UttteUskf pokret PraktKni ullteliski izplli Tc dni so dobivali mladi učitelji, zbrani z vseh strani v Ljubljani, ponoven patent za svoje praktično delo na šolskem področju. Precej je bilo radi teh izpitov že razlitega črnila, pa ga še menda bo, kajti vprašanje je treba obdelati z vseh strani in pristopiti končno tudi k njegovemu reševanju, ne pa ostajati na mrtvi točki. O njem so se razpisali šolniki vseh vrst. Najmanj besede pa so imeli pri vsem ravno ljudskošolski učitelji, ki so prvi poklicani, da dado svoje strokovno mnenje, porojeno pri praktičnem delovanju. Izpite so torej delali te dni v Ljubljani mladi učitelji, ki imajo dve leti službe za seboj. Morali so pokazati, kako so se teoretično poglobili v svoje praktično delo in kolikšno prakso so si pridobili v tem času. Poudarek je na praksi, kar pove že naslov »praktični izpiti«. Toda človek začuden obstrmi, ko izve, da so imeli kandidatje pravico le do enournega nastopa v razredu, dočim so morali ves ostali čas odgovarjati pismeno in ustno na teoretična vprašanja, čisto tako, kakor takrat ob zrelostnem ali diplomskem izpitu odnosno pri maturi. Zakaj tako? Profesorji se izgovarjajo na uredbo, ki predpisuje takšen način postopanja in jih veže pri njihovem delu. AH, ta uredba predpisuje samo okvirno, koliko časa odpade na praktičen, in koliko na teoretičen del ter določa obenem obseg snovi. Nikakor pa uredba ne omejuje širokogrudnega razumevanja, ki naj bi ga imeli profesorji pri presojanju, ali je kandidat sposoben za praktično delo v svojem razredu. Nasprotno, predpise je mogoče razumeti s primerno uvidevnostjo povsem v skladu s principom, da naj pokaže kandidat pri izpitu razumevanje svojega dela v praktičnem in teoretičnem pogledu, ne pa po debelosti knjige računano količino znanja. Ob takšni razlagi pravil za praktični izpit bi povsem odpadla dlakocepstva, ki jih karakterizira ta značilni primer: Kandidat je dobil vprašanje, kako se ločijo uradniki po rangu. Ko je naštel položajne skupine, stopnje, leta, zvanja in drugo, je profesor še vedno silil vanj z vprašanjem: »No, in kaj še?« To je bilo končno preneumno tudi že ravnatelju, ki je pripomnil prav duhovito: »Nazadnje se ločijo še po teži!« To je zaprlo usta po rangu nižjemu profesorju. Kaj ni značilno, da je moral kolega uvideti neuvidevnost kolege profesorja?! Mislim, da je ravno nedoumevanje bistva in težišča praktičnega učiteljskega izpita krivo takšnemu dlakocepstvu. Kajti, čeprav je današnja oblika uredbe ozkosrčna in nesodobna, vendar lahko najde v njej vsak napreden profesor dovolj možnosti, da se pri izvrševanju svojih dolžnosti čim bolj približa novim principom, ki vladajo glede učiteljeve izobrazbe. Pri sedanjih izpitih v Ljubljani je padlo samo pri pismenih nalogah 19 kandidatov, ali 20,3 odst. vseh udeležencev. Največ jih je vrgla slovenska naloga, v kateri bi morali prikazati duševno življenje našega podeželskega človeka. Imeli so dve možnosti, po katerih so smeli sestaviti spis. V enem primeru bi naj naslikali duševnost našega podeželana, kakor so jo dojeli iz del slovenske literature, v drugcm pa naj bi se naslanjali na to, kar so mogli ob bivanju med ljudstvom sami razbrati. Naloga, na prvi pogled lahka, je prav za prav najtežavnejša, kar jih je moglo biti in je bila primerna kvečjemu za čas nekaj dni, ne pa za nekaj ur. Človeka z duševnostjo, kakor je prikazan v naši literaturi, skorajda več ni. Gospodarski proces je namreč tako preoblikoval našega podeželana v njegovi duševni strukturi, da nam je človek, ki se nam prikazuje ob čitanju literarnih del, daleko odmaknjen. Le mlajši pisateljski rod, kakor Kranjc, lngolič in morda še kateri, nam prikazujejo duševnost današnjega slovenskega človeka in šc to samo onega, z nekega ožjega predela Slovenije. Celotnega prereza duševnosti slovenskega človeka nam literatura doslej šc ni dala!! . Sedaj pa druga plat. To so spoznanja, do katerih naj bi se dokopal rnlad učitelj v teku dveh let. Vprašajmo se, da-li je to mogoče! Kakor sem naznačil, mu literatura ni mogla dati mnogo več od nič. Sam bi se torej moral poglobiti v duševnost ljudi, ki ga obdajajo. Toda, kako se morc vglabljati ta mladi človek v duševno strukturo ljudstva, ko pa ne pozna njegovih gospodarskih osnov, ki diktirajo zakone, po katerih se uravnava psihologija naroda. Popolnoma nemogoče je, da bi si mogel tak mlad učitelj spričo svoje izobrazbe, ki jo je dobil na ueiteljišču, razložiti razne zunanje pojave duševnega življenja vaščana in tržana ter ila bi zmogel spraviti vse te zaznatke v kompleks, ki bi mu končno prikazal celotno sliko psihe obdajajočega ga ljudstva. Kdo jc obrazložil mlademu človeku v njegovih študijskih letih, kako vplivajo gospodarski razvoj, gospodarski in ostali odnosi ter proces družabnega dogajanja (samo poglejmo, kako je prav za prav zamotano življenje našega podeželja, kjer se križajo, si nasprotujejo, ali pa hodijo roko v roki interesi gospodarskih institucij, društev, cerkve, današnje šole, gospodarskih skupin, posameznih »Kraljev na Betajnovi« itd.) na duševno izoblikovanje našega slovenskega človeka? Mar se ni vcčina teh mladih ljudi cnostavno predala »toku življenja« samo zato, ker si niso znali dati odgovora na vprašanja, ki so vstajala dan na dan, ko so zadevale mlade glave ob tolikere pozitivne in še v vcčji meri negativne pojave ljudskega duševnega življenja?! Kdo jim je dajal odgovore, kdo jim je mogel, znal in hotel raztolmačiti bistvo problematike?! Malokdo je bil tako srečcn, da je naletcl na človcka, ki mu je odprl oči, redki so bili oni, ki so sami prišli stvari do dna, večino pa so vzdržali oni, ki so obstali pred vprašanjem, ne da bi ga mogli pravilno doumeti in razvozlati. Kdo jim more in sme to zameriti?! Ali imamo Slovenci znanstveno delo, v katerem je duševnost slovenskega človeka analizirana na splošno (z idealističnega vidika), a kamoli, da bi bilo v njem raztolmačeno, da je gospodarski in družabni proces osnova duševni strukturi slovenskega kolektiva?! Ne, takšnega dela žal še nimamo! In sedaj si moral ti mladi slovenski učitclj, ki si se s svojim skromnim znanjem, princšenim z učiteljišča, le s težavo dokopal do sistematičnega šolskega dela, ki si se v svoji mladostni neugnanosti in neorientiranosti zagnal v delo pri raznih društvih, ki si se lovil za spoznavanjem osnovnih temeljev gospodarsfco socialnega dogajanja, v nekaj urah napisati razpravico o duševnosti našega kmečkega človeka! Bogme, bil si siromak! Mislim, da se ponovno obračaš z menoj vred do vseh tistih, ki imajo danes pravico in dolžnost preizkusiti tvojo usposobljenost za učiteljski poklic in jim ponovno polagaš na srce: Bodite uvidevnejši! Razumite, da mlad učitelj nima gmotnih osnov za nadaljnje svoje izobraževanje (knjig si ne more nabavIjati, pot do kulturnih centrov mu je zaprta), da so njegovi izobrazbeni temelji, dobljeni na učiteljišču, kaj šibki, da so razmere po šolah obupne, da vpUvajo nanj najrazličnejši družabni momenti! In nadalje, izogibajte se nesmislov, kakršen je ta: Kandidat je zadostil teoretičnim zahtevam izpita. Stopil je v 1. razred, kjer bi moral v eni uri predelati pri stvarnem pouku »psa«. Tega ni zmogel, ker se je držal novih principov vzgoje in učnega postopka. Ker ni zadostil zahtevi, da obdela v eni uri celo učno enoto, je dobil kandidat pouk, da ni baš nuj no upoštevati vsa moderna u č n a načela (samo učna, vzgojnih nič!) in je malo manjkalo, pa bi zletel! Zato ponovno poudarjamo vsi mladi slovenski učitelji: Nove uredbe o praktičncm učiteljskem izpitu še nc bo tako kmalu. Pač pa lahko napravijo slovenski profesorji velik korak naprej s tem, da reformirajo svoje delo pri izpitih v okviru sedanje uredbe. Toliko smemo zahtevati v naši napredni Sloveniji! Pravdač.