Cveto Preželj 1148 MODRO OKO Cveto Preželj MODRO OKO Modro oko, modro. Bom poiskan? Svetim ti. V modrem jutru ne smem pozabiti na poljube. Svetim ti, da lahko prideš in se zaveš, da te imam rad, da lahko zgubiš poti, ki te niso vodile nikamor in se med lahkotnimi odtenki barv nasmeješ (smeh je samo tvoj, mojemu ne izveš tako hitro imena, ker včasih poskuša biti rešitev krivulje, ki jo potegnem med svetom in sabo). Nasmej se. Moje modro oko ti sledi in te varuje na samotnih obrežjih in te z rosno nežnostjo predstavlja morju, dvignjenemu galebu in se v naslednjem trenutku spusti z ladje na obzorju na bližnji otok. Na njem nisem motil kobilic skakanja ne vročičnega popivanja Na njem nisem v nevihti prestregal oken. Modro oko 1149 Na njem ne bi ljubil drugače, čeprav so misli prepričane, da se s spreminjanjem krajev, spreminja tudi ljubezen. Tvoje oko se v igri zapre in počaka, da se ustavim, da te pogledam z jutranjim pričakovanjem in ob tvoji lepoti odkrijem svojo. V MOJEM, V TVOJEM ČASU V mojem, v tvojem času, oblaki modro spreminjajo smer in svetloba jih obrodi in v njene zlate spone prestaviva senene kopice in mačji hrbet in svoje lase, da jih zlepijo prve kaplje, prve neučakane kaplje. V dežju je korak bližji koraku, telo je v iskanju opojne toplote. Tvoji poljubi, tvoji poljubi. Moje čakanje. Moje spreminjanje tvojega obraza. Prepovedano spuščanje rok po telesu. Moje čakanje. Lepota oči, razvejanost obrvi v umirjenem objemu, ko se ustavijo oblaki, ko oddidejo ljudje in se razlije vonj rož, vonj cvetenja in pozabe. 74 Sodobnost Cveto Preželj 1150 Rdeče kroženje neba. Rdeča telesa na velblodjih oblakih beže stran od sonca, stran, stran in se nad najin grič spuste, da jim pokaževa smer dvignjene noči, da jim nazdraviva ob odhodu in se ujameva z njimi v skupnem spominjanju. V mojem, v tvojem času, samo poljub zveni brezčasno in brezskrbno izbira, izbira in se zmede v objemu. ČE SEM MORJU ALI SEBI VERJEL Če sem morju ali sebi verjel, sem verjel in se nisem spremenil v izpraševalca, v vrtinčasti tok podzavestnega tehtanja ene resnice z drugo. V meglenem bezanju ni razločnih barv, ki bi poklanjale darove v svojem cvetenju, oddaljevanju v ozadje. V meglenem bezanju je samo človek in njegov izostreni obraz se zadeva ob telesa soljudi in krik iz meglenega dna (dno je lahko samo počitek, prehod v naslednje padanje) je brez odgovora. Kriki pomešani med sabo so prvemu, Modro oko 1151 še čisto zgoraj, na robu padanja, nerazumljivi. In ko ostane na dnu sam in ne ve, da je izgubil vse, poskuša razbiti tudi vprašanja, toda ta ostajajo nespremenjena, razmetana čez vse dneve, odtisnjena na plakatu, ki beži pred njim. Če sem morju ali sebi verjel, sem verjel in na njeni rami poljubljal svet. Nisem ji prinašal rož, ki so samo tam, kjer so bile, mirovale. Človeške dlani jih stiskajo, stiskajo, od vržejo, da lahko nadaljujejo svojo igro. V SANJAH V sanjah, ki minejo in se raztresejo in uprizore veličasten odhod veselja in žalosti, sem vrtnici za rojstni dan poiskal prašnega metulja in zgodbo o nežni rdeči vrtnici, zgodbo, ki se kot rahel veter spreminja in vendar ostane zgodba, ki ji nikoli ne zvemo konca, zgodba neizdane ljubezni, prvih pogledov, vijolic omamni vonj in slani okus kože in kot zapiranje kavarniških vrtov se večer poslovi od zaljubljenih in jim pozlati lase, Cveto Preželj 1152 da brez strahu prestopijo svoj prostor in občutijo vetrovno stran neba, voljni trebuh travnatega griča, kardinalsko rdeči plamen zvestega pogleda. V sanjah, ki minejo, sem vrtnici za rojstni dan popisal liste in se nasmehnil svoji zavzetosti in si v počasnem minevanju časa ogledoval svoje delo, ki si ga svetloba podaja skozi zajete sence in se na zaprtem popku vrtnice odloči za slikanje rožnatih naselij, lepših človeških oči, odgovorov na vsakodnevna vprašanja. V sanjah sem spregovoril njenim modrim očem. Spoznala sva drug drugega. Postal sem njen fant in ona je svoje deklištvo umirila v mojem objemu in se lahkotno izmikala, približevala mojemu obrazu.