najboljšem spanji, bilo je ravno polnoči, ko se ji je bližal s svojimi junaki od štirih stranij — tiho kakor strah. Od jedne sta se po Ižici z Iga doli peljali na šestih čolnčh dve kompaniji prostovoljcev, drugi dve kompaniji (bili so sami kranjski fantje) in dva eskadrona huzarjev sta prihajala po Dolenjski cesti, dve1) kompaniji Hrvatov pa od Zaloga sčm — vseh skupaj kakih 1600 mdž,2) cvet Dumontetove vojske na Dolenjskem in izbrani iz vsega njenega števila. Prihajali so tiho, zatd tudi niso vozili nič kanonov s seboj. 8) Dumontet je celd prepovedal nabiti puške; streljalo naj bi se nič, ampak Francoze naj bi zagrabili kär z golim bajonetom.
Napad pa je Dumontet uravnal takd-le: Razdelil je svoje ljudi v štiri oddelke, ki naj bi Francoza napadli vsi zajedno. Včliki oddelek je vodil on sam; namenil seje ž njim udariti po šentpeterskem predmestji in čez Spitalski most v mesto, stotnik Ballerini pa z drugim oddelkom ravno tisti čas po Poljanah; tretji oddelek naj bi prišel po Dolenjski cesti, skozi Kurjo vas, hitro naj bi zasedel Florijanskc ulice in Reber ter zajel Francoze na Gradu; četrti oddelek, prihajajoč od Iga na čolnčh, pa bi stopil na Bregu iz čolnov, dobil v oblast Trnovo, Krakovo in Čevljarski most ter se sredi mesta združil z drugimi.
V denašnji številki »Zvonovi* se je že pripovedovalo, da so bili Francozje na ta napad pripravljeni že več dnij. Dnč 26. junija, torej jeden dan pred napadom, povedal je general Guetard Ljubljančanom skoro kär naravnost, da pričakuje ta napad prav vsak čas. Razglasiti je dal namreč: »Vselej, kadar naši vojaki stopajo v orožje ali napravijo •kje alarm, natekd se Ljubljančani od vseh stranij, gnetd se, pritiskajo se, tiščč prav tesno do naših vojakov ter vriskajo, češ, da prihajajo Avstrijanci. Zatd je vojakom ukazano, takih množic ne le razgnati, ampak kär naravnost streljati mčdnje.« In prav tisti dan se je razglašalo, da se odslej na Gradu ne bode več streljalo s kanonom, če bi kje gorelo v mestu, ampak dajalo se bode znamenje s trobento. — Streli z Gradu so imeli torej odslej ves drug pomen! Da pa se bodo kanoni skoro rabili, to so posneli Ljubljančani zopet iz razglasa, ravno tisti dan izdanega, naj se namreč Ljubljančani ne vznemirjajo, ko ob določeni uri začujejo na Gradu streljanje. Izstrelili se bodo le že dolgo časa nabiti kanoni.4)
') DimiU IV. 275. pravi, da šest.
3) Erinnerungen etc. Laib. Wochenbl. 1881.
3)	Mestni arhiv ljublj. f. Hi. in »Vormerkbuch des Stifles Landstrass«, f. 144 v Rudolfmu.
4)	Fase. m. M. a.
Francozje si torej niso mogli očitati, da so käj zanemarili. Imeli so celd že več dnij najimenitnejše ceste, držeče v Ljubljano in na Grad, zadelane z lesom, peskom v vrečah in sodčh, s kamenjem, s koli, v tla zabitimi i. t. d. Take barikade in palisade so bile videti konec Poljan, na Dunajski cesti pri Maliči in na cesti, ki drži' mimo Sv. Flo-rijana na Grad. Vender pa bi bili naši prehiteli Francoze morebiti speče, toda po Dolenjski cesti prihajajoči konjiki naši so se prezgodaj izdali z nekaterimi prav nepotrebnimi streli v Kurji vasi. Da se to ni zgodilo, ujeli bi bili generala Guetarda, ki je stanoval v hiši zraven mestne hiše. Ko je zaslišal strele v Kurji vasi, zbežal je čez dvorišče kär po lestvi naravnost na Grad, kjer je dal trikrat s kanonom ustreliti ter takd sklicati vse svoje ljudi' na noge.1) Zgodilo se je vse to seveda hitro, vender so bili naši po mestu že na vseh krajih s Francozi v boji, predno je Guetard prisopihal na Grad.
Tisti, ki so prihajali po Dolenjski cesti, niso opravili käj prida. Njih nepotrebni strel je sklical Francoze za barikade pri Sv. Florijanu. Več sreče pa so imeli drugi, sosebno dna oddelka, katerih jeden je pritiskal po Poljanah, drugi po šentpeterskem predmestji proti mestu. Na Poljanah so se francoski konjiki ravnokar zbirali. Naši jih zgrabijo kär z bajoneti; nekatere pobijejo, druge ujemd, večina pa jih je ušla.
Po Šentpeterskem predmestji je s svojim oddelkom pripeketal Dumontet do Spitalskega mostu in ukazal napasti Slonove ulice, kjer je bilo v Perlesovi hiši skladišče francoskih vojnih potrebščin. Konec Slonovih ulic, pred Maličem, zbrali so se francoski konjiki, ki so naše vzprejeli z vso silo. Skoro da se tu ni dalo predreti. Kär odjezdi jeden oddelek naših konjikov skozi Blatno vas in ulice usmiljenih bratov na Dunajsko cesto ter popade Francoze tudi od zadi. Takd zgrabljeni so bili Francozje izgubljeni. Kar jih ni bilo ujetih, zbežali so proti Kranju. 2) Dva dni pozneje so jih videli, kakd so razkropljeni begali po Gorenjskem. Nekega Bohinjca je srečalo 28 dragoncev, a samd 12 jih je imelo še konje, drugi so hodili peš brez prtljage in nekateri celd brez pušek. — Nekdo drug jih je videl prav tisti dan 72 bežečih skozi Kranj proti Ljubelju.8)
Dočim so naši razkropili Francoze pri Maliči, dirjal je Dumontet galopoma (imel je samd 20 huzarjev s seboj) čez Špitalski most, čez Včliki trg in po Starem trgu naravnost proti Sv. Florijanu, češ, da ondu prehiti Francoze pri barikadah. Ali prišel je, käkor vemo, pre-
>) Mittheilungen des hist. Ver. 1851.
8) L. c.
3) Zois, Erinnerungen.
pozno, kakor je prepozno prišel öni oddelek po Dolenjski cesti, s katerim se je Dumontet sedaj tu sešel.
Videč, da mu tukaj ni opravka, zdirja Dumontet od Sv. Flo-rijana nazaj na Stari trg. Na oglu redute veli dnim 20 huzarjem postati in čakati povelj, sam pa zdrevi po Starem trgu nazaj proti Čevljarskemu mostu, odkoder so se že slišali streli. Tukaj namreč so se naši tudi že pokali s Francozi. To so bili tisti, ki so se pripeljali po Ljubljanici in iz Čevljarških ulic ter so s sedanjega Preščrnovega trga silili na most in proti Tranči, kjer je stalo kakih 200 Francozov.
Dumontet je bil po Starem trgu pridirjal že blizu Tranče, ko zakriči na oglu Čebulo ve hiše (sedanje Vodne steze) francoska vedeta (straža na konji) nanj: »Qui vive?« (Kdo je?) Zajedno straža tudi izproži proti njemu, toda ne zadene ga. Dumontet zasuče konja kakor blisek ter ga vzpodbode nazaj k svojim huzarjem, stoječim pri reduti; ali na oglu Rebri ustreli komaj pet korakov od njega zopet francoska straža nanj. V Rebri, ozkih ulicah, ki držč s Starega trga na Grad, stalo je šest Francozov; mogoče, da so prišli Šele tisti trenutek z Gradu, bržkone pa so stali v Rebri že prej, ko je jezdil Dumontet mimo njih, pa ga ali niso spoznali, ali pa iznenadejani niso vedeli, kaj storiti. Takoj namreč, ko je zavreščalo po Ljubljani, hiteli so Francozje, ukvartirani po mestu in po predmestjih, gori na Grad ter pustili v početku Rebri šest mdž straže. Jeden izmed teh je torej pomeril na Dumonteta, in sicer od dosti blizu, komaj pet korakov daleč, pa ga tudi ni zadel. Konja Dumontetovega pa je strel takd preplašil, da je skočil na drugo stran ceste ter jel tam plesati. Dumontet je bil v smrtni nevarnosti, vender ga je rešila njega hladnokrvnost. Ko je ukrotil konja, ukazal je Francozom v njih jeziku razjahati ter je zarohnel nanje, zakaj streljajo na častnika, predno so ga vprašali po paroli. Vse to se je zvršilo po bliskovo. V tem pa so bili že naši pregnali Francoze s Čevljarskega mostu po Rebri na Grad.1)
Takd so naši dobiii Ljubljano v oblast in ujeli poldrugosto Francozov, med njimi 23 častnikov in dva uradnika, vojnega komisarja Lediera in davkarskega agenta Vadala, ki je kakih 14 dnij prej pregledaval in popisal vse avstrijske blagajnice. Tudi general Guetard se je bridko spominjal napada, zakaj izginil mu je bil njegov dnevnik, kar ga je hudo peklo.3) Tudi je vzel Dumontet Francozom 100 naših ujetnikov, ki so Jih imeli zaprte na Fužinah pod Ljubljano.3) Mrtvecev
») Mittheilungen 1851.
2)	Zois, Erinnerungen.
3)	Mittheil. 1. c.
in ranjencev je bilo na obeh strančh primeroma malo; po Ljubljani so pravili, da je Francozov obležalo neki 14, naših pa samd dva. Oficijalno avstrijsko poročilo pa, ki ga je grof Hohenwart razglasil na Dolenjskem, dejalo je, da so Francozje imeli 150 mrličev in ranjencev, naši pa 9 mrličev, 52 ranjencev, med njimi 2 častnika, za nekatere pa se ni zvedelo, kaj se je zgodilo ž njimi. Pogrešali so tudi jednega konja. 2)
Ves napad se je zvršil käj urno. Ko se je zdanilo, bila je stvar že vsa končana. Seveda je pokalo z Gradu še ves dan v mesto, na Golovec in na Dolenjsko cesto. Tisti čas namreč, ko so se naši razlili po ljubljanskih ulicah, zasedel je jeden oddelek Golovec, odkoder so ob napadu ves čas prav pridno streljali na Grad. Meščani so poslali na Grad prošnjo, naj bi Francozje prizanašali mestu, toda ti so jih zavrnili prav grdo in streljali odslej menda še huje.s)
Naši so se utaborili po vsem Včlikem in Starem trgu; sosebno močno so zastražili vse vhode na Grad. Toda morali so biti oprezni, zakaj Francozje na Gradu so prežali nanje kakor jastreb na ptiča. Naših ni smel nikjer nihče toliko pogledati izza ogla, da ga je bilo videti z Gradu. Predrzni Dumontet sam je bil nekolikokrat v prav veliki nevarnosti. Da ne bi namreč Francozje planili po kakih ulicah doli v mesto, zapažili in zagradili so naši vse imenitnejše kraje v mestu, napolnili vreče s peskom in navalili povprek čez ulice sode, polne gnojä, kolikor so jih dobili; takd so pregradili cesto pred škofijo, cesto na Starem trgu, pred reduto, dohod na Špitaiski in Čevljarski most i. t. d. Ko si je Dumontet prišel ogledat pregrajo pred Čevljarskim mostom in je stopil nekaj preveč na most, vsul se je z Gradü kär dež krogel na tisti kraj: jedna je udarila tik njegove noge v mostnico.
Predrzni naši vojaki so se kär igrali z nesrečo. Francozje so bržkone slabo streljali, in zatd naj brže sta pred Sv. Florijanom dva drzna huzarja nalašč stopila na ogel šentjakobskega župnišča. Seveda so se na Gradu prčcej obrnile vse puške proti njima. In res, jednemu ustrelč konja, drugega pa obstrelč na levi nogi, in proti večeru se je zaradi svoje neopreznosti res ponesrečil jeden izmed naše straže, ki je stala pri reduti.4)
Na Poljanah še sedaj pripovedujejo o dveh hrvaških jezdecih, ki sta prijezdila čez Špitaiski most. Kär omahne jeden s konja. To-
') Zois, Erinnerungen. s) Rudolfinum, f. 144.
8) Zois, Erinnerungen.
4) Mitteilungen des hist. Verein 1851.
variš njegov poklekne brž za ogel hiše v Špitalskih ulicah in pravi ranjencu: »Brate, kaži mi ga, da ga ču pucat!« In ko mu tovariš povč, da je krogla priletela z Gradu, pomeri tja gori ter ustreli Francoza, stoječega zraven kanona.*) Ta pripoved se sicer popolnoma ne ujema s situvacijo, pač pa priča, da je drznost naših vojakov ostala ljudem še dolgo v spominu.
Proti večeru se je raznesla novica, da prihaja Francozom 3000 mdž z Gorenjskega na pomoč. »Čaka nas huda noč!« vzdihnil je Zois, »Bog daj, da se ne bi kje vnelo.« 2) •
Toda Francozje niso prišli. Ko se je storila noč, tedaj je streljanje na Gradu polagoma pojenjalo, in proti deseti ali jednajsti uri potihnilo do dobra. Ponoči ni bilo slišati nobenega strela več, vender so prečuli Ljubljančani to noč v strahu in trepetu pri zaprtih in dobro zadelanih vežnih vratih. Ko pa so zgodaj zjutraj zvonovi zapeli prazniku sv. Petra in Pavla, za vriskala je vsa Ljubljana, češ: to je znamenje, da so se Francozje podali. Toda ni bilo takd, temveč jo je bil Dumontet, bržkone zaradi dne novice o 3000 možčh pomoči, v temi popihal s svojimi vojaki iz mesta. »Dumontet ist in der Nacht zum Teufel gegangen!!!«, jezil se jc Zois2) —
Ko so se Ljubljančani polagoma prikazovali iz hiš, videli so pred mestno hišo že zopet francosko stražo zraven francoskih kanonov.
Ob osmih zjutraj je primarširal general Guetard in vsa francoska posadka s šumno vojaško godbo zopet z Gradu.
Ljubljančani so se trepetaje spogledavali, češ: »Kaj bode pa sedaj 1« Bežati je bilo seveda najbolje, ali Francozje jim tega niso pustili. Bogati trgovec Recher se je bil v Krakovem s svojo soprogo že ukrcal, in čoln bi bil ravnokar odrinil proti Igu, ko so ga ustavili Francozje. Poberd mu vse, kar je imel s seboj, sam pa jim vender odnese petč.
Kakd je Janežič baron Lichtenberg, takrat glava začasne gosposke v Ljubljani, blagroval prejšnjega guvernerja, grofa Brandisa, ki je bil ob prihodu Francozov še o pravem času pobegnil iz Ljubljane v Novo Mesto in tam v imeni avstrijskega cesarja uradoval in vladal deželo, kolikor je Francozje še niso zasedli!2) Prvo, kar so sedaj Francozje storili, bilo je to, da so Lichtenberga in vse njegove uradnike odvedli na Grad, bržkone ker so menili, da so kakorkoli prizadeti pri napadu. Ker se jim pa ni moglo dokazati nič napačnega, izpustil jih je general Guetard še pred poldnevom. toda: »Mais vous payerez bien eher cette visite!« »Vi pa bodete drago plačali ta poset!« dejal jim je pri odhodu. 2)	(Konec prihodnjič.)
') Tudi Zois je slišal o tem. »Erinnerungen« i. t. d. nr. 317. dne 30. junija.
2) Zois, Erinnerungen.
6HMK«)
Obljuba.
Povest iz nrfrorinega življenja. Spisala Pavlina Pajkova.
(Konec.)
VIII.
NVA^/Tjpmoviti župan Gašper, Jurijčkov oče, j'e ponoči nagloma umrl. Krepkega možd je zadela kap.
Ta novica je šla dno jutro po lepi nedelji od ust do ^gsju;Vsi so pomilovali poštenega, bistroumnega možd, — - ^ast in ponos županije, katero je vodil dolgo let na občo zadovoljnost. Vsa vas je bila presunjena; nihče ni mogel s pravim duhom bivati pri svojem poslu; vedno se je govorilo le o njem in o slovesnem pogrebu, za katerega so delali velike priprave.
Ali radovednost in govorica ni obstala pri rakvi, sezala je dalje v rajnikove domače stvarf. Govorilo se je o Jurijčku, presojala so se njega dobra in slaba svojstva, sklepalo se je, da se bode moral skoro oženiti, in semtertja so se dobila usta, ki so vedela käj povedati o njega znanji z ljubeznivo hčerko žagarjevo.
Bilo je na pogrebni dan. Zjutraj že so prihajali daljni prijatelji in sorodniki Gašperjevi, da mu izkažejo poslednjo čast pri pogrebu, ki je bil določen za popoldne. Zaga je tisti dan stala, Žagar Tone pa je imel vse polno opravila v hiši svojega preminulega gospodarja, da je stregel gostom in urejal za pogreb, kar je bilo potrebnega. —
»Cilka, € deje njena mati, ki se je ravno vrnila z žage, kamor je bila šla kropit župana, »očetovo črno suknjo in njega prazniški klobuk ponesi na žago; oče ne utegne, da bi se prišel preoblačit. In ali veš,« nadaljuje počasi, »koga sem srečala spotoma, kdo je tudi prišel k pogrebu?«
Cilka se zgane. ^Roke pritisne na prsi, kakor bi hotela ondu nekaj zadušiti, in šepne z obledelimi ustni: »Vinko!«
»Dä, Vinko«, pritrdi mati ter jo gleda v skrbčh, »in sicer v vojaški obleki, z dvema zvezdama na ovratniku. Cilka, ali te bode hudo zadelo, kadar ga ugledaš?«
»Ne bojte se, mati,« odgovori deklč z nego.tovim glasom, »vedla se bodem, kakor se mi spodobi.«
»Tedaj hočeš venderle na žago ?«
»Pojdem, mati,« deje deklica z žarečim licem, dočim se ji strah in hrepenenje čitata iz očij. »Sicer moram tudi še pokropiti očeta župana; lahko storim oboje zajedno.«
Mati žalostno zmaje z glavo. »Ubogi otrok,« misli si, »rana se še ni zacelila, kakor sem upala. Bojim se celd, da ga ima Še rajši nego kdäj.«
V tem je Cilka z očetovo suknjo prišla na žago. Naravnost ni stopila v hišo, temveč v izbico pri žagi, kamor je navadno očetu nosila obed. Nikogar ni bilo tam. Suknjo in klobuk položi na stol ter mčni oditi. Zdajci jo nekdo pokliče.
Ob tem glasu ji zastane vsa kri, sreč ji močno utriplje, kolena se ji zašibč, da se mora nasloniti ob stol, sicer bi onemogla. Toda že stoji čvrst, brhek vojak pred njo — Vinko.
»Cilka, ali sem te prestrašil, da si takd obledela in zatrepetala? Je li, da mc nisi pričakovala, ker še nisem doslužil? Dali so mi dva dni dopusta, da smem za pogrebom svojega dobrotnika. Sedaj pa: Bog te sprimi, ljuba Cilka!« Takd ji govori ves vesel in ji poda obe roki v pozdrav. »Pa še ti meni sezi v rokd,« pristavi natd; in ker se ona ne dotakne njega rok, seže on ponje s tresočo desnico.
»Bog te sprimi, Vinko,« ponovi Cilka kakor v sanjah, toda ob tem ga še nc pogleda. »Res, da te v tej obleki skoro nisem spoznala,« deje plaho, samd da nekaj povč, in s tem zakrije svojo zrno-čenost.
»Cilka, kaj se je zgodilo s teboj? Saj me še ne pogledaš? Ti se celd izogiblješ mojim oččm? Tvoje besede so takd hladne!« Vse to pravi Vinko neprijetno zadet v jedni sapi. »Ali je to plačilo za dni dve dolgi leti, ko sem te toliko pogrešal, ko sem toliko hrepenel po tem trenutku ?«
»Ne morem biti danes vesela, ko leži naš gospodar in dobrotnik na odru,« izgovarja se Cilka zbegana. »In potem — vedi, Vinko, kolikor si mi ljub, vender ti ne smem biti več takd prijazna kakor nekdaj. Lahko bi krivo tolmačil mojo prijaznost, kar pa se ne sme zgoditi. Jaz sem —«
»Čemu mi govoriš v ugankah ?« seže ji Vinko v besedo, in ble-doba se razprostrč po njega zagorelem lici. • Če mi hočeš potisniti meč v sreč, pa ga potisni prčcej, ne po malem! Naravnost povej,« pristavi razvnet, »da mi nisi več zvesta!«
»Vinko, povej, kdaj pa sem ti käj obetala, da govoriš o moji nezvestobi?« vpraša Cilka očitaje.
»Tvoja usta mi niso nikdar ničesar obetala, to je res,« zavrne jo Vinko nekoliko mirnejši, »zatd pa so tem jasneje govorile tvoje oči. Oh, Cilka, Cilka, nekdaj si me imela rada, pa še kako rada! Dobro sem čutil tvojo ljubezen, najsi si molčala o nji. In da te spoštujem nad vse, to si tudi dobro vedela, dasi ti nisem nikoli dejal käj takega. Rada sva se imela, ne täji I Potem sem moral k vojakom, in ondu je bila zopet le misel nate, ki mi je sladila vse neprijetnosti. Vidiš, Cilka, dve zvezdi sem si prislužil na ovratniku, in to le tebi na ljubo. Še leto dnij bi bil služil, potem bi se bil vrnil domov, kjer mi je bila že obečana dobra služba v tvornici — Cilka, Cilka, zakaj si mi porušila vse nadeje?«
Cilka ga je ves čas nemo poslušala in se tiho jokala. Sreč ji krvavi, ko vidi trpečega njega, za katerega bi dala srčno kri, da ga osreči. Duša ji prekipi v brezkončnem sočutji. Šele sedaj se ozrč prvikrat nanj, in njene oči se ujemd z njegovimi. Ob tem pogledu zatrepeče po vsem životu. Jurijčka bi bila lahko zrla ure in ure, ne da bi käj začutila; jeden pogled na Vinka pa ji je vzbudil neizrečno čustvo. Premagujč svojo omamljenost, pravi počasi in v pretrganih stavkih. »Vinko, ne zabi, da človek sklepa, Bog pa sklene 1 On je določil, da bodem Jurijčkova žena; zgodi se Njega volja! Udaj se tudi ti temu božjemu sklepu in ne vprašuj dalje. Trpela bi oba preveč —«
»Jurijčkova žena?« zakliče Vinko zavzet; »rajši bi te hotel videti na mrtvaškem odru, nego da stopiš pred oltar s tem hromcem!«
»Vinko, ne zaničuj ubogega mladeniča, sploh ne govori takd glasno, da te kdo ne sliši,« prosi Cilka preplašena in osupla zajedno. Čula je hojo in ropot pred vežo in se bala, da bi utegnil biti Jurijček. »Ko bi čul najin pogovor!« misli si vzgrožena.
»Ali je mogoče, Cilka, da bi hotela — njega? Ali bi ga celd vzela, samd da bi bila bogata in imenitna?«
»Oh, ne sili dalje vame, ker bi bilo zastonj! Obljubila sem se mu že pred petimi leti, ko še nisem poznala vrednosti bogastva, in to obljubo moram izpolniti. Sedaj pa idi, da naju kdo ne zapazi! Bodi dober, kakor si bil slej, in gotovo bodeš Še srečen. — Idi, prosim te,« pravi še jedenkrat sklenjenih rok in preplašenih očij, ko vidi, da se ji on ganjen bliža in da ji hoče nekaj povedati. »Ne smem te več poslušati; to bi bilo greh. Bog te obvaruj — pozabi me!«
»Tedaj niti ne prebiješ mojega glasu, takd sem ti zopern?« mčni Vinko bridko. Natd se užaljen obrne in s- sabljo rožljaje odide.
»Dva sem že onesrečita: Jurijčka in Vinka, ali največ trpim sama,« ihti Cilka brezupno. »Bog seme usmili, kaj bode iz tega!«
IX.
Cilka še stoji kakor kip, utopljena v žalne misli, ko pride nje oče v izbico.
»Ali si mi prinesla oblačilo, Cilka? Prčcej se moram preobleči; povabljen sem v hišo na kosilo. Kakšnih lic pa si, Cilka ?« pravi oče, ko se preoblači; »vsa objokana si in upadla! Ljuba moja, Človek ne smč toliko žalovati po mrliči; to je, kakor bi se hotel kregati z Bogom! Mrliču pa tudi ni nič pomagano. Pravijo celd, da trpč, ako preveč žalujemo za njimi. Molimo rajši zanje in hranimo jim blag spomin!«
Cilka se močno zardi. Ves Čas, kar jc bila tu, niti ni pomislila na Gašperja. Spomni se tudi, da ga Še kropit ni šla; sram jo je, da je popolnoma pozabila na to. Hitro si otare solze in pravi v zadregi: »Sedaj grem kropit, oče, potem pa pojdem prčcej domov. Mati z bratoma pojdejo k pogrebu, jaz pa ostanem domd za varuha.«
»Prav,« mčni Tone, ki se je ravno opravil; »sedaj ni nikogar pri mrliči; vsi so šli obedovat. Takd vsaj utegneš pobožno pomoliti nekaj očenašev za njega dušo!« —
Cilka kleči že dlje časa pri vznožji rajnega Gašperja in pobožno moli. Zenica, ki je čuvala mrliča, naprosila jo je, naj bi ostala pri mrliči četrt ure. da pojde ona doli k družini na obed. Cilka jc privolila.
Sedaj domoli. Vstane, pobožno se prikriža, potem pa nekamo trepetaje škropi mrliča.
»Počivajte v miru, oče,« šepne pri tem. »Oh, vam se godi bolje nego meni; vi ste dokončali boj, meni pa se je šele pričel. Oh, molite zame, da mi Bog da moč in vztrajnost izvrševati dobre namene, katere imam v mislih. Oh, oče, kakd sem nesrečna I« Takd ihti potihoma in si zakrije lice.
Nenadoma ji nekdo potegne roke z lic. »Cilka, ne jokaj se,« reče mehak moški glas.
Deklč se zgane. Vinko stoji pred njo in jo sočutno gleda.
»Cilka, oprosti,« pravi ji ponižno, »da sem bil prej takd trd. Vest mi ni dala miru; iskal sem te povsod; naposled sem sodil, da te dobim tukaj. Jutri odpotujem, da se nikoli več ne vrnem v ta kraj; a nečem se ločiti v sovraštvu. Res, predrzen sem bil! Jaz sem in bodem do konca dnij le ubožen delavec, ali ti si vredna boljše usode, nego bi jo imela pri meni. Bodi torej srečna, in to s komersibodi, da si le srečna 1 — Cilka,« pristavi nekoliko razdražen in zajedno proseč, »ne glej vedno v tla; samd jedenkrat še mi poglej za slovd v oči!«
Cilka ga pogleda proti svoji volji. Ne odtegne mu roke, katero on krepko drži med svojimi. Dolgo si gledata v oči, obadva bleda kakor mrlič blizu njiju. Saj je bilo to slovd, slovd za življenje!
Zdajci zaškripljejo vrata, koraki se približajo. Oba se vzdramita; roka hitro izpusti roko, in »Z Bogom, Cilka!« — »Bog te čuvaj, Vinko!« zazveni kakor jeden vzdih v mrtvaški sobi.
V tem hipu stoji Jurijček med njima. Hitro prime Cilčino desnico, katero je Vinko ravnokar izpustil, in jo zopet položi v njegovo.
»Jurijček, kaj delaš?« zakliče Cilka že na pol onemogla.
»Kar moram,« odgovori Jurijček zamolklo. »Cilka,« nadaljuje s slovesnim glasom, »tukaj, vpričo rajnega očeta te odvezujem dane besede. Oče, prepričan sem, storili bi takisto, če bi še živeli. Zakaj bi bili nesrečni vsi trije? Dovolj, da sem jaz. Odrekam se tebi kot ženin, a prosim, da ti smem biti brat, prijatelj. Ti pa, Vinko, ne zabi, da me imaš od tega trenutka za najzvestejšega prijatelja. Bodita srečna — srečna!« ponovi šiloma, dočim obema stiska roke.
Dalje ne more govoriti. Glas mu zatrepeče, okd se mu porosi. Da skrije svojo tožnost, poklekne pred očetovo krsto in moli.
Tudi Vinko in Cilka ganjena poklekneta in povzdigujeta svojo molitev do prestola vsemogočnega Bogä, ki takd umno in ljubeče vodi usodo svojih otrdk . . .
Goslarj u.
.Lep nisi, obraz tvoj zagorel, rask&v,
In vender, ko strune pojd ti pod lokom
Zdaj z radostnim smehom, z bridkostnim zdaj jokom,
Iskreno podal bi rokd ti v pozdrav.
Zamaknjen poslušam glasove le-tč: Igraj mi, da struna se jasno oglaša! Ti tujec, jaz tujec a pesem to naša — Obema po domu trepeče sred!
Glej, svet se razmika, oh, gledam jih spet Domače gorice, gorč in planine, Cvetoče vrtove, zelene doline, Razgrnjen pred mano ves rajski je svet!
Iii tukaj so zopet vsi znanci zvesti, Po njih se v tujini od srca mi toži . . . Glej, ta me pozdravlja, ta roko mi proži, Prijazno mi govor domači zveni! — — —
I,ep nisi, obraz tvoj zagorel, rask&v . . . Kaj vidim? Oh, solze tekd ti po lici? Oprösti! Lepö je to lice v resnici —
Prisedi! Nd roko! Pozdrav za pozdrav!	A. Funtek.

Od Drave do Dravinje.
Spisal M. Cilenšek. (Dalje.)
rak je legal na zemljo, ko sva se vzdramila iz tega predpotopnega sanjarjenja in se zopet zavedla sedanjosti. Kreneva nizdolu. Zbok teme nisva razločila, kakšne rastline rastd na bližnjem travniku, a močno se nama je dozdevalo, da je bilo precčj brdenj (arnike); vender v travo nisva hotela, česar nama je bilo še tisti večer jako žal. Prišla sva v gostilnico, kjer sva najprej vprašala po prenočišči. Bila je to neki prva v trgu, a vender ne mnogo boljša od navadne krčme. Po povoljnem odgovoru stopiva v sobo in si izbereva prostor v kotu za dolgo mizo. Sicer ni bilo težavno dobiti prostora, zakaj samd za nasprotno mizo so sedeli štirje moški; ostali sta bili prazni. Omenjena četvorica ni bila nič kaj glasna, in tudi niso imeli vsi jednakega posla, zakaj dočim so se trije kratkočasili vsak na svoj račun, bil je četrti prav za prav brezpotreben »komar«, kakeršnih je navadno povsod dovolj na veliko jezo igralcem. Trije so torej mešali tiste podobice, na katerih ima »škis« prvo besedo. Možjč so bili močno zamišljeni, govorili niso skoro nič, tembolj pa so metali po mizi in ko so dometali, potisnili so kkr molčč drobiž do soseda in zopet pomešali. Za presledka se je navadno oglasil komar z velevažno opombo, ki pa jc dobila pri igralcih menda le takrat milosti, kadar ni bila na pravem mestu. Sicer pa niso utegnili besedovati, ampak grabili so po podobicah in jih zopet metali. Takd je bilo ves večer.
K najini mizi sta prisedla pozneje dva moška; jeden je bil lovec, kar se je poznalo po njega orodji, drugi pa ni nosil svojega rokodelstva na prodajo. S tema, zlasti z lovcem, začeli smo se razgovarjati. Najprej nama je opisal* najboljšo in najbližjo pot na Planinko in je dostavil, da je ravno prehodil gorovje in opazoval vse tisto, kar je namenjeno, da pride o svojem Času gospodi na »muho«. Seveda, siromak mora prezebati po cele dni po gorah in skrbeti, da imajo gospoda pozneje veselje, in časih še prideš v nevarnost. Tukaj se kaj takega sicer pripeti prav malokdaj, a drugje je tatinski lov skoro na dnevnem redu, in tedaj treba vse pozornosti, ako hočeš biti vesten. Z lovsko latinščino svojo ni hotel nič kaj na dan, menda zatd ne, ker je došli učitelj nazival tovariša »gospod profesor«, in to mu je bilo dovolj.
Govorilo se je tudi o rastlinah, sosebno o planinskih, toda lovec je vlekel zmirom bolj na dno stran, kjer so baje domä »neka čudotvorna zelišča« in zorne korenine jednake moči. Da bi pa brdnja rasla kraj trga, to se mu je zdelo celd smešno. In vender je takd! Drugega jutra sva se prepričala, da je bila najina slutnja prava. Precčj rumenih brdenj je krasilo travnik; bržkone je njih seme zanesla voda z višav in mu odkazala tu drugo domovino.
Solnce še ni posvetilo na severno stran, ko sva že pobirala stopinje vkreber. Svet je tu precčj strm, zatd pa pot ni dolga. Prišla sva najprej v jelo v gozd, kakeršnih je več po Pohorji. Tukaj je bilo že vse živo, zlasti pa mnogo senic, ki so trebile in snažile drevje, da je bilo veselje. Njih glasno čivkanje se je razlegalo sedaj s tega sedaj z dnega drevesa. Vmes pa se je oglašal tudi gozdni tesar na starikavi veji in pazno poslušal, kakd mu odgovarja les pod kljunom. Ze precčj visoko stoji zadnja kmetija; v trgu sva zvedela, da ji pravijo »Kassiak«. Beseda je sicer na prvi pogled čudna, a takoj zazveni drugače, če zveš, da tu »ačc kaze pösejo«. Popačili so jo bržkone tržani, zakaj predomače se jim jo je zdelo izgovarjati »Kozjak*. Dalje proti vrhu je bila pot precčj kamenita, in visoki gozd jc polagoma ponehal. Mestoma je bilo tudi nekaj razgleda, seveda samd na severno stran, a mogočno dravsko pogorje je delalo jez, katerega ni možno predreti z očmi. Hkratu pa stojiva sredi vesele pomladi. Na desno in levo, pred seboj in za seboj, povsod polno lepih vijoličnih nunk, kakor da jih je povodni mož visoko gori v jezerih pričaral iz zemlje. In vender je ta prikaz samd nasledek krajevnega razmerja! Mi pravimo, da se zima umika pomladi in da se to dogaja tem pozneje, čim više je kraj nad morskim površjem. Zatd so naše ljube znanke izza prve pomladi po dolini že davno odevetele in že nastavile plod, ko se po višavah jedva vzbujajo iz zimskega spanja. Ali tem večje je tvoje veselje, ko najdeš täko nežno cvetko visoko nad zadnjim seliščem ubogega trpina. Morebiti si katero vtakneš za klobuk, da jo pokažeš prijateljem in znancem, ko se vrneš s pota. Toda prav slabo bi jim ustregel ž njo, zakaj rastlinica ne prebije solnčne toplote in prav skoro ti popolnoma zvene. Nje nežno cvetje se sicer ne ustraši mrazu, gorkota pa ji je smrt. Da je bilo dobiti tudi še drugega rastjä, to je gotovo; najbolj naju je vender zanimala posebna vrsta lišajev, ki rase ponajveč po skalovji in katere ni najti povsod.
Ko sva prišla po nekaterih ovinkih iz gozda in goščavja, razprostirala se je pred nama prva dokaj obsežna planinska senožet. Približno sredi nje stoji kočica, in pol streljaja od nje izvira studenec
»Wrelling«, kakor so naju poučili v trgu. Taka grda pok veka nama sicer ni bila po volji, zakaj vedela sva, da ga mati priroda ni porodila tujcem, ampak najprej domačinom, ki so mu tudi vzdeli lepo imč »vrelec«. Toda odpadniki kar silijo med tujce in se med njimi tudi nalezejo najhujšega zaničevanja svojega rodu, da potem strastno preobračajo in sukajo materinščino, dokler se ni razvila spaka, ki neki ugaja »dobremu ukusu«. — Dočim je bila ostala senožet že precčj rjava — trava je komaj poganjala kali — bilo je okolo studenca že vse prav lepo zeleno in za počitek jako pripravno. Najhujši del pota sva imela za hrbtom, in tudi želodec se je že oglašal, zatd se nisva branila tega prijaznega prostora, temveč razložila vse po trati in sedla na zelenico. Kakd dobro vender dč človeku, kadar ves utrujen položi svojega rojstva kosti po mehki travi tam v prosti prirodi, ko se je odkrižal vseh tistih potrebnih in nepotrebnih pomislekov, ki so se porodili v zatohlih mestih 1 Tukaj se zavč do dobra, da je zemljan in da je brezumnost vsa tista nečimernost, po kateri hrepeni sedanje človeštvo bolj in bolj. In kakd ti je všeč vsak grižljaj! Dozdeva se ti, da se mastiš z ambrozijo, in vsak požirek ti je nektar, ki se ti čudotvorno razliva po utrujenih udih. In takih uric naj bi človek ne bil vesel I Vse to provzročuje sveži in čisti planinski zrak, ki ti širi prsi in čegar kisik se hitreje spaja z ogljikom v ogljikovo kislino. Ne samd zdravo, tudi poučno je zmerno pohajkovanje po gorah in zatd se čimdalje bolj ukoreninja pri izobražencih. »Česa neki naj se človek nauči po gorah?« utegnil bi ugovarjati starokopitnež, kateremu popolnoma zadošča bližnja mestna okolica s svojim izprijenim zrakom. Seveda, kdor lazi po gorah samd zatd, da si o priliki lahko potrka na prsi in se širokoustno pobahä: »Tudi jaz sem bil gori«, kdor nima očij za prekrasno prirodo, ki mu vsiljuje toliko in toliko važnih in imenitnih vprašanj, kdor ne vč, da je vsaka ped zemlje prezanimljiva, in kdor le misli na svoj »jaz«, temu ne moremo odgovoriti povoljno. Odgovor pa dobi v obči zgodovini človeštva, ki je napredovalo Šele tedaj, ko so se mu razširili nazori o svetu, o raznih närodih in o raznih drugih stvarčh. Vse to je napredovalo polagoma in se ni narekovalo za zeleno mizo, temveč v potu svojega obraza je stopal potnik križem svetä in naznanjal strmečemu občinstvu to in dno. — Ni še dolgo, odkar se trudijo ljudjč na gore in planine, a napredek je v vsakem oziru velikanski. Na mesto prejšnjih pravljic in basnij je stopila znanost in izkušnja, ki deli z drugo mero, češ: »Iz mene zajemlji in pusti dno prazno blebetanje takim, katerim ne ugaja resnobna in resnična beseda.« Samd takd jc bilo mogoče, da je izkušeni zemljeslovec proučil
zemeljsko površje, kolikor ga je pač mogel, gledč na raznovrstne ovire po takih krajih, časih komaj pristopnih; živalstvo in rastlinstvo je tudi dobilo svojih mdž, ki so nenavadno vztrajno in s še večjim zatajevanjem preiskali vsak kotič in prebrskali vsak listič, da bi spopolnili vedo in pokazali svetu, v kakšni temi je taval doslej. Za temi je prišlo sto in sto drugih, ki so zidali na vedno širši podlagi in naposled dozidali prekrasno poslopje denašnje znanosti. Trditi pa vender ne moremo, da je že vse dognano do pičice; marsikaj še čaka prihodnjih rodov, predno bode vse v redu in predno se zamaši poslednja luknjica. —
Od studenca sva korakala zopet vkreber. Iz prva je Šlo po se-nožeti, a predno sva bila na nje gorenjem robu, odprl se je že precejšen razgled. Dravsko pogorje se je za čudo znižalo in je bilo podobno podolgastemu griču, ki se razteza ob levem bregu Drave od Maribora malone do koroške meje. S severa so naju pozdravljale visoke planine, nekatere še v beli plašč zavite, druge že brez snega, kakor je ravno naneslo krajevno razmerje. V dnem kotu pa, kjer deroča Mura zapusti gorske velikane in se počasneje pomika po širši in menj nagnjeni strugi, ležala je siva, neprijetna megla na zemlji, kakor bi nama naznanjala: »Vse, kar pride odtod izpod mene, je takd megleno, da ne prideš resnici in pravici do konca.« In glej, baš ondu se raztezajo ravne in neravne ulice včlikega mesta zelene Štajerske, in zaradi tega se ne čudimo, če je vse nekamo presojno nalile megli, kar prihaja od ondot na jug. Neprijetne misli te obidejo, ako samd skozi meglo ugledaš mesto, na katero bi bil rad ponosen, pa nc moreš biti. In celd visoko na slovenskem Pohorji, kjer si se iznebil vseh vsakdanjih skrbij in bolečin, celd tu sredi krasne prirode, vzdiga se ti srd do tlačiteljev svojih. O njih ni reči, da ne vedd, kaj delajo. Prav dobro vedd; vse prav dobro preudarijo, potem šele udarijo 1 —
Po senožeti se razcvita rženčga cvčta in malega srpana lepa čebulnica »zlati klobuk« ali »zlato jabko«, kakor jo imenujejo po Pohorji. V zemlji ima jajčasto, z rumenimi luskami zaodeto čebulo in okolo 60 cm visoko, jednovito in okroglo steblo, katero jeseni pogine. Listi stojč v vretencih; celorobi so in suličasti. Vrhu stebla je pripet rahel grozd velikih, lepih kimastih cvetov, ki so skoro podobni turškemu turbanu. Pojedini cvet je sestavljen iz šest nazaj zavihanih lističev mesnate ali vijolične barve in poprskan s skrlatnorjavimi lisami. Iz njega gleda šest dolgih prašnikov in še daljši-vrat. Zlato jabko je prava krasota gorskega svetä.
(Konec prihodnjič.)
Atene.
Spisal S. Rutar. (Dalje.)
II.
ika atenska je Akropola, ki tudi v svojih razvalinah pre-mogočno vpliva na nas. Na Akropoli je bilo že od nekdaj versko in närodno središče vse Atike. Tukaj sta se Atena in Pozejdon borila za trdnjavo in deželo. Pozejdon je bil premagan in je potem razkačen zasekal s svojim trizobom razpoko v živo skalo, katero so duhovniki vernemu ljudstvu kazali v erehtejonu. Atena pa je ustvarila oljiko, ki je toli značilno drevo za Atiko, in takd se je izkazala za vladarico deželi. Na Akropoli so tudi gojili sveto oljiko, ki je bila znak vsega mesta. Tukaj je stoloval mitiški kralj Kekrop, ki je imel kačaste noge, in v otlini na severozapadni strani Akropole je zalezel Apolon kraljičino Krcuso, ki je od njega porodila Jona, pradeda vseh Joncev.
Na Akropolo prideš peš iz Eolskih ulic mimo »stolpa vetrov« po severozapadnem obronku, z vozom pa mimo odejona na zapadni strani skalnatega griča, ki je tukaj menj strm. V višini 125 vi stojč Bculčjcva vrata, imenovana po najditelji; bila so postavljena od starega gradiva bržkone šele v polovici II. stoletja po Kr. Skozi ta vrata lezemo po ostankih starih stopnic (moči je bilo po kačasto zaviti poti celd jezditi na Akropolo, in tod so vlačili tudi darilno živino) med sedaj zopet sestavljenim svetiščem Nikinim in 9 vi visokim sezidanim podstavcem od himetskega marmorja, na katerem je stala od leta 27. pr. Kr. Agripina soha. Za tem podstavcem so držale ozke stopnice nizdolu k »klepsidri,« poleg »kaliroje« najimenitnejšemu atenskemu studencu. Ko pridemo do višine 142 ;//, stojimo v slavnih »propi-lejah,« katere je dal napraviti Periklej od pentelskega marmorja (437 do 432 pr. Kr.). V preddvoru so po stebrih razdeljeni hodniki, in poleg teh sta bili na obeh strančh še stranski krili (v severnem je stala baje pinakoteka). Iz preddvora drži pet vrat na planoto akro-polsko, in sicer so srednja največja, dve stranski sta nekaj manjši, skrajni pa najmanjši. Skalnata planota je 300 vi dolga, okolo 150 vi široka in se počasi dviga proti partenonu. Bila je že v najstarejših časih obzidana s kiklopskimi skalami (»pelasgikon«), in na nji so imeli stolico mitiški kralji atenski. Pozneje pa so jo odbrali pobožni Atenci
za najimenitnejša svetišča vse države in jo napolnili z velikansko množino darov in spomenikov, posvečenih bogovom, s pravim gozdom bronastih in marmornatih kipov, takd da so po pravici imenovali Akropolo samd »dar bogovom«. Pizistratovci sojo utrdili še bolj ter olepšali stara svetišča Atene in Pozejdona - Erehteja. Perzijci so razdejali leta 480. pr. Kr. poleg mesta tudi Akropolo, toda ko so odšli, utrdil je Kimon najprej ozidje in za gradivo porabil stare triglife in stebre, potem pa je začel zidati novo. veličastnejše svetišče Ateni na čast. Toda temeljno kamenje tega svetišča je porabil Periklej, da je iz nova utrdil ozidje, ko je leta 457. več sovražnikov skupaj napadlo Atene. (Periklejeva utrditev se pozna še sedaj severovzhodno od erehte-jona.) Preskrbel je tudi Akropoli nov nakras in novo bliščobo s svetišči in krasnimi spomeniki. Poklical je prve umetnike svojega časa in izročil nadzorstvo slavnemu Fidiji z naroČilom, da ni treba gledati troškov, ker je smel razpolagati z bogatimi pomočki vse države in nje zaveznikov.
Od propilej skoro naravnost proti vzhodu je držala široka pot, po kateri so se vršile panatenejske procesije proti včlikemu vhodu partenonovemu, mimo bronastega kipa Atene Promahos (predbori-teljice), katerega so dali Atenci napraviti od maratonskega plena. Ta kip je stal na sredi med propileji in erehtejonom na visokem podstavci ter meril 9 5 ?n. Boginja je bila v popolni bojni opravi in je držala v desnici kopje s pozlačeno ostjd, ki je rabila zajedno za strelovod. Kopje je kipelo do 26 vi v zrak, daleč čez streho partenonovo, takd da so ga atenski mornarji ugledali že prčcej, ko so se vračali mimo Sunijona v domovino. Obleka na kipu je bila dolga, nagubana in preko ledij prepasana. Nad pasom so bili prsi zaodete z tesnim luskastim oklepom (»ägis«), na katerem je bila vpodobljena Gorgonina glava kot strašilo sovražnikom. Boginja je bila dolgega vratu, na glavi pa je imela šlem z grebenom in konjskim repom zadi. Lasje so bili v zatilku zvezani v ozel, a na čelu so se prikazovali mehki kodri izpod šlema. Z levico je držala prislonjen Ščit in nekoliko privzdignjene gube svoje obleke; v desnici pa je bilo oprto kopje, na katero je nalahko gledala. Obraz ji ni bil srdit, nego obrnjen v daljo, kakor bi hotela koga privabiti od daleč. Taku se je zdelo, kakor bi samozavestno stražila atensko trdnjavo in mirno pričakovala sovražnika. — Še leta 412. po Kr. je stal kip na Akropoli, a leta 462. ga že dobimo v Carigradu, pred se-natovim poslopjem na »forum Constantini«. Razvneta drhal pa ga je v svoji besnosti proti vsem kipom razbila na drbbne kosce leta 1203.
Partenon se je imenoval po deviški Ateni (»parthenos«), a sezidala sta ga stavbinska umetnika Iktin in Kalikrat blizu prejšnjega
svetišča, okolo leta 438. pr. Kr. Partenon je bil postavljen takö, da se je videl na vse strani daleč na okolo. Zanj so napravili umetno stopico, ki je na južni strani visoka celd 10 vi, in 75 5 x 37 vi velika. Na tej se vzdiga »Stylobat« (podzidje za stebre) od pentelskega marmorja v treh stopinjah i*8 m visoko (v tisti višini kakor strop pro-pilej) ter je 69 5 vi dolg in 30 9 vi širok. Na vsakem pročelji je stalo po osem dorskih stebrov, na obeh podolžnih strančh pa po 17 (ogelni stebri so zaračunjani dvakrat), torej vseh skupaj 46 stebrov, ki so kakor venec obkoljali »cello«. Stebri so bili sestavljeni vsak od 12 kosov, podobnih bobnu, 10 5 vi visoki in so merili v premeru od spodi 1*9 vi, od zgoraj pa 1*5 vi. Na teh stebrih so sloneli arhitravi, ki so nosili streho, o kateri pa sedaj ni več sledu. Strop partenonov je bil 18 vi visok nad severovzhodnim temeljem. Okolo podstrešja so se vrstili triglifi in metopni reljevi. Poslednjih je bilo skupno 92 (16 metop je sedaj v Londonu, i v Luvru in 1 v akropolskem muzeji), ki so pred stavljali boje s Kcntavri, Atenina dela, Tezejeva in Heraklejeva junaštva, a so zeld poškodovani od vremenskih nezgod. Podstropji na obeh pročeljih sta bili napolnjeni s kompozicijami in kipi nadčloveške velikosti, katere so večinoma Angleži odnesli v britanski muzej v London (»Elgin marbles«). Vzhodno podstropje je kazalo rojstvo Atene iz Zenove glave sredi zbora olimpskih bogov. Ostali sta na mestu (v levem oglu) le konjski glavi pred Helijevim vozom, ki se jc dvigal iz morja, in v desnem oglu potapljajoča se konjska glava Seleninega vozi. V zapadnem podstropji je bilo videti, kakd se je prepir med Ateno in Pozejdonom zaradi Atike odločil na korist Ateni. Na mestu se vidita le Še dva okrnjena kipa, katera tolmačijo za podobi Tezeja in Hebe.
Na obeh pročeljih je cčlino zidovje podaljšano (»in antis«), a pred njim je stalo po šest dorskih stebrov, takd da sta bili na obeh strančh lopi, kjer so hranili posebno dragocene darove. Aleksander Včliki je dal obesiti na arhitravih obeh pročelij pozlačene oklepe, katere je uplenil v raznih bitkah s Perzijci. Okolo zunanjih sten vse cčle se je vlekla od zgoraj 160 vi dolga in 108 vi široka proga podstrešnih podob, kažočih svečano procesijo panatenej, ki se je vršila vsako četrto leto. Samd zapadni reljevi so še ostali na svojem mestu (drugi so ali v Londonu, ali pa v akropolskem muzeji) in tu se vidi, kakd so urejali procesijo, kakd so se mladeniči oblačili, konje sedlali, kakd so jih zajahali in se vpotili, toda vsi jezdeci še niso bili pripravljeni. Sredi vzhodnega podstrešja je bil vpodobljen prizor (plošče so sedaj do malega vse v Londonu), kakd so izročali vezeno svečanostno obleko
za Ateno olimpskim bogovom, in sicer jeden mož in jeden deček, pa jedna žena in dve deklici. Bogovi so sedeli na obeh strančh od gledalca, zadnji na desnici je bil Eros. Za njim so stali mirno govoreči možjč, ki so prišli gledat procesijo. Tem se bližajo v svečani procesiji žene in dekleta, ki nosijo ploskaste jerbase na glavi (napolnjene z darovi), a možjč so pripravljeni, da jih jim snamejo. Za temi prihajajo drugi pari, ki nosijo zdele in ročke. Na cčle severni strani vidimo najprej štiri vole in mnogo ovac, katere vodijo mladeniči, potem tri nosilce s kadunjami in tri s hidrijami (vrči za vodo) na ramenih. Četrti hoče ravno svojo hidrijo vzdigniti s tal in takd kaže, da se pridružuje procesiji. Za temi nositelji prihajajo štirje piskači in štirje udarjalci na liro, a za njimi se vije dolga in stisnjena vrsta bradatih mdž (bržkone so to duhovniki, dostojanstveniki in veljavni možjč) ter štiriuprežnih voz z njih voditelji in mladeniškimi vojaki. Za temi je videti dolga vrsta vitezov, izmed katerih pa še niso vsi pripravljeni, kakor smo videli na zapadni strani. Tukaj imamo torej pred seboj popolno podobo grške procesije.
Iz vzhodne lope (rrpovao;) je držala pot v včliki del svetišča (vxo;), ki se je imenoval szaToy-efto;, ker je bil dolg ioo grških čevljev (30 8 vi). Dejanski je znašala njegova dolžina 29 2 m in širina 19 2 ;//. Dve vrsti devetero dorskih stebrov sta ločili »naos« v tri ladje, nad katerimi so bili hodniki. Nekaj pred ločilno steno je stal v srednji ladji glasoviti Fidijev kip Atene »Parthenos«. Visok je bil 12 ;//, a izdelan od slonove kosti in od suhega zlata ter je veljal 44 talentov (po 23571/2 gld.). Obraz, vrat, lakti, roke in noge, vse je bilo slonokoščeno, obleka pa zlata in je tehtala sama 40 talentov. Dala se je sneti, in to je bilo za Fidijo dobro, zakaj ko so ga zatožili, da je izneveril izročeno zlatd, tedaj jc lahko dokazal nedolžnost svojo. Kakšen je bil kip Atenin, to spoznamo iz dveh kipičev, ki sta bila v poznejših časih napravljena od marmorja (jeden še ni popolnoma dodelan) in sta sedaj v ndrodnem muzeji. Po teh spoznaš, kako moj stersko delo je bila Fidijeva Atena. Desno roko je držala naprej in jo lahko naslanjala na tanek stebrič ter držala v nji okolo 2 m visoko Viktorijo. *Z levico je oklepala ščit, pod katerim se je vzpenjala kača kot varuhinja Akropole. (Tudi Slovenci mislijo, da kače varujejo domačo hišo, zlasti ognjišče, pod katerim so.) Na zunanji strani tega ščita je bil vpodobljen boj med Amazonkami in Grki. Med poslednjimi je bil tudi plešoglav starec, ki je bil po obrazu podoben Fidiji, a drugi Perikleju. Zaradi tega so zatožili Fidijo, da je hotel zasra-movati bogove. Kip je stal na podstavci, kjer je bilo vpodobljeno
rojstvo Pandorino. V poznejših časih so postavili v partenon tudi kip cesarja Hadrijana, ki se je zeld trudil olepšati Atene.
Nad svetiščem je bil lesen kasetovan strop s štirioglato odprtino na sredi. Stene so bile temnordeče pobarvane in izvestno tudi poslikane, ali o tem ne vemo nič natančnejšega. Sledovi povprečnega zidu se poznajo še sedaj na marmornatem tlaku. Zadnji (zapadni) del svetišča se je imenoval v ožjem zmislu »parthenon«; bilje I3'35 ni dolg in je imel kasetovan strop od marmornatih plošč, katerega so držali štirje jonski stolpi. Kakor je dokazano iz nadpisov, bila je tu državna blagajnica, potem so bile v njem spravljene svete posode in priprave za Atenine svečanosti. Zmagovalec v panatenejskih igrah je dobil za darilo lepo veliko a m for o s črnimi podobami, ki so kazale na sprednji strani oboroženo Ateno z napadalnim kopjem sredi dveh stebričev, na katerih stojita petelina. Poleg tega je napis: töv 'A.0-/ir/i^sv xdfcov, t. j. od borilnih iger v Atenah. Na zadnji strani amforini je bil naslikan boj, v katerem si je borilec zaslužil darilo. Iz zadnjega dela svetišča so držala posebna vrata v tako imenovani »opisthodom«, t. j. zadnjo lopo, kjer so bržkone uradovali čuvarji državne blagajnice.
V taki obliki se je partenon nad dve tisočletji upiral vsem nezgodam. Ko je šel Sula na Mitridata, ni storil Akropoli nič Žalcga, in ko so po Teodozija Včlikega zapovedi zaprli vsa paganska svetišča, ni nihče poškodoval partenona. Tudi silni Alarik se ga ni upal lotiti, češ, da se je zbal njega čuvarice Atene Promachos. Z majhnim spremstvom je jezdil v mesto, okopal se po grškem načinu, obedoval v pritaneji in vzprejel bogate darove, s katerimi je potem odšel. Ko pa je krščanstvo tudi na Grškem pregnalo heladske bogove, izpremenili so (okolo leta 500 po Kr.) tudi partenon in erehtejon v kristjanske cerkve. Prva je bila posvečena M. B. (Theotdkos), in v nji se je opravljala služba božja po grškem obredu; ko pa so leta 1205. Franki vzeli Utiko (»vojvodina atenska«), izpremenili so jo v katoliško metropolo. Včliki vhod so prestavili na zapad, a v »pronaos« so sezidali apsido. Turki so si prisvojili leta 1459. deželo, izpremenili cerkev v mošejo in ji prizidali minaret v jugozapadnem oglu. V erehtejonu pa, kjer so že prej stanovali frankovski vojvode, priredil si je turški paša svoj harem. Franki in Turki so marsikaj prezidali na Akropoli, takd n. pr. »frankovski stolp« nad južnim krilom propilej, katerega je dal podreti šele Schliemann (leta 1876.). Turki pa so spravili svojo prahamico v partenon, in ko so Benečani pod Morosinijem oblegali Atene, priletela je dnč 28. septembra 1687. leta bomba ravno v prahamo, takd da se je smodnik vnel in razdejal srednji del svetišča; neizrečno pa je
poškodoval tudi podstropja. Druga eksplozija je razrušila srednjo zgradbo propilej. Ko je lord Elgin leta 1814. snemal najlepše skulp-ture s partenona in erchtejona, ni mnogo pazil na zgradbe in je takd marsikaj poškodoval.
Na vzhodni strani partenonovi se vidijo temelji okrogle zgradbe, o kateri mislijo, da je bila svetišče Rome. Nad njo je zravnan podolgasto štirioglat prostor, kjer je baje stal žrtvenik Atenin. O nje starejšem svetišči na severu partenona sedaj skoro ni sledu. Pač pa stojf Še vse ozidje erehtejonovo. To svetišče ni sezidano po jednotnem načrtu, ker je bilo posvečeno raznim namenom. V vzhodnem delu so častili Ateno kot varuhinjo mesta (Polias), v zapadnem pa Pozejdona-Erehteja. Najzanimljivejša je južna, »karjatidska lopa«, ker nosijo oblečeni ženski kipi arhitrave. Te ženske (zosai) so bile prav za prav duhovnice tega svetišča, kakor je spoznati po nagubani obleki, starinski ureditvi las in po jerbasu na glavi, katerega so pa umetniki izpremenili v korintski kapitčlj. Najbolj poškodovano karjatido (vzhodno) so obnovili v našem Času, a sprednjo so ponaredili od pečene ilovice, ker je lord Elgin odnesel original v London. Arhitravi kažejo zeld razsipno ornamentiko, in podstrešne figure so bile napravljene od belega marmorja ter vdelane v črn elevzinski kamen.
Razven doslej opisanih predmetov vidimo na Akropoli še moderno razglednico (belvedere) in novi akropolski muzej, ki pa stoji malone popolnoma skrit v neki dolbini, takd da nič ne zakriva starih ostankov. Napolnili so ga zgolj s stvarmi, katere so izkopali v letih 1864.—1885. na Akropoli. Ker so te stvari takd poučne, kakor dne v Londonu, stopimo vsaj za nekaj časa v akropolski muzej in si vsaj v naglici oglejmo najlepše njegove predmete. V veži se vidijo lepi reljevi, zlasti Demetre in Kore. V prvi sobi so pobarvani kipi dveh podstropnih skupin (Heraklej se bori s Tritonom in z lemajsko hidro) ter orjaška skupina: bik, katerega napadata dva leva. Slične pod-stropne skupine so tudi v drugi sobi. V tretji in četrti sobi so arhitektonski in skulpturni ostanki, v peti pa arhajiški, deloma pobarvani kipi. Najzanimljivejša je šesta soba, kjer je postavljena dolga vrsta arhajiških ženskih kipov. Ti kažo plemenite deklice, ki so bile v službi Atenini na Akropoli in katerim so postavili portretne spomenike. Vsi ti kipi so zeld poučni za način, kakd so stare Atenčanke spletale lasč, kakd so nagubavale obleko in kakšne vzorce so rabile za krojenje svojih oblek. V sedmi in osmi sobi so ostanki skulptur iz partenona, poleg tega pa se vidi krasna mladeniška glava z zlatimi lasmi in dovršeno izklesan mladeniški kip. V deveti sobi vidimo reljevne plošče
od Nikinega svetišča (krasna je boginja, ki si odvezuje sandale) in v deseti arhajiško moško glavo prirodne velikosti od brona ter Atenino podobo od bronaste pločevine.
Sedaj je Akropola podobna groblju, polnemu svetlobliščečih ruševin in razdrobljenih umetnin. Toda obrnimo se že od teh mogočnih ostankov nekdanje blišČobe in ozrimo se okolo našega stališča. Pač krasen pogled se nam odpira na vse strani, zlasti po mestu in atenski ravnici tja gori do Parnasa in do bliščečega Pentelika. Ravno nasproti se nam dviga skalnati Likabet, na čegar temeni (277 ///) čepi cerkvica Sv. Jurija z majhnim stanovanjem za tamošnjega popa. Hiraet je pač žalosten prikaz, a tem lepši je pogled na morje proti jugu in zapadu. Ta razgled se najbolje uživa s planote pri Nikinem svetišči. Tukaj lahko pozabimo časovnih valov, ki so vse razdejali, in se veselimo morskih valov, ki so mnogo prijaznejši. Okolo Pireja se slikovito menjavata celina in morje in naš pogled plava čez eginski zaliv tja ddli do argolidskih obal. Na zapadu vidimo v dolini ob Kcfisu prastare oljičnate gaje, za njimi razvaline elcvziške, megarskc gore in daleč zadi gorico Akrokorinta, podobno kupoli. Najkrasnejši je razgled malo pred solnčnim zapadom, kakor ga je opisal Byron takd mojsterski v tretjem spevu »Korzarja«. Ne le tujci, nego tudi mnogi Atenci hitč vsako popoldne proti večeru na Akropolo, da se naužijejo tega prekrasnega razgleda.
Uprav čarobna pa je Akropola ponoči, ko jo obseva mesec. Atenski župan povabi večkrat tujce in druge odličnjake, da gredd ž njim o mesečnih noččh na Akropolo, katero drugače že zaprd o solnčnem zapadu. Grobna tišina je razprostrta čez mesto in morje, svetišča in stebri pa nas gledajo kakor podobe brez življenja. Kakd se vse to blišči in svetli 1 Zgradbe se nam zdč še mnogo veličastnejše, ker ne opazimo škrbin in odkrhnin takd natanko kakor ob solnčni svetlobi. Zamišljeni in molčč korakamo med temi začaranimi podobami, med temi vzvišenimi tvori, kakor bi se bali, da jih ne vzbudimo iz večnega spanja. Sedaj šele umejemo vso velikost Fidijevega duhä, ki je ustvaril takd veličastne umotvore, a nehvaležni Atenci so pustili, da je umrl v ječi. Vender njega vzori niso umrli, nego razkropili so se po vsem svetu, razširili so lepoto v najoddaljenejše kraje in dokazali, kakd visoko se človeški duh popnč nad pusto vsakdanjostjo.
Menda še nihče ni prišel na Akropolo, da bi se bil ločil lahkega srca. Ali od vseh stranij se čujejo žvižgajoči piski iz piščalk akropolskih paznikov, in treba se je pripraviti na odhod, sicer nas gori zaprd. Asv	saj pojdemo jutri zopet göril
(Dalje prihodnjič.)
Vizij a.1]
f
IV.
rihndujih dnij sem v duhu gledal zgodbe. Oj, pogled žalen! Zbegana mi duša Od silnega strahü je vztrepetala: Prehodla mi sreč je ost bolesti, Videčemu srditi hoj na zemlji Med dobrim rodom in med zlim zarodom Vesoljnega Človeštva ! Bil naposled Končan je ljuti boj stoletni in propala Bilh. je boljša stran, in duh zmagalni Razbrzdane slobode je razrušil Vesoljni red iu vse vezi raztrgal, Ki umno so vezale in krotile Osebe in družine in države. Pravica in poštenost, bratoljubje, Vsi sveti vzori, vse, kar Čisto, blago, Pradcdov vera in sam Bog mogočni, Vse bilo v smeh je deci tožne zemlje Široko je vsem ndrodom zavladal Od vekov v svojo past loveč jih satan ; In njemu, oh, v svetiščih starodavnih, Na žrtvenikih, Kristove rešilne Krvi še mokrih, bogokletnim činom Najvišjo čast dajali so in hvalo Sinovi grešne zemlje; in slavili V slovesnih spevih satansko so zmago Nad Jčliovo prastarim! In na nebu Razljutil se tedaj je Bog užaljen In zapovedal svojim je duhovom, Naj zapretč vesoljnemu človeštvu In večnega naj srda znak neslišan Dadč sinovom nepokorne zemlje.
Tedaj visoko pod srditim nebom Od vzhoda na zapad je angelj božji Z ognjenim mečem v bedouosnih rokah Preletel visočine vse temotne, In grom in piš za njim, pred njim, na
zemlji.
Prevzel ob tem je strah sinove božje, Da z zbeganim obrazom trepetaje Na tla so padli, trkajoč na prsi; In jok iu stok in vroča je molitev
Pred božji stol se vzdigovala k nebu, Da bi zanesel Bog sinovom zemskim . . . A njim zabredli satanski častilci Zagrohotali so se na vse grlo In kot volkovi gladili na ovčice Planili nanje, tepli jih, morili . . . Bild pa ni pravice, da bi ostro Razbrzdane morilce kaznovala ! Oblasti vse so bile v krivih rokah: Strasti mogotcem so vdušile vest. Najvišji zakon dobe te sta bili Surova sila, strankarska sebičnost. Povsod ondaj zatiranje, zmešnjava. Zasmehovanje, k let je in grozi t ve Razpaljenih satsincev, pod zastavo Peklenskega vladarja v čelo zbranih. Bilk zastava črna je, in rdeče Narisana na nji satanska glava, Z ognjenim geslom daleč se blestečim: »Nam satan kralj! Poraz Bogri na nebu !« In vzdignili so skupno se satanci Bogrf izzivat in Njegk častilce. »Kje stari Bog, in kje je nebotresni Njegk desnice grom, pogubne strele? Naj pride vam v pomoč, dušice božje ! Ze satan, evo, čaka ga mogočni1« In res med njimi sam je kralj bil pekla! Takd psovalno vpili so, in vila Po zraku se zastava njih je črna. Tedaj pa švignil blisek, grom zamolkel Od vzhoda na zapad se je zaslišal In stresel v iztežajih zemljo mračno. In glej, izmed raztrganih oblakov, Iz najglobočjih visočin nebeških Ognjena krogla se je prikazala, In bliskoma se bližala je zemlji In rasla, rasla, dokler ni široko Razgrnjena v oblakih obvisela. In zdajci sredi nje s krvavim žarom Goreč pokazal križ se je presveti, In okrog njega, angelji blesteči Preteč sukali so ognjene meče.
1) Glej »Ljublj. Zvoiu 1889, št. 9; 1890, št. 6; 1893, št. 8.
Presunjeni tedaj sinovi božji Na tla so padli in mogočno vpili: »O crux, ave, spes unicaH in živo Pokornim srcem vzdihali so kvišku, Častili glasno so prikazen sveto In gledali zaupno na višave. A v tem od strdni satau bogočrtni Srdito škripal je z zobmi in iskre Goreče sipal iz očij globokih. Krdelo satanskih hudobnih sinov Obšla je hipna groza; ali v srcih, Prokletstvom božjim zamorjenih, zdajci Sovraštvo silno zopet je vzplamtclo; Zagrohotali so se s smehom glupim, Cez temni zrak do božje so prikazni Vršele kletve in grozitve glasne Popadli zopet so orožje bridko, Povzdignili peklensko ž njim zastavo In padli na klečeče sine božje.
A glej, tedaj izmed oblakov črnih £iveje še posvetil križ je sveti. Za strelo strela padala je z neba, In štirje so arhangelji goreči Kot v temni noči padajoče zvezde Iz nčba se spustili in sukali Nad zbeganim krdelom svetle meče In satanskim sinovom zapretili. Tedaj brezmejna groza v črne duše In strah brezupen pal je v grešna srca. Vsi hitrih nog zbežali so pred njimi In žalostno kričali in ječali. Na skokonogi, zmršeni kobili Smrt grozovita z ostro koso v roki Bežeče je nemilostno podila In mnogo jih zadela in posekla. Pozvana pa na pomoč je iz pekla Zavrženih duhov privrela četa; Škripa je so z zobmi borilce božje Arhangelji razkačeni napali; In groznega ti v gostem mraku boja! Goreči v zraku se križali meči, Perut frfranje, jezen sik in kletje In lom in Šum in tajno šepetanje In vmes očij gorečih živi blesek !
Na nebu pa z odsvitom velegroznim, Nalik ogromni repatici zvezdi, Plamtel je sveti križ in sipal žarke . Od groze vsa je strepetala zemlja, Zverjad bolestno je tulila v goščah; Sinovi božji pa in sini zemski Na boj so zrli in od straha mrli, A slušaj! Zdajci čez višine sinje Orjaški glas od vzhoda do zapada Začul se je in stresel mračno zemljo: »Poglejte križ Gospodov in zbeži te, Sinovi pekla! Kristova je zmaga!« In niže križ tedaj iz neba doli
V	oblakih Črnih kakor silna vihra Pogubouosno padal je na vrage. Brezkončen strah in groza nadčloveška Tedaj peklensko sta prevzela tolpo. Brezupno bili so s pestjo ob čelo, Kričč pred čudom v beg so ljut udrli. A glej, pred njimi zemlja zazijala Široko je do globočin gorečih
In vse v brezdanje žrelo pogoltnila, I)a zvižeg ognja, šum iskra letečih In jok poražencev z žveplenim dimom Do nčba se visokega je dvigal. In ko jih vase je zaprla zemlja, Približali so angelji se sveti, Na kraj proklctstva gorostasno skalo
V	spomin so vekovočni zavalili
In z mečem vanjo vrčzali globoko Nczmotni božji rek: Non p r a e v a I e b u n t!
Takr&t nevihta v nebu je polegla, Prikazni so nadzemeljske zbledele, Izginil križ v višavah je nebeških, Izginili so angelji krilati, In sedmobojna mavrica v oblakih Zalesketala je Zemljanom bednim, Naznanjujoč jim lepše dni in spravo, Zavezo sveto po vesoljni zemlji. In zbližali so se tedaj zeniljani: Sinovom božjim sini grešne zemlje, S t rahli so dobrodejnega prevzeti In zboljšani v rokč si krotko segli. In bil je novih vekov prvi dan! . . .
Zamejski.
Ä
Ob spominih.
Spisala Marica.
\ V.\ J v
o prijazni sobi se Širi prijetna gorkota. Svetilka sije samö na žensko pisno mizo; ostale reči so v somraku. Na mizi ležč križema pisma, listine, knjižice in razna pisanja, katera pregleduje le površno. Nekatera trga Čez pol, nekatera pa na drobne, drobne kosce. Druga zopet spravlja v zavitek in jih meče v drugo baš izpraznjeno predalce.
»Oh, koliko stvarij se mi je nabralo v tem kratkem času — toda je li res takd kratek?«
Takd se vpraša Milena in zamišljeno gleda razvržene popirje. Z jedno roko si podpira belo čelo, pokrito z nerednimi koderci, drugo pa drži na naslanjalo svoje stolice.
»Oh, tudi to pismo je še tukaj in drugo tudi! Kolikor se spominjam. bili sta jako neumni in brezmiselni pismi!«
Takd govoreč, vzame list, obsežen tri gosto popisane pole, in ga jame malomarno Čitati. Od vrste do vrste se ji izpreminja obraz, in nje resne poteze prihajajo čimdalje milejše. Naposled zmaje z glavo.
»Tedaj takšna sta bila lista, polna lepih mislij, in takrat sem dejala, da kar mrgolita od brezumnostij, praznih besed, neurnevnih izrazov in neznatnih imen . . .«
Bilo jc to pred osmimi leti. Milena je bila takrat v mišljenji še pravo dete in kaj je vedela o takih lepih mislih, kaj sploh o lepem l
Videla ga je samd jedenkrat.
Pisal ji je, naj prevzame nalogo v nekovi igri, in kakd ji je pisal za takšno malenkost! Kakö je pisal o ženski nalogi domd in v društvu 1 Razumela ga je pa takö malo, da se mora sedaj zardeti.
Ali on — 011 sedaj počiva že dolgo tam nekje na samotnem vaškem pokopališči!
Njega imč je videla skoro po teh listih med imeni slovenskih pisateljev in Čudila se je in vpraševala, kaj neki je mogel spisati dni človek . . . Sedaj ga prosi oprostila, sedaj želi pokoja njega duši!
Milena spravi lista zopet v predalce in seže po večjem številu pisem, pisanih z isto roko. »Ti krepki, uprav moški stavki, iz katerih mi vender veje med vrstami lahek, komaj čuten dih srčne ljubezni! . . . Zadovoljen je bil s prijateljstvom, ker ga nisem mogla ljubiti, dasi me je ljubil! Videla sem to iz vsakega lista, iz vsakega stavka in iz
vsake besede. Veselo sem prejemala, rada čitala in redno hranila list za listom, ker se nisem bala, da bi kdaj usehnil njih vir. Tukaj v vseh listih imam popolnoma njega: jednega dnih redkih mdž, ki ne ljubijo deklice le zaradi zunanjosti, ampak jo morejo ljubiti zaradi — nje duha l Prepričana sem, da bi me bil takisto ljubil, ko bi me ne bil nikdar videl, ljubil po pismih mojih, ker je imel vzvišene misli, druge nazore . . .«
Povedala mu ni, in to je bilo zlo, da ga sama tudi ljubi, zakaj takd pravijo vse navadne ženske vsakomur, kdor se jim laska, kdor jim zatrjuje svojo ljubezen; ona pa ni hotela biti navadna ženska, češ, da ne izgubi svoje mikavnosti, ko se je delala nedosežno, dasi je bilo njeno sreč malone vedno le pri njem . . .
Se dva — še jeden list, različen od drugih — njega poročni list. Odpre tudi tega; oči se ji zažarč od jeznega ognja, ko ugleda ime neznane neveste poleg njegovega, toda le za trenutek! Potem se ji glava skloni, oči se zaprd, in iz njih privid svetle solze. Dolgo sloni takd in ko zopet vzpogleda, tedaj je list rosen od njenih solz. Pogleda zopet njeno imč, zmaje z glavo in šepne: »Poročil jo je, ker nisem hotela biti navadna ženska! Prijatelj samd mi je ostal. Bodisi — bil je vcnderle plemenit človek! Kdo pa mi povč, je li bila to moja usoda, ali pa sem sama kriva, da sem takd zavrgla srečo svojo?«
Zopet se nasloni na mizo in sedi nepremično . . .
Da morem jaz k nji, šepnila bi ji na uhd:
»Nihče drug ni kriv tega, nego tvoja sanjava duša, ki je šiloma hotela plavati nad ,navadnostjol' — Večen mraz ohladi ccl<5 goreči ognjeniki«
Sreča.
Nc, lo je noč, viharna noč,
Ves svet grozi teman; Le v srci mojem dan /.ari, Ljubezni jasen dan.
Trošin.
öj lo je solnčen, krasen dan, Kot ni bil šc nikdar; Nikdrir takd veselo še Sijal ni solnca žar . . .
Znamenitosti na Sv. Kumu.
Na raznih božjih potih slovenske naše domovine se dobf zvonov, o katerih veruje närod, da se zgodi vse, česar si želiš tedaj, ko pozvanjaš ž njimi. Taki zvonovi so n. pr. na Bledu, pri sv. Antonu na Šmarijini gori, na Dobravi i. t. d. Tudi na Kumu — „Sveti Kum" ga nazivlje romar — (župnija Dobovec, 1219 m abs. viš.) v cerkvici Sv. Jošta visf tak zvon. Zlasti ob včlikem shodu, ki se vršf vsako leto o sv. Jerneji in traja po štiri do pet dnij, poje ta zvon neprestano dan in noč. Tehta nekamo 200—250 kg. Na klobuku ima napis: Sancta Agnes ora pro nobis f. Na sredi sta vpodobljena bi. sv. Devica in sv. Jožef. Spodi ob robu pa se čita: Michael Remer Labaci me fecit 1638. Napisa sta izvedena z latinskimi majuskulami.
Na zadnji strani jedinega oltarja, ki je od kamena, vzidan je v tej cerkvici kamcnit, poslikan basrelief, kažoč duhovnika. Okraski — arabeske — so mu gotske, in delo mora biti vsaj iz 15. veka. Bržkone je ta ploskorez lik sv. Jošta, ki je nekdaj krasil stari oltar. — Leta 1684. se je zgradil v tej cerkvici kor z riznico (zagrado).
Jednak ploskorez je vzidan tudi za oltarjem druge, večje cerkve, posvečene sv. Neži, in res tudi predstavlja to svetnico. Glava ji je pod vratom odbita.
Ta cerkev ima tri oltarje, izmed katerih sta včliki in desni izdelana od kamena, dočim ima levi samo menzo kamenito, a gorenji del mu je lesen. Kamenita leča ima lik oktogona, in na nji so naslikani obrazi treh blagovestnikov — četrtega, sv. Matevža, nedostaje. Pojedini deli, zlasti med slikami, so ji lepo pozlačeni, oziroma poslikani. Leča ima letnico 1662.
Ob desni strani včlikega oltarja opaziš ogromno voščeno svečo, ki se prižiga še dandanes pri vsaki maši. Darovali so jo nekdaj ex voto dolenjski Kostanjevci povodom velike povodnji. Nedavno še se mi je pripovedovalo na Kumu, da bi bilo Kostanjevici grozno gorjč, ko bi se to pustilo v nemar, namreč, ko bi se pozabilo prižgati dno svečo pri maši, preplavljeno bi bilo mesto takoj.
Leta 1679. so zgradili kor in obe riznici v tej cerkvi.
V zvoniku, poleg cerkve samö zase stoječem, ki se je zgradil 1672. leta, visita dva zvonova z napisi v latinskih majuskulah Manjši ima na klobuku v prvi vrsti: f A fulgure et tempestate libera nos Domine. Za tem je lik odprte roke, a za njo: Sup A: R: R: Johannes Rosman loci paroeho. (Ta Rožman je bil župnik v Svibnjem, kamor je nekdaj pripadala podružnica Sv. Neže na Kumu). Zvon nosi podobe treh svetnikov, katerih nisem mogel razbrati; dalje dno sv. Neže, oznanjenja bi. Device in sv. Trojico, venčajočo
Mater božjo. Sjxxli ob robu je napis: Johann Christian Riser hat mich gegossen zv Crainbvrg' ano 1767; poleg njega je zopet odprta roka. Zvon utegne imeti 25 starih stotov.
Včlikemu neznatno večjemu zvonu slove napis na klobuku: Ecce crvcem Dni nostri Jesv Christi fugite partes adversae. V drugi vrsti: Svb A: R: D: Filipo Jacopo Cepvl (Čebul je bil takisto /.upnik svibenjski) loci parocho. Zvon nosi podobo sv. Neže, nji na strani podobi dveh škofov; dalje žalostno Mater božjo s Kristom v naročaji in z dvema angeljema ob strani; potem Krista razpetega, ob razpelu dva angelja, a pod njim je Marija Magdalena. Na desni in levi strani te skupine sta dva majhna me-daljona; levi kaže meni neznan grb, a desni lik nekega vladike, in naposled skupino sv. Ivana Kresnika, sv. Andreja in sv. Florijana. Spodi na robu je napis: In nomen der aller hailigsten Draifolticait bin ich dvrch das faier geflossen S. Agnes zv ern hat mich Johann Christian Riser ge gössen zv Crainbvrg anno 1753.
Närod pripoveduje o tem zvonu, da sta ga samd dva vola, in celd jako lahko, privlekla na goro. —
Znano je tudi, da se je za turških bojev s Kuma dajalo znamenje, kadar je vrag krščanstva prihrul v dežel. V to zvrho se je zažigal tedaj gori velikanski kres, viden daleč na vse strani'.
V zvoniku Se lahko opaziš strelne line, ostaline nekdanjih krutih časov. A sedaj so zazidane.	HarambaŠa.
Graščine in hiše rodovine Valvasorjeve na
Kranjskem.
Spisal P. pl. Radics.
(Konec.)
Posestvu barona Ivana Vajkarda Valvasorja.
Vrnivši se z znanstvenega potovanja, poročil se je naš kronist v svojem 31. letu (dnč 10. julija 1672. leta) z Ano Rosino Grafemveško in dva meseca pozneje (dnč 27. septembra 1672. leta) je kupil od barona Frančiška Albrehta K hay se Ha grad Wagensberg1), tedaj že razrušeni grad Lichtenberg3) poleg Wagensberga in grad Črni Potok, ne daleč odtod.3)
>) III. (XI.) 622. III. (XI ) 339 3) III- (XI.) 5'7-
Kakö je učeni baron grad Wagensberg izpremenil v , svetišče Muz4, kjer je postavil bogato zbirko književnih zakladov, znamenitostij, naturalij, poseben bakrorezen zavod za lepe bakroreze v svojem največjem delu in v drugih svojih proizvodih, to se je opisovalo že pogostoma. Nam pa je do tega, da priobčimo na podlagi novih virov nekaj podrobnostij o posestveni izprc-membi, ki se je morala zvršiti zaradi velikih denarnih žrtev, katerih je zahtevala ,Ehre des Herzogthums Krain.*
Sosebno zanimljiva pojasnila nam dajö v tem oziru odgovori in prigovori gledč dominikalnih fasij, kakeršne je vložil poznejši imetnik Anton Aleksander pl. H ö f f e r n S a 1 f e 1 d s k i (17 50. — 17 5 5.) pri kranjskih oblastvih in pri dvorni komisiji.*) Iz njih se vidi, kakšno je bilo gospodarstveno razmerje Valvasorjevo, ko je dovršil svoje največje delo, in kakšno je bilo malo pred njegovo smrtjo.
Takö posnemljemo iz teh beležek najprej, da je baron Valvasor leta 1691. jjugendzehent* in 30 kmetij prodal setiškemu samostanu za 2250 gld. in 30 državnih tolarjev nadavka. Dasi je bil torej Wagensberg, predno se je popolnoma prodal, tolikanj zmanjšan in leta 1750. »priglašen« samö še z malo slabih kmetij, vender je bil ob rečenem času, kakor toži gospod pl. Höffern v svojem prigovoru na deželno prizivno komisijo, ,aber gar \vol mit 4 To Pf. leider belegt und belästigt (belastet)«. Potem nadaljuje:
»Wie aber solche viele Pf. zu diesem kleinen Gut zugeschrieben sein sollen, kann ich aus wenigen Schriften thcils, theils auch dem Gehör nach von alten Leuten, deren dißfalls alles wissentlich gewesen und annoch ist, aus weggezogen hüben, zehendten und andern Kmolumenten sattsam erweisen, da nemblichcr Herr Georg und Franz Albrecht Kaysellen Freih. Herr Weikharth Valluasor Freyh. dem gut Grienhoff, gut Slatenegg, Stift Sittich theils vertauscht, oder übertragen, theils verkauft haben, die mehreren onera als die viel unerträglich pfundt aber bei dem gut Wagensberg beibehalten, dazu das jus lig nan d i sowol Pau- als Prennholz in der Wagensbergschen Behulzung denen weggezogenen Hiiblern und gewest Wagensbergischen vielen Unterthanen ohne künftiger Anmeldung oder sonst einiger Forstrechtsgebtihr frey überlassen, da nunmehr solche von gut Wagensberg entzogene Unterthanen allen muthwillen zu besagter Behulzung zu exerciren sich höchst angelegen sein lassen, In specie aber ratione der Waldung des Dismas Rambschissel als der von Herrn Valvasor Freyherrn gewesten Inhabern das Gut an seinen Vätern Gregor Rambschissel wegen treu geleisteten Diensten8) die große Freiheit
Akti deželne deske.
2) Nekov »Jernej Rambschissel« je naslikal leta 1688. veliko knjigo grbov, katero je sestavil Valvasor. Cf. moj spis »Valvasor«. Gradec i860, pg. 28.
instrumentalster hat, sowol Pau- als Prennholz zu seinem kaufrechtlichen Haus zu fallen wo die Steuer Contribution Robbath und in allen meinen Wäldern wo die freie Behulzung aber indistincte nicht mehr als i fl. 42 kr. zu reichen, zu denen aber mehr Holz als in einer Herrschaft verbraucht.
Item ist das gut Sc h warze npach von dem gemelten Herrn Valvasor Freyh. mitsambt Waldung, Zehen d ten, Fischereyen, drey zehn Huben, gereut hen, hämischen Paufeldt, Wißma then, Mayrhoff, samb t dem Vieh umb eine kleine summa Gel t s und nur mit 12 Pf. Herrngiiltes dem gut Wagensberg verkäuflich entzogen worden, zumahlen derselben Zeit die Pf. Herrngült mit einer Wa-gatel (Bagatelle) von etlichen wenigen Kreutzern ausgeschrieben, mithin von denen venditoribus et emptoribus nicht viel regardirt werden, da man aber anjetzo solche so hoch angezogen das nicht möglich, wann keine relaxation oder anders remedium in Vorschein kommete, mehr zu bezalen werden seyn als viel mehr die güter in die Oednuß werden gerathen u.s. w. u. s. w.c
V prigovoru na dvorno komisijo opisuje pl. Höffern poleg drugega tudi wagensberški vinograd Presko in pravi doslovno: sI)ie hochansehnliche Hoffcommission hat in gnaden zu erwegen, daß dises Weingebirg Presska nicht nur allein sehr alt sondern auch wegen vilen Mißjahren mehr als der halbe Theil verödet, und auch wegen den schädlichen Wasserguß sehr verlassen seye: mithin die angezeigten Bergholden kaum ein drittel dessen in der Cultivation halten. Die Güte von dem Wein, wie auch das alter des Gebirgs ist klar in der Valvasorischen L and t Cronic zu ersehen, allwo die qualität beschrieben wirdt, das der wein wegen seiner an-gebornen säuer noch im Sommer zum Durst löschen angienge, weßwegeti der Berg- und Zehentinhaber solchen vor die Dienst- und Handtwerksleute als auch vor die Kraisbothen gebrauchet.®
Posestva in davščin graščine \vagensberške je bilo za Antona Aleks. pl. Höfferna 1759. leta 18. 45 kmetij, in dajatev: pro dominicali 71 gld. 18, rusticali 123 gld. 54, kontribucije 112 gld. 20 in od vinogradov 13 gld 56 kr. 2 vin. ')
Ivan Vajkard baron Valvasor, ki se je dnč 28. maja 1641. leta porodil v Ljubljani in tistega dnč bil krščen v tukajšnji stolni cerkvia), iskal je, ko si je leta 1672. pridobil gosposko posestvo v domovini, tudi stanovanja v deželnem stolnem mestu, v katero je moral večkrat zahajati po svojih študijah in delih ter zaradi družabnega razmerja.
*) Deželna deska, 1 železni kvatrone. L. 13 a.
2) Krstna kuma sta mu bila Konrad Ruesz baron Ruessenstein, graščak*na Strmolu, in Regina Doroteja Raspin, poroj. baronica Rauberjeva, sestra Valvasorjeve matere.
Kakor nam kažejo davčne knjige ljubljanskega magistrata *), pridobil si je Valvasor leta 1681. »am Platz* hišo Ivana Fröhlichovih dedičev, na kateri je bilo vpisano davka 4 gld., »hišnega goldinarja* 1 gld. 45 kr. in izrednega davka 3 gld. 33 kr. 1 vin. Listina z dnč 23. februvarja 1693. leta, katero si je pridobil gospod magistratni uradnik Robida in jo prepustil deželnemu muzeju ljubljanskemu, pravi, da je Valvasor »dieses sein bei der Ringmauer gegen den Wasserstrom Laibach gelegenes und vorhin Frölichisch gewesenes Haus sammt Zugehör dem Herrn Franz Engelbrecht Zetschker Freih.2) um eine Summe Geldes3) laut des am 10. Februar 1692 geschlossenen Contraktes verkauft habe.*
I)o leta 1733. pa je ta hiša v davčnih knjigah mesta ljubljanskega vpisana kot hiša »Johann Weikhardt Valvasor®, in šele leta 1733. je pripisana opomnja »anjetzo Christoph Hann Schneider*. To je še dandanes stoječa hiša štev. 5. v ICljučarskih ulicah na oglu Fran-covega nasipa, kjer je gostilna »pri Solnci*.4)
Valvasor io je dnč 23. februvarja 1693. leta prodal Frančišku Engel-brechtu baronu Zetschkjerju (Valvasorjeva druga žena je bila porojena baronica Zetschkherjeva), vender je, kakor smo Že povedali, hiši ostalo imč Valvasorjevo do leta 1733., ko jo je kupil krojač Hann. Od tega jo je kupila rodovina Huber pl. Hubenfeld, potem pa so ji bili od leta 1789^0 danes gospodarji: Henedik in Jožefa Hofer, Martin in Marija Sonz, Terezija Ko-matz, Gabrijel in Avguštin Komatz, Ivan Derschitsch, Ludovik Henrik Wenccl, Frančišek Pettan sen., Frančišek Pettan jun.
Tri leta potem, ko se je Ivan Vajkard Valvasor naselil kot hišni posestnik ljubljanski, pridobil je Ivan Karol baron Valvasor od dedičev Ivana Karola grofa Thurna dandanes Pongratzevo hišo na Turjaškem trgu, kjer je sedaj ljubljanska čitalnica, in takisto je kupil nasproti stoječo (nekdaj VVrentschunjevo) hišo v Gospodskih ulicah. Do leta 1752. je bila le-t«1 hiša svojina Valvasorjeva, potem so ji gospodarili baron Flödnigg, baron Rasp, grof Lichtenberg, Laurin, c. kr. erar. predzadnjič gospd. Jožefina Trpinčeva, in naposled je pripadla banki »Slav i ji*.
Meseca februvarja 1693. je kakor znano, baron Valvasor od krškega meščana Jakoba Vodnika kupil hišo štev. 85. z vrtom vred v Krškem, kjer je baje dnč 19. septembra istega leta sklenil prezaslužno svoje življenje in kjer so mu letos odkrili spomeniško pločo.
') Registratura ljublj. mestnega magistrata.
'-) Svojemu svaku?	,
a) Vsota ni imenovana.
4) Po zapiskih v aktih kranjske deželne deske in starejše registrature ljublj. magistrata.
Recimo, da je Valvasor res umrl v Krškem — pismenih zapiskov nimamo, pač pa govorf za to tradicija — kar pa se tiče Valvasorjevega počivališča, kaže beležka Frančiška grofa Hohenwartha iz leta 1832. na Valvasorjevo rodbinsko graščino Med i j o.1)
Daljnim raziskavanjem je sedaj naloga določiti, ali je v rakvi medijski še käj sledu, da so nekdaj ondu pokopali Ivana Vajkarda Valvasorja!
»Illyr. Blatt« 1832, |>g. 148., št. 926.
K četrtemu sešitku Wolfovega slovarja.
(Dalje.)
hapiti häpim, konje h. to je jašeč konje terati: ala sem ih shapil 1 — hardmija m. vojnik pešec. Habd. ad. 188.722. — haramustanec m. = hrustanec. — harbädje n. neko dračje. Habd. ad. 1062 gda idem po ledini, vidim koprivje i harbudje, kam se je zaraslo. Belostenec ima: harbuda v. drač. — JiTircka f. dekle že veliko, a za nobeno rabo. — häriti hitrim čižme h.—čistiti, snažiti. — harmdk m. samö: »na har-mäk* n. pr. delati na harmäk je brzo delati. — harmulja m. i f. po-sprdno ime. — harpijaš m. Habd. ad. 424 dvoja pak marha i blago je, na ku ti harpiaši i zgrabiaši krvavo glede. — hdzbija m. kdor se rad bije in tepe. Zagreb. — hazukniti hazüknem: poginiti: kadar kdo težko čaka, da kdo umrč, pravi: Bog ti daj, da bi skorom hazüknul. — hčdva f. = ščdva. — hcč hsča m. majhna sekira. — hegide f. pl. gosli, iz madj.
—	hcgzduš m. godec. — hehljast adj., kdor se vedno na smeh drži. — livkmek m. stisnjen človek in grd. Samobor. — he Ida f. = ajda hajdina.
—	//endek m. na hendek = po strani. — lilra f. stran: nosi škrljak na jednu heru. — hire eg m. he reč zle a f. hercezija f. Jilreeški, te besede se večkrat berö v kajkavskih knjigah, od nem. Herzog na madjarsko. — he-retüänski adj. Habd. ad 242 i. t. d. haereticus. — heretnik m. hereticus. Habd. mar. 96. — Jiidčeš m. ime volu, iz madj. — hJdžeška f. ime kravi.
—	hmeanje n. Habd. ad. 267. Dotika vanje, šalnice, namiga vanje, hineanje začetki jesu v divojke da nje devojačtvo vmira. — hlnckoren m. neka bi-lina. — hinjzati hinjžem, z glavo kimati, o konji, konj hinjže. — hit niti bitnem, huschen. — hižica f. dim. hiža. Habd. ad. 90. 92. 119. 440 Gašp,
1.982. — hiSička f. majhna hiža, Lovr. rodb. 97. — Jiičičkica f. dem. hiža. — hička = hižička. — /učni = hišni. — hlapdriti-pärim, kadar je hiša topla, vrata odpirati in zapirati, da se ohladi. — hläp s lin 111. čižmarski jermen.
Nazorni pouk v ljudski šoli I. del. Marljivi pedagoški pisatelj g. Frančišek Gabršek, nadučitelj in okrajni šolski nadzornik v Krškem, spisal je pod gorenjiin naslovom 275 stranij obsežno knjigo, katero je izdalo in založilo „Pedagogiško društvo" v Krškem, natisnila pa „Ndrodna Tiskarna" v Ljubljani. Knjiga je prirejena po formalnih učnih stopinjah in obseza v 40. poglavjih nazorne slike, o katerih nikakor ne dvojimo, da bodo učitelju jako olajšale nazorni nauk. Vsaki sliki je pridejano po potrebi nekaj pregovorov, ugank, vprašanj, pamctnic, pesmij i. t. d., torej gradivo, ki sosebno oživlja nazorni nauk. Gospod pisatelj bode v II. delu dovršil učno tvarino za nazorni nauk v i. in 2. šolskem letu, v III. delu pa pride teoretiška razprava o nazornem nauku. — Naj bi slovensko učiteljstvo rado podpiralo zaslužno delovanje g. Gabrška ter z izdatnimi naročili pospešilo izdajo II. in III. dela ! ..Nazornega pouka" I. del v.eljrt i gld. 50 kr , kar se nam ne zdi preveč za tako obsežno in vešče sestavljeno knjigo.
Krško in Krčani. Zgodovinske in spominske črtice. Spisal Ivan fMpajne, meščanske Šole ravnatelj. Krško, 1894. založil „Odbor za olepšanje mesta" v Krškem Tiskal Dragotin Hribar v Celji. 147 str. — To knjigo, ki se odlikuje po lepi obliki kakor sploh vse knjige iz Hribarjeve tiskarne, posvetil je odbor za olepšanje krškega mesta gospč Josipini Hočevarjevi, veliki dobrotnici in podpornici v Krškem. V 24 poglavjih podaja knjiga preobilo kulturnih in zgodovinskih črtic od starega veka do deuašnjih dnij, na konci pa ima pet životopisov slavnih Krčanov (Dalmatin, Bohorič, Valvasor, Martin Hočevar, gospri Hočevarjcva). S slikami jo je okrasil S. Magolič v Celji. Cena ?
»Slovanska knjižnica«. V 19. snopiči „Slovanske knjižnice" je izšla V. Beneša-Tfebizskega povest „Pošasti", preložil 7.. fc. Trbojski, v 20.—23. snopiči pa jc natisnjena „Zaobljuba", katero je hrvaški spisal Ferd. Bečič, poslovenil Peter Medvešček. Kdor ljubi lahko berilo, ki ni brez romantiškega nadiha, njemu utegne ,,Zaobljuba" ugajati, dasi je v nji to in ono k&j malo verjetno — primeri sosebno končua poglavja. Prevod ui do cela opiljen. Podčrtali smo si zlasti take stilistiške nepraviluosti: „Ali se nc poznajo v naše vetrove" (4), „V Jadransko morje me ni mikalo, ker je znano po morskih vetrovih" (7), „Ribata ga z vinom" (17; zakaj ne „drgneta"?) „Globok vzdih pri vali se iz Ivanovih prsij" (06), „Ivan je bil ves prestrašen s to nenavadno ponudbo" (>03), „Kakd se oni pod vročim afrikanskim in španjskini solncem zagoreli obrazi ljubijo med seboj" (175). Na čegav rovaš naj zarežemo kurijozum, da se je Mozartova „Zau-berllote" preložila v „Čarobno dimko (pipo)" (u6)?! — V 23. snopiči je tudi povest „Štiri dni" slovečega ruskega realista V. M. Garšina, preložil V. Kogej, in nekaj životopisnih črtic tega pisatelja. — Žalostno je pač, da „Slovanska knjižnica' še vedno nima toliko podpore, kolikor je je vredna. Gospod izdajatelj pravi celo, da io bode nadaljeval samö še do 50. snopiča, ako se ne izboljša denarno stanje.» Treba je „Slovanski kujiž-nici" še okolo 300 naročnikov, da bi bila popolnoma zagotovljena. Ali naj res zgolj zaradi znane naše malomarnosti prepade to književno podjetje, kakor so prepadle že vse dosedanje kujižuice ?
(Dalje prihodnjič.)
M. Valjavec.

Riflessi di poesia e prosa slovena. V Trstu, tiskarna Dolenc, založil Fran Pirman, ccna i krona. — V lični, knjižici 64 stranij nam podaja prelagatelj pesmi različnih pesnikov slovenskih, za temi dve ndrodni pesmi in koncem dve majhni povesti v prozi. Prelagateljev namen je plemenit, kar vidimo iz predgovora: p0**117'11*' hoče Italijanom bisere nase književnosti in takd vzbuditi v onem narodu simpatije do nas Slovencev; sc več, približati želi oba naroda. Iz tega je torej razvidno, da je knjižica namenjena najprej Italijanom, ki originalov ne poznajo in ne poznajo morda ničesar drugega iz književnosti naše. — Prelagatelj mora, ne le da umeje in »čuti« izvirnik, popolnoma vladati tako italijanskemu jeziku, kakor italijanskemu verzu, da podd v lepi gladki obliki to, kar si je izbral. Nas izvestno veseli, ako se mu posreči pokazati svetu, kar ima narod naš lepega, umetniškega, zato bi bili pa tudi od srca hvaležni njemu, kdor bi käj izbral in prevedel takd, da bi prevod ohranil lepoto, preprostost v umetnosti in umetnost v preprostosti. Kdor bi pa naše umotvore kvaril in jih ponujal inorodcem v prisiljeni obliki, vreden je naše graje že iz ljubezni do resnice in iz narodnega ponosa. Italijani v svojem linem, umetniškem ukusu — reči moramo naravnost — ne dobč po tej knjižici kaj dobrih mislij o naši literaturi in ne kaj dobrega mnenja o naših umotvorih, katere imenuje prelagatelj ,,serene e sublimi". Da ni jezik čist in gladek, da ni skladnja povsod, kakor bi morala biti, krivo je morda to, da se je prelagatelj tako vestno držal izvirnika, kar je jako hvalno, če prevod zaradi tega ne trpi na okretnosti, harmoniji iu blagoglasji. Prvih pet pesmij je Preščmovih. Kakd težko je prevajati in kako lahko se spodrsniti ob Preščmovih poezijah, povedal je že Stritar, ko se je lotil tega dela Nemec. V italijanskih poezijah Preščmovih jc to dobro, da prelagatelj nikdar ni krenil po svojem poti, ampak se tesno držal izvirnika. Ali te poezije so izgubile nežno neprisiljenost, originalno ženijalnost in so nekamo nedostatne, šepave. Dasi nam jc jako žal, reči moramo vender prav tisto kolikor toliko o ostalih poezijah. — In onidve povesti v prozi ? Teh povestij še pisatelja sama izvestno ne imenujeta „serenc c sublimi". Takšen drobiž ima v izvirniku vrednost lahkega neprisiljenega pripovedovanja, v prevodu izgubi še to. Ker ni knjiga namenjeua najprej Slovencem, ampak Italijanom, ne sme nam g. prelagatelj zameriti, da smo o knjigi govorili takd — težkega srca siccr — a morali smo, da bi nam Italijani nc očitali naše vzvišenosti, rekoč: „Ecco le vostre poesie e prose sublimi e serene" ! Slovanom, veščim italijanščini, ki poznajo original, pa knjižico priporočamo, ker za nje izvirnik ne more izgubiti ničesar. Nadejcmo se, da se prelagatelju sčasoma prevajanje bolje posreči v izbiranji kakor obliki in da na naše obče veselje doseže svoj namen.	A'.
Pefem od fvetiga Alfonsa. — V knjižnici marnberški sem v lanskih počitkih našel majhno tiskovino z naslovom: Pefem od fvetiga Alfonsa. 7 str, 12°; na zadnji strani pod Črto stoji: V Gradzi. Natifnjeno pri Tanzer Karoli. Pesem obseza 15 devetvrstičnih kitic brez doslednih stikov. V 1. kitici se ujemajo 1., 3.; 2. in 4.; 5., 7. in 8., pa 6. in 9. vrsta; v drugih pa ne takd. Na I., 4 , 5. in 7. strani so natisnjena pojasnila ; 11. pr. v tekstu stoji v 2. kitici »fantizh« spodi je : Bubizh, dezhiz; na str. 4. »obleke«, spodi »Oblazhila« »gvant«, na str. 5. »bukve«, spodi: »knjige«, na str. 7. »veli«, spodi »guzhi«, »rezhe«.
Kakor se vidi iz navedenih besed, natisnjena je pesenca v bohoričici; v nji je mnogo tiskarskih pogreškov, 11. pr. greshviga nam. grešniga ; kerfhvnsko, favtičh (fantičh) fvnje (svoje); tiskar se je večkrat zmotil pri črkah v iu n.
Pesem poje o sv. Alfonzu, da je že izza mlada služil Jezusa, da je bil »pravizhen doktor«, ki ni hotel jemati »krivih mitev«; izvolil si je tedaj duhovski stan in bil končno škof. Za velike lakote je razdal vse imetje, celd svoj prstan je prodal. Bog mu je poslal izkušnja ve in težave, toda Alfonz mu je služil zvesto do 90. leta.
Kur sc tiče oblik, naj se omeni: puti se nam. poti se; is sagor (Ki is sagor prisije); oblika »veli» kaže na štirsko narečje ob hrvaški meji. 10. kitica slove:
V' desheli terda lakota Ljudi slo hudo vije, Alfonsus voljno vbogim da Prihodke vfe fhkofije, In kadar je she vfe rasdal In nima kaj darvati, »■Jvoj laden perrtan je predal »Otrozi!« je poflednizh djal: Vam nimam kaj vezh dati.«
Dr. A\ Gl.
Dve spominski slavnosti sta se praznovali v minulem meseci. „Zaveza slovenskih učiteljskih društev" je dnč 18. avgusta odkrila spominsko pločo dr. Fr. Močniku na njega domu v Cerknem; v Črnem Vrhu nad Idrijo in v Lomih pa se je postavil spomenik, oziroma odkrila se je spominska ploča M. Cigaletu. Močnikova spominska ploča ima napis: „V tej hiši se je porodil I. oktobra 1814. dr. Fr. Močnik, vitez Fr. JoŽefovega reda in železne krone, sloveči matematik. — Postavila „Zaveza slovenskih učiteljskih društev" 18. avgusta 1894." — Cigaletov spomenik v Črnem Vrhu (marmornata piramida z železno ograjo) ima spredi napis: „V Črnovrški občini, v Lomeh, št. 12. je bil rojen 2. kimovca 1. 1819. Matej Cigale, slovenski pisatelj, urednik državnega zakonika, umrl kot vladni svetovalec dnč 20. malega travna 1. 1889. na Dunaju. — »Jeden poglavitnih stebrov mile slovenščine in jeden največjih dobrotnikov slovenskega ljudstva." Navratil. — Postavili častilci 1. 1894." Nc desni strani se čitajo besede: „Človeku je namen ožlahtniti srce in približati se božji svetosti." M. Cigale. — Napis na levi strani slove: „Kar zrak stvarem, je narodu narodnost". M. Cigale. — Spominska ploča v Lomčh ima tako-le besedilo: „V tej hiši se je rodil dnč 2. kimovca 1. 1819. Matej Cigale, slovenski pisatelj, umrl dnč 20. malega travna 1. 1889. na Dunaju."
Iz zborovanja »Zaveze slovenskih učiteljskih društev.« Kakor posnemljemo iz poročil o letošnjem občem zboru »Zaveze slovenskih učiteljskih društev«, oglasil se je na razpis pisateljskega darila za najboljšo mladinsko povest samo jeden pisatelj, Dušan Mladinski, kateremu se je dotična nagrada za povest »Dva brata« tudi prisodila. Na razpis druge, nagrade za primerne mladinske pesmi pa se ni oglasil nihče. — Vesela je novica, da bode v tiskarni g. A. Gabrščka izhajala »Knjižnica za mladino«; oblika ji bode tista kakor »Slovanski knjižnici«, dobivali pa se bodo le vezani izvodi.
Drobne novice. Češka časopisa „Radhošt"', v Valaškem Mezeriči iu „Opavsk^ T^dennik" sta priobčila v prevodu novclici , Marek" in „Prvni liiska", kateri jc nekoč v našem listu objavil Alfonz Piree. — „Wiener Abendpost" je nedavno v listku objavila simpatiško pisan članek „Die Edlinge von Tüchern" ; v iSjem se pisateljica Mara Čop Marlet najprej spominja slovenske spevoigre „Teharski plemiči", nato pa podaja nekaj zgodovinskih drobnostij in mimo drugega navaja tudi pravljico, ki je podlaga rečeni spevoigri. — Dnč 3. julija je umrl v Dramljah pri Sv. Juriji na Štajerskem kapelan Ivan Kolarič. Pokojnik je bil sodelavec „Ljublj. Zvona" in je v njem priobčil nekaj pesmij pod imenoma „Ogin" in „Davorinov". —
Kajkavački dijalekat u Prigorju. Napisao prof. 'Vatroslav Rožič (poseb. od-tisck iz „Rada" knj. CXV, CXVI in CXVIII). U Zagrebu 1894, 8°., 192. — Nedavno jc objavil Rožič prvo celotno razpravo o kajkavskem narečji. Prej smo poznavali to za-
nimljivo narečje, katerega se lastč jednako Slovenci in Hrvatje, samo iz različnih zbirk narodnih pesmij in pravljic, med katerimi gre gotovo prvo mesto" lepi zbirki Valjavčevi. Iz takih zbirk se ni moči nikoli poučiti o vseh jezikovnih podrobnostih ; posname se v glasoslovnem oziru jedino le površna slika. Zato nam je pisatelj jako ustregel, da nam je prav podrobno in vestno opisal kajkavsko narečje v Prigorji. Njegova razprava se odlikuje po obilosti zbranega gradiva in natančnem zaznamenovanji naglasa. Za razlago se pisatelj navadno nc briga; podaje nam samo vestno sliko govora. Mi smo mu hvaležni tudi za to. Na podlagi njegove razprave vidimo, da tudi kajkavsko narečje ni jednotno, da je dosti znatne razlike med severnim kajkavskim ogrankom okolo Varaždina in južnim, katerega nam je opisal Rožič Severno je dosti sorodnejše sosednemu slovenskemu štajerskemu narečju, južno se pa že nekoliko bolj bliža čakavščini. V prvem se nadomešča polglasnik dosledno z <r (v kolikor ui prodrl a iz književne hrvaščine), v drugem pa se je e razvil samo v deblih, v končnicah pa a kakor v hrvaščini. V prvem se na domešča u z o mimo novejšega v drugem pa z u; prvi ima za praslovansko skupino tj glas i, drugi pa hrv. c\ nasprotno je v prigorskem narečji j, ua mestu starega dj, v severnem pa nekako di (°j) mimo j. Glede j se sicer strinja južno narečje s slovenščino, toda zajedno tudi s Čakavskim narečjem. Tedaj tudi tu opazimo, da narečja polagoma prehajajo in se prelivajo drugo v drugo ; mej med njimi ni. Južno kajkavsko narečje v bližini čakavskega narečja je tudi temu sorodnejše, severno, ki mejaši na slovenska narečja, pa se tem znatneje približuje. Navajeni smo sicer tudi v jezikoslovj; govoriti o slovenskem, hrvaškem (srbskem), bolgarskem jeziku. Toda to so zgodovinski in politiški izrazi, kateri obsezajo v jezikovnem oziru dosti različne tipe in tedaj niso vedno dovolj točni; razven tega pa se obseg teh pojmov izpreminja. Marsikateri nazori pisateljevi so /.e zastareli ali pa krivi. Tako 11. pr. uči, da je +. v komparat. nastalo iz to in t, da se je končnica u v instrum. sgl. a- deb. razvila iz starejše končnice -um po odpadu m, in vender je ravno končnica u starejša — da se je j v bijen ustavil i. t. d. Take malenkosti ne kvarijo mnogo spisa, ker si jih itak lahko vsakdo popravi. Bolj neljubo nam je, da pogrešamo v glasoslovji na nekaterih mestih natančnih poročil o izgovoru nekaterih glasov, sosebno različnih e. — Toliko o tem marljivem spisu, važnem za spoznavanje kajkavskega narečja.	V. O.
Hrvaški misal iz leta 1494. Prof. dr. V. JagM je odkril hrvaški misal, ki se je leta 1494. uatisnil v Senji. Ta knjiga, jednake dobe s srbskim oktoihom, sicer ni prva hrvaško natisnjena knjiga — I Milčctič piše v »Vienci«, da je prva hrvaška gla-golska knjiga misal iz leta 1483. — vender pa je važna zatd, ker se vč, kje je bila natisnjena.
Iz hrvaške književnosti. Kakor smo že poročali, izdala je Georgina Kayser-Sobj(ska. članica narodnega deželnega gledališča v Zagrebu, diamatsko delo, naslovljeno: ,,Svako djelo dodje na videlo". Tragedija obseza tri slike iz zagrebškega življenja: „JelaČicev trg", „Radnički dol" in „Vila na Laščini". Vsebina: Metreso grofa Ferdinanda, lepo Loriko, obide prava ljubezen do delavca Matije, in njemu na ljubo se hoče odreči razkošnemu sijaju v vili na Laščini ter podati roko v zakon poštenemu mladeniču. Matija pa ne vč, kaj je prav za prav njegova nevesta, nego misli, da je hišna v bogati rodbini. Grofu Ferdinandu pa ni dovolj samd Lorika, razkošnik zalezuje še Ljubico, sestro Ma-tijevo, in jo je res že takd premotil, da mu verjame. Mati Jana strahoma opazuje Lju-bičino ljubezen, zakaj pred davnimi leti je imela ona sama razmerje z grofom Bolte-zarjem, očetom Ferdinandovim, ki ni ostalo brez nasledka. Soproga grofa Boltezarjeva je v jednajstem letu svojega zakona baš ob tistem času povila mrtvo dete, in grof Bol-tezar ji je položil sina Jauinega v naročaj, ne da bi bila njega soproga slutila prevaro. Grof
Ferdinand je torej brat Ljubičin. Ko nekoč pride na dom Ljubičin, skriti se mora v njeno spalnico, zakaj prav tedaj prihaja domov mati Jana, spremivši nekoliko Matijo in njega zaročnico Loriko. Skrit začujc pogovor Jane in svojega očeta. Da bi otela hčer, pozvala je namreč Jana grofa Koltczarja k sebi, da bi ga zarotila, naj svojemu sinu Ferdinandu povč čisto resnico o njega rojstvu. Ferdinand ima toliko časti, da neče nadalje igrati polgrofa, nego se sklene odreči dosedanjemu sijaju in prodati svojo vilo. Samd jedenkrat še napravi gosti in povabi k sebi odlične goste Ali ko se vse veseli, tedaj pride slučajno Matija po trgovskih poslih v vilo, ugleda Loriko, plešočo s Ferdinandom, spoznd, kako kruto je bil prevaran, in ustreli najprej Ferdinanda, nato še samega sebe.
—	To je, kakor se vidi, precčj romantiška snov ; vse delo pa kaže dosti rutine, in sosebno vsako dejanje se končuje z efektnim prizorom. Velikih značajev v igri ni. Lo-rika sama se nam vidi izdelana po sloveČih vzorcih; tudi je vez, ki spaja vse tri slike dokaj rahla. Nečemo pa baš reči, da bi tragedija ne uspela, ako vsak igralec do cela stori svojo dolžnost.
»Hrvaški pedagogiškoknjiževni zbor« izdri za leto 1894. te-le knjige: »I. Rukovodj prirodoznanstvenu obuku« u nižini pučkim školama, I. zvezek, spisal dr. Gj. Turi)1; 2. Francois Rabelaisove »Misli o uzgoju«, z životopisom pisateljevim, z oceno in beležkami priredil Ivan Širola; 3. in 4. »Kameno srce«, po HaufTu priredil Stjepan Dubin (s slikami) in »Davorin Valjanič«, spisal Fr. Frisch, preložil Lovro Matagič\ 5. »Tugo-mila«, napisala Jagoda Truhelkova (s slikami). Knjigarska cena vsem petim knjigam je 2 gld. 40 kr.
f Vladislav Vežic. Dnč 16. včlikega srpana je umrl v VaraŽdinu veliki hrvaški pesnik Vladislav Veži/. — Pokojnik se je porodil dne 25 malega travna 1825 leta v Selinah v Dalmaciji. — Po dovršeni gimnaziji in filozofiji v Zadru je poslušal pravniške nauke v Zagrebu. Že za dijaške döbe se je seznanil s tedanjimi ilirskimi prvaki. Pisal je v »Zoro Dalmatinsko« in Gajevo »Danico«. — V Zagrebu je kot dijak uredoval tri leta »Obči zagrebački koledar«, kjer jc več njegovih prav zanimljivih in poučnih spisov.
—	Leta 1852. je izdal »Vienac francczkoga i španjolskoga zabavnoga književstva«. — Od prvega začetka jc bil sotrudnik najstarejšemu hrvaškemu beletristiškemu listu »Viencu«, v katerem je lani začel priobčevati veličanstveno zasnovano »Milovanko«, katere konec bode najbrže v rokopisu — Najlepše njegovo pesniško delo je »Sigetski junak Nikola Zrinjski«, katerega je izdal leta 1867. Pravi pesniški umotvori so njegovi prevodi. Če čitaš n. pr. prevoda: Goethejevo „Ifigenijo na Tavridi" in „Armina i Dorotejo", ne moreš odložiti knjige, tako gladko v narodnem stihu teče pesem. — Tudi za narodno gledališče imajo Hrvatje od njega več izboruih prevodov. —
O priliki važnejših slavnostij v Varaždinu je pokojnik navadno zložil primeren pesniški „proslov". — Pokojnik, odlična iu spoštovana oseba, bil je leta 1848. imenovan za zapisnikarja pri banskem „vieču" ter bil v deputaciji na Dunaji ; leta 1854. pa se je preselil v Varaždin, kjer je bil do zadnjega časa kot odvetnik in javni beležnik.
Jezik mu je v pesmih kakor pri malokaterem pesniku naroden. — Blagemu možu in odličnemu pesniku bodi i med nami blag spomin !	—o.
Iz srbske književnosti. Sloveči pesnik Zmaj Jovan Jovanovic je poslal „Srpski Matici*' v Novem Sadu večjo zbirko izvornih pesmij, večinoma zloženih po ndrodnih motivih. Sosebno lepe so humoristiške pesmi, v katerih je Zmaj uprav nedosežen. Ta zbirka je najboljši odgovor kritiki dr. Ljuba Nediča, ki je sivemu Zmaju nasvetoval, naj ostavi poezijo in liro, češ, da se je že davno izpel. — Kraljevska akademija znanostij v Belem Gradu namerja izdati biblijografijo hrvaško in srbsko od leta 1893.; prireja jo znani srbski pisatelj Danilo Z.ivaljevic,
I Codici Paleoslavi della R, biblioteca nazionalc di San Marco (Venezia) de-scritti dal prof. Donunico Cihmpoli. Pisatelj razpravlja najprej razne pisave slovanske od Ciril-Metodovega časa, opi&uje nekaj glagolskih odlomkov, katere je prepisal, kakor so ohranjeni v knjižnici; natd pa poroča o jako lepi knjigi »Lectiones Hymni et alia« . . ., obsežni 310 stranij. — »Novum Testamcntum« je eleganten kodeks z 289 stranmi, ki imajo vsaka posebe jako krasno risane začetne črke, kažoče evangeliste. — Cihmpolijcvo delo utegne sosebno zanimati naše jezikoslovce in starinoslovce; cena 5 lir.
Bolgarsko časopisje. Kdor bi sodil napredek bolgarske knjige po številu peri-jodiških časopisov — takd pravi zagrebški „Vienac" — bil bi lahko zadovoljen. Če odbijemo veliko število politiških listov, ostane še 55 časopisov. S književnostjo se bavi 17 listov; trgovini, ekonomiji jih je namenjenih 13; 2 lista zagovarjata socijalistiške ten-dencije; vrhu tega imajo 2 časopisa za stenografijo, 3 za vojne posle, 3 za pravne. Dalje imajo učitelji, žene in spiritisti svoje posebne časopise. Umeje se samo po sebi, da velik del teh listov ni na korist bolgarski književnosti. Marsikateri bi ne ugledali sveta, ako bi jih ne potrebovali uredniki, bodisi da si pridobč ž njimi hvalo ali pa denar.
Znameniti grobovi. Dnč 17. julija t. 1. je umrl v Perchtoldsdorfu na Nižjem Avstrijskem slavni anatom prof. dr. Joief Hyrtl v 83. letu svoje döbe. Hyrtl ni imel vrstnika, kar se tiče izdelovanja anatomiških preparatov, in bržkone na vsem svetu ni vseučilišča, da bi bilo brez njih. Najbogatcje je zalagal praški in dunajski anatomiški muzej. Izmed njegovih spisov slujeta najbolj deli „Handbuch der topographischen Anatomie und ihrer praktischen medicinischen Anwendung" iu „Lehrbuch der Anatomie des Menschen mit Rücksicht auf phys. IJegriindung und prakt. Anwendung". Hyrtl je bil član vseh učenih društev in akademij v Evropi, Ameriki, celd v Indiji. Od leta 1874. je živel popolnoma sam zase.
Takisto dnč 17. julija je umrl francoski |>esnik Charles Maria laconic de I Isle v 75. letu svoje dobe. Mnogi ga imajo za prvega pesnika po Victoru Iiugu. Njega velike epsko-lirske pesmi „Kain", ,,Le Corbcau", „Midi" i. dr. so takd po obliki kakor po vsebini dika francoske književnosti. Victor Hugo ga je cenil jako visoko in je deset let zaporedoma glasoval zanj, da bi bil vzprejet v akademijo, vender so ga izvolili vanjo šele leta 1886. po smrti Ilugonovi, ko mu je bilo že (-8 let Poslednje književno delo njegovo je ..Enlevement d' Europe".
Grof Tolstoj je spisal opero, v kateri slika pogubni vpliv žganja. Opera se je že nekolikokrat predstavljala po Ruskem, toda na ruske kmete, katerim je uprav namenjena, baje ni imela nikakeršnega vpliva.
Popravek. V predzadnjem oddelku Mantuanijevega spisa »Tri dni ob Sprevi« se je vrinilo nekaj sitnih napak; na str. 422. naj slöve namesto: "/uou sXsisov prav '/.vpis Witpvi \ namesto Podhyrlusje prav podkyrlušje; na str. 423. namesto podkhyrlušje prav podkyrluSje.
„Ljubljanski Zvon"
zhaja po 4 pole obsežen v veliki osmerki po jeden pot na mesec v zvezkih ter stoji vse leto 4 gld. 60 kr., pol leta 2 gld. 30., četrt leta i gld. 15 kr.
Za vse neavstrijske dežele po 5 gld. 60 kr. na leto.
Posamezni zvezki se dobivajo po 40 kr.
Izdajatelj Janko Kersnik. — Odgovorni urednik dr. Ivan Tavčar.
Upravništvo »Ndrodna Tiskarna« Kongresni trg št. 12. v Ljubljani.
Tiska »Ndrodna Tiskarna« v Ljubljani.