— 111 —
Za poduk in kratek čas.
Očetovska ljubezin in nehvaležnost otroška.
Neki bogat tergovec opusti kupčijstvo, in ker želi zadnja leta svojega življenja v miru preživeti, celo svoje lepo premoženje razdeli med dve oženjeni hčeri svoje, in to tako, da si od premoženja svojega celo nič ne priderži; ¦— le edino to si je izgovoril od hčeri svojih, da pol leta bo pri eni, pol leta pa pri drugi noter do smerti prebival.
Ni se doteklo eno leto, kar že oče vidi, da ni nobeni hčeri kaj po volji in da ste se že obe naveličale, očeta brez plačila rediti. Oče to vidši, da se mu dobro s hudim povrača, sklene hčeri zapustiti, pa brez da bi jima s čim pokazal nezadovoljnost svojo. Vso svojo žalost in nevoljo razodene le nekemu zvestemu prijatlu ter ga prosi: naj mu samo za en dan posodi tišuč (tav-žent) cekinov. Ko prijatel zve, za kaj bojo cekini, mu jih rad da.
Žalostni oče drugi dan berž napravi kosilo (obed) in povabi obedve hčeri. Komaj se dobro k mizi vsedejo, pride omenjeni prijatel k njemu, in kakor da bi bil v veliki sili, prosi starega očeta: „je li bi mu ne mogel le za kratek čas posoditi tisuč cekinov?" Oče odgovori: „ne le tišuč cekinov, ljubi prijatel, ampak se več, če hočeš ti iz serca rad dam", — gre v drugo sobo in mu pritira naproseni denar.
Ko hčeri vidite, da ima oče se toliko gotovine, se hipoma premenite v vsem in nikakor nočete dovoliti, da bi oče bil pri tujih ljudeh. Oče se poverne spet k njima in ostane pri njima do smerti.
Ko umerje, išete ljubeznjivi nase dve hčerki berž po vsih kotih zapuščine in ko ne najdete ničesar, si hočete v jezi ena drugi oči izpraskati, ker vsaka misli, da je una denar vzela in skrila, ko so oče umerli. In Bog ve, kaj bi se bilo še zgodilo, ako bi se ne bilo med očetovimi pismi neko malo pismice našlo, ki se je takole glasilo: „Jez sim od milosti hčeri živel, in bi bil od te milosti pod tujem plotom umeri, ako bi se ne bil zmislil jima dati upanja, da boste po moji smerti še dobile vse polno denarja* Zato, hčeri moje, svetjem vama: akose kadaj postarate, ne dajte svojegapre-moženja dokler še živite nikdar otrokom v roko, da vama se ne zgodi, kakor se je meni zgodilo!" —
Zlata vredin nauk, kterega naj bi si vsi stariši dobro zapomnili.                                       „Gospod. nov."