Inserati se sprejemajo in velji triBtopna vrsta:
8 kr., Je se tiska lkrat, 12 n ii ii n p »> 15 „ n n ti 3 •»
Pri večkratnem tiskanji se cena primerno zmanjša.
Rokopisi
se ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo.
Naročnino prejema opravništvo (administracija) in ekspedicija na Btarem trgu h. št. 16.
Političen list za slovenski narod.
Po pošti	prejeman velja:
Za celo leto	. . 10 gl. —	kr.
za pol leta	. . 6 .. —	,,
za četrt leta	. . 2 ,, 60 „
V administraciji velja:
Za celo leto . . 8 gl. 4(T kr
za pol leta za četrt leta
20 ^ 10
K
V Ljubljani na dom posiljan velja 60 kr. več na leto.
V VrednKtvo je na stolnem trgu hiš. št. 284. Izhaja po trikrat na teden in sice r v torek, četrtek in 9aboto.
Na Balkanu se bliska.
Tako oblačno že davno ni bilo na političnem obnebju evropejskem, kakor je ravno v poslednji dobi. Vsaki trenutek se nam je bati, da na naša ali sosedova vrata potrka — vojska. Na Španjskem teče kri in šviga plamen notranje vojske in kar je ušel Rochefort iz Avstralije, Bazaine pa iz margueriškega zapora, se more tudi na Francoskem dokaj spremeniti. Angleško in francosko je boje natihoma zedi njeno proti Nemcem, ki se dan za dnevom oborožujejo, ne manje „severni stric" Ilus. Konečno je začel „bolni mož" na Bosporu. Turek, kazati roge, postavlja in pošilja svojo vojno na meje, ter se dela, kakor da bi hotel raje danes, nego jutri začeti vojsko z — Avstrijo! —
Slovanskim narodom na Balkanu, vkova-nim v krute verige despotizma in samovoljnosti turške, in Avstriji se ne bodo ravno zelo hlače tresle. Za vojsko mora imeti vsaka vlada novcev, pa ravno denarne razmere trobljene Turčije so v tako žalostnem stanu, da se ne morejo meriti z najslabšo deželo. Nobena vlada, nobena denarna firma se že noče meniti s Carigradom, ki še obVesti od državnih posojil ne more plačevati. — Vprašanje je, kedo še podpira Turčijo gmotno? Dokler bode na Angleškem D'Israeli, rodom Žid, kot minister svoje semitične sorojake v Štambulu prote-giral, denarje jim posojeval, kar je glavni namen angleških kramarjev in Židov zbog gmotne dobičkarije, tako dolgo bodo divji Turčini v posmeh cele Evrope nadaljevali svojo posto-pašnost in zatiranje kristijanskih narodov. Da
res Turško nekaj namerava, posebno proti Avstriji, je dokaz, kar piše srbski list „Vidov dan". Omenjeni list pravi, da je sultan poslal najbolje vojake v Bosno, ki je nam najbližja in v kteri slovanski prebivalci najbolj stokajo pod turško pestjo. Poveljnik Ižet paša, guverner jeruzalemski, je v terdnjavi Bihaču, ktera gospoduje nad severozapadno Bosno, in je najvažnejši mejnik proti Avstriji. V Travniku, ki meji v Hercogovini proti Velebiču in Dalmaciji, vlada Ali paša. V Zvorniku, znani trdnjavi ob reki Drinji, gospoduje Muštafa paša ter z orlovim pogledom straži na severu proti Avstriji in na izhodu proti Srbskemu. V središči, t. j. v Banjaluki, se pa zbira vojna, in se delajo nasipi. V poslednjem času se pa posebno v Skadar oh jadranskem morji, v Pre-zrendo, v staro Srbsko, v Vidim in Ruščuk pošiljajo velikanske vojaške priprave in vojaki. Očividno je tedaj, da sultan Abdul-Aziz misli na vojsko. Toda še so junaški Srbi pri krepki moči, orliči črnogorski nepremagani, Romunija dobro organizirana, za hrbtom pa Avstrija, ki bode že vedela potlačiti turško samopašnost. Dobro je, da se je Avstrija tako pomirila s Hrvati in tudi ogrski Srbi so zdaj nekoliko bolj zadovoljni. Vlada naša pa tudi ne lenf, natihoma se vrsti polk za polkom v Karlovec in Bi od, kar je še vse premalo, kajti na Dunaji še vedno preveč božajo Turke.
Enkrat moramo poračuniti s Turki za vse muke, ropanje, morije in požiganja, koje so prestali naši pradedi na slovenskih tleh pred turškimi divjaki. To bi bila krasna sprava, da bi se Avstrija pomirila s svojimi sinovi slovanskimi, da bi prapor miru in sprave vihral po vsili deželah lepega cesarstva našega;
potem bi Avstrija lahko na slovauskih tleh razvila svoj staroavstrijski prapor, ter pričela zmagovalni narodni boj slovanskizduš-in a n i n o m. (Cf. Čech št. 184.)
Politični pregled.
V Ljubljani 2G. avg.
Avstrijske dežele.
% Dunaja. Vradna „W. Abenpost" poroča, da je grof Ludolf imenovan za poslanca pri Serranovi vladi. S tem je tedaj Avstrija pripoznala španjsko republiko, kar je storila tudi Ruska. A to pripoznanje, kakor zanesljiva oseba poroča požunskemu „Rechtu", se bistveno loči od pripoznanja druzih vlad. Grof Andrassy in knez Gorčakov namreč naravnost naznanjata, da vradno pripoznanje sedanje vlade je vse, kar njuni vladi storite, na korist evropejskega miru, da naj se pa pri vseh drugih rečeh, ki bi se Serranovi vladi na korist nameravale, ne zanašajo niti na podporo niti na potrjenje avstrijske in ruske vlade. Peseda ,.posredovanje" (Intervention) se v do-tičnem pismu sicer ne nahaja, a iz zapopadka je jasno, da te dve vladi nikakor na boste pritrdili, da bi Pruska ali kaka druga država na Španjskem naravnost posredovala.
V Hrežicali je za deželnega poslanca izvoljen nemškutar Šnideršič s 63 glasovi proti 26, ki jih je dobil Lenček. „Narod" se zarad tega strašansko huduje nad ,.klerikalno stranko', češ, da je izdala in zatajila narodnost, ker sta neki dva fajmoštra volila ustavo-verskega kandidata Šnideršiča. „Klerikalna stranka je v „Slov. Gospodarju" naznanila, da
fadUstek.
Jože Rozman,
konjiški nadžiipnik, dekan, častni kanonik labodske >ladikovinc itd.
(Rojen 10. januarija 1812, umrl 12. avgusta 1874.)
Laudemus viros gloriosos de nobi* optime meritos, tianslatos ad turau-lum, de quorum dis«-essu Inget po-puius noster. D*te pi«e memoiiae iaudem eorum et enarrate merita io libro, ut sculpai.tur nen in siliee s< d in paginis istis et in cordibus nostris.
Tužnim srcem priobčujemo slovenskemu narodu na kratko naslednje životopisne črtice o preblagem duhovniku in velemožu Jožefu Rozmanu, prepustivši natanko poročilo o bitju in žitju ranjkega bolj veščim pisateljem. Naše osebno mnenje je, da bi se sleherni, ki je bil v kakošni zvezi in dotiki s tako trdno moraličnim značajem, potrudil razglasiti vsak-
tero vest, ki mu je le znana o njem, v večni spomin in vredno posnemanje sedanjemu in bodočemu svetu.
G. Rozman se je rodil 10. januarija 1812 v Stražišu pri Kranju. Po domače reka se hiši „pri Krmcu". Početno šolo obiskoval je doma; latinske šole pak v Ljubljani. Kot dijak se je rad šalil. Po dokončanih gimnazijalnih študijah prosil je za vstop v ljubljansko semenišče; a ni bil uslišan, ker je zahtevano število novincev že popolno bilo. Ostal je celo leto doma, ker v kako inostransko vladikovino s prva ni hotel iti. Lahko bi bil med tem dobil dobro službo, tako nam je njegov lastni brat pripovedoval, a božja previdnost ga je drugam klicala. Podal se je v celovško bogoslovje na poziv ranjkega nepozabljivega nam Martina Slomšeka. Za mašnika je bil posvečen 4. avg. 1835. Kaplanoval je pri sv. Martinu v Rožni dolini, pri sv. Rupertu (pri Laškem), v Loki in na Laškem. Kot župnik pri sv. Rupertu bil je pozvan v Št. Andraž za korarja. In od tod je prišel za nadžupnika in dekana v Konjice. K sijajnim talentom ranjkega družila
se je velika pobožnost. Bil je vedno izgled najlepših čednosti. Z veliko previdnostjo uredil je svoje početje tudi v najmanjših rečeh. Največ časa porabil je za premišljevanje in molitev. Ali pobožnost goljufa, ako je le zunanja, ako ne dovrši popolnoma poboljšanja v človeku, popolnega zatajevanja samega sebe. Zarad tega se je Rozman celo življenje trudil samega se premagati. Bil je vedno oborožen proti lastni ljubezni; njegova krepost bila je združena s pohlevnostjo in prizanesljivostjo, če tudi se je vdala ostremu življenju; njegovo dobro srce očaralo je vsa druga srca. Se oni, koje so presodki sv. vere od njegove okolice odstranjevali, niso se mogli ustavljati ljubeznji-vosti njegovega obnašanja. Pravila, po kterih je ravnal svoje vsakdanje življenje, priporočal je tudi drugim, tako dekletom v posebnih mo-litvinih knjigah n. pr. „Nauki za višjo stopinjo pobožnosti" ali „če je količkaj mogoče, ne pozabi mrtviti se ali zatirati" ali „vsakdanje zatajevanje" itd.
Svoj čas je posvetil izključljivo dolžnostim svojega stanu: molitvi, pridigam, spovednici.
se volitve noče vdeležiti, da pa ne brani za g. Lenčeka delati in glasovati. To, in le to je sklep stranke; če se nekteri volilci niso tega sklepa držali, se to ne sme očitati in podtikati stranki, ampak zadeva le edino dotičue osebe. Sicer pa naj bo to mladim v dokaz, kako slabo bi bilo za slovensko narodno reč, ako bi ji duhovni obrnili hrbet in pridružili se ustavovercem, ker sta že samo dva pri brežki volitvi imela toliko vspeka.
]*« CrtilarcUknii vBregencu bo volitev za deželni zbor namesto odstopiv-šega Froschauer-a 9. septembra, v Bludecu pa namesto fajmostra Kuechta 7. sept.
V nanje države.
Pruske okrajne gosposke prepovedujejo procesije in božja pota ter brž ko ne s temi prepovedmi pot pripravljajo novim proti-cerkvenim postavam. Liberalni časniki 'so velik hrup zagnali, ker so iz severnega Šiezvika izgnali nekaj danskih stavcev. Liberalci so čudni ljudje. Ko so pred nekaj časom na Pruskem izgnali toliko domačinov — jezuitov, bilo jim je to čisto prav, zdaj pa se hudujejo zarad izgnanja nekterih tujcev. Največi ropar ima doma — če tudi pod vislicami — svojo gomilo, katoliški duhoven pa, ki vse svoje telesne in duševne moči daruje blagru in sreči svojega naroda in svoje domačije, pa mora zapustiti svojo domovino in izseliti se v tujo deželo, ker noče obtežiti svoje vesti in ne sme prelomiti dane prisege.
V Švici so osnovali novo vojno postavo. Opomina vredno je, da vaje za pešce trpe 45, za artileriste 50, za konjike pa GO dni. Švicarji morajo imeti veliko vojaškega duha, da se tako hitro v vojni izurijo.
Šltanjfeki«. Republikanci so vsim, ki so pobegnili z Don Karlosom, zasegli imetje ter jih iz dežele izgnali. Zato je pa Don Alfonz, Don Ivarlosov brat, zaukazal, da morajo tudi vse rodbine republikanskih vojakov zapustiti Karlistom podvržene dežele, njihova imetja pa se bodo obrnila za izgnane družine karlistiških vojakov. Za izpeljavo te zapovedi bode v vsaki deželi imenovana posebna gosposka.
Izvirni dopisi.
'#, Vrhnike, 25. avgusta. (Požar.) Naznani, ljubi „Slovenec", preveliko nesrečo, ktera je pretečeno nedeljo zadela Vrhniko.
Med drugim duhovnim opravilom, ob 10. uri, ko je ravno bila pridiga, nastane po neprevidnosti v kuhinji ogenj v strehi neke hiše v „Vasi" pod sv Trojico. Hiše so tam veči del s slamo krite in tičd ena pri drugi. Ko ljudstvo v cerkvi zunanji hrup sliši in tužni glas zvonov, se udere^ iz cerkve, in ker je vsaki hotel biti prvi zunAj, je nastala tolika gnječa, da se mora reso veliki sreči govoriti, da niso kakega človeka štrli. Ko preplašeno ljudstvo pribiti iz cerkve do „Vasi", je že veliko hiš bilo v ognji. K veliki nesreči pripomogla je največ burja, kije velike ogorke in iskre tako dalječ nesla, da ko so ljudje na enem koncu „Vasi1, pomagali, se že na drugem zasveti, kjer ni bilo skoraj nobene pomoči. Pogorelo je v dobri uri 31 gospodarjem 50 poslopij. Veči del so vsi, ktere je ta nesreča zadela, revni, služijo pri opekarnicah (cegelnicah) in zdaj jim je vse, iu enim do tal vse pogorelo, da sama peč še stoji; rešili so le malo, eni celo nič, še obleka jim je zgorela, ostalo jim je edino to, kar so na sebi imeli. Spravili so že bili seno, tudi precej žita so letos namlatili in upali so, da si bodo letos kaj opomogli v svojem velikem pomanjkanji, in zdaj jim je vse upauje podrl strašni požar; ne kaže jim dru-zega, kakor od hiše do hiše si kruha prositi, in to tem bolj, ker le štirje ali pet jih je bilo zavarovanih. Bilo jih je sicer več, pa so — žali Bog nehali plačevati. Neki usnjarski po-magač je padel s strehe ter sije nogo iu roko zlomil; tudi bi bilo krnalo zgorelo neko dekle, ktero že 11. leto bolno leži in si ne more čisto nič pomagati; že je pri sosedu vse v ognji, revca kliče in kliče pa kdo jo sliši v tolikem hrupu?
Spomnita se je dva srčna fantina, ter jo naglo neseta iz hiše; zadnji Čas je bil, ker kmalo potem se je hiša vnela in je popolnoma zgorela, da zdaj še samo golo zidovje stoji.
Res žalostno je videti tako obširno pogorišče, po k tereni nesrečni tavajo ter iščejo reči, ktere so jim zamogli v naglosti iz hiše izno-siti. Prišli so iz Logatca, precej ko so zvedeli, z dvema gasilnicama na pomoč, zato srčna hvala njim! Kavno tako je tudi kaj naglo prišla po telegrafu naprošena ljubljanska gasilna straža ter je res pridno delala, pa kaj, ko je bilo že prepozno; še domače gasilnice, ktere so bile precej na mestu, niso dosti opravile, dasiravno skoz „Vas" potok teče; od
prevelike vročine namreč ni bilo mogoče blizo priti, ker vse je bilo ob enem v ognji. Ko bi bila pa sapa na nasprotno stran potegnila, bi bila pa pogorela skoraj vsa Vrhnika.
Nesreča in škoda toraj je velika, in u-smiljenja vredni so od te nesreče zadeti, kteri tudi nagle pomoči potrebujejo. Obrnem se toraj do Tebe, dragi „Slovenec", ki potuješ po širokem slovenskem svetu in te v imenu nesrečnih milo prosim, potrkaj na vrata usmiljenih src iu prosi za pogorelce na Vrhniki; kar koli sprosiš, sprejeli bomo s hvaležnim srcem in revežem precej razdelili, da se jim žalostni stan vsaj nekoliko polajša!
(Vredništvo bode radovoljno sprejemalo darove ter za razdelitev pošiljalo jih vrhniški duhovščini.)
Iz Vipave, 25. avg. (Naš kandidat.) Čudili smo se, da je „S1. Narod" tako dolgo molčal o našem kandidatu za deželni zbor, g. Lavrenčiču, namesto odstopivšega g. Grabrijana,
—	in da ni razglasil svojega mladoslovenskega kandidata, kar nam prinese njegova nedeljska številka Jurčičev v navadni osornosti pisan, in „enemu idrijskih volilcev" podtaknjeni vvodni članek, v kterem ves žolč — kolikor ga še ima — razliva nad Grabrijana in Lavrenčiča ter volilcem Janeza Plešnarja iz Črnega vrha za poslanca priporoča.
Toda ni premislil prej, da ravno s tim g. Lavrenčiča še bolj priporoča volilcem, Pleš-narju pa daje najslabši „testimonium", ki ga vipavski volilci ne bomo volili že zato ne, ker ga priporoča „Slov. Narod"; naj bo morda sam na sebi še tako izvrsten in pošten mož.
—	Lavrenčiča naziva „S1. Narod-' strastnega klerikalca. Dasiravno se je že vsakemu pametnemu Slovencu prignjusilo vedno ponavljanje oguljenih fraz: ta je liberalec, uni klerikalec, ta „uiladi" uni .,stari", ki so nas Slovence v najpogubniši razpor pritirale; — vendar vprašamo, je li Mat. Lavrenčič „strasten klerikalec" zato, ker svoje dolžnosti kot veren katoličan spolnuje, svoje otroke \ krščanskem duhu iz-reja, ker cerkve in duhovščine ne zaničuje, ne sovraži in ne preganja? Ali ni ravno zarad tega vreden tim večjega spoštovauja in zaupanja? Je-li mu šteti v greh, da on v važnih rečeh posluša modri svet g. Grabrijana, ki ga kot izkušenega, razumnega in praktičnega moža čisla in sluša vsaki, kogar ni popolnoma obsedla slepa strast in fauatično sovraštvo do črne suknje?
In kako spodbudljivo je podučeval! Bilo je pa tudi na njem vse tako vredjeno, da je poslušalce omamilo. Njegova visoka postava, plemenite, mile, nježne črte v obrazu, plameneče oko, mili a tudi resni glas, ki je izrazoval vso notranjost. Bila je njegovemu vedenju prirojena neka plemenitost, ki je takoj razodevala vrlega duhovnika. A ne le samo te naravske prednosti so uzročevale tako močen vpliv in vtis pri domačinih in inostrancih, nego osobito njegove čednosti.
Kakor je bil občudovanja vreden na priž-nici, v spovednici, sploh v cerkvi, tako tudi v privatnem življenji. Težko je opisati to zedi-njenje duhovitosti in skromnosti, ponižnosti in vzvišene dostojnosti, zraven pa tudi priprostosti, ki je njegovo vedenje kiučala. Pri zabavi vdi-hoval je vsim, ki so se z njim pogovarjali, pravega duha. Njegova ljubezen ni razločevala med starostjo, stanovi ali zaslugami; našla je za vsacega ljubeznjivih besed in prikupljive vdanosti. Svoje farmane je iskreno ljubil. Menda ni ene hiše, ktera od njega ne bi imela kakega spomineka. Delil je med ljudstvo lepe,
krasne podobe, ki sedaj kinčajo stene pripro stih kmečkih kolib ter spominjajo mu vdana srca na velikega daritelja. Kur je potrosil za domačo farno cerkev, to priobčiti ne more biti nalog životopisca, nego povestničarja. V istini, boljšega spomineka bi si ne bil mogel postaviti, kakor je cerkev sv. Jurija. Gotovo je več kakor 10000 gl. v ta namen obrnil. In kaj je še vse samo le načrtano ostalo zaradi tako nagle smrti! Ako komu, veljajo njemu besede: „erat plenus meritis potius quam annis. Podpiral je radodarno uboge mlade dijake, dokler si niso mogli sami dovoljne hrane prislužiti.
A ranjki ni bil le vzor katoliškega duhovna, bil je tudi slovit slovenski pisatelj. Kot korar stolne labodske cerkve in vodja škofijskega semenišča pri sv. Andreji vredoval je slovenskemu ljudstvu jako priljubljene „Slom-šekove Drobtinice" od 1. 1851-1856. V teh tečajih so se „Drobtinice" najbolj odlikovale z izvrstnimi članki. Osobito, kteri so iz njegovega peresa, ki jih je naveč, pisani so jedernato, lepo, v čisti slovenščini, opiraje se na jugoslavjanščino. Več teh člankov bilo
je ponatisnjenih v čitankah od Miklošiča izda-
nih za gimnazije, n. pr.: „0d živalstva", „0d
planetov ali premikalnih zvezd" v „Drobt.u 1.
1852. „Križarske ali svete vojske" v „Drobt."
1. 1853. V tem tečaju je tudi kaj krasno opisal življenje slavnega zgodovinarja Marka Ilan-žiča, in ga tako nam Slovencem otel. Rozman ni bil le vnet za svojo ožjo domovino mater Slovenijo, nego tudi za Slavijo. Bil je prešinjen od ideje Jugoslovanstva. Rad je čital proizvode bogate hrvato-srbske literature, kakor nam njegova bogata knjižnica svedoči. Videli smo pri njem dela od Ignacija Gjorgja, od Gun-duliča itd.
Napisal je v „Drobt." 1. 1853 „Kratko dogodivščino slavjanskega sveta", in je tako pokazal slovenskemu narodu, kake in koliko sobratov da šteje. Milo se je oziral na jug, kjer zdihujejo Slovani pod težkim jarmom krutega dušmanina. O Bulgarih pisavši končuje z narodno pesmijo:
„Celemu svetu prisije solnce, Samo za Balkanom se ne dani".
(Dalje prib.)
Z eno besedo: mi se držimo svojega kandidata Lavrenčiča, ki ga vsi dobro poznamo, da je poštenjak, v kmečkih, občinskih in šolskih zadevah vrlo podučen in izkušen. Rekli smo že v kandidatnem oklicu o njem, da zdaj v visoki politiki ni še doma, a trdno se zanašamo, da v enem letu bode Lavrenčič izvrstna moč deželnega zbora. Kdor pa pozna Lavrenčiča in pozna Plešnarja, naj sam sodi nepristransko, kteri izmed nju je pripravniši za dež. poslanca. Ako hočete galeriji v dež. zbornici napraviti dosti smeha in „Brenceljnu" tvarine za fizionomične in gastronomične študije, le volite komično figuro g. Plešnarja. Saj se vam mora smejati sam, da njega v to silite.
Toraj volilci, ako vam je pri srcu blagor našega naroda, ne dajte se motiti od „Naroda'-in njegovih privžencev, — glasujte vsi za olikanega, bistroumnega in vsestransko poštenega g. Matevža Lavrenčiča iz Vrhpolja hiš. št. 26.
Hrvaška, 22. avg. (Iz deželnega zbora, f Živko Vukasovič.) Naš deželni zbor je imel do sedaj malo sej, tem bolj marljivo pa delajo odbori, med ktere so zakonske osnove že razdeljene. Med vsemi osnovami se posebno odlikuje ona o narodnih ljudskih šolah, ktera je bila celo pri najvišjem prestolu pohvaljena zarad točnosti in natančnosti, s ktero je sostavljena. Zakonska osnova o pre-vstrojstvu sodstva in politične uprave se mora predelati in potem še enkrat kralju predložiti. Zakaj se prvotna osnova ni sprejela, razložil sem v zadnjem dopisu. Zakonska osnova o zdravstvu se pa v našem zboru še pretresala ne bode, čeravno nam je zakon neizmerno potreben, kajti Madjari argumentirajo tako-le: ker mi nimamo takega zakona, ga tudi vam ni treba. Čudna, prav azijatska argumentacija! Tedaj kar jaz dobrega nimam, tudi ti ne smeš imeti. In tako nam pri vsaki priliki Madjari voz zavirajo, da ne moremo naprej pri najbolj i volji.
V zboru ste bili do zdaj dve važni interpelaciji stavljeni, ena od Jakiča zarad zedi-njenja vojaške granice z materino zemljo, ena pa od Makanca zarad nepolaganja zakonskih osnov neposredno kroni. Makanec je interpe-liral tudi bana, zakaj ni Reka zastopana na zboru, in Mrazovič zarad prevstrojenja politične uprave. Rački je interpeliral vlado zarad naučnih zakladov, ki leže v Pešti in jih Madjari rabijo za svoje svrhe. Vse interpelacije imajo svoj pravični vzrok in vlada mora na vse odgovoriti, samo vprašanje je, če bodo interpelanti z odgovori zadovoljni ali ne.
Prav važen je članek, kterega je prinesel „Obzor" 17. avgusta o obračunu za Hrvaško, razglašenem po središnjem računovodstvu kr. og. denarnega ministerstva. V tem računu je dokazano, da je bil čisti prijetek Hrvaške 1. 1873 0,098.322-85'/2 in 45% od tega 2,744.245 gl. 28 kr. Nasproti temu pa je plačano za potrebščine notranje uprave Hrvaške in Slavonije 2,900.023 gl. 53 kr., tedaj imajo od Hrvaške in Slavonije še tirjati 155.778 gl. 25 kr.
„Ta obračun, ki nam je dospel v roke in kterega preobčujemo v našem listu, prvi je izza revidirane nagodbe, ter že zavoljo tega zasluži večo pažnjo hrvaških rodoljubov. Proti prizadevanju kraljevskega odbora, da v finan-cijelnem delu nagodbe počezno ali pavšalno svoto zamenja s perccntualnim sostavom, ter prihodke zemlje nasloni na davkovno moč, bila se je porodila sumnja, ne. bode li Hrvaška financijelno čisto zabredla, ali vsaj slabeje izhajala, nego ono dobo, ko je o prvobitni na-godbi prejemala stanoviti pavšal. Številke tega proračuna so zmožne razpršiti vsako sumnjo
ter napotiti narod, da je revizija nagodbe vsaj v financijalnem obziru prava sreča in prava potreba za zemljo.
Vkupni surovi (bruto) prijetek državni iz naše zemlje kaže lepo svoto osem milijonov in 50.000 gld. Iz obračuna sicer ne vidimo natanko, je li ta prijetek vzet po predštevni (preliminirani) svoti, kolikor bi zares prihodka moralo biti; ali je pa, ko se ve za davkovske zastatke v ogerski, tukaj všteto samo toliko, kolikor je zares prihodka, a zaostatki niso prišli v račun.
Ali ker Hrvaška točneje plačuje davek in manj zastaja v dolžnosti svoji proti državi nego Ogerska, in ker je v naravi financijalne razmere med Hrvaško in Ogersko, da se mora v obračun vzeti preliminirana, a ne zares do-šla svota, bodemo vedno, dokler se pozitivno o protivnem ne osvedočimo, to trdili, da teh osem milijouov je po preliminirani, a ne po zares došli svoti prijetek Hrvaške.
Ako se od teh osmih milijonov odbije trošek skoraj dveh milijonov, potem 55%, ktere smo dolžni dati Ogerski za skupne po-slove v znesku 6 milijonov in skoraj 100.000 gld., ostane Hrvaški za njeno avtonomijo po v nagodbi izgovorjenih 45% še 2,744.245 gld.
Leta 1873 dobiva tedaj Hrvaška po revidirani nagodbi 544.245 gl. več, nego bi dobila po prvotni nagodbi.
Prepričani smo, da bode proračun za 1. 1874 še bolj povoljne nasledke kazal. Razvijanje prometa in trgovine, rastoče potrebe posameznih, potem osnove Ghyczy-jeve, da davke poviša in razširi, bode storilo, da bodo 45%, ki po nagodbi pripadajo Hrvaški, tem večo sveto vrgli v krilo naših avtonomnih stroškov.
Leta 1877, ko pride red na občno revizijo financijalne nagodbe, more se staviti vprašanje od Hrvaške, je li prav, se li zlaga z naravo stvari in naše dolžnosti, da Hrvaška prejemlje od svojih dohodkov samo 45%.
Na prvi pogled opazi se v proračunu, da ima Hrvaška primanjkljej 155.778 gld. Za toliko so potrebe avtonomne 1. 1873 prekoračile dohodke tega leta. Po prvotni nagodbi bi iz-nosil ta deficit skoraj 700.000 gld., ali pa bi zemlja morala na svojo škodo, za upravo, za kulturni napredek in razvitek za toliko manj izdati.
Sostavljaje lanski proračun a ne vedoč za gotovo, koliko svoto bodo dali naši postotci, sta bila zbor in vlada v veliki skrbi, videča, da je redni trošek dežele narastel na tri milijone goldinarjev, a stalni in gotovi dohodek v poprej odmerjeni svoti pa le dva milijona in 200.000 gold. S tem obračunom pa pade težak kamen s prs vladi in narodnemu zastopstvu. Deficit je tem neznatneji, čem več je gotove nade, da bode razvita zadavkana moč našega naroda postotke pomnožila, in čem neznatneji je deficit, če se prispodobi z ogerskim.
On pa vendar glasno govori vladi in narodnemu zastopstvu, da naj resno delajo o prestroju uprave, koja bode morala bolja biti narodu in njegovemu razvitku več koristiti, pa manje denarja stati.
Pred kratkim smo zopet zgubili enega, za naš narod mnogo zasluženega moža, Živka Vukasoviča. Hrvaško književnost in šolo je zadela velika zguba. Rodil se je 1 1829 v Beravcih v Slavoniji ter je 1. 1851 po dovršenih študijah postal činovnik pri upravi voj-niške granice. Potem je bil učitelj v Vinkovcih, Oseku in Križevcih. Iz rečke gimnazije je postal ravnatelj gimnazije v Oseku. Kasneje je bil perovodja pri oddelku za bogoslovje in
nastavo pri dvorski kancelariji za hrvaško-slavonsko-dalmatinsko vlado; potem postane zopet ravnatelj v Oseku in na zadnje šolski svetovalec pri krajiški vladi.
Vukasovič je bil priznan učitelj, odgojitelj in prijatelj mladine, strog pa ljubeznjiv; radi so ga imeli njegovi tovarši in učenci. Je pa tudi mnogo knjig sostavil za šolo: Biljo- in rudoslovje, naravoslovje domače, dve računici za nižje in eno za višje gimnazije. Zdaj je ena šolska knjiga pod tiskom, druga pa v rokopisu. Spisal je mnogo v „Književniku" in za jugozahodno akademijo, kteri je bil tudi pravi član. Bil je vrl narodnjak , čvrst značaj in delaven mož.
Domače novice.
Ljubljana, 27. avgusta.
{Iz seje deželnega odbora 12., 14. in 22. avgusta.) Načrt osnove glavnih občin na Kranjskem se je izročil deželni vladi v presodbo. — Poročilo o volitvi deželnega poslanca Adoifa Obreze se bode predložilo dečelnemu zboru s predlogom za potrjenje. — Proračun za deželno sadje- in vinorejsko šolo na Slapu za leto 1875 se je postavil na 6150 gold. — Sklenilo se je, da se kataster vseh ustanov (štipendij) na Kranjskem, ki ga je dal deželni odbor sestaviti, na deželne stroške da na svitlo. — Pri deželnem računovodstvu izpraznjena služba ingrosista z letno plačo 500 gold. in sekundar-ska služba v deželni bolnišnici z letno remu-neracijo 400 gold. in s postranskimi dohodki se razpišete. — Deželnemu šolskemu svetu se je na dopis zarad podpore 1000 gold. iz nor-malno-šolskega zaklada za šolsko hišo na Ubel-skem, odgovorilo, da naj se zahteva potrebna podpora iz državne dotacije za ljudske šole na Kranjskem, ki znaša za 1874. leto 10.000 gld. — Na dopis c. k. deželne vlade za pomoč 12. avgusta t 1. v Novomeškem okraji po toči in nevihti strašno zadetim kmetovalcem je deželni odbor sklenil dati 5000 gold. podpore iz deželnega zaklada. — Odgovor glavnega odbora kmetiške družbe, da bi nogradov na Kranjskem ognji z močnim dimom ne odvarovali pozebli-ne, vzel se je na znanje.
(Ministerstvo kmetijstva) je trgovsko-obrtnijski zbornici v Ljubljani naznanilo, da bodo še le v nekoliko mescih vse medalije in diplome narejene, ktere dobe premijirani vdeležniki svetovne dunajske razstave. Da pa ministerstvo brž ko mogoče vstreže željam razstavljavcev, bode diplome še ta in prihodnji mesec razposlalo, potem pa zaporedoma medalije za dober okus in za umetnosti na to medalije za napredek, dalje medalije za zasluge in za sodelavce in konečno častne diplome. Posameznim razstavljavcem bode c. k. deželna vlada diplome in medalije poslala.
Razne reči.
—	Imenovani so: G. Kari Reissen-berger za pravega učitelja v Celji; g. Anton Dr ga ne c, dosedaj suplent na ptujski realni gimnaziji, za pravega učitelja na novomeški gimnaziji.
—	Umrl je na gledal, odru v petek igralec na Dunaji, v igri, ktera je imela naslov „Karlisti na Španjskem".
Igralec, 26. letni Lebrecht, je že pred igro tožil, da mu je slabo in mraz. Poslednji prizor je igral baje izvrstno in ginljivo. Hote skočiti v propast, se prime druzega igralca, odtrga mu kos suknje in pade na tla. Bil je mrtev. Občinstvo pa je mislilo, da „igra"
smrt, ter mu še tleskalo! O njegovi smrti se je zvedelo še le drugi dan.
—	Poštno. Mešana vlaka med Zidanim mostom in Zagrebom bosta od 1. sept. tudi pisma prevažala iz in v Radnjo pri Sevnici in v Krško. Zato bo hodil med Krškem in Vidmom po dvakrat na dan peš-pot in med Radnjo in Sevnico po enkrat na dan več.
Pri Postojni so našli 21. t. m. dober streljaj od trga mrtvega 49 let starega reveža F. Dolenca, kterega je bila najbrže slabost prijela, da ni mogel naprej in je potem v dežju in slabem vremenu umrl.
—	Čudno v avgustu. Kakor poroča „Laib. Ztg." je 21. t. m. v Ložu velikolašiškega okraja — sneg šel.
—	Glavno dobitko ogrskihpremijskjh sreček z 200.000 gld. je dobil, kakor se iz Siseka poroča, južne železnice kondukter Ko vačič na promeso.
—	V Laškem trgu na Štajarskem so se smešili nekteri tudi nam znaDi „literati" tako Grmonik, Radič s tem, da so, kot zastopniki nemške literature obhajali slovesnost na čast Grillparzerja. Žalostno za Nemce, če nimajo boljših „literatov" kot so omenjeni.
—	Zopet novo šolsko osnovo, se piše „Vaterlandu", je Stremajer dal izde lati za ljudske šole. Po ti osnovi bi se krščanski nauk v spodnjih razredih učil le po eno uro na teden, v zgornjih le po dve uri. — Kako se bodo otroci naučili večega katekizma, zgodbe sv. pisma stare in nove zaveze, pa vsih nedeljskih evangelijev le po dve uri na teden, to naj povš Stremajer.
—	Birmanska poezija. Prvi tajnik birmanskega poslanstva, ki hodi po Evropi, je pesnik. „Risorgimento" ima prestavljeno pesem , ki jo je pel v Benedkah in je tacega-le pomena: „Videl sem loge ob Iravaddi-skih bregovih, nezmerne kakor morje in veličanske v njih zelenem perji kakor višnjevo nebo, kjer stanuje božanstvo. — Videl sem neznansko stoljno mesto angleško, kjer se z visokega stolpa, kodar se vidi obnebje, ne vidi druzega kakor nebes in hiše. — Kodar so moje oči videle te velike reči, je poskakoval moj duh kakor napolnjen z neskončnostjo. — Ali kadar sem videl mesto vse zidano na begočih vodah, me je zajela zamaknjenost, in mislil sem, da je božje delo. — In potem sem častil in ljubil oroslana (leva), ki frči nad beneškimi marmorskimi kamni, kakor častim in ljubim belega slona svojih domovinskih logov."
—	Bazainov utek je uže na gledišči! V Kasslu so igrali 60 ur po njegovem uteku iz zapora — prizor bega. — Kot kritika piše, splezal je v „igri" Bazaine po vrvi, ktero je igralec poprej namazal z rudečo mastjo, da bi se krvava videla.
—	Iz balona padel. Pred 14. dnevi se je v Kogani na Francoskem pripetil strašen prizor. Zrakoplavec Bragnet se je vzdignil ta dan 331 metrov v balonu pod sinje nebo. Balon je letel, kot ptica nad glavami gledalcev, na enkrat se otrese balon, zrakoplavec pade iz barčice pod balonom, v padcu zgrabi vrv, ter si na vso moč prizadeva, da bi zopet zlezel v barčico, bil je skoro v nji, kar se pre trga vrv in nesrečni Bragnet pade iz ogromne višine 300 metrov na tla. Groza je bilo gledalce, vidč, kako se je sem ter tje v teku po vetru motal prej nego je padel na zemljo in se ubil. Nazoče ženske so skoro vse omedlele
—	Če zraste odgriznjeni nos? Ne-cega strašansko vročega dnč, bila je ravno ne-
delja, gre neki J. Hughes v Novem Jorku žejo gasit si v neko gostilnico. Pil je gotovo odveč, kajti srečavši ga njegov prijatelj Janez Joung, ga vidi, kako se Ilughes sem ter tje opoteka. Prime ga za roko, ter ga hoče pe jati domu. Ves besen se vrže pijanec na Jounga ter mu odgrizne — nos! Našli so odgriznjeni nos še le čez pol ure na cesti v luži. Doktor Ilenderson je prilimal in pritrdil nos na staro mesto Joungovemu obličju, toda dvomljivo je, če se nos prime. Hughes je bil pa djan v zapor, ter bode sojen zaradi telesnega poškodovanja. —
— Ravno nasproti. Da se pri vsih dragih vojnih okovarstvih v Evropi vedno le mir zagotovlja, je znana resnica, ki se je resnobno že večkrat obravnavala, in zdaj vzbuja osoljene opazke. Tako ima eden liberalnih listov naslednje opazke o zdaj celo tako mirnem(?) stanji po svetu:
Angleško brodovje se pomnožuje, nanovo oborožuje in armada na suhem se na novo vravnava in močno množi, — ker tako dobro kaže za mir.
Pariz pripravlja velikanske trdnjave, vojna francoska se povzdigne na 800.000 mož, ko-njištvo na 70.000 mož in vzhodnje trdnjave se po novi šegi prenavljajo, — ker tako dobro
kaže za mir.
Nemško armado hoče Bismark naj večo na rediti, kar jih je Evropa videla, — ker tako dobro kaže za mir.
Rusija si vedno več prisvojuje v Aziji in nabira toliko vojakov, kolikor jih nihče ne pomni v carovi deželi, — ker tako dobro ka že za mir.
V Avstriji Andraši po vsi sili zahteva do voljenje naj višega števila vojnih stroškov, — ker tako dobro kaže za mir.
Želeti je le še, da se mir še bolj ne raz širi, sicer bomo slišali na zadnje: Samo zato se tako morivno klestijo in sekajo, — ker tako dobro kaže za mir.
Toliko tisuč jih samo postreljajo, — ker tako dobro kaže za mir.
Lepa hvala za tako pr.hodnjost, kakoršno nam obetate — za taki mir!
_ Starine v Ameriki. Starinstvar
Perrinu je preiskoval več umetnih hribcev in pokopališ izvirnih prebivalcev v južnem Illinoisu, eteri so pred barbarskimi rudečokožci stano vali v deželi. Njegova zbirka je ena naj zna-menitejših v združenih državah. Med drugim ima poljedelsko orodje iz ognjeka (kresilnika), vrče, loke, šila in bodala iz ognjeka in iz kosti, sekire, kline, čevelj dolge, cevi podobno orodje, na ktero so skor gotovo v vojski trobili, ker rogu enako doni; razne podobe malikov in veliko drugih reči, o kterih je težko razsoditi, čemu so jih rabili. Ko je Perrine pred nekterimi tedni proti zahodu od Anne preiskoval enak hribec, je našel v njem, kakor se vse zdi, starodavno kamneno mališko podobo, to je, moško glavo na otročjem truplu s pripognjenimi koleni, z rokami na kolena oprto. Podoba je 40 liber težka in 13 palcev visoka; brada naprej moli, usta, nos in oči so velike; zvita krona, cvetličnemu vencu podobna, se vije po nekoliko okrog glave. Ker je glava zadej čisto ravna, ni nič kaj lepa. Obraz in vrat je prav ročno izdelan. Kamen je trd in previdljiv, kakoršen se sicer v Ameriki ne nahaja.
črnimi kozami. — Matevž Vurnik, delavec, 73 1., umirajoč v bolnišnico prinesen.
22.	avg. Janez Boltavzar, česarjev otrok, IG m., za jetiko. — Janez grof Chorinsky-Ledske, vladnega svetnika sin, 4 m., za drizgo.
23.	avg. Marija Budan, mlinarjev otrok. 4 1., za vodenico v možganih. — Amalija Vrhovee, maš. snažnika otrok, 2 1., za vnetjem vratu. — Jera Grohar, mašinistov otrok, 2'/,2 1., za krčem.
24.	avg. Ana Terlep, strežnica, 24 1., za pljučno sušico. — Robert Haman, trgovčev otrok, 2 */a 1., za pljučnim oslabljenjem. — Marija Luk-man, rejenka, 18 let, — in Ana Zupanec, notarjeva stričnica, 18 let, obe za jetiko.
25.	avg. France Trtnik, 23/4 1., — in Marija Trtnik, 1 1., otroka dež knjig, oficijala in posest., oba za vnetjem vratu. — Emilija Repič, 2 '/„ 1., za vnetjem vratu.
Eksekutivne dražbe.
29. avgusta. 2. Mat. Mustar-jevo iz Rašice (1314 gl.) v V<51. Lašičali. — 2. Fr. Čuk-ovo iz Črnega vrha (700 gl.) v Litiji. — 2. Šimen Jarc evo iz Pristave (4380 gl.) na Vrhniki. — 2. Ant. Grm-ovo iz Kompolja (845 gl.) v Vdl. Lašičah. — 3. Fr. Furlan-ovo iz Vodic (1985 gl.) v Vipavi. — 3. Jernej Močnik-ovo iz Gorenjega Tuhinja (1100 gl.) v Kamniku. — 2. Mart. Stan-kovič-evo iz Bojanje vasi (1645 gl.) v Metliki.
—	1. Jurij Krašovc-evo iz Nove vasi (1986 gl.) v Ložu. — 1. Ane Predovič-eve iz Hrasta (431 gl.) v Metliki. — 1. Bart. Ambrož-evo (778 gl.),
—	1. Jan. Sončevo (1712 gl.), obe v Ljubljani. 31. avg. 3. Jan. Čelešnik-ovo (2910 gl.) v
Ribnici. — 3. Jož. Rozina vo iz Zelnega (130 gl.) v Litiji. — 3. Mat. Stražičar-jevo iz Štru-kljeve vasi (1430 gl.), — 1. Miha Žemu-tovo iz Ponikve ,950 gl.) obe v Ložu. — 1. Blaž Ku-šter-ovo iz Olševk (2777 gl.) v Kranji.
Telrjcruflčn«* i1«-iihpi«»* rcn«
25 avgusta.
Papirna renta 71 50. — Srebrna renta 74.70. —
18601et«o di žavno posojilo 108 25 — Bankine akcije 975
—	Kreditne akcije 2:19.50. — London 109 65. — Srebrj 103 75 — Os kr. cekini —.—. — Napoleon 8.79.
i)«'iinrt>t»»,in' rene.
24. avgnsta.
Državni fondi, avstrijska papirna renta
Denar.! Blago.
6% avstrijska papirna renta . . . . , 71 45 71.55 5'/. renta v srebru....... 74 70
Srečke (loži) 1854. 1.......| 98-75
1860 1.. celi. „ „ 1860. 1., petinke . . . ,
Premijski listi 1864. 1.,......|13525
ZemljišČine odveznice.
Štajarske po 6%........
Kranjske, koroške in primorske po 5°,
Ogerske po 5%........
Hrvaške in slavonske po 5% ....
Sedmogradske po 5%......
Delnice (akcije).
Nacijonalne banke.......
Unionske banke........
Kreditne akcije........
Nižoavstr. eskomptne družbe ....
Anglo-avstr. banke.......,15125
greoke (loži).
po 100 gld. a. v
74.80 99 — 108.— 1108.25 110.75 111.— 135.50
93.50 86 50 77.75 80.-75 —
974
94.—
78.25
i 50
976
124 75 125.— 236.60 236.75
;900.—
Kreditne Tržaške
100 50 „ 40 gld. 40 „
k. d.
Budenske Salmove Palffi-jeve Clary-jeve St. Genois VViudischgriitz-ove Waldstein-ove
Srebro in zlato.
Ces. cekini ...'••
Napoleonsd'or.....
Srebro .......
40
40 40
20 40
160.— 106.-52.— 25.— 30 50 25 50
23.—
24.— 19.-20 75
5.26 8.79
910 — 151 75
160 50 106.50 51.— 25.50 31.50 26.50 24 — 25.— 19.50 21.25
5.27 8.80
103 60 103.75
Umrli so:
21. avg. Jožefa Zirkelbach, otrok krojaškega pomagača, 5 m., za razlivom v pljuča. — Ivana Lampret, otrok mašinskega snažnika, 8 m., za
Jurij Dornik-ova
zaloga olja r Tram.
Pošilja se s poštnim povzetjem (Postnach-nahme), s plačano eolnino, vožnino (poštnino), i posodo in vsemi drugimi stroški, do vsake postaje avstrijsko-ogrske monarhije, od 25 funtov dalje. — Zapisniki cene se dobe zastonj m
franko. ___30>